socia no de o letnik 35-februar 1996-št. 1 visoka šola za socialno delo ljubljana izdajatellski svet Vika Beve Vito Flal sisteme v sodobnih pogojih, ko se ti sistemi diferencirajo med sabo in tudi znotraj sebe, kar je osrednja značilnost modernizacijskih procesov. Ker so ti sistemi avtonomni, po eni strani ne pre- nesejo heteronomne regulacije (ki bi se vzpostavljala zunaj njih oz. se uveljavljala * Do nekakšne skupne, generalne socialne etike ne more priti niti na etičnem področju (tj., na področju teoretskega ali pa normativnega utemeljevanja procesov in pojavov, ki so moralno relevantni). Zato je še manj verjetno, da bi z neko skupno etiko regulirali ostala področja oz. druge sisteme, npr. političnega, ekonomskega, socialno-varstvenega, pravnega, znanstvenega, državnega, skupnostnega... 61 SREČO DRAGOŠ nad njimi iz enega samega centra, npr. z državnim ali ideološkim intervencioniz- mom); hkrati pa je, po drugi strani, inter- sistemska regulacija vse bolj potrebna, ker so sistemi vse bolj specializirani in odvisni drug od drugega. — Je torej sploh mogoča? In če je, kakšna naj bo? Pred tem vprašanjem niso le družbe, ki jih opede- Ijujemo za modernizirajoče (prehodne oz. »tranzicijske«), ampak tudi tiste, ki že veljajo za moderne. Zato že pred interpretacijo anketira- nih socialnih inovacij izpostavljam vpra- šanje splošne družbene regulacije — z namenom, da smo pozorni na kontekst, v katerem te inovacije nastajajo. Problem družbene regulacije je povezan z dvemi ključnimi vprašanji: • z načinom regulacije (a) in • s predpostavkami (b), na katerih naj poteka usmerjanje sodobnih družb. a) Vprašanje načina (instance) la- hko poenostavimo kot dilemo med po- vsem hierarhičnim in — na drugi strani — povsem dehierarhičnim usmerjanjem. Sistemska teorija je že s svojim poudar- janjem diferenciacije precej zgodaj opo- zorila, da postaja usmerjanje sodobnih sistemov na hierarhično-planski način vse bolj disfunkcionalno, saj temelji na predpostavki o možnostih racionalne de- dukcije prihodnosti (željenih ciljev), ki da veljajo tudi znotraj posameznih siste- mov, v katerih naj bi se ta dedukcija uresničila. Pravila, cilji in potrebe nekega sistema niso isto kot pravila, cilji in potrebe drugih sistemov, zato hierar- hično planiranje v kompleksnih okoljih vselej terja povečevanje nadzora aH pa re- dukcijo sistemskih različnosti. In prav to je v sodobnih razmerah problematično, saj povzroča blokado, rezistenco ali pa celo zlom sistemov. b) Drugo pomembno vprašanje pa je predpostavka o nekem »splošnem dru- žbenem interesu«, ki da je skupna možna realnost vseh posameznih sistemov kot tudi celotne družbe. Da ga je torej treba le ustrezno formulirati na obči ravni in nato regulirati razvoj posamičnih siste- mov v njegovi smeri. To je predpostavka o konsenzu , ki naj bi bil izhodišče in hkrati rezultat regulacije (dosežene bo- disi s hierarhičnim usmerjanjem ali pa s samousmerjanjem delnih sistemov, tj., na podlagi njihove avtonomnosti). V naspro- tju s tem sistemska teorija opozarja, da je usmerjanje sistemov neuspešno — ne le takrat, ko se ne upošteva avtonomije sistemov, ki se sami usmerjajo — ampak tudi takrat, ko se ne upošteva samorefe- renčnosti (avtopoetičnosti) teh sistemov, tj., njihove sposobnosti, da se reproduci- raj o iz elementov, iz katerih so sami sestavljeni. Če se (pod)sistemi nanašajo sami nase, navzven pa tako, da sami od- ločajo o tem, katere informacije so za njih uporabne in katere ne — potem to po- meni, »da v diskurzih med funkcionalno diferenciranimi sistemi ne more priti do splošnega konsenza, ker ni skupnega kriterija pravilnosti ali skupne resnice« (Willke 1993: 128). Če sodobni pogoji vse bolj proble- matizirajo obstoj nekega vrhovnega cen- tra, ki naj bi formuliral skupen interes (konsenz o njem), potem je vse bolj pro- blematičen tudi diskurz, ki predpostavlja konsenz brez vrhovnega centra. Kako torej reguhrati splošni družbeni razvoj, če so posamezna področja preveč raz- lična, da bi se jih dalo uskladiti, in preveč soodvisna, da bi se lahko razvijala brez usklajevanja? To pomeni, da je regulacija na splo- šni sistemski ravni problematična zaradi načina , s katerim naj se izvaja (hierar- hični ali dehierarhični — tj., samousmerje- valni) in zaradi predpostavke , iz katere naj izhaja (konsenz ali disenz). Proble- matična je torej zaradi kombinacije nači- nov in predpostavk (ne pa samo zaradi enega ali drugega). S kombinacijo načinov in pred- postavk dobimo naslednje štiri tipe družbene regulacije. 1 . Pri hierarhično izvajanem plani- ranju na predpostavki splošnega interesa, ki ga določa neki nadrejeni sistem (dr- žava, ekonomija, ideologija, znanost...), ne gre za odpravljanje avtonomije delnih sistemov, ampak za »koloniziranje « (Habermasov izraz) v smislu omejevanja njihove svobode v prid skupnemu 62 KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I) dobremu. To pomeni, da se sistemska različnost ne odpravi, pač pa le reducira v tistih primerih, ko gredo posamezni deli »predaleč«, ko ogrožajo »prioritete«, če »prestopijo meje« ipd. V bivši Jugosla- viji smo imeli poseben izraz za tovrstno regulacijo: »demokratični centralizem«. Pri tem velja poudariti, da to ni bila ideološka floskula, ni bil zgolj nekakšen oblastniški voluntarizem (kot to razu- mejo današnji antikomunisti). Šlo je za dejansko inovacijo, ki pa je na sistemski ravni vpeljala usodno dvotirnost tako glede splošne regulacije in družbene stru- kture kot glede prevladujočih vrednost- nih orientacij.^ Zato do zloma sistema ni prišlo takrat, ko npr. ljudje masovno niso več verjeli vanj (kar se je dogajalo že vsaj desetletje pred njegovim koncem), pač pa zato, ker se je sistem prilagajal na zu- nanjo in notranjo kompleksnost po dveh tirih, kar ga je blokiralo vse do razpada. Skratka: demokratični centralizem je bil realno obstoječi način regulacije, glede katerega je obstajal dejanski konsenz (ki ga je dokazal že J. Županov), zgolj pred- postavljeni konsenz pa je bilo tisto »sku- pno dobro« (socialistični interes samou- pravljalcev), ki je zato lahko funkcioni- ralo kot predmet ideološke manipulacije. Zaradi tega tudi velja, da uspešnost današnje tranzicije ni odvisna predvsem od zamenjave oblasti v družbi, ampak od zamenjave tipa družbene regulacije. 2 . Hujša varianta je tista, kjer hie- rarhično usmerjanje predpostavlja disenz družbenih akterjev oz. sistemskih enot, ki je percipiran kot konflikt. Zato se učinki, ki naj bi bili optimalni za celotno družbo, skušajo doseči mimo razvojnih logik po- sameznih sistemov, kar na eni strani pelje v njihovo dediferenciranje, hkrati pa v vse večje hierarhično doziranje prisile. V nasprotju s prejšnjo varianto, kjer se avto- nomija podsistemov tolerira kot osnova kolonizacije, je tu sleherna avtonomija ra- zumljena kot grožnja sistemski enotnosti. Ker avtonomija temelji na razlikah in jih tudi producira, se jo skuša odpraviti s totalitarizacijo . Ta pristop se ponavadi enači z nekim »aziatskim« ali »latinsko- ameriškim« modelom, ki da za nas nikoli ni bil aktualen. To pa je zavajajoče, ker se tovrstni tip regulacije pogosto pojavlja: • tudi v družbah, ki se modernizi- rajo, in ne le v predmodernih družbah: zato tudi Slovenija, čeprav je v tranziciji, ni povsem imuna pred tem modelom; • nosilci take regulacije so lahko tudi avantgardistični družbeni akterji in ne samo (re)tradicionalistični: zato se la- hko zdi ta model privlačen tako za desne kot za leve politične opcije; • za akterje, ki se oklepajo tega mo- dela, sploh ni nujno, da predpostavljajo konflikt razredov ter zagovarjajo razredni boj: zato se ta model lahko pojavi tudi v parlamentarno-demokratičnih ureditvah in ne samo v soc-realističnih; • tak tip regulacije se je v našem prostoru dejansko uveljavljal od prejšnje- ga stoletja pa vse do petdesetih let tega stoletja, tj., tako pod katoliki kot pod komunisti (gl. Dragoš 1993: 34-47). 63 SREČO DRAGOŠ 3 . Predpostavka o konsenzu, ki naj bi bil uresničljiv zgolj s spontanim samo- usmerjanjem posamičnih sistemskih enot (na podlagi specifičnih interesov in nji- hove avtonomije), ki zato ne prenese nikakršnega intervencionizma od zunaj ali od zgoraj, je klasična predpostavka laissez-faire . Ker se znotraj tega modela (v imenu ohranitve razlik) abdicira od vsakršnih poskusov njihove skupne regu- lacije, je posledica tega atomizacija . Prednost tega koncepta je v sprotnem prilagajanju evolucijskim nujnostim, sla- bost pa v tem, da ni zmožen kalkulirati z dolgoročnimi zahtevami prihodnosti. Za- to se seveda nikjer ni uspel trajno uvelja- viti (niti v ekonomski, še manj v socialni, sploh pa ne v kulturni politiki). 4 . Četrti koncept je zgolj zasnutek, ki ga bo družboslovje moralo šele razviti, vendar pa je sistemski pristop prvi, ki nanj opozarja. Nanj misli Helmut Willke (1993), ko govori o »kontekstualnem us- merjanju« oziroma o »kontekstualnih po- gojih«. Gre za pogoje, v katerih regulacija ni hierarhična in ne izhaja iz pred- postavljenega konsenza. Kontekstualno usmerjanje je zahtevnejša oblika usmer- janja, saj poteka v razmerah, ko decentral- izirani akterji svoje delovanje kreirajo glede na druge, a ne le iz lastnega vidika. Kreirajo ga tudi z vidika drugih akterjev, katerih opcije vključijo v lastni vidik. S tem prihaja do vzpostavitve tega, kar Willke označi za »samoomejevanje s po- močjo participacije« — tj., do ravnanja, s katerim sistem postane samorefleksiven (Luhmannov izraz). V jeziku sistemske teorije je s samorefleksivnostjo mišljen proces, v katerem »sistem vzpostavi relacije do sa- mega sebe«. Rezultat te vzpostavitve pa je samo-tematizacija, ki naredi, kot pravi Luhmann, »sistemsko enoto dosegljivo za sistemske dele« oziroma za druge podsi- steme, subsidíame procese, za naključna in posamična delovanja ipd. Kako pa lah- ko posamezen del doseže celoto, v kateri je? Na kakšen način mu je sploh dostop- na? »Čeprav posamezen del gotovo ne more biti celota, pa celoto lahko temati- zira , kolikor jo zaznava kot smisel-ust- varjajoči (meaning-generating ) sistem ter ga nanaša na izključujoče in s tem omejujoče okolje« — prav ta odnos opre- deli Luhmann z eno besedo: partici- pacija (Luhmann 1982: 327). Na to opozarjam zaradi tega, ker navadno razumemo participacijo zgolj kot (so)delovanje z drugimi, s čemer se vselej predpostavlja tudi soudeleženost akterjev pri skupnih ciljih, hotenjih, smislu in informacijah. Diferenciranje in divertiranje sistemov ter njihovih delov pa povzroča, da participacija v imenu skupnih ciljev, skupnega smisla in skup- nih informacij postaja nemogoča. Name- sto ustaljenega (etimološkega) razumeva- nja nas Luhmannova opredelitev partici- pacije opozarja, da jo je treba zdaj misliti drugače: njen pogoj je parcialna iden- titeta, ki uporabi sistemsko celoto zgolj kot (s)miselno orodje za lastno razmeje- vanje do okolja. Na ta način se sistemi di- ferencirajo tako navzven (do drugih sistemov, ki so njihovo okolje) kot zno- traj samih sebe (kar pomeni, da za po- samični podsistem drugi delni sistemi, ki ga obkrožajo, postanejo njegovo zunanje okolje, čeprav so vsi skupaj znotraj istega širšega sistema). Tako kompleksiranje seveda povzroči, da tudi znotraj istega sistema pri njegovih delih nimamo več opraviti z neko skupno identiteto, smi- slom, ciljem, kot tudi ne s skupnimi infor- macijami. Doseči kaj takega bi bilo nemogoče. Prav zato posamične identite- te razvijejo samoreflektiven način, da bi nemogočo situacijo naredile obvladljivo: Tak samo-refleksiven odnos lahko dose- žemo brez izčrpnega raziskovanja celot- ne kompleksnosti zunanjih in notranjih horizontov sistema. Samo-tematizacija je dejansko možna samo zato, ker je ta- ko totalno znanje nepotrebno . (Ibid .: 328, podč. Luhmann.) Skratka: v takih pogojih je o cilju, smotru, smislu, pravilnosti in resnici nujno govor- iti v množini. Kar pomeni, da je zato vprašljiv tudi konsenz o tem! Prav Willkejev poudarek na samo- omejitvi »s pomočjo participacije« je tisto. 64 KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I) kar model kontekstualizacije razlikuje od modela laissez-faire . Razlikuje ga v tem: samoomejevanje delnih sistemov (zgolj na njihovo logiko, cilje, interese) ne izha- ja več zgolj iz horizonta teh posamičnih logik, ciljev in interesov, pač pa se po- samični sistemi oz. njihovi deli zavedajo, da je njihovo samousmerjanje odvisno tudi od drugih logik (drugih sistemov), ki oblikujejo njihovo okolje. In to upošte- vajo. Šele to je pogoj (Luhmannove) samorefleksije sistemov, ki omogoča vzpostavitev identitete teh sistemov na podlagi kriterija, ki si ga izberejo. Šele tako se sistem sploh lahko razmeji od svo- jega okolja in producira samega sebe na način, s katerim posega v lastno okolje.' Medtem ko predpostavka laissez- faire (ad 3) računa zgolj s splošnim konsenzom o tem, da so parcialnosti posameznih razvojev dolgoročno ko- ristne za celoten sistem (ker naj bi se s samodejno evolucijo nekako nevtralizi- rale posamične disfunkcionalnosti) — je pri četrtem modelu drugače. Tu samo- omejevanje ne izhaja iz predpostavke o vzpostavitvi konsenza na dolgi rok, zaradi česar naj bi se samoumevno odpovedali kratkoročnemu usklajevanju z drugimi, ampak predpostavlja disenz , da bi bilo usklajevanje sploh možno, saj ni samo- umevno. Pri tem disenz ne pomeni nasprotje konsenza, konfliktnosti, zaradi katere bi bilo treba pustiti, naj dela vsak, kar hoče (laissez-faire ). Predpostavka disenza namreč ne zanika možnosti mini- malne skupne usmeritve, kot tudi ne nuj- nosti usklajevanja avtonomnih delov — pač pa pomeni, da je to mogoče vselej, ko »je konsenz na temelju izhodiščnega dis- enza možen, vendar pa malo verjeten« (Willke 1993: 54). Se pravi, da disenz ne temelji na al- ternativi kooperacija ali konflikt, pač pa na podmeni, da do konsenza (če do njega pride) lahko pride le preko disenza. Računa z možnostjo tako kompeticije in konflikta kot kooperacije in konsenza, a z disenzualnim izhodiščem, ki je v tem, da ni mogoče vnaprej določiti izhodišča za konsenz. Disenzualna predpostavka se torej osredotoča na kontekstualne pogoje delovanja, ne pa npr. na to, kako izključiti možnost konfliktov, oziroma, kako spro- žiti kooperacijo iz predpostavljenega skupnega imenovalca — saj je to nerealno ali pa nepredvidljivo. Možni konsenz, če se vzpostavi, je zato vselej omejen na določeno področje in na trenutne po- goje, kar pomeni, da ni vseobsežen in ni nujno trajen. Tipični primeri takega konsenza, ki so nastali iz disenzualnih predpostavk, so: socialni pakt (delodajalci + delojemalci + vlada), konsenz o zmanjševanju med- narodne oborožitvene tekme, nastajanje Evropske skupnosti, tripartitni upravljal- ski mehanizmi (npr. v socialnih instituci- jah: uporabniki + eksperti + menedž- ment), terapevtski pakt (terapevt + klient), sporazum med enakovrednimi družinskimi člani itn. Skupna značilnost vseh takih primerov je, da vpleteni akterji pri svojem ravnanju upoštevajo nasled- njih pet pogojev: 1. Decentralizacija : ni vnaprej do- ločene instance (ustanove, skupne avtori- tete, generalnega pravila), ki bi akterjem zagotavljala skupni imenovalec kooper- acije, s katerim bi se torej že na izhodišču poenotili akterji o pogajalskih poteh, ki bi privedle k skupnemu rezultatu. Po- stavljanje »skupnega imenovalca« bi na sa- mem začetku pomenilo poenotenje vseh na tisto, kar je vsem skupno — prav to pa je nemogoče pri akterjih, ki so bistveno različni in zato vstopajo v medsebojna pogajanja iz različnih logik, ciljev, inte- resov... Poenotenje na »skupni imeno- valec« namreč pomeni, da se mora že na začetku največ odreči prav tisti, ki je najbolj različen od drugih, kar je pri ^ Oziroma, kot poudari Siegfried J. Schmidt: »Tako pridemo do paradoksalne domneve, da sistem preživi v okolju zgolj zato, ker je zaprt, po drugi strani pa neprestano potrebuje vplive iz okolja, da bi bil prisiljen op- erirati. To pomeni, da si sistem ustvari natančno takšen stik z okoljem, kakršnega mu omogoča njegov način operiranja, in zato je tudi okolje zmeraj videti tako, kakor sistem okolje konstruira /.../. Ustvarja si ok- olje z načinom ravnanja z okoljem /.../. Ni mogoče reči, da je eno kokoš in drugo jajce, saj je to operacion- alna enota, ki jo je mogoče opazovati z dveh plati. (Schmidt 1995:79) 65 SREČO DRAGOŠ akterjih, če so avtonomni, nerealno priča- kovanje.^ 2. Kontingenčnost (nepredvidlji- vost, naključnost): v kompleksnih situaci- jah ni vselej jasno, ali bo pogajalski proces, ki naj bi proizvedel konsenz, vnaprej izključeval konflikte ali ne; tudi ni jasno, ali bodo morebitne konfliktnosti združljive z nadaljno kooperacijo ali ne bodo in pri komu se bo to zgodilo. 3. Predpostavka o igri pozitivne vsote : zelo je verjetno, da je število ak- terjev ter kompleksnost situacije premo- sorazmerna z možnostjo dobitkov za vse in obratnosorazmerna z igro ničelne vso- te (kjer korist enega nujno pomeni škodo drugega). 4. Refleksivnost : vsi vpleteni akterji razvijajo sposobnost refleksije, ki ne izha- ja le iz presoje zunanjih posledic lastnega delovanja, ampak vključuje tudi presojo drugih akterjev o učinkovanju našega de- lovanja na njihovo presojo. 5. Osredotočenost na protislovja : ker se s številom akterjev povečuje šte- vilo in raznolikost (možnih) interakcij, postaja okolje sistemov vse bolj komplek- sno in kontingenčno, kar velja tudi za znotrajsistemske relacije (tako znotraj so- cialnih kot psihični sistemov) — zaradi tega je redukcija interne in eksterne kom- pleksnosti lažja, če se osredotoča na obvladovanje protislovij in ne na obvla- dovanje konfliktov oz. na predvidevanje njihovih izidov. To je upoštevanja vreden imperativ, ki (morda še bolj kot ostali) daje prednost prav kontekstualnemu modelu. Zato naj ga dodatno pojasnim. V razmerah, ko so akterji avto- nomni, imajo na voljo dve strategiji za de- lovanje: strategijo maksimiranja svojih koristi z minimiziranjem koristi drugih in strategijo optimiranja, ki je dolgoročna. Dolgoročna strategija je optimalna zato, ker kalkulacijo lastnih koristi in stroškov primerja z možnimi koristmi in stroški drugih akterjev in ne le s svojim trenut- nim izkoristkom (tj., z izplenom input/ output , s katerim je zamejena strategija maksimiranja). In prav to odpira dru- gačno optiko v soočenju z okoljem: različnosti med posameznimi akterji, ki so sicer podlaga za konfliktnost, so lažje obvladljive, če se jih reducira v smislu protislovij. Ko se kompleksnost okolja re- ducira na ta način in ko se povečuje tudi kompleksnost operacij znotraj sistema, se je sistem prisiljen vse bolj usmerjati na prihodnost, saj ga vsaka izvedena ali neiz- vedena poteza zaznamuje dolgoročno; od lastnih delovanj ni odvisen le tu in zdaj, ampak tudi vnaprej. Ni determiniran le s samim sabo (s svojimi ravnanji), ampak tudi z drugimi. Zato se tudi na kooperacijo zdaj gleda drugače: ne presoja se je zgolj po številu konfliktov, ki jih lahko sproži (ta možnost se sicer upošteva, ni pa več glavno merilo odločanja). Namesto tega se kalkulira predvsem s koristmi, ki jih la- hko dosežejo vsi udeleženci. S tem kooperacija ni več grožnja za lastno avtonomnost, ampak postane verjetna priložnost za kombinacijo vseh možnih koristi. Ker kompleksiranje sistemov navznoter (njih samih) in navzven (nji- hovega okolja) množi relacije med njimi, se s tem veča tudi verjetnost, da bo vsak od njih participiral na koristih, ki se s takim razvojem multiplicirajo. Ker se povečuje tudi sama nepredvidljivost tega razvoja, je torej možen tako konflikt kot konsenz, ni pa možen vnaprejšnji kon- senz o tem, kar je možno. * Tu se zaostri vprašanje o tem, kaj je realno in kaj ni. Navadno se kriterij realnosti (dejanskosti, resnice oz. resničnosti) izvaja iz nekih ontoloških predpostavk o tem, ali kaj obstaja neodvisno od spoznavajočega subjekta in je torej «vselej že tam» — ali pa nam je to dano le z mišljenjem, torej konstruirano po zavesti tis- tega, ki to misli. V prvem primeru govorimo o realnosti, v drugem pa o idealnosti. To pa je neuporabna predpostavka v razmerah interpenetracije, ko se nek sistem prilagaja na «objektivno» okolje tako, da ga prav s svojim odzivom nanj spreminja; spreminja pa ga tako, da ga (s)miselno, tj., zavestno poenostavi, da se la- hko nanj sploh odzove v skladu s svojimi preferencami. S tem postane kriterij «objektivno danega» ne- mogoč ali neuporaben. Umakne se pragmatski opredelitvi resnice (kot «viabilnosti»), ki pravi, da gre zdaj predvsem za to, «da moramo videti, katere izkušnje se v spopadu z dejanskostjo potrjujejo in katere ne. Zato lahko rečemo takole: Če se določena izkušnja zmeraj znova potrjuje, potem je smiselno, da nanjo gledamo kot na >resmčno<« (Schmidt 1995: 6). 66 KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I) Skratka: samo v zelo enostavnih po- gojih, kjer je vedenje akterjev predvid- ljivo, so predvidljivi tudi konflikti ter njihovi možni izidi; samo v takšnih pogo- jih je dihotomna izbira »ali/ali« (med kon- frontiranjem in kooperiranjem) realna, ker je rešljiva zgolj s strategijo maksimi- ranja lastnih koristi in izgub. V nasprotju s tem pa so v kompleksnih (modernih) pogojih, kjer ravnanja akterjev ni mogoče predvideti, tudi učinki konfrontacije nep- redvidljivi: po eni strani zato, ker niso jasne njihove posledice,' po drugi strani pa zato, ker ni jasno, kateri od avtonom- nih akterjev bo izbral kakšno strategijo.^ V taki situacij ostane gotovo samo to, da se z odpovedjo kooperacije zagotovo od- povemo možnim koristim, ki lahko nas- tanejo. Iz tega vidimo, da je domet kon- tekstualizacije, če ga primerjamo z dru- gimi načini regulacije, še vedno razvit le nekako na pol. A zato ni zanemarljiv. Za družboslovje pomeni izziv — čeprav še ne ponuja zadovoljivih odgovorov, opozarja pa na vprašanja. Na primer: pri zapiranju jedrske elektrarne, pri ustanavljanju terapevtske skupnosti v nekem kraju, pri določanju socialno-političnih prioritet (glede na ekonomsko-politične) ipd. pri- haja do neizogibnih konfrontacij, ki za- htevajo kooperiranje z vsemi udeleženci, prav to kooperiranje pa lahko povzroča nove konflikte. Čeprav kontekstualno us- merjanje še ne daje odgovorov, kako z vsem tem ravnati, pa opozarja, da rešitve niso mogoče iz enega, vrhovnega centra in da je treba graditi na avtonomiji udeležencev. Rešitev tudi ni v tem, da končne odločitve prepustimo politične- mu podsistemu, čeprav ima ta največje možnosti, da producira konsenz ter ga tudi impiantirà (parlament, vladne slu- žbe). To bi peljalo prav v tisto smer, pred katero svari sistemska teorija: zvečalo bi obremenitev političnega sistema, ki je v kompleksnih razmerah vse manj kompe- tenten v vprašanjih, ki so najprej civilno- družbena, tj., strokovna, čeprav ne samo strokovna; ki so skupnostna, čeprav ne samo skupnostna; ki so ekološka, čeprav ne samo ekološka itn.^ Vendar se v tem še ne razlikuje npr. od pristopa »laissez- faire «. Novost kontekstualnega usmer- janja je namreč v naslednjem spoznanju: da usmeritev diskurzov na konsenz na- čeloma pomeni preobremenitev siste- mov in celo preprečuje razvoj njihove dejanske moči, tj. natančne določitve tistih razlik, ki jih ni mogoče niti izrav- nati niti spregledati, se pa ponujajo kot točke kristalizacije kompatibilnih opcij. Kontekstualni pristop gradi iz izkušenj, ki so potrjene s številnimi raziskavami, da je namreč konsenz — v nasprotju z disenzom — sicer pozitivno vrednoten, vendar ga v kompleksnih interakcijskih strukturah nikakor ni mogoče vzpostaviti. (Willke 1993:128.) Zato je kontekstualna regulacija v sodob- nih razmerah pomembna. Kaj to pomeni za socialne inovacije, bomo videli v dru- gem delu te analize (anketnih odgovo- rov). (Se nadaljuje.) ' Različni scenariji o verjetnih posledicah so možni, a nujno pomanjkljivi. ^ Tudi če so različni scenariji o tem izčrpni, ni jasno, kateri bo obveljal. ^ Npr.: zaprtje jedrske elektrarne ne more biti samo vprašanje (energetske) stroke, ampak morajo ener- getiki kalkulirati tudi z ekološkimi tveganji — in spet ne samo zaradi interesov ekologije (ohranitev narave), pač pa zaradi lastnega energetskega razvoja (trda goriva, vodna energija, stroški...). — Ali npr.: ustanovitev skupnosti za zdravljenje odvisnikov ni le strokovna odločitev, ampak tudi odločitev krajanov: zato morajo eksperti upoštevati interes krajanov, da ne bi ogrozili lastnega strokovnega interesa (vzpostavitve mreže za zdravljenje) itn. 67 POROČILO O REZULTATIH VPRAŠALNIKA O PROBLEMIH ŠTUDIJA V PRVEM LETNIKU NA VISOKI ŠOLI ZA SOCIALNO DELO V LJUBLJANI V okviru projekta Univerze v Ljubljani »Posodabljanje študijskega procesa in povečanje učinkovitosti študija« pod vodstvom prof. dr. Barice Marentič Požarnik in mag. Bogomirja Mihevca smo na Visoki šoli za socialno delo konec maja 1995 povprašali vzorec 77 študentov 1. letnika o morebitnih problemih študija v njihovem prvem študijskem letu. Študen- tje so svojo nalogo resno in zavzeto opravili — rezultat so številna zanimiva, kritična, konstruktivna, izvirna mnenja, ocene, predlogi, ki jih kar obširno pred- stavljamo v časopisu Socialno delo, saj menimo, da pomenijo zelo potrebno in- formacijo tako za učitelje kot za študente. Obdelavo rezultatov vprašalnika sva si razdelila Bogomir Mihevc in Lea Šugman Bohinc. Skupaj sva ugotovila pogostost posameznih odgovorov, Bogomir Mihevc je na podlagi vprašalnikov izpisal odgo- vore anketiranih študentov, sama pa tukaj predstavljam poročilo o rezultatih an- kete. Dve tretjini vprašanih študentov odgovarja, da so imeli manjše težave pred vpisom, na začetku študija in med njim, slaba šestina jih meni, da niso imeli nikak- ršnih težav, petina pa jih je imela ali jih še vedno ima kar precej. V času, ko so se še odločali za študijsko smer, so študentje pogrešali zlasti (jasnejše in številnejše) podatke o poklicu in stroki, liku diplo- manta, možnostih zaposlitve, pa tudi o načinu dela in metodah učenja na visoko- šolski izobraževalni ustanovi. S tem so bile povezane tudi njihove začetne muke in težave, negotovosti, prepuščenost samim sebi, problematična uskladitev novega urnika z drugimi obveznostmi, nezadostno sodelovanje šole s študentsko organizacijo ter obveščanje o obstoječih študentskih dejavnostih. Dve petini štu- dentov je pogosto podvomilo v lastne sposobnosti, slabo petino so begali od- nosi s kolegi in kolegicami, dobra petina pa jih meni, da niso imeli večjih osebnih težav. Za študente 1. letnika socialnega dela je bil v študijskem letu 1994/95 naj- bolj pereč problem organizacije študija. Pritožili so se glede obveščanja o stvareh, pomembnih za študij, in glede neustrez- nih prostorov in opreme. Večino njiho- vih pripomb delijo tudi učitelji in uprava šole, na primer glede prostorske loče- nosti predavalnic, referata in knjižnice, pa da je knjižnica premajhna in nima či- talnice, da ni kantine. Menimo, da se bodo z dokončno preseUtvijo šole na novo lokacijo in s postopno ureditvijo ter morebitno dograditvijo novih prostorov omenjene težave nehale. Študentje pa so kritični tudi do dela učiteljev in opozar- jajo na njihovo zamujanje na predavanja, vaje, izpite, govorilne ure, pri objavi izpit- nih ocen, pa tudi na to, da pogosto ne ob- vestijo (pravočasno) študentov o svoji od- sotnosti. Nekateri učitelji so nedostopni izven časa govorilnih ur (na VŠSD uči precejšnje število zunanjih sodelavcev). Nekaj študentov predlaga, da bi učitelji namesto izpita ob koncu študijskega leta vpeljali več kolokvijev prek vsega leta. Na vprašanje, kakšne so njihove poz- itivne izkušnje s šolo, študentje soglasno odgovarjajo, da jim je zelo všeč topel, naklonjen, prijazen, prijateljski, sproščen, oseben, pristen, odprt, demokratičen, sprejemajoč in korekten odnos učiteljev do študentov, všeč so jim njihovi lastni medsebojni odnosi, pa tudi vzdušje na šoli kot celoti. Pohvale vredna so nekate- ra predavanja (na primer iz pedagogike, uvoda v ustavno ureditev, psihologije) in vaje (na primer iz sociologije, psihologije, antropologije) — všeč jim je delo v manj- ših skupinah, z veliko pogovora. Všeč jim 69 DOKUMENTI je praksa, študijski program (predmet- nik) se jim zdi pester in zanimiv. Pozdravljajo prijaznost referentke za štu- dentske in študijske zadeve in delavk v pisarni šole. Všeč jim je iz dveh kolokvi- jev sestavljeni izpit pri sociologiji in an- gleščini. Da bi se odnosi med študenti in učitelji oz. asistenti še izboljšali, ponujajo slednjim vrsto predlogov. O govorilnih urah — naj jih razpišejo v času, ki bo usklajen z urnikom študentov; naj jih ne zamujajo; naj bodo na novi lokaciji (Top- niška 33), kjer so tudi predavanja. O izva- janju predavanj in vaj — naj jih ne zamujajo, pa tudi ne zavlačujejo in podalj- šujejo; naj jih poskusijo popestriti, nared- iti zanimivejša; učitelji naj bodo sami bolj energični, angažirani, bolj naj spodbujajo študente k sodelovanju; naj res predavajo, ne pa berejo lastna skripta; naj vprašajo študente za njihovo mnenje o svojih pre- davanjih, vajah, za predloge izboljšave. O izpitih — naj dajo študentom več in natančnejše podatke o kolob/^iju, izpitu; določenih izpitov naj ne bi ocenjeval le en učitelj. O odnosu do študentov — naj bolj razumejo in upoštevajo želje in za- misli študentov; naj se poskusijo pribli- žati študentom tudi kot ljudje, ne le kot profesorji; naj prisluhnejo študentu, ki je tudi človek in ima včasih težave. Nekaj vprašanih predlaga učiteljem in asisten- tom, naj ostanejo taki, kakršni so. Ko se študentje ozirajo nazaj in raz- mišljajo, kaj bi storili drugače, če bi bili znova na začetku študija, jih velika večina meni, da bi si predvsem bolje razporedili čas: študirali bi bolj sproti in poglobljeno, si drugače porazdelili izpite, redneje ho- dili na predavanja in si natančneje urejali zapiske, že med študijem bi več brali, tudi neobvezno študijsko literaturo, se udele- ževali strokovnih okroglih miz, tečajev, seminarjev; aktivnejši pa bi bili tudi v obštudijskih dejavnostih. Nekdo meni, da bi bil bolj pripravljen stopiti do profe- sorja po pomoč. Nekateri študentje ne bi bistveno spremenili načina svojega štu- dija. Določene težave študentov so po- vezane z njihovimi delovnimi pogoji za študij in življenje. V znanih prostorskih (in predselitvenih) razmerah šola ne pre- more čitalnice, kjer bi lahko študentje študirali v času med obveznimi študi- jskimi urami, kar mnogim otežuje že tako težke pogoje za študij. Le petina jih meni, da niso imeli večjih težav. Študentje se pritožujejo nad premajhnim številom iz- vodov učbenikov v knjižnici — obvezna li- teratura je tako stalno izposojena. Včasih študentje preživijo ves dan na šoli, zato jim zmanjkuje časa za sprotni študij. Morda lahko šola (univerza) kako pomaga študentom pri njihovem uva- janju v novo okolje in preživljanju. Štu- dentje izbirajo zlasti naslednje možnosti pomoči: s tutorji, študenti višjih letnikov; z ureditvijo prostorov za študij (čital- nica); s poceni učbeniki, študijsko litera- turo; s svetovalno službo za študente v okviru šole. Vprašani tem predlogom do- dajajo še enega zelo pomembnega: po- moč šole z večjo podporo pri organizaciji družabnega življenja študentov (dodali bi, da tudi učiteljev in upravnega ter dru- gega osebja šole). Ko študentje povzemajo svoje mne- nje o največjem problemu 1. letnika na Visoki šoli za socialno delo, poskušajo to opredeliti z vidika možnega načina ure- janja tega problema in z vidika možnega ali odgovornega izvajalca. O pomoči bru- com, ki se ne znajdejo dobro v novem o- kolju, nimajo zadostnih podatkov o štu- diju, učiteljih, učnih strategijah, študijski literaturi, izpitih, poklicu, možnostih za- poslitve ipd., menijo, da bi lahko veliko pomagali tisti, ki so na šoli odgovorni za obveščanje študentov, tako učitelji in asistenti kot študenti višjih letnikov-tutor- ji; potrebna bi bila tudi svetovalna služba za študente v okviru šole. O prostorskih težavah (zelo problematična je uporaba prostorov brez oken) in neustrezne knjiž- nice s prepotrebno čitalnico vprašani me- nijo, da šola potrebuje dodatna finančna sredstva (npr. za dograditev), ki bi jih mo- rala zagotoviti Ministrstvo za šolstvo in šport z univerzo in vlada, pri urejanju prostorov pa pomagati vsi — delavci šole in študentje, tudi z iskanjem sponzorjev. O zamujanju profesorjev in nenapove- 70 POROČILO O REZULTATIH VPRAŠALNIKA O PROBLEMIH ŠTUDIJA danem odpadanju ur predavanj ali vaj štu- dentje predlagajo resen poduk učiteljem o etiki in morali; na šoli bi moral biti kdo odgovoren za nadzor opravljenega dela učiteljev — šola sama naj se bolje organiz- ira. Učitelja, ki predavanj ne izvaja dovolj strokovno in kvalitetno, mora zamenjati drug učitelj, ali pa je treba spremeniti štu- dijski program. Natančno je treba skrbeti za to, da se izpitni roki ob koncu šolskega leta ne bi prekrivali. Glede slabo razvite- ga družabnega življenja na šoli študentje predlagajo povezovanje študentov različ- nih letnikov na raznih srečanjih in skup- nih projektih zlasti študentov, pa tudi z učitelji; menijo, bi lahko to nalogo izpel- jah študentje sami, potrebovali pa bi neki večnamenski prostor. Vprašani navajajo tudi stanovanjski problem študentov in odpirajo vprašanje, kako zagotoviti več stanovanj, cenejša stanovanja; predlagajo različne subvencije, privatna stanovanja za študente; odgovorni za to so ŠOU, uni- verza, država. Študentje imajo še nekatere druge konkretne predloge za izboljšavo študija na naši šoli. Želijo si še kvalitetnejši študij z ustreznim prehodom iz srednješolskega načina učenja v visokošolski, obvezen odmor med pedagoškimi urami, upošte- vanje študentovega strokovnega obštudij- skega (na primer terenskega) udejstvo- vanja pri oceni njegovega dela, še več prakse, čimvečji poudarek na aktualnih temah pri vajah. Predlagajo daljši čas uradnih ur referata za študentske in štu- dijske zadeve, ureditev možnosti ustrez- ne prehrane za študente v okviru šole. Menijo, da bi bilo dobro uvesti tutorstvo za vse letnike, ne samo za prve, in ob tem razmišljajo, da je lahko projekt tutorstva, ki ga želi šola organizirati v naslednjem študijskem letu, tudi priložnost za želeno družabno povezovanje študentov. Ob koncu ankete so študentje izra- zili zadovoljstvo z njo in upanje (nekateri pa tudi rahel dvom), da bo pripomogla k sodobnejšemu, drugačnemu, aktivnejše- mu, bolj sproščenemu, zanimivejšemu, boljšemu študiju. Všeč jim je, da imajo enkrat tudi sami študentje možnost spo- ročiti svoja stališča in predloge o študiju in šoli, ki so si ju izbrali za svojo poklicno usmeritev. Lea Šugman Bohinc Bogomir Mihevc 71 INDEKS OBJAV V ČASOPISU SOCIALNO DELO, LETNIK 34 (1995) -AVTORJI - ČLANKI Justin Bateman, Evalvacijsko poročilo o študiju duševnega zdravja v skupnosti v Ljubljani. 6: 383-394 John Bates, Social Work and Information Technology: Issues and Dilemmas. 4: 105-114 John Campbell (& John Pinkerton, John McLaughlin), Social Work and Social Conflict: The Case of Northern Ireland. 4:127-134 Joseph Canals, Mesto antropologije v teoretskem ozadju socialnega dela. 2: 97-108 —, The Place of Anthropology in the Theoretical Background of Social Work. 4: 65-80 Lena Dominelli, Anti-Racist perspectives in European Social Work. 4: 5-20 —, Antirasistične perspektive v evropskem socialnem delu. 3: 181-194 Srečo Dragoš, Kako. 1: 21-36 Vito Flaker, k navadnosti izjemnega: Možnosti paradigmatskega premika. 6: 361-372 —, The Birth of Total Institution and the Rationalisation of Charity in the Age of Reason. 4: 159-168 Vito Flaker (& Vesna Leskošek), Vpliv študija duševnega zdravja v skupnosti na socialno delo na področju duševnega zdravja. 6: 395-400 James G. Barber, Negotiated Casework with Resistant Clients. 4: 135-148 Andreja Grom, Primer suportivne psihoterapije starejših. 3: 22^-234 Franc Hribernik, Nekateri vidiki socio-demografskega položaja kmečkih družin v Sloveniji. 3: 203-216 —, Socialna varnost brezposelnih. 2: 133-142 Nace Kovač (& Vesna Švab), Svojci in udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje. 2:143-148 Vesna Leskošek, Socialno delo ni politično (ali pač?). 3: 195-202 Vesna Leskošek (Vito Flaker &), Vpliv študija duševnega zdravja v skupnosti na socialno delo na področju duševnega zdravja. 6: 395-400 Walter Lorenz, Social Work and the Politics of European Integration. 4: 91-104 John McLaughlin (John Campbell, John Pinkerton &), Social Work and Social Conflict: The Case of Northern Ireland. 4: 127-134 Metoda Mikuljan, Priprava ljudi na starost z vidika socialnega dela. 1: 45-52 Joan Orme, Care Management: The british Approach. 4: 81-90 John Pinkerton Qohn Campbell &, & John McLaughun), Social Work and Social Conflict: The Case of Northern Ireland. 4: 127-134 Milko Poštrak, Nove perspektive sociologije kulture. 3: 217-224 —, Razsežnosti ustvarjalnosti. 1: 37-44 Rose Rachman, After the Earthquake: Reflections on Resilience. 4: 53-64 Shulamit Ramon, Recent Trends in European Social Work. 4: 43-52 73 INDEX LETNIKA 34 (1995) —, Slovensko socialno delo: Primer nepričakovanega razvoja v obdobju po letu 1990. 6: 373-382 Eckart Reidegeuj, Meal Centres for Society's Disadvantaged in Germany: On the Reemergence of a Form of help that Was Thought to Belong to a past Era. 4: 149-158 Birgit Rommelspacher, Right Wing Extremism and Racist Violence: The Controversy as to its Causes. 4: 31-42 Bernard Stritih, Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme. 1: 5-20 —, Prostovoljno delo v prehodnem obdobju. 2:119-132 Jelka Škerjanc, Proces samoorgani/iranja ljudi s posebnimi potrebami. 6: 401-408 Vesna švab (Nace Kovač &), Svojci in udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje. 2: 143-148 Neil Thompson, Promoting anti-discriminatory Practice. 4: 21-30 —, V podporo antidiskriminacijski akciji. 5: 273-280 Marjan Vončina, Vpliv študijskega programa duševno zdravje v skupnosti na sistem socialnega varstva. 6: 409-412 Darja Zaviršek, »Če vidiš duhove, povej ljudem!« 2: 109-118 —, Ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje. 5: 281-286 —, O časih, ko smo še verjeli, da bodo ostanki evropskega radikalizma v socialnem delu zaveli na Vzhod. 6:413-418 —, Social Innovations: A new Paradigm in Central European Social Work. 4: 115-126 ESEJI Srečo Dragoš, Socialni vidiki glasbe. 2: 149-158 Félix Guattari, O produkciji subjektivnosti. 6: 427-436 Boža Napret, Neodvisno življenje. 3: 235-244 Luj Šprohar, Normalnost slepega. 1: 53-58 ŠTUDENTSKI PRISPEVKI Violeta Irgl, Diskriminacija starih ljudi. 5: 297-302 —, Heterološka miselna metoda v socialnem delu. 5: 329-334 Suzana Kristanc, Ljudje s posebnimi potrebami in dvojna diskriminacija. 5: 303-308 Urša Ogrin, Ženske in alkoholizem. 5: 321-328 Sonja Puhar, Diskriminacija žensk v kazenskem postopku in pri izvrševanju zaporne kazni. 5: 309-320 POROČILA David Brandon, Tempus fugit in Sloveniam. 6: 461-462 Vito Flaker, Študij duševnega zdravja v skupnosti - usposabljanje za psihosocialno delo: Po- ročilo o projektu. 6:437-444 —, Tempus v Ukrajini. 6: 463-468 Miroslava Gec-Korošec, Evropski kongres o rejništvu. 3: 245-248 Diana Jerman, Kronologija študija duševnega zdravja v skupnosti. 6: 445-448 74 AVTORJI Damjana Marijon, Prva državna konferenca o zagovorništvu in samopomoči. 5: 339-340 Maria PooTH, Praksa za študente socialnega dela v Dortmundu. 1: 59-62 Mojca Urek, Evalvacijski vprašalnik za študente duševnega zdravja v skupnosti. 6: 449-460 -, Praksa 3. letnika VŠSD v šolskera letu 1993/94. 1: 63-68 Marta VoDEB BonaC, Seminar o proiitovoljnem delu v Poljčah. 2: 163-166 Marta Vodir, Poročilo z obiska Fachhochschule Dortmund. 5: 341-342 RECENZIJE Alenka Stante, Joyce Chaplin (1990), Feminist Councelling in Action. 5: 335-338 Darja Zaviršek, D., A. & T. Brandon (1995), Power to the People with Disabilities. 6: 469-474 —.Joyce Lishman (1994, Communications in Social Work. 1:69-72 —, Tanja Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. 3: 249-252 DOKUMENTI Vprašalnik za psihosocialne službe (VI). 1: 73-80 Vprašalnik za psihosocialne službe (VII). 2: 167-174 Vprašalnik za psihosocialne službe (VITI). 3: 253-264 Vprašalnik za psihosocialne službe (IX). 5: 343-352 DISKUSIJA Srečo Dragoš, Pripombe k osnutku Kodeksa socialnega varstva. 2: 159-162 75 INDEKS OBJAV V ČASOPISU SOCIALNO DELO, LETNIK 34 (1995) - NASLOVI - After the Earthquake: Reflections on Resilience (Rose Rachman). 4: 53-64 /članek/ Anti-Racist perspectives in European Social Work (Lena Dominelu). 4: 5-20 /članek/ Antirasistične perspektive v evropskem socialnem delu (Lena Dominelli). 3:181-194 /članek/ Care Management: The British Approach Goan Orme). 4: 81-90 /članek/ »Če vidiš duhove, povej ljudem!« (Darja Zaviršek). 2:109-118 /članek/ D., A. & T. Brandon (1995), Power to the People with Disabilities (Darja Zaviršek). 6: 469-474 /recenzija/ Diskriminacija žensk v kazenskem postopku in pri izvrševanju zaporne kazni (Sonja Puhar). 5: 309-320 /študent, prisp./ Diskriminacija starih ljudi (Violeta Irgl). 5: 297-302 /študent, prisp./ Evalvacijski vprašalnik za študenti; duševnega zdravja v skupnosti (Mojca Urek). 6: 449-460 /po- ročilo/ Evalvacijsko poročilo o študiju duševnega zdravja v skupnosti v Ljubljani (Justin Bateman). 6: 383-394/članek/ Evropski kongres o rejništvu (Miroslava Gec-Korošec). 3: 245-248 /poročilo/ Heterološka miselna metoda v soc ialnem delu (Violeta Irgl). 5: 329-334 /študent, prisp./ Joyce Chaplin (1990), Feminist Councelling in Action (Alenka Stante/. 5: 335-338 /recenzija) Joyce Lishman (1994/, Communic:ations in Social Work (Darja Zaviršek). 1: 69-72 /recenzija/ K navadnosti izjemnega: Možnosti paradigmatskega premika (Vito Flaker). 6: 361-372 /članek/ Kako (Srečo Dragoš). 1: 21-36/članek/ Kronologija študija duševnega zdravja v skupnosti (Diana Jerman). 6: 445-448 /poročilo/ Ljudje s posebnimi potrebami in dvojna diskriminacija (Suzana Kristanc). 5: 303-308 /študent, prisp./ Ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje (Darja Zaviršek). 5: 281-286 /članek/ Meal Centres for Society's Disadvantaged in Germany: On the Reemergence of a Form of help that Was Thought to Belong to a past Era (Eckart Reidegeld). 4:149-158 /članek/ Mesto antropologije v teoretskem ozadju socialnega dela (Joseph Canals). 2: 97-108 /članek/ Negotiated Casework with Resistant Clients Oames G. Barber). 4: 135-148 /članek/ Nekateri vidiki socio-demografskega položaja kmečkih družin v Sloveniji (Franc Hribernik). 3: 203-216/članek/ Neodvisno življenje (Boža Napret). 3: 235-244 /esej/ Normalnost slepega (Luj Šprohar). 1: 53-58 /esej/ Nove perspektive sociologije kulture (Milko Poštrak). 3: 217-224/članek/ O časih, ko smo še verjeli, da bodo ostanki evropskega radikalizma v socialnem delu zaveli na Vzhod (Darja Zaviršek). 6: 413-418 /članek/ O produkciji subjektivnosti (Félix Guattari). 6: 427-436 /esej/ 77 INDEKS LETNIKA 34 (1995) Poročilo z obiska Fachhochschule Dortmund (Marta Vodir). 5: 341-342 /poročilo/ Praksa 3. letnika VŠSD v šolskem letu 1993/94 (Mojca Urek). 1: 63-68 /poročilo/ Praksa za študente socialnega dela v Dortmundu (Maria Роотн). 1: 59-62 /poročilo/ Primer suportivne psihoterapije starejših (Andreja Grom). 3: 225-234 /članek/ Pripombe k osnutku Kodeksa socialnega varstva (Srečo Dragoš). 2: 159-162 /diskusija/ Priprava ljudi na starost z vidika socialnega dela (Metoda Mikuljan). 1: 45-52 /članek/ Proces samoorganiziranja ljudi s p osebnimi potrebami (Jelka Škerjanc). 6: 401-408 /članek/ Promoting anti-discriminatory Practice (Neil Thompson). 4: 21-30 /članek/ Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme (Bernard Strtoh). 1: 5-20/članek/ Prostovoljno delo v prehodnem o bdobju (Bernard Stritih). 2:119-132 /članek/ Prva državna konferenca o zagovorništvu in samopomoči (Damjana Marijon). 5: 339-340 /po- ročilo/ Razsežnosti ustvarjalnosti (Milko Poštrak). 1: 37-44 /članek/ Recent Trends in European Social Work (Shulamit Ramon). 4: 43-52 /članek/ Right Wing Extremism and Racist Violence: The Controversy as to its Causes (Birgit Rommel- spacher). 4: 31-42 /članek/ Seminar o prostovoljnem delu v Poljčah (Marta Vodeb Bonač). 2: 163-166 /poročilo/ Slovensko socialno delo: Primer nepričakovanega razvoja v obdobju po letu 1990 (Shulamit Ra- mon). 6: 373-382 /članek/ Social Innovations: A new Paradigm in Central European Social Work (Darja Zaviršek). 4: 115-126/članek/ Social Work and Information Technology: Issues and Dilemmas Qohn Bates). 4: 105-114 /članek/ Social Work and Social Conflict: The Case of Northern Ireland Qohn Campbell, John Pinkerton, John McLaughlin). 4: 127-134 /članek/ Social Work and the Politics of European Integration (Walter Lorenz). 4:91-104 /članek/ Socialna varnost brezposelnih (Franc Hribernik). 2: 133-142 /članek/ Socialni vidiki glasbe (Srečo Dragoš). 2:149-158/esej/ Socialno delo ni politično (ali pač?) (Vesna Leskošek). 3: 195-202 /članek/ Svojci in udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje (Nace Kovač, Vesna Švab). 2: l43-l48/članek/ Študij duševnega zdravja v skupnosti - usposabljanje za psihosocialno delo: Poročilo o projektu (Vito Flaker). 6: 437-444 /poročilo/ Tanja Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup (Darja Zaviršek). 3: 249-252 /recenzija/ Tempus fugit in Sloveniam (David Brandon). 6: 461-462 /poročilo/ Tempus v Ukrajini (Vito Flaker). 6: 463-468 /poročilo/ The Birth of Total Institution and the Rationalisation of Charity in the Age of Reason (Vito Flaker). 4: 159-168/članek/ The Place of Anthropology in the Theoretical Background of Social Work Qoseph Canals). 4: 65-80/članek/ V podporo antidiskriminacijski akciji (Neil Thompson). 5: 273-280 /članek/ Vpliv študija duševnega zdravja v skupnosti na socialno delo na področju duševnega zdravja (Vito Flaker, Vesna Leskošek). 6: 395-400 /članek/ 78 NASLOVI Vpliv študijskega programa duševno zdravje v skupnosti na sistem socialnega varstva (Marjan Vončina). 6: 409-412 /članek/ Vprašalnik za psihosocialne službe (VI). 1: 73-80 /dokument/ Vprašalnik za psihosocialne službe (VII). 2: 167-174 /dokument/ Vprašalnik za psihosocialne službe (VIII). 3: 253-264 /dokument/ Vprašalnik za psihosocialne službe (IX). 5: 343-352 /dokument/ Ženske in alkoholizem (Urša Ogrin). 5: 321-328 /študent, prisp./ 79 POVZETKI Jože Ramovš logoteoretske osnove antropohigiene Antropolog in socialni delavec dr. Jože Ramovš je raziskovalec na Inštitutu Antona Trstenjaka v Ljubljani in docent na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani Članek razčlenjuje sodobno potrebo po preventivni krepitvi telesnega, duševnega in duhovnega zdravja ter gojitvi dobrih medčloveških odnosov. Te cilje izrecno zastavljajo med drugim tudi vsi veliki projekti WHO. Avtor ugotavlja na temelju lastnih izkušenj in raziskovanj, da kurativna metodologija navadno ni ustrezna za preventivno delovanje. V osrednjem delu članka prikaže in opredeli celostno preventivo, imenovano antropohigiena; njen koncept in metode razvija s sodelavci že vrsto let. Antropohigiena se teoretsko opira na logoteoretska spoznanja Viktorja E. Frankla, tako jo lahko imamo za preventivno vejo logoterapije. Težišče članka je prikaz logoteoretskih spoznanj, na katera se antropohigiena še zlasti opira, to pa so: celostna podoba človeka, človekove osebne duhovne zmožnosti, aksiom o smiselnosti življenja in celotne stvarnosti ter iz njega izhajajoče zakonitosti o dinamiki med nezavednim in zavestnim doživljanjem in vedenjem človeka. Franc Hribernik ali lahko kmetije v sloveniji zagotavljajo primerno socialno varnost kmečkemu prebivalstvu? Sociolog dr Franc Hribernik je asistent za ruralno sociologijo na Biotehni[ki fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo. S preobrazbo postsocialistične slovenske družbe se spreminja tudi raven socialne varnosti posameznih družbenih slojev. Med socialnimi kategorijami, ki se že ukvarjajo z vprašanji elementarnega preživetja, se pojavlja vse več malih kmetov. Analiza razpoložljivih proizvodnih potencialov in obstoječe socio-demografske karakteristike kaže, da se bodo njihove sedanje socialne razmere zelo verjetno precej poslabšale. Še zlasti v primerih, ko sedanji gospodarji ne morejo računati s tradicionalno medgeneracijsko solidarnostjo. Skoraj polovica kmetij in med njimi pomemben delež večjih proizvodnih enot (okoli 20%) namreč nima zagotovljenega naslednika, nekatere tudi dediča ne. Omejene razvojne in socialne možnosti pa se kažejo tudi pri tistih kmetijah, ki sicer razpolagajo z razmeroma ugodnimi demografskimi potenciali in primernimi proizvodni resursi, vendar pa je močno omejena kvaliteta človeških virov. Večina slovenskega kmečkega prebivalstva je namreč za moderno kmetovanje neprimerno izobražena. Po oceni nekaterih raziskovalcev je dejansko socialno in ekonomsko perspektivnih le okoli 10% (11-12 tisoč) vseh sedanjih kmetij. Darja Zaviršek socialne inovacije v socialnem delu: vizija ali iluzija devetdesetih? Sociologinja dr Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo in socialno delo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani, predavateljica na področju duševnega zdravja v skupnosti in vprašanja spolov in ustanoviteljica Skupine za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk Modra. Članek obravnava zgodovino in vlogo socialnih inovacij na področju duševnega zdravja in dela z ženskami v Sloveniji. Opisane socialne inovacije temeljijo na socialnih akcijah in so zaznamovane z mentaliteto srednje Evrope in preteklega političnega režima. Ta elementa sta odločilno vplivala na razumevanje pravic uporabnikov in uporabnic v socialnem delu in na področju duševnega zdravja. Država še vedno podpira uveljavljene totalne institucije, kot so psihiatrične bolnice in 81 POVZETKI materinski domovi za brezdomne matere z otroki. Hkrati pa novi projekti, ki imajo značilnosti socialnih inovacij in v katerih imajo odločilen vpliv uporabniki psihosocialnih služb, ustvarjajo nove skupnostne službe. Socialni delavci in delavke, ki so vključeni v socialne inovacije, pogosto doživljajo marginalizacijo. Razlog za to niso toliko ljudje, s katerimi delajo, temveč način, na katerega delajo, ki vključuje zagovorništvo, delitev moči in spoštovanje do uporabnikov. Socialne inovacije niso pomembne le zato, ker vnašajo nove izbire v socialno polje, temveč predvsem zato, ker spreminjajo vlogo socialnega dela in podobo državnega socialnega dela v Sloveniji. Srečo Dragoš kontekstualizacija socialnih inovacij (i) Sociolog mag. Srečo Dragoš je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v LJubljani. Socialne inovacije, predstavljene skozi anketne odgovore (v Socialnem delu, št. 1/1994 do 5/1995), je treba najprej uvrstiti v kontekst celostne družbene regulacije. Ker je ta odvisna od načina, na katerega se izvaja, in od predpostavk, iz katerih izhaja, so možni štirje tipi regulacije: kolonizacija, totalitarizacija, atomizacija in kontekstualizacija. Bistvena razlika med njimi je v tem, ali gre za centralizirano ali decentralizirano reguliranje posameznih področij oz. sistemskih povezav, in pa v izhodišču, ki temelji na predpostavki konsenza med akterji ali pa disenza med njimi. V modernih družbah so prvi trije tipi regulacije vse manj učinkoviti, vse bolj pa je — zlasti z vidika socialnih inovacij — aktualen četrti tip (kontekstualizacija), čeprav je konceptualno še nedorečen. Zato ga avtor postavlja kot uvod v interpretacijo anketnih rezultatov, ki bodo objavljeni v drugem delu tega prispevka. 82 Editor's Notes The first issue this year is in troduced 67Jože Ramovš 's article on logotherapy, a thera- peutic method of »searching for meaning« developed by Viktor Franki. Sadly, one had to place much effort to find som e meaning in being imprisoned (like Franki) in a Nazi concentration camp, not to make it sound like a justification for violence over oneself... Let us passingly - merely for clarification - point out that in spite of the used terminology (terms like »unconscious« etc.) logotherapy has nothing in common with psychoanaly- sis, except of course its general psychodynamic orientation. Franc Hribernik this time discusses social security of Slovenain peasants. It is prob- ably one of the normal contradictions in society that on the one hand, it sees strong tendencies towards »return to the tradition«, »preservation of traditional values« etc., while on the other hand, it cold-bloodedly lets down those who represent its most au- thentic tradition. But though »normal«, it would probably pay to analyse this contradic- tion. Social inovations, argues Darja Zaviršek, are intended to increase the power of both users and their services. Are we paying attention to the tiny shift in terminology? The former »struggle for power« (meaning, more or less, to take over the government) has been replaced with the endeavour to increase one's power; it is a shift from the revolu- tionary concept of power to the oppressed (the attempts at which, as in the »workers' state«, led to even worse forms of oligarchy) to the legalist (therefore reformist) concept of participation which cannot be achieved without a certain amount of power. However, notions like »charitable help« etc. still seem merely props in the mass (me- dia) spectacle, says Mark-Henry Soulet in his paper, delivered last year in Lisabon at the international colloquium on Human Rights and the Formation of Social Services, and points out another conceptual shift, parralel to the above (but by no means identical): »The class struggle has been, picturesquely speaking, replaced with the struggle for postions...« Our questionary about new psycho-social services and activities has produced over 50 replies. We have published them all, the last ones in the fifth issue last year. Here, we include the first part of a research made upon them by Srečo Dragoš. It is rather an introduction in which the author lays down the framework for his analysis of the actual answers in the next issue. We thank those who have taken part by sending us the an- swers and invite them and others to present their services and activities in a more com- prehensive way to our readership. 83 Jože Ramovš logotheoretic elements of anthropohygiene Antropologist and social worker Jože Ramovš, Ph. D., is researcher at Anton Trstenjak Institute in Ljubljana and a cecturer at University of Ljubljana School of Social Work. The article analyses the contemporary need for preventive strengthening of human physical, mental and spiritual health and for a cultivation of good interpersonal relationships. This is one of the aims of all the great projects of WHO. The author states on the basis of his own experi- ences and research that a curative methodology is usually not appropriate for preventive work. In the central part of the article he presents and defines integral prevention as anthropohygiene; its concept and methods have been developing for a number of years. The theory of anthropohygiene follows the logotheoretic insight of Viktor E. Frankl, and it can be regarded as the preventive branch of logotherapy. The article presents mainly those logotheoretic concepts that support anthropohygiene, in particular: the integral picture of human beings, their personal spiritual capacities, the axiom of meaningful life and integral reality, as well as the resulting laws of the dynamics between unconscious and conscious experience and behaviour. Franc Hribernik can farms provide adequate social security for slovenian peasantry? Sociologist Franc Hribernik, Ph. D., is assistant lecturer of rural sociology at University of Ljubljana Biotechnical Faculty, Department of Agronomy. The process of transformation of Slovenian post-socialist society has different effects on social security of social strata. Among those who have already had survival problems, there is also an increasing number of small farmers. The analysis indicates that the level of social security of peasantry with limited economic resources and specific socio-demographic characteristics will probably get worse. Especially in cases where householders cannot rely on traditional intergenerational solidarity. Succession and heritage are not ensured to almost half of all farms in Slovenia, including nearly 20% of larger farms. Limited developmental and social possibilities will be also faced by many farms with relatively favourable socio-demographic potential and eco- nomic resources but without adequate human resources. A great number of Slovenian peasantry still hasn't got appropriate professional education for modern farming. It is estimated that only 10% (i.e. 11,000-12,000) of all currently existing farms probably have favourable social and eco- nomic future. Darja Zaviršek social innovations in social work: a vision or an illusion of the 90's? Sociologist Darja Zaviršek, Ph. D., is an assistant lecturer for anthropology and social work at University of Ljubljana School of Social Work, lecturer on community mental health and gender issues, and founder of Modra - Organisation for research and promotion of psycho-social needs of women. The author describes the history and role of social innovations in the fields of mental health and women's issues in Slovenia. These social innovations are based on social action and are marked by Central European mentality as well as by the former communist regime. Both of these ele- ments have a major impact on the understanding of the rights of social work and mental health service users. The government still supports the establishment of total institutions such as large residential homes for psychiatric patients, or Mother-Child Homes used mostly by young home- less women. However, there are some grassroots initiatives to build up social services that should increase the independence of their users. Social workers who are involved in social innovations 84 ABSTRACTS ABSTRACTS experience intense marginalisation. The reason for this is not so much the people with whom they work, but the ways in which they share power, show respect and act as advocates for their users. Social innovations are therefore important not only because they bring more choices into the social field but also because they change the role of social workers and the image of state- controlled social work in Slovenia. Srečo Dragoš contextualisation of social innovations (i) Sociologist Srečo Dragoš, M. A., is assistant lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social Worlc. Social innovations, presented in the replies to the questionary (published in this journal, issues 33/1 through 34/5), have to be put in the context of the wholesome social regulation. Since the latter depends on the manner in which it is performed, and on the assumptions upon which it rests, there are four possible types of regulation: colonisation, totalitarisation, atomisation and contextualisation. The essential difference amongst them is, first, whether we deal with central- ised or with decentralised regulation of each field, and second, in the starting point based on the assumption that there is either a consent or a dissent about it among social actors. The first three types of regulation are less and less efficient in modern societies, whereas the fourth type (contextualisation) is gaining in importance, though conceptually it is not yet completely worked out. The author therefore uses it to introduce the interpretation of the results of the enquiry which will be published in the next issue. 85 Novi izdaji: J Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, ¡ • Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker • : Spolno nasilje j : Feministične raziskave za socialno delo : • Predgovor Darja Zaviršek « J Zbirka Ženske in duševno zdravje J Cena 2500 SIT • Traudi Mihalič, Milan Ambrož • j Samorazvoj za konkurenčnost organizacije i • Zbirka Management v socialnem delu • Cena 2940 SIT Obe knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo • Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na vrstico (velikost znakov: 10 pik). • Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS ali Write for Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt, vendar brez preloma vrstic. • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, razhčnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate, opombe naslove ipd. bomo uporabiU naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu. • Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane (na disketi), se posvetujte z uredništvom. • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako: Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press. J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality./ Amer. Psychoanal. Assn., 39:399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. Didier-Weil etaL (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books. Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtorj, koavtor^ leto^: stran^; avtor^, koavtor^ leto^: stran^; itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Gapian, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weü etaL 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984:111; 1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (1992:121) je... ali ...po Millerjevi (ЊТ. ) je... Kadar je referenca izključna ali bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. • Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila {ibid., op. ait ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je "funkcija družine /je/...". • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi). V datoteki Y bo torej pisalo: Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite v oklepaju. Editorial Board Vika Beve Vito Flaker Anica Kos Blaž Mesec (Chairman) Pavla Raposa Tajnšek Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina social work Vol. 35, February 1996, Part 1 Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved EdItor-ln-Chlef Bogdan Lešnik Edltors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragoš (research) Jo Campling (international editor) Address of the Editor Topniška 33, 61000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122 e-mail socialno.delo@uni-lj.si Advisory Board Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Mara Ovsenik Jože Ramovš Tanja Rener Bernard Stritih selected contents Jože Ramovš LOGOTHEORETIC ELEMENTS OF ANTHROPOHYGIENE 3 Franc Hribernik GAN FARMS PROVIDE ADEQUATE SOCIAL SECURITY FOR SLOVENIAN PEASANTRY? 15 Darja Zaviršek SOCIAL INNOVATIONS IN SOCIAL WORK: A VISION OR AN ILLUSION OF THE 90'S? 31 Srečo Dragoš CONTEXTUALISATION OF SOCIAL INNOVATIONS (I) 61 EDITOR'S NOTES and ENGLISH ABSTRACTS 83 Published in six issues per year socialno delo 35 (1996), 1 članki Jože Ramovš LOGOTEORETSKE OSNOVE ANTROPOHIGIENE 3 Franc Hribernik ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST KMEČKEMU PREBIVALSTVU? 15 Darja Zaviršek SOCIALNE INOVACIJE V SOCIALNEM DELU: VIZIJA ALI ILUZIJA DEVETDESETIH? 31 Mark-Henry Soulet SOČUTJE, NUJA, TVEGANJE: KATERI SO TEMELJI SOCIALNEGA POSREDOVANJA V PERSPEKTIVI ČLOVEKOVIH PRAVIC 41 poročili OBISK NA COLLEGE OF HEALTH AND CARING SCIENCES, UMEA, ŠVEDSKA (POTOPIS) • Andreja Kavar Vidmar 45 PROFESIONALNE ETIKE PRI DELU Z LJUDMI • Srečo Dragoš 49 recenzija Ule, Miheljak (1995), PRIHODNOST MLADINE • Milko Poštrak 57 dokumenti Srečo Dragoš KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I) 61 POROČILO O REZULTATIH VPRAŠALNIKA O PROBLEMIH ŠTUDIJA V PRVEM LETNIKU NA VISOKI ŠOLI ZA SOCIALNO DELO V LJUBLJANI • Lea Šugman Bohinc 69 INDEKS OBJAV V ČASOPISU SOCIALNO DELO. LETNIK 34 (1995) - AVTORJI 73 INDEKS OBJAV V ČASOPISU SOCIALNO DELO. LETNIK 34 (1995) - NASLOVI 77 povzetki SLOVENSKI 81 ANGLEŠKI 83 ISSN 0352-7956 UDK 304+36