Kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje. Govoril pii lctošnjem pcrvem občnem zboru ljudskili učileljev v Ljubljani Ivan Tomšio. Predragi tovarši, bratje in vrijatelji! Važno, silno važno je vprašanje, katero hočemo danes slovenski učitelji razpravljati, vprašanje namreč: kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje? — Predragi tovarši! Temeljito in vsestransko izobraženje slovenskih ljudskih učiteljev je gotovo prva pogoja — conditio sine qua non — vsega boljšega napredka našega ljudskega šolstva. Temeljito in vsestransko izobraženje ljudskih učiteljev in povzdiga ljudskega šolstva, to je oni ideal, po katerem učitelji vseb narodov že od časa slavnega Pestalocija tako željno hrepene. Za boljšo izomiko Ijudskih učiteljev bojevali so se in bojujejo se še dandanes vsi slavni in umni pcdagogi dobro vede, da je to edina pot, po katerej se bodo dosegle tudi vse druge naše želje in da saino po tej poti se bode zboljšalo tudi naše materijalno stanje in povzdignila naša ljudska šola. Ako nam je tedaj, predragi tovarši, boljša bodočnost naše Ijudske šole in boljši napredek našega ubogega naroda pri srcu, potem, predragi tovarši, delajmo v s i z vseini mogočimi in postavnimi sredstvi na t o, da si tudi mi s 1 ovenski učitelji pridobimo za svoj stan tolikanj potrebne izobraženosti. Vsaj se nam, žalibog, očita od vseh stranf, da delamo premalo, in da je posebno naša dežela kranjska, kar se tiče ljudskega izobraženja, ena v zadnjej vrsti našega cesarstva, pa da smo rai krivi, da naš narod zaostaja v izomiki in napredovanji. Pravi in očita se nam, da smo mi sedanji učitelji neiu nachtheil fiir das allgeuaeine interesse, ein hemmschuh fiir den gesammtfortsclaritt im schulvvesen cines landes, der den fortschritt der bildung der lehrindividuen zur grundbedingung hat". Tovarši! ne pustiino tedaj, da bi se nam kaj takega, kar dosihmal še nikdar slišali nismo, očitati moglo, marveč preiskujmo marljivo, kdo je kriv, da slovenski učitelji niso izobraženi tako, kakor so znabiti učitelji drugih bolj izobraženih naiodov. Da bi tedaj naše prvo današnje vprašanje: »kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje", vsestransko pretresli, treba nam je najprcd vedeti: kaj je prav za prav ljudski učitelj, kakošno nalogo ima ljudska šola in potem takem tudi ljudski učitelj kot njeni izvrševalec? Predragi tovaršil Že samo ime ljudski učitelj, ali kar je še bolj prav in bolj naravno narodni učitelj, narodna šola, kaže nam jasno kot beli dan, da mi ljudski učitelji nismo nič drugega, nego učitelji za naše prosto Ijudstvo, tedaj pri nas po slovenskih pokrajinah — učitelji za naše slovensko ljudstvo ali kar je vse eno, za naš prosti slovenski narod. To resnico potrjujejo nam tudi vsi ncmški učitelji, ki pravijo: »Unter dein iiamen volksschullehrer ist nicht nur der schullehrer im eigentlichen sinne des vvortes, sondern auch der volkslehrer zu verstehen". Ravno tako so tudi nemški učitelji, učitelji za svoj nemški narod, laški učitelji za laški narod, Čehi za češki, Magjari za magjarski, Hrvati za hrvaški, Srbi ze srbski itd., tedaj nii slovenski učitelji smo učitelji za naš slovenski narod. Poglejmo zdaj iz pedagogičnega stališča, katero sredstvo ali pomoček najbolj pripomore, da se prosto ljudstvo, ali kar je vse eno, narod, mika in izobražuje. Vsaka izreja, vsako podučevanje mora biti v istem jeziku, katerega razume posamesni človek ali ob6e ljudstvo, t. j. Nemec se mora učiti po nemški, Čeh po češki, Magjar po magjarski, Lah po laški, Hrvat po hrvaški, Srb po srbski, — tedaj naravno tudi Slovenec po slovenski. Vedno se nam trobi na ušesa, da je nemška ljudska šola ponos nemškega naroda. Jaz, tovarši, nočem preiskovati tega, toliko pa vendar moram omeniti mimogrede, da nemški ljudski učitelji sami priznavajo, da še niso na vrhuncu ljudskega učiteljstva, in da imajo še vedno delati in popravljati, da dosežejo to, česar jira nianjka. Priznati pa moramo vsi, da je nemškim ljudskim učiteljem narodno izobraževanje nemške mladine, narodno izobraževanje nemškega naroda, vredba in razvijanje prave nemške ljudske šole Čez vse drugo pri srcu, pa da se v to svrho nemški učitelji vsestransko izobražujejo v svojem maternem t. j. v nemškem jeziku, kajti drugače ne bi mogli širiti omike in olike med prosto ljudstvo ali narod in tako mecl široki svet. — Kako se pa izobražuje prosto ljudstvo ali bodisi kterikoli narod? Prosto ljudstvo ali narod izobraževati pravi se: ljudsko ali pravo narodno življenje zbujati in žlahtniti. To pa drugače ni mogoče, nego samo v istem jeziku, katerega narodova veCina govori in razume. Ako smo tedaj mi slovenski ljudski učitelji, kakor se nam to v novejšej dobi skorej v eno mer očita, zaostali v izomiki in z nami vred naše slovensko ljudstvo, potem tej zaostalosti v narodnem napredku ni drugo krivo, nego to, da smo se mi slovenski učitelji premalo izobraževali v svojem maternem jeziku. In ker nismo znali, pa tudi nismo bili zmožni v pravem narodnem duhu podučevati naše slovenske mladine, zaostal je potcm takcm tudi narod slovenski, kar se tiče njegovega izobraženja in više njegove omike. Pač srečna je država, katera najde pravo pot, po katerej se narod najboljše in najlože izobražuje in žlahni, kajti izomikano ljudstvo je prva in močna podpora vsake države. Nobeno ljudstvo na svetu in noben posamesni človek se pa še ni omikal v onem jeziku, katerega ne razume. To nas ne uči le zdrava pamet, temveč tudi skušnje iz vseh časov sveta. Dokler se tedaj mi slovenski učitelji ne borao izobraževali v svojem maternem jeziku, katerega umeje naša mladina in naš narod, tako dolgo ostane vsa naša vednost, katero si pridobimo v kakošnein tujem našeniu ljudstvu nerazumljivem jeziku, mrtev zaklad, od katerega niti naša mladina, niti naše ljudstvo nikakoršne koristi nima. Naši učitelji bi bili za vsc druge dežele sposobnejši in bolj pripravni, nego za naše s 1 ovensko ljudstvo. Ljudska ali narodna šola je, — česar nihče ne dvomi, kdor ima zdravo pamet in srce za svoj narod, — izobraževališče za prosti narod in ljudski učitelj v ljudskej šoli je brez dvombe ona oseba, ki širi narodno omiko najpred med nježno mladino in tako med ves — narod. Ljudska ali narodna šola ima nalogo, da razvija vse dušne in telesne sile nježne mladine, da žlahni njih srca, da jo spodbuja k vsemu dobremu, koristnemu in plemenitemu, ter jo ob enem podučuje v vseh onih vedah, ki so jej za njeno poznejše življenje neobhodno potrebne, da človek pošteno in srečno živi, da postane dober in koristen ud človeške družbe, t. j. da iz nježnega otroka postane človek v pravem smislu te besede, t. j. da postane to, za kar ga je Bog na svet postavil. Naloga ljudskega učitelja potera takem je, da na versko-nravnej podlagi vzreja pametne in nravne ljudi, t. j. ljudi, ki le dobro delajo in mislijo, ljudi značajne, pa ne veternjake, ob kratkem — ljudi take, ki so pravi in verni udje svoje uiatere cerkv.e, ki so pravi in zvesti udje svoje ožje in sploSne tlomovine, z eno bcsedo: ljudi, kakor veleva §. 1. nove državne šolske postave. — Ljudska šola mora vzrejati rodoljubne mestjane, vrle domorodce, unme in dobre gospodarje, značajne in poštene državljane. Iz tega tedaj, predragi tovaiši, lehko spoznate, da je ljudska ali navodna šola oni sveti hraiu, v katerem narod zajema prve kali za svoje nadaljno izobraženje, za svojo pravo časno in večno srečo. Ljudska šola 31* je potem takem narodni zavod, ki stoji pod neposredniin nadzorstvom d r ž a v e. Pač lepa in velikanska naloga jc to, ki jo imamo mi ljudski učitelji brez razločka narodnosti. Da pa to svojo težavno nalogo na tanko in vestno izvršujemo, treba nani je pač vsestranskega izobraženja. Kako se tedaj moramo mi, slovenski učitelji, izobraževati, da bomo zadostovali tej svojej težavnej nalogi? Dragi tovarši, bratje in prijatelji! tu nam zopet ne ostane drugega nič, nego da se vprašamo: kakošno mladino, kakošno ljudstvo imamo pred seboj? — Odgovor: Slovenski učitclj podučuje in izobražuje slovensko mladino, slovensko ljudstvo. Kakor tedaj učitelji drugih narodov, tako raoramo skrbeti tudi mi slovenski učitelji, da si pridobimo najpred popolno znanje slovenskega jezika, kajti podučevanje t. j. ljudska omika mogoča je le v Ijudskem ali narodovem jeziku, ia vsaki, kdor resno hoče in misli na kako ljudsko izobraženje, ta moia pripoznati in podpirati podučevanje v narodnem jeziku. Prvi pogoj za nas slovenske Ijudske učitelje je tedaj temeljito znanje slovenskega jezika, potem ,,meinetwegen soll sich der slovenische lehrer auch dem studiuin der dcutschen spiache mit eifer hingeben", — nikakor pa ne narobe! Ljudske šole v novejšem času so tudi res pri nas v ljudskem jeziku, kajti slavna naša vlada je že davno ravno to pripoznala, da le po ljudskem ali narodovem jeziku more se ljudstvo ali narod izobraževati. Njihovo Veličanstvo, svetli naš cesar, so s svojega vladarskega prestola izrekli in zagotovili naiodno ravnopravnost, t. j. vživati in rabiti ljudski jezik na Slovenskem tako, kakor ga rabi Lah na Laškem, Magjar na Ogrskem, Hrvat na Hrvaškeiu in Nemec na Nemškem. Pedagogičnega načela in postavne poti nioramo se tedaj držati slovenski učitelji, kedar izobražujemo našo mladino v našej Ijudskej šoli^ t. j. podučevati jo moramo v njej znanem slovenskem jeziku. Kdor drugače misli in nas slovenske ljudske učitelje drugačc podučuje, ta ni pedagog, pa tudi ni pravičen, ker ne spoštuje enakopravnosti, in ne privošči našerau slovenskemu narodu splošne omike, ki je mogoča le edino v narodovem jeziku. — Ako pa hočemo v ljudskej šoli po tej edino pravej poti širiti oraiko med našo slovensko mladino in med naše prosto slovensko ljudstvo, ne smemo potem misliti, predragi tovarši, da smo za to velikansko delo že zmožni in popolnoma sposobni, če tudi ne znamo pravilno slovenskega jezika. Ne sraemo misliti, da smo že ztnožni za to velikansko delo, ako se nam v učiteljskem izobraževališči (preparandiji) za naš stan potrebni predmeti predavajo v tujem, ncmškem jeziku Tovaršil Omika, prava človeška omika razvija in širi se le po lepem, oglajenem narodoveia jeziku; le z oglajenira, pravilnim govorom izobražuje in lika Ijudski učitelj prosto ljudstvo ali narod. — Kakoršen jezik ali govor ima kako ljudstvo, tako je ljudstvo tudi omikano, kajti jezik je prava slika ali fotografija ljudskega duha. Dokler tedaj ne bomo našc mladine in našega ljudstva izobraževali v v lepem, oglajenem narodovem jeziku, toliko časa bomo morali vedno slišati, da smo surovi in neizobraženi. Brez jezikove olike ni upati narodove omike. Potrebna so nam tedaj v naše izobraženje taka učiteljska izobraževališča, v katerih se nastopni učitelji uče vse predmete v ravno tistera jeziku, v katerem je bodo oni pozneje druge učili. Učiteljska izobraževališča ne smejo biti pomanjkljiva, kar sc tiče ljudskega jezika. Ako so izobraževališča za ljudske učitelje pomanjkljiva, potein mora biti tudi pomanjkljivo znanje in izobraženost ljudskega učitelja, ki je pomanjkljivo šolo izvršil. Ako je znanje in izobraženje ljudskega učitelja pomanjkljivo, poteru ni čudo, da tudi prosto ljudstvo ne napreduje. Predragi tovarši! Ako je nemškim učiteljem pripuščeno v svojih ,,lehrertagih" žaliti druge narodnosti in še celo nravno-versko odgojo, pa povdarjati posebno nemško narodno šolo (deutsche nazionalschule) in prepevati neavstrijske nemške pesmi, potem sraemo tudi mi slovenski ljudski učitelji pri svojih skupnih zborih vsaj brez strahu odkrivati poinanjkljivosti in napake našega Ijudskega šolstva, da se popravi in zboljša, kar je slabega in napačnega, a obdrži, kar je dobrega. Pred vsem drugim je napačno in brez vsega pedagogičnega načela, ako se nastopni učitelji za slovensko ljudske šole, ki podučujejo potem slovensko mladino, slovensko ljudstvo, podučujejo in izobražujejo v učiteljskih izobraževališčih v takem jeziku, katerega kot ljudski učitelji pri podučevanji slovenske mladine in slovenskega ljudstva rabiti ne morejo. Zoper vsa pedagogična pravila je, ako se toliko lepi inkoristni nauki, kakor so n. pr. geometrija, matematika, prirodopis, zemljepisje, zgodovina, fizika i. t. d. predavajo v tujem, nemškem jeziku in se potem od ljudskega učitelja zahteva, da vse to, kar si je s težavo in trudom pridobil v učiteljskej izobraževalnici v tujeni jeziku, prodaje slovenskej mladini in slovenskemu ljudstvu v njegovem domačem t. j. narodovem jeziku. Po tem načelu bi moral Ijudski učitelj biti modrejši ia sposobnejši od glavnih učiteljev vizobraževališči, kajti on mora tuje blago po domače prodajati. Predragi tovarši! to ni prava pot, po katerej se slovenski učitelj za svoj težavni stan pripravlja in izobražuje. Pomislimo samo to, s kolikimi težavami, s kolikim trudom in tudi z obilnimi stroški se mora mladi učitelj boriti, da si vse to, kar si je pridobil v tujem jeziku, raztolmači v domači, slovenskemu ljudstvu razumljivi jezik in si svoj nauk priredi tako, kakor ga za slovensko mladino potrebuje. Pač ni čudo potem, da ljudski učitelj, kateri se ni nikoli napeljeval, da*bi si izobraženja iskal v domačem jeziku, poslednjič vse veselje zgubi do doraačega slovstva in le po tujera hrepeni, ker se mu brez truda odpira. Vprašajmo le sami sebe, koliko nas je izobraženih za naše domače slovstvo! Za nemško slovstvo izobraženih nas je pa še manj, in to vsled tega, ker pri podučevanji slovenske mladine neiuški jezik le z majhnimi izjeruanii rabiti moremo. (Dalje prih.)