v
SLOVENSKO GLEDIŠE.
j	'Л.А5Т J05 .POČIVALA!
i	I.
Miran In SofUa, ali Turki pri Sisku.
II.
Siepan Subie, ali Bela IV. na Ilorvaskiin.
ХГ Ljubljani 1§50.
V založbi in na prodaj pri Janezu dentini, bukvarji v Ljubljani.
mjAVDOi. г01.тглЈ

c Lmn
iliiffff« in Sofija*
ali
Turki pri Sisku.
Junaška igra treh djanj.
-»INVENTARNA ŠTEV vknjiz. v Marcu 1919
Osebe:
Tomaž, knez Erdiidi-Bakać Mosiavski, horvaški, slavonski in dalmatinski lian.
Katarina, njegova soproga.
Juvan, nju sin.
Sofija, Juranova soproga.
Ivan, Jurana in Sofije sin, 8 let star.
Janez, knez Braikovic - Trako.itjauski, začasni poglavar v Križevcu, Juranov prijatel.
Andrej, knez Turjaški, poglavar v Karlovcu.
Blaž fijurak, poglavar terdnjavc v Sisku.
horvaško-ilirska plemenitnika v banovi službi.
Klekovič,
Marnavii ,
Hasten, basa Košnje.
%'Hehmet, Sandžak od Hercegovine, sultanov ses trau ec.
• Ku&t, janičarski aga.
It ust a n-beg , vodja Bošnjakov.
il n star Serk,
Horvati , Krajnci , Sta jarci , Istrijanci , Bošnjaki, Serki in Turki,
(Bjnnje je v Zagrebu in v Sisku, leta i539.)
Fervo cljaiije.
(Banska dvorana v Zagrebu.)
Pervi prizor.
Juran.
(Popolnama oboružan v staro-ilirski obleki stoji pri oknu, in gleda na polje — po kratkim stanji:)
JULrasno in prelepo se dviguje solnee izza gora, — zemlji daje novo moč in prijetnost, nam naznan-juje jasni — bistri dan. Po vsili straneh moje uboge in razdjane domovine razširja svoje dobrotljive žarke, ali namest plodne obilnosti donaša novo grenkost, novo žalost mojim toliko preterpivšim in tako globoko potlačenim rojakam. (stopi na sredo.) Očetvina! Očetvina! hočeš li dolgo še pod bremenarn in jarmam sovražnih verig dihati, dolgo še turški izrod v sebi in poleg sebe terpeti? O pretežka osoda! Kako neusmiljeno preganjaš mile brate ntojiga tako slavniga, tako bla-gorodniga, kralju in domovini vedno zvestiga naroda! — (Stopi zopet k oknju, po kratkim molčanji:) Krasen, V
resnici veličansk pogled! Kakor z zlatarn so že obsijane vse berda, in vsaka senca zgine z dolin pred jasno svitlostjo nebes! — Solnee! Ti nekdaj pervi bog naših prededov, ti vir vsake sreče, s ktero se zemlja napaja, zakaj pokončuješ séme našiga upa, namesti da bi ga dozoriti pustilo? Solnee! Kdaj boš z zlatimi žarki svobode poderlo tamno noč našiga tako težkiga in neusmiljeniga robstva, in kdaj boš svojiga sovražnika, neverniga Turka odgnalo?---------------
(ostane zamišljen.)
čakati, rajše čem umreti, kakor gledati, kako se sovražnik naše vere in našiga roda v domovini naših dedov repénòi, in se nad nami napihuje! Preden vendar živeti nehamo, hočemo vse poskusiti, in se povsod ogledati, kakor se junaškim Iliram spodobi. Zdaj, Juran, pojdi, poslovi se z očetam, s soprugo in z detetam, ter hiti kje, kamor te domovine sveta dolžnost kliče, jaz grem naprej vse vredit in pripravit, (odide.)
«Juran (gleda za njim.)
Blagorodni mož! — Kako srečen je človek v taki revšini in nesreči, če ima zvestiga tovarša na svoji strani. — Zdaj pa hitro k očetu, (hoće iti.)
Tretji prizor.
Sofija (mu nasproti stopi) in Juran.
Sofija.
Juran?
Juran.
Mila sopruga! (jo objame.)
Sofija.
Kaj, ti si že v orožji?
Juran.
Dà, ljubezniva! v orožji k boju za svobodo in očetvino! — O koliko rajsko veselje občuti moja duša, kader té mile besede zgovoriti morem!
Sofija.
Malo dni je še le preteklo, kar si se donni poverini, in že zopet me misliš zapustiti. — O ti ne veš, koliko grenkost, koliko skerb tvoj odhod meni vzrokuje, — kako lahko bi utegnil v kako nesrečo pasti, kako lahko bi te jaz na vedno zgubila!
Jurait.
Blaga žena! Nikar ne skerbi, ako na bojiši padem, ostal ti bo še moj oče, ostal ti bo naji sin, oba si bosta prizadéla zgubo ti poverniti.
Sofija.
0 Ju'ran, še se spomnim tistiga časa, ko si drugače mislil, ko ti je bila tvoja Sofija vse —- vse ti je bila; ali tisti čas je prešel; — zdaj je tvoja edina misel boj, tvoje edino delo vojska, na zapušeno so-prugo, na zapušeniga otroka nič ne misliš. Med tein, ko zapušeni med zidovjem grenke solze točijo, hitiš ti v smert ali v sužnost!
.Jura n.
Ti ne posnaš ne vojaka, ne junaka dolžnosti. Ali morem drogaci storiti ? Bi H bil vreden očeta ime nositi, bi li bil vreden očetvino imeti, ako bi v njenim naj nevarnejšim stanu brez skerbi doma pri otroku ali v naročji sopruge dni preživel? Ne, ne, Sofija, to ni bila tvoja misel!
Sofija.
(Po kratkim molčanji Jarana premišljevaje)
Da, .Juran, iz tvojiga gorečiga, plamečiga očesa in iz potilinjenja svojiga serca vidim, da prav govoriš. Ponosna sim, da se tvoja imenujem, da sim so-pruga ilirskiga junaka! — Pojdi5 kjer te slava in lovor čaka, kjer boš dom in narod pogube rešil, pa zopet nikoli ne sposabi, da te donni nežno ljubeča sopruga z nedolžnim detetam čaka. —
Jura».
Blaga sopruga! Tvoje sladke besede mojo hrabrost do nadušenja povzdigujejo. (Trobenta sc sliši.)
Sofija.
Ha, kaj če glas trobente?
Jurait.
On me kliče na pot slave! — Z Bogain, »Sofija! Kmalo me boš zopet vidila. (Slišijo se koraki.) Slišiš korake mojiga očeta, on želi na samim z mano govoriti.
Sofija.
Z Bogam! Goreče molitve ljubezni nej te sledé v kervavi boj. (odide.)
•Jurati.
Veličanska duša, neizmerno srečniga me stori tvoja ljubezen!
Ceterti prizor.
Juran in Tomaž.
Toma/, (stopi notri.)
Moj' sin! si že pripravljen?
Juran.
Sim, kakor hitro me vaša zapoved pokliče.
Tomaž.
Znan ti bo že moj sklep. — Jezero vjetih kristjanov, kteri v sovražnikovih pesteh ne deleč od tukaj stradajo, boš lahko rešil nesramne sužnosti. — Poglej! (stopi k oknu, ter vin kaže) tamkej te čakajo deležniki tvoje slave, njih oko bo na tebi počivalo, sam hip od tebe bo dosti, da se veržejo v sovražne trume. Moj sin ! skorej v vsakim boji sim bil tam, kjer je bila nesreča naj veci, to tudi pričakujem zdaj od tebe. — Idi, čas naglo teče, in ura zamujena se ne bo nikoli vernila. —
Jurait.
Vašiga zaupanja se čem vredniga storiti; pre-inagavec, ako Bog da in sreča junaška, se bom verni! v vaše naročje, ali pa nikoli, (odide.)
il
Tomai
Yse poročila, ktere dobivam, so žalostne, povsod sovražniki — in od nikoder pomoči. — Dolžnost spol-nujem, ako ropanju in podertii granico braniti se trudim. Od vsiga, kar mi je milo in drago, se bom rad ločil, in vedno sim pripravljen življenje darovati za Boga, kralja in domovino.
Peti prizor.
Gjurak in prejšnji.
Gjurali.
Ne zamirite, gospod, ako sim o nepripravnim času prišel.
Tomaž.
Gjurak, moj ljubi starček, vi tukaj v Zagrebu? Bog vas sprejmi, zvesti tovarš moje mladosti! — Kako ste mogli iz obležene terdnjave priti?
Gjurak.
Gotovo sim nepričakovan prišel — čudno čudno je, da me še zdraviga in živiga vidite.
Tomaž.
Kako je v Sisku?
Gjurak.
Slabo, gospod. — Hasan baša poln maševanja gre vedno naprej si po razvalinah naše žalostne domovine pot do avstrijanskiga serca naredit, in si tam, kakor tukaj, z ropanjem in prelivanjem nedolžne kervi večni spomin vstanovit. — Naša terdnjava je že tesno obdana in neprenehama na njo naskakujejo.
Tomaž.
O da take kervoločnosti slišati moram, pa pri
Bogu, v kteriga verujem, jaz te bom po zasluženji plačal.
fijurak.
Hudo vreme pretečene noči mi je dalo priložnost iz Siska se ukrasti. — Po zidu sim se spustil na vervi, se splazil mémo sovražnih straž in tako srečno prišel v Zagreb.
Tomaž.
Lahko bi vi bili to prederznost z življenjem plačali. —-
Gjurak.
Na to sim bil pripravljen, pa strašno revšino, ktera med zidovi mesta Siska vlada, nisim več mogel gledati. Nesreča prebivavcov je že naj viši stopnjo dosegla, ter omečuje že železne persa naših voj-šakov, ki so že takih divjih prizorov navajeni. Do zdaj so se hrabro bojevali za narod in domovino, pa jela je tudi njih hrabrost pésati, ker pred nami stoji podoba brezkončne sužnosti, jezerokrat strašnejše od hitre smerli. — To bo naša osoda, ako nam skorej pomoč ne pride.
Tomaž.
In to morebiti od mene išete?
Gjurak.
Od vaše modrosti, od vaše hrabrosti in od va-šiga domo- in rodoljubja. — Nismo še pozabili, kako ste vi pred 5 leti z malo trumo hrabrih junakov obleženo Petrinjo oprostili, kako ste vi sami — odpustite, ko vas opomnim — kako ste vi ganjeni od nesreče svojih podložnih grenke solze točili in velikodušno celi svoj na tri dni odločeni živež med lačne mestnjane razdelili, in potim sami pomanjkanja terpeli. To je delo v nebo zapisano, ktero bo vam povernjeno.
Tomaž (mimo.)
Vi ste spozabili na namen svojiga prihoda!
Grj uralt.
Kdo ne bi, spomnivsi se vaše blagorodnosti, na svojo lastno nesrečo pozabil?
Tornii/..
Pustite preteklo, skerbimo za sedajnost.
Gjurak.
O nikar mi ne branite od pretekliga časa se raz-govarjati, ker sedajnost nam nič tolaživniga ne da. — l)a, Gospod, nesreča je že naj viši stopnjo dosegla, živeža nimamo več, in tudi strelne priprave nam zmanjkuje.
Tomaž.
Kaj počne duhovni glavar, vaš tovarš Fintič?
G< j uralt.
On dela in se bojuje, kakor se hrabrimo možu in Iliru spodobi. — Pri mojim odhodu je še prisegel, da če rajše pod zidovjem umreti, kakor pa terdnjavo kervolokam predati.
Tomaž.
On, mož veljave, s tim pokaže, da ne zna samo blagosloviti, ampak tudi kakor Ilir in Horvat sabljo, kader je treba, pripasati in z njo vladati. Koliko je sovražnikov?
Grjurak.
Blizo 60 jezer.
Tomaž.
In jaz imam samo 2000 vojakov. Prederznost bi bila brez pameti, s to majhno trumo na celo turško vojsko vdariti. Kadar pa pomoč, ktero mi je Turjaški iz Karlovca obetal, dobim, bom preč proti sovražniku odrinil. Do tega sim sina poslal, naročivši mu, da nej vjete osvoboditi sovražnika napade.
Gtjupali.
Bog nej vam poverne to delo! O kako bi bil sre-
čen, ko bi svojim somestnjanam to veselo oznanilo prinesti mogel!
Tomaž.
K.°j, se vi mar zopet verniti mislite?
(■r jurak.
Bi li bil vreden Ilir se imenovati, in na čelu hrabrili junakov slati, ako bi jih v naj veči nevarnosti zapustil? Ne, gospod, tega ne, še to noč se bom v Sisek vendi z zvestimi in milimi brati srečo in nesrečo delit.
Sesti prizor.
Marnavič in prejšnja.
Marnavi«.
Gospod, poslanec od Hasana je ravno zdaj prišel, in želi vam pismo svojiga gospadarja zročiti.
Tomaž.
Meni pismo? Nikoli se nisim s Hasanam pogovarjal 5 jaz mu bom rajše z mečem kakor s peresam odpisal.
Marnavič.
Kaj mu čem tedaj odgovoriti?
Tomaž.
Da ga nečem ne viditi, ne ž njim govoriti.
Marnavič.
In pismo?
Tomaž.
Pismo vzemi in ga neprebraniga v top nabi, ter ga s kroglo v sovražni tabor nazaj pošlji, tako dobi Hasan naj popred odgovor.
Gtjurak.
Milostivi knez, nej tudi jaz eno besedo pregovorim.
Tomaž.
Da slišim.
Cijurak.
Vaš namen s sovražnikam naše domovine nobene zaveze ne imeti, tudi jaz častim. — Ko pa poslanec od Hasana pride, zadeva morebiti njegovo pismo oso-do Siska, torej vas prosim, nikar se ne jezite, in poslušajte, kaj Hasan od vas želi.
Tomaž (nekaj pomisli, potim naglo:)
Ako mislite, da to pismo srečo Siska zadeva, nej pride Turčin, (k Marnavi™:) Poslušajte Marnavič, ne pustite poslanca brez straže sem; zakaj ne imel bi rad, da bi vi mislili, Turk ima z mano kake skrivnosti. Slehern nej vé, kaj sovražnik želi, da mi ne bo treba razgovora ponovljati. (Marnavič odide.)
Gjurak.
Dovolite mi, da se med tim poslovim.
Tomaž.
Ostanite tukaj, starček! Vi ste vzrok, da sim odločil se s Turkam ustmeno pogovoriti. Bodite tedaj pričujoči, ako mu bo odgovoriti potreba. —
Sedmi prizor.
Mehmet, Marnavič, 4 vojaki in prejšnja.
Toma* (Melmietu.)
Vas je tedaj Hasan-baša poslal?
Mehmet.
Hasan baša, zapovednik vojske in sultanov namestnik, kteriga bog živi, pošlje vam to pismo, (da
Tomažu pismo,)
Tomaž.
Da vidim, kaj mi Hasan pové. (odpre pismo in bere:)
„Hasan, basa od Bosnje, nevredni služabnik sultana, gospodarja čez kopno in morje.“ (Serdito) zakaj tudi ne neba! — (Bere dalje) „časti in pozdravi horvaškiga bana s svojim krepkim pozdravam, ter mu oznani, da on z brezštevilno vojsko proti Horvaškim gre, in tir— ja, da nej ban ne le Zagreb in okrog ležeče mesta od kristjanskih vojakov očisti, ampak da nej mu tudi Sisek z vso strelno pripravo preda. — A ko se ban voljno našimu tirjanju podverže, mu obetamo ne le obilno plačilo ampak tudi vsacimu njegovimu vojaku še po verh 10 piastrov.“ (Preneha ter reče:) resnično ve-likodušna ponudba, naj lepši priložnost obogateti.
Mehmet.
Kaj čem bašetu odgovoriti?
Tomaž.
Kaj odgovoriti?! Imam H besede, s kterimi bi svoje občutke razodel! Pojdi, pa povej verlimu bašetu, da se Tomaž Bakač in njegovi Iliri z mečem ne pa z zlatarn bojevati znajo. Znojne kaplje, to je naš biser, oči pa, iz kterih serčnost in hrabrost bliska, to je naše drago kamnje.
Mehmet.
Vi nečete tedaj ponudbe milostiviga bašeta prejeti?
Tomaž.
Milostiv utegne on samo tebi biti, pa blago in velikodušno misliti, tega se on ni naučil, sicer bi se ne bil prederznil, meni take ponudbe storiti. (Vojakam:) Je morebiti vam eden zmed naših znan, ki bi zlato bolj ljubil, kakor slavo in čast? Nej pride, in brez nevarnosti nej gre k sovražniku. (Molčanje.) Vi tedaj ne poznate ne eniga, ki bi hotel nezvest biti kralju in domovini? Vničen bodi tedaj sramotni list! (ga razterga.) Mi bomo z mečem v rokivnapihnjenimu sovražniku odgovor na čelo napisali. Število njegovih gnjusnih suž-nov nas nič ne plaši, ker dovolj dokazov imamo, ko
ste serčnost in hrabrost neštevilne sovražne trume pre-magale. GIejte našiga slavniga prededa in rojaka Miklavža Šubica Zrinskiga — s kterim se mnogi narodi ponosijo. Z majhno trumo hrabrih junakov se je bojeval s tmo Turkov možko in hrabro, in na zadnje z vsimi svojimi slavnimi junaki slavno smert prestal. -— On je imel eno samo terdnjavo braniti, mi pa imamo celo deržavo, celo cesarstvo. — Mi bomo torej, kakor on storili, ter čast in slavo s samo smertjo za-, menili!
Mehmet.
Vi tedaj ostanete pri svojim sklepu?
Tomaž.
Povej bašetu, kar si vidil in slišal — on bo iz tega vedel, kaj smo se namenili.
Melimet.
Moje pervo delo je dokončano, zdaj imam še eno važniši z vami opraviti, pa to smem vam samo na skrivnim razodeti.
Tomaž.
Moj stan mi brani na skrivnim se s sovražnikam pogovarjati.
Melimet.
Tedaj tudi takrat, ako bi iz tega pogovora sreča deržave in celiga keršanstva izvirala.
Tomaž.
Ti napenjaš vse strune mojiga serca. V obči prid ne smem nič opustiti j CFižij°čim0 Prosim, zapustite me nekaj časa!
Marnavič.
Mi bomo pripravni, ako bi treba bilo.
Tomaž.
Ne skerbite, svojiga naj zvestejšiga prijatla, Odari na meč) imam pri sebi ! (Vsi odidejo razu« Mehmeta.)
Osmi prizor.
Tomaž in Mehmet.
Tomai.
Zdaj sva sama, kakšno je tvoje skrivno poročilo?
Mehmet.
Naj poprej želi basa vašo prijaznost.
Tomaž.
Spoštovanje se mora od sovražnika, prijaznost samo od prijatla iskati.
Mehmet.
Moj gospodar želi vaš prijatel biti.
Tomaž.
Po tim, kar mi on piše, ne moreva nikoli prijatla biti. — Pa emu toliko besed, govorite kratko, ker mnogo imam še opraviti.
Mehmet.
Baša vam na voljo da, izberite sramoto ali slavo, obilnost ali vničenje. — Zapovejte, da nej se nam Sisek preda, Karlovec odpre, — ter----
Tomaž.
Ne besede več, ako ti je življenje drago! Sicer bi pozabil, da si poslanec. CMožu) So li to ponudbe, iz kterili blagor keršanstva izvira?! Ti me hočeš ne-zvestiga in izdajavca storiti! Poberi se spred mojih oči, nesramnež in nesrečni hlapčon turškiga babeža!
Mehmet.
Vi morate poprej vse slišati. Ako njegove želje spolnite, vam on mir, polovico Horvatije, in naj lepši gradove v Bosnji podari. Premislite torej, kaj ste se storiti namenili.
Tomai
Sim se že premislil — in to je, da si ti nevreden, da bi te dalje pri sebi terpel. — Poberi se in povej svojimu bašetu, da bo horvaški ban na bojiši za tako sramoto zadostenje tirjal, s ktero se je on prederznil njega pogerditi.
nehmet.
Še eno besedo —
Tomaž.
Ako ti je življenje drago in milo, molči. (Odpre
vrata in kliče:) Junaki! —
Deveti prizor.
Gjurak, Marnavič, vojaki in prejšnja.
Tomaž (Marnaviču in vojakam :)
Odpeljite tega Turčina do Save — in ako se prederzne samo z enim naših pregovoriti, ga razsekajte na drobne kosčike, ker on ni poslanec, ampak
nesramen golllf. (Marnavi« in vojaki Mclmicta odpeljejo.)
Deseti prizor.
Tomaž in Gjurak.
Ha, zakaj maševal !
Tomaž.
nisim brezvestne ponudbe s kervjo
Gjurak.
Blagorodni knez !
Tomaž.
Oroslan je obdivjal, ko mu poguba proti — pa poprej bo še povsod smert in vničenje raznesel!
2*
Gjnrak.
Dovolite, da se poslovim.
<»jurali.
Dobro, starček! Zal mi je, da vas brez tolažbe in spodbude nazaj pustiti moram. Vernite se torej v Sisek, tolažite mestnjane, in pripravljajte jih k stano-vitnimu in lirabrimu boju. Ako še kaj zamorejo solze soprug in prošnje detet čez njih serca, pokažite jim tisto mesto, kjer se turške staže vijejo, pokažite jim šotore, kjer sopruge in nedolžne divice v nesramni sužnosti terpé, — povejte jim, da jih ravno taka osoda čaka, in da Ilir sužnosti ne sme ljubiti. Ako bi se še potim obotavljali, in se ne Iiotli z vami združiti varovati krepost, nedolžnost in čistost, naj veči blago svojih soprug iti divic, potim jih še le pustite pogubi in zasluženi osodi.
(■•fuvak.
Vaše besede, o Gospod, segajo globoko v mojo dušo. — Pa v imenu vsili Sisčanov vas zagotovim, dokler le eden ostro sabljo deržati more, ne bo sovražnik nas premagal. Zdaj mi dovolite, da se poslovim, k svojim bratam hitim in jim novo tolaž donesem.
Tomaž Cprime Gjuraka za roko.)
Svojo čast vam zastavim, da ne bom ničesar opustil, kar bi vas oprostiti zamoglo. Spolnil bom obljubo, ako me tudi življenja velja. Bužin, Cetinj, Zrinj, Hrastovico in že Petrinjo je Hasan oblegel, in pokupske krajne nam vzel. — Zdaj nam ne ostane druziga kakor posavske krajne braniti. Spravil bom vse na nogé in sklical iz bližnjih sel, ter jih tje poslal.
Gjurak.
Prosim vas, nikar v preveliki skerbi za svoje somestnjane na se ne pozabite, ker vi ste nam predragi in premili. — Bog vas obvari, in nej nam dodeli, da se bomo v boljšim času zopet vidili. CGre >'«
se zopet verne.) Še nekaj, ako v l’oké sovražnika padem, ne skerbite za me —moje stare kosti' bodo že tudi v verigah toliko moči imele, da bom pred nebeškim očetam na kolena padel in ga prosil za toliko moči, da, ako mi bo sovražnik ravno s silo žugal, zvestobe, ktero sim kralju in domovini dolžan, nikoli ne bom prelomil. (Odide.)
Tomaž.
Vidi se, da je rojen Ilir, in drago blago v naših nevarnih dneh, kteriga zguba bi n ep o v e r n Ij Lp^b U^> (siiši sc jok.) Kaj pomeni ta glasni jok ?	' ^
д

ff v
i! p

Enajsti prizor.
i t. ;
Katarina, Draškovic in prejšnji. Ц \ Katarina (Še za zagrinjalam:)	--
O jaz nesrečna mati! (stopi notri) Grof, tarrtj^tójì mož, (kaže Tomaža) kteriga vaše poročilo zadene!
j » I	.	j • I * I./Kipn
Tomaž.
/*si
J
'■s?
Katarina!
Oh moj sin!
Katarina.
Tomaž.
Kaj hoče to žalostno vpitje? (Draškovicu) Ste vi Draškovic? Ali niste prostovoljno šli z mojim sinam proti sovražniku, pa ste se že vernili begun — brez orožja, govorite, kaj se je pripetilo ?
Draškovic.
Žalibog, naj hujše, kar si misliti morete!
Tomaž.
Kje so vaši pajdaši?
Draškovic.
Umerli so v slavnim boji za domovino! Samo meni in vašimu sinu je to nemila osoda odrekla.
Tomaž.
Ako je moj sin dano zapoved dopolnil, činu beži pred svojim očetam. Povejte mi Draškovic, kje je moj sin?
Draškovic.
Vjet v turškim taboru.
Tomaž.
Vjet! O da tako sramoto doživeti moram! Moj sin se je pustil vjeti? Ne, ne, to ne more moj sin biti.
Draškovic.
Poslušajte me poprej, in potim sodite. — Juran se je bojevai, kakor se vitezu spodobi, on je smerti iskal, ali ona ga ni liotla.
Tomaž.
Cudniga mi viteza v železji, pripovedujte tako basen otrokam, ne pa meni. —
Draškovic.
Ste li slišali kterikrat, da bi se bil Draškovic lagal? Kdo še tega imena ni možko svojiga meča vodil? Gospod, moja knežka beseda nej bo vam dovolj, kar pa čast zadene, pri vsaki priložnosti se bom trudil jo, ohraniti. Ooče iti.)
Katarina.
Ostanite Draškovic! (Tomaž») Ti ne odrečeš, Tomaž, naj hujšim prestopnikam priložnosti se opravičiti, svojiga lastniga sina pa hočeš brez poslušanja obsoditi? — Ako je zgubljen, nej bo, vendar to nej nas tolaži, da ni po svoji krivici.
l'orna* (jio kratkim prenehljcji:)
Ne zamirite, knpz, morebiti sim vas brez vzroka razžalil, govorite tedaj resnico.
Drai. ko vic.
Poslušajte. — Serdopolni in v dobrim upanji smo Zagreb zapustili, prebrodili Savo, skrivoma približali se pervi sovražni straži. Seréno udarimo na njo, polovico posekamo, polovico pa ženemo pred sabo. Na enkrat se slišijo od vsili strani trobente, in več jezer Turkov nas zajame. —
Tomaž.
In taka množica vas v beg prisili? Ne eden bi ne bil smel odstopiti, vsi bi bili mogli pasti.
DrasfeOVic (z blagorodnim ponosam:)
Kdo govori od bega? Mi smo se možko bojevali. — Dokler smo se le količkaj gibati mogli, je bil vsak Turk, približavši se, smertni dar. Ko pa na zadnje ne ostane drug, kakor jaz in vaš sin, — dvigne še enkrat Juran svojo trudno roko, ter si naredi skozi sovražne trume prostor do njih vodja, — strašni boj se začne, — Turk zgubi serčnost in pogum. Vaš sin mahne, s sabljo Turka usmertiti, pa prelomi mu se v roki. — Na to Turki kakor divji oroslani njega zgrabijo, ga veržejo na zemljo, ter ga veselokričaje v sužnost odpeljejo.
Tomaž.
Ha, tako veselje so tudi z mano imeli!
Drašfeovic.
•
Kakor mertev sim ležal pod ubitim konjem na bojiši, ter se približa miloserčen suženj, mi rane ovije in me k stàzi pripelje, po kteri sim srečno sem prišel vam tako žalostno prigodbo povedat.
Katarina.
O jaz nesrečna! moj sin! tebe bodo kervoloki za plačilo tvoje hrabrosti svoji besnosti darovali. —
Dvanajsti prizor.
Marnavič (s pismam) in prejšnji.
lia 141 a vic.
Ravno zdaj prinese turški posel to pismo z opombo , da mu v dveh urah odgovor v turški tabor pošljete.
Tomaž.
Sle na mojo zapoved pozabili, da nobenih poročil od sovražnika ne bom prejemal, nej si bodo pismene ali ustmene?
v	Harna vic.
Tega nisim pozabil. --- Pa (stopi bhže k Tomažu) to
pismo se tiče vašiga sina, torej sim mislil, da ga moram zročiti.
Tomaž.
O da moram oče biti! Dajte sem (ga vzame, odpre in bere.)
Katarina (Draškovicii:)
Ali niste nič več od mojiga sina slišali?
D raško vi c.
Jaz sim na pol mertev na bojiši ležal; sužnji pa, ki me je rešil, mi ni vedel nič od njega povedati, to samo mi je rekel, da je nas nek begun od naše strani z imenam Vojnič izdal.
Tomaž (po prebranim pismu serdito zavpije:)
Ha, kako nesramna pogodba!
Katarina.
Soprug, kaj ti je? Tvoje oči se bliskajo iu ti se na celim životu jeze treseš.
Tomaž.
Ne ne, Juran! s tako ceno te ne morem odkupiti! —

Katarina.
Kaj govoriš od Jarana?
Tomaž.
Ne sili me povedati.
Katarina.
Na kraj brezna me postavljaš, verzi me v globočino. — Brez sina ne bom živčla, ako ga rešiti zamoreš, ne opusti nobene priložnosti. — Kine, blago in obleko rada zanj dam. O ktera mati bi ne postala beračica zavoljo svojiga deteta.
Tomaž.
Ti ga ložeje zamoreš dobiti.
Katarina.
Je li mogoče? Kako, povej?!
Tomaž.
Nie druziga Turk od mene ne tirja, kakor hor-vaško deželo in moje vojake.
Katarina.
O Bog! on je tvoj sin, in kaj more očetu milejše bili od svojiga ediniga otroka?
Tomaž.
Poštenost, slava, čast, sodba naših mlajših in očetvina !
Katarina.
Kaj je zguba vsiga tega proti zgubi laslniga sina? Narava tak dar od sleherniga očeta tirja!
Tomaž.
O ne obupaj, moje žalostno serce! Vedi, še čutim v sebi svoje dolžnosti, še čutim, da moram do groba zvest ostati.
Katarina.
Ti ne slišiš materne prošnje, ne čutiš žalosti ша-terniga serca.
Tomaž.
Oče sliši tvojo prošnjo, — pa branitelj domovine je nikakor ne sme uslišati !
Katarina.
Peljite me tedaj k njemu, zraven njega bom že-lezje rada nosila, morebiti bom pri Turkih najdla veci človečnost, kakor med stariši, kterim svoja lastna kri ni mar. (Za sc) Še nekaj bom poskusila mu jeklene persi omečiti, ako bo pa še to brez koristi, se me saj ti, o smert, usmili ! (odide naglo.)
Trinajsti prizor.
Katarina. Ivan in prejšnji.
Katarina (k Ivanu.)
Ivan, to je tvoj ded, prosi ga, nej ti da tvojiga očeta nazaj, da ne boš ti sirota, tvoja mati pa jokajoča vdova.
Ivan.
Dragi ded! usliši prošnjo svojiga Ivana. Včeraj si me še vzel na svoje koléna, igral si se z mojimi lasmi in prijazno si mi govoril: Ivan, jaz te ljubim. Ako me ljubiš, daj mi očeta nazaj.
Tomaž (Katarini.)
Žena! ti dobro poznaš meč, ki moje serce predere.
Ivan.
Ti me še pogledati nečeš? Kaj sim siromak pregrešil, da te moja prijaznost več ne veseli? Ali mizanaprej ne boš več dober?
Tomaž.
Ivan, Ivan, hud neprijatel si ti meni!
Ivan.
Ne, ne, ded! jaz nisim ne! Turki so tvoji ne-prijatli. — Nej le pridejo, še imam mali meč, kteriga si mi ti o mojim poslednjim rojstnim dnevu daroval, njega bom potegnil, pred tebe se postavil, in nihče na svetu te ne bo vzel!
Tomaž.
Katarina! Sini li to od tebe zaslužil?
Ivan.
Moj ubogi oče leži v železji — oh ded! vzemi ga njemu, in meni ga naloži, rad bom namest njega okovan, samo očeta, očeta mi nazaj daj.
Tomaž.
Molči in pojdi vnuk!
Ivan.
Ф
Dalje me pri sebi ne terniš — oh kaj sim storil, da si tako jezen? Ako očeta več nazaj ne dobim, bom vedno jokal in do smerti žaloval.
Katarina (za se.)
Tudi prošnjam nedolžnost ostane terdo in nepremakljivo njegovo serce.
Ivan (poklekne pred Tomaža.)
Do zdaj si mi dober bil, bodi mi tudi zdaj in poslušaj me. Ne, ne:, ti me nečeš uboge sirote storiti, — kaj je otrok brez očeta! Stokrat ti bom po-vernil, kader bom veci, in ako ti med sovražnike zaideš, bom ravno tako pred očetam klečal, in ga prosil, nej te reši, torej razbi zdaj njegove okove.
Katarina.
Vse je zastonj. (Ivanu) Pojdi, Ivan, najna sodba je že sklenjena.
Ivan.
Oh mati, on me veé ne ljubi! (hoče s Katarino iti.)
Stiiiiajsti prizor.
Sofija in prejšnji.
Sofija (priteče notri.)
Je li resnica, da je moj soprug — ?
Katarina.
V turški sužnosti, resnica je, še bolj resnično je pa, da bi ga oče lahko rešil, pa — o! da povedati moram — neče —
Sofija.
Oh oče, nej vas gane prošnja in obup nesrečne sopruge!
Tomaž.
Nikar ne prosi, ker cene ne veš, ktera je spol-njenju take prošnje postavljena — nečast, prekletstvo, grajanje in sramota.
Sofija.
Ali ni druziga sredstva ga rešiti — naše blago, dragocenosti — moje življenje?
Tomaž.
Vse to nič ne pomaga. Nezvestoba mojimu narodu, izdajstvo in poguba domovine so edine sredstva. — Ali smem, ali morem njega rešiti? —
Sofija.
Resnično ga ne morete! Juran nej suženj ostane, in dolžnost do očetvine nej premaga očetovsko ! O zakaj se je vjeti dal!
Katarina.
Ubijavka svoje lastne sreče! On mora železje nositi, ki se je vreden svojih prededov junaško bojeval, smerti iskal — pa druga osoda mu je bila namenjena.
Sofija.
Po tim takim ga bo sužnost manj težila.
Katarina.
Tukaj pred tvojimi nogami kleči nesrečna in te, očeta, prosi, reši svojiga sina.
Tomaž.
Vstani, Katarina! odpustil bom slali spozabil revni materi. Od te žene, Cpokaž|\^jjpLi^ kiera svojiga moža tako goreče ljubi, kakor ti se svoje dolžnosti spolnovati in nezasluž'i mirno in velikodušno prenesti uči. — — ki tudi tolažbe potrebuješ, moram prositi lostno mater. — — Pojdimo zdaj, moji prijatli! («aide
z Marnavičem in Dra'škovicam, ki počasi in zamišljeno za njim gresta.)
Sofija.
Ljuba mati !
Katarina.
Ha, ti si še tukaj? pojdi, poiši si moža, in s priliznjenimi in hinavskimi solzami objemaje ga, mu porini nož V persi. (odide z Ivanam.)
Petnajsti prizor.
Sofija.
Mati! Tega nisim zaslužila. — Jaran ! tega ne morem preterpeti. O, ko bi te še enkrat vidila, še enkrat pritisnila svoje usta na tvoje! Rada bi se potim vergla smerti v naročje, kjer bi s tabo zedinjena uniga velikiga dne čakala, ki bo nas vse zopet združil. — Pa ti ločen od mene, morebiti za zmeraj! Za zme-
ч V
raj? Ha, kaj ni ljubezni mogoče? Prederzno gre in leti ona prek pečin in breznov, prek planin in dolin
—	ter kljubi sami večnosti. — Ha! da bi jaz? — Kaj mislim? — da bi jas! — Hočem mar pogubo?
—	Pa kaj če poguba teinu, komur življenje brez ljubezni ni življenje! — Sim že sklenila, grem, kamor me osoda kliče. — (Poklekne) Ti pa, vsemogočni večni oče! Ti me milostivo poglej — Tvoja milost, tvoj duh nej me vodi slabo ženo, ter ako si sklenil, da padem, o prejmi me potim zapušeno milostivo v svoje roké.
Igrališe se zagcrne.
Drugo djaiije.
■ j	_____
./ . ----------------
/f	(Šotor kaseta Bosnje.)
Pervi prizor.
Kasan kaša in Mehmet.
Hasan.
On tedaj zaverže moje ponudbe?
Melimet.
Z napuhani in zasramovanjem. — Pač sim srečen, da sim jo njegovi togoti odnesel. Posebno je divjal pri na skrivnim razodeti drugi ponudbi.
Hasan.
Stara neumnost! O ne boš se ne dolgo protil moji moči. Svoj namen poprej doveršiti sim se ponižal v prijazno poravnanje žnjim; on je zavergel mojo dobroto, zdaj nej trepeta pred mano in pred mojo jezo.
Mehmet.
Morebiti bo sužnost sina njegovo terdo glavo omečila. — Še nimamo odgovora na poslednje pismo.
Hasan.
Tega čem še počakati, potem pa ne éniga tre-nutja več. Z vso močjo bom nanj udarili
Melunet.
Naša vojska se že veseli tega trenutja.
Hasan.
Kako je kaj z obsedo Siska?
Melun et.
Rovi so že do zidovja terdnjave skopani, in naši topovi grome noč in dan na grad.
Hasan.
Ako se teli dni ne podajo, bomo grad z nasko-kam vzeli, in takrat, pri velikim preroku, ne bo ne eden kavrov svojiga življenja rešil !
Melimet.
Pravično povračilo bi to bilo za kri, ktera pod tim gnjezdam teče.
Drugi prizor.
Kurt in prejšnja.
Kurt.
(Nese zapečateno pismo, se prikloni, dotakne z eno roko zemljo
in potim svoje čelo.) Ravno zdaj vam prinese posel iz Zagreba to pismo, milostivi baša.
Hasan.
'	'	" v	I	v
(Vzame pismo, migne Kurtu, da nej gre, kteri s ponovljenim priklonom odide.) Vse gre spod rok, kakor da bi osoda sina delala, pa brez dopolnjenja vsiga mojiga tirjanja nej nikar ne misli, da ga bo dobil. (Odpre list, iz kteriga
pismo bašetovo na kosčike stergano pade.) Ha, kaj je tO , Ив
besedice odgovora, in moj rokopis na toliko kosčikov?!
Molline!.
Neizrečena prederznost!
Hasan.
Čakaj, plešast sivoglavec! 8 kervjo bom to zasramovanje maševal. — Pojdi Mehmet, nesi zapoved, da nej se cela vojska vzdigne. — Peljal jo bom sam, in ne počival, dokler zasramovana moje časti in slave pred sabo mertviga ne vidim, (hoče iti.)
Tretji prizor.
Kurt in prejšnja.
Kui't (se globoko prikloni.)
Milostivi baša, slabe poročila ti prinesem.
Hasan.
Govori!
Kurt.
Janičar une trume, ki je Sisek oblegla, pove, da je posadka iz terdnjave na naše planila, jih nekaj čez 1000 posekala, bašeta Muhameda pa in 20 agov vjela.
Hasan.
Ha, psi! sto jih proti enimu stoji, pa so se posekati dali.
Kurt.
Posli enoglasno terdijo, da se poglavar Karlovca z močno vojsko približuje, in se s horvaškim banani zediniti misli.
Hasan.
Nesrečno očakovanje! Ko bi se ne bil z ban am pogovarjati pričel, in ko bi bil svojimu namenu Zagreb napasti zvest ostal, pri moji bradi, un mož, ki me zdaj zasramuja, bi že bil v moji oblasti! Zdaj moramo naprej iti, akoravno reke kem tečejo, nič ne dé.
Mehmet.
Pravična je tvoja jeza, vendar pomisli, gospod, da ne bo samo kavrska kri, ampak tildi naša tekla. Ti bi morebiti svoj namen dosegel, brez da bi življenje pravovernih na igro stavil.
Hasan.
Si mar obnorel? Ali hočeš mojo jezo razdražiti?
Mehmet.
Ne, gospod! Moja misel je ta: Ukaži pripeljati vjetiga Horvata, povej mu, da mu samo s to pogodbo življenje podariš, ako on svojimu očetu piše in ga spolnjenja tvojih prejšnjih tirjanj prosi.
Hasan.
Mar ne veš, kakšen odgovor sim dobil?
Melnnet.
To poterdi še bolj mojo misel. Erdödija ošabno obnašanje proti tebi je pervi plamen njegove velikodušnosti, ktero zdaj mera in občutek prave ljubezni do sina, ako popolnama ne ugasi, saj znamenito raz-hladi. Svojiga sina rešiti mu gotovo ne bo noben dar prevelik.
Hasan.
Dobro — bom tudi to poskusil. (Kurtu) Pojdi in mi vjetiga pripelji. (Kurt odide.)
Mehmet.
Vsako nevarnost odstraniti, moramo vse sredstva poskusiti, ktere modrost in previdnost tirjate.
Hasan.
Po dokončanim pogovoru z vjetim pokliči vse poglavarje in vodje naših trum v moj šotor, kjer jim hom svoje želje odkril. —
3
jVIeluiiet.
Bom storil, kakor zapoveš.
Hasan.
Ostani, z ošabnim kavram se nečem na samim pogovarjati.
nehmet.
Kakor zapoveš.
Ceterti prizor.
Juran, Kurt, straža in prejšnja.
Stillt.
Premogočni baša, tukaj je tvoj suženj.
Juran (Kurta gerdo pogleda.)
Nesramnež! Vedi, ilirski plemenitnik ni nobeniga suženj na svetu — Moje telo ste sicer vjeli, pa serce vam ne bo nikoli sužno.
Hasan.
Kolika ošabnost in prevzetnost!
Juran.
Ne tako! Prirojeno čutenje svobode ni nikoli prevzetnost. V elikodušni sovražnik tudi premaganimu ne odreče spoštovanja, kteriga je vreden, in to je, kar jaz od tebe tirjam.
Hasan.
Ti tirjaš? Zdi se mi, kakor bi bil ti spozabil, v kakšnim stanu pred mano stojiš.
Juran.
Kakor ti mene tega opomniš, te malo časti.
Melimet.
Koliko razžaljenje!
Hasan.
Naj prederzniši prestopnik se me boji razžaliti. — Pa pustimo to. — Meni se zdi, kakor da bi ti svobodo visoko čislal in častil.
J ura n.
Iz cene, za ktero sim ti jo prodal, zamoreš soditi.
Hasan.
Lahko jo nazaj dobiš. — Hrabrost junaka znam tudi jaz častiti, in se želim z njim sprijazniti, ^
Juran.	j"'
In kaj želiš od mene?
■ <•
Hasan.
Nekaj važniga.
Da slišim.
ir .
Jaz in tvoj oče živiva v sovraštvu, ter želim z njim se sprijazniti, zato mislim, bi naj boljše bilo, da mu ti z lastno roko od tega pišeš.
Juran.
Hasan.
Juran.
In zapopadek tega pisma?
Hasan.
Bi posebno tebi koristil. — Osvobodil te bom in te z blagam obloženiga k očetu poslal, ako ga pripraviš, da bo nam Horvaško in Sisek predal.
Juran.
Iz tega vidim, kako malo ti poznaš in čislaš značaj nevstrašljiviga in nepremagljiviga junaka. Nikdar ne more in nikdar ne bo on v to privolil.
Hasan.
On mora — kader zve, da samo to tebe rešiti samore.
3 *
Juran.
Si mar zamore on življenje eniga človeka z življenjem milijonov kupiti? Z dopolnitvo tega tirjanja bi bila cela domovina polna tvojih kervižejnih trum, in preklestvo ubogih bi se spušalo kakor blisk in grom na njegovo glavo.
Hasan.
Jaz te bom prisilil mojo željo spolniti.
Juran.
Kje je moć na zemlji, ktera bi mene k takimu delu prisiliti mogla? Pisal bom sicer svojimu očetu, pa zapopadek tega pisma ne bo tebi zelò služiven. Prosil ga bom, da nej spozabi na svojiga sina, zarotil ga bom pri živim Bogu in pri njemu ljubi domovini, da nej zavoljo mene ne odstopi ne lasü ši-rokosti, da nej se spolni, kaj je kralju, očetvini, narodu in lastni časti dolžan, da nej rajše svojo sivo glavo pod roko rabeljna pripogne, kakor da bi tvojo nesramno tirjanje dopolnil.
Hasan.
Kavrin, trepetaj pred mojo jezo !
Juran.
Zrejen pred očmi svojiga očeta, vajen morželjiv-nih pogledov, sim že zdavnej spozabil eniga človeka se bati, in pred njim trepetati.
Hasan.
Ha, bomo vidili, ali bo ostrost tvojo terdovrat-nost premagala (Kurtu.) Pelji ga v tàmnico, kjer naj veci luidodelniki stokajo, daj mu samo terdiga kruha jesti, in smerdljive vodé piti. (Juranu.) V dveh urah premisli, ako pri svoji volji ostaneš, te čaka potim naj grozovitnejši smert. (Odide. Mehmet za njim.)
Juran.
Obžalovanja vredni človek! Razlij celo jezo čez
me, stanoviten ostanem, in ne bom ne prošnje ne tožbe izustil. Kdor je meni enak tolikokrat smerti v oči gledal, temu se ona vidi zvesta prijatlica, ktera mu k koncu vsih nesreč roko poda in ga pelje v boljši prebivališe. (Kurtu) Jaz sim pripravljen. (Straža ga v sredo vzame, in vsi odidejo.)
Peti prizor.
(Turški tabor, zgodnje jutro.)
(V sadnjim stanu igrališa sc vidijo šotori. V sredi turške benderà Unogoličnih barv s polomescam okinčane. Na desni sede Turki po turško pri ognji, kterih nekteri iz pip (fajf) na dolgih cevkah tabak, nekteri pa kavo pijejo. Na levi so Bošnjaki in Serbi, kterih nekteri na tleh v krogu sede orožje čistijo, nekteri pa stoje z ilovnatimi čašami terkajo in pijejo. Nekteri pa kolo plešejo; vodja Bošnjakov je kolovodja. Pred temi ležita na trebuhu na komolcih slone dva Serba, eden zmed nju piska, eden dudlja. Po dokončanim kolu se vsi snidejo, in slehern vzame čašo v roko, ter pojo:)
Vodja Bošnjakov.
Sladko vitice, bratje pimo,
Se življenja veselimo,
Dokler kri nam hrabro teče,
Ktera v boj nas strašni vleče,
V	hudo vojsko na Horvate,
Na sovražne smertne svate.
^ . I Pimo, brati le veselo,
*81 j Dokler tertje bo cvetelo.
Vodja Bošnjakov.
Kjer se meč naš britko sveti,
Tam leži sovrag prekleti.
Zadnja ura mu je bila,
V	kogar plane naša sila:
Le nej Horvat se pripravi,
Da življenje zdaj odstavi!
v . j Pimo brati le veselo,
81 j Dokler tertje bo cvedelo.
Serbski starec.
(Ki je do zdaj mirno na tleh sede poslušal, vstane, stopi v sredo zbranih in začne:)
Oh junaki, brati mili !
Činu bi dans se veselili?
Vsili je ena korenina,
Vsih ilirska očetvina ;
Nas je ena mat’ rodila,
Z enim mlekarn nas dojila,
,T , , . ( Slava kinči nas že davno,
( Vsim ime ilirsko slavno.
Starec.
Ena bila nam je glava,
In od nekdej ena slava ;
Ena zgoda in bojiše,
Ena sreča in ognjiše;
Zlata pa prešla je doba,
Zdražbo vsjala huda zloba.
-m-, , i . I Brata bratca roka rani,
( Ktera marveč nej ga brani.
1/oflja Hosnjaliov.
Kaj če nam nek’ staro vreme,
Zdaj mi nos’mo turško brème,
Turčinu smo zdaj udani,
V boj od njega sem peljani,
Z njimu torej le umrimo ,
Dolžnost svojo dopolnimo: v . I Torej urno v boj s Horvati,
81 j Naša sablja nej jih mlati !
(Vsi odidejo razun starca. On gleda za njimi in žalostno zapoje:)
Če li dolgo to ostati?
Da se klali bojo brati.
Odide počasi.
Sesti prizor.
(V sadnjim stanu igrališa se prikaže Sofija v možki armenski obleki: počasi naprej stopa, sc na vse strani oziraje.)
Sofija (sama.)
Mila nam zora zori, in tama že zemljo zapuša. — Kam se čem oberniti? Kje čem najti njegovo pre-bivališe? Alt kako žalostno je vse krog mene! Povsod se vidi razdjanje in divjost. Tukej se sliši stok umirajočih kristjanov, tam žvenk težkiga železja, s kterim so sužniki obloženi. — O Juran, Jnran! ti ne
misliš, kako blizo tebe stoji tvoja Sofija, prestrašil bi se, ko bi vidil, kakšna nevarnost ji proti. Pa vse nevarnosti, vse nesreče so ji ljube in prijetne, ker jih za te prenêse.
Sedmi prizor.
Kart in prejšni.
Kurt.
Slava Muhamedu! vendar enkrat se je vresni-čilo. Zapoved k bitvi je že dana. Na pervo znamnje k nji — k vragu in peklu vse kavre!
Sofija, (neliotama zavpije.)
O Bog, kaj moram slišati!
Kurt.
Kdo govori tukaj? (se ozre.) Kaj hudirja! pjujic v nenavadni obleki. — He, kdo si ti?
Sofija (za se.)
Serčnost, zdaj velja!
Kurt.
Govori, kaj išeš tukaj v našim taboru?
Sofija.
Kaj me je sèm pripeljalo, ne morem in ne smem tebi povedati.
Kurt.
Obleka te izda, da si ptujic.
Sofija.
Ti se ne motiš. Jaz sim tergovec, grem iz Beča, in sreča me je pripeljala čez Zagreb v banovo službo. — In zdaj —
Kurt.
In zdaj si sèm prišel ogledovat. — Kaj ne, da sim jo zadel.
Sofija.
Ne tako. Pobegnil sim iz Zagreba, bašetu važne poročila prinest.
Kurt.
Tako ! To je že za nas. — Kdaj si zapustil Zagreb?
Sofija.
Včeraj. Velika žalost je tam po enim hrabrim junaku, ki je v vašo sužnost prišel.
Kurt.
A! ti misliš banoviga sina!
Sofija.
Ali ti kaj zanj veš?
Kurt.
Kako bi ne vedel, on bo skorej svoboden.
Sofija.
Svoboden — on svoboden?
Kurt.
Dà — kakor vsi tisti, ki v raj popotvajo in svoje železje s kolam zamenjajo. —
Sofija (se vstra.ši, in svoj obraz z rokami pokrije.)
Pravični Bog!
Kurt.
Kaj ti je, ptujic?
Sofija.
Pelji me preč k bašetu, zarotim te pri veri in Muhamedu !
Kurt.
E čakaj, k bašetu se ne pride tako lahko, kakor ti misliš. Kako bi pa bilo, ko bi ti meni svoje skrivnosti razodel?
Sofija.
Te sme samo basa slišati.
Kurt.
Ce je tim tako, zdrav ostani!
v	Sofija.
Se eno besedo.
Kurt.
Govori.
Sofija (izvleče žep z zlatarn napolnjen.)
To zlato bo tvoje, ako me k svojimu gospodarju pelješ.
Kurt.
Mladeneč, ti nisi to, za kar se izdaš.
Sofija.
Ne prašaj, kdo da sim, ampak zadovoljen bodi z dobrim plačilam, druziga od mene ne iši. — Kje bom bašeta dobil? —
Kurt.
Pojdi z mano, kmalo pride tisti čas, ko se on okoli šotora sprehaja.
Sofija.
Ali morebiti ne bo jezen, če ga bom motil?
Kurt.
O ne, ob tem času se naj ložeje z njim govoriti zamore.
Sofija.
Zahvalim te za dobrotljivost — če svoj namen dosežem, me boš bolj poznal. (Odideta oim.)
Osmi prizor.
(Krasno okinčan šotor bašeta v. lepimi durmi.)
Kurt in Sofija (plašna.)
94 n H.
Tukaj sva na mestu. — Poterpi nekaj časa, grem k bašetu. Kar mu boš razodel, ne vem, pa pameten bodi, tvoj trud ne bo zastonj. (Odide v šotor.)
Sofija.
O vsigamogočni Bog, daj mi toliko srečo, da, če ne druziga, saj to zvem, kako se mojimu soprugu godi. — Velika nevarnost proti njemu in njegoviinu življenju, in jaz stojim tukaj nezmožna njegovo nesrečo odverniti. — Kam se čem oberniti? —- Ni ga sledu, ki bi me k njemu peljal. — Stanoviten bodi tedaj, moj sklep! Zaupanje Hasana si bom pridobiti trudila, in na to svoje upanje vstanovila.
Deveti prizor.
Hasan, Kurt in Sofija.
Hasan.
Si ti tist ptujic, ki z mano govoriti želi!
Sofija.
Jaz sim, in se odpušanja n ad j am od tebe zavoljo svoje prederznosti.
Hasan.
Kaj išeš pri meni?
Sofija.
Tvoje milosti.
Hasan.
Dobil jo boš, ako jo zaslužiš.
Sofija.
Prosim, poslušaj me, pa na skrivnim.
Hasan (Kurtu.)
Odstopi torej. (Tiho) Ostani blizo, da te poklicem.
(Kurt odide.)
Hasan.
Kaj mi češ odkriti?
Sofija.
Jaz grem iz Zagreba, kjer se prav verlo pripravljajo Sisek osvoboditi.
Hasan.
To mi je znano.
Sofija.
In da ban misli svojiga sina osvoboditi, to ti ni znano.
Hasan.
Ha, kako bi to mogoče bilo?
Sofija.
Započetje je ravno tako prederzno, kakor spedava lahka. V tvoje trume se je nezvestoba vrinila, le nekaj časa, in storjeno je, kar se ti nemogoče zdi, brez da bi se ti temu zoperstaviti mogel.
Hasan.
Imenuj mi izdajavce.
Sofija.
Tega ne morem, pa skusil bom njih namen vničiti.
Hasan.
Se bom pa sam zavaroval. (kiîèe)Kurt! pojdi v tàmnico Erdödija, in mi prinesi njegovo glavo.
Sofija (trepetaje.)
Kaj, mar misliš njega ubiti?
Hasan.
Jeze in skerbi se znebiti. (Kurtu) Le urno spolni mojo zapoved!
14 n rt.
Bom podvizal.
Sofija.
O ako v Boga vérujes, ostani! On ne sme umreti.
Hasan.
On mora, moja zapoved je sveta.
Sofija.
O ako si namenil njega umoriti, ubij tudi mene.
Hasan.
Kdo si ti, da tako skerbiš za osodo mojiga suž-njiga?
Sofija.
Njegova nesrečna, zapušena sopruga! — Ti se čudiš, ne moreš razsoditi, kako žena svojimu spolu prirojeno slabost spozabi vši tolikim nesrečam kij ubiti zamore, svojiga sopruga še enkrat viditi in mu tolažbe prinesti.
Hasan.
Ti si tedaj Sofija, Juranova sopruga?
Sofija.
Jaz sim, ter zročim svojo in Jurana osodo v tvoje roké.
Hasan.
V roké svojiga sovražnika! Kaj pričakuješ od mene ?
Sofija.
Kar velikodušnost in človečnost tirjate.
Hasan.
Moja zapoved se tim več spolniti mora, ko si me golufati liotla.
Sofija.
Pri meni ysaka zvijačina odpušanje zasluži. Jaz nisim prišla te ovadit, ampak svojimu soprugu pomagat, kteriga neizmerno ljubim, in kteri mojo ljubezen z enako povračuje.
Hasan.
Smiliš se mi, pa moja sodba ostane nepremakljiva, on mora umreti.
Kurt.
Precej —
Sofija (pred Kurta.)
Nazaj, brezdušno človeče! Baša, ti vidiš žalost in grenkost mojiga serca; — ne obračaj v hudo svoje oblasti, ona ima mejo in konec, kakor vse tega ne-čimerniga sveta. Vsako nepravično delo bo najdlo svojiga maševavca, pa kaj je bolj divje in kervoločno, kaj bolj krivično od ubojstva nedolžniga sužnjika? Znano mi je, da v tvojih očeh življenje kristjana vrednosti nima. Ti ne poznaš ne moči ljubezni, ne občutka, ktero serce k sercu vleče. — Pa tvoj lastni prid tirja vsmiljenje. Juran je v tvojih rokah dragi zalog, ki je nesrečo jezer tvojih podložnih odverniti vstan. Vari torej to blago; ker blizo je čas, ko ga boš potreboval.
Hasan.
Da, čas bo prišel, pa smert in vničenje tistim prinesel, ktere v duhu zdaj zmagavce vidiš. Dovolj sim se ponižal, banu in njegovimu sinu sim prijazno roko podal, pa z zasramovanjem sta mi to povernila.
Sofija.
Ako te tedaj nič ne gane, spolni mi saj eno prošnjo.
Govori.
Hasan.
Sofija.
Pusti me še enkrat svojiga sopruga vid iti, njemu na persa pasti in se z njim na večno posloviti.
Hasan.
Tudi to prošnjo ti moram odreči.
Sofija.
Torej tudi tega mi ne privošiš. Poslednja prošnja umirajočih je sicer še kervoiokam sveta stvar. Umirajočih — vedi, da Juranove smerti doživeti nečem.
Hasan.
Ha, temu se lahko v okom pride.
Sofija.
Tvoje žuganje me nič ne straši, ker umreti pri-pravljenimu se nobena človeška moč protiti ne more.
Ilasan.
Kurt, to ženo mi zapri !
Sofija.
Lepo! O moja nespametna neumnost, ktera je v turško velikodušnost zaupala in od razbojnikov človečnosti se nadjala! Tukaj so moje roke, obteži jih z železarn, in vodi me po taboru svoje žalostne sužnje razveselit. Koliko slavo si boš pridobil z zmago nad ubogo slabo ženo? Nič veči, kakor da se bo moja želja z žalostjo in grenkostjo toliko hitrejše dopolnila.
Hasan.
Ko bi bil tak kervolok, kakoršniga me ti misliš, bi ti bil že davno z mečem glavo razcepil. — Pa velikodušno se bom maševal, ter ti dovolil s soprugam se poslovili.
Sofija.
Ha, kolika prememba.
Hasan.
To imaš svoji stanovitnosti in kreposti zahvaliti; v tvoji oblasti je zdaj rešenje tvojiga sopruga. Pojdi v njegovo ječo, in skušaj ga napeljati, da bo spolnil, kar tirjam. Iz ljubezni do tebe bo on rad spolnil. Če se on moji volji podverže, bosta oba rešena, če pa pri svojih pervih mislih ostane, naj vaji zadene ma-ševavna roka moje pravice. Kurt, pelji jo v tamnico k soprugu. (Odide.)
Kurt.
Z mano, lepa gospa!
Sofija (za se.)
Bistri zrak upanja razsvitljuje lamoto mojiga namena. Oh, Juran, zopet te bom vidila, še enkrat bo moje serce na tvojih persili terkalo, potim pa boš ti šel na pot novih slavnih del, in jaz — na pot — k svojimu grobu. (Odide. Kurt za njo.)
Deseti prizor.
(Dvorana v Zagrebu.)
Klekovič in Ivan.
Klekovič.
Ivan, če boš tiho, boš dobil puško, in boš lahko vsaki dan z njo streljal.
Ivan.
Oh, obderži svojo puško, pa mi rajše draziga očeta in milo mater nazaj daj.
Kleltovič.
Ivan, to je lepo, da ti očeta in mater tako ljubiš, zato te bo Bog obilno poplačal v tvojim življenji.
Ivan.
Povej mi Klekovič, ali se bodo kedaj moji starisi vernili?
Kleboviè.
Gotovo da, Bog pripusti mnogokrat dobre ljudi padati, pa nikoli ne popolnama pasti. Pojdi zdaj, Ivan, k svoji babi (stari materi), ona je že po tebi barala.
Ivan.
Oh nej bom tukaj pri tebi, ona se vedno joka, in potim se moram tudi jaz.
Klehoviè.
Torej si ti nje edina tolažba. Pojdi, Ivan, in kader nazaj prideš, te bom v orožmco peljal, kjer ti bom vsaki košček na tani ko razložil.
v
Ivan.
Dobro, jaz grem, pa ostani mož beseda, sicer nisi junak, in povsod, kjer te bom vidil, ti bom lažnivec djal. (.Odide.)
Klekovič.
Živa podoba svojiga očeta! Bog daj, da bi ga tudi nikoli enaka nesreča ne zadela!
Enajsti prizor.
Tomaž in prejšnji.
Tomaž.
Kakor deleč se vidi, so povsod turške trume. Treba se bo k boju pripraviti, ako hočemo, da nas še tukaj sovražnik ne obiše. —
Klekovič.
Da bi nam le od kake strani pomoč prišla, ker brez pomoči smo preslabi.
Tomaž.
Še danas bom počakal, in če boljšiga poročila ne dobim, bom sam šel v Karlovec potrebne zapovedi podelit.
Klekovic.
Gospod, ali še niste nič od svojiga sina slišali?
Tomaž.
Za me je on zgubljen; da sim pa tudi Sofijo zgubil, me toliko bolj peče, ker vem, da ji nje velikodušnost ne bo nič koristila.
Klekovic.
Res, velikodušnost, da ni kmalo take, sama brez tovarša se poda v sredo sovražnih trum, kjer je drugo ne čaka, kakor sužnost in smert.
Tomaž.
Sam stojim zdaj, kakor staro puhlo deblo, brez cveta in listja, kmalo bo tudi deblo padlo, iu ž njim bo zginul tudi spomin njegoviga nekdajniga bitja.
• glas trobente.)
Dvanajsti prizor.
’ Prejšnja, Marnavič in potim Turjaški.
Tiar na vic.
Poglavar iz Karlovca vas pozdraviti želi.
Tomaž.
Moj ljubeznivi Turjaški! stopite preč po njega!
Hama vic.
On je preč za mano — tukaj je — (odide, Turjaški
Stopi notri,)
Tomaž (mu nasproti leti.)
Bog te sprimi, ljubeznivi prijatel!
Turjaški.
Hvala Bogu, da sim srečno sèm prišel, kmalo bi bil v zasedo prišel, iu Turkam v roke padel.
Tomaž.
Zdaj jo bomo pa preč naprej odrinili, koliko vojakov imaš pri sebi?
Turjaški.
Ne več kakor 3000, pa samih serenili in hrabrih junakov, ktere sim nanagloma nabral po Istrii, po Krajnskim in Stajarskim, dve uri od tukaj počivajo, in čakajo daljnih zapoved.
Tomaž.
Yrse, kar orodje nositi zamore, bom pobral in sabo vzel. Morebiti bomo tako srečni, da Sisek oprostimo in tako počasi vso domovino turškiga izroda očistimo.
Turjaški.
Koliko je zdaj nas vsili?
Tomaž.
Blizo pet jezer.
Turjaški.
In našiga sovražnika je kot listja in trave, pravijo da petdeset jezer; kako bi pa bilo, ko bi mi še pomoči Npincov počakali, in potim z veči močjo na sovražnika vdarili — —?
ToiliaŽ (ročno besedo poprime.)
In med tem Sisek zgubili. — Ljubi brat, tega ne, spomni se poslovice svojiga gerba: Serčnost velja!
Turjaški.
Jaz s tim ne mislim tvoje serčnosti pomanjšati, šel bom kamor me boš peljal, samo mislim, da je previdnosti treba.
Tomaž.
Pomnožiti vojsko bom zbral vse kmete iz okoli ležečih sel in vasi. In tako se Bogu zročim, in upam, da bomo, akoravno z majhno pa s serčnostjo napolnjeno trumo in gorečo ljubezni za svobodo in dom nad grobmi sovražnikov zmago dobili.
Trinajsti prizor.
Draškovic (stopi naglo notri) iu prejšnji.
DraŠKovlc (Tomažu.)
Odpustite Gospod moji silnosti, stvar se tiče va-šiga sina, nmjiga tovarša, on je v veliki nevarnosti.
Tomaž.
Kaj torej želite?
Draškovic.
Od goreče želje gnan svojo in Juranovo poštenost oprati, nisim poprej počival, da sim zvedel mesto njegove sužnosti. Suženj iz Bosnje, komur sim bil ne davno svobodo podaril, je obetal iz hvaležnosti me po skrivnih potali do Juranove ječe peljati, pa s pogodbo, da ga ne bom izdal. Petdeset vojšakov mi dajte, in vaš sin bo rešen..
Tomaž,
Vaša misel je prazna, in bi vas le v nevarnost peljala. Kaj zamore 50 vojakov proti brezštevilnim trumam ?
Draškovic.
Neumnost bi bilo na planini sovražnika prijeti, pa ako je Juran živ, ga bom z zvijačo otel.
Tomaž.
V vaših gorečih mislih se vam vse mogoče zdi.
4 $
Drasfkovlc.
0 ne zgubljujte časa, ampak spolnite mojo prošnjo. Pomislite, da je vaš sin, za kteriga prosim, še nekaj trenutij, in nimate ga več.
Turjaški. (Tomažu.)
Prijate!, ako moja prošnja kaj velja. —
Tomaž.
Tudi ti — dobro tedaj — pojte, Draškovic, zberite si namest 50 sto jnnakov pa varujte se.
Draškovic.
Hvala vam Gospod, skorej boste svojiga sina objeli. — Alo zdaj k Juranu, nej vé, da Draškovic zna junak biti. S kervjo bom polil stàzo, ktera me k njimu pelje, ter mu bom iz turških teles, ako ga ne najdem, grob sozidal, kakoršniga še nobeden kralj ni imel. (Odide.)
Tomaž.
Bog te obvari, blagorodni mož! Dokler mi takih junakov imamo, se nam ni treba bali. — Zdaj, bratje, se odpočimo, da bomo ložeje po tim težave ker-vaviga boja prenesli. — Žetev bo neizmerna, ktera serenili in močnih delavcov potrebuje. Iz morja sovražne kem bo vzhajalo Hiram jasno solnce svobode — Juranov duh pa nej nas vodi enak zgodnji danici.
Turjaški.
Da, brat, duh tvòjiga sina nej oživljuje tudi naše duše, — ti pa pelji nas k novi slavni zmagi, in ako nas sreča zapusti, bom vesel na tvoji strani padel za domovino in svobodo.
Tomaž.
Pa ne poprej kakor jaz. — Ako me vse zapusti, mi bosta vendar ostala še ti in ta (potegne meč) naj zvestejši tovarša! Ta je tisti meč, kteriga sim iz rok
Dragotina peliga prejel, in ki je nezvestiga Kacija-narja na kosčike razsekal. — On nej ho tudi zdaj moj tovarš, z njim se bom tudi zdaj bojeval za kralja, domovino in svobodo.
(Igrališe se zagcrnc.)
Tretje (ljanje.
(Ječa. Na desni kamnita miza, na nji gori majhna lučica, poleg nje lesena klop.)
Pervi prizor.
Juvan.
Tukaj je tedaj konec mojih djanj, — med tàm-nim zidovjem me čaka počasna smert, — jezerokrat grozovitnejši kakor naj lmjšiga hudodelnika na nesramnim moriši! — In notranji nepokoj, kleriga mi misli na stariše — na soprugo — na sina vzroku-jejo! Ali nesrečni, grenki in žalostni občutki! — Kako pač za me skerbč, pa zastonj! Siromašni, žalostni človek, ki se sreče pijan misliš na naj visokejši stopnji blaženstva, kako mnogokrat se kervoločno mašuje tvoja ponosna — neumna domišljija! — Kolikokrat sim kmeta pomiloval, ki si z znojem in z velikim trudam svojih rok kruh pridobiti mora! — O kako rad bi zdaj ž njim menjal. — Pri zvesti so-prugi in v okrožji milili otrok vživa on blagor, kte-rimu se jaz za zmeram odreči moram, (Sliši sc ropot s ključi.) Ha kdo pride ob tim času? Gotovo Mehmet, slišat moj sklep in odgovor na svoje nesramno tir— janje. Lahko bi si bil to pot prihranil, ker to zidovje ni vstan mojih misel premeniti, — pa nej pride, ne besedice ni vreden. (Sede s lierbtam proti vratam, in nasloni gla-vo na roko.)
I>rugi prizor.
Sofija, Kart, dva Turka in prejšnja.
Kurt (odpre tamnico, in ostane s Sofijo pred vratmi.)
Zdaj smo tukaj, naredi ob kratkim kar misliš, ker ne jaz in ne basa nimava časa dolgo čakati, in za me je brez tega žalovanje zaljubljenih nepovoljen glas.
Sofija.
Kakor hitro bo mogoče, bom vse opravila, samo dovoli mi, da s soprugam nekoliko trenutij sama ostanem.
Kurt.
To je proti bašetovi zapovedi.
Sofija.
Vernimo so torej precej nazaj, ker vpričo tebe ne dosežem nikoli svojiga namena.
Kurt.
Vendar poskusi.
Sofija.
Vsaka poskušnja bi bila kazni vredna in zaceljene rane nečem ponoviti, sicer bi je nikoli ozdraviti ne mogla.
Kurt.
Pa zapoved ?
Sofija.
Ako je tebi na zapovedi več ležeče, kakor na spolnjenji mojiga namena, ostani zvest zapovedi, pa jaz mislim, da te veči plačilo čaka, če se bodo ba-šetove želje spolnile.
Kurt. (ječo ogledovaje.)
Zidovi so debeli, okno visoko in dobro okovano, in k temu ni tàrnno, da bi od tod pobegnil, nej ji spolnim nje prošnjo.
Sofija.
No kaj .si sklenil?
Kurf.
Bodi tedaj sama tukaj, in jaz te bom s stražo pred vratnii čakal, ako bi pa le predolgo terpelo, mi boš dovolila zopet priti; bodi tedaj pametna, ti veš, kaj imaš storiti. (Odide.)
Sofija.
Perva stopnja je storjena. — Ah zdaj se začenja naj strašnejši čas mojiga življenja! (stopi Mizo k •iuranu.) Tukaj on sedi, zdi se mi, da spi — ne smela bi ga buditi, pa moram.
«furali.
Dolgo očakuje, mende voha moj odgovor.
Sofija (stopi še Mižeje.)
O Juran!
•Jura o.
Kdo me li kliče?
Sofija.
Tvoja Sofija.
Juran.
Bog, — od kod ta glas?
Sofija.
On presune tvoje sercé — glas ljubezni.
Juran (naglo vstane.)
Je li mogoče! (jo pogleda) Ne, — to bilo le go-Iufija, ta obleka. —
Sofija.
, Krije život tvoje sopruge.
Jurail (spoznavši jo.)
Za božjo voljo, Sofija!
Sofija.
Ljubeznivi, mili Juran! (Objemanje.)
Jura ii.
Zdaj, Hasan, zdaj nej umrem, naj veci slast svojiga življenja sim doživel. — Soproga! Sofija! kaj misliš?
Sofija.
Kaj si ni ljubezen in obupanje misliti vstan! — Slišati, da si vjet, sim oblekla to obleko, in iz Zagreba sèm pobegnila.
Ti sama?!
Juran.
Sofija.
Ker tovarša si zvoliti nisim mogla, brez da bi mu ne bila svojiga namena odkrila.
Juran.
Kaj začnejo stariši, kaj moj sinek.
Sofija.
Tvoj sin joka po očetu, in mati hoče obupati.
Juran.
In oče?
Sofija.
On je blagoroden mož, ki svojo domovino bolj ceni, kakor svojiga lastniga sina — ti me razumeš, Juran?
Juran.
Vse. — Tomaž bi ne bit moj oče, ako bi drogaci mislil in delal. Pa še ne vem, ko tebe gledam, ali bdim, ali sanjam.
Sofija.
V veselo gotovost se bo preobernil tvoj sàn, — ako se moja želja tebe osvoboditi spolni.
Jurait.
Ljuba Sofija! ali me mar misliš z nemogočnost-jo tolažiti?
Sofija.
Samo se s tabo posloviti nisiin sèni prišla. Moja pričijočnost ima blagorodniši namen.
Jurau.
Ali smem vediti, kakšniga?
Sofija.
Tvoje osvobodjenje. — Preden ti pa svoj namen odkrijem, mi moraš obljubiti, da boš vse spolnil, kar bom od tebe tirjala.
.Jurau.
Ako ne boš tirjala, kar bi mojo ali tvojo rast oskrunilo.
Sofija.
Tega ne. — Poslušaj torej. —
K.Urt (stopi notri.)
Zdaj je dovolj, več ne morem čakati.
Sofija (za se.)
Med naj važnišim pogovoram pride, goljufati ga OlOram, Če ne je vse Zgubljeno. (Se Kurtu približa, glasno:) Mar hočeš s svojo nepoterpežljivostjo komaj začeto razdreti?
Kurt.
Končaj že skoraj, mene kliče dolžnost.
Sofija (se hitro obernc k Juranu, ter mu na tihim reče:)
Juran, ako ti je tvoje in moje življenje ljubo, spolni vse, kar ti bom djala; Turka morava premotiti.
Juran.
Jaz zaničujem vsako golufijo.
,	Sofija.
Samo te ne, ktero najna sreča zahteva — (glasno) Ljubi soprug, ali se hočeš še dolgo mojim prošnjam protiti ?
Juran.
Ti preveč tirjaš.
Sofija.
Ne več, kakor kar ti spolniti zamoreš. Hasan bo zadovoljen, ako le nekaj besed očetu pišeš, in za to ti bo svobodo dal. (ТШо.) J)a ti povem. Hasan sam me je sèm poslal.	'
Juran.
Pa ti hočeš to?
Sofija oii,o.)
Tebe osvoboditi, ne pa k nesramnimi) delu zapeljati. (Glasno) tSe mar hočeš še dalje mojim prošnjam protiti?
Juran.
Nikoli ne bo moj oče. —
Sofija.
Rad bo on življenje svojiga sina s to ceno rešil.
Juran.
Ako jaz ravno tvojo prošnjo spolnim, kdo mi je porok, da bo Hasan mož beseda.
K-Urt (za sc.)
Glej junaka, kako se je omečil — življenje je vendar sladko!
Sofija.
Hasan je velikodušen sovražnik, on bo spolnil, kar je obljubil. (Tiho) Ako me ljubiš, obetaj spolniti.
Juran.
Dobro tedaj, podvergel se bom Hasanovi volji pa ne zavolj sebe, ampak za volj tebe.
Sofija (veselo.)
Kurt! Kurt! ali si slišal njegove besede! Pojdi, nêsi Hasanu veselo poročilo, jaz bom precej za tabo prišla.
Kurt.
%
To moraš. — Juran pa mora toliko časa tukaj ostati, da daljno zapoved od bašeta dobim.
Sofija.
Vse se bo zgodilo, kakor želiš, samo nekoliko trenutij bom še tukaj ostala.
Kurt (kliže:)
Vojaki! (straža pride) Vi ostanite pri vratih. — Tega (pokaže Sofijo) pustite vùn, kader hoče iti, na tega pa (pokaže .»urana) dobro pazite, in nikakor ga ne smete iz tamnice pustiti. (Straža odide.) Jaz zdaj grem k bašetu povedat mu, kar se je dogodilo. (Odide.)
Sofija (ga spremi do vrat, potim sc veselo verne.)
Juran, ti si svoboden!
Juran.
Vse, kar sim vidil in slišal mi je zastavica.
Sofija.
Ktero ti bom jaz tako rešila — 0lei!C gornjo haljo,
pod ktero ima enako obleko, kakor Juran.) Zdaj SC hitrO obleci
Juran.
Kaj misliš ?
Sofija.
Tebe osvobodili! — V ti obleki boš šel O»11 poda obleko) iz ječe, nihče te ne bo poznal, in v eni uri si pri svojih.
Juran.
In ti?
Sofija.
Jaz bom tukaj ostala.
Jurait.
»Sofija, mar misliš, da sim lako nesramen, da bi svoje življenje s tvojim odkupil ?
Sofija. ß
Jaz se ničesar ne bojim. Zena sim, in moj spol tudi sovražnik spoštuje.
Jura».
človeški sovražnik, ne pa kervoločni Hasan, ki bi te svoji jezi daroval.
Sofija.
Ako se tudi to zgodi, kaj za to—kakšen razloček je med mojim in tvojim življenjem? Ti okinčan z vsimi lastnostmi junaškiga moža boš svojimu domu in narodu velika, važna podpora, jaz pak slaba žena mu samo koristiti zamorem, ako tebe osvobodim.
Jura».
Čuditi se moram tvoji velikodušnosti, ali porabiti je ne morem.
Sofija.
Juran, malo časa imava še, porabi ga, ker nad nama visi meč maševanja. Glej, zarotim se ti, da te ječe ne zapustim, akoravno mojih prošenj ne spolniš.
Juran.
Sofija, jaz sim vjet, beg bi moje poštenje osramotil.
Sofija.
Ha, daruj se tedaj slabo porabljenimu častoljubju. Pomisli na sive lase svojiga očeta, na prelite solze svoje matere in na svojiga zapušeniga sina, ki zastonj svoje male ročice po tebi slegovaje očeta kliče ; ti si vsim svoje življenje dolžan.
Juran.
Žena, kaj še češ storiti z mano?
Sofija.
Zdi se mi, kakor da bi kervoloke govoriti slišala, ki pridejo nas v smert peljat. Juraii, Juran, reši sebe-in mene!
Hasan.
Jaz ne smem in nemorem.
Sofija.
Ti ne smeš ? Ti ne moreš ? O kdo govori te besede! — Zato sim tedaj nježnost svojiga spola pozabila? Zato sim tedaj vsim nesrečam kljubila, in svoje dete siroto storila? Tukaj je tedaj konec slabi-ga premišljevanja — in jaz se za zmiram s tabo poslovim. — (Obleče prejiîinjo haljo,)
Juran.
Sofija, ali morem tebe očitni smerli darovati?
Sofija.
Manjši je nevarnost, ako sama tukaj ostanem; tvoj oče se približuje, hiti k njemu, zberi vojake, verni se — in me reši , jaz bom med tim besnost Hasana vtolažiti skušala. Ti imaš dobro serce, ti me ljubiš, Juran, spolni tedaj mojo prošnjo.
Juran.
Premisli, Sofija, da sim tvoj soprug, mož, kteri poštenje ljubi. Kako bi jaz zamogel pred očeta stopiti, kako spoštovanja pri podložnih iskati — ko bi lahkomiseljno svoje življenje s tvojim odkupil? Ne, preljuba, tvoj trud in tvoja govorljivost nista tukaj na pravim mestu! Rajše padem pod sovražnikovim mečem, kakor da bi s sramotnim begam sebe in tebe otél.
Sofija.
Dobro tedaj, ker te ne ganejo ne moje solzé, spomin na starše in otroka — ostani z Bogam —-kmalo ali pa nikoli več me ne boš vidik —
Jurait.
Tî hočeš od mene iti ?
Sofija.
Jaz moram zavoljo tvojiga lastniga prida, (odide
naglo.)
Juran.
Sofija! soproga! kaj misliš storiti? — Gre, me zapusti. — Nikoli več te ne bom vidik — O osoda, grenka osoda, kako se pač ti mašuješ nad ubogim človekam, za eno samo kapljo veselja mu natočiš polno čašo britkiga strupa!— Vsemogočni Bog, bodi ti nje vodja po nevarni poti, po kteri ona zdaj hodi, tvoja roka nej jo varje in nej jo brani kervolokov ! (Slišijo sc koraki.) Ha, rabelj ni—samo mirno tolči, moje serce, skorej boš terkati nehalo, (sede k mizi.)
Tretji prizor.
Kurt, straža in prejšnji.
Kurt.
Juran, vesel bodi, baša je mož beseda, in mi je dal zapoved, te k njemu peljati.
Juran.
Sim pripravljen, ako me tudi na moriše pelješ.
Kurt.
Pojdi tedaj z mano, nič se ne boj, baša je ravno tako pravičen, kakor blagoroden, in derži svojo dano besedo. (Pred vratini se sliši žvenk orožja.)
GB
C'eterti prizor.
Draškovic in prejšnji.
DraŠltOVlC (še zunaj.)
Tukaj ga bom tedaj najde!. — Na stran, gerdi
SUŽlliki! — (Z oborožanimi vojaki prileti notri z golo sabljo, turška straža se mu proti, pa jo vendar njegovi vojaki zmagajo in pobijejo. Med tem napade Kurt Draškovica, pa kmalo ga primejo in na tla Veržej o.)
.Jura ii.
(Med tem. ko mu okove odklepajo — pade molče na Draškovicovc persi — po tim:)
Je li mogoče, p rij atei, jaz zopet svoboden, ali nimam besed, s kterimi bi se ti zadosti zahvaliti mogel!	/
Draškovic.
Pusti to, Juran. nikar časa ne zgubujmo, ker čakanje bi nam smert prineslo.
•Jura u.
Prav imaš. — Si kje Solijo srečal?
Draškovic.
Sofijo?
.Juvan.
Ti se čudiš! Se ne veš vsiga? Meč mi dajte,
meč sem! (Zgrabi meč eniga vojaka.) Z Ul 01)0 , ako bi IiaŠa pot tudi v pekel zavila! (Vsi za njim.)
Peti prizor.
(Poljana.)
Tomaž (sam.)
Že se približuje za me imenitni čas. — Po celim polji, po celim okrožji se ne vidi druziga, kakor žalost in povsod podertije. — Smerdimi podobam enaki beguni liodijo okrog, ter me prosijo, nej bi se jih usmilil in jim rešil vjete stariše, brate in sestré. O ža-
lostna, žalostna domovina, kam si prišla! — Pa činu tožim? Želje, žalosti niso meči, z mečem samo se svoboda pridobi!
Sesti prizor.
Turjaški, klekovič in prejšnji.
Turjaški.
Tomaž, kaj sam si tukaj ?
Tomaž.
Mislil sim še svoje življenje malo premisliti — ker blizo je čas, ko mi tega storiti ne bo mogoče. Kakšne poročila prineseš?
Turjaški.
Stan sovražnika sim na tanjko zvedel, on spravlja vso svojo moč pri mestu na Kopi, in kakor se vidi, misli nas od tiste strani prijeti.
Tomaž.
Kjer hoče, povsod smo pripravljeni. Si kaj slišal od Draškovica in mojiga sina? Od Zrinjskiga tudi nič ne zvem.
Turjaški.
Ravno zdaj je prišel Zrinjski v tabor in boja komaj čaka. Bratje, hiteti moramo, ker, kakor Klekovič pravi: Sisek je v nevarnosti.
Tomaž.
Kaj, ste se že vernili? Ali ste bili tam?
Klekovič.
Ah, da sim biti mogel! Joka in žalovanja ne morem popisati. Zidovje je poderto, bolezen je med posadko in mestnjani — še en napad, in turško benderò se bo na ozidji vilo.
Tomaž.
Bog nas tega vari!
Rlefeovic.


Poglavarju terdnjave sim poročil vas^a^gjj«^' namreč da mora Turka napasti, ako hoče Sisek osvoboditi. Gjurak zaslišati to poročilo urno zbere staro in mlado, in bo ravno takrat Turka napadel, ko bomo mi nanj udarili. Povedati ne morem, s kakim veseljem je bila sprejeta ta odrešivna naredba. Vsi so enodušno zavpili: „Smert, smert turškimu izrodu“!
Tomaž.
To domoljubje jim poplačati si bom prizadel po vsi moči jih grozovitne nevarnosti rešiti. Ako je Lenkovič mojo naredbo prejel, in s svojimi že prišel, bom kmalo znamnje k bitvi dal.
Turjaški.
Moji junaki so pripravljeni, in jaz bom na čelu svojih hrabrih Slovencov tam, kjer nam naj veči nevarnost grozi.
Tomaž.
Pokazal si že, da vojak biti znaš, in vem, da boš tudi zdaj dolžnost spolnil. Kakor mi dva, tako se bodo Slovenci in Iliri zedinili braniti sveto vero, domovino in narod. Vekomaj nej ter pi naša zloga, k ter o bomo danas s kervjo zapečatili. (Glas trobente.) Na boj nas kliče! Trepetaj zdaj besni kervolok, maševavci so blizo. (Potegne meč.) Ilirija bi svoboda!
Turjaški.
Za vero in kralja! (Odidejo naglo.)
Sedmi prizor.
(Baletov šotor.)
Hasan in Rustan-leg.
Hasan.
Moja zapoved je nepremenljiva, dans še mora Sisek moj biti, ko bi bil ravno na nebo prikovan. —-Kako bom terdoglavne kavre mlatil, ne morem povedati. Vse, kar na vratu glavo nosi, vse majhno in veliko, mlado in staro, vse nej pade pod sabljo. Kaj se sliši od kavrov?
K ustaii.
Naši ogledniki pravijo, da se je ban s poglavarjem Karlovca zedinil in da se taboru približuje Sisek osvobodit.
Hasan.
Nej se le prederzne, — koliko vojakov ima?
Kustan.
Okoli 5 jezer.
Hasan.
Pa s to pestjo ljudi se on prederzne na nas udariti! No, no, pokazal mu bom, kaj se pravi, s Ha-sanam se bojevati. — Pojdi, povej našim, da slehern, kdor mi eno kavrsko glavo prinêse, dobi deset pija-strov, tisti pa, kdor banu glavo odseka, bo dobil sto carigradskih zlatov.
Kustan.
Tvoj suženj spolnuje tvojo zapoved. (Grede) Na mojo glavo vem, da ni tolika cena postavljena. (Odide)
Hasan.
Kurt se dolgo ne verne 5 še ne verjamem vsim njegovim poročilam, ker dobro poznam ošabnost suž-njiga kavra. — Pa nej se zgodi, kar se hoče, svoj namen bom dosegel!
Osmi prizor.
Hasan in Sofija.
(Sofija prileti notri in poklekne pred Hasana.)
Hasan.
Kaj, si ti, Sofija, in tako sama?
Sofija.
Hasan, tukaj ležim pred tvojimi nogami, še enkrat te prositi za Juranovo življenje.
Hasan.
Kje je tvoj soprug? Je li spolnil mojo željo in zapoved?
Sofija.
O ne baraj ! kako bi on zamogel svoj dom ljubiti, in zraven ga izdati in vničiti?
Hasan.
Ha, on se še proti' mojim željam — dobro tedaj, tudi njegovo terdo glavo bom omečil.
!>evetf prizor.
Mehmet (pride naglo) in prejšnja.
Mclunet.
Poslušaj, baša, prekleto poročilo, ktero sim ravno zdaj dobil: Glasovit kavrin Draškovic se je prederz-fil z majhno trumico nas premotiti, in je tvojiga suž-njiga Erdödija iz ječe rešil, in Kurta s stražo vjel.
Hasan.
Ha, da bi ga kuga umorila!
Sofija.
Juran je svoboden! Hvala Bogu!
o*
Hasan.
Ne vesêli se prezgodej, ošabna žena, še je v moji oblasti tvoje in njegovo življenje.
J>eseti prizor.
Rustan-beg in prejšnji.
Rustan.
Gospod, kavrske trume so napadle naš tabor, hud boj se je vnel, vse pada pod orožjem, (sliši se
grom topov in žvenk mečev) Se bližajo.
Hasan.
Se je mar dans pekel proti meni zaklel?! — Konja sèm! (Rustan odide.) Napadil bom sovražne trume, ter jih moril in do zadnjiga vničil. (Mehmet) To ženo dobro zavarvano zad za trume pelji! (Mehmed odide.) Vmiri se, ošabna vitežkinja! Vernivši se bom glavo tvojiga sopruga in njegoviga očeta pred te položil in hvalo od tebe tirjal.
Sofija.
Hudobnež, ubiti me zamoreš, pa zasramoval me ne boš. — Prebodi té persi, in ogasi si žejo z mojo nedolžno kervjo, da bi pa živa tebi pokorna bila, k temu me človeška moč ne bo prisilila. (Ropot se bliže
sliši.)
X	BBasan (potegne meč.)
Primi tedaj zasluženo plačilo! (Jo hoče prebosti, pa
V hipu se odpre zadnja stena šotora, in od deleč se vidi Sisek z mostam, ki se pod (rumo vojakov podére. Hoj. Juran in Draškovic notri planeta, za njima vojaki.)
Enajsti prizor.
Juran, Draškovic in prejšnja.
Jutra».
»Stoj, kervolok, z mano se bojuj, ako serce imaš!
[Oba sc začneta boriti, vojaki na basata udarijo.) Na Stran ! ja Z Sam bom Ženo in sebe maševal. (Juran zbije Hasanu meč iz rok, ter ga hoče prebosti) Primi zdaj to, kar si bil meni namenil.
Sofija (med nju.)
Juran, vari njegovo življenje.
Juran (spusti meč na tla.)
Sofija! (se objameta) preč z maševanjein, (ebe zopet imam, — Hasan ! hotel si mene umoriti, jaz ti podarim življenje. —
Hasan.
Kam se čem skriti pred takim osramotenjem.
(Veselo vpitje znotrcj, glas trobent in ropot bobnov zunaj.)
Dvanajsti prizor.
Tomaž, Klekovič, Marnavič in prejšnji.
Toma/, (še zunaj šotora vojakam:)
Kdor orožje položi in se voljno poda, temu nej se življenje varje. (Stopi notri) Zmaga je naša. — Bog je bil vidno z nami !
Juran In Sofija.
O oče!
Tomaž.
Moja otroka, ne eniga nisim zgubil? Sta še živa, še zdrava? O neizmerno plačilo današnjiga dne!
Jurait (pelje Hasana k Tomažu.)
Tukaj vam sužnjiga zročim, povejte mu, ali sim spolnil dolžnosti kakor vojak in podložnik.
Hasan!
Tomaž.
Hasan.
Alah je s kavri!
Tomaž.
Brez usmiljenja bi me bil ti umoril, ko bi bil v tvoje roke padel; jaz pa sim Slovan, sim kristjan, in se ne mašujem nad brezorožnim sovražnikam, — Ne jaz, ampak kralj nej te sodi. — Marnavič, zročite ga Straži. (Marnavič in Hasan odideta.)
Trinajsti prizor.
Gjurak in prejšnji.
Tomaž.
Bog vas sp rimi*, sereni, sivi junak! Vi ste k zmagi z napadam zelò pripomogli, slovelo bo vaše ime v ilirskim narodu.
Gjurak.
Sprejmite preserčno zahvalo za odrešenje mojih somestnjanov iz žalostne sužnosti. Sovražnik je po-polnama premagan, kar jih je ušlo našim mečem, so našli smert v globočini Kolpe. Spaliii, agi in janičarja so ali merlvi ali vjeti, in le nekaj maliga jih je pobegnilo. (Trobenta sc sliši.) Kaj pa tO?
Tomaž.
Gotovo znamnje noviga veseliga poročila.
Miuiajsli prizor.
Turjaški, Katarina, Ivan, Marnavič in prejšnji.
Turjaški.
(Slovencam, kteri se zunaj šotora v narodnih oblekah vidijo in se z drugimi banskimi vojaki pomešajo.) Veselite se junaki, ili
radujte se, ker z Ilirci zložni, kri prelivaje, ste dom
Ìli narod SUŽllOSti Oteli. (Stopi s Katarino, z Ivanam in Mar-
navičem notri.) Bog vas živi, hrabre brate! Tukaj vam pripeljem ljube goste, ktere sim iz boja se vernivši na poti srečal.
Tomaž (Veselo.)
Katarina! kolika radost, tebe zopet vidim!
Katarina.
Ljubeznivi soprug! — kje je moj sin?
Juran (k nj'0
V vašim naročji. —
Ivan.
(Preč, ko notri pride, leti k svojimu^ očetu, zdaj pa k Sofli, ktera ga na persi pritisne in na čelo poljubi.)
Katarina.
O Bog, kako sim srečna — Ljubi moj sin!
Juran (pokaže Sofijo.)
Tukaj vaša hčer, ktera je življenje za svojiga sopruga dati želela. — In tukaj (pokaže Draškovica) stoji blagorodni mož in moj tovarš, kterimu življenje zahvalim.
Katarina.
Daruj mi več moči, o nebeški oče, da take radosti prenesem !
Tomaž (prime Sofijo in Draškovica za roko.)
Z besedo vama ne morem poverniti vaše blagorodno delo. — Pa zdajni in naši mlajši bodo zmi-ram častili in spoštovali vajne imeni.
Drašfeovic.
O nikar ne poveličevajte del, ktere je od naju sveta dolžnost tirjala. — Najne zasluge so majhne
in zginejo, ako jih z vašimi primerimo. Vi ste premagali očetovske občutke rešiti narod in domovino grenke sužnosti. Kje je vladar na svetu, ki bi vaše dela poplačati mogel?
Tomaž.
Obilno sim naplačan s tem, da soprugo, sina in prijatle objeti zamorem. Vsi smo se zedinili na današnji kervavi dan in se vdeležili nebeškiga blagoslova. Torej pokleknimo in zahvalimo večniga Boga!
(Vsi pokleknejo v šotoru in zunaj njega, Tomaž v sredi, Turjaški in Gjurak na desni, Juran, Draškovic, Sofija, Katarina in Ivan na levi in
se odkrijejo.) Stvarnik nebes in zemlje, ti si nam zmago podelil, ktera bo morebiti vekoma moj narod sužnosti otela. Tebi nej bo čast, slava in hvala, ti vodi nas in pomnoži srečo in blagor mojiga naroda in moje 1 j uJje domovine!
Igrališe sc zagerne.
ŠMepan Šubic9
ali
Bela IV. na Horvaskim.
Igra v dveh djanjih.
Osebe:
Helft IV., ogerski, horvaški in dalmatinski kralj, mafija, njegova sopruga, hči gerškiga kralja. Deček, J .
Deklič, j °troka-
Štepan Šubic od Bribira, horvaški plemenitnik. milivoj, vitez reda sv. Ivana.
Dobroslav , Šubičev služabnik.
En mongolec.
Bodi mir ,
Branislav,
Berva gospa,
Druga gospa,
Več lovcov in roparjev.
glavarja roparjev iz Omiša, od kraljičine družbe.
(Djanje je v gradu in pri gradu Grobniku v horvaškim Primorji, leta 1242.j

Fervo djanje.
(Gost gojæd — spredej leži star panj.)
Pervi prizor.
(Od delec se sliši glas lovskih rogov.J
Bodiniir in Branislav.
(Se srečata grede i% nasprotnih strani.J
Bodi mir.
Branislav! ali slišiš glas rogov?
Branislav.
Slišim — in počil bom od jeze — že spet lovi Slepan po gojzdu.
Bodiniir.
O da bi ga pač kak merjasec kje raztergal, in se nasitil z njegovimi pljučami!
Branislav.
Kar on v tim kraji gospodari, nas naša moj-strija slabo hrani.
Bodiniir.
Več naših hrabrih junakov je že on na kol pripel. —
Branislav.
Ne davno smo bili še strah in trepet cele der-žave.
Bodiniir.
Vari se brat, mi bomo še v sramoto vsim ju-nakam.
Branislav.
In ravno dans, ko nas tolst lov čaka, mora ta
tepec okoli nas loviti5 — ti, ali veš, da bodo oger-ski beguni z bogatim blagam in berž ko ne same žene skozi gojzd šli?
jBodimir.
Če pa nas ta presneti streljc kje sreča, bomo spet mogli s praznimi pestmi oditi.
Branislav.
Večno, kervavo maševanje nej ga čaka!
Bodimir.
Maševanje? — kaj če to njemu — 011 v zidovji svojiga noviga grada kljubi naši nemoči.
Branislav.
To je res, da ni mogoče do tega kamnitiga gnjezda pridreti, pa njegov malen v dolini — ta se mu bo posvetil.
Bodimir.
Kaj boš s tim boljši? — boljše je, mise umaknemo njegovimu očesu, morebiti se bo lov niže v gojzd zategnil, preden beguni pridejo.
Branislav.
So li naši pripravljeni?
Bodimir.
Poskrili so se v naj gostejšim germovji — ko nas piskati zaslišijo, se bodo precej oglasili.
Branislav.
Ali slišiš? — glasovi se približujejo. —
Bodimir.
Treba bo duplje poiskati.
Branislav.
Jaz sim za se uni votli hrast izbral.
Hodi mir.
Jaz pa uno staro razvalino, nekdaj čverst turn; kdor se ne boji glave zgubiti, mora visoko plézati, pa vidi celo okolico, in tudi sinje morje. —
Branislav.
Bratec, pojdiva tedej, da lov prejde.
Bodimir.
Tukaj se bova zopet našla. (Odideta na nasprotne strani.)
Drugi prizor.
Slepan œ tintilo in Milivoj.
(Obadva s sulicami oboroiana.)
Stepan.
(K nekterim od dett ile j
Deržite se sledu, merjasec je ranjen, vidil sim ga, ko je ves v penjali po germovji dirjal. Pojdite za njim v dolino, in skusite ga zajeti, mi bomo med tem tukaj ostali; le urno, da se sled ne ohladi — (družba
odide.)
Milivoj.
Vi ste se vtrudili, gospod!
Strpan.
Da, vtruden na životu, — in že življenja sit.
Milivoj.
Pa ste še tako hrabri in sereni, kakor pred nekoliko leti, ko sva se pervikrat v stolnim Beligradu v kraljevskim dvoru pobratila. —
Stepan.
Da, da, takrat sim bil še podoben močnimu hrastu, iz kteriga so čverste in zelene veje rastle, —
tudi zdaj me hrastu primeriti znaste, to da temu, Cpokaže na panj) kteriga je serditost burje na tla poder-la, da po malim gnjije in trohni. Usediva se enmalo ! —
Milivoj.
Kar sim v sveti zemlji meč sukal , se je v našim kraljestvu mnogo pripetilo. V časti in slavi sim vas zapustil pri dvoru, in zdaj najdem vas v toliki pušavi.
Stepati.
Prijatel, čuditi se morate, ko ste me še živiga dobili.
Milivoj.
Kaj? so vas morebiti pregnali iz dvora?
Stepati.
Jaz sim se sam ločil od njih.
Milivoj.
S trepečim glasam moram vas poprašati, zakaj ? Samo kaj strašniga je bilo vstan, vam podobniga moža od kraljeve strani oddaljiti.
Stepati.
Da, res strašno je bilo.
Milivoj.
Kolikokrat sim bil priča, kako je vam serce za kralja in domovino gorelo.
Stepati.
Kakor vsakimu dobrimu in poštenimu domorodcu. Milivoj.
Pa ste vendar svojiga kralja zapustiti mogli?
Stepati.
Pa z žalostnim sercam. — Andrej drugi, lju-
bej Horvatov je bil umeri, pri novim dvoru je malo vreden star obraz, — mene sprejme moja tiha siromašna dedovina v sredi narave v svoje milo naročje, nobeno veselje, nobena čast me ni več k dvoru vabila, tam me ni nobeden poznal, in hotel sim nepoznan ostati, ker, kar bi bilo v hišnih opravkih mene zadelo, je opravljal moj mlajši brat. — Se H še >spomnite uniga krasniga mladenča, ki se je z vami večkrat bojeval proti Saracenam, ki je poln domoljubja in gorečnosti večkrat po takim križi želel ?
(pokaže Milivojev beli križ.)
Milivoj.
Kako bi se ne spomnil? V zeleni veji je rastlo staro blagorodno pleme od vašiga roda. —
Stepati.
Rastel je on in cvetel, in mnogo junaških del z orožjem izpeljal — vsim nevarnostim je sereno pro-til, kjer je bilo za dom in slavo. — V bratu sim tudi jaz živel, pa umerle in usahnile so za me vse radosti in veselja, kar je on poginil. —----
Milivoj.
Kaj! on poginil!
Stepan.
Tako je.
Milivoj.
V kteri vojski?
Stepan.
Gospod, mar bi jaz žaloval v junaški vojski padel? o ne Umeri, v kraljevski ječi.
ko bi bil moj brat v tamnici je on
Milivoj.
Kaj ! morebiti nedolžen !
Stepan.
Njegove krivice nečem tajiti — on se je pre
grešil, in zašel z postavne steze. — Nezadovoljni s kraljestvam so ga zapeljali v zlo brez mojiga znanja. — Tim nezadovoljnežem ni bilo po volji, da so se p tuj ci v kraljevo milost vgnjezdili, — to je vsim nepovoljno bilo. Da so pa v jezi pod pot omahnili, spoznam za veliko pregreho — spoznam, da je tudi moj brat iz pota zašel, in kazni vreden bil, pa Bela bi ga ne bil imel poleg svojih očetovskih obljub, pred spolnjenim namenam in pred pravično razsodbo v tamnico vreči.
Milivoj.
Kaj ste pa vi počeli?
Stepati.
To strašno delo zaslišati hitim iz svojiga tihiga stana in iz mile domovine, ter grem na Ogersko, kjer sim pred kraljem tako govoril: Kar je moj brat zagrešil, gotovo ne bo ne pii meni, ne pri kakim drugim mojih domorodcov miloserčnost našlo, samo to vas prosim, sodite ko pravičen sodnik, preden kaznujete !
Milivoj.
Kaj pa Bela na to?
Stepati.
On me pogleda, — po dolgim molčanji pobesi oči, — vidil se je ganjen — potim mi herbet oberile — pusti samiga žalostniga brata, zvestiga dvornika — pusti ga brez odgovora. Trepetal sim jeze in sramote, šel sim skrivše iz kraljevskega dvo-ra — potim se mi oznani — smert — mojiga brata, mojiga brata in prijatla, ki mi je bil vse, v kte-rim je moje življenje vladalo. Kako je on pogi-nel, ali pod roko rabelj na, ali od strupa, tega mi ni nihče povedal. Moji prijatli so se me ogibali, in s o mi z malo besed svoje sožaljenje pokazovali. Preklinjal sim, in si lasé iz glave pulil, se vergei n» konja, odrekel kralju in dvoru, kjer sramotna svojevoljnost vlada, ter sim si sozidal v naj gostejšim
gojzdu med roparji in razbojniki grad in staniše. — Proč od sveta in družine, živim tukaj v žalosti svoje življenje 5 kar sim zgubil, mi ne more nihče več po-verniti.
Milivoj.
Kako pa je to, da je vam Bela pustil od dvora
►
Stepam.
Pošiljal je k meni posle s sladkimi besedami, pa se niso smeli mojim očem pokazati, moj grad je njim kakor moje serce zapert.
Milivoj.
Kaj se je pa z drugimi nezadovoljnimi zgodilo?
Stepam.
Mislili so, jaz se bom zavoljo brata maševal.
Milivoj.
Vi niste liotli?
Stepam Cponosno.)
Vitez !
Milivoj.
To je prav, v tim vas spoštujem.
Stepam.
S samim Belam sim Jaz opraviti imel, ne pa s kraljem, ne z domovino. Òlovek proti človeku, moje čelo proti njegovim, tako sim želel z njim se sniti, naj rajše na lovu, med gostim germovjem, tam sim -se prizadeval mu hipoma pred oči stopiti, kjer bi mi kil on na moje vprašanje vitežki odgovoriti mogel.
Milivoj.
Kar želite, vam zamore majhen primerljej dopolniti.
Štepan.
Dopolnil je že mojo željo, pa moj namen še ni izpolnjen.
Milivoj.
Kaj hočete reci? ali sta se že bila kje zadela?
Stepan.
Stal je pred mano, svoje oko upiral v moje, pa se nisim prederznil roke proti njemu dvigniti.
Milivoj.
Kako? kje? govorite!
Stepan.
Mar niste slišali žalostne novice, ktero je moj duhoven včeraj prinesel? Mongoli in Tartari so pri— derli v Ogersko, kakor kobilje in peska ob morji jih je. —- Njih vodja je Kučuk-Batu-Kan. Kralj, ki je mirno v Pešti prebival, je mogel pred njimi pobegniti, pa hitro mu je bil sovražnik za petami, ki ga je do-šel pri Savi blizo Zagreba,kjer so se kervavo bili. — Junaki njegoviga kraljestva, naj bolj pa naši rojaki iz tistih stran domovine, so se bojevali za kralja in domovino, kakor razkačeni oroslani. Pa boj si ni bil enak, mnoštvo sovražnikov je premagalo naše slabe trume, cele reke ilirske kervi je černa zemlja popila, naj plemenitniši junaki so padli, naj boljši domorodce je posekal meč Mongolov in Tatarov, tudi brat ža-lostniga kralja naš slavni in ljubi ban je med mertvimi* Vdove, otroci in starčki, kteri niso v ptuje dežele utekli, so padli v nemilo sužnost.
Milivoj.
Jaz sim z veliko žalostjo to slišal, pa še več, da je tudi kralj med mertvimi, in da se divje ker-vožejne trume celò primorju naše domovine pribli"
, š ujej o.
Štej) a ti.
Vi ste bili priča moje žalosti pri tim poročilu;
ker jaz domorodec ostanem, dokler mi serce tolče. —-Glavo na roke prislonivši sim sedel v izbi in premišljeval revšino in nesrečo našiga razterganiga naroda in uboge domovine, ko mi naznani moj sluga nekiga potnika, ki z mano govoriti želi. V prosti vojaški obleki stopi človek v mojo izbo, s praham in kervjo je bil njegov obraz umazan, on je djal, da je ma-žarski begun, pa na pervi pogled sim spoznal svo-jiga kralja!
Milivoj.
Kralja?
Step teti.
Bela sam je stal pred mano. Bela, ubijavec mo-jiga meni naj ljubšiga brata, in vsiga mojiga veselja, '— stal je pred mano, in me pribežališa in pomoči prosil. Mene od žalosti in starosti premenjetiiga on ni poznal, samo ime od grada mu je moja družina povedala, svoje sim mu pa še do zdaj zamolčal.
Milivoj.
Kako ste mogli tako hrabro premagati svojo jezo in svoje čuvstva?
Stopate.
v Brez orožja je stal pred mano, ranjen in sam. Človek mora tudi hudobneža v nesreči varovati. Zapovedal sim, da nej se mu rane. v moji izbi zdravijo, da nej se z mojim vinaio okrepčuje; — dopustil sim toiu počivati v tistim trenutji, ko sim jaz od strašniga °gnja mučen osodo preklinjal, ktera mi je kljubovaje Obijavca mojiga brata v roke dala, kakor da bi bila Vedla, da mi ni dano gostoljubja prelomiti.
Milivoj.
O slavni boj, kteriga ste preterpeli!
Stepate.
Prezgodej me ne hvalite, ne bo mi ušel5 da bi ^korej ozdravel, prosim Boga vsaki dan , mirno
G*
nej gre potim iz mojiga grada, pa najdel bo na granici svojiga gospodarja, oborožaniga z mečem ma-ševanja — (slišijo sc rogovi) — Slišite, rogovi se glasé! (skoči na noge) Vitez! primite orožje, zdi se mi, kakor da bi merjasca dihati slišal, goliga železa ostrost nej v sebi občuti; dobro, boj, ti boš ogenj v meni pogasil !
COdide, Milivoj počasi aa njim.)
Tretji prizor.
Bodimir (se privleče is germovja:) šalim Branislav.
Bodimir.
Presneti lov, zmeraj merjasec pri cesti leta! Hej Branislav, kje si?
»
Branislav Cpride.j
Tukaj, kaj češ? mar ne slišiš stariga vraga, kako lahko bi ga zlodej sèm pripeljal? boljše bo, skriva se do večera.
Bodimir.
Prav, le čakaj, da ti naj boljši roba odide. Jaz sim iz uniga stariga sidovja vse pregledal. Same žene so in otroci, vse slabo in piškavo, roba })» mnogo vredna. Nekaj starcov vleče svoje rijave meče za sabo — lahko delo bo za nas.
Branislav.
Če pa Štepan pride?
Bodimir.
Bratec, ostroumnosti bo treba. Naši hlapci poz" najo te planine, kakor kušar svojo luknjo, berž bod° vso robo natovorili. In med tem, ko bodo žene evi" lile, bomo že mi, Bog ve, kje.
Branislav.
E dobro, zročim se tvoji pameti.
JBodimir.
Zdaj le pokliči une, da jih zajamemo. Branislav.
(Se oberne proti gojadu, in da ssnamnje s pišalko. Od vsih strani enaki pisk. Za tim vse tiho. Oba poslušata, si pomigneta, in odideta v g ermo v j e.)
Pojta sèm, moja otroka, počivajta v hladu; trudni konji ne morejo nas dalje nositi, po travi nej se pasejo; moja družina nej se tudi počije, in k novi rev-
0 ko bi vaji mogla s kervjo svojih pers nasititi, kako bi rada in vesela poslednjo kapljico vama dala. Ah, kako žalostno čutje, o kaka grenkost, kader Ulila, ljubljena otročiča iz materne prazne roke jedi Prosita! Kje je jok, ki serce tako nemilo zbode, kakor besede otroka: ,,Mati, lačen sim.“ Bežala sim z blagam, svojiga kraljevskiga kinča nisim pozabila, — pa kruha — kruha! kdo misli na tronu na kruh? Kdo misli, kako bo mogel zavoljo te neskerbnosti še stradati ? — (k otrokama) Poterpita otroka, večer ni deleč, morebiti bomo na kraji gojzda kako gostivnico našli, in tam bo vse naše, kar se za denar dobi. Ali
L ' U 1	•	•	u	•	1 n
Četerti prizor.
Marija (s svojima otrokama J
Marija.
ko,sta še do tistiga časa mirvala?
'Deček.
Ah — hočeva.
Murija.
(Se oberne in stoji namišljena.)
Iteceli.
Pojdi sèni, sestrica, pod tem hrastam je mah. —
Itekilc.
Morebiti tudi kaka kača?
Itecele.
Počasi sestrica —- se ne smeva bati, — vidi, naji mati velike žalosti terpi -— naji dobra, mila mati.
itekilc.
Ah gotovo ona joka.
Iteceli.
Tako sim lačen, da spati ne morem.
Itekilc.
Jaz /udi.
v /	Iteceli.
/
^Ра vendar oči zapriva, da bo mati mirna.
Aio sestra.
Itekilc.
Bova tudi malo molila, pa ne bo nobena kača
do naji prilezla, Celiti gresta rod hrast, se vležeta, skleneta roke, in oči zapreta.)
Mariju.
Ko me je v Carigradu na visokim prestolu car-ska mati rodila, ko sim se v zlati zibeijki z dragim' povoji povita govoriti učila, so me po pravici srečni ga otroka imenovali, in pol sveta je takrat pred mojimi nogami ležalo, — ko me je vladar blagorod-niga ljudstva zaročnico izvolil, in ko sim pozdravljen» z gromovitim veseljem na ponosni ogerski prestol
.stopila, so me z nevošljivostjo gledale kraljevske hčeri ! Kako naglo razbije grom visoko čast! kako lahko padajo na njo grom, blisk in tàmni oblaki, ker to, kar je dans v naj krasnejšim cvetji bilo, se zna jutri v prah zdrobiti. — Tako je mene, carsko hčer, terda osoda v prah poderla. Ód kraljevskiga dvora moram v posavo bežati, moj kraljevski soprug je ubit, kervožejni zmagavec se približuje, in jaz se morem tresti za življenje svojih ljubih otrok, (v gojzdu se sliši piskanje.) Ha, kaj je to ?
jPeti prizor.
Ena gospa (Icraljicniga društva plaha prilelO zatim druga gospa in
prejšnji.
Marija.
Kaj je?
Perra gospa.
Roparji so nas zajeli.
Marija.
Usedite se tedaj na konje!
Ferva.
Konji se razberzdani pasejo, in iz vsaciga germa se kažejo grozovite glave.
Otrolea (poskočita k materij
Mati, vari, brani naji!
Marija.
Mirno, otroka, le mirno, strah pomnožuje vsako hudo, kdo ve —
Druga gospa (prileti)
Slavna kraljica, tukaj so roparji iz Omiša, in ropajo naše blago, komaj sim kraljevske dragocenosti otéla.
Perm.
Zgubljeni smo?
Otroka.
Mati! mila mati!
Druga.
Nobeniga oborožaniga ni pri nas.
Marija.
Molči, mar nimamo božjiga angelja!
Perva.
Ah, ah!
Marija.
V Boga zaupajte. On siisi glas nedolžnosti, nobeden las ne bo padel z naše glave; pustite jih ropati, in bežite naprej; otroka, ali imata še toliko moči, da za mano pojdeta? še zdaj, potim nikoli več. —
Deček.
Bom poskusil.
Deklic.
Ah jaz sim zelò trudna.
Marija (jo vxame v naroèje.J
Te bom tedaj nesla. — Nej se skale in pečine nad mano podirajo, nej mi ogenj proti na potu, vsemogočni Bog bo ljubečo mater varoval! O»” iti.)
Sesti prizor.
Bodimir, Branislav in prejšnji.
Bodimir.
Stojte — kam?
Pustite me.
Marija.
Branislav.
Gotovo ne, lepa gospa, ti si nam naj krasuiši kinč vsega blaga.
Marija.
Malopridnež! vedi, da ogerska kraljica pred tabo
stoji.
Bodimir.
Kraljica?
Branislav.
To je še boljše!
Bodimir (k Branislavu.)
Neka groza me poprijema, pustimo jo iti. Branislav.
Têpec! mar ne veš, da ji je krona z glave padla. Bodimir.
Pa se ji še sviti žarko oko.
Marija.
Ali nista slišala? poberita se, jaz vama zapovem.
Branislav.
Gospa kraljica, ti premožko govoriš, — mar misliš, da nam ni znano, da so Mongoljci vam prestol poderli.
Marija.
Ogerski prestol se more le potresti, podreti pa nikdar.
Branislav.
Kralj je v boji padel.
Marija (pokaže srnjif/a sina.)
Glejta ga ogerskiga kralja, priklonita se mu!
Bodimir.
Jaz bi pokleknil —
li V finis Iftv.
Te ni sram? Kaj smo slabši od Mongolov? (kraljici) Vi bežite, gospa kraljica, in nimate zapovedovati le čez pest zemlje ogerskiga kraljestva.
Marija.
Tildi Horvaško je moja deržava. — Misliš, da bo sovražnik dolgo tukaj vladal? Mnogo blagorodnih ogerskih junakov je padlo, pa dokler eden mojih pie— menitnikov živi, še nič ni zgubljeniga, ker on bo s svojo zvesto kervjo vzeto krono sinu svojiga kralja nazaj dal. Torej se poberita, —- ali pa počakajta, jaz čem vama prizanesti, zedinita se z mojo družbo, branita mladiga kralja, in karkoli sta zagrešila, bo vama odpušeno.
Branislav.
Ne govorite zastonj, ■— mi dva bova vas peljala k našima glavarju, Malduku Kačiču, ki v Omišu v Dalmacii vlada, pojte torej dragovoljno, in ne primorajte nas sile upotrebiti.
Marija ('potegne meč.)
Pervi, ki se kraljice dotakne, ne bo več živel.
Branislav.
Mi smo Dalmatinci, pa se nismo učili pred ženami trepetati. — Alo, junaki, pograbite to robo.
(Več roparjev pride iz germovja.)
Otroka (krog matere)
Mati, mati !
Pomoč, pomoč!
Gospe.
Sedmi prizor.
Šlepan Šubic (z velikim dr uk Ivam) Milivoj in prejšnji. Stepem (stopi med njej
Kdo se je prederznil na moji zemlji silo vpo~ trebiti ?
JfMnrija.
Ha! augelj božji!
Branislav.
Besja vera!
Moelmiit'.
Na (o sim bil že pripravljen!
JBranislav.
Gospod, ne mešajte se v dela družili ljudi, mi nimamo z vami nič opraviti, in nismo nikoli ne vam ne vašim kaj lindiga storili — po pravici je tedaj ta lov naš.
Stepem.
Roparje iz Omiša potrebiti sicer ne morem, pa (erpeti nečem nikoli, da bi mi vi mojo zemljo oguju-sovali, — za to se od tod poberite.
Kreenisleev.
Gospod, vam svetujem, bodite pametni — Kačič, naš poglavar je močan, — to je vam znano.
Stepem.
Kaj ti češ mene strašiti? Neumnež, trepetaj pred mano! Že so se zedinili.Se.j, Trogir,' Split,- Kliš in Šibenik vaše roparsko gpjezdo razdreti, —■ že je vas papež kakor nevernike preklel — tedaj je blizo poslednja ura. —
Biotti miv.
Vas bo račun gol tifai, nikar pred čašam ne upajte na to pomoč.
Stepati.
Ce sim ravno sam tukaj, dokler še meč nosim, in dokler sim jaz gospodar v tim okrožji, nečem no-beniga roparja tukaj terpeti — poberite se. —
Branislav.
Zastonj hočete kri prelivati — nas je mnogo!
Stepati (družini.)
Tedaj junaki, potegnite meče — tukaj bomo še lov imeli.
Milivoj (potegne meč.)
Vim meč svetiga reda, sekat roparske krivoverce.
Branislav.
Mi nimamo zapovedi z vami se bojevati — pa bojte se maševanja Kačiča. (odide z roparji.)
Osmi prizor.
Prejšnji brez roparjev.
Marija.
Otroka, zahvalita se odrešeniku!
Otro/ifi (priletita k Stepanu.)
Lepo hvalo !
Stepati.
Pustite to, kar sim storil, sim storil iz lastniga dobička, za to pa, kar je prav, ne iše Horvat hvaležnosti.
Marija.
Ste mar vi tukaj doma?
i
Stepati.
Tukaj. Blagorodna gospa, odpočit se pojte z
mano na moj grad, ki je ne deleč od tukaj. Vi in otroka ste vtrudjeni, počitka potrebujete.
Marija.
Vi ste plemenitnik in Horvat, rada grem z vami.
Stepati.
Kako je vam irne?
Marija.
Marija —
Stepan.
In rod?
Marija.
Cesarska hiša v Carigradu.
Stepan.
Ha, kraljeva sopruga!
Tako je. Kaj pa to
Marija.
Stepan.
njegova otroka?
Marija.
Dà.
Stepan.
Kraljeva otroka se meni zahvalujeta, da sim ju
o tèi?
Marija.
Tako je, blagorodni mož! Ne zapustite tedaj ubogih sirot, kterima je oče, vitežki svoj narod branivši na bojiši pri Savi poginil.
Stepati.
Mislite vi —
Marija.
Bela je padel, in tukaj je vaš novi kralj (pokaže
sina).
Stepati.
O — moja slaba glava — to je preveo za tebe!
Marija.
Kaj! vi morebiti mojimu govoru ne verjamete?
Stepati.
Verjamem, kraljica — odpustite, moje serce je globoko ganjeno, kader mislim na vašo osodo in tako premembo.
Marija.
Bog je hotel žensko moč in zvestobo, in horvaško hrabrost viditi.
Stepati CMilivoju.)
Vitez, sprejmite kraljico v moj grad; rtih«) nikar ji ne povejte, kdo sim jaz, Csia«»») se bom kmalo vernik
Marija.
Vitez, pridite kmalo, da vas ne bomo dolgo
Ocakovali ! (Vsi odidejo razu« Stepa na.)
Deveti prizor.
Stepati,
lia! kako mi serce bije! tukaj vlada božja roka. Ura se približuje, maševanja hladna ura. On leti z prestola v meč svojiga sovražnika. Zdaj kaplja balzam v rano bratovskiga serca, kmalo bo ležal dar na grobu mojiga brata. — Pa to še ne bo ugas-silo plemena mojiga maševanja, ampak ga samo hladilo. Smert kralja ni dovolj za mojo žejo, nej vé, kako serce v Iliru tolče, kader po ljubeznivim bratu žaluje. — Ha! kader ta ponosni človek, ki me je tako globoko vergei, pred mano v prahu leži, — kader otroka, v kterih goreča kri Bela kipi, pod mojimi nogami jokati nehata! —- O kolika sladkost, kolika ugodnost mene čaka. — Grem meč maševanja pre-
CCj Opasat -—- in po tim — (se vstraši in gleda nekaj časa
predse) — in po tim? — Domovina in kraljestvo v pogubi, prestol prazen, ceda brez pastirja, brez varstva proti divjim Mongolam — stoj, Štepan, ti pred globokim, tamnim breznam stojiš; tukaj in tam te vežejo močne verige, veličanski duhovi se bojujejo krog mene in moje duše — blagorodni brat — blagorodna domovina. — Pa ako se nebo nad mano razsuje, maševati ga moram, in pri moji veri — ga čem! (odide.)
Igrulišc se ssagerne.
Drugo djaiìje.
(Veliku dvorana, od dveh strani vrata, na stenah visi oroisje, škili, sulice, gerlii in obrabi Šubičevih prednikov, v sredi pu obra* Štepuno-
viga brata.]
Pervi prizor.
Stepati.
(Ilodi zamišljen po dvorani.]
V Zagrebu mi je enkrat učeni škof Filip pripovedoval od nekiga stariga krivoverca, da v persili sleberniga človeka dve duši neprenehoma se prepira-je vladate. Takrat sim se temu posmehoval, pa glej! zdaj občutim v lastnih persili, da je resnično starec prav imel; koliko je že moj duh to uro sklenil, in koliko sklepov že zavergel!
Drugi prizor.
Štepan in Dobroslav.
Jiohroslav.
Gospod, vsi posli so se vernili.
Stepan.
Zakaj ?
Dohroslav.
Zavoljo Mongolov. — Celo planino so že zajeli, in pervi del vojske je že obsedel grobniško polje; — kakor delec oko nese, povsod se sveti orožje in grozoviti glasovi trobent se slišijo iz skalovja in pečin.
Stepati.
Ze tako blizo! — Pa nič zato, njih hrup bo težko to zidovje porušil.
Hohroslav.
Oplašeni seljani gromijo na naš breg, in podijo tulečo živino pred sabo.
Stepati.
Pustite vse v grad, hrane imamo dovolj, potim zagradite vse staže z navaljenim kamnjem. — Zaprite vrata, pomnožite stražo grada. Nej nesejo ker-vožejni divjaki kervave glave od tod — zdaj pojdi —• čakaj, še nekaj, kako je našimu bolniku?
Hohr o slav.
Dobro, gospod, njegova rana ni nevarna; on želi z vami govoriti.
Stepan.
Nej pride. (Doliroslnv odide. Stepali gleda zamišljen pred se.)
Kaj mu čem reči? —
Tretji prizor.
Stefan in Milivoj.
Milivoj.
Kraljica je zelò žalostna. — Nje otroka sta zaspala — nježno sestrino lice počiva na černim laso
miliga brata — ko bi ju tako ležeča v oblaku vidil, bi mislil, da sta angelja. -r- O Šubic, ko bi bili vi-dili, kako je ona sklenjene roke nad njima d e rž al a, kako je svoj materni pogled k nebu vzdigovala. — Nje mokro oko ni solza točilo, ker nebo jih je sprejelo. Popolnama mutasta je ona stala, ustnice samo so se tresle, in vendar še nisim vidil v svojim življenji bolj gorečih molitev.
Stepati.
Mar vi mislite mene s takimi podobami potolažiti ?
Milivoj.
Ali smem povedati, da se resnično za vas bojim; kaj hočete zdaj početi?
Stepati.
Mar jaz to vem ?
Milivoj.
Storite, kar vam je drago, ostanite samo zvesti sebi iu svojimu dobrimu imenu, kteriga ste do zdaj vživali. V mnogih bojih ste se vitežko bili, in ime Šubicov je bilo vedno glasovito, in zopet je osoda današnji dan odbrala vašimu plemenu večni venec pre-skerbeti. — V vašim gradit najde Bela pribežališe, v vaših rokah sopruga in otroka varnost; velik junak je, kdor sovražnika premaga, še veči pa, kdor odpustiti zna.
Stepati.
Pozna se, da vi niste nikoli brata imeli. — Kaj tirjate od mene?
Milivoj.
Mnogo prosim, pa vem, koga prosim.
Stepati.
Vitez, mi smo zajeti, Mongoli in Tatari so že Uiog grad obsedli, — vi ste prišli k meni, da bi se
7
tukaj veselili, pa zdaj se boste mogli poleg mene bojevati. Morebiti boste tudi padli, to je, kar me naj bolj žali.
Milivoj.
Moja dolžnost je se brez počitka s krivovercam bojevati.
Stepun.
Prosim vas tedaj, poglejte iz turna množico sovražnikov, in v gradu še vse pospravite5 jaz bi sam šel, pa me je Bela prosil, da nej se ž njim pogovorim. In sam že čutim, da je zadnji čas, da si težak kamen od serca odvalim.
Milivoj.
Lahko mi bo premagati sovražnika na vaših vratih, skerbite tudi vi, da ljutiga neprijatla iz svojih pers odpodite. C°<K<fcO
Ceterti prizor.
Stepun.
Glej ga človeka, ki za me svoje življenje V nevarnost stavlja — pa zraven občutiti, kar moje serce žali, tega on ne more. Naj slajšim občutkam se odreči, to jé dolžnost njegoviga stami; — svoje krasno serce ljubezni zapreti, ga je prisega in zapoved reda naučila; — nobeno dete ga ne sme s sladkim imena«1 očeta pozdraviti, on nima druziga, kakor meč in svo-jiga Boga! Pod križevnim benderam se on ni učil čutiti tega, kar mene tako silno vleče k grobu mojiga brata. Tukaj sim zdaj med svojimi slavnimi prededi, iz sleherne čelade me njih duh gleda — plamen šviga iz vsaciga — mojiga brata išejo, in vsaki odgovo1' od mene tirja, čmu da tako kasno roko maševanj11 podam. — Oživite tedaj, vi blagorodni obrazi mojih prededov, in nadahnite vnuka s svojim duham —' vsaka besedica vaših škitov nej ga podhode k stra-
hovitnimu maševanju. (stopi k pervimu obrazu.) Ta železni škit, kteriga je moj predeči sebi zbral, potegnjen mer v sklenjeni roki, glagoljsko pismo na pol izbrisano, da se komaj brati zamore: „Za Boga, kralja in do—
movino.“ ---- (Zamišljen malo postane, potim stopi pred drugi obraz).
Tokaj jelena strele zadetiga, njegovo okó je vga-šeno in cerno zemljo napaja nideča kri. Poslovica tega mojiga predočeta očitno kaže zvestobo, dela in upanje njegovo, (bere) „Smert za kralja in očet-
Vino (Sc zopet zamisli in stopi k tretjima obrazu.) Zelene Veje
se tukaj razprostirajo, in bogato sadje visi na njih, pobožna poslovica pokaže misli tega predella (bere); 5,Nej rastejo krog prestola za domovino !u Kaj še dalje išem? Tako so mislili moji prededi, s pleme-ništvain vsi ponosni, vsak spomenik kliče v globočino mojih pers dolžnost zvestobe. — Mar se jaz sam z osodo neprenehama borim? Mar če samo mene strastni jarem pripogniti? Mar ne teče v mojih žilah ilirska kri? pa sim še nestanoviten med dolžnostjo in med maševanjem? Spomni se Sobic svetosti prestola, odpustiti je treba sovražniku, ki v prahu leži. — Ha tukaj je Bela sam — zdaj vidim samo ubijavca svo-jiga brata. kri kipi v meni — maševanje premaguje! —
Veti prismr.
, II,'la in Slepilu.
Kola.
Odpustile, blagorodni mož, ko se nisim mogel 'lelj časa zderžati, vas viditi. — V i ste mene ptuiiga, j'eznaniga gostoljubno sprejeli, in moje rane z dobrotljivim balzamam zdravili, pa me še niste za ime pobarali. — Hvaležen vam nečem nič tajiti, v vaše l-°ke čem žalost, osodo in vse svoje upanje postaviti.
Vedite tedaj, jaz sim Bela — ogerski kralj, iz ?vojiga kraljestva' od kervožejnih trum pregnan, jtian-Jlen v boji na telesu in slavi, oddaljen od otrok in
7*
sopruge, ktera že morebiti v kervožejnih oblasti joka, zapušen od vsih blagorodnih, ki so svojo kri za kralja in domovino prelili, — v takim stanu prosim žalosten in nesrečen, kterimu je ena ura vse vzela — od vas otroka, soprugo, krono in domovino.
Stepati (za se j
Tako je prav, to se mojimu sercu prileže, to vročino hladi.
Bela.
Kako pa to! da vi zastavico moje osode in moje ime brez ganjenja in začudenja slišati morete?
Stepati.
Ne mislite tega, jaz vas že zdavnej poznam.
Bela.
Jaz sim se vam zaupal, ravno to pričakujem tudi od vas.
Stepati.
Mene poznati je vaša želja?
Bela.
Povejte mi, kako je vam ime, blagorodni gospodar.
Stepati.
Lahko moje ime vganete. Poglejte na kine po stenah, in na orožje mojih prededov, mnogi zmed njih so zvesto služili vašim očetarn, vsi pa svojimu kralju in domovini ! (stopi pred pervi obraz) Glejte, ta slavni pre-ded je bil nekdaj svetovavec in vodja velikiga Kre-zimira, kralja horvaškiga, in je premagal vse njegove sovražnike v deržavi in zunaj nje. Ta (stopi pred drus* obraz) se je bojeval poleg kralja Zvonimira proti Benečanu Faledru. — Po smerti tega kralja je bil zopet ta {stopi pred tretjiga) med tistimi, ki so, zgubljeni mir očetvini poverniti, razpertijo in nezlogo vničiti, brata horvaške kraljice Lepe, vašiga prededa Vladislava v
svojo domovino poklicali, in se z njim in z Lepo proti nemirnikam bojevali. — Precej zalim je bil ta junak (stopi pred čctertiga) na strani tistiga kralja v Er-deljskim, in je tam svojo ostro sabljo slavno vodil. — O tistim času, ko je kralj Koloman z orožano roko proti moji domovini šel, je bil ta vitez (stopi pred pctiga) med tistimi dvanajsterimi, kteri so, da bi prelivanje plemenitile horvaške in ogerske kervi prenehalo, ko poslanci mir in pokoj domovini preskerbeli. Zraven Štepana druziga se je zopet ta (stopi pred sestiga) hrabro proti Busam bojeval, in v boji padel. Ta je šel s kraljem horvaškim Almusam (stopi pred scdmiga) in je v sveti zemlji smert za kralja in domovino našel. Bela slepi, mož slavne Serbkinje Jeline je bil, kteriga umoriti je ta (stopi pred osmiga) zapoved dobil, pa njega osvobodivši je kri in življenje daroval. — In tako bi vas znal od obraza do obraza voditi, in zmeraj bi slišali, kako so slavno vsi mojiga plemena za svoje kralje in vaše prednike kri prelivali. — Tako bi tudi jaz znal pri ti priložnosti od mnogih bojev dovolj ran pokazati. — S častjo pri dvoru me odpusti vaš oče — in zdaj — kaj mislite, kako je povernjena moja stara nepremakljiva zvestoba — kako je, rečem, ih od koga povernjena? Od vas —
--- — glejte SČni (pokaže na sredo, kjer orožje njegoviga brata
visi) To orožje je nekdaj zaljšalo blagorodno vejo mojiga plemena, mojiga miliga, ljubljeniga brata, pa on ni padel, kakor moji očeti v boji za slavo, ampak on je padel ko dar kraljevske svojevoljnosti, brez pravice, brez sodbe v kraljevski ječi. —
Bela.
Ha, vi ste Šubic! — Štepai
Stepan.
Ali me zdaj poznate?
Bela.
Ah! zgubljen sim!
Št ep a n.
Kar mi je na svetu naj ljubše bilo, veselje mo-jiga življenja, ponosno upanje mi je vničil ta mož, kteriga zdaj brez pomoči osoda k meni pripelje, povejte mi zdaj pri Bogu, kaj bi vi naredili, ko bi bili na mojim mestu?
Bela.
Mar vi mislite, da bom vam tajil, kar se je pri— godilo? Ali hočete, da, ko krivičnika branite, svojo slavo in čast pogerdite?
Stepam.
Krivičnika? nej, zna biti. Jaz sam, ko bi bil njegov sodnik, bi ga'bil obsodil, pa ne brez. spraševanja, ne brez dokazov! Je li to prav bilo, sviti* kralj ?
Bela.
Ze zdavnej bi vi bili njegovo osodo slišali, ko bi ne bili mojim poslani svojih vrat zapirali. — Vaš kralj se je ponižal z varni se pogoditi, spozabivš* nepokoro svojiga podložnika; cenil je on žalost pO bratu, in jo želel pomanjšati. Pa vam je serditöst dopadla, kriviga mujenja niste hotli odvreči; ker bretf tega bi ne bili imeli vzroka k maševanju. Vedite tedaj, vaš brat se je sani umoril, iii tako pravični sodb* umaknil.
Stepam.
Moj brat se je sam umoril ! — Kaj vi mislite s tem mene zaslepiti?
Bela.
Tako govoriti je samo bratam dopušeno, — j avvalli odpustim. Z molčanjem sim do zdaj prizanesoval slavi vašiga plemena, to nej bo vam zadosti; ne mislite , da bo kralj svojo besedo s prisego poterdoval* dosti je kraljeva beseda resnico dokazati. Zdaj veste vse, kar ste želeli.
Stepam.
Če je tudi tako, je bila vendar vaša kervožej"
! V /
nost vzrok, da je moj brat tako globoko padel. O nesrečni brat, do zdaj 'so padale solzé za te, zdaj mi pa nesreča sili kri iz oči. — Vam v radost je niladeneč svoje lastne persi prehodil, vi ste bili in ostanete njegov ubijavec.
Bela.
Terpeti moram togoto bratovske žalosti. — Le togotite se nad nemočnim kraljem5 kar se vam prav in pošteno zdi, to znate z mano storiti.
v
St ep an (gre nemirno po fobij
O ti nesrečna glava! — o ognjena kri!
Sesti prizor.
Dobroslav in prejšnja.
Dobroslav.
Gospod, gradu se približuje belo bandero iz mon-goljskiga tabora, — krivovérec želi z vami govoriti.
Stepati.
Nej pride. (Dobroslav odide) Ste slišali, kralj, vasi sovražniki so že blizo niojiga gradii.
Bela.
To niso moji, ampak domovine sovražniki.
Sedmi prizor.
Mongolie (% belim benderam) Milivoj in prejšnja. Mongotec (štepanu.)
Ste vi gospodar tega grada?
Stepan.
Da, kaj hočeš?
Mongolec.
Vsemogočni Kučuk-Batu-Kan pošlje mene, vladar, pred kterim narodi in kralji trepetajo, ki je ogerski prestol poderi — —
Stepati.
Molči, tukaj nihče ne trepeta, kaj želi kervolok?
Mongolec.
On vé, da v tvojim gradu kralj begun biva, zato ti on po meni tako govori: akoravno bi tebe on lahko poteptal, in tvoj grad v gnjezdo sovam in kačam pre-obernil, te vendar pusti v miru počivati po prijaznosti slavnih Mongolov in Tatarov, ako ti njemu kralja izročiš. Pa vari se, samo kratko uro ti da v premislik, ako njegovo milost odveržeš, trepetaj po tim.
Stepati.
Nehaj se hvaliti, da se pa mirno izteče, — meni ni treba druge ure, — tukaj sam kralj stoji pred tabo<
Mongolec.
Sam Bela — ha! prinesite okove!
Itela (hitro Stepanu-J
Štepail! samo nekaj te prosim, samo nekaj, za kar pravico imam. Tvoje maševanje mi zna pomagati. Pred ko me sovražniku daš, daj mi meč, niee mi moraš dati, da ž njim svoje lastne persi prebodem, — tako nej neham, kraljevski nej pade kralj? ne pa suženj krivovercev — in tako boš zamog^ svoje maševanje blagorodno imenovati.
Stepati.
To delo imenuješ ti blagorodno? Kdaj bo vendar svet horvaško serce popolnama spoznal?
Jflongolec.
Nu kaj čakaš toliko časa?
Stepati.
Prav imaš, da čakam 5 povej ti svojimu Kučuk-Batu-Kanu, da znajo Horvati svoje gostove s ker-vjo in z življenjem braniti, tim več svojiga kraljev-skiga gosta, ki je čuvar in branivec vsili njih svetinj in pravic. Ce pa želi tvoj gospodar mojiga kralja vi-diti in ga pozdraviti, nej me obiše, ako ima toliko serca’, da sam k meni pride.
Mela.
Ha zdaj poznam horvaško serce!
Milivoj.
Moj blagi, ljubeznivi prijatel!
Stcpaii.
Pustite me.
Mongolec.
Stopi na ozidje gradii in poglej, kolika truma te je zajela, — ali hočeš morje posušiti? Daj nam to, kar so nam bogovk namenili, ki nas vodijo, in vari sam sebe.	,,
Stepati.
Ne trosi več besedi, ampak poberi se, mene ne boš oplašil.
Mongolec.
Zdaj se tedaj k tebi obernem, kralj, podaj se dobrovoljno milosti mojiga gospodarja, —- vedi, da tvoja sopruga in tvoja otroka sužnji v našim taboru jokajo.
Mela.
Je li mogoče?!	ч.
Mongolec.
Smerti rešiti jih samo ti zamoreš, ako z mano greš, boš otel svoje in njih življenje, ako ne, jih boš vidil iz grada pasti pod rabeljnovo roko. (hoče iti.)
Mela.
Stoj, stoj, greni s tabo!
Stepem.
Počakaj, svilii kralj, hudičev,- lažnjivi duh govori
iz tega krivoverca — (odpre vrata bližnje izbe) \ i ste lili mojiga ediuiga brata vzeli, tukaj primite iz mojih rok soprugo ih otroka.
Osmi prizor,
Murija, otroka in prejšnji.
Mela.
Kaj vidijo moje oči?!
Marija Geti in (Ja objame.)
Bela!
Otrolea (derčita k očetu.)
Ljubi oče-!
Marija.
Moj Bog! Ti še živiš!
Vi ste oteti!
Mela.
Marija.
Iz roparskih rok je nas rešil ta vitez. —- (pokaže
Stepana.)
Mela.
Ah, tolika dobrota !
Marija.
Zopet te imam, zopet si moj, o otroka govorita, meni so besede pošle.
Mela.
Kaj maram zdaj za zgubljeni prestol, še sii» oče, še sim srečen soprug!
Milivoj (Stepami.)
More li tvojo krepost kaki dar na svetu bolj plačati ?
Stepan.
Zdaj občutim, da je nebeško veselje, svojimu hudodelniku dobro storiti.
Stela.	'
Tvoje maševanje je za zmeraj mojo dušo tvojima blagorodnimu sercu podverglo. — Nikoli ne bom pozabil, koliko sim enimu Horvatu —: Šubicu dolžan!
M arija.
Vi ste Šubic?
Stepan.
Ne plašite se, svitla kraljica, tega imena. — Vse za vas in domovino ! (k Mongol™) Kaj pa ti stojiš še tukaj zateleban in osiamoteli, — tvoja golu-fija je imela kratke penite, poberi se in povej svo-jimu poglavarju: Zastonj vsa njegova prevzetnost in ošabnost; dokler je še en kamen na zidu, ne bo on z vso svojo močjo do mojiga kralja prišel, in če tudi to zidovje predere, bo nas še le našel pod razvalinami zakopane.
Mongolec.
Kar se bo zgodilo, boš sam kriv. (odide.)
Itela.
Velikodušni plemenitnik, ti si brata po menLzgu-bil — primi zato mene brata, te deteti pa kot prijazna otroka svojiga brata. (Otroka pritečeta k Šubicu.)
Stepan (poljubi otroka.)
Vežite me torej še enkrat ljubezni sladke vezi z mojim kraljem, — znal si jo bom zaslužiti. — Zdaj živim zopet za kralja in domovino! — Horvat jima zvest ostane do zadnje kaplje kervi.
Deveti prizor.
Dobro slav in prejšnji.
i
Dobro poročilo, dobro poročilo — ravno zdaj nam pové naša straža, da so Mongolei vse svoje šotore poderli, in se nazaj potegnili. — Tudi se sliši, da naš ban Dionizi zedinjen z Miklavžem Franko-panam, z blagorodnimi sinovi našiga gospodarja, namreč z Joakimam, Pavlam in Miklavžem Sobicam na čelu močne vojske samih Ilirov kralju na pomoč hiti, in da pred sabo celo trumo Tatarov podi. — Pravijo tudi, da so Karlovič, Keglevič, Prodamo in Hu-dina Dragoš, vsaki na čelu svojih Tatare strašno potolkli in na vsili mestih premagali.
Bela.
Ha — večna hvala nej vam bode, slavni Horvati! Kako sim le eno treimtje na nesrečo misliti mogel, dokler še ilirske podložnike med svoje štejem?
Milivoj.
Blagor mu, kdor take neprijatle (pokaže štepana) in take podložnike ima!
Marija.
Zdaj vidim in spoznam, da, kdor v Boga upa in se Hiram zroči, nikdar pasti ne more.
Igralise se «agerne.
Razjašnjenje iiehteiili niènj znanih
hesert.
Alah, primek turškiga Boga.
Carigrad * Konstantinopel.
Casa, kupica, kozare. necele, fant. ned, stari oče. nuilljati ali piskati.
Пгогапа, velika izba, nemški Saal. derb, nemški Wappen. dezero, taužent.
Kava, kale.
Kavr, kavrin, T,urki s takim primkam slehernika zasramujejo, kdor ni njih vere.
Kervolok, tiran.
Nežno, nježno, zärtlich; nježnost, nemški Zärtlichkeit. Oroslan, lev.
Osoda, nemški Schicksal.
Pleni en itn ik, žl a h t n i k.
Ponos, nemški Stolz, od tod ponosno stolz. l*Osadka, nemški Besatzung.
Posel, pot, nemški Bothe.
Preded, nemški Urgrossvater.
Prestol, tron.
Prizor, nemški Scene, Anblick.
1led, nemški Orden, Ordnung.
Robstvo, sužnost (Sklaverev)
Suprug, oženjen, (Gatte)
Soproga , omožena.
Sovrag, sovražnik.
Skit, nemški Schild.
Šotor t nemški Zelt.
Pabor, Lager oder befestigter Ort.
Perdnjava, nemški Festung.
Poji, kanon.
Pur jaški , Auersberger.
Vitez, nemški Ritter.
Vitezkinja, junakinja, nemški Heldinn.
Zaseda, skrivna nastava (Hinterhalt)
Značaj, nemški Charakter.
Znoj, pot, (Schweiss)
Zep, aržet, mošnja.
Opomin: Pri natisu so se nekteri pregreški vrinuli, ktere nej rodoljubi bravec sam popraviti blagovoli.
Pri
J. Grioiitiiii,
bukvarju v Ljubljani Nr. 237 na velkiin tergu , so na svillo prišle in so na prodaj :
Pot v nebeško domačijo. Mašne in obhajilne molitve za pobožne kristjane. Veljajo z usnjatim herptam 54 kr., v usnju vezane 1 tl. 10 kr., z zlato obrezo 1 fl. 40 kr. Bukvice polne molitev in lepih naukov za manji in
veči mladost, kakor tudi za odrašene ljudi. Poleg nemški-ga od P. E. Jajza. V Ljubljani 1845. Vezane veljajo 24 krajcarjev.
Dvanajst bukvić skupej pa 4 gold. in ene bukvice se dobijo na verh.
Sveti post ali premišljevanja in molitve v vsaki dan svetiga posta. Po nemškim častitljiviga gospoda Haube rja poslovenjen z dovoljenjem visoko častitljiviga Ljubljanskima škofij st vo.
Natisjene so v starim pravopisu in veljajo nevezane 24 kr., ferdo vezane 30 kr., v usnji in nekaj pozlačene 45 kr., usnjat zvezik z zlatim obrezkam velja pa 1 gold. in 12 kr. srebra. Na 6 enpot kupljenih se ene dodajo.
Pirhi za device, ali molitve in nauki, ktere nej si
vsaka pobožna devica in sleherna poštena žena večkrat k sercu vzame. Na svitlo dal P. Iln Jais, prestavil en duhoven. V Ljubljani 1847.
Te bukvice, ktere so vredne, de bi jih vsaka devica v svoje podučenje večkrat brala in premišljevala, veljajo 6 kraje: skup pa 1 goldinar.
Napeljevanje vesolno ali veliko spoved opravljati. Л
Ljubljani 1844. 12 kr.
Molitev za ohranjenje nedolžnosti pred podobo presvete device Marije in dve besedi svarijoče ljubezni iz Jezusovih ust, keršanski mladosti.
Lepa molitev, ktera se mladosti obojiga spola priporoča, velja 3 kr.; 12. skup jih velja le 30 kr.
Sveta devica in dekla Čila. Posebno vsim poslain in
keršanskimu ljudstvu sploh zgled v posnemanje postavljen-Iz nemškiga rajnkiga gospoda Korbiniana Antona Ried' hoferja. 'L dovoljenjem visokočastitljiviga I,jubljanskiga škofijstva. V Ljubljani 1840. Veljajo 8 kr.
Kdor jih dvanajst skupej vzame jih dobi za 2 gold.
Življenje svetiga mladenča Alojzia Gonzaga. Spisal v nemškim častitljivi gospod fajmošter Franc Adam (Šmid-'L eno podobšino. V Ljubljani, 1846. Vezane 8 kr.
Kdor jih 12 skupej vzame jih dobi za 2 goldinarja.
Življenje svete device Terezije. Poslovenjeno v spod-
Ludovanje slednjim«, zlast tistim ženskima spola, ki so nje-niga imena. Z eno podoLšino. V Ljubljani 184G. Veljajo 8 kraje.
Kdor jih 12 skupej vzame jih dobi za 2 gold.
Mesingasti križ in popisovanje Palestine. У Gorici,
vezane 8 kr.
Sveta Filumena, devica in mučenica, s 5 molitvami
k tej svetnici. V Ljubljani, 1846. Vezane 12 kr.
Erazem iz Jame. Povest iz petnajstiga stoletja. Poleg verjetnih pisem spisal F. Mal a vaši č. Z eno podobšino. V Ljubljani 1840. Vezane 8 kr.
Zlate, bukvice, to je: napeljevanje k pobožnintu živ-
v ljenju in k pravi bogoljubnosti. Veljajo 6 kr.
Življenje svetiga Janeza Nepomućena. Veljajo 8 kr. Posebno imenitne prerokbe za večno spomina vredne leta od 1846 do 1850. Vezane 4 kr.
Hvala Božja, ali navod, kako naj mlad kristjan Boga vsakdan časti in hvali. Moiitne bukvice za mladost. V Ljubljani 1846. Dobijo se po 12 krajcarjev tordu o vezane. Kdor jih dvanajst skup vzame, jih dobi za 2 gold. 12 kr. in ene za priklado.
Jezus moje želje. Kat oljske moiitne bukve z nauki in
napeljevanjem k pobožnima življenju. Poleg nemškiga od častitljiviga gospoda Alojzia Sliira, dohtarja s. pisma. V Ljubljani 1850.
Res je, de je veliko mnogoterih molitnih bukev natisnjenih in med slovenskim ljudstvom razširjenih, med kterimi se prav lépe in koristne najdejo'. Gotovo je pa tudi, de je silno malo tacili, v kterih bi se zraven nar lepših molitvic za vsako perložnost in okoljšino tudi koristni poduki in premišljevanja dobile. Odveč bi bilo, imenovane bukve še dalje hvaliti, iz kazala vsak lahko njih ceno prevdari.
Cena teh bukev, ktere so z lepo v jeklo vrezano podobo lepšane in 306 strani debele, je za nezvezane 30 kr., v papirji vezane 40 kr., v usnji 50 kr., v usnji in z zlatim obrezkam 1 gold. 20 kr. Na 6 enpot kuplfenih se ene dodajo.
Osrečeni Kristjani svojimu novo izvoljenimi! vikšimu
pastirju, Papežu Piju IV., z popisani volitve, življenja in nastopa svetiga Očeta Pija IX., z imeni vsili papežev in npostoljskim listam Njih Svetosti vsim velikim školam, ško-tam i. t. d. Po nemškim. — S podobo svetiga Očeta. V Ljubljani, natisnil Jožef Blaznik.
Njih Svetost, sadajni papež Piji IX. so se k oj o nastopu narvikšiga pastirstva ne samo svojim podložnim, ampak 'udi vsim drugim narodam s svojo modrostjo, pobožnostjo 111 milostjo tako prikupili, de se nadjam, de bom s temi buk-' ‘fami vsim Slovencam, zlasti pa častitljivi duhovšini za-
voljo apostoljskiga lista posebno v,stregel. Veljajo 12 kraj-cerjev.
Na 6 enpót kupljenih se ene dodajo.
Maria dobra mati pobožnih otrok iz nemškiga. Z eno \
podobo 1848. Papierband 14 kr., Lederband 3<i kr.
Jeran, L., Terpljenje pravičniga in pokora grešnika sj
nekterimi večnimi resnicami v zgledih in pergodbah. Z eno podobo. 1848 Papierband 20 kr.
Malavašiča Fr., Slovenska Slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi 1849. In */2 Lederband 30 kr.
Kruh (nebeški) za otročiče. V pet koščkov razdeljen; Pervie: mašne, drugič: spovende, tretjič: obhajilne molitve, četertič: Litanije in petič: mnoge molitve. Poleg nemškiga. 1849 Steifband 8 kr. 1 Dutzend 1 fl. 30 kr.
Nastran, P. Joahim, sveta pokora, ali sedem postnih
pridig, ktere je pridigoval v letu 1846. 1849. 16 kr.
Per meni se tudi dobivajo:
Pridige na vse nedelje celiga keršansko - katoljškiga cerkveniga leta. Zložil in na svitlo dal Ant. Serf. 2 zvezka. V Gradci 1835. Vezane 1 gold. 40 kr.
Skrina nebeških zaklad za spokorne duše. V Vidmu-
Vezane 1 fl. 20 kr.
Murko A. J. Teoretisch-praktische Grammatik def slovenischen Sprache in Steiermark, Kärnthen und Krain-, und dem illyrischen Küstenlande. Zweite Auflage. Gratz- ; 1843. Gebunden 1 11. 12.
Voditél proti obljubljeni deželi. Naùki in molitve j bolne in umirajoče kristjane. Mehko vezane po 42 kr. Dogodivšine Štajarske Zemlje. Z posebnim pogleda'1’ na Slovence. Spisal Ant. Krempl. V Gradci 1845. Vezane veljajo 1 gold.
Male molitne bukvice za katoljške kristjane z lepi"'1
molitvami za jutro, za večer, k sveti maši, k spovedi 'u obhajilu, z litanijami in drugimi molitvami. V Gradci. V pa' pirji vezane 8 kr.	,
Novi vedež za smeh in časkratenje Slovencam. ^
Gradci. 20 kr.
Molitvice in potrebni nauki za pridne inladenče. Tei’110
vezane po 18 kr.	,
Posebni nauki in molitve za žensko mladost. Te'-“0
vezane po 18 kr.
Natisnila Rozalija Eger.


SLOUflNSKfl KNJIŽNICA LJUBLJANA



K
Rfl C 88
821.163.4-2