Respekt pred človekom. »Jutro« z dne 3. t. m. je objavilo ta članek, ki ga ponatiskujemo glede na njegovo aktualno vrednost tudi za naš stan. Sentimcntalna človekoljubnost in solzava usmiljenost ne moreta v političnih bojih prinesti uspeha. Navaditi se morarno, da se v bojih za ideje ali za interese ni moči toliko ozirati na posameznega človeka, kakor bi si to mehko srce želelo. Vsak boj zahteva žrtev in politični boj tudi. Danes se ta načela še nekoliko ostreje formulirajo in sicer iz dveh vzrokov. Človeška osebnost izgublja na važnosti. Individuum, ki je bil še nedolgo centralna os, okoli katere se je vrtelo človeško socialno in družabno udejstvovanje, ni več tako pomemben, kakor je bil nekdaj. Na njegovo mesto stopajo širše družabne tvorbe, ici si po pravici ali po krivici lastijo atribute višje individualnosti, katerim se mora poedinec podrediti in v katerih mora z vsemi svojimi lastnostmi, stremljenji lin hrepenenji skoro popolnoma izginiti. To pojmovanje o posamezniku je vzrastlo iz tehnično izpopolnjenega miilitarizma in se goji še nadaljc na tleh današnje mehanično usmerjene industrijalizacije. Celo pesništvo, ki je črpalo svojo vsebino iz utripov poedinega srca, ki je v usodi poedinca nahajalo predmet svojih umotvorov, se nagiblje vedno bolj in bolj k temu, da išče virov za svoje delo v širšiih socialnih edinicah ali pa v nadrejenih bioloških skupinah. Prav polagoma, a vendar dovolj jasno, se vidi, da se individualizem umika kolektivizmu. Umetnik, ki je nekdaj prisluškoval utripanju posameznega srca, prisluškuje danes vrvenju nekakega kolektivnega družabnega srca. Politik, ki je nekdaj računal z dndividualnimi zmožnostmi, računa danes s silami, ki izžarevajo z nekih socialnih skupin. V tem zapostavljanju posameznika pred celoto, v tem omalovaževanju poedinca, temelji dejstvo, da danes osebnost ni več tako respektirana, kakor je bila nekdaj. V političnih in socialnih bojih se osebne žrtve in osebam prizadejane krivice ne cenijo več visoko. Poleg tega splošnega, v sodobnem gledanju za socialno življenje temelječega vzroka pa je v zadnjih letih tudi rastoča beda zmanjšala vrednost človeka poedinca. Ekonomska mizerija, ki zadeva ne samo takoimenovani srednji stan, ampak tudi delavca m kmeta, je razpalila nekatere človeške lastnosti, ki sicer v normalnih časih prosperitete ostajajo skrite in pogreznjene v globine človeškega bitja. Revščina in pomanjkanje vzbujata v človeku neke živalske instinkte, ki spreminjajo vrednotenje osebnošti. Cena posameznika pada. Pod vplivom takih nazorov in pod težo takih razmer se je zlasti v političnem žiivlje- nju narodov zelo zmanjšala vrednost oscbe. Politični boj je postal ostrejši in se vedno manj ozira na dostojanstvo človeka in na vrednost ind^ividua. Pregled sodobnega političnega življenja v Rusiji, v Nemčiji, v Avstriji in drugod kaže, da je posameznik postal taka malenkost, da se na njeno človeško vrednost ni treba ozirati. Slično omalovaževanje osebnosti se je kazalo v vseh onih historičnih dobah. ko so velike ideje z neizprosno silo zadevale druga ob drugo in se borile za premoč. V prejšnjih takih dobah je bila udarna sila privržencev te ali one ideje. tega ali onega interesa tehnično tako organizirana, kakor je bilo v tistih razmerah mogoče, v današnjih časih pa so si strankarske formacije izposodile tehniko (ItaHja, Nemčija, Avstrija) in tako smo prišli v nekaterih evropskih državah do militaristično organiziranih strank. V takih organizacijah seindividualnost utaplja. Le v onih državah, kjer je državna militaristična organizacija še dovolj jaka, se stranke niso mogle v tem smislu razviti. Povsod pa je eno skupno: podcenjevanje individua. Vprašanje, ali jc tako stanje dobro ali slabo, jc samo teoretično. Dozdeva se, da se individualizem pretaplja v kolektivizem; ko pa ta proces traja, nastajajo izrastki in \zrodki in se pojavljajo disonance, ki še ne dovoljujejo jasnega vpogleda v novo stanje, ki se ustvarja. V tem kemičnem procesu se izdelujejo tudi produkti, ki gotovo niso dobri. V vrvežu in metežu idej tudi pri nas ni ostal posameznik tako upoštevan, kakor je bil nekdaj. Tudi pri nas je cena osebnosti padla. V historičnem procesu notranjega presnavljanja državne in nacionalne 'ideje je moral vsak posameznik zavzeti pozicijo vojaka, pozicijo, ki ni sposobna, da bi favoriztirala individualistično hotenje in izživljanje. Odtod izvirajo marsikatere neprijetnosti, odtod prihaja čut manjvrednosti, občutek zapostavljenosti. Naravno je, da je bila ,pri tem najbolj prizadeta takoimenovana inteligenca, ker je bila ravno ona najbolj individualistično orientirana in se je zaradi tega le težko postavila v bojni red, v katerem posameznik izgublja svoje ime. Gospodarska kriza, ki se je pridružila nacionalnemu in državnemu snovanju, je povzročila, da so se rodili pojavi, ki jih ni mogoče odobravatri. Na upravnem in političnem terenu se tupatam dvigajo na površje tendence in dejstva, ki ono, v duhu časa utemeljeno podrejenost individua pretiravajo in spreminjajo v nepravičnost. Tukaj je korektura mogoča in tukaj je korektura nujno p<5trebna. PoMtični boj za idejo mora, četudi priznavamo upravičenost strogosti in konsekventnosti, spoštovati osebnost in se izogniti vsakemu dejanju, ki bi moglo lindividualnost pregloboko ponižati. Naš uradniški stan in naš inteligenčni sloj se čutita ponižana rin zapostavljena tako v ekonomskem kakor tudi v moralnem pogledu. Do neke gotove meje je nižja ocenitev uradništva in inteligence v smislu splošnih svetovnih tendcnc razumljiva in morda celo opravičljiva, nrkakor pa ne bi smeli dopustiti, da se ta dva sloja neutemeljeno in neupravičeno moralno in ekonomsko pavperiztirata. Kjerkoli in kadarkoli se je inteligenčno delo preveč omalovaževalo, so se pokazale slabe posledice. Rusija je uničila svojo inteligenco. Maščevanje za to delo je na potu. Četudi priznavamo, da se mora vsaka osebnost podrediti višjim skupinam in višjim ciljem. četudi vemo, da so časi oholega individualizma minuli, četudi smo prepričani, da morajo biti v boju za ideje žrtve, vendar zahtevamo, da se vsaka politična akcija izogiba dejanj, ki i'deji ne morejo koristiti, da upošteva do skrajne meje možnosti individualnosti in da skuša spraviti v harmoničen sklad individuum in družbo. Konkretno naj bi se po teh smernicah postopalo pri uradništvu, pri redukcijah, pri premestitvah in v personalnih vprašanjih sploh. PoKtik dobro ve, da dobršen del nje-govega uspeha sloni na osebnostih. Te misli se danes same vsiljujejo vsakomur, ki goji tiho željo, da bi prebrodili težke čase brez nepotrebnih in celo škodljivih nasilstev in da bi ohranili dostojanstvo človcka in spoštovanje do individualnih sposobnosti tudi v tej dobi, ko elementarne sile rušijo brez izjeme i dobro i slabo. Bolj kot kdaj prej je potrebna uvidevnost in pravičnost in je potreben respekt pred človekom. Dr. Z.