LISTEK. ZMAGO BREGANT: Šola bodočnosti in pot k njej. (Dalje.) Na učiteljski skupščini v Nišu je Adžič imel predavanje ter raz? grel večino učiteljstva za to idejo. Leta 1893. se je uvedel rokotvorni pouk kot obvezen predmet. Adžičcv naslednik je bil Jovo Jovanovič, uprav. učiteljske škole v Aleksincu, ki izdaja list »Radna nastava«. Po njegovem prizadevanju je pričel pomladek Crvenega krsta prirejati učiteljske tečaje za ručni rad. Prvega je obdržal on v Aleksincu leta 1924., katc? rega sem obiskoval in ta me je napravil na&protnikom »ručnega rada«, posebno za nižje organiziranc šole in v smislu. kot ga uvaja novi učni načrt. Imenovani se je izobrazil na Dunaju v Urbanovi meščanski šoli leta 1895. ter je tukaj po^ setil tečaj za mizarstvo in kartonažo. Po vrnitvi vSrbijos tečaja za ručni rad leta 1895. se je na njegovo iniciativo ustano* vilo posebno udruženje za propagando ručnega rada. To društvo je pričelo izdajati ilu= strirano revijo »Ručni rad«, ki je izha* jal tri leta ter zaraidi pomanjkanja na* ročnikov se moral ustaviti. Dovolj jasno izpričevalo, kako se je dalo praks tično izvesti, hiralo in propadalo, ker ideja ni življenja zmožna na nižjih or< ganiziranih šolah, katerih je največ v naši državi. Takratne politične razme= re ter prememba vlade je leta 1900. na* pravila konec teč.ajeon. Drugič se uvede rokotvorni pouk v novi šolski zakon leta 1904. Ali tudi ta uvedba je ostala le na papirju, le po= edinci so poskušali dalje ter naposled »vse alate« znosil na »podrum«, kjer jih je osvobodil iz sužnosti prahu novi učni načrt v letu 1926. V tretje je torej sedaj uveden, a usos da njegova je marsikje že sedaj zape« čatena s famoznimi 100 Din, ki naj pris spevajo krajni šolski sveti za rokotvor; ni pouk. In tako je padlo to nerazvito, že od rojstva bolehavo dete med nas, da ga naj lečimo do tja, dokler nemila usoda ne bo sama storila svoje dolžno* sti, čim prej bo to, tem boljše za šolstvo. Torej ta ideja rokotvornega pouka je b'-la doma v Leipzigu kjer so delovali Bruckemann, Pabst, Hertl in Kalb. Po mojem mnenju bi sodila ta vrsta roko= tvornega pouka na meščanske šole, eventualno v višje razrede 7. in 8. razrednic. Za vse druge je balast, ki ropa čas osta; lemu pouku. Poslušajmo kritiko srbskih tovari^ šev o Jovanovičevem »Pregledu za ruč; ni rad«, ki je ilustracija našega učnega načrta za ručni rad. »Da se ovaki pred« meti, kakor je ovde avtor izneo mogu izradjivati (izuzeo modelovanja) po* trebne so naročite radionice sa skupima alatima, za koje sumnjamo, da če nain školaki odbori stati materijalna sreds stva za otvaranje (100 Din!) Ovaikov ručni rad ubio je ideo u Hrvatskoj, a sumnjamo, da nije u Srbiji bio uzrokom nemara učiteljstva prema ručnom radu, inače kako da je moguče fakt, da je list »Ručni rad« imao 70 pretplatnika.« Iz vsega tega se vidi, da stoji' pred nami »stara šola z uvedbo novega preds meta rakotvornega pouka«, nasproti pa na delovnem principu usmerjena, ustvar? jajoča šola bodočnosti. Ručni rad se mi dozdeva vedno kot nekake kulise, za katerimi hoče učitelj z raznimi paradnis mi izdelki frapirati starše ter zakritislab napredek svoje šole. »Was der Leh* rer am Schaufenster hat, fehlt gewohns lich im Laden«, bi rekel Miinch. (Nadaljevanje sledi.)