~.182.58 (497.12) --090.2 RAZVOJNA POTA PROUčEVANJA IN KARTIRANJA VEGETACIJE V SLOVENIJI (s pregledno karto vegetacijskega kartiranja Slovenije) Lojze Marin če k, Ivo Puncer, Mitja Zupan č i č (Ljubljana) Uvod Minilo je 40 let od začetkov sodobnega proučevanja vegetacije na Slo- venskem. Ta relativno kratka doba je prinesla vrsto odkritij, spoznanj in rezultatov, ki jih s pridom uporabljajo različne naravoslovne vede in go- spodarske panoge, med katerimi je gozdarstvo na prvem mestu. V nasled- njem naj opišemo potek in razvoj tovrstnega dela t er rezultate raziskovanja in kartiranja vegetacije, posebno še gozdne vegetacije slovenskega prostora. Gozdnogospodarskim organizacijam velja pri tem posebno priznanje, saj je bil ravno z njihovo pomočjo v veliki meri omogočen tako hiter in uspešen razvoj fitocenologije v Sloveniji. Kratek pregled zgodovinskega razvoja vede Zametki o rastlinskih združbah segajo v začetek 19. stol. kot sestavni del geobotanike, ekologije in sinekologije. V tem času je veda doživela velik in pomemben razvoj. Prve temelje je dal vedi rastlinski geograf A. HUMBOLT 1807. leta, ko opisuj e življenjske. oblike rastlin in že uvaja pojem asociacije. Nadalje so razvijali vedo še O. HEER, A. GRISEBACH, A. KERNER, J. R. LO- RENZ in O. DR UDE, ki si je prizadeval združiti fiziognomsko in SEND- TNERJEVO ekološko smer, ki se je uveljavila v srednji Evropi. V tem času sta poleg drugih pomembnih geobotanikov delovala še G. BECK-MANNA- GETTA in L. ADAMOVIC. Na koncu 19. stoletja so STEBLER, SCHROETER in FLACHAULT razvili v švici in Franciji skupno novo smer: ziiriško-montpel- lieško šolo. V Skandinaviji se je vzporedno razvijala fenoskandijska šola, katero so zastopali H. POST, R. HULT in A. CAJANDER po principu fizio- gnomsko-floristične smeri. Angloameriška šola s H. C. COWELSOM je privedla do obravnavanja dinamičnega razvoja vegetacije in sukcesij rastlinskih združb. V Rusiji se že zelo zgodaj pojavlja geobotanična veda, ki jo ozna- čujejo kot odnos med vegetacijo in tlemi. Vidni preds tavniki tega časa so Poljak PACKOSKY, KRYLOV, GORDAGIN, VISOCKI in drugi. že ob koncu 19. stol. so v Rusiji vedo imenovali fitosociologija. V svojem dinamičnem razvoju so se vse smeri izpopolnjevale in moder- nizirale. Končno so se izoblikovale 4 glavne smeri oz. šole, ki veljajo v svojem temelju še dandanes, vendar z nenehno težnjo razvoja. Srednjee~ropsko 153 zi.iriško-montpellieško šolo zastopajo ROBEL, PAVILLARD in BRAUN-BLAN- QUET, ki je dal sodoben program dela in ideologijo tej smeri. Nordijska šola, ki jo vodi DU RIETZ, ima središče v Upsali. Angloameriško šolo zasto pata CLEMENTS. V Rusiji se je izoblikovala šola pod vodstvom SUK.ACEVA in ALJEHINA. Vzporedno z velikim napredkom vede se je tudi na Balkanu pričelo raz- iskovanje vegetacije. V 19. stol. sta tod preučevala rastlinsko odejo A. GRISE- BACH in J. R. LORENZ, v 20. stoletju pa imamo že klasična dela G. BECK- MANNAGETTE in L. ADAMOVICA. Poleg teh najbolj znanih in pomembnih imen srečujemo še F. MOR TONA in N. KOSANINA. V novejšem času, po prvi svetovni vojni, so v Jugoslaviji proučevali in opisovali vegetacijo I. PE- VALEK, I. HORVAT in S. HORVATIC, slednja sta prispevala najpomembnejši del v razvoju fitocenologije pri nas. Raziskovanje vegetacije v Sloveniji so pričeli I. PEVALEK, S. HORVATIC in G. TOMAžiC. Fitocenološka proučevanja v Sloveniji so bila odsev bujnega razvoja te vede v Evropi in mu uspešno sledila. Iz te dobe so znana dela G. TOMAžiCA, ki jih š tejemo za klasična, predvsem njegovi znanstveni študiji o asociacijah bazifilnih in acidofilnih borovih gozdov Slovenije. G. TOMAžiC je izdelal leta 1932 tudi fitocenološko karto, ki je prvi poskus kartiranja vegetacije na Balkanu. V merilu 1 : 25.000 je skartiral Golovec pri Ljubljani. Največji razmah je dosegla veda o rastlinskih združbah po drugi svetovni vojni. Najbolj široko in publicistično bogato je obdelal slovenski prostor M. WRABER, ki je v najnovejšem času podal sodobno fitogeografsko raz- členitev Slovenije. Istočasno pa je poleg drugih avtorjev V. TREGUBOV kompleksno obdelal in objavil fitocenološke raziskave v dinarskem jelovo- bukovem gozdu visokega krasa in alpskem bukovem gozdu na Gorenjskem. Omenjeni trije znanstveniki so orali ledino tej, pol stoletja stari vedi na Slo- venskem in izšolali vrsto sodelavcev fitocenologov. Od teh sta že pokojna S. CVEK in I. PERSOGLIO, delujejo pa še M. PISKERNIK, ž. KOSIR, D. ROB IC, M. ZUPANCIC, L. MARINCEK, I. PUNCER, M. ZORN in še vrsta mlajših sodelavcev kartircev. Najhitrejši in najbolj kompleksen razvoj je doživela veda o rastlinskih združbah ravno v gozdarstvu, ki je prvo doumele pomembnost teh razisko- vanj za sodobno gozdno gospodarjenje. To pomeni, da so na Slovenskem naj- bolj raziskane in opisane ravno gozdne združbe. Tako lahko upravičeno in s ponosom ugotavljamo, da se po obsegu del, sodobnosti in kompleksnosti raziskav uvrščamo med vodilne dežele Evrope. Domala vsi znani avtorji, ki so obdelovali vegetacijo oziroma še delujejo na jugoslovanskem· in slovenskem prostoru, so sprej eli srednjeevropsko ziiriško-montpellieško šolo, jo nadalje razvili in izpopolnili v sodobno in kom- pleksno uporabno metodo. Izjema je M. PISKERNIK, ki se je leta 1957 oz. 1959 odcepi! in ubral svojo pot, ki do dandanes ni našla posnemalcev in so- mišljenikov med raziskovalci vegetacije pri nas in je tako ostala brez odmeva. Pregled osnovnih raziskovalnih šol oz. smeri Zaradi boljšega pregleda in razumevanja naj na kratko podamo pregled glavnih, v znanstvenem svetu priznanih šol oz. nj ihova osnovna načela. Starejša ruska in upsalska šola temeljita na sicer splošno znani ugoto- vitvi, di obstajajo rastlinske združbe, ki so si v eni ali več plasteh enake, 154 ....... (JI (JI PREGLEDNA KARTA VEGETACIJSKEGA KARTIRANJA SLOVENIJE ~ ....._ '-....__ " 10 ~------~--~~--~30km o 10 20 . .~VJ( ~. \ "'"·~ ' · . . . ... ,, LEGENDA • M , : 10 000 ~... . ~ M 1: 25 000 ~::.::::::::J M 1: 50 000 l!IIID.Ill M 1: 100 000 v drugih plasteh pa se razlikujejo. Vendar je bil Hult prvi raziskovalec, ki je ta pojav uporabil za vegetacijsko klasifikacijo. Ruski raziskovalci vege- tacije KRYLOV, KELLER, SUKACEV, ALJEHIN in MOROZOV so to metodo razvili dalje. MOROZOV je postavil gozdne tipe za osnovo vegetacij- skega raziskovanja. Na podlagi gozdnih tipov je SUKACEV (1957) razvil pojem bi og eocen o ze. Po n jem je tip gozdne biogeocenoze enak gozdnemu tipu, ki je definiran takole : »Gozdni tip je skupek gozdnih površin, ki so po svoji sestavi drevesnih vrst, zgradbi ostalih vegetacijskih plasti, favni, vza- jerpnih odnosih med rastlinami in okoljem, po obnovitvah oziroma razvojnih procesih enake ter pri enakih ekonomskih pogojih zahtevajo iste gospodarske ukrepe.« Ta preveč ohlapna definicija, ki ustvarja v praksi nepregledno mno- žico gozdnih tipov (sestoji različnih d.revesnih vrst na istem rastišču naj bi predočevali različne gozdne tipe, to velja tudi za poseke itd.), je bila nekoliko bolj natančno določena z uvedbo tako imenovanega osnovnega in izpeljanega tipa (SUKACEV 1957). Pojmovno je biogeocenozo pravilno ovred- notil SCAMONI (1965), ki je predlagal, da štejemo k istemu gozdnemu tipu vse površine z enako razvojno tendenco. Posamezne sestojne in vegetacijske oblike pojmuje kot razvojne stopnje. To pomeni, da združuje v biogeocenoze višjega razreda vse fitocenoze, ki so na enakem rastišču in imajo isto razvojno težnjo. Tako se ruska smer močno približa srednj eevropski zi.iriško- montpellieški šoli. V skandinavskih deželah so metodo fiziognomsko-floristične smeri po HULTU priredili po svoje LIPPMAA, DU RIETZ, NORDHAGEN in sodelavci. Upsalska šola osredotoča pozornost na floristično sestavo združbe, poudarja samostojnost vegetacije in njeno neodvisnost ali majhno odvisnost od rastišča (na istem rastišču lahko uspevajo različne združbe). Zato obravnavajo vsako plast rastlinske združbe samostojno in j o imenujejo s o cia c i j o. Pri več­ plastnih sociacijah m oram o izbrati v vsaki plasti domin a n t no (npr. Pinus silvestris - Vaccinium my1'lillus- Pleurozium schreberi ). Dominante ter stalnost in pokrovnost rastlinskih vrst so osnove pri izločanju sociacij. Osnovne enote pri razčlenitvi vegetacije so torej rastlinske združbe, ki so poimenovane z zakonito pojavljajočimi dominantami. Ta m etoda daje dobre rezultate le v borealnih predelih, kjer je zgradba vegetacije preprosta in v vsaki plasti lahko najdemo dominantno vrs to. V deželah, kjer so področja bogata rastlinskih vrst, je ta metoda komajda uporabna. Tu namreč lahko najdemo konstantno dominanto navadno le v eni plasti . Na podlagi upsalske šole je CAJANDER razvil svojo varianto gozdnega tipa. Pod gozdnim tipom zajema končno združbo, ki je označena s sestavo zeliščnih in m ahovnih vrst ter vse nadomestne združbe nastale s posekom in pogozditvami (primerjaj gozdni tip po SUKACEVU izpopolnjen po SCAMO- NIJU ). V angloameriških deželah je pod vplivom DRUDEA in WARMINGA na- stala originalna sm er pri preučevanju vegetacije pod imenom ek o 1 og ij a. Ta smer je znana p o svojih stremljenjih za uvelj avljanje eksaktnih m etod pri preučevanju vegetacije. Posebno pa se je uveljavila v pogledu dinamičnega dojemanja rastlinskih združb . Raziskave vegetacijskih sukcesij so privedle do spoznanja, da se vegetacija vsakega območja razvija v določeni smeri in da doseže vrhunec svojega razvoja v končni a li k 1 im a tog e ni združb i . Pri s tari srednj eevropski r astlinsko-geografski šoli je pri razčlenitvi vegetacije prevladoval fiziognomsko-floristični princip. To smer sta v začetku nadaljevali dve glavni središči za raziskovanje vegetacije v Evropi Zurich in 156 Montpellier, ki sta po letu 1910 začeli tesno sodelovati in sta postavili temelje tako imenovani francosko-švicarski oz. zilriško-montpellieški šoli, ki je dala vrsto velikih in priznanih znanstvenikov. Med njimi se posebno odlikuje J. BRAUN-BLANQUET, ki je s svojimi deli postavil trdne temelje moderne fito- cenologije. V začetku tipična floristično-fiziognomska smer se je začela čedalje bolj nagibati v f 1 ori stično - ek o 1 oš k o smer. Spoznali so, da rastlinske vrste ne pomenijo le sistematskih vrednosti, temveč so tudi dobri ekološki po- kazatelji v kompleksu združbe. Vedno bolj se je utrjevalo mnenje, naj se flori- stično zajete vegetacijske enote raziščejo tudi z ekološkega, horološkega, dina- mično-genetskega in zgodovinsko-razvojnega stališča. Temu razvoju je logično sledila definicija, sprejeta na botaničnem kongresu v Parizu 1954: Fitocenolo- gija je znanost, ki se bavi z raziskavo rastlinskih združb s stališča floristike, ekologije, dinamike in zgodovinskega razvoja vegetacij e. Razumljivo je, da če hočemo rastlinsko združbo tako vsestransko proučiti, jo moramo najprej floristično omejiti in na podlagi karakterističnih vrst razločiti. Pri proučevanju vegetacije po srednjeevropski metodi velja torej kot diagnostično-razmejevalni princip f 1 ori s ti čna s est ava vegetacij e. Podobna floristična sestava predočuje tudi podobno rastišče . To pomeni, da se pri preučevanju vegetacije opira na pojem navezanost i. Kritika, da je metoda proučevanja vegetacije po BRAUN-BLANQUETU subjektivna, ker se opira le na eno lastnost vegetacije, to je na njeno floristično sestavo, temelji na nerazumevanju bistva nauka BRAUN-BLANQUETA. V floristični sestavi so združene vse ostale lastnosti vegetacije in okolja. Določena flo- ristična sestava nekega rastišča je rezultat vpliva okolja na vegetacijo in obratno. Zato je značilna rastlinska sestava kompleksen odsev medsebojnega delovanja vseh ekoloških dejavnikov, ne samo tistih, ki recentno vplivajo na zgradbo n eke rastlinske združbe. Določena rastlinska kombinacija je namreč rezultat serije ekoloških kompleksov v razvoju življenja na Zemlji. Dan- današnja podoba vegetacije pa je tudi odraz sedanjega dinamičnega ravno- težja v ekosistemu. Ce se to ravnotežje poruši, in se življenjske razmere po- slabšajo, se začno uveljavljati življenjsko odpornejše rastlinske vrste, ki so imele optimum v ekstremnejših življenjskih razmerah. Ker poteka razvoj vegetacije ob enakih rastiščnih pogojih in enakih vplivih v isti smeri, je rast- linska kombinacija tudi odlična in realna osnova za proučevanje dinamike, geneze in zgodovinskega razvoja vegetacije. »Tako združujemo pod floristično streho istočasno ekološko, horološko in dinamično sorodnost« (WESTHOFF 1968). Osnovne enote pri proučevanju vegetacije po standardni srednjeevropski šoli so a s o ci a c ij e, s u b a s o c i a c ij e in f a c i e s i. V dinamičnem smislu pa so osnovne enote ra z v oj ne faz e in r a z v o j ni s ta di j i, ki jih združujemo v su k ce sij s ke serije oziroma zaporedja. Pri po- imenovanju in razmejitvi združbe so poslužuj emo zna č i 1 nih (karakteri- stičnih) in ra z 1 iko va 1 nih (diferencialnih) vr s t. Sola BRAUN-BLANQUETA v novejšem čas ni doživela bistvenih spre- memb p ri proučevanju naravne vegetacije. Nove razvojne smeri, ki jih šte- jemo bolj kot dopolnilo zilriško-montpellieške šole, so nastale v specifičnih ekoloških razmerah. Problem floristično obubožanih smrekovih in borovih monokultur se- verne Nemčije je R. TDXEN rešil tako ,da jih je zajel s pojmom »Forstgesell- schaft« (Slovenci nimamo ustreznega izraza). S tem pojmom je zajel rast- linske združbe, katerim podeljuje fiziognomsko oznako ena ali več rastišču 157 tujih drevesnih vrst, ki bi v naravnem gozdu popolnoma manjkale ali bi bile le skromno zastopane. Takšne združbe nimajo značilnih rastlinskih vrst in niso asociacije v smislu BRAUN-BLANQUETA. Približno istočasno z deli TDXENA in nj egovih sodelavcev, vendar ne- odvisno od njih, so SCHLENKER, HAUF in KRAUSS floristično močno spre- menjene monokulture iglavcev poimenovali s t a 1 n o - v ege t a c i j s k im i tip i. Praktično ne obstaja nobena razlika med pojmom »Forstgesellschaft<< in talilo-vegetacijskim tipom. Oba sta omejena na podlagi talnega rastja, in sicer s pomočjo grup diferencialnih vrst. Pri proučevanju in kartiranju v Južni Nemčiji so jih sicer imenovali ekološke skupine, določili pa so jih predvsem le s primerjavo sestojnih popisov. E. AICHINGER, ki je reševal v Avstriji podobne praktične probleme, upo- rablja izraz s e ku n d a r n i g o z do vi, in jih uvršča v shemo ra z v o j n i h tip o v. Tudi ti ne vsebujejo nobenih karakterističnih vrst in so diferencirani na podlagi podrasti ali po rastiščno-genetičnih predpostavkah (po ELLEN- BERGU 1968). V srednji Evropi, na Balkanu in v vseh mediteranskih deželah, kjer je flora izredno bogata in pisana po svoji sestavi ter različna po zgodovinskem izvoru ter je človekov vpliv na vegetacijo zelo močan in raznovrsten, se je pri razčlenitvi in proučevanju vegetacije uveljavila zi.iriško-montpellieška šola BRAUN-BLANQUETA. Zaradi svoje jasnosti pri omejevanju rastlinskih združb, izčrpnega proučevanja njihovih življenjskih pogojev in preglednosti, ki je dosežena z razvrščanjem združb na osnovi medsebojne sorodnosti v floristični sistem, je dosegla veliko priznanje v praksi ter j e dandanes podlaga znan- stvenemu raziskovanju vegetacije ne le v večjem delu Evrope, temveč tudi na drugih kontinentih. Domala po vsej Evropi zasledimo prizadevanja, posebno še v zadnjem času, ki težijo k združevanju in poenotenju osnovnih raziskovalnih smeri pri proučevanju vegetacije. Veliko razlik med njimi itak ni, vendar se vedno bolj zbližujejo in približujejo načelu čimbolj kompleksnega (florističnega, ekolo- škega, horološkega, dinamičnega, zgodovinsko-razvojnega) proučevanja vege- tacije, kar je bis tvo BRAUN-BLANQUETOVEGA nauka. V Rintelnu (Zvezna republika Nemčija) deluje pod vodstvom TDXENA center »Mednarodno združenje za proučevanje vegetacij e«, ki združuj e in po- vezuje veliko število (okoli 150) znanstvenikov iz vse Evrope, SSSR, Japonske, ZDA, Kanade itd. Dolgoletno delovanje tega združenja je poglobilo mnoga spoznanja in osvojilo številna dognanja v sodobnem proučevanju in karti- ranju vegetacije. Vsakoletni simpoziji še bolj učvrščujejo in uveljavljajo to plodno sodelovanje raziskovalcev vegetacije skoraj iz vsega sveta. Tudi Slo· venija ima svoje aktivne predstavnike v tem mednarodnem združenju. Za razvoj in koordinacijo sodobnega pročevanja vegetacije je pomembno tudi »Vzhodnoalpsko-dinarsko društvo za proučevanje vegetacije«, ki v svojem aktivnem delovanju združuje Slovenijo oz. Jugoslavijo, Avstrijo in Italijo. Za fakultativne člane tega društva veljajo dežele, ki so bolj ali manj kontaktne z vzhodnoalpsko-dinarskim prostorom: švica, Francija, Nemčija, Madžarska in češkoslovaška. Združenje šteje nad 100 članov, aktivnih znanstvenikov raziskovalcev vegetacijske odeje. Vsakoletni simpoziji v različnih deželah članicah z izbrano aktualno tematiko mnogo prispevajo k medsebojnemu sodelovanju in enotnemu reševanju obsežne vegetacijske problematike. Vzhodnoalpsko-dinarsko društvo ima svoj dokumentacijski center z računal­ niško obdelavo podatkov v Trstu, ki zbira gradivo in pripravlja enoten prod- 158 J romus vegetacije celotnega vzhodnoalpskega-dinarskega prostora. Periodično izhaja tudi društveno glasilo in prispevki s simpozijev se objavljajo v poseb- nih publikacijah. Delovni uspehi in znanstveni rezultati slovenskih fitoceno- logov so v tej delovni skupnosti visoko cenjeni in spoštovani. V Sloveniji je raziskovalec M. PISKERNIK ubral posebno smer pri pro- učevanju vegetacije, ki jo izvaja po takoimenovani »inštitutski metodi« (miš- ljen je Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo) . Ne da bi nadrobno anali- zirali omenjeno metodo, ker to ni namen pričujočega prispevka, se želimo le dotaknili nekaterih njenih glavnih potez oz. značilnosti. Avtor je izobliko- val svojo metodo, povzemajoč posamezne elemente skoraj vseh prej navede- denih raziskovalnih smeri oz. šol. Tako je dobil skupek elementov oz. prin- cipov iztrganih iz posameznih šol, katere so sicer v svojem času in okolju bile oz. so še uporabne in dajejo dobre rezultate. Na ta način je s kompi- lacija nastala metoda, v kateri PISKERNIK združuje elemente upsalske šole (predelana, najstalnejša rastlinska vrsta, deduktivni značaj metode), elemente višinskih vegetacijskih pasov po SCHMIDTU (predstavnica višinskega pasu), tako imenovane taJno-vegetacijske tipe po SCHLENKERJU je imenoval v pedogene rastlinske kombinacije oz. pedogene enote in končno povzema način popisovanja vegetacije ter pojem območnih fitogeografskih značilnic po sred- njeevropski šoli BRAUN-BLANQUETA. Tako izoblikovana metoda v naših ekoloških in floristično-vegetacijskih razmerah ne more dati za prakso uporabnih rezultatov. če še nadalje anali- ziramo, moramo ugotoviti, da je zelo subjektivna, kar se zrcali v tem, da ugotovitve slonijo na presoji enega samega človeka, tj. avtorja samega. Avtor izloča iz kompleksa oz. ekosistem a le ·posamezne elemente, tako da gradi ugotovitve enkrat na temperaturi, nato na padavinah, upoštevajoč pri tem zelo kratke opazovalne meritvene nize. Poimenovanje vegetacijskih enot in sistema je neobičajno, zamotano in za primerjanje z drugimi nomenklaturami domala neuporabno. Proučevanje tako obsežnih kompleksov kot jih PISKER- NIK obravnava v svoji zadnji razpravi (1971), zahteva ogromno število fito- cenoloških popisov in vegetacijskega kar tiranja. V razpravi omenjenih 17.542 opis o v pa še zdaleč nima teže fit ocen o 1 oš kih popi s o v. Naredili so jih v glavnem študentje. Izkušnje kažejo, da tako odgovornega dela ne morejo opraviti priložnostni sodelavci brez predhodnega znanja in večletnih izkušenj . škoda je, da PISKERNIK ni svojega obsežnega znanja pri proučevanju vegetacije usmeril v konstruktivno in konkretno delo, temveč je v želji za originalnostjo zašel v samosvojo in za prakso težko razumljivo sm er, ki je ostala v znanstvenih krogih pri nas in drugod brez odziva. Metoda povzroča nepotrebno zmedo v slovenski gozdarski operativi in bega gozdarske strokov- njake, ki že desetletja s pridom uporabljajo izsledke standardne metode kartiranja in proučevanja gozdne vegetacije. Proučevanje in kartiranje ve.getacije v Sloveniji Kot smo že v začetku omenili ima proučevanje in kartiranje vegetacij e, zlasti še gozdne vegetacije, v Sloveniji že kar lepo tradicijo. Obdobje po drugi svetovni vojni pa pomeni razmah fitocenologije kot vede in uveljavljanje širokih možnosti za njeno aplikacijo v gozdarstvu. Posebno in odločilno mesto v t em razvoju zavzema gozdarstvo. Gozdarji so bili prvi, ki so spoznali vred- note in izreden pomen vegetacijskega proučevanja in kartiranja gozdov ter 159 so ta raziskovanja tudi finančno omogočili . V noveJsem času so vegetacijske raziskave financirali tudi znanstveni skladi v zvezi in republiki, ki so prav tako spoznali in priznali znanstveno in aplikativno vrednost kartiranja in pro- učevanja vegetacijske odeje. Ce se ozremo na preteklo tridesetletno obdobje intenzivnejšega vegeta- cijskega proučevanja slovenskega ozemlja, lahko s ponosom in zadovoljstvom ugotovimo, da trud in veliki napori niso bili zaman. Dandanes ni v Sloveniji predela, katerega vegetacija ni vsaj orientacijsko znana oziroma raziskana. Ta ugotovitev temelji na trdnih osnovah, ki so zgrajene na podlagi prek 35.000 fitocenoloških popisov vseh tistih raziskovalcev slovenske vegetacije, ki jo proučujejo po standardni srednjeevropski metodi. Proučevanje gozdne vegetacije je temelj, s katerim gre vzporedno ali pa mu sledi fitocenološko kartiranje. To poteka v dveh glavnih smereh, v znan- stveni in aplikativni, ki se največkrat medsebojno prepletata in dopolnjujeta. Natančnost vegetacijskega kartiranja je odvisna predvsem od namena oz. zahtev, in jo narekuje merilo karte oz. topografske podlage. Najdetajlnejše merilo 1 : 5000 je uporabno v glavnem za raziskovalne plo- skve, ki služijo za različne meritve, poglobljene študije itd. Za te namene je bilo kartirano na Pohorju in Kočevskem okoli 2.100 ha gozdne površine. Za gozdnogospodarske potrebe je najustreznejše in najrentabilnejše kar- tiranje gozdne vegetacije v merilu 1: 10.000, ki je tudi osnovno merilo gozdno- gospodarskil1 kart. V tem merilu je bilo kartiranih 295.565 ha, ki zajemajo okoli 90 gozdnogospodarskih enot in 11 katasterskih občin na območju teh. le gozdnih gospodarstev: Bled, Brežice, Celje, Kočevje, Kranj, Ljubljana, Ma- ribor, Novo mesto, Postojna in Slovenj Gradec. Gozdni gospodarstvi Kočevje in Ljubljana imata pri tem fitocenološko skartirano svoje celotno območje. Kartiranje v merilu 1 :25.000 pomeni bolj ali manj kompromisno rešitev pri gozdnogospodarskem načrtovanju. Pogojeno je s pomanjkanjem ustrez- nejših kart ali z manjšo gospodarsko vrednostjo gozdnih površin (varovalni gozdovi itd.). Fitocenološko je bilo skartirano v tem merilu 22.660 ha in je zajelo 14 gospodarskih enot GLIN Nazarje in Gozdnega gospodarstva Kranj. Vegetacijske karte v merilu 1 : 50.000 so primerne za prikaz vegetacije na večjih področjih (npr. gozdnogospodarsko območje ali še večja geo- grafska področja, predeli, pokrajine itd.). To merilo omogoča še dovolj veliko natančnost in uporabnost za znanstvene namene, kakor tudi za obsežnejša gozdnogospodarska načrtovanja (npr. območni ureditveni načrti). regionalna prostorska planiranja itd. Topografska podlaga v merilu 1: 50.000 je za orientacijo pri terenskem kartiranju še uporabna oz. je na meji, ki še omo- goča zanesljivo omejevanje vegetacijskih enot. Cesto uporabljamo to merilo kart ravno zaradi navedenih razlogov, natančnost kartiranja pa se približuje merilu 1 : 100.000 ali celo 1 : 200.000. V merilu 1 : 50.000 je bilo skartirano v Sloveniji okoli 1,300.000 ha. Vegetacija Slovenije se kartira v tem merilu v okviru dveh n(!log. Prva je zvezni projekt »Vegetacij ska karta Jugoslavije« (za območje SR Slovenije), ki teče od 1962. leta in obsega kartiranje vse vegetacije slovenskega ozemlja v stopnji natančnosti M 1 : 50.000. Druga naloga je »Fitocenološka karta Slovenije in izvrednotenje rastiščnega potenci- ala«, ki poteka od 1967. leta po naročilu poslovnega združenja GGO. To je pregledna karta, ki obsega le gozdno vegetacijo s poudarkom na gospodarsko vrednej ših gozdovih. Naslednje merilo 1 : 100.000, v katerem je bila kartirana vegetacija Slo- venije, je do sedaj najmanjše oz . najbolj grobo merilo. V tem merilu je bila 160 skartirana vegetacija Slovenskega Primorja kot splošna orientacijska karta potencialne naravne vegetacije za potrebe pogozdovanja degradiranih kraških in fliš kih območij. Skartirano je bilo okoli 300.000 ha površine. Navedeno vegetacijsko kartiranje in proučevanje je potekalo v okviru naslednjih inštitucij: Gozdarskega inštituta Slovenije, kasneje Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije od leta 1955 do 1962, Komisije za gozdnogojitveni in melioracijski načrt Zgornjesavske doline pri OLO Radov- ljica od leta 1955 do 1957, Inštituta za biologijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti od leta 1955 ter Biroja za gozdarsko načrtovanj e od leta 1961 do danes. Pomembno je omeniti, da je bilo za gozdarsko operativo do sedaj izde- lanih 92 obsežnih e 1 ab orat o v, ki zajemajo in analizirajo problema- tiko gozdnih rastišč in vegetacije. E laborati so kompleksno teamsko delo raziskovalcev raznih naravoslovnih strok, ki uspešno sodelujejo in svoje znanje povezujejo. Tako posredujejo operativnim kolegom dognanja, uteme- ljena na znanstveni misli, ki na razumljiv način prikazujejo medsebojno delo- vanj e naravnih silnic v ekosistemu. Tak elaborat je skupno terensko in kabi- netno delo klimatologa, geologa, pedologa, fitocenologa ter gozdarja gojitelj a in urejevalca. Razen teh pa je bilo izdelanih več kot 100 orientacijskih ela- boratov brez vegetacijskih kart in drugih prilog. Znanstveni in gospodarski pomen raziskovanja in kat·tiranja vegetacije Fitocenološke raziskave in kartiranje vegetacije so solidna podlaga za mnoga znanstvena r aziskovanja naravoslovnih in biotelmičnih ved. S svojin1 kompleksnim načinom raziskovanja so razgibale znanstveno raziskovalno delo drugih strok. V okviru vegetacijskih raziskav sta se razgibali zlasti moderni vedi ra s t 1 i n s k a e k o 1 o g i j a, in v e ge ta ci j s ka s ine k o 1 o gi j a, ki sta dobili v tej vedi trdno oporo za teoretska razmišljanja in mnoge prak- tične poizkuse. Velik razvoj je opravila in dosegla v okviru teh raziskav ped o 1 og ij a. Rezultati proučevanja tal in vegetacije kažejo ter potrjujejo medsebojne od- nose, ki se zrcalijo v tesni medsebojni povezavi. Ta dognanja in rezultati skupnega dela so tako poglobili sodelovanje med fitocenologi in pedologi, da si dandanes težko predstavljamo pedološke raziskave, npr. degradiranih tal, ne da bi pri tem poznali razvojne smeri vegetacije. Melioracije degradiranih pašnikov, gozdov, hudourniških področij itd. so lahko uspešne le pri skupnem sodelovanju pedologov, agrotehnikov, hidrotehnikov in fitocenologov. Zelo koristno se je izkazalo sodelovanje fitocenologov in pedologov pri aeropedo- loškem kartiranju. Dragocen pripomoček za pedološka raziskovanja so fito- cenološke karte, ki omogočajo pedologu načrtno pedološko raziskavo obrav- navanega območja ter mu zelo olajšajo delo. Za poglobljeno znanstveno delo je potrebno poleg fitocenološke izdelati tudi pedološko karto. Na ta način je možno kontrolirati in usklajevati medsebojno delo in oplemenititi podatke ekoloških raziskav. Seveda pa je nujno potrebno pri izdelavi tako fitoceno- loške kot pedološke karte za neko območje tesno sodelovanje med razisko- valci vegetacije in tal. Le na ta način se lahko izognemo nepotrebnim ne- sporazumom pri izločanju vegetacijskih enot oz. talnih tipov. Matična podlaga odločilno vpliva na smer pedogenetskil1 procesov, zato je ge o 1 og ij a s petro grafi j o zelo pomembna pri proučevanju vege- 161 tacije. To zvezo pa je možno izkoriščati tudi pri geološkem proučevanju in kartiranju. Brez klimatoloških raziskav si ne moremo misliti sodobnega proučevanja vegetacije, ki je v tesni vzročni povezavi s klimo. Vedno bolj je za fitocenologa pomembna kl im a t o l o gi j a, ki nudi široko polje raziskav in omogoča mer- jenje njenih posameznih elementov, pomembnih za vegetacijo in rastišče. Raziskave o vegetacij i se opirajo in dajejo nove raziskovalne impulze p al in o l o g ij i, 'vedi ki na podlagi pelodnih analiz odkriva fosilne rastlin- ske vrste. Posebna smer te vede pale of it ocen ol og ij a pa nam daje dragocene podatke za spoznavanje paleovegetacije, ki je velika opora za boljše razumevanje recentnih vegetacijskih oblik. Fitocenologija je navdušila s svojimi idejami tudi zoolog e, da so začeli študirati zoocenoze po istih načelih in smereh kakor geobotaniki. Pričele so se raziskave zoocenoz v tesni povezavi z rastlinskimi združbami. Veda o proučevanju vegetacije je dala pobudo in ustvarila osnovo za raziskavo in proučevanje življenjskih skupnosti vseh organizmov- biocenoz. Bi ocen ol og ij a, ki se ukvarja s tem problemom, pa si že utira pot v sodobni biologiji. Pri odkrivanju novih rastlinskih vrst sta dobili flori stika in fit o- ta k s on om ij a v fitocenologiji zaveznica, s pomočjo katere je mogoče načrtno in hitreje odkrivati nove rastlinske taksone. Vegetacijska karta je dragocen pripomoček in znanstvena podlaga pri · preučevanju fit og e og rafij e. Na podlagi prostorske razširjenosti po- sameznih vegetacijskih enot lahko natančno izdelamo fitogeografsko raz- členitev nekega prostora. Proučevanje in kartiranje je izredno pomembno v sodobnem tehničnem razvoju pri ob li k o vanj u in varstvu o k olj a oz. varstvu na- r a v e in u r b a n i s t i č n e m u ter r e gi o n a l n e m u p r o s t o r s k em u na čr t o vanju. Vegetacijska karta vsebuje in prikazuje odnose med klimo, tlemi in vegetacijo nekega območja ter nam tako omogoča, da se pravočasno izognemo mnogim nekoristnim in usodnim posegom človeka v naravo. Takšna karta nam je opora in merilo pri naravoslovnem vrednotenju ter dragoceno in konkretno gradivo pri oblikovanju naravne in kulturne podobe krajine. Ideje fitocenološkega nauka pa najbolje koristijo b i o tehničnim vedam oz. strokam. Tu imamo v mislih predvsem gozdarstvo in km e- ti j st v o. Kmetijstvo zaenkrat pri nas še ni doseglo takšnega razvoja v tej vedi kot gozdarstvo, vendar se v nekaterih dejavnikih, kot so travništvo, paš- ništvo in živinoreja, že v precejšnji meri ter vedno bolj opira na dognanja fi- tocenologije. Gozdarstvo gradi načrte v svojih osnovnih dejavnostih, kot so gojenje in urejanje gozdov ter lovstvo, na realnih gozdnih združbah in se pri- lagaja njihovim ekološkim in biološkim zakonitostim. Kompleksno proučeva­ nje gozdne vegetacije in rastišča daje gozdarski praksi mnoge konkretne po- datke in rezultate ter omogoča pravilne zaključke in posege v gozd. Ceprav imamo Slovenci precej del, v katerih so se praktično in teoretično obravnavali problemi fitocenologije v gozdarstvu, se je začela posvečati po- zornost njeni uporabnosti v gozdarstvu šele v najnovejšem času. Gozdarji ču­ tijo potrebo po intenzivnejšem gospodarjenju z gozdom zaradi naraščajočega povpraševanja po lesu, pri tem pa jim je lahko fitocenologija v veliko pomoč. V pionirski dobi razvoja fitocenologije je bila skoraj vsa pozornost osre- dotočena le na floristično sestavo vegetacije. Z večanjem kartiranih površin se uveljavlja težnja, predvsem zaradi praktične uporabe, da se rastiščno 162 homogene in jasno omejene rastlinske združbe tudi izčrpno ekološko pro- učijo. Pri tem so se raziskovalci opirali na tale spoznanja: - podobna rastlinska kombinacija nakazuje podobno rastišče - rastlinska združba je najbolj kompleksen odsev rastišča, zato je edina realna osnova za inventarizacijo naravnih možnosti- kljub temu, da lahko vrednosti ekoloških faktorjev v podobnih rastiščnih razme- rah neke gozdne združbe nekoliko variirajo, se je na podlagi znanstvenih raziskav ugotovilo, da se večina ugotovitev in meritev, ki smo jih zabeležili v tej gozdni združbi, lahko s pridom uporabi na vseh rastiščih iste združbe. Na ta način je možno dobiti ob sorazmerno majhnem vlaganju sredstev ekološke podatke za obširna področja. Najprej je našla fitocenologija plodna tla v gojen ju gozd o v. S so- dobnimi smermi v gojenju gozdov (LEIBUNDGUT, MLINSEK, VAN MIE- GROET idr.) so dozorela spoznanja, da je potrebno preiti od površinskega k drevesnemu gospodarjenju. Gozdnogojitvene ukrepe je potrebno prikrojiti specifičnim posebnostim in obstoječemu sestojnemu stanju, da bi se prido- bili čedalje večji in trajni donosi. Fitocenologija je tako dobila pravo mesto v sodobnem gojenju gozdov. V enakih rastiščnih razmerah je razvoj gozda zelo podoben v vseh njegovih razvojnih stopnjah. če poznamo razvojne smeri gozda, lahko v neki gozdni združbi z gotovostjo ukrepamo že v fazi mladja, ker vemo, kakšna zmes drevesnib vrst najbolje _ odgovarja temu rastišču in kako bomo to zmes dosegli. Izkušnje kažejo, da je gozdna združba najboljša osnova za določanje rodovitnosti rastišč. Na osnovi odnosa različnih rodovitnosti pa lahko ugo- tovimo, v kakšni meri je rastišče izkoriščeno z obstoječim sestojem. Tako lahko na podlagi sestojnih razmer, bioloških in ekonomskih potreb pred- lagamo v okviru istih rastišč najboljše variante zmesi drevesnih vrst. Gojenje je tako dobilo tudi ekonomsko osnovo za gozdnogojitvene ukrepe. Nadaljnje kompleksne fitocenološke in gojitvene raziskave bodo pokazale, na katerih rastiščih naj gojimo določene sortimente, kje, kdaj in kakšen lahko pričakujemo svetlobni prirastek ter naravno pomlajevanje primarnih in vnešenih drevesnih vrst itd. S temi raziskavami bodo dobili gojitelji pravo osnovo za gojenje gozdov v okviru gozdnih združb. Metode ure j anj a se niso mogle tako hitro prilagoditi metodam mo- dernega gospodarjenja z gozdovi, ker temeljijo vse bistvene meritve na po- vršinskih oz. prostorskih meritvah ne glede na rastiščne razmere. Osnovna enota v urejanju gozdov je oddelek, ki je formiran predvsem na podlagi reliefno-katasterske osnove, tako da so lahko zajeta v oddelku različna ra- stišča, na katerih se gospodari po istem principu. Urejanje bi pridobilo, če bi uspelo svoje metode v gozdnogospodarskem načrtovanju prilagoditi tako, da bi iz drevesno-površinskega gospodarjenja prešlo ali se vsaj približalo drevesnemu gospodarjenju. To pomeni, da bi den- drometrijske meritve osredotočili na posamezna drevesa v okviru določene gozdne združbe in te meritve še dopolnili s tehnološkimi in drugimi raziska- vami. Po rastiščih bi ugotovili, katere sortimente lahko gojimo, kakšne pri- rastke lahko pričakujemo, katera zmes drevesnih vrst trajno najbolje izkorišča rastišče itd. Te podatke bi lahko aplicirali na celotno površino gozdne združbe, ki ima bolj ali manj enako sestojno obliko. Za te raziskave morajo biti os- novne rastiščne enote, v katerih zbiramo podatke, tako velike, da so ekološko homogene. Tem meritvam najbolj ustrezajo manjše vegetacijske enote, kot 163 so variante, subasociacije ali faciesi. Meritve in rezultati, dobljeni v okviru asociacije, nam služijo predvsem za primerjavo z drugimi asociacijami. Razen te osnovne aplikacije fitocenologije v gojenju in urejanju gozdov pomeni fitocenološka karta nepogrešljiv pripomoček oz. podlago za uspešno saniranje ogroženih hud our niških področij. Vegetacijska razisko- vanja omogočajo pravilno izbiro rastlinskih vrst za utrjevanje tal in ponovno razraščanje rastlinske odeje, ki je izhodišče za uspešno reševanje hudour- niške problematike. Nadalje služi študij dinamike razvoja vegetacije kot odlična podlaga pri razmejevanju kontaktnih površin med gozdom in pašnikom, kar je še posebej pomembno za gorske in visokogorske predele. Samo tako lahko dobimo pra- vilne rezultate trajne vrednosti o naravi rastišča, njegovi rodovitnosti in raz- vojni smeri vegetacije, ki je tod pomembna tudi v zvezi z zgornjo gozdno in drevesno mejo. Tudi pri načrtovanju v 1 o v s tvu se v zadnjem času opiramo na rezul- tate, ki jih lahko posreduje fitocenološka karta in vegetacijske raziskave. Znano je, da je možno na podlagi vegetacijskih enot uspešno ugotavljati razširjenost, stalež in kakovost lovne divjadi. Dognano je, da divjad izbira posebne vegetacijske oblike za počitek, za pašo in za parjenje. Sodobno lovnogojitveno načrtovanje že s pridom uporablja dosežke fitocenološkega proučevanja in kartiranja pri bonitiranju lovišč. Zaključek Težko je tako obsežno in kompleksno delo, ki je bilo opravljeno v pre- teklem štiridesetletju v Sloveniji, prikazati in ustrezno predstaviti na tako omejenem prostoru. Vseeno upamo, da je pričujoči sestavek v glavnem le zajel zgodovinski pregled in razvoj vede o vegetaciji pri nas in predočil nekaj uspehov in rezultatov, pomembnih še zlasti za sodobno gozdno gospodarjenje. Nedvomno se je pri mnogih načrtovanj ih v današnjem času potrebno opreti na podatke o vegetaciji, ki nam daje pregledno sliko, v kakšni meri so iz- koriščena rastišča bodisi v okviru lokalnih ali regionalnh enot ter kje in kako naj vlagamo sredstva, da bi dosegli čimprejšnji in trajno največji bio- loško-ekonomski uspeh. Literatura Borhidi, A., 1963: Die Zonologie des Verbandes Fagion illyricwn. l. Allgemeiner Teil. - Acta bot. Hung. 9: 259-298. Budapest. Braun-Blanquet, J., 1964: PflanzensozioJogie. Wien. New York. Ellembel"g, H., 1968: 'Uber die Beziehungen zwischen Pflanzengesellschaft, Stand- ort, Bodenprofil und Bodentyp. - Angew. Pflanzensoziologie, Ber. Int. Symposium Pfalanzesoz. - Bodenk., 15: 14-18. Stolzenau/Weser. Horvat, l., 1949: Nauka o biljnim zajednicama. Zagreb. Horvat, 1., 1949: Sumska zajednica Jugoslavije. Zagreb. Jovanovič, B., 1958: 'Uber die Zusammenarbeit der Pedologen und Phytoceno- logen. - Angw. Pflanzensoziologie, Ber. Int. Symposium Pflanzensoz. - Bodenk., 15: 142-144, Stolzenau/Weser. Marinček, L., 1971: Gozdna združba kot osnova za določanje rodovitnosti rastišč. - Gozd. vestnik 29 (6-7): 201-207. Ljubljana. Mlinšek, D., 1968: Sproščena tehnika gojenja gozdov na osnovi nege. Ljubljana. Piskernik, M., 1957: Rastiščne skupine rastlinskih vrst v slovenskih gozdovih. - Gozd. vestnik, 15: 45- 70. Ljubljana. 164 Piskemilc, M., 1959: Gozdne združbe v spodnj i gorski s topnji slovenskeoa Viso- kega Krasa in fitocenološki sistem. - Gozd. vestnik, 17 : 1-21. Ljubljana."" Piskernik, M, 1960: Ali naj res hodimo po shojen.ih poteh? - Gozd. vestnik 18 : 26-32. Ljubljana. ' Piskernik, M., 1965: Gozdno rastlinje SLovenskega Primorja. - Zbornik, Inšt. za gozd. in lesno gospodar. Slovenije, 4 : 89-137. Ljubljana. Piskemik, M., 1966: Gozdna rastišča na jugovzhodnem slovenskem gorskem krasu. - Inšt. za gozd. in lesno gospodar. Slovenije. Ljubljana. Piskernik, M., 1969: Rast jelke na jugovzhodnem slovenskem gorskem Krasu in njeno ekološko ozadje. - Zbornik, Inšt. za gozd. in lesnogo spodar., 7: 174. Ljub- ljana. Piskernik, M., 1971: Regionalna vegetacijska razčlenitev bazifilnih b ukovih goz- dov v Sloveniji. - Zbornik, Inšt. za gozd. in lesno gospodar., 10: 65-116. Ljubljana. Punce1·, I., 1969: Die Pflanzensociologie im Dienste der Trennung von Wald und Weide in Gebirgslagen Sloweniens. - Mitt. ostalp. - din. pflanzesoc. Arbeitsgem., 9 : 275- 285. Camerino. Scamoni, A., 1954: Waldgesellschaften und Waldstandorte. Berlin. Scamoni, A., 1965: Biogezonose - Phytozonos.- Biosoziologie, Ber.lnt. Sympo- sium in Stolzenau/Weser 1960 : 14-22. Haag. Sukachev, V., N. Dylis, 1964: Osnovi lesnoj b iogeocenologij i. Moskva. Sukachev, V ., N. Dylis, W. N., Sonn, S . W. U. Motovilov, G. P. 1957: Metodische Hinweise zur Untersuchung von Waldtypen. Moskau (RUSS ). Tregubov, V ., et altr., 1957: Elaborat za osnovo gojitvenega in melioracijskega načrta gozdov, gozdnih zemljišč in pašnikov za področje Zgornje Savske doline. Kranj . Tregubov, V., 1959: Jelovi-bukovi gozdovi slovenskega visokega Krasa. - Gozd. vestnik, 17 : 303- 307. Ljubljana. Tregubov, V., 1960: Shojene poti so varnejše - Gozd. vestnik, 18 : 181-182. Ljubljana. Westhoff, V ., 1968: Einige Bemerktmgen zur syntaxonomischen Terminologie und Metodik insbesondere zu der StruktUl~ als diagnostischen Mer km al. - Pflanze- soZJiologische Systematik, Ber. Int. Symposium in StolzenauiWeser 1964 : 54-70. Haag. Wraber, M., 1969: Fitocenoza kot podlaga za ekološke raziskave. - Biološki vestnik. 17: 69-78. Ljubljana. Wraber, M., 1970: Vegetationsforschung und Kartierung in Slowenien. - Gesell- schaftsmorphologie, Ber. Int. Symposium in Rintelen 1966: 315-321. Haag. Wraber, M., 1970: Fitocenološke raziskave v Sloveniji in njihov pomen za na- ravoslovje. - Biološki vestnik, 18 : 39-43. Ljubljana. DIE ENTWICKLUNG DER FORSCHUNG UND DER KARTIERUNG DER VEGETATION IN SLOWENIEN (mit einer Ubersichtskarte der Vegetationskartierung) ( Zusammenfassung) Die Autoren legen eine geschichtliche Ubersicht der Entwicklung der Phyto- zonologie in der Welt und in Slowenien dar. Sie stellen fest, dass die Vegetations- forschung in Slowenien bereits vor vierzig Jahren begonnen hat, in der Zeit, wo die Vegetation von I. Pevalek, S. Hm·vatic und besonders von G. Tomažič studiert wurde. Nach dem zweiten Weltkrieg hat die Erforschung und die Kartierung neuen Aufscbv.rung genommen und die Form einer planmassigen Arbeit angenommen. Die schnells te und umfangreichste Entwicklung hat diese Wissenschaft im Forstwesen erlebt. Die fiihrenden slowenischen Phytozonologen G. Tomažič, M. Wraber und V. Tregubov haben grundlegende Arbeiten auf dem Gebiet der Vegetationsforschung geschafft und eine ganze Reihe von Mitarbeitern-Phytozonologen erzogen, von welchen die Melu·zahl noch heute tatig ist: + S. Cvek, + I . Persoglio, M. Piskernik, 2.. Košir, D. Robič, M. Zupančič, L. Marinček, I . Puncer, M. Zorn sowie mehrere jiin- gere Mitarbeiter - Kartierer. Es folgt eine Ubersicht der bedeutendsten Forschungsschulen bzw. Richtungen, und zwar der russischen, der Schule von Uppsala, der angloamerikanischen und 165 der mitteleuropanischen Schule von Ziirich-Montpellier, sowie anschliessend eine Charakteristik ihrer grundsl:itzlichen Arbeitsprinzipe. So wie im grosseren Teil Europas, hat sich auch in Slowenien, wo die Flora ausserordentlich reich, nach seiner Zusammensetzung bunt und entwicklungsgeschichtlich verschieden, wo der Einfluss der Menschen auf die Vegetation sehr stark und verschiedenartig ist, die Zi.irich-Montpellier-Schule von Braun-Blanquet bei der Gliederung und Gruppierung sowie des Studiums der Vegetation geltend gemacht. Von dieser Richtung loste sich M. Piskernik und schlug eigene Wege in der Vegetationsforschung ein in dem er nach seiner sogenannten »lnstitutsmethode« arbeitet. Diese Methode entstand durch Kompilation von Elementen der einzelnen· Schulen bzw. Richtungen. Piskernik vereinigt Elemente der Uppsala- Schule (Pflan- zenart mit ortlich grosster Stetigkeit, deduktiver Charakter der Methode), Ele- mente der Vegetations-Hohengiirtel nach Schmidt (Vertreterin des Hohengiirtels), die sogenannten Bodenvegetationstypen nach Schlenker benannte er in Boden- vegetations-kombinationen bzw. Bodenvegetationseinheiten urn und schliesslich tibernimmt er die Methode der Vegetationsaufnahme und den Begriff der phyto- geographischen Bereichs-Kennarten von der m.itteleuropaischen Schule von Braun- ·Blanquet. Die Benennung der Vegetationseinheiten is t ungewohnlich, kompliziert und fur Vergleiche mit anderen Nomenklaturen beinahe unbrauchbar, fiir die Fost- wirtschaftspraxis auch schwer verstandlich. Die Methode fand weder hier noch in der tibrigen Welt keine Nachahmer oder sonst einen Widerhall. In weiteren Auslegungen beschreiben die Autoren den Verlauf der Vegetations- forschung und -kartierung in Slowenien und stellen dies auch auf einer Obersichts- karte Sloweniens dar, die 20.251 km2 Oberflliche umfasst. Die Kartierung verlief in verschiedenen Masstaben: in Masstab von 1 : 5000 fiir Forschungsflachen wurden rund 2100 ha kartiert, ftir forstwirtschaftliche Waldbau und Einrichtungsplanungen im Mass tab von 1 : 10.000 wurden 295.656 ha, im Mass tab 1 : 25.000 aber 22.660 ha kartiert. Als Bestandteil der »Vegetationskarte Jugoslawiens« und fiir die »Phyto- zonologische Karte Sloweniens und die Auswertung des Standortpotentials« wurden im Mass tab 1 : 50.000 1,300.000 ha kartiert. Das Slowenische Ktistenland wurde in einem Ausmass von rund 300.000 ha und im Masstab von 1 : 100.000 fiir die Bediirf- nisse der Melioration und der Aufforstung von Karst- und Flyschgebieten kartiert. Ftir die Forstwirtschaftsoperative wurden liber 192 Elaborate verfasst. Schliesslich werden die wissenschaftliche und wirtschaftliche Bedeutung der Vegetationsforschtmg und -kartierung sowie die Moglichkeiten der praktischen An- wendung dargelegt. Die Forstwirtschaft wertet bereits mit Erfolg die Errungen- schaften der Pflanzensoziologie beirn Waldbau und bei der Waldeinrichtung, bei der Regulierung der Wildbache, bei der Waldpadologie in der Jagdkunde usw. aus. Dazu konnte noch eine lange Reihe von Wirtschaftszweigen und Naturwissenschaf- ten aus der Vegetationsforschung und Kartierung ihren Nutzen ziehen. 166