LOVRO ŠAH. Dne 2. oktobra t. 1. nam je prinesel črnoobrobljeni list naznanilo, da je v 54. letu svojega življenja prerninul nadučitelj teharski. Temni oblaki so se zgrnili nad Savinjsko dolino, dež je curkoma lil, kalno, motao vodo je valila Voglajna mimo Teharij. Resnih ia tožnih obrazov je prihajalo ljudstvo, staro in ralado, vrstili so se tovariši in prijatelji ob mrtvaškem odru, da pokrope, da še enkrat pogledajo v obraz njemu, ki spi nevzdrarano spanje. Ponehal je dež, dvignili so rakev, dolg, žalni sprevod se je pomikal skozi Teharje. Krsto je med drugimi spremljalo dvanajst duhovnikov, večinoma prijateljev pokojnikovih. Gori pod Sv. Ano, kjer trohae kosti nekdanjih slavnih teharskih plemičev, tam na novem oddelku poleg križa so po- ložili k večnemu počitku njega, v katerem je bivala plemenita duša. Ob odprtem grobu mu je govoril tovariš približno tako-le: Dragi Lovro! Poslavljam se od Tebe v imenu »Učiteljskega društva za celjski okraj«, katerega zvest in odličen član si bil nepretrgoma nad trideset let; poslavljam se od Tebe v imenu Tvojih tovarišev in tovarišic, ki smo Te ljubili in cenili; s krvavečim srcem se poslavljam od Tebe kot Tvoj součeaec izza srečnih dijaških let. Hrust kot hrast, zdravih, bujnih lic, s svojim karakterističnim nasmehljajein aa ustnih si pred kratkim še hodil med nami, daaes ne bije več Tvoje plemer :> srce! Tu ležiš v grobu. Pred nami sc ,ja razgriaja Tvoje življenje, življenje ,epo — kakor solnčni dan. Vesel dečko, zdravih in cvetočih lic si se nam prismehljal na učiteljišču nasproti.Bil si nam vdan.radi smo Te imeli. Grenkega dijaškega kruha Tebi ni bilo treba okušati, saj Ti je osoda naklonila premožaega rnariborskega strica, a svoj boljši košček kruha si rad delil z nami in pogosto si posegel v žep, da si tovarišu pomagal iz zadrege. Razšli smo se. Sreča Ti je bila mila. Prišel si za podučitelja, kakor si hrepenel v svoj domači t. j. celjski okraj k prijazni Novi cerkvi, od koder si avaaziral za učitelja v Trbovlje. In ko smo se pred dvajsetimi leti kosali, kdo bo po pokojaeai tovarišu Vrečarju nadučitelj teharski, je bila zopet Tebi sreča mila, da si Ti dobil to službo. Tu je bilo glavno torišče Tvojega delovanja. Tusem si tudi pripeljal svojo zakonsko izvoljenko in tu ie zdaj polagamo v grob. Lepo si živel, dragi Lovro. Tvojega življenja knjiga — zlata knjiga. Globoko vkoreninjena vernost, ki si se je nasrkal že v materinem naročju, Ti je bila vodilaa zvezda skozi življenje. lmel si čiste račuae z Bogom in z ljudmi. Nosil si v srcu čisto vest, na ustnicah ljub nasmeh. V aajinih samskih letih si me nekoč nočeval. Postlal si mi mehko posteljico, a predea si ugasnil luč, si se sklonil nad meae in me ljubko prekrižal. Ne gre mi iz spomina ta križ. Tako je menda Tebe križala Tvoja dobra mamica, ko Te je uspavala. »Spoštuj očeta in mater!« ta božja zapoved Ti je bila globoko zarezana v dušo. Vsako priliko si porabil, da si prihitel na hribček nad Celjem, na prijazno Lisco, kjer je tekla Tvoja zibelka. V prijetai tovariški družbi si nam večkrat izginil izpred oči, a vsi smo takoj vedeli, da nikamor drugam ne, kakor k svojim ljubim staršem. Za to Tvojo ljubezen Te je Bog že na zemlji bogato nagradil: dai Ti je vrlo Savinčanko, kakršno si želel, za spremljevalko skozi življeaje, naklonil Ti je Tvojo ljubo Leniko, ki Ti je slajšala življenje in lajšala Tvoje poslednje ure. Kako vestea in natančen, če je bilo treba tudi strog si bil v izpolnjevanju svojih stanovskih dolžnosti, to vedo najbolj Tvoji predstojniki, to vedo Tvoje tovarišice in tovariši, ki so služili s Teboj. Tudi Ti si pil pogosto kelih trpljenja, ki spremljuje učiteljski poklic, a le za hip je zatemnel Tvoj obraz in zopet je na njem zasijal dobrohoten nasmeh. Le takega smo Te bili vajeni gledati v naši družbi. Zvesto tovarištvo Ti je bilo nad vse. Ko si postal učitelj, je bila Tvoja prva pot med tovariše. Oklenil si se učiteljskega društva ter kot zvest in delaven član, mnogo let tudi kot blagajnik, ustrajal v njem do groba. In kogar si se okleail kot prijatelja! O, kako sladko se je bilo ogrevati na Tvojem prijateljskem srcu! V Tvoji hiši je prebivala slovanska gostoljubnost, ljubezea, veselje in tolažba. Vojna je marsikaterega izmed naših tovarišev zanesla v Tebarje. V bridkih urah, ločen od mlade žene, od otročičev, je v Tvoji hiši našel zavetja in tolažbe. S solzami v očeh se je poslavljal od Tebe. V strelskein jarku je še sladko sanjal o Tebi. Pa tudi drugi vojaki so okušali Tvoje sočuvstvo. Ob slovesu so odlagali pri Tebi svoje kovčke, zaupno so Ti naročevali poslednje pozdrave, če bl jih ne bilo več nazaj. Lepo si živel, ljubi Lovro! Tvoje življenje — solnčni dan! Tvojega življenja knjiga — zlata knjiga. Rad si bival med nami. Le enkrat sem videl solze v Tvojih očeh. Bilo je letos prvega avgusta. Sedela sva v Tvoji sobici, solnce naju je prijazno pozdravljalo, pogovarjala sva se o življenju in nisva mislila na smrt. Ob slovesu pa Te je obšla bridka slutnja, povesil si glavo in zaihtel. Zdaj pa si Ti rešen zemeljskih spon ia nam silijo solze v oči. Toda ne! Kvišku naš pogled, kjer lepše solnce sije, kjer lepša zarja rumeni! Tam si zdaj in pri- pravljaš nam pot. In zopet se nam boš prismehljal nasproti, zopet nam boš obe roki prožil v pozrav. Z Bogom, dobri Lovro in na svidenje!