socialno delo
letnik 34 - april 1995 -št. 2
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Izdajateljski svet
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Raposa Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odsovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana
tel. & faks (061) 133-7011
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara CXísenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard StritiK
v
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, inter-
disciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o
strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso
socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske
pole (30.000 znakov)/ daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila Imajo lahko do
pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh časopisa. Rokopisi so lahko
vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje
pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da
bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja Zavitšek,
VSSD, Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Ce je oglas že oblikovan, ga oddajte
(nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način sporočite more-
bitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite dokazilo.
Slika na naslovnici: Christo, ñket v nakupovalnem vozičku (1 964).
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (41 5-1/93, 28. 1. 1 993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana.
Iz urednikove beležke
To številko vpeljuje članek, ki ga je za mednarodno številko našega časopisa napisal Joseph Canals
in v katerem utemeljuje ne le to, da naj bi bila antropologija sestavni del »teoretskega ozadja« socialnega
dela, ampak tudi, zakaj naj bi to bila - v čem je praktični pomen učenja antropologije za socialnega
delavca in socialno delavko in v katerih točkah je prispevek antropologije še zlasti pomemben. Pozoren
bralec in bralka, ki se bosta prebila skozi nekoliko težaven avtorjev stil, pa bosta v njem našla še veliko,
veliko več.
Antropološki blok se nadaljuje s prispevkom Darje Zaviršek, ki na svoj način aplicira in dodatno
pojasnjuje veliko teoretskih postavk iz prejšnjega. »Antropologija zdravja«, ki jo vpeljuje, seveda ne
pomeni nič drugega kot analizo konceptov »zdravja« in »bolezni« v različnih kidturah, kjer se nikakor
ne nanašajo v vseh pogledih na isto realnost; prav tako različni pa so tudi ukrepi, s katerimi lajšajo
svojo bolečino. Iz tega se lahko brez dvoma veliko naučimo o pojmovanju bolečine in o potrebah
posameznikov, ki iz tega izvirajo in so tudi izražene v lokalnem idiomu.
Članek Bernarda Stritiha nadaljuje v prejšnji številki začeto razpravo o prostovoljnem delu. Predstavi
njegovo zgodovino pri nas in okoliščine, v katerih je nastajalo, poudari spremembe, ki so se zgodile v
novejšem času in imajo marsikatero obeležje krize, in analizira izkušnje iz terapevtske kolonije za
otroke s psihosocialno problematiko iz leta 1975.
Franc Hribernik, ki v tem časopisu redno objavlja prispevke o družbenem položaju kmetov in kmetic,
tokrat v svojem prispevku obravnava problematiko brezposelnosti na kmetih in paradoksno situacijo, v
kateri ob vse večji brezposelnosti ostaja kar precej potreb po delovni sili nezadovoljenih.
Svojci in skrbniki niso vedno najboljši zagovorniki osebe, ki je postanela dolgotrajni psihiatrični
pacient ali pacien tka, vendar lahko z ustrezno strokovno podporo to postanejo, pišeta Nace Kovač in
Vesna Švab. Navedeta, kaj vse lahko storijo, če se organizirajo v avtonomno organizacijo, in opišeta
izkušnjo s skupinami svojcev in skrbnikov v okviru organizacije SENT.
Glasba je ne le pomemben sestavni del splošne kulture, ampak je lahko, kot kažejo številni zgledi
različnih Subkultur, celo organ izirajoči dejamik določenih skupin. Že zato lahko ob obstoječi sociologiji
glasbe govorimo tudi o njeni antropologiji, kar je ena izmed ambicij knjige Rajka Muršiča Neubesedljive
zvočne igre. Toda doživljanje glasbe je tudi zanimiv psihološki fenomen. Nekako na presečišče teh treh
disciplin Srečo Dragos postavlja fenomenologijo glasbe, ki je izhodišče njegove (razširjene) kritike Mur-
šičeve knjige.
Joseph Canals
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM
OZADJU SOCIALNEGA DELA
UVOD
Navzočnost socialne antropologije^ v učnih
načrtih evropskega socialnega dela in na ob-
stoječih šolah ali fakultetah socialnega dela je
tako vsebinsko kot po svoji razširjenosti nered-
na in neenaka. Hkrati je raba antropoloških
prispevkov kot teoretskih referenc v socialnem
delu še vedno omejena na specifična delovna
področja. Zelo redki socialni delavci se sklicu-
jejo na podatke in teorije socialne antropolo-
gije, razen v primerih, ko se srečajo s problemi
kulturne različnosti in etničnih konfliktov.
Situacija ni po vsem svetu enaka; v Severni in
Latinski Ameriki in Avstraliji,^ na primer, so
vezi med socialnim delom in uporabno (apli-
kativno) antropologijo močnejše. Pomanjkljiv
razvoj interakcij med socialnim delom in so-
cialno antropologijo je mogoče vsaj deloma
pojasniti z globljo zgodovinsko povezavo soci-
alnega dela s sociologijo in z njegovo komple-
mentarnostjo s psihologijo. Po mojem mnenju
obstajajo pa še globlji razlogi, da je do stika
med disciplinama prišlo tako pozno in da so
povezave redke in šibke; nekatere lahko naj-
demo v evoluciji evropskih antropologij,^ drugi
so povezani s socialnim delom. Zanemariti pa
ne smemo nobenega vidika.
Razvoj najmočnejših nacionalnih antropo-
loških šol v Evropi je spodbudila kolonialna
ekspanzija. V tem kontekstu, lahko rečemo, je
bila antropologija vedno uporabna disciplina.
čeprav se je poskušala za svoje zgodovinske
grehe odkupiti tako, da se je zatekla v slono-
koščeni stolp akademizma, katerega formalni
interes je zgolj znanstvena vednost. Antropo-
logija te vrste se ni lotila evropskih družb in
priznava, da je bila več let v kritični situaciji
(CoMMELEs 1989; Llobera 1990; 1993). Manj-
šinske nacionalne tradicije (skoraj vse razen
britanske in francoske) imajo korenine v folk-
lornih študijah, izjema so le tiste s kolonialno
osnovo, npr. holandska, katere ideološki mo-
del korenini v romanticizmu. V teh primerih je
bil teoretski zasuk k velikim trendom disci-
pline pozen in priznanje notranje raznolikosti
njihovih lastnih družb težavno, saj se je bilo
treba bojevati s tradicijo, ki je napravila Volks-
geist za dogmo (Prats, Llopart, Prat 1982).
Uporabnost socialne antropologije — kot
bom pojasnil pozneje — je v veliki meri od-
visna od njene eksplanatorne moČi in razume-
vanja notranje različnosti.
Socialno delo je nastalo kot odgovor na
probleme, ki sta jih povzročili industrializacija
in urbanizacija. Tako je teoretske potrebe so-
cialnega dela bolje reševala sociologija. To pa
ne izključuje možnih vplivov drugih, bolj pri-
kritih faktorjev. Sociologi (kot poklicna sku-
pina) so imeli veliko težo in so v socialnem
delu našli novo področje vpliva, kar jim je
omogočila njihova znanstvena podoba, h ka-
teri je zlasti pripomogla raba kvantitativne
raziskovalne metode. Vsekakor srečanje med
' Tukaj bom govoril o socialni antropologiji, ki je britanskega izvora in prevluje tudi v moji lastni deželi. V tem članku upo-
rabljam ta pojem kot ekvivalent temu, čemur v Severni Ameriki rečejo kulturna antropologija.
^ Paradigmatski primer je Michigenska univerza v Ann Arborju. Leta 1981 so tam začeli študijski program, ki združuje an-
tropologijo in socialno delo; to je doktorski program za diplomante obeh disciplin, ki je močno usmerjen k raziskovanju.
Kolikor vem, vsebuje največ antropologije študijski program socialnega dela, ki se izvaja na univerzi v Perthu (Avstralija).
' V razvoju antropologije ni mogoče prezreti teže nacionalnih tradicij.
97
JOSEPH CANALS
socialnim delom in antropologijo v Evropi ni
bilo mogoče, dokler se ni začelo precej antro-
pologov zanimati za razvoj uporabnega razis-
kovanja naših lastnih družb. Antropologija se
vključuje v teoretsko ozadje socialnega dela v
vse več evropskih državah/ zato je zdaj pri-
meren trenutek za temeljito raziskavo in ana-
lizo njunega razmerja, poudariti pa je treba
tudi potenciale, ki jih ima antropologija za so-
cialno delo. Na naslednjih straneh bom po-
skusil umestiti ta razmerja, pojasniti nekatere
specifične značilnosti antropološkega pristopa,
ugotoviti, v katero smer gredo prispevki antro-
pologije socialnemu delu, podati predloge za
rabo antropološkega znanja med socialnimi
delavci in reflektirati mesto antropologije v
študiju socialnega dela.
PODPORNO ZNANJE, POMOŽNA DISCIPLINA ALI
TEORETSKO OZADJE?
Socialni delavci so iz prve roke seznanjeni s
polemikami, ki zadevajo razmerje med teorijo
in prakso, razmerje med socialnim delom in
psihologijo ali družbenimi vedami na splošno,
in o tem, ali obstaja specifična teorija social-
nega dela, za katero bi lahko rekli, da je njena
lastna. Vse to se stalno ponavlja, tako da je že
skoraj zlito s socialnim delom. Vendar nimam
namena razpihovati ognja v teh neprijetnih, a
zanimivih diskusijah. Ker pa sem v zadnjem
desetletju kot družboslovni znanstvenik pove-
zan bolj s socialnim delom kot s svojim izvor-
nim akademskim okoljem, se počutim močno
vpletenega v ta vprašanja in jih potemtakem
ne morem ignorirati. Ti problemi se pojavljajo
tudi v drugih teoretskih disciplinah, ki so po-
vezane s socialnim delom, in ne le v antro-
pologiji.
Moje osebno stališče je, da je razumevanje
družbenih ved kot zgolj pomožnih disciplin ali
kot okvirnega znanja v podporo socialnemu
delu sicer deloma upravičeno, vendar se kot
stranski učinki pojavljajo nekateri nezaželeni
problemi. Najpomembnejši med njimi je med-
sebojna eksternost obeh polj, kar ovira nujno
potrebno povratno delovanje med teoretskimi
disciplinami in prakso, ki preverja teorijo in s
tem odpira nove probleme in izzive za druž-
bene vede. Zato se mi zdi bolje, če razumemo
družbene vede kot teoretsko ozadje socialnega
dela, kar pomeni, da se socialno delo sestoji iz
elementov različnih disciplin in iz sistemati-
zacije svoje lastne praktične izkušnje; hkrati pa
je socialno delo precej bogato empirično ozad-
je družbenih ved. Govoriti o ozadju in ne o te-
oretskih temeljih, ki naj bi jih imelo socialno
delo v drugih disciplinah, ima nekatere kon-
ceptualne prednosti: dovoljuje spoštovanje do
avtonomnega razvoja socialnega dela; one-
mogoča hierarhizacijo, ki deluje zaviralno na
fleksibilno in obojestransko koristno povratno
delovanje; izognemo se temu, da bi bila ena
disciplina v instrumentalni rabi druge. Apli-
kativno delo družbenih ved tudi ni omejeno na
kakšno določeno zahtevo, ki družboslovnih
znanstvenikov ne zanima.
V razvoju antropologije in socialnega dela
obstajajo zanimive vzporednice, ki jih je vred-
no omeniti, ker kažejo na probleme, ki jih la-
hko disciplini razrešita skupaj.
Tako socialno delo kot antropologija imata
empiričen karakter. Oba gradita teorijo iz
akumulacije prakse: socialno delo na osnovi
praktičnega socialnega dela, antropologija na
osnovi raziskovanja. Obema so skupne težave
pri doseganju soglasja o validacijskih teorijah
in pri samem definiranju discipline. Nobeden
od njiju ni jasno razmejen od drugih disciplin
in oba se spreminjata od ene nacionalne tra-
dicije do druge, precej podobno kot se med se-
boj razlikujejo same te tradicije. In nazadnje
— a spisek bi lahko bil še daljši — sta oba v
zadnjem času podvržena temeljitim teoretskim
revizijam; od časa sociokulturnih prevratov v
šestdesetih — vsaj v zahodnih državah — do
sedanje neoliberalne hegemonije sta se oba
soočala z izzivi, ki zadevajo njuno uporabnost
in namen. Nekatera kritična gibanja so se ma-
terializirala v trendih, ki implicirajo kar velike
spremembe v pojmovanju; zlasti feministični
trendi so oblikovali močne in zanimive pri-
stope v antropologiji in v socialnem delu (v
glavnem gre za anglosaško področje).
Omenjene podobnosti, čeprav se mate-
rializirajo na različne načine, odpirajo polja
* Navzočnosti socialne antropologije v učnih načrtih socialnega dela evropskih šol socialnega dela nisem posebej proučeval,
videl pa sem programe v Italiji, Sloveniji, Španiji in Švici; antropologija je v njih bolj ali manj navzoča, na splošno pa je še
vedno le dopolnilen predmet in ima manj prostora v socialnem delu kot v Latinski Ameriki.
98
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
diskusije, ki presegajo neposredno prakso. V
bližnji prihodnosti lahko pričakujemo strasten
dialog, ki bo temeljil na razvoju uporabe upo-
rabne antropologije na naših lastnih deželah,
pa tudi na tem, da so socialni delavci odkrili v
antropologiji nove teoretske in raziskovalne
vire. Disciplina v zadnji instanci čфa energijo
iz vprašanj, ki jih je sposobna zastaviti (Wolf
1980), kar moramo razlikovati od učinkovitosti
in kvalitete odgovorov. Če lahko antropologija
koristi socialnemu delu zaradi svojih teoret-
skih, metodoloških in empiričnih prispevkov,
je lahko socialno delo za antropologijo polje
potrjevanja in preskušanja njenih metod in te-
orij. Zlasti pa je obema disciplinama skupna
naloga, da razjasnita ključna vprašanja o zna-
nju, razumevanju in delovanju, ki so povezana
z občutljivimi področji družbenega življenja.
To pa je tudi razlog, zakaj se mi zdi pomem-
bno, da se povezava obeh disciplin postavi nad
utilitarno raven.
MOŽNI PRLSTOPI: PREDNOST RAZUMEVANJA
VIZIJE DRUŽBENEGA DELOVANJA
Da bi se približali možni povezavi social-
nega dela in antropologije, moramo pretehtati
nekatere koncepte, kar nam bo pomagalo po-
kazati na nekatere pomembne posebnosti an-
tropološkega pristopa.
Najprej moramo razlikovati med dvema
kognitivnima ravnema, ki ju pri proučevanju
družbenih pojavov ne smemo mešati: med raz-
lago in razumevanjem.^ Razlaga išČe vzroke in
splošna in objektivna dejstva; razložiti pomeni
identificirati splošne procese, ki omogočajo
teoretski pristop k natančnim, jasnim in ome-
jenim dejstvom. Razumevanje pa je vedno
vezano na določen kontekst; pri razumevanju
igrajo subjektivni vidiki in predstavne razsež-
nosti enako pomembno vlogo kot objektivni
dejavniki, ki jih lahko posplošimo. Še več,
slednji se vedno kažejo v obliki določene trans-
formacije dejstev. Pri razumevanju moramo
poleg sociokulturnega konteksta upoštevati
tudi motivacijo družbenih akterjev, njihove
izkušnje in namene; pri razumevanju so mož-
nosti prav tako pomembne kot dejstva (Ter-
RADAS1991).
Nihče ne dvomi, da antropologija teži k
produciranju splošnih teorij, kot pač vse disci-
pline, ki hočejo biti znanstvene. Očitno pa je
tudi, da v dejavnostih antropologov izstopajo
tiste raziskave, ki se osredotočajo na speci-
fične situacije in kontekste. Zdi se, da razume-
vanje močneje vpliva na odločilne spodbude
kot cilj odkrivanja in formuliranja posplošenih
razlag. Morda zadeva bolj držo kot akademsko
politiko. Drža, ki nas usmerja k razumevanju
in ki je znana številnim socialnim delavcem, pa
bi lahko ustvarila podobo o neznanstvenosti
socialne antropologije. To me nekoliko skrbi.
Če morajo empirični podatki verificirati teo-
retske propozicije, pa nam mora - tako mislim
- teorija pomagati razumeti dejstva. In ker so
teorije družbenih ved precej šibke, je uporab-
nost in aplikabilnost naših disciplin precej bolj
odvisna od njihove sposobnosti razumevanja
kot od sposobnosti razlaganja. Vse to lahko
okrepi težnjo, da bi metode postale veljavni
cilji per se. V vsakem primeru je v okviru in-
duktivne tradicije v antropologiji tudi razu-
mevanje specifičnega nujen korak, da lahko
dosežemo razlago splošnega.
Včasih je znanstvena (bolje rečeno, scien-
tistična) razlaga pomešana s tisto vrsto objek-
tivnosti, ki predpostavlja, da je za proučevanje
objekta nujen popolnoma zunanji položaj opa-
zovalca. Tu se lahko le vprašamo, ali je z ab-
solutno zunanjega položaja sploh mogoče kaj
razumeti. To nas pripelje do ključnega vpra-
šanja antropološkega proučevanja. Naj opazu-
jemo ljudi — naš predmet proučevanja — od
zunaj, ali pa naj poskušamo dobiti vpogled v
to, kar nas zanima, od znotraj? Jasno je, da
enostranski pristop, ki izloči drugi pristop, ni
zaželen, vendar nas raziskovalna strategija ob-
vezuje k minimalni konsistentnosti in zahteva,
da damo enemu izmed njiju prednost.
Na tej točki bo onim, ki niso seznanjeni z
antropološkim žargonom, morda v pomoč, če
na hitro pojasnimo dva koncepta. Iz analiz, ki
so v rabi v fonetiki, je Kenneth Pike (1967) iz-
peljal koncepta emsko in etsko (ionemsko,
ionetsko). Fonemska raven se ukvarja z gla-
sovi, ki so za govorca smiselni, medtem ko se
fonetske študije osredotočajo na rabljene gla-
sove, na njihove fizične značilnosti in na to.
^ O izvoru te konceptualne razlike gl. Abel (1969).
99
JOSEPH CANALS
kako so proizvedeni. Fonetske opise izdelujejo
zunanji opazovalci, ki za klasifikacijo in pri-
merjavo uporabljajo specifične kategorije, in ti
opisi za naravne govorce^ nimajo nobenega
pomena. Na drugi strani pa fonemski opisi
klasificirajo glasovne enote glede na razlike v
pomenu, kot jih priznavajo naravni govorci.
Pike je napravil analogijo z izvirnima lingvis-
tičnima konceptoma in apliciral priponi emsko
in etsko na kulturni kontekst. Emski vidik
zajema obnašanje in pomen s subjektivne per-
spektive, etski pa ju analizira po kategorijah,
ki jih definira zunanji opazovalec. Antropolo-
gov ideal je nedvomno uravnoteženje obeh
pristopov, vendar je specifičnost antropoloških
raziskav prav v teži, ki je pripisana emskemu
vidiku (Rossi, O'higgins 1980).
Že Boas (1943) je opozoril, da je za ra-
zumevanje različnih populacij in narodov
potrebno, da »analiza njihove izkušnje temelji
na njihovih in ne naših konceptih«. Od Mali-
nowskega naprej je osrednja os antropologije
razumevanje vizije drugih, čeprav se pri ne-
katerih avtorjih in v nekaterih trendih včasih
izrazi nostalgija po nomotetičnem eksternaliz-
mu.' Splošno govoreč, je razlika med antropo-
logijo in sociologijo v različnem poudarku, ki
ga pripisujeta emskemu dejavniku; res pa ima
fenomenološki pristop v sociologiji podobne
interese kot antropologija. Ostro ločevanje
disciplin je po navadi nesmiselno in je opravič-
ljivo le s korporativnega vidika. Vsekakor pa
nam ta pripomba ne preprečuje zatrditi, da je
poudarek na emskem pristopu najpomembnej-
ši in najuporabnejši prispevek antropologije
socialnemu delu. Tudi socialno delo občuti na-
petost med vizijo od zunaj in vizijo od znotraj,
kar zadeva njihove klientske skupine. Če, na
eni strani, socialni delavci klasificirajo po-
sameznike in skupine, s katerimi delajo, od
zunaj, lahko postanejo navadni nadzorniki.
Vsako »socialno patologijo« potem zlahka pre-
poznajo kot »odklon« od prevladujočih stan-
dardov (Alvarez-Uria 1993). Na drugi strani
pa je socialno delo stroka, katere aktivnosti te-
meljijo v glavnem na odnosih (Rossell 1987),
kar zahteva razumevanje psiholoških, socialnih
in kulturnih razsežnosti klienta in njegovega
ali njenega sveta. Tu se odpira širno socio-
kulturno področje, ki ga lahko osvetli emski
pristop, še zlasti, kjer gre za skupinske vred-
note, verovanja in percepcije. Te je včasih
težko razložiti, lahko jih pa razumemo.
DRUGI KOT RAZLOČEVALNA KATEGORIJA V
KONTEKSTU KRIZE
Popolnoma se strinjam z Marcom Auge
(1992), ko trdi:
/A/ntropološke raziskave se trenutno ukvarjajo z
vprašanjem drugega. Ta subjekt, drugi, ni ne-
kaj, kar se pojavlja občasno; je njen edini in-
telektualni predmet in iz njega so definirana
njena področja raziskovanja. Obravnavamo ga v
sedanjem trehutku, kar je dovolj, dajo razliku-
jemo od zgodovine. In obravnavamo ga hkrati v
različnih smereh, kar jo razlikuje od drugih
družbenih ved. (AUGE 1992: 28.)
Ta avtor poudarja, da ni mogoče govoriti o
položaju v sistemu, ne da bi se sklicevali na
določeno število drugih (ibid.: 29). Hitre spre-
membe v sodobnem svetu zahtevajo antro-
pološki pogled, »to se pravi, obnovljeno in
metodološko refleksijo o kategoriji drugač-
nosti« (ibid.: 35).
Zadnje vrstice vsebujejo bistvo tega, kar
lahko antropologija ponudi socialnemu delu.
Družbeni sistem bo resnično vedno organizi-
ran na odnosih med identitetami, ki se razliku-
jejo po tem, da so druga drugi »druga«; od
temeljnih, ki jih zaznamuje spol, starost ali
sorodstvo, do onih, ki jih določajo etničnost,
nacionalnost ali religija. Hitre spremembe v
sodobnih družbah, zaradi katerih narašča nji-
hova notranja raznolikost, proizvajajo nove vr-
ste »drugega«; ljudje, ki so se še pred kratkim
imeli za člane bolj ali manj homogene socialne
skupine, postanejo za to skupino »drugi«. To
lahko vidimo v razdrobljenosti tradicionalnega
(industrijskega) delavskega razreda in v diver-
zifikaciji življenjskih stilov, pa tudi v ideološki
diverzifikaciji srednjega razreda. Posledica vse
manj stabilne družbenoekonomske strukture je
* »Naravni govorci« je izraz, ki se je uveljavil kot prevod za native speakers, tiste, ki govorijo dani jezik kot materni jezik.
(Op. ur.)
' Gl. Maunowsky(1922), zlasti točko IX. v uvodu. O nomotetičnem scientizmu gl. klasično Harrisovo delo (1968).
100
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
kriza identitete, ki jo poskuša veliko posamez-
nikov in skupin rešiti tako, da iščejo definicijo
sebe v razmerju do »drugega«, na primer v ne-
gativnem smislu ali tako, da si za svojo identi-
teto izdelajo nove reference, ali pa tudi tako,
da zbirajo elemente zanjo v idealizirani pre-
teklosti. Tudi marginalni sektorji naše družbe
lahko postanejo »drugi« v skoraj absolutnem
smislu neznanega, čudnega, grožnje za soraz-
merno večino, ki zase meni, da predstavlja
»normalnost« — koncept, ki postaja vse bolj
negotov. Nazadnje — čeprav bi lahko sestavil
dolg spisek primerov — tudi sodobne migra-
cije proizvajajo »druge«, kar napeljuje bolj
ogrožene sektorje, da radikalizirajo vprašanje
identitete.
Socialno delo ima v procesu družbene raz-
drobljenosti posredniško funkcijo: posreduje
med različnimi skupinami in institucijami in
tudi med različnimi segmenti naše družbe. Za-
radi vse večje notranje raznolikosti naših družb
se je socialno delo znašlo pod pritiskom, ki se
mu ni mogoče izogniti. Po eni strani lahko nje-
gova posredniška funkcija zmanjša učinke dru-
žbene razdrobljenosti. Po drugi strani pa lahko
diverzifikacija interesov in potreb, ki izhajajo
iz tega procesa, pripravi socialne delavce — in-
dividualno, kot skupine ali kot institucije — do
tega, da začnejo braniti pravice in interese po-
sameznih sektorjev. V vsakem primeru so so-
cialni delavci soočeni s problemom »drugega«,
ki ga omenja Auge v navedenem citatu.
Kriza države blaginje in hegemonija neo-
liberalnih politik v zadnjih letih sta utrdili po-
vezavo med socialnim delom in socialnimi in
kulturnimi »drugimi«. Tu se ukvarjam z dej-
stvi, ki so opazna v državah Zahodne Evrope;
drugod se lahko kriza kaže v drugih oblikah.
Ena od značilnosti države blaginje je globalna
socialna politika, iz nje pa izvirajo vsesplošno
varstvo in socialne službe. Dejavnosti socialne-
ga dela v tem kontekstu sodijo v splošni okvir
socialne politike, tu pa obstaja težnja, da bi se
te dejavnosti homogenizirale. Čeprav nekateri
ljudje uporabljajo socialne storitve pogosteje
kot drugi, so socialni delavci na voljo vsem.
Kriza ekspanzivnega modela države blaginje
povzroči proračunsko omejevanje socialnega
varstva in prerazporejanje državnih finančnih
virov, tako pa nastane kriza samega koncepta
vsesplošne dostopnosti. Pokaže se težnja, da bi
socialni politiki odvzeli njeno univerzalno
razsežnost in ustvarili posebne programe za
posebne cilje skupine ali posebne situacije.
Hkrati država omeji neposredno vpletenost
svojih institucij pri socialni intervenciji in
naloži večjo odgovornost zasebnim ali nevlad-
nim ustanovam. Sektorji, ki naj bi imeli korist
od te selektivne politike, živijo v ekstremnih
situacijah in zahtevajo dolgoročne rešitve, te
pa niso lahke. Z drugimi besedami, ogrožajo
družbeno kohezijo, ki jo je uspešno vzdrževala
država blaginje. Njihova situacija je neznosna
tudi za javno mnenje, kar je lahko posledica
tega, da je javnost ponotranjila koncept člo-
vekovih pravic, ali pa kratko malo tega, da
ljudje ne želijo, da bi se blizu njihovih domov
dogajale kakšne neprijetnosti. Klienti socialnih
delavcev še vedno prihajajo iz revnih in osiro-
mašenih sektorjev družbe, tako kot v časih, ko
je socialno delo še nastajalo.® Ti predstavniki
»drugega«, ki nastajajo v naši družbi in zaradi
nje, potrebujejo socialne delavce kot posred-
nike med seboj in sistemom.
Država blaginje (kot element konsolidacije
liberalnih demokracij) se je legitimirala s funk-
cionalistično sociologijo. Funkcionalizem ima
poleg vloge, ki jo je odigral v sociološki teoriji,
tudi nedvoumno ideološko komponento.® Nje-
gova veljavnost je padala vzporedno s pre-
vratom v šestdesetih, pospešenimi družbenimi
spremembami in pretečo krizo, ki je posledica
spodkopane legitimitete. Zaradi geopolitičnih
sprememb v zadnjem času so resno prizadete
tudi kritične teorije, o katerih se je zdelo, da
prevzemajo vodilno vlogo v družbenih vedah.
Padec »realsocializma« pomeni dokončen pa-
dec marksizma (ali ene njegovih interpretacij)
kot državne doktrine; toda hkrati je odvzel tu-
di legitimnost marksizmu, ki je del kritičnih te-
orij na Zahodu. Živimo v času krize globalnih
razlag, in tudi če je to postmoderna puhlica, ne
moremo mimo nje brez razmisleka. Za nastalo
situacijo ni kriva samo dekonstruktivna vnema
* Pri tem velja opozoriti, da je socialna, ekonomska in kulturna nestabilnost povod za osebno, družinsko in skupinsko krizo
neekonomskega izvora.
' Podobno vlogo je imela strukturalno-funkcionalistična antropologija v kolonializmu: v obeh primerih je poudarek na fak-
torjih stabilnosti in razvrednotenju konflikta pripomogel k legitimizaciji statusa quo.
101
JOSEPH CANALS
postmodernizma.^" Kristalno jasno je, da ima-
mo opraviti s teoretsko krizo, ki prizadeva
družbene vede. Pritoževanje nič ne pomaga:
nekatere stvari so realnost, tudi če nam niso
všeč. Pomembno je, da še naprej rešujemo
realne probleme, malce pa bomo morali še
počakati, da se spet vzpostavi produktivna teo-
retska diskusija. Konec koncev je zdravje druž-
benih ved odvisno od moči splošne družbene
misli. Iz tega izhaja, da je kriza države blaginje
povezana s teoretsko krizo v družbenih vedah.
Mislim, da ta pojava nista medsebojno neod-
visna, saj njuno ujemanje ni naključno. Vendar
lahko za to navidezno stagnacijo odkrijemo
tudi nekatere referenčne točke za artikulacijo
družbenega raziskovanja in delovanja. To je bil
moj namen, ko sem poudaril osrednje mesto,
ki ga ima po Augejevi formulaciji problem
»drugega«.
Tudi socialna antropologija je deležna te
krize, v glavnem na tistih akademskih področ-
jih, ki so bolj vpletena v teoretske diskusije. Ni
pa to tako jasno v raziskovalnem in aplika-
tivnem delu. Vlogo antropologov in drugih
znanstvenikov družbenih ved pri slednjem
»večinoma definira problem in disciplina«
(Van Willingen 1986: 7).
Praktiki uporabne antropologije si ne
morejo privoščiti, da bi pozabili na realni svet.
Pozorni morajo biti na poglavitne probleme
dejanskega življenja. V družbenem kontekstu,
o katerem sem govoril, lahko antropološko
znanje največ prispeva k interdisciplinarnemu
delu s tem, kar opredeljujejo pojmi kulturna
različnost in »drugi«. To ne pomeni, da antro-
pologi nimajo kaj povedati o drugih stvareh;
želim le pokazati na interesno žarišče, ki lahko
postane artikulacijski element uporabne antro-
pologije v socialnem delu.
Skupine, iz katerih izhajajo klienti soci-
alnega dela (včasih jih, nekoliko agresivno,
imenujemo »ciljne skupine«), pogosto vidimo
kot na zelo »drugačne« in jih tako tudi etike-
tiramo. To so brez dvoma člani »naše družbe«,
vendar jih vidimo enako tuje idealnemu tipu,
ki definira »normalnost«, kot pripadnike et-
ničnih manjšin.
V strukturi področij socialnega dela zaseda
osrednje mesto socialna kategorizacija. To
implicira klasifikacijske procese, ki odločilno
prispevajo k ustvarjanju »drugega« (nečesa,
kar implicira trajno definicijo »nas«). Socialno
delo s svojimi diagnozami in razmejitvenimi
kategorijami, ki jih uporablja na predmetu
svojega dela, še dodatno prispeva k procesu
družbene kategorizacije. Zaradi tega imamo
socialno delo za del širšega sistema. V tem ok-
viru spoznavanje drugih in zlasti spoznavanje
odnosov, ki jih z njimi vzpostavimo, ni zgolj
orodje pri našem delu z njimi. Te vrste znanje
je kakor ogledalo, kjer se lahko vidimo znotraj
celostnega sistema. Ne moremo imeti drugih
za predmet proučevanja in intervencije, ne da
bi bili sami vpleteni — razen če se oklenemo
drže, ki je podobna etnocentrizmu. Pravo em-
sko videnje drugih vsebuje namreč tudi njiho-
vo videnje nas.
Vzpostavitev »drugega« je skupaj z odnosi
in družbeno kategorizacijo, ki ju producira, te-
meljni predmet antropologije že od začetkov
te discipline. To prioriteto poudarjajo vsi teo-
retski trendi. V samem osrčju antropologije in
v vsem njenem razvoju lahko opazimo vzne-
mirljivi problem kontrasta med enotnostjo
človeške vrste in njeno »očitno sociokulturno
razdeljenostjo« (Stolčke 1993: 150, 174-175).
Ta razdeljenost je vir vedno novih vprašanj o
notranji raznolikosti naših sodobnih družb (gl.
Tentori 1990).
Nekateri avtorji so razumeli in tudi us-
trezno izrazili pomen, ki ga ima razumevanje
drugega za metodološko osnovo socialnega
dela. Alice Salomon je poudarila, da bolj ceni-
mo sebe, če razumemo stališča, ki so našim
nasprotna. Pri tem je imela v mislih med-
narodne in medkulturne izkušnje, toda njena
intelektualna drža omogoča razumevanje vseh
vrst različnosti (Salomon 1928, citirano po
Wieler1992: 12).
ONSTRAN PREGRADE DRUGEGA: POGLEDI,
KONCEPTI IN ODGOVORI
Razumeti, in če je mogoče, razložiti socio-
kulturno raznolikost je prav tako pomemben
cilj kot upravičiti sebe. A da bi bila antro-
pologija koristna v socialnem delu, mu mora
dati ključ za razumevanje procesov, ki se
v sodobni antropologiji obstaja postmoderni trend, ki preverja vse globalne teorije. Gl. Llobera (1993).
102
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
odvijajo na »drugi« strani zapore. Da bi lahko
razumeli določene drže in odgovore na težke
situacije in da bi lahko razumeli, kaj se v
resnici zahteva od socialnega delavca, moramo
najprej razvozlati, kako stvari pojmujejo v dani
kulturi. Različno videnje potreb z različnih
kulturnih stališč ali iz različnih subkulturnih
zornih kotov postavlja profesionalce pred re-
sen komunikacijski problem, načrtovalce pa
pred zelo težavno nalogo. Vsako pojmovanje
potrebe je lahko legitimno po svoji lastni
logiki, ki je lahko zelo daleč od kakšne druge
(RoMizi 1991). Vrhu tega je potreba le ena iz-
med številnih možnih tem.
Na tem področju se stičišča med prispevki
psihologije, socialne psihologije in antropolo-
gije (pa tudi fenomenološke sociologije) pre-
krivajo. Temu se ni mogoče izogniti; to je celo
zaželeno. Teme, povezane s kulturnimi pro-
cesi, so vsekakor bliže interesom in sposobno-
stim antropologov. Kot »kulturne« razumem
tiste procese, ki implicirajo znanje, pomen,
vrednosti, predstave in obnašanje, kolikor je to
skupno članom družbe ali določenega segmen-
ta družbe. Koncepcije, družbeni odnosi, drže
in odgovori na situacije, kar vse nam lahko po-
maga razumeti antropologija, so ponavadi pos-
redovani z neko stopnjo »drugosti«. Če jih ne
razumemo ali jih celo napak razumemo, je to
prav zato, ker se pojavljajo v tem okviru.
V antropološki tradiciji se je razvila vrsta
tem, ki so zanimive tudi za socialno delo. Kla-
sičen primer je proučevanje sorodstva. Pri tem
je primerjalni pristop antropologije zelo po-
memben, saj nam omogoča, da se brez pred-
sodkov soočimo s sodobnimi transformacijami
in diverzifikacijami družinskega modela. Mo-
ralni kriteriji v tem primeru zlahka vplivajo na
analizo in delo socialnih delavcev. Na tem po-
dročju pride prav dobršna mera skepticizma.
Kar zadeva »zgolj« tehnični vidik, je doživelo
proučevanje sorodstvenih zvez zanimivo raz-
vojno pot; dober primer tega je koncept social-
ne mreže. Odkar je Bott (1957) opravil svojo
raziskavo na vzorcu »normalnih« angleških
družin, je socialna mreža pretanjeno razisko-
valno orodje, ki nam omogoča prestopiti meje,
v katere je ujeto neposredno opazovanje v ur-
banih družbah (Boissevain, Mitchell 1973).
Klasična antropološka tema so procesi pri-
lagajanja. Analize interakcij med dosegljivimi
viri, okoljem (naravnim ali antropogenim), po-
pulacijskimi spremenljivkami, družbeno orga-
nizacijo in tehnološkimi in kulturnimi modeh
niso pomembne le zaradi teorije kot take,
ampak nam lahko pomagajo razumeti veliko
procesov družbene marginalizacije in ustreznih
alternativ." Menim, da raziskave o kulturnih
inteфretacijah nezaželenih situacij (nesreč,
bolezni, ekonomske krize, krize odnosov, ka-
tastrof, napadov, težav z zakonom itn.) vsebu-
jejo sugestije, ki so z antropološkega stališča in
v povezavi z za nas najbolj zanimivimi vidiki
zelo privlačne. Take interpretacije so sestavlje-
ne iz zbranih delcev kulturnih vsebin, katerih
teža se lahko spreminja, iz izkušenj prizade-
tega posameznika in drugih ljudi, pa tudi iz
verovanj, ki so z etskega stališča iracionalna.
Teh interpretacij ne dobimo vedno neposred-
no iz kulturnih virov dane skupine; na njihovo
izdelavo vplivata individualna psihološka va-
rieteta in raznolikost skupinske dinamike.
Videnje situacije in njenih posameznih de-
lov se bo nagibalo k temu, da se bo skladalo z
osrednjimi elementi svetovnega nazora skupi-
ne. Razlike v tem, kako interpretirajo dejstva
profesionalci in kako klienti, gre pripisati bolj
različnim kulturnim referencam, ne toliko raz-
ličnim kulturnim okoljem. Zavedati se mora-
mo, da tudi profesionalci pri delu izhajajo iz
svoje subkulture: tako pri socialnih delavcih
kot pri zdravnikih, učiteljih in drugih interpre-
tacija določene situacije izvira iz logike njihove
subkulture, ki se pogosto nagiba k zanikanju
emske interpretacije (se pravi, interpretacije
klientov). Težave v komunikaciji pa kaj rade
pripeljejo do napak. Zanimivo je, da so s
stališča klientov ocene in interpretacije pro-
fesionalcev enako emske kot katerekoli druge.
Stališče socialnega delavca lahko prevlada ne
zato, ker bi se mu posrečilo prepričati klienta,
ampak zaradi njunega asimetričnega odnosa.
Klientova odvisnost krepi argument avtoritete.
Socialni delavci so na splošno kar dobro izur-
jeni, da se izognejo subtilnim psihološkim
pastem v odnosu pomoči; če pa delajo s popu-
lacijo, ki je ne poznajo, izgubijo pregled nad
paleto kulturnih dejavnikov. Njihove izkušnje
" v zvezi s procesi prilagajanja je zelo poučen Martinez Veiga (1985).
103
JOSEPH CANALS
so vse prepogosto posledice napak, ki bi se jim
bilo mogoče izogniti.
Če uporabimo koncepte, ki jih je razvila
medicinska antropologija, lahko rečemo, da
profesionalci in klienti pogosto uporabljajo
različne razlagalne modele (Kleinman 1980).
Ti se lahko med seboj povsem razlikujejo, tako
v tem, katere dejavnike upoštevajo, kot v tem,
katere pojave pokrivajo. Profesionalčevo zna-
nje temelji na modelu normaliziranega telesa,
njegova intervencija vanj pa izvira iz njegove
izkušnje. Toda klienti in njihove socialne mre-
že gradijo lastne modele, v katerih imajo nji-
hovi problemi pomen in smisel, ki sta v skladu
s njihovim pogledom na svet. V družbenih
kontekstih, ki nosijo znamenja tradicionalne
rimokatoliške kategorije, sta nesreča in bo-
lezen pogosto povezani s krivdo trpečega. V
Španiji se ljudje kar naprej sprašujejo, kaj so
naredili napak, da so si zaslužili tako nesrečo.
Vzemimo to za primer, kaj sem hotel reči z
razlagalnim modelom. Naj dodam, da lahko na
podlagi opaženih razlik med razlagalnimi mo-
deli nekatere napravimo za »druge«, čeprav
prej nismo tako gledali nanje. To bo nedvom-
no vplivalo na odgovore, ki izvirajo iz takega
opažanja in pojmovanja. Strategije, ki jih pri
soočanju s problemsko situacijo uporabljajo
klienti, so odvisne od virov in empiričnih iz-
kušenj njihovih socialnih mrež, pa tudi od in-
terpretacij, ki temeljijo na njihovih simbolnih
virih. Te strategije se seveda nenehno preo-
blikujejo. Socialni delavci imajo potemtakem
možnost, da sodelujejo pri modifikacijah teh
strategij, ta možnost pa je precej odvisna od
njihove sposobnosti, da svoje predloge preve-
dejo v nekaj takega, kar bo za emski pogled
njihovih klientov smiselno. Alternative, ki jih
predlagajo socialni delavci, so lahko za izkust-
veni, simbolni in odnosni svet klientov prave
inovacije. S tem se lahko izpolni cilj socialnih
delavcev, da vnesejo v življenjski stil klientov
spremembe, ki jim bodo prinesle večjo avto-
nomnost in zmožnost soočanja z nezaželenimi
situacijami. Tu ima pomembno vlogo temeljna
postavka uporabnih družbenih ved: »inovacije
bodo sprejete tam, kjer ljudje čutijo največji
primanjkljaj« (Van Willigen 1986: 86). To se
ne nanaša le na ekonomske ali materialne vire.
ampak tudi na simbolne in odnosne. Zelo
pomembno je, da ne pozabimo, kako v času
hitrih sprememb tudi kulturne inteфretacije
kaj hitro zapadejo v krizo, in da iskanje novih
referenčnih točk, ki bi vnesle smisel v to, kar
ni razumljeno, lahko postane prioriteta. Kako
pomembno je iskanje pomena, nam pokaže
preporod religioznosti, ki je presenetila vse, ki
so trdili, da je sekularizacija nepovratna. So-
cialni delavci bi lahko imeli v tem kontekstu
pomembno vlogo, toda tu je potrebno stalno
opazovanje inteфretativnih in simbolnih virov
skupin, s katerimi delajo. Na tem področju la-
hko antropologija veliko ponudi socialnemu
delu, tako na teoretski kot na metodološki
ravni.
Za konec tega poglavja se mi zdi potrebno
spregovoriti nekaj besed o mehanicistiČnih in-
terpretacijah kulturne določenosti. Obstaja
precej posameznikov, ki mislijo, da kultura
usodno določa življenje ljudi, skoraj kot genet-
ska dediščina. To predstavo moramo preseči,
če želimo, da bi bilo to, kar sem govoril doslej,
uporabno. Kultura je nenehno spreminjajoč se
sistem, ker je zgodovinski produkt, in ni vedno
dosleden. Kultura je referenčni okvir, ki ga ne
uporabljajo vsi na enak način. Ponuja tudi
modele za transformacijo misli in delovanja.
Zato »drugi« ni nepremostljiva ovira niti v
obliki etničnih razlik, in prav tako posamezniki
niso sužnji kulturnega konteksta, v katerem so
se rodili. Etiketirati obnašanje in predstave na
osnovi predsodkov o kakšnem kulturnem kon-
tekstu je neučinkovito in nevarno. Proučevanje
kultur je uporabno za to, da razumemo, kako
ljudje interpretirajo svet in zakaj ravnajo tako,
kot ravnajo. Uporabno pa je tudi za to, da ra-
zumemo dinamiko kulturnih sprememb in se
naučimo, kako delovati v njih.
Zelo malo izoliranih populacij je, ki bi
ohranile neke vrste kulturno »čistost«. Svojega
videnja kulturnih fenomenov ne moremo ute-
meljiti na branju strukturno-funkcionalističnih
etnografov iz sredine našega stoletja.^* Skup-
nosti, ki jih opisujejo, praktično ne obstajajo
več niti v nekdanjih kolonialnih državah, kjer
so bile njihove raziskave opravljene. Svoje pri-
stope moramo oblikovati na temelju raziskav,
ki ustrezajo sedanji realnosti.
Branje teh etnografskih zapisov pa je zelo priporočljivo za razumevanje temeljnih antropoloških konceptov.
104
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
Smo daleč od predstave, da je svet pluralnost
perspektiv, zasidranih v različnih kulturah;
ugotavljamo, da se pluralnost zlahka sprevrže v
izbiranje kulturnih objektov in v različne živ-
ljenjske stile, ki jih lahko posnemamo ali opo-
našamo. Ne povezujemo delov v samozadostno
celoto, ki bi bila umeščena v določen prostor,
ampak osvetljujemo kopičenje in raznovrstnost
kulturnih fragmentov /.../. Globalna kultura je
kompatibilna z močnim občutkom posebne
identitete in z raznolikostjo življenjskih stilov,
je soobstoj stilov, ki se zlahka spreminjajo ali
kopičijo. (Bestard 1993: 27-28.)
Kulturne znanosti morajo napraviti podo-
ben skok kot fizika, ki je na poti od newtonske
mehanike do relativnosti in kvantne teorije
doživela velike spremembe.
UPORABA ANTROPOLOGIJE V SOCIALNEM DELU
Kot sem zapisal v začetku tega prispevka,
imamo lahko socialno antropologijo — skupaj
z drugimi disciplinami — prav tako za del teo-
retskega ozadja socialnega dela, kot to velja za
sistematizacijo izkušenj samega socialnega
dela. Vztrajam, da si tega ozadja ne moremo
predstavljati kot omare z veliko predali, v
katere bi razporedili vsako stvar posebej. Po
moji predstavi bi ga najbolje opisali kot škatlo,
polno drobnarij.
Antropologija lahko prispeva socialnemu
delu koncepte, raziskovalne in interpretacijske
modele, celo metode in tehnike. To sem naka-
zal na prejšnjih straneh in se zdi jasno. Pouda-
ril sem, da je (mimo instrumentalnega vidika)
socialnemu delu in antropologiji skupna disku-
sija o sami naravi disciplin, ki poskušajo razu-
meti družbo in delovati nanjo. Zato sodelo-
vanje med socialnimi delavci in antropologi
presega strogo praktično področje. Kar zadeva
slednje, je sodelovanje pogosto že dejstvo,
zlasti na ravneh načrtovanja in evalvacije pro-
gramov. A pri sodelovanju med profesionalci
in pri tem, da socialni delavci pridobijo antro-
pološko znanje, ne gre za isto stvar. Ob tem se
mi zdi potrebno zastaviti nekaj vprašanj, pove-
zanih s teoretskim ozadjem in dnevno prakso.
Za socialno delo sta po tradiciji glavni
»zunanji« referenčni disciplini psihologija in
sociologija. Včasih pride do problemov v od-
nosih med njimi in ti pogosto prikrivajo boj za
vpliv na področju socialnega dela in za moč v
akademskih krogih, ki izvajajo šolanje social-
nih delavcev. Seveda so ti konflikti racionali-
zirani v akademskih in tehničnih argumentih,
kot je pač v navadi v bojih med profesional-
nimi subkulturami. Nimam namena popeljati
antropologije na to bojno polje. Nasprotno,
mislim, da bi lahko nekaj antropološkega zna-
nja pomagalo socialnim delavcem premagati
absurdno polemiko med psihologizmom in so-
ciologizmom, ki je ena od zgodovinskih stalnic
v socialnem delu. S sociološke perspektive je
težko razumeti, kako bi lahko prevedli družbe-
ne procese v individualno obnašanje, medtem
ko je s psihološkega zornega kota težko poja-
sniti pojave, ki tudi vplivajo na individualno
obnašanje, vendar presegajo posameznika ali
majhno skupino. Z antropološkega vidika bi
bilo nesmiselno izločiti psihologe in sociologe.
To bi bilo to v nasprotju s holizmom, ki so ga
antropologi vedno zagovarjah. Mislim, da je
naš prispevek bolj integracijski. Kulturni pro-
cesi nam omogočajo razumeti posredovanje, ki
iz strogo sociološkega ali izključno psihološ-
kega vidika pogosto ostane prikrito. Kolikor
kulturni procesi temeljijo na simbolizaciji, nu-
jno vključujejo tudi psihološke elemente, prav
kakor je v psiholoških procesih na delu kul-
turni kontekst. Po drugi strani pa je kultura
produkt družbene interakcije in so njene vred-
nosti in obnašanje zarisani v družbenih insti-
tucijah. Antropologi ne bi smeli nikoli pozabiti
sociološkega okvira, in sociologi ne smejo za-
nemariti kulturnih dejstev. Tako je lahko an-
tropološko znanje posrednik med psihološko
in sociološko sfero.^^ Posledica takega položaja
je nekoliko nedefinirana antropologija. Toda
po moje je to prednost: zares zanimive stvari
se vedno dogajajo na križišču disciplin.
Drugo vprašanje, ki bi ga rad zastavil, za-
deva antropološke razsežnosti dnevne prakse
socialnih delavcev. Čeprav se tega ne zavedajo
vedno, so socialni delavci udeleženci na svo-
jem področju dela. Antropologija ponuja me-
tode in tehnike, s katerimi lahko povzamemo
večino dnevne prakse v obliki sistematizirane-
ga znanja. Socialni delavci pogosto vedo veliko
" Podobno posredniško vlogo bi lahko igrala tudi socialna psihologija, vendar je osnovana bolj na psiholoških konceptih.
105
JOSEPH CANALS
več kot antropologi, vendar tega ne znajo izra-
ziti. Ali pa mislijo, da je to, kar je vključeno v
njihovo delovno rutino, trivialno, čeprav je v
resnici lahko zelo zanimivo. V antropoloških
teorijah lahko najdejo reference, ki jim bodo
pomagale bolje izrabiti njihovo spontano
znanje - in povrhu bolj uživati pri svojem delu.
Socialni delavci se zelo pogosto znajdejo v
protislovnem položaju: upoštevati morajo
etske kategorije, ki so definirane v njihovem
delovnem programu, hkrati pa so v privilegi-
ranem položaju, da lahko zajamejo emsko vi-
zijo konteksta, v katerem delajo. Antropološko
znanje vsebuje poudarek na pomenu emskega.
To se pogosto navezuje na cilje socialnega
dela. Koncept, ki ga v anglosaškem socialnem
delu izraža beseda empowerment (»opolno-
močenje«) — ustreznice v drugih jezikih imajo
manjšo ekspresivno moč —, poudarja, da je
ugotavljanje emske vizije prednostna naloga.
V tem pa lahko prepoznamo načelo uporabne
antropologije, ki ga najdemo v njenih etičnih
kodeksih (gl. Van Willigen 1986: 41-45).
Kot vecina antropologov tudi sam soglašam z
doktrino o relativnosti kulture in močno ver-
jamem, da imajo ljudje pravico do samoopre-
delitve, dokler to isto pravico spoštujejo tudi pri
drugih. (Holmberg 1958: 13.)
Naj za sklep podam nekaj misli o vključitvi
antropologije v študij socialnega dela. Pred-
vsem sem prepričan, da študentom in štu-
dentkam socialnega dela popolno in natančno
antropološko znanje ne koristi toliko kot to,
da prebudijo svojo antropološko občutljivost.
Ko rečem »koristi«, nimam v mislih le njihove
prihodnje profesionalne prakse, ampak tudi
posebno vpletenost v civilno družbo, ki jo im-
plicira to, da so socialni delavci. A tej občut-
ljivosti moramo dodati izkušenost, zato trdim,
da mora teoretsko ozadje socialnih delavcev
temeljiti na temeljitem in dobro artikuliranem
znanju. Socialni delavci ne smejo biti več žrtve
perverznih situacij, da jih obtožujejo pomanj-
kljivega znanja ljudje, ki udobno sedijo v uni-
verzitetnih pisarnah in se izogibajo realnosti,
ki je vedno težavna (San Roman 1993: 74-75).
Naše znanje in naša poklicna vpletenost
morata streči prizadevanjem ljudi, s katerimi
imamo marsikaj skupnega, če se jih le potru-
dimo razumeti {ibid.: 77).
Literatura
T. Abel (1969), The operation called Verstehen. American Journal of Sociology.
F. Alvaret-Uria (1993), La crisis del trabajo social. Claves de Razón Practica, 34: 49-53.
M. Auge (1992), Non-lieux. Introduction à une anthropologie de la surmodemité. Pariz: Seuil.
J. Bestard (1993), Malinowski: entre Krakow e Icod. El modernismo polaco y las etnografias modernistas. V: J.
Bestard (ur.), Despues de Malinowski. Tenerife: VI Congreso de Antropologia, 8: 7-31.
F. Boas (1943), Recent anthropology. Science, 98: 311-314.
J. BoiSSEVAIN, J. C. Mitchell(1973), Network Analysis Studies in Human Interaction. Haag: Mouton.
E. Вотт (1957), Family and Social Network. London: Tavistock.
J. M. CoMMELES (1989), Ve no se donde, trae no se que. Reflexiones sobre el trabajo de campo en antropologia de la
salud. Лглш d'Etnografìa de Cat-alunya, 7: 205-235.
M. Harris (1968), Th^ Rise of Anthropological Theory: A history of theories of culture. London: Routledge & Kegan.
A. R. HoLMBERC (1958), The research and development approach to the study of change. Human Organization, 17:
12-16.
A.	Kleinman (1980), Patients and Healers in the Context of Culture. Berkeley: University of California Press.
J. R. Llobera (1990), La identidad de la antropologia. Barcelona: Anagrama.
-(1993), Reconstructing anthropology: The task of the nineties. V: J. Bestard (ur.), Despues de Malinowski.
Tenerife: VI Congreso de Antropologia, 8: 69-92.
B.	Maunowski (1922), ^r^onauii of the Western Pacißc. London: Routledge & Kegan.
106
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
U. Martinez-Veica (1985), Cultura y adaptación. Anthropos (Barcelona), Cuadernos de Antropologia, 4.
K. Pike (1967), Language in relation to a unified theory of structure of behaviour. Haag: Mouton.
L. Prats, D. Llopart, J. Prat (1982), La Cultura popular y Catalunya. Barcelona: Fundacio Serveis de Cultura Popu-
lar.
R. Romei (1991), I bisogni tra prassi e teoria: L'approcio antropologico-culturale al concetto di bisogno. V: ХП
Corso annuale di perfezionamento in educazione sanitaria. Perugia: Centro Sperimentale per l'Educazione sani-
taria.
T. Rossell (1987), L'entrevista en el trebali social. Barcelona: La Llar del Llibre, Escola Universitaria de Trebali So-
cial de Barcelona.
I. Rossi, E. O'Hiccins (1980), Theories of culture and anthropological methods. New York: Bergin Publishers.
A. Salomon (1928), Jugend und Arbeitserinnerungen. V: E. Kern (ur.), Fuhrende Frauen Europas 1. München: M. E.
Reinhaid (27-28).
T. San Roman (1993), La Universidad y el Estado de bienestar. Revista de Trebali Social, 132: 69-78.
V. Stolčke (1993), De padres, filiaciones y malas memorias. Que historias de que antropologías?. V: J. Bestard (ur.),
Despues de Malinowski. Tenerife: VI Congreso de Antropologia, 8: 147-198.
T. Tentori (ur.) i\99Q), Antropologia delle società complesse. Roma: Armando.
I. Terradas (1991), La historia de las estructuras y la historia de la vida. V: J. prateí al.. Antropologia de los pueblos
de Espana. Madrid: Taurus (159-176).
J. Van Willigen (1986), Applied Anthropology. New York: Bergin & Garvey.
J. wieler (1992) LHmpacte d'Alice Salomon en l'ensenyament del trebali social. Barcelona: La Llar del Llibre,
Escola Universitaria de Trebali Social de Barcelona. (Izdajatelj izvirnika: Fachhochschule fur Sozialarbeit und
Sozialpedagogik, Berlin, 1989).
E. Wolf (1980), They divide and subdivide, and call it anthropology. New York Times, nedelja, 30. november.
107
Darja Zaviršek
»ČE VIDIŠ DUHOVE, POVEJ UUDEM!«
NEKAJ MISELNIH MODELOV V ANTROPOLOGIJI ZDRAVJA
Antropologinja, ki vstopi v novo kulturo, bo po-
gosto ugotovila, da so ljudje, ki so prvi priprav-
ljeni govoriti z njo in s katerimi bo tam morda
preživela ves svoj cas, ljudje, ki so na obrobju
svoje lastne kulture.
Laurie Krieger
UVOD
»Če vidiš duhove, povej ljudem!« je nasvet,
ki ga mladi Eskimi dobivajo od starih. V za-
hodno- in srednjeevropskem miselnem sistemu
govori ta stavek o tradicionalnih verovanjih in
zdraviteljstvu, o duševnem zdravju, skupnosti
in pripovedovanju — torej o elementih antro-
pologije zdravja kot miselnega modela. Ta te-
melji na prepričanju, da pojmovanja zdravja,
bolezni, duševnega zdravja in norosti variirajo
glede na kulturo, v kateri se pojavljajo. Preden
pa to trditev podrobneje razčlenimo, si oglej-
mo pojme, ki nas do nje šele pripeljejo.
Čeprav je Roger Keesing (1993) v svojih
poznih tekstih očital antropologiji »izum-
ljanje« drugačnosti, ki naj bi izviralo iz za-
hodnjaškega »hrepenenja po alternativah«,
antropologija zdravja ne more mimo temeljnih
konceptov, kot so heterološkost, kulturni rela-
tivizem, holizem in medkulturne primerjave.
Koncept heterološkosti poudarja drugačnosti
onstran hierarhičnih klasifikacij in negativnih
vrednotnih konotacij tistega, kar je na desni
strani binarnega para. Heterološkost je pogoj
za to, da prepoznamo etnocentrizem in kate-
gorialne zmote, ki izhajajo iz prenašanja ev-
ropskih konceptov dobrega zdravja na druge
dele sveta.
S heterološkostjo sledimo kulturnemu rela-
tivizmu, ki zavrača univerzalne koncepte in
»naravne« oblike človeškega življenja. Name-
sto njih vpeljuje heterologija kontekstualno ra-
zumevanje pojavov, procesov in dogodkov, ki
so dojeti v okviru vrednotnega sistema določe-
ne osebe. Vrednotni sistemi ljudi temeljijo na
njihovih osebnih izkušnjah, same vrednote pa
so nekaj relativnega. Poimenovanja postanejo
imena, ki imajo zgodovino. Še tako osmešena
potreba antropologije po iskanju drugačnosti
in po kulturnem relativizmu je vendarle posle-
dica ne le rado-vednosti tistega, ki išče, temveč
tudi prav posebno praznovanje Drugačnosti,
Takšno raziskovanje zahteva pogled na kultu-
ro-v-kontekstu in pogled na človeka-v-okolju.
Gre za holistično pozicijo, ki stremi k razume-
vanju pojavov v njihovi celostnosti in pogosto
zahteva veČ kot eno teorijo in več kot eno
znanost.
Medkulturne primerjave, katerih kraki se
raztezajo v smeri epidemioloških kvantitativ-
nih študij, kvalitativnih terenskih raziskovanj
in študij primerov, temeljijo na poglobljenem
raziskovanju kultur, da bi jih bilo mogoče
primerjati. Prežeči nevarnosti kategorialnih
zmot in etnocentričnih sklepov se lahko
izognemo. Če znamo razlikovati kulture, ne da
bi jih pri tem tudi hierarhično razvrščali. Kul-
tura ne nosi v sebi nič naravnega, temveč je so-
cialna konvencija, torej »načrt obnašanja in ne
obnašanje samo« (Rack 1991: 13). Klasična
Taylorjeva definicija kulture kot celote znanj,
verovanj, umetnosti, morale, zakonov in na-
vad, ki si jih človek kot oseba v družbi pridobi,
je torej le načrt za obnašanje, je »vzorec za ob-
našanje« (MiNNicH 1993: 32).
Kultura je torej določen vrednotni sistem,
po katerem vrednotimo drugo kulturo. Kultu-
re so »dobre« ali »slabe« le glede na vrednote
109
DARJA ZAVIRŠEK
moje lastne kulture. Če pa smo prepričani, da
je prav naša kultura mera za tisto, kar ljudje
počnejo in v kar verjamejo, da bi pojasnili svoj
svet in smisel svojega življenja, smo na poti et-
nocentrizma. Etnocentrizem kot prepričanje,
da je naša kultura najboljša ali vsaj najpri-
mernejši način, na katerega naj ljudje živijo,
nas po poti redukcionizmov privede do rasnih
diskurzov in samega rasizma.
Clovek-v-okolju pa je določen tudi prek
svojega telesa, torej po biološkem spolu, barvi
kože in telesnih posebnostih. Na vse to se pri-
penjajo določeni socialni atributi, ki v maniri
razvrščanja (ki ga dobro poznajo psihosocialne
službe, kadar služijo državi) kategorizirajo raz-
lične telesne znake. V kulturi torej ne živimo
kot Človek, temveč kot osebe, ki smo določeni
prek spola, barve kože in drugih vidnih tele-
snih znakov. V kulturi živimo kot ženske in
moški, s temnejšo ali svetlejšo kožo, s fizičnimi
posebnostmi. Antropologija zdravja zato ne
more niti mimo gornjih konceptov niti mimo
diskurzov o telesu in o spolih.
NEKAJ TEZ
Antropološki študij zdravja nas tako
pripelje veliko globje od bolezni različnih kul-
tur. Vpelje nas v način, kako ljudje dojemajo
svet, v značilnosti človeških socialnih sistemov
in vrednot, v dojemanje vsakdanjih nezado-
voljstev in v manifestiranje bolečine. Antro-
pologija zdravja ni le pogled na zdravje in
bolezen kot ekstremni stanji istega kontinu-
uma, temveč je pogled na določeno družbo, na
kulturo ali skupnost kot celoto.
Zdravje, bolezen, duševno zdravje in norost
so kategorije političnih diskurzov, oziroma, če
parafraziram Arthurja Kleinmana, tudi model
sistema zdravstvenega skrbstva je kulturni
sistem kot vsi drugi.
Spomnimo se zgodovinskih obdobij, ko je
veljalo prepričanje, da je bolezen sankcija za
napačna ravnanja. V teh diskurzih se je so-
cialni red izenačil z moralnim redom, človek
pa je bil kaznovan z boleznijo. Zdravje je bilo
politična in moralna vrlina. Po tem prepričanju
so bile v zgodovini ženske pogosto kaznovane
z boleznijo zaradi svoje nemoralnosti. Z
»boleznijo slabe morale« (na primer histerijo)
so bile v 19. stoletju kaznovane prostitutke.
samske ženske, umetnice in upornice. Bolezen
pa je bila tudi deviacija, posledica odstopanja
od vladajočih norm, in je kot politični koncept
delovala na podoben način.
Antropologija zdravja torej raziskuje tako
osebno kot politično področje, manifestacije
zdravja in duševnega zdravja v različnih druž-
bah, tradicionalne načine zdravljenja in sim-
bolna verovanja, pa tudi obrazce za obnašanje
človeka, ki trpi.
Zdaj pa si oglejmo temeljne teze, ki tvorijo
ogrodje antropologije zdravja:
1)	Ljudje povsod po svetu izražajo nezado-
voljstvo in trpljenje, zato je manifestiranje
človeških stisk univerzalni človeški fenomen.
2)	Način, na katerega ljudje izražajo svoje
stiske, je odvisen od kulture, v kateri se človek
nahaja, in od pripadnosti spolu.
3)	Problem duševnega zdravja je v antro-
pološkem kontekstu problem drugačnosti.
4)	Norost je relacijski koncept, saj tisto, kar
velja v našem kulturnem vzorcu za norost, ne
zdrži medkulturnih primerjav.
5)	V nekaterih kulturah je vprašanje
dobrega zdravja problem vse skupnosti, v laj-
šanju trpljenja je udeležena vsa skupnost.
6)	Tradicionalno zdraviteljstvo temelji na
izkušnji lastnega trpljenja in na vokaciji za
zdravljenje drugih.
7)	V nekaterih kulturah ljudje osebno
nezadovoljstvo in trpljenje pogosteje somatizi-
rajo, v drugih pogosteje psihologizirajo.
8)	Zdravniki imajo v različnih kulturah
različne razlagalne modele za bolezni, zdravje,
duševno zdravje in norost. Njihovi razlagalni
modeli se razlikujejo od tistih, ki jih ima
oseba, ki trpi.
9)	Izkušnja bolečine je odvisna od kulture,
in tudi sam fenomen bolečine je določen s kul-
turo.
NOROST KOT REL4CIJSKI KONCEPT
Številne antropologinje in številni antro-
pologi so poudarjali, da norost ni »naravna«
kategorija in da lahko določeno vedenje defi-
niramo kot norost le glede na kulturne vzorce,
ki veljajo v tej kulturi. Vesna Godina je leta
1992 na okrogli mizi »Antropologija in norost«
poudarila, da ima »norosti tudi v našem kul-
turnem vzorcu ta status šele približno zadnjih
110
»ĆE VIDIŠ DUHOVE, POVEJ LJUDEM!«
200 let«. Nekatere kulture se z očmi Evrope-
jcev zdijo izrazito »nore« in druge romantično
»zdrave«. Kultura torej ne oblikuje le načine
ravnanja s stisko, temveč tudi razlage takih
ravnanj. Med ameriškimi in afriškimi tribal-
nimi skupnostmi so glasovi, ki jih slišijo posa-
mezniki in posameznice, del kulturnega vzorca
za obnašanje v določeni skupnosti. Interpre-
tacija tega kot norosti je lahko iz zahodnega
pojmovnega sistema zanesljiva, vendar za
omenjene tribalne skupine neveljavna. To nas
spet pripelje do vprašanja kategorialnih zmot,
ki temeljijo na prenašanju zahodnih modelov
diagnosticiranja duševnega trpljenja v druge
kulture.
Slavna antropologinja Ruth Benedict v
svoji znani knjigi Patterns of Culture (1935),
kjer je kulturni relativizem postavila za enega
od stebrov antropologije, omenja različne
oblike izražanja žalosti in frustracij, ki lahko
pripeljejo do kategorialnih zmot znotraj za-
hodnih miselnih modelov.
V vseh skupinah ljudi lahko prepoznamo so-
rodne oblike različnih reakcij na frustracijo in
žalost: njeno prezrtje, njeno neomejeno in ne-
zatrto izražanje, zahteve po pravičnosti, kazno-
vanje žrtve, zahteve po ponovni vzpostavitvi
prejšnje situacije. V psihiatričnih dokumentaci-
jah naše družbe so nekateri izmed teh impulzov
prepoznani kot slabi načini ravnanja s situacijo,
nekateri kot dobri. Za tiste, ki so slabi, pravijo,
da peljejo v bolezen in norost, dobri pa v us-
trezno socialno funkcioniranje. Jasno je, da ni
nobene korelacije med vsakovrstnimi »slabimi«
tendencami in nenormalnstjo v absolutnem
smislu. Zelja, zbežati stran od žalosti, pustiti jo
za seboj za vsako ceno, ne vzgaja psihotiČnega
obnašanja, kjer je, kot na primer med Puebli, to
določeno z institucijami in podprto z obnašan-
jem skupine. Puebli niso nevrotiki. Njihova
kultura daje vtis, da goji slabo duševno zdravje.
Podobno je v psihiatrični teoriji, ki izhaja iz
naše lastne civilizacije, paranoidno vedenje, ki
se tako nasilno izraža med Kwakiutli, znano kot
skrajno »slabo«; to pomeni, da na različne na-
čine vodi k razpadu osebnosti. Vendar gre le za
posamezne Kwakiutle, ki jih povezuje to, da
puščajo svojemu vedenju kar naj svobodnejši
izraz; to so vodje kw^akiutlske družbe, ki v svoji
skupnosti najdejo največjo izpolnitev. (benedict
1971: 185-186.)
Danes lahko občudujemo navedeno ugo-
tovitev, ki je blizu aktualnim stališčem o
duševnem zdravju. Za Ruth Benedict je bilo
pomembno, kaj se zgodi s tistimi, ki se jim ne
posreči prilagoditi kulturnim vzorcem, v
katerih živijo. Kot lucidno zapiše:
Vprašanje psihiatrije so prepogosto nadomestili
tako, da so zastavili nespremenljivo listo simp-
tomov, namesto da bi raziskovali tiste, katerih
značilne reakcije so zanikale vrednote njihove
družbe, (Ibid. 1971: 186.)
Vprašanje norosti postane torej v an-
tropološki perspektivi vprašanje razkola med
vzorcem obnašanja, ki je neki osebi blizu, in
družbeno veljavnim kulturnim vzorcem.
NE MOREŠ BITI ŠAMAN, ČE SE NE SREČAŠ S
SMRTJO
Antropologi in antropologinje so v tradi-
cionalnejših kulturah našli načine za manifesti-
ranje stiske, ki so bili zelo specifični za manjša
kulturna okolja, njihova imena pa so izhajala
iz jezika lokalnih skupin. To so poimenovali
kulturno vezani sindromi (culture bound syn-
dromes). Koncept kulturno vezanih sindromov
je pojasnil, kakšna je osebna in socialna funk-
cija trganja oblačil, poblaznelega skakanja ok-
oli koč, teka po ledu in snegu in podobnega
nenavadnega obnašanja. Pojasnil pa je tudi
vprašanje, zakaj je »izguba duše« (susto)
značilna za Srednjo in Južno Ameriko in ne za
Evropo, kjer najdemo kot kulturno vezan sin-
drom anoreksijo (anorexia nervosa) in bolečine
v glavi (migreno). Pojasnil je, zakaj je tekanje
po ledu značilno za Eskime (pibloktoq) in ne
za avstralske domorodce (cf. Zaviršek 1993).
Način ravnanja s posameznikovo stisko se v
tem kontekstu razširi na vso skupnosti.
Izražanje nezadovoljstva je javno, vanj se
vpletejo različni ritualni postopki, zato da bi se
na simbolni ravni vzpostavilo porušeno raz-
merje med osebo in skupnostjo. Ker se stiska
manifestira prek telesa in ker oseba uporablja
telo na ritualen-gledališki način z udeležbo
gledalcev, je torej telo simbolna zveza med
osebo in skupnostjo. Ritualizacija izražanja
stiske in tudi ritualizacija zdravljenja nujno za-
htevata udeleženost celotne skupnosti.
111
DARJA ZAVIRŠEK
V	teh ceremonijah sodelujejo praviloma
tudi tradìcioìiaìni zdravitelji. Beseda šaman-
izem izhaja iz sanskrtskega izraza šaram, kar
pomeni ogreti se in prakticirati tфkost. Kot je
poudarila Irena Weber na okrogli mizi »An-
tropologija in norost« leta 1992, šaman ni le
tisti, ki zdravi, temveč je lahko tudi videč, vizi-
onar, najpomembnejše pa je, da je tisti, ki je
obvladal smrt. Postati šaman je posledica glo-
boke izkušnje bolezni, izkušnje transcendence,
neke vrste uspešno prestane preskušnje. Šele
to, da premaga hudo bolezen, trpljenje ali
smrt, »naredi« šamana, ki lahko po načelu tra-
dicionalne magije, da »podobno izzove podob-
no«, sam postane zdravitelj bolezni ter hudih
telesnih in duševnih stanj. Šele tisti, ki je
ozdravil sebe, je lahko zdravitelj, je posvečen v
skrivnost zdravljenja.
Nekatere kulture poznajo šamanke, kot na
primer kalifornijska indijanska skupina Shasta
(Benedict 1971), kjer ljudje verjamejo, da so
samo ženske posvečene v take prakse in zato
uživajo v skupnosti izjemno mesto. V Mehiki
poznajo curandere, ki so lahko ženske in mo-
ški. Sposobnost šamanke/šamana je tudi v tem,
da zavzema mesto mediatorja med dvema sve-
tovoma, tostranskim in onostranskim, med
sferami božjega in sferami človeškega. Šaman
je mediator, saj prehaja različne ravni, je pre-
našalec sporočil in vizionar. Stvar kategorialne
zmote pa bi bila, če bi ekstatična šamanska
stanja enačili s psihozo, njegovo sposobnost za
pogovarjanje z glasovi pa z norostjo.
V	zahodni medicini opravlja delo medira-
nja medicinska sestra. Razlika med tradicional-
nima vlogama šamanke in medicinske sestre
je, da je slednja polna protislovij in dvoumno-
sti. Njena glavna naloga je skrb. Zaradi dvo-
umne vloge ženske v hierarhiji medicinskega
poklica, ki je s profesionalizacijo postal moški
poklic z androcentričnimi stališči in ravnanji,
se njeno delo dojema kot poklic in kot mate-
rinsko negovanje. Medicinska sestra je dolžna
negovati paciente in hkrati opravljati dela iz
vrst hišnega gospodinjstva (pripravlja kavo,
oblači in streže zdravnikom, pripravlja delovno
orodje). Ronald Littlewood poudarja (1991:
154), da si pacient/pacientka in medicinska
sestra na simbolni ravni delita specifične žen-
ske poteze: družbeno pripisane spolne vloge,
ki niso neposredno povezane z biološkim
spolom, temveč z domnevno »naravnimi dej-
stvi« biološkega spola. V simbolnem smislu
ima pacient, ki je pasiven in v odnosu do mo-
škega zdravnika podrejen, atribute ženskosti.
Mediatorska vloga medicinske sestre, na
katero je opozorila Jenny Littlewood (1991),
se kaže v prehajanju od sveta medicine k svetu
laikov (pacientovih sorodnikov) in nazaj. Je
mediatorka in zagovornica pacienta/pacientke
v biomedicinski obravnavi, je prevajalka spo-
ročil med laiki in eksperti. Njena mediatorska
vloga pa se nanaša tudi na njeno pomoč pri re-
definiciji časa in prostora, ki ju mora začeti
živeti pacient/pacientka. Vstop v medicinsko
obravnavo v zahodni medicini pomeni, da
človek vstopi v normativni prostor institucije.
Hujša ko je bolezen, strožje je definiran dovol-
jeni prostor pacienta. Človek vstopi v novo or-
ganizacijo časa, kjer individualni čas zamenja
institucionalni čas, naloga medicinske sestre
pa je, da človeka seznani z novimi časovnimi
sekvencami (obroki, vizitami, obiski).
Drugi tip prehajanja je povezan z odstran-
jevanjem ekskrementov in podobnimi delov-
nimi opravili, ki so blizu človeškim izločkom.
Ekskrementi so, kot je poudarila že Mary
Douglas (1966), stvar zunaj prostora in reda,
so stranski produkt reda. Ekskrementi imajo
položaj vmesnega člena, nečesa na prehodu: so
del človeka in hkrati niso del človeka, preha-
jajo iz notranjega področja osebe v zunanji
svet. Ker jih zaznamuje prehodnost, so tabuizi-
rani. Med obema sferama je telo, ki je, kot
smo že spoznali, simbolna vez med osebo in
zunanjim svetom.
Paradoks pa je v tem, da so medicinske se-
stre nositeljice beline, čistosti in neokuženosti.
V nacističnem imaginariju so bile upodobljene
kot angeli, kar je že samo po sebi paradoks, saj
se ukvarjajo z mejnim, z najbolj okuženim
(ekskrementi bolnikov so v simbolnem smislu
dvojno okuženi). Prav simbolna čistost jih
varuje pred okužbo, pred umazanijo.
Analogijo med šamanom-mediatorjem in
medicinsko sestro, ki v zahodni medicini
opravlja izjemno pomembno vlogo, ne da bi
bila ta tudi prepoznana kot pomembna, lahko
utemeljimo na treh ravneh mediiranja:
• prehaja od prostora telesa k prostoru
ne-telesa, ekskrementov (varuje in čisti telo,
pomaga nadzirati meje);
112
»ĆE VIDIŠ DUHOVE, POVEJ LJUDEM!«
•	prehaja od sveta pacientov do sveta ek-
spertov (prevaja ekspertni jezik v laičnega, te-
melji bolj na izkušnjah kot na znanstvenih
definicijah);
•	prehaja med človekom, ki prevzame vlo-
go bolnika, in ljudmi, ki niso prevzeli te vloge
(je dostopna za svojce in omogoča druženje).
Močno mediatorsko vlogo ima medicinska
sestra v Indiji (Somjee 1991). Potrebna je ta-
krat, ko je nekdo zares »hudo bolan« {very ill),
njena naloga pa je, da pacienta/pacientko pos-
luša in opogumlja. Na simbolni ravni njun od-
nos ni podoben odnosu mati-otrok, kakor je
pogosto v zahodnih kulturah, temveč gre za
odnos odrasli-odrasli.
Na Japonskem se koncept medicinske
sestre približuje zahodnemu, saj vsebuje tako
nadzorovalne kot materinske kvalitete (Hen-
dry, Martinez 1991). Pojem, ki označuje me-
dicinsko sestro, je kaiigofu, kar pomeni gledati
na nekoga, paziti, motriti; biti pozoren na kaj;
imeti izkušnje; obravnavati; skrbeti; pomagati;
imeti sočutje in usmiljenje; imeti znamenje ali
vizijo. Kangofu je sestavljen iz besede go, ki
pomeni braniti, varovati, držati, ubogati, opa-
zovati; biti zvest komu; biti odkrit s kom. Fu
pa pomeni žensko ali ženo {ibid.: 64).
Koncept kontaminacije pa se (v nasprotju z
zahodnim) razteza tudi na medicinske sestre
same. Ljudje verjamejo, da se medicinske se-
stre pogosto okužijo od pacientov. To je eden
od razlogov, da članice in člani gospodinjstva
ostajajo v bolnici ob tфečem, ga umivajo, hra-
nijo in mu celo čistijo rane. Medicinska sestra
člana ali Članico hišnega gospodinjstva nauči,
kako se kaj naredi. Opisani japonski koncept
je podoben zahodnemu tudi po tem, da vloga
medicinske sestre ni družbeno cenjena.
Primerjava med šamanom in medicinsko
sestro kaže številne podobnosti, ki nas navaja-
jo na misel, da je šaman predhodnik medicin-
ske sestre in ne zdravnika, kot je splošno pre-
pričanje. Prepogosta inkompatibilnost med
razlagalnim modelom zdravnika/zdravnice in
človeka, ki trpi, še bolj poudarja to tezo.
BOLEČINA
Izkušnja bolečine je vedno posledica preple-
tanja fizičnega in socialnega, je osebna izkušnja,
ki korenini v izkušnji societalnosti. Tu je odgo-
vor na vprašanje, zakaj gredo nekateri zaradi
določenih bolečin k zdravniku, drugi pa ne.
Kaj je tisto, kar dokončno določi bolečino, iz-
kušnja fizičnega ali izkušnja socialnega? Pojem
sociosomatizacija govori o tej zagonetki v ma-
niri antropologije, ki poudarja, da gre pri
bolečini za več kot le biološko izkušnjo, saj je
dojemanje bolečine vedno definirano v okviru
določene kulture. Tudi bolečina je del kultur-
nega vzorca.
Med Sokeji iz severnega Chiapasa v Me-
hiki, na primer, poteka lajšanje bolečine vedno
v prisotnosti družine in včasih celotne skup-
nosti. Človek dobi status osebe, ki trpi, šele
takrat, ko sam ali s pomočjo družine določi
vrsto bolezni. Novi status dovoljuje, da človek
preneha delati, toži o svoji bolezni in se pod-
vrže domačemu ali specialističnemu zdravlje-
nju. Mojca Terčelj, ki je med njimi opravljala
terenska raziskovanja, je zapisala:
Opazila sem, da do trenutka, ko prizadeti še ni
priznan za bolnega. Soke prenaša težave zelo
stoično, obratno pa se po tem toliko bolj pri-
tožuje. Opazila sem tudi, da veliko bolezni pre-
bolijo stoje, kot tudi to, da večkrat bolezen
ignorirajo, dokler se resneje ne razvije. (TerčELJ
1993: 109-110.)
V psihosocialnih službah obnemimo ob sre-
čanju z ljudmi, ki na različne načine govorijo o
svojih bolečinah. Nekateri, ki jih srečamo v
službah za duševno zdravje, nas začudijo, ko
svoje duševno trpljenje prevajajo v jezik tele-
sne bolečine. Ljudje v psihiatričnih bolnicah
pogosto pojasnjujejo hospitalizacijo z boleči-
nami v nogah ali bolečinami v hrbtu. Ljudje s
področij Azije in Afrike pogosto izražajo
duševno tфljenje s simboliko, ki je zahodnim
kulturnim vzorcem tuja. Neka nemška psi-
hiatrinja mi je pripovedovala, da je imela stik s
pacientko iz Pakistana, ki je govorila, da njene
bolečine izvirajo iz trebuha, v katerem se je
naselil pes.
Za nekatere ljudi je življenje kopičenje bo-
lečih dogodkov. Ko nam o njih pripovedujejo,
se čudimo, kako lahko človek prenese toliko
bolečine.
Nekateri ljudje živijo z izkušnjo dolgotrajne
fizične bolečine, ki se skozi čas spremeni v
duševno trpljenje, in je v življenju teh oseb le
malo stvari povezanih s telesom.
113
DARJA ZAVIRŠEK
Bolečina naredi obrise sveta drugačne; ne-
kateri govorijo o posebni »zagozdi« med pri-
zadeto osebo in zunanjim svetom, ali pa o
»zagozdi« znotraj osebe same, ki jo sproži bo-
lečina. Ko govorimo o ljudeh, ki imajo težave z
duševnim zdravjem, ali o tistih, ki so dolgotraj-
ni uporabniki psihiatričnih ustanov, govorimo
o njihovih diagnozah, izboljšanjih in poslab-
šanjih, hospitalizacijah in institucionalizmu,
redko pa o ljudeh, ki živijo z dolgotrapio bole-
čino. Če bi dopustili razmišljanje o njihovi bo-
lečini, bi se nam zgodilo dvoje: prvič, naleteli
bi na lastno bolečino, prek katere bi ugledali
razliko med ljudmi in njihovim življenjem in
razliko med potrebami in redukcionističnimi
odgovori psihosocialnih služb, in drugič, posta-
lo bi nam jasno, da svet, v katerem živi človek
z izkušnjo dolgotrajne bolečine, ni več isti kot
svet, v katerem živimo mi. Arthur Kleinman in
sod. (1992: 7-9) so to strnili v misel:
Bolečina je lahko huda grožnja legitimnosti
vsakdanjega sveta. /.../ Kompleksni procesi
transformirajo boleče odnose in boleča čustva v
zaboj bolečine, in narobe, transformirajo zaboj
bolečine v boleči svet.
V Vprašanju, kako se pri dojemanju bole-
čine prepletata fizično in socialno, se skriva
tudi vprašanje o razlikah med medicinskim do-
jemanjem bolečine in občutkom bolečine, kot
ga definira 1феса oseba. Medicinska definicija
bolečine ima praviloma kaj malo skupnega z
individualno izkušnjo, pa čeprav tako medicin-
ski koncept kot osebna izkušnja temeljita tako
na dojemanju fizičnega telesa kot na upošteva-
nju njegove societalnosti. V anglosaških jezikih
antropologi govorijo o razliki med disease in
illness. Prva govori o medicinski razlagi bole-
čine, druga o njeni osebni individualni razlagi.
Z drugimi besedami, ilhiess je tisto, kar občuti
človek, preden gre k zdravniku, disease pa je
tisto, kar »ima«, ko se vrne od zdravnika, in to
se najpogosteje nanaša na določen organ.
Prav na področju duševnega zdravja najpo-
gosteje pride do omenjene inkompatibilnosti
med medicinskimi in individualnimi razlagami.
Zdravniki, ki uporabljajo medicinski model
{disease model) so pogosto slepi za socialne in
osebne razlage bolečine.
Bolečina, ki je zelo pomembna za razume-
vanje duševnih stisk, ostaja skrita toliko časa.
dokler ne plane na dan v obliki poskusa samo-
mora, samopoškodbe, prenehanja uživati hra-
no. Šele tako manifestirana bolečina sproži
redefiniranje medicinske razlage v ponovno
medicinsko definicijo. Telo postane trdnjava,
ki jo je treba zasesti, ukloniti, obvladati. V tem
boju koncept disease premaga koncept illness,
in če se hočemo leta pozneje vrniti k koreni-
nam tega boja, jih pod palimpsestnimi nanosi
nič več jasno ne razpoznamo.
Prav zaradi izkušnje bolečine ljudje iz za-
hodnih zdravstvenih sistemov iščejo pomoč pri
naravnih zdraviteljih. Glavna naloga, ki so jo
imeli naravni zdravitelji v preteklosti, je bila
lajšanje bolečine. Tudi danes velja, kot je ugo-
tovil Kleinman s sod. (1992), da ljudje pri
zdravnikih najbolj cenijo to, da jim bodo ola-
jšali bolečino in zmanjšali trpljenje. Lahko se
vprašamo, kolikšno je tveganje za duševno
zdravje človeka, ko vstopi v razlagalni model,
ki ne upošteva bolečine.
Pri analizi tveganja moramo razlikovati
med grožnjo, ki je opredeljena v tem razlagal-
nem modelu, in med nevarnostjo, ki jo prinaša
omenjeno neupoštevanje (Flaker 1994). Po
klasični predstavi o tveganju se bo človek, ki
ima dolgotrajne težave z duševnim zdravjem,
fizično poškodoval, če ga ne umaknemo v usta-
novo, ki ga bo nadzorovala. Ta razlaga ne
upošteva grožnje, ki jo prinaša dejstvo, da taka
ustanova temelji na razlagalnem modelu or-
ganske bolečine {disease model). Grožnja, ki je
posledica spregledane bolečine, pa poveča ne-
varnost, ki jo navadno pripisujemo življenju
zunaj ustanove. Poveča nevarnost, da človek
naredi svojo bolečino vidno — nevarnost
samopoškodbe. Po analizi tveganja prav grož-
nja neprepoznavanja bolečine poveča nevarnost
njene materializacije. Potem je bolečina dvojna,
zunaj in znotraj, vidna in nevidna hkrati.
Za potrditev te teze bi lahko uporabili
raziskave, ki se ukvarjajo s pogostostjo samo-
morov in samomorilnih poskusov v psihiatrič-
nih ustanovah.
Grožnja neprepoznane bolečine, ki poveču-
je nevarnost samopoškodovanja, najpogosteje
privede do nevidnih poškodb, ki jih lahko po
Goffmanu poimenujemo mortifikacije jaza.
Samopoškodovanje je lahko smrt določenega
dela jaza, utrditev zanikanja, samostigmati-
zacija, prilagoditev institucionalnim zahtevam.
114
»ĆE VIDIŠ DUHOVE, POVEJ LJUDEM!«
uklonitev profesionalizmu, samoredukcioni-
zem ipd. Taka nevarnost samopoškodovanja
včasih zares zmanjša občutek bolečine, ne
izboljša pa duševnega zdravja. V tem je glavni
razkol med medicinskim (disease model) in so-
cialnim (illness model) pogledom na bolečino.
Nekateri postopki, ki jih poznamo zlasti iz za-
hodne medicine in manj iz tradicionalnih zdra-
viteljskih tehnik, bolečino celo producirajo.
Vse to dokazuje, da bolečina ni toliko vpra-
šanje biologije kot vprašanje kulture, je »iz-
kušnja lokalnih svetov, ki jih trpeči živi«
(Kleinman1992: 169).
KAKO UPORABITI ESKIMSKO MODROST V
SOCIALNEM DELU
Ta naslov zveni za marsikoga nenavadno,
saj je ustaljeni »red stvari« nasproten. O neev-
ropskih kulturah smo prepričani, da se morajo
učiti od naše, ali bolje, manjšinske kulture se
morajo prilagoditi večinski. Če parafraziram
Foucaulta, producira »prava« znanja metropo-
la, periferija pa mora lokalna znanja podrediti
vladajoči resnici. Pa vendar, če prevedemo es-
kimsko misel »če vidiš duhove, povej ljudem«
v zahodni miselni sistem, stopimo na področje,
ki se v duševnem zdravju danes imenuje
terapija s pogovarjanjem (talking terapy).
Pogovarjanje je pomembno tudi takrat, ko
ne vidimo duhov, slišimo pa glasove. Tako gla-
sovi, ki prihajajo iz človekove notranjosti, ka-
kor tisti, ki jih slišijo kakor »od zunaj«, so v
medicinskem modelu izraz organske disfunk-
cije. Od tega, od kod prihajajo, je odvisna tudi
diagnoza. Človek, ki sliši glasove in pride v psi-
hiatrično obravnavo zagotovo dobi diagnozo,
ki spada v skupino psihoz. »Ali slišite gla-
sove?« je tudi eno najpogostejših vprašanj v
psihitrični diagnostični praksi.
Glasovi, ki naj bi bili dokaz duševne bole-
zni, so dejansko pogostejši, kot se zdi, slišijo
pa jih tudi ljudje, ki niso nikoli prišli v psihi-
atrično bolnico. Od konca 80. let (najverjet-
neje se je začelo leta 1987) se vse več ljudi, ki
slišijo glasove, združuje v skupine, kjer lahko
brez strahu pred stigmatizacijo izmenjujejo
izkušnje. Skupine z imenom Hearing Voices
Groups obstajajo danes v ZDA, VB in na Ni-
zozemskem. V njih se ljudje učijo, kako rav-
nati s svojimi glasovi, saj psihofarmaki glasov
pogosto ne zadušijo, nekateri od njih pa s
takim učenjem preprečijo prihodnje hospitali-
zacije.
Gibanje ljudi, ki slišijo glasove, je sprožil
nizozemski eksperiment, v katerem je sodelo-
valo 450 prostovoljcev in prostovoljk, ki so
občasno ali neprestano slišali glasove (Romme,
Escher 1993). 300 jih je izjavilo, da niso spo-
sobni ravnati z glasovi, 150 ljudi pa je našlo
načine, kako ravnati z njimi. Vprašalnik je po-
kazal, da so se tisti, ki so izrazili sposobnost
ravnanja z glasovi, počutili močnejše od glasov,
glasovi so bili prijaznejši in ne grozeči kot pri
drugi skupini. Tretjina vprašanih je doživela
prvo izkušnjo glasov v otroštvu, ostali po 20.
letu starosti. 70% vprašanih je izjavilo, da so
se glasovi pojavili po travmatičnem ali močno
emocionalnem dogodku. Večina je kot najus-
pešnejše strategije za ravnanje z njimi opisala
ignoriranje glasov, poslušanje glasov po selek-
tivnem izboru, vzpostavitev dialoga in dolo-
čitev časa za »zmenek« z njimi. Najuspešnejša
strategija je bila za večino prizadetih razlik-
ovanje dobrih in slabih glasov in prizadevanje,
da bi poslušali samo prve in govorili samo z
njimi. Izkazalo se je, da je mogoče šele takrat,
ko oseba glasove sprejme, začeti proces, po
katerem postane oseba avtonomnejša v od-
nosu do glasov in jih lažje nadzoruje.
Sklep eksperimenta je bil, da je za ljudi, ki
slišijo glasove, pomembno, da se naučijo z
njimi tudi ravnati. Prav tisti, ki zaradi glasov
niso nikoli doživeli psihiatične obravnave, so
potrdili, da glavni problem niso glasovi, tem-
več način ravnanja z njimi in odnos zunanjega
sveta do dejstva, da oseba sliši glasove. Vse to
je prizadete in strokovnjake spodbudilo, da so
se začeli skupaj učiti o ravnanju z glasovi.
Eden od prizadetih je svoj proces učenja
opisal kot tri faze:
1.	obdobje strahu, tesnobe in želje po begu;
2.	odkrivanje pomenov, ki jih imajo glasovi,
njihovo sprejetje kot samostojnih entitet;
3.	sprejemanje »samega sebe«, odkrivanje,
kaj je tisto, pred čemer hočem zbežati, in pri-
zadevanje, zdržati brez bega (Romme, Escher
1993: 17).
Izkušnje tega eksperimenta so bile leta
1987 predstavljene na nizozemski konferenci,
udeležilo pa se je je 360 ljudi, ki slišijo glasove,
in številni psihiatri in psihiatrinje. Izhodišče
115
DARJA ZAVIRŠEK
konference je bilo, da je skrajni čas, da psiho-
socialne službe upoštevajo nove pristope za
ravnanje z glasovi, ki bi presegli biologistično-
-medicinski model. Konferenca je spregovorila
o naslednjih pristopih k inteфretaciji glasov:
1. Psihološki pristop dokazuje povezave
med aktivacijo glasov in travmatičnimi dogod-
ki (incest, smrt, hude telesne poškodbe po ne-
sreči, vojna), ki jih prizadeta oseba potlači. To
potlačeno se vrne v obUki agresivnih glasov,
kot flashback, preganjavica, grozeče podobe.
Eden od psiholoških pristopov se osredotoča
na to, kaj glasovi govorijo in kako poteka dia-
log. To je ključ, ki omogoča razumevanje spo-
ročil v kontekstu osebne življenjske zgodbe.
V Psihiatrični bolnici Polje sem se leta 1992
pogovarjala z mlado Makedonko. Ko je pred
desetimi leti prišla z možem v Slovenijo, je
mislila, da bo imela otroke in veliko znancev.
Zdaj je stara 30 let, ves dan je sama v stano-
vanju, nikogar nima in pred nekaj leti je začela
slišati glasove. Glasovi so ji govorili, naj se
ubije. Zares se je poskušala ubiti. Danes si želi
imeti otroke in se vrniti v Makedonijo:
Nikogar nimam. Tam bi imela ljudi, tu nimam
nikogar. Ko pridem v bolnico, glasovi nehajo
govoriti. Ko sem sama doma, mi po dveh tednih
spet začnejo govoriti, čeprav jemljem zdravila.
Neka druga ženska, ki je prišla prvič v psi-
hiatrično bolnico leta 1992, ko je bila stara 32
let, je o svoji izkušnji glasov pripovedovala:
Konec meseca sem šla računat ure, in potem me
je začela vleči neka sila in govoriti: »Vzemi
liste in napiši to! Vzemi listek in napiši to!« Po-
tem sem se upirala, začela me je boleti glava,
ko pa sem tisto napisala, je bilo vse v redu.
Napisala sem, da bom živela 86 let, potem sem
spet pisala številke in zraven pisala: »ta me je
to ogovai^ala, ona to«. Prišla sem tako daleč, da
se mi je vse razpletlo, kaj je kdo proti meni de-
lal. Ni se mi mešalo, ampak sem v sebi slišala
ukaz. Tudi pri oblačenju je bilo isto. Hotela
sem nekaj obleči, pa sem morala tisto pustiti in
iti v omaro po drugo. Oblekla sem tisto, kar je
rekla /= zahtevala/ sila nad mano. /.../ To je
povezano s tem, da so pred enim letom prišli na
obisk sorodniki moje gospodinjske pomočnice.
Ena od njenih sorodnic mi je začela govoriti, da
sem odrešenica, da bom pozdravila bolezni, da
ljudje ne bodo potrebovali tablet, da ne bo več
alkoholikov. Rekla sem ji, da je neumna. Zdaj
pa, ko se mi je začelo to dogajati, se je vse
uresničilo. Mi je rekla tudi, da bom prišla v
norišnico, in res sem prišla. Ne vem, ne znam si
razložiti. Ne znam si razložiti sama, čeprav za
vse, kar sem naredila, vem, kaj se je dogajalo.
Dobivala sem slike križevega pota. Dotična
oseba, na primer vi, se mi spremenite v dolo-
čeno osebo s križevega pota. Ali pa moj učitelj
matematike — prikazal se mi je Čisto drugače.
Nasmejan, prijazen, v resnici pa je bil grob in
neprijazen. Vse to je trajalo le sekundo. Samo
za trenutek sem videla pred sabo sliko, preden
je izginila. Ko sem se šla kopat in sem se
obrisala, se mi je prikazala slika, kako Jezusu s
prtom obrišejo obraz. Potem se je to nehalo, po
dveh dneh. Potem sem dobila ukaze: »Napravi
to, napravi ono!« Zdaj sem pa tukaj.
Zgodbo ženske, katere glasovi so govorili,
da je Kristus, lahko razumemo kot samo-
poveličevanje, za katerim se skriva duševno
trpljenje. Najpogosteje se pod idejami, da je
nekdo Kristus ali slavna zgodovinska oseba,
skrivajo občutki globoke prizadetosti, občutek,
da je človek nerazumljen, odtujen od drugih,
da trpi kot Kristus. Glasovi lahko pomenijo
iskanje najboljše rešitve iz situacije notranjega
kaosa in porušenega ravnotežja. Za obe ženski
je značilno tudi to, da skoraj nista komunicirali
z zunanjim svetom in da se je vsaka ure in ure
sama sprehajala po hodniku oddelka. Zgodba
o Makedonki, ki so ji glasovi govorih v njenem
jeziku, je zgodba o osamljenosti. Nobena od
njiju ni povezala glasov s svojim življenjem in
nobena ni nikoli razmišljala o tem, kakšen je
njihov pomen.
Najpogostejše diagnoze, ki jih dobijo take
pacientke v bolnici, so shizofrenija, disociativ-
ne motnje, manično depresivna psihoza, psiho-
organska motnja. V nasprotju z medicinskimi
diagnozami je v jedru psihološkega pristopa
prepričanje, da gre za ljudi, ki so v najzgodne-
jših otroških izkušnjah doživljali nesprejetost,
emocionalno dominacijo odraslega in zlorabe.
Taki otroci niso doživeli, da bi bile njihove po-
trebe in čustva sprejeti z naklonjenostjo, tem-
več so bili spregledani ali pa so odrasli nanje
odgovarjaU z nasiljem in discipliniranjem.
Brian Davey, ki se sam spopada s psihotičnimi
116
»ĆE VIDIŠ DUHOVE, POVEJ LJUDEM!«
krizami, poudarja, da tak otrok razvije »od-
revenelost, izrazit emocionalni razcep, neke
vrste zombifikacijo« (Romme, Escher 1993:
185). V globoki krizi, ki se manifestira v psi-
hotični epizodi, se po njegovem prepričanju
vrneta strah in oblika totalne nemoči, ki jo ta
človek pozna kot najzgodnejšo izkušnjo. Sam
imenuje te občutke »suženjski občutki«, izra-
žajo pa tiste občutke nemoči, ki jih doživlja
majhen otrok. Ti občutki nemoči se v najmo-
čnejši obliki ponovijo prav v času globoke psi-
hične krize, tj., v času, ko pride človek v
psihiatrično bolnico.
2.	Parapsihološki pristop razlaga glasove kot
posebno darilo, ki prihaja iz sfer, ki jih z zav-
estjo ne moremo zaznati. Je poseben dar, ki ga
imajo ljudje, ki so dosegli določeno stopnjo
spiritualnega razvoja in so senzibilni za kar-
mične vplive. Ta pristop temelji na učenju o
različnih ravneh zavesti in o nadzoru teh ravni.
Sem lahko uvrstimo tudi izkušnje šamanov.
3.	Mistični pristop govori o pomenu medi-
tacije in transcendentnih praks, ki omogočajo
uravnavanje glasov.
V nekaterih kulturah je govorjenje glasov
nekaj vsakdanjega; aktivirajo se zlasti v po-
membnih trenutkih človekovega življenja (roj-
stvo otroka, smrt, iniciacija). Glasovi živijo s
človekom in so del tostranske in onostranske
izkušnje hkrati.
Psihiatri, ki so se odmaknili od biološko-
medicinske perspektive, so poudarjali štiri
nova spoznanja za psihiatrično prakso:
L pomen tega, da sprejmemo pacientovo
izkušnjo glasov;
2.	nujnost boljšega razumevanja jezika, s
katerim pacient opisuje svojo izkušnjo, njegov
simbolni svet in svet emocij;
3.	človeku je treba pomagati, da se nauči
pogovarjati z glasovi, kar vključuje tudi učenje
o razpoznavanju dobrih in zlih glasov; pacient
se uči o svojih negativnih čustvih, kar krepi
njegovo samozavest;
4.	pacienta je treba spodbujati, da najde
ljudi s podobnimi izkušnjami, da bere litera-
turo o tej temi in da na ta način premosti
izolacijo in tabuiziranje dejstva, da slišijo gla-
sove (ibid.: 26).
Romme in Sandra Escher (1991) sta razde-
lila glasove na štiri skupine. Glasovi so lahko
metafore, saj pogosto govorijo isto kot ljudje
in so neposredno povezani z dano situacijo.
Potem so lahko varovalni mehanizem pred
grozečimi spomini. Tako je slišanje glasov
značilno za ženske, ki so kot deklice preživele
nasilje. Nekateri glasovi pomenijo izražanje
želje in omogočajo socialni kontakt, pogovor
in pripovedovanje drugemu človeku. To je po-
gosto značilno za osamljene ljudi, ki tako s po-
močjo glasov povabijo na primer prijateljico na
kavo. Glasovi pa so lahko tudi strategija za
preživetje v življenjsko nevarnih in skrajno
travmatskih situacijah, kot je na primer situa-
cija mučenja, holokavsta ali posilstva. Smisel
pomoči je, da odkrijemo, od kod glasovi izvi-
rajo in kako bi človeku pomagali, da bi živel
kvalitetno tudi brez njih.
Eden od prizadetih ljudi, ki sliši glasove, je
zapisal:
Ne vem, odkod prihajajo glasovi in kaj pome-
nijo. Kar vem, je, da pripadajo meni in da bodo
ostali. Čeprav znam bolje ravnati z njimi kot
pred leti, mi je še vedno težko živeti z njimi.
{Ibid.: 146.)
Vse to dokazuje, da tisto, kar opazovimo,
ni nujno neposredna reprezentacija realnosti.
Ravno nasprotno, svet je prostor simbolov, ki
jih moramo, kot bi dejal Roland Barthes,
»znati brati«. Zanesljivost pojavnega vsakdan-
jega sveta je sicer mogoče meriti in opazovati,
1п1ефге11гато in razumemo pa jih lahko le v
kulturnem kontekstu. Namesto produciranja
kategorialnih zmot pa je vseeno mogoče na-
rediti analogijo med eskimsko izkušnjo govora
o duhovih in pojavom glasov v zahodnih kul-
turah. Njuna legitimacija je v tem, da dobita
obe izkušnji v različnih okoljih isti nasvet:
»Povej ljudem.« Kako kdo to naredi in kakšen
je odziv skupnosti, pa je vprašanje lokalnega
kulturnega konteksta, v katerem človek živi.
Za socialno delo je to prav gotovo izziv, saj
bo delo z ljudmi, ki slišijo glasove, inovacija, ki
bo v Sloveniji odločilno spremenila ravnanja in
odnos do tega pojava na področju duševnega
zdravja.
117
DARJA ZAVIRŠEK
Literatura
R. Benedict (1971), Patterns of Culture. London: Routledge & Kegan Paul Ltd.
M. Douglas (1992), Purity and Danger. London: Routledge.
V. Flaker(1994), Analiza tveganja. Socialno delo 33, 3: 189-197.
J. Hendry, L. Martinez (1991), Nursing in Japan. V: P. Holden, J. Littlewood (ur.). Anthropology and Nursing, Lon-
don: Routledge (56-67).
R. M. Keesing (1993), Ponovno o teorijah kullure. Antropološki zvezki, 3: 23-32.
A. Kleinman, P. E. Brodwin, B.J. Good, M. DELVECcrao Good (1992), Pain as human experience: An introduction. V:
M. DELVECcrao Good, P. E. Brodwin, B. J. Good, A. Kleinman, Pain as Human Experience: An Anthropological
Perspective. Berkeley, L.A., Oxford: Univ. of California Press (1-29).
R. Littlewood (1991), Gender, role, and sickness: The ritual psychopathologies of the nurse. V: P. HoLDEN, J. LittlE-
wood {ш.), Antropology and Nursing. London: Routledge (148-170).
-(1991), Care and ambiguity: Towards a concept of nursing. V: P. HoLDEN, J. Littlewood (ur.), Antropology
and Nursing. London: Routledge (170-190).
R. MiNNICH (1993), Socialni antropolog o Slovencih. Ljubljana: Slovenski raziskovalni inštitut, Amalietti.
P. Rack (1991), Race, Culture and Mental Disorder. London: Routledge.
M. Romme, S. Escher (1993),	Voices. London: MIND.
G. SoMjEE (1991), Social change in the nursing profession in India. V: P. HoLDEN, J. Littlewood (ur.). Anthropology
and Nursing. London: Routledge (31-56).
M. TerčEU (1993), Zdravje in bolezen pri Sokejih (Zoque) v Chiapasu. Etnolog 3: 101-127.
D. Zaviršek (1993), Ženske in duševno zdravje v feministični antropologiji. Socialno delo 32, 1-2: 91-107.
118
Bernard Stritih
PROSTOVOUNO DELO V PREHODNEM
OBDOBJU
V prejšnjem prispevku sem govoril o tem, da
je za razvijanje prostovoljnega dela zelo pomem-
bno, ali smo sposobni vzdrževati dialog med
različnimi nosilci aH udeleženci teh dejavnosti.
Govoril sem o konceptih, ki jih je razvil brazilski
avtor Pablo Freire in ki smo jih v preteklosti ko-
ristno uporabili tudi pri razvijanju novih oblik
socialnega dela. Tukaj pa želim osvetliti dogaja-
nje notranje nepovezanosti, ki jo lahko zaznamo
kot dokaj splošno značilnost v številnih okoljih
pri mnogih ljudeh razvitega sveta. V Sloveniji se
notranja nepovezanost (nepovezljivost, fragmen-
tacija, razlomljenost, razdor, razsutost) dopol-
njuje z nepovezanostjo oz. sprtostjo na družbeni
ravni. Pokazati želim, da je prostovoljno delo
možna pot za celjenje osebnih ran in za iskanje
novih oblik koeksistence in uspešnega sodelo-
vanja različnih skupin, ustanov in gibanj v
Sloveniji.
KAKO NAJ SE IZ PRETEKLOSTI
PROSTOVOLJNEGA DELA NA SLOVENSKEM
UČIMO ZA PRIHODNOST?
Danes se vse bolj zavedamo, da so bile pri
nas že v preteklosti razvite številne oblike pro-
stovoljnega dela, ki so bile v svojem času od-
ločilen korak na poti notranje rasti nacionalne
skupnosti. Ze prebujanje slovenske nacionalne
zavesti je bilo povezano s prostovoljnimi dejav-
nostmi. V drugi polovici devetnajstega stoletja
so se v Sloveniji razmahnile nekatere za tiste
čase nove oblike organiziranih prostovoljnih
dejavnosti, ki so bile odgovor na zelo zahtevne
probleme. Naj tukaj naštejem le vprašanja, ki
so po mojem mnenju ključna:
•	z zemljiško odvezo in z razvojem industri-
je so se tudi v Sloveniji sprožili procesi družbe-
nega razslojevanja, ki so vplivali na večanje
socialnih razlik. S tem so pričele razpadati do
takrat delujoče oblike vaške solidarnosti;
•	družbeno razslojevanje je omogočilo nas-
tajanje slovenske elite v mestih in vaseh. To je
pomenilo, da so se po eni strani rojevale pobu-
de za tekmovanje z do takrat zlasti nemško
elito, po drugi strani pa so nastajale skupine,
ki so razpolagale z določenim presežkom ma-
terialnih dobrin, ki so jih lahko namenjali za
kulturne in socialne dejavnosti;
•	vzporedno z družbenim razslojevanjem so
v Slovenijo prihajale tudi nove politične ideje
in narekovale novo obliko povezovanja ljudi v
politična gibanja in stranke.
Iz zametkov organiziranih gibanj za obram-
bo slovenstva so se razmeroma hitro razvile
mreže prosvetnih, planinskih, športno rekrea-
tivnih in gasilskih društev in dobrodelnih or-
ganizacij, razne oblike zadružništva in mreža
hranilnic in posojilnic, ki so bile zasnovane na
načelu vzajemnosti. Te oblike organiziranega
delovanja so (v glavnem) temeljile na prosto-
voljnem delu. Če se poglobimo v raziskovanje
nastanka posameznih društev, lahko praviloma
odkrijemo sledi pobud in delovanja začetni-
kov, ki so bili izjemni posamezniki. Poleg os-
novnega poklica so razvili še neko drugo
dejavnost, ki je, čeprav na prostovoljni osnovi,
postala glavna vsebina njihovega življenja inje
praviloma vplivala tudi na nastanek novih
oblik povezanosti v širšem krogu ljudi.
Zal pa je zaradi politične polarizacije kma-
lu prišlo do grupiranja vseh dejavnosti v dveh
Za pomoč in nasvete pri pisanju tega članka se avtor zahvaljuje sodelavcu dr. Miranu Možini.
119
BERNARD STRITIH
ali treh taborih. V vaških okoljih je cerkev
uporabljala svoj vpliv tudi za doseganje po-
litičnih interesov, pri srednjem sloju v mestnih
okoljih se je razvila agitacija za liberalno poli-
tično usmeritev, med delavstvom pa so se po-
časi širile tudi socialistične ideje. V začetku
tega stoletja je polarizacija na osnovi političnih
ideologij (seveda so med različnimi sloven-
skimi deželami obstajale pomembne razlike;
na Primorskem npr. polarizacija ni bila tako
izrazita, ker je prevladala potreba po nacio-
nalni samoohranitvi) zasenčila vse druge sesta-
vine številnih oblik organiziranega prosto-
voljnega dela. Čeprav so številne organizacije
povezovale ljudi in omogočale uresničevanje
različnih potreb oz. uresničevanje širokega
spektra individualnih pobud, lahko dobimo
vtis, da so stregle zlasti pridobivanju političnih
somišljenikov in promociji posameznih povz-
petnežev.
Po prvi svetovni vojni so se družbene raz-
mere v Sloveniji bistveno spremenile:
•	veliki deli nacionalnega ozemlja so ostali
zunaj meja Slovenije;
•	ker je Slovenija dosegla nacionalno os-
voboditev, se je zmanjšal povezovalni vpliv na-
cionalnih idej in simbolov;
•	družbeno razslojevanje se je pokazalo v
svoji goli brezobzirnosti;
•	v delovanju političnih strank so se kazali
vplivi iz drugih delov Jugoslavije. Slovenija se
ni niti za korak približala demokratizaciji
družbe in njenih ustanov. Dogajanje je bilo za
intelektualce vse manj pregledno;
•	širiti se je pričel strah pred socialistično
ideologijo, hkrati pa so se ukoreninila tudi
nekatera levičarska gibanja.
V obdobje po prvi svetovni vojni se je torej
Slovenija srečala z novimi razmerami, ki so
skrivale številna protislovja. Slovenija je glede
na svojo gospodarsko razvitost in visoko civili-
zacijsko raven dobila v Jugoslaviji mesto, ki je
omogočalo nove razvojne korake, vendar se je
notranji razdor nadaljeval. Ko so slovenski
politiki namesto na birokratski Dunaj hodili v
Beograd, so poskušali tam trgovati z interesi
Slovenije za koristi svojih strank. Zanemarjena
je bila nuja po notranjem usklajevanju raz-
ličnih političnih teženj. Kaotičnost so izrabljali
aktivisti komunistične partije, ki so dobivali
vse večjo moč. Hkrati ko se je razplamtevalo
sovraštvo do levičarjev in strah pred njimi, so
družbeni odnosi v Sloveniji postajali vse bolj
primitivni. Polarizacija javnega mnenja je izni-
čila pestrost in raznolikost življenja na mnogih
področjih. Tudi dejavnosti, ki so temeljile na
prostovoljni osnovi, se niso mogle izogniti
korupciji.
Druga svetovna vojna je bila za Slovenijo
obdobje najhujše ogroženosti. Okupacija, ki
sta jo izvedli Nemčija in Italija, industrijsko
neprimerno bolj razviti kot Slovenija, je že
sama po sebi prinesla pretres — nasilno reor-
ganizacijo vseh ustanov in spremembo življenja
za posameznike in družine. Načrtno raznaro-
dovanje in preganjanje ljudi, ki so se zavzemali
za slovenstvo, pa je sprožilo val odpora. Ned-
vomno smo Slovenci v času druge svetovne
vojne pokazali neverjetne zmožnosti organizi-
ranega povezovanja in socialne soHdarnosti.
Mreža prostovoljnih dejavnosti je bila v takih
razmerah neprecenljiva za ljudi in za ohranitev
družbene kohezivnosti. Žal pa ni bila pre-
sežena delitev na dva tabora. Ideja, ki je imela
v začetku vojne velik povezovalni vpliv, je bila
izražena v geslu: »Tujega nočemo, svojega ne
damo!« Zavračanje tujega verjetno ni pome-
nilo le zavračanja tujega jezika, ampak tudi za-
vračanje novih oblik življenja, ki so bile odraz
oz. produkt industrijske dobe. Ob koncu vojne
smo Slovenci doživeli (morda je bolje, da ne
uporabimo izraza »smo si izborili«) nekaj, kar
je bilo ravno nasprotno od naših sanj. Svetov-
na politika nas je dodelila sovjetskemu bloku.
Res je, da smo se otresli nemških oz. avst-
rijskih in italijanskih vplivov, vendar nas je sve-
tovna politika prepustila sovjetski vplivni sferi,
in to je dejansko pomenilo pospešeno uvajanje
povsem tujih vplivov. Spontane želje Slovencev
po pravičnosti, enakopravnosti in nacionalni
svobodi so partijski ideologi spretno izrabljali
za prikrito uresničevanje tujih političnih inter-
esov in za vzpostavljanje družbenega sistema,
ki je temeljil na marksističnem znanstvenem
nauku. Morda je še prezgodaj, da bi ocenje-
vali, kako globoko so segli vplivi partijske
oblasti, vsekakor pa smo v povojnem obdobju
sprejeli veliko tujega, npr. ideje o kmečkih
zadrugah in razne oblike obveznega prosto-
voljnega dela, hiter razvoj težke industrije, ki
je bila pomemben člen jugoslovanske vojne in-
dustrije. Hkrati smo izgubili veliko »svojega«:
120
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
Slovenci se nismo odrekli le političnim svo-
boščinam in pravicam državljanov, ampak tudi
številnim oblikam prostovoljnega dela in
združevanja.
Na področjih vzgoje, socialnega varstva in
zdravstva oz. duševnega zdravja so se dogajale
velike spremembe. Zaradi sprememb v načinih
zaposlitve in življenja so se zmanjšale možnosti
pomoči v sorodstvenih in sosedskih mrežah,
bistveno so se zožile funkcije družine, hkrati
pa so se razvijale nove potrebe in seveda tudi
nove oblike človeških težav in stisk. Partijska
država je najprej uporabila vsa sredstva, da je
iz naštetih področij družbenih dejavnosti izlo-
čila vpliv cerkve, hkrati pa so bila vložena ve-
lika sredstva za izgradnjo mreže strokovnih
služb. Ves čas povojnega razvoja je partija skr-
bela za ideološko propagando, ki nikoli ni bila
jasno ločena od strokovnih prispevkov in raz-
mišljanj. Partijski ljudje so znali spretno po-
vezati vero v marksistični nauk s strahovi, npr.
s ksenofobijo in manjvrednostnimi občutki pri-
padnikov majhnega naroda. Tako se je razvila
miselnost, ki je zaradi svoje notranje para-
doksnosti delovala kot slepilo in obramba
proti novim miselnim tokovom v svetu. Šte-
vilne družboslovne in filozofske pojme je ide-
ološki aparat spremenil v nekakšne modne
besede in fraze. Ena najbolj zlorabljenih besed
je bila gotovo »demokracija«. Uporabljali smo
jo z vsemi mogočimi pretiravanji, hkrati pa so
ideologi budno pazili na to, da o problemih
praktičnega uveljavljanja demokratičnih načel
ni bilo mogoče resno razpravljati. Vzdrževali
so površno mišljenje in vtis, da je mogoče vsa
zapletena protislovja demokracije odpraviti z
ustrezno kombinacijo (magičnih) besed, npr.
»socialistična demokracija« ali »prava demo-
kracija«. Hkrati pa je to v praksi pomenilo, da
o ključnih vprašanjih odločajo ljudje, ki jih za
to pooblasti »avantgarda«, namreč, partijski
aparat. Če so ljudje podvomili v take postop-
ke, so jim novinarji in strokovnjaki postregli s
strašljivimi podobami z Zahoda in na koncu so
znali tudi potrkati na zdravo samozavest
majhnega naroda, ki si pač ne dovoli, da bi ga
tujci učili o tem, kaj je demokratično in kaj ne.
Morda se zdi, da se nekaj let po rušenju
berlinskega zidu ni več smiselno ozirati nazaj
in razmišljati o slepilih, ki so jih uporabljali
vzhodnoevropski režimi. Smisel te razprave
vidim v iskanju novih poti v prihodnost. Pri
tem je najhujša zmota, če mislimo, da lahko s
preteklostjo opravimo tako, da neko obdobje
opredelimo z ideološkimi oznakami in se pre-
pričujemo, da bo sprememba družbenega reda
sama po sebi prinesla rešitev za pereče prob-
leme sedanjosti. Ena od slepih peg socializma
je mišljenje, da ekonomski razvoj in bogatenje
avtomatično pomeni že tudi rešitev socialnih
problemov. Danes vemo, da ekonomski razvoj,
materialno bogastvo in razvitost proizvodnih,
trgovskih, prometnih in turističnih dejavnosti
prinaša večjo izbiro možnosti, s tem pa tudi
nove dileme in večjo nevarnost dezorientacije.
Dosežena stopnja razvoja obvezuje vse nosilce,
da vsak po svoje iščejo in uresničujejo mož-
nosti nadaljnega razvoja. Začenjamo se zave-
dati, da vsak nered ali zastoj v razviti družbi
prinaša nevarnost socialnih, političnih in ek-
oloških katastrof. S spremembo družbenega
reda se odpirajo nove možnosti, vendar jih ne
bomo mogli uresničiti, če se ne bomo znebili
slepih peg, V novih razmerah, ki šele nastaja-
jo, oziroma, ki jih soustvarjamo, bomo odkrili
nove razsežnosti neugodnih situacij. Mnoge
težave, ki so bile videti enostavne, se bodo po-
kazale v vsej zapletenosti. V tem trenutku na-
šega razvoja sta pomembna zavest in znanje o
tem, kako se spreminjajo pogledi pri strokov-
njakih v razvitih deželah in kako je mogoče v
sedanjih razmerah ustvarjati novo vizijo za živ-
ljenje in delovanje tehnološko visoko razvite
civilizacije. Helmut Willke je v uvodu svoje
knjige zapisal te misli:
/.../ saj modernost nie drugega ne označuje bolj
natančno kot prav eksplozivnost in tveganost
komaj še obvladljive družbene kompleksnosti.
To je mogoče ponazoriti z namerno ostro za-
risanim primerom: medtem ko se je pred drugo
svetovno vojno še zdela sprejemljiva omejitev
problematike modernih družb — v skladu z
marksistično teorijo — na centralni problem
razmerja med kapitalom in delom, med produk-
cijskimi silami in produkcijskimi odnosi, se zdi
v današnjih razmerah to zoženje že kar nevarno.
Problemi znanstveno tehnološke samoogrože-
nosti Človeštva, problemi oboroževalne tekme,
prenaseljenosti, zloma tradicionalnih družin-
skih struktur, problemi družbeno inducirane
ogroženosti psihičnega in fizičnega zdravja.
121
BERNARD STRITIH
sprevrženih učinkov načrtovanih strategij delo-
vanja, komunikacijske povezanosti razvitega
sveta itn., pa tudi na videz neznatni problemi,
npr. kako je mogoče oziroma Če je sploh mogoče
»ciljno naravnano« in vsaj kolikor toliko zanesl-
jivo usmerjati univerzitetni sistem, veliko pod-
jetje, stranko ali velemesto. Teh vprašanj ni
mogoče več ustrezno obravnavati in reševati, če
se jih lotevamo z omejene perspektive enega sa-
mega problema. (willke 1993: 9.)
V gornjem citatu najdemo vznemirljivo
misel, da je lahko družbena kompleksnost
problem, saj je ni mogoče obvladati na eno-
staven način. V Sloveniji smo še do nedavnega
s ponosom govorili o vehkih dosežkih znan-
stvenega in tehnološkega razvoja, zato nam je
še težko priti do zavesti o znanstveno-tehno-
loški samoogroženosti. Na videz neznatni pro-
blemi se lahko nenadoma sprevržejo v resno
nevarnost in pokažejo se šibke točke, v katerih
se lahko eksplozivno zrušijo celi kompleksi
sistema. Še vedno omalovažujemo zlasti pro-
bleme na področjih vzgoje in izobraževanja,
zdravstva in socialnega varstva. Čeprav že
dolgo govorimo o družbenih koreninah vzgo-
jnih motenj, raznih duševnih težav, nekaterih
»modernih bolezni« in sprememb v delovanju
družin, vseeno še nismo uresničili veliko spre-
memb, ki jih narekujejo drugačna gledanja. S
številnimi sodobnimi idejami se v Sloveniji
dogaja nekaj podobnega, kakor se je dogajalo
z nekaterimi družboslovnimi pojmi (npr. z
rabo besede demokracija) — postajajo »mod-
ne besede«. Bojim se, da bi tudi »prostovoljno
delo« lahko postalo nekakšna modna zadeva.
Da bi lažje razumeli, kako lahko preteklost
določa sedanjost in prihodnost prostovoljnega
dela, nam pomaga tudi misel nemškega pisa-
telja Günterja Grassa, s katero je v javnosti
komentiral rušenje berlinskega zidu. V vse-
splošni evforiji za nemško združitev, ki je ta-
krat vladala v obeh Nemčijah, se je pisatelj
upiral takojšnji odpravi razlik in je zagovarjal
postopno povezovanje dotlej strogo ločenih
držav. Svoje stališče je utemeljeval s trditvijo,
»da so se najbrž v petintridesetih letih sociali-
zma tudi Vzhodni Nemci marsičesa naučili in
da ni smiselno poseči v razvoj države, še pre-
den so obnovljene njene normalne povezave s
svetom«. Tudi sam menim, da je za vse ljudi.
ki danes živijo in delajo v bivših socialističnih
državah, zelo pomembno vprašanje, česa so se
naučili in česa so se »odučili« v prejšnjem
sistemu.
V Sloveniji smo v preteklih štiridesetih
letih spremenili način življenja in dela. V ob-
dobju ene generacije smo se spremenili v in-
dustrijsko razvito državo. Vse to je vplivalo na
globoke spremembe v medsebojnih odnosih na
vseh ravneh — od družine do življenja v urba-
nem okolju in postopnega večanja mobilnosti
zaposlovanja. Vse to pa pomeni, da so se
povečaU ekonomski kazalci, pa tudi socialna
tveganja, ki so jim posamezniki in družine iz-
postavljeni. Nikakor ne moremo zanikati, da
smo tudi na področjih ustreznih družbenih
služb dosegli kar neverjeten razvoj, vendar so
sposobnosti ljudi omejene. Zato se ni mogoče
izogniti številnim stresom in novim oblikam
trpljenja ljudi, ki ga prej nis(m)o poznali.
Vzporedno s tem, ko uvidevamo, da se veča
število primerov osebnih stisk, družinskih pre-
tresov in primerov socialne dezorientacije, se
učimo tistih poglavij moderne kulture, ki omo-
gočajo, da opustimo moralno obsojanje nes-
rečnih posameznikov in družin ter se pričnemo
zavedati, da to niso le težave posameznikov,
ampak da so to hkrati tudi problemi skupnosti.
Čeprav so v času socializma številne prosto-
voljne dejavnosti zamrle, druge pa so bile pod
strogim nadzorom, so se v obdobju po drugi
svetovni vojni vendarle razvijale (v t. i. nefor-
malni sferi) tudi razne oblike medsebojne po-
moči in človeške vzajemnosti, ki prej niso bile
znane (npr. medsebojna pomoč pri zasebni
gradnji hiš, novi načini varstva otrok, človeška
tolerantnost pri zaposlovanju invalidov, odpi-
ranje družin za sprejemanje pomoči in vzajem-
na pomoč starejšim ljudem itn.). Pomembno
je, da smo se začeli »odučevati« številnih pred-
sodkov (npr. do duševnih bolezni, razvez,
novih oblik skrbi za stare ljudi zunaj družin).
Vendar vse te spremembe pri posamezniku
večkrat vzbudijo tudi hude strahove.
Gibanje t. i. »moderne« na Zahodu in na
Vzhodu podpira zavestno usmerjanje k po-
trošništvu in poudarjanju svetlih plati življenja
(zdravje, mladost, užitki, udobje, varnost, red
itn.). Ob nenadnih življenjskih spremembah pa
se zgodi, da posamezniki kakor skozi razpoko
v fasadi zagledajo drugo plat (bolezen, boj s
122
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
smrtjo, umiranje, životarjenje, obremenjeno s
trpljenjem, prevladovanje kaosa in entropije
nad redom). Taki trenutki niso nevarni le za
ljudi, ki se jim to dogaja, ampak lahko pome-
nijo tudi socialno nevarnost (katere resnosti ni
mogoče predvideti), ker lahko posamezniki v
trenutku dezorientacije zaidejo v različne ob-
like nesocialnega ah protisocialnega vedenja
(individualne paranoidne reakcije, združe-
vanje v fundamentalistično usmerjene verske
sekte ali združevanje v skupine z znamenji po-
litičnega terorizma). Slovenci, ki smo nagnjeni
k idealiziranju svoje dežele, gledamo zviška na
pojave množične socialne bede in propadanja
celih mestnih četrti, mest in tudi večjih ob-
močij, kar se dandanes dogaja ne le v zaostalih
predelih sveta, ampak tudi v mestih ZDA. Zdi
se nam, kot da se v Sloveniji, ki je del Evrope,
kaj takega ne more zgoditi. Pri tem pozablja-
mo, da poskuša ravno Evropa zdraviti svojo
dedno obremenjenost s krvavimi nacionalisti-
čnimi vojnami tako, da se povezuje v multina-
cionalno in multikulturno skupnost narodov.
To za Slovenijo nedvomno pomeni, da se pred
kaotičnimi procesi (ki spremljajo prestrukturi-
ranja modernih družb) ne bomo mogli več
varovati z zapiranjem zunanjih meja.
V zadnjih petdesetih letih so se predstave o
času pri nas spremenile. Sprva so bile vezane
na manjavo dneva in noči in na potek letnega
ciklusa rasti, ki pomeni stalno ponavljanje in
obnavljanje življenja v naravi. Po industrijski
revoluciji je človeštvo pričelo razvijati pred-
stave o poteku časa, vezane na mehanični čas,
ki je enoličen, a omogoča nastajanje neslute-
nega obsega mrež, v katerih je mogoča koordi-
nacija dela in zelo raznorodnih dejavnosti v
celoto, ki je podobna velikanskemu stroju. Ker
pa se človek ne more sprijazniti z enoličnim
tokom časa, prav tako kot se ne more sprijaz-
niti z nesmiselnostjo (absurdom) svojega biva-
nja, se je na zahodni polobli izoblikovalo novo
doživljanje časa kot nenehnega napredka v
razvoju gospodarstva, prometa in zvez, znano-
sti in osebnega standarda ljudi. Te predstave
so ideologi vcepili tudi v miselnost narodov
Vzhodne Evrope. Kot nekakšen nadomestek
vere v posmrtno življenje smo se učili vere v
lepšo prihodnost. Ta korak v učenju je bil ver-
jetno potreben, saj so se drugačnega doje-
manja časa razviti narodi učili že mnogo prej.
vendar so to hkrati tudi zelo nevarni premiki,
ki lahko pomenijo razpoko v temeljih družbe.
Če se uveljavi predstava družbe kot veli-
kega (gospodarskega) stroja, ki ga je mogoče
usmerjati k zaželenim ciljem (večine ali avant-
garde ali elitne manjšine), potem take pred-
stave nujno pripeljejo v brezobziren boj za
prevlado oz. v boj za oblast nad krmilnimi me-
hanizmi družbenega ustroja. V fevdalizmu je
boj za privilegije stabiliziral družbo, in nekaj
podobnega se je pričelo dogajati v deželah
realnega socializma. Vendar je bila ravno ideja
napredka tista točka programskih obljub par-
tije, ki je zahtevala, da so rezultati primerljivi z
razvojnimi dosežki zahodnih držav. Ker takih
rezultatov ni bilo, ni bilo več mogoče obvladati
nezadovoljstva ljudi. Ljudje se v obdobju so-
cializma niso privadili le na drugačen način
življenja, sprejeli so tudi nov pogled na svet in
vero v znanost. Postali so bolj dinamični,
njihovo vedenje pa bolj racionalno, vendar
miselnost, ki je ustrezala začetkom razvoja in-
dustrijskih družb, današnjim razmeram ne us-
treza več. Nikakor ne moremo reči, da so se
državljani razvitih držav preobjedli vseh mogo-
čih dobrin, niti, da imajo vsi prebivalci teh
držav zagotovljeno dostojno raven materialnih
dobrin. Pač pa je v razvitih deželah dozorelo
spoznanje, da se lahko vrtenje v začaranem
krogu proizvodnja-potrošnja stopnjuje tudi do
samouničenja. Vse več ljudi ugotavlja, da mora
zahodni Človek izstopiti iz nenehnega prizade-
vanja po zviševanju standarda materialnih do-
brin in razviti doslej zanemarjene sposobnosti
sožitja (koeksistence) in koevolucije. Elisabeth
Lukas govori o tem, da sodobni ljudje v raz-
vitih državah ne potrebujejo le altruizma
drugih (kadar se paČ znajdejo v stanju potre-
be), ampak potrebujejo altruistične dejavnosti
kot zdravilo za stiske, ki jih prinaša sodobni
način dela in življenja v blagostanju:
Altruizem ima iste učinke kot joga, duhovnost
ali meditacija. To so popolnoma novi vidiki v
družbi, ki je imela dolgo časa na svojih pra-
porih zapisano kariero, blagostanje in uživanje
ter si je s tem pridelala ne samo preobilico
srčnih infarktov, ampak tudi obilje duševne
razdraženosti. (LuKAS 1994: 186.)
Profesor za filantropske vede na univerzi v
Indianapolisu Robert L. Payton razvija
123
BERNARD STRITIH
podobno predpostavko o duhovnem pomenu
altruizma v okviru prostovoljnih dejavnosti.
Filantropijo definira kot prostovoljno služenje,
prostovoljno dajanje in prostovoljno povezo-
vanje za javno dobro.
Prostovoljno služenje in prostovoljno dajanje
prek prostovoljnega povezovanja omogoča smi-
sel, namen in upanje:
smisel lahko najdemo preko prostovoljnega
povezovanja z drugimi;
ta smisel dobi »višjo« kvaliteto, ko je namen
povezovanja služenje drugim ljudem, do katerih
sodelavci prostovoljnih združenj nimajo nobene
formalne obveznosti;
ljudje odkrijejo upanje v svoji lastni sposob-
nosti za delo z drugimi v služenju, v katerem
presegajo sami sebe.
To še zlasti velja, ko prostovoljne dejavnosti
segajo prek posameznih etničnih meja in drugih
skupnostnih povezav in k tujcem. Mnoga prosto-
voljna združenja pomagajo ljudem, za katere ni-
majo nobenih formalnih odgovornosti. Pri tem
pomagajo svojim članom razvijati občutek lastne
vrednosti, odkrivati širši občutek namena in
novo vrsto upanja.
Utemeljeno — bolj na osnovi izkušenj kot
na osnovi raziskav — lahko veijamemo, da
ljudje razvijajo zaupanje in se učijo biti zau-
panja vredni s sodelovanjem v prostovoljnih
združenjih. Prostovoljna združenja, ki presegajo
etnične povezave, so mehanizem za razvijanje
zaupanja v vsej skupnosti.
Prostovoljna združenja, ki se ukvarjajo s
kompleksnimi vprašanji, kot je npr. okolje,
povezujejo ljudi, da začnejo reševati socialne in
skupnostne probleme. V procesu razvijajo nove
veščine pogovarjanja in postanejo bolj spre-
jemljivi za kompromise in vzajemno prilaga-
janje. (Patton 1994.)
Te ugotovitve in razmišljanja pa ne veljajo
le za državljane gospodarsko razvitih držav,
ampak tudi (ah pa še bolj) za ljudi iz dežel v
prehodnem obdobju. Vendar se tako mišljenje
težje uveljavlja v deželah, ki so razvile le sanje
o visokem standardu. Zato ni smiselno v jav-
nosti pretiravati z grožnjami o nevarnostih vi-
sokega standarda, ker ima lahko to tudi
protislovne učinke. Jürg Willi poudarja, da je
za razvoj potencialov pomembno povezati ob-
čutke dolžnosti z občutki veselja in ljubezni.
Tako kot gibanje za varstvo okolja ne nastopa le
s svareči m žuganjem kazalca, ampak si priza-
deva uresničiti proces učenja, ki nam bo poma-
gal, da bomo postali občutljivi za kompleksne
samoregulativne sisteme v naravi, da jih bomo
pričeli spoštovati in občudovati, je prizadevanje
te knjige usmerjeno v razvijanje zavesti bralca o
tem, da je on sam del časovnih in prostorskih
mrež. S svojim delom želim bralce spodbujati k
mišljenju, da koevolucije v svetu soljudi ni
vredno uresničevati le zaradi občutka dolžnosti,
ampak so enako pomembni občutki Človeške
povezanosti in veselja. (WiLLI 1985: 23.)
Razvijanje altruističnih dejavnosti v nek-
danjih socialističnih deželah, in to velja tudi za
Slovenijo, ni le nekaj postranskega, ampak je
vsaj tako nujno kot gospodarska uspešnost.
Ravno z razvijanjem prostovoljnega dela je
mogoče posredovati ljudem drugačne izkušnje
o družbi, pa tudi o njih samih in o njihovem
življenju. Aleksander Solženicin govori o tem,
da je zahodna propaganda za rušenje socialis-
tičnih sistemov spretno uporabljala poudar-
janje človekovih pravic, vendar je za ponovno
obujanje gospodarskega, političnega in social-
nega življenja teh držav enako pomembno
poudarjanje dolžnosti kot pravic.
Človekova svoboda kot nujno sestavino zaobsega
prostovoljno samoomejevanje v korist drugih.
Naše dolžnosti bi naj nam bile pomembnejše
kot naša svoboda /.../. Moralo bi se nam pos-
rečiti, da si prisvojimo duha osebne skromnosti,
ki bi ga lahko izročili naprej svojim otrokom.
(Solženicin 1990: 39-)
Sociologi ugotavljajo, da mehanizmi civilne
družbe v Sloveniji niso razviti in da nimajo niti
približno takega pomena kot v sosednjih drža-
vah Evropske skupnosti. Menim, da Slovenija
ne more izbrisati nobenega dela svoje pretek-
losti in da si tudi ne bi smeh prizadevati, da bi
pozabili zgodovino — se pravi, spomin na
stvarnost, ki so jo živeli naši predniki —, pa
tudi tistega ne, česar smo se naučili (skupaj z
vsemi spremembami, ki so se uresničile) v
bližnji preteklosti. Tako se npr. ne moremo o-
tresti industrije, multikulturnosti in multina-
cionalnosti. Edina možna pot iz sedanjosti v
prihodnost pelje skozi učenje. Vprašanje je, ali
124
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
se nam bo posrečilo razviti dovolj kompleksno
vizijo razvoja, ki bo ustrezala današnji Slove-
niji in vsem njenim prebivalcem.
RAZVIJANJE PRAVIL IN STRATEGIJE ZA
PREHODNO OBDOBJE V OKVIRU
PROSTOVOLJNIH DEJAVNOSTI
Paul Watzlawick je na svetovnem kongresu
psihoterapevtov v Hamburgu julija 1994 govo-
ril o možnostih za spreminjanje socialnih siste-
mov. Po njegovem mnenju ni mogoč nenaden
prehod v nov način delovanja sistema. Za tak
prehod je potreben Čas. Člani sistema pa v tem
obdobju potrebujejo posebna pravila o začas-
nem urejanju medsebojnih odnosov. Pravila
vedenja in komuniciranja v prehodnem ob-
dobju ne bi smela vnaprej določiti tistega, kar
se mora šele razviti kot rezultat medsebojnega
dogovarjanja in skupnega razvijanja smiselnih
usmeritev v prihodnost. Hkrati je pomembno
zaupanje v to, da nihče ne bo pobegnil iz situa-
cije in da tudi ne bo poskušal izigrati drugih
članov socialnega sistema. Pomembno je, da v
prehodnem obdobju člani sistema razvijejo
ideje, ki »zagrabijo« in držijo vse člane, dokler
cilji prehoda niso uresničeni.
Leta 1975 sem se kot psiholog in strokov-
njak za skupinsko dinamiko vključil v projekt
prostovoljnega dela, t. i. Terapevtsko kolonijo
za otroke s psihosocialno problematiko na Ra-
kitni, ki je potekal v sodelovanju treh ustanov:
Pediatrične klinike. Inštituta za sociologijo in
filozofijo in Višje šole za socialne delavce (te-
danji naslovi). Idejni vodja projekta je bila
Anica Kos, pri razvijanju teoretskega koncepta
pa so imeli pomembno vlogo zlasti sociologi
Adam Franko, Stane Saksida in Janez Dokler.
Moja naloga naj bi bila voditi usposabljanje
ekipe prostovoljnih sodelavcev za skupinsko
delo in sodelovati v raziskovalnem delu pro-
jekta. Ključna ideja pravzaprav ni bila prosto-
voljno delo, ampak »drugačnost« (takrat smo v
dogovorih s študenti, prostovoljnimi sodelavci,
uporabljali zlasti pojma »alternativno« in »no-
va znanstvena paradigma«). V času, ko se je
dozdevalo, da pri nas spet prevladuje monoli-
tizem, ko so bile zadušene nekatere nove tež-
nje v kulturi in znanosti, smo dobili možnost
prekusiti drugačen način vzgojno-terapevtske-
ga dela z otroki. Vendar smo že ob prvih
pogovorih skupine prišli do izkušnje, kako
težko je izstopiti iz okvirov miselne igre, ki
sem jo sam pri sebi večkrat opredeUl s
stavkom, ki smo ga takrat pogosto slišali: »Saj
imamo najboljši politični sistem, le da ne de-
luje, kot bi moral.« Po eni strani je kazalo, kot
da vse, za kar se odločimo, pomeni le stopnje-
vanje samoupravnih prizadevanj (torej ni prav
nič »drugače«, ampak je tako, kot bi pravza-
prav moralo biti vsepovsod), po drugi strani pa
so ideološko pooblaščeni ljudje vendarle izra-
žaU svoje dvome in nas opredeljevali kot
mlade idealiste, v posebnih primerih pa tudi
kot sanjače.
Ko sedaj poskušam analizirati procese, ki
so se pričeli leta 1975, in poskušam prikazati
naše miselne okvire ter njihovo udejanjanje v
luči nove znanstvene paradigme, čutim poseb-
no močno potrebo po tem, da bi pokazal, kako
je novo nastalo kot rezultat skupnega tveganja
in dela. To novo pa je bilo mogoče doseči le z
vrtoglavim skokom, in ko se nam je ta skok za-
res dogodil, ravno tega novega še vedno nismo
znali zadovoljivo opisati niti nismo mogli v
miselnem procesu zares ponoviti skoka, ki je
bil v praktičnem delu z otroki že narejen. Imeli
smo težave s tem, kako naj sami razumemo ti-
sto, kar se je zgodilo. Zato pa nas niso mogli
razumeti niti drugi.
Ko smo se v času priprav na kolonijo do-
govarjali, kaj bi želeli delati na Rakitni, so pri-
hodnji sodelavci eden za drugim razlagah, da
želijo pomagati otrokom, vendar jih ne želijo
vzgajati tako, kakor so vzgajali njih. Marsi-
kateri prihodnji »vzgojitelj« je glasno poudar-
jal, da ne želi otrok k ničemur siliti in da tudi
ne želi in ne namerava ničesar prepovedovati.
Priznam, da sem bil ob takem govorjenju kar
malo prestrašen, pa tudi razdražen in navse-
zadnje radoveden. Začuden in razdražen sem
bil, ker se mi je zdelo, da so se fantje in de-
kleta odločili, da bodo prevzeli vloge vzgojite-
ljev, a še preden se je delo pričelo, so si
onemogočali razmišljanje o tem, kako naj svo-
jo funkcijo opravijo. Radoveden pa sem bil,
ker sem vendarle verjel, da to ni potegavščina
in da naši sodelavci resno iščejo način, kako bi
lahko vzgajaU otroke tudi brez prisile in zastra-
ševanja. Če sem odkrit, mi je bilo to prav-
zaprav zelo všeč, a hkrati nisem čisto verjel, da
je kaj takega sploh mogoče.
125
BERNARD STRITIH
Nekajdnevni izkustveni trening skupinske-
ga dela je pokazal vso notranjo protislovnost
izvajalcev projekta, pa tudi protislovnost
naloge, ki smo se je lotevali. Tudi naš pogovor
je bil spočetka vse prej kot sproščen. Bilo je
precej eksplozij in preganjanja čarovnic, skrat-
ka, bilo je več napetosti kot harmonije, vendar
smo vztrajali in v pogovorih ob treningu sku-
pinskega dela kar nekaj dni razvijali zamisel.
Vztrajali smo, čeprav se nam je vmes večkrat
zdelo, da smo se spustili v nekaj nemogočega.
Takrat sem si precej pomagal z mislijo beogra-
jskega psihologa Josipa Bergerja, ki je napisal,
da je poglaviten problem človeka moderne
dobe njegova fragmentacija. Človek, ki je no-
tranje neskladen (fragmentiran - nalomljen -
razsut), je izgubil možnost, da najde svojo
naravno oporo v stiku s seboj. Izgubil je
občutek za lastne potrebe in nalahko vstopa v
nestvarne in destruktivne oz. avtodestruktivne
odnose z drugimi.^
Ne Berger ne Laseh nista pisala o tem,
kako je lahko srečevanje z ljudmi, pri katerih
je poudarjena nota narcističnega vedenja, tudi
zanimivo. V pogovorih v skupini prostovoljnih
sodelavcev so se kar iskrile zanimive misli in
nenavadne ideje. Po dveh dneh smo spoznali,
da je naše pogovarjanje seglo previsoko v sfere
filozofije in kritične teorije družbe in da se je
končno za delo z otroki le treba tudi marsikaj
vnaprej dogovoriti. Ko smo končno malo za
šalo, a malo tudi zares ugotovili, da je naša
skupina pač taka, da je vsak član najboljši (vsaj
zase), smo se lahko dogovorili, da se bomo
ravnali po pravilih, ki jih je za uporabo v
tematsko centriranih skupinah napisala Ruth
Cohn (1975: 115-117)1 Pogovor s tem ni postal
prav nič bolj enostaven, ampak bolj varen —
nenadoma smo vedeli, da moramo vztrajati pri
pogovarjanju in da bomo tudi zdržali. Izobli-
kovali smo t. i. Zakone terapevtske kolonije:
1.	Nihče nima pravice nikogar zasmehovati v
zvezi s težavami.
2.	Pretepanje ni dovoljeno — niti med sabo,
niti mene, niti živali.
3.	Ne uničevati in poškodovati inventarja.
4.	Nemira ne bomo kaznovali, pač pa bomo
glasneža poslali v senco, da se umiri.
5.	Tožarjenja ni.
6.	O stvareh se bomo skupaj pogovorili —
vsakdo naj pove, kaj ga skrbi, kaj doživlja —
vsakdo naj pove svoje probleme.
7.	Vsi v skupini si moramo pomagati —
držati moramo skupaj — skupinske skrivnosti
držimo v grupi.
8.	Vzgojitelji morajo biti skupini vedno na
voljo — vedno se lahko obrnete name, tudi
ponoči.
9.	Vzgojitelj in skupina mora vedno vedeti,
kje si.
V praksi smo uveljavili še deseti zakon, ki
pa ni bil nikjer napisan. Ta zakon je zahteval,
da se vzgojitelji ne smemo pogovarjati o posa-
meznem otroku, če ta ni navzoč.
Ko preberemo ta spisek, lahko takoj ugo-
tovimo, da so naši prostovoljni sodelavci ven-
darle popustili v svojem odporu proti siljenju
otrok in postavljanju prepovedi. Pristali pa so
le na tiste prepovedi, ki so jih lahko zagovar-
jali kot smiselne, in le na tiste prisile, brez
katerih ne bi bilo ne skupin ne kolonije.
Organizacijska struktura, ki smo jo ustva-
rili, je bila ohlapna in bi ustrezala kvečjemu za
izvedbo katere od utečenih oblik dela z otroki
in mladino (kolonija, brigada, taborjenje). Naj-
brž pa bi za solidno izvedbo vsake od naštetih
možnih dejavnosti potrebovali dodatna speci-
alna znanja. Lotili pa smo se dosti zahtevnejše
^ Berger je v svojem članku napisal, da lahko to nestvarno, v kar je ujet moderni človek (oz. kar ga oklepa), glede na psi-
hološko šolo imenujemo: telesni oklep, fasada, razcepljenost, utrganost, življenjski scenarij (skript) ali vaba za neproduk-
tivno socialno igro (reket). Tudi Cristopher Laseh v knjigi Narcistična kultura, v kateri je sodobnega fragmentiranega
človeka imenoval narcistični človek, ugotavlja, da je za dezorientacijo in izgubljenost sodobnega človeka bistveno dejstvo, da
sodobna kultura izgublja zgodovinski spomin:
»Človeka z narcističnim karakterjem prihodnost ne zanima deloma zato, ker ga ne zanima preteklost. Težko mu je
ponotranjiti srečne zveze ali ohranjati ljube spomine, s katerimi bo stopil v jutrišnji dan, ki vedno vsebuje tudi negotovost.
Narcistični človek se v svojih zahtevah po priznanju in potrditvi stalno vzporeja in tekmuje z drugimi. Vendar narcis nima
zaupanja v tekmovanje, ker čuti, da tekmovanje nezavedno povezuje z neobvladanim nagonom po uničevanju. Zato se skuša
zavarovati s poudarjanjem pravil in predpisov (za reguliranje medsebojnih odnosov — tekmovanja), hkrati pa računa, da ta
pravila zanj ne veljajo. Na ta način je sodobni narcis vse bolj obsojen na >neposredno sedanjost«< (Lasch 1986:16).
' Bodi sam svoj gospod; govori v prvi osebi ednine; namesto vprašanja izrazi svoje mnenje; bodi avtentičen; ne interpretiraj
vedenja drugih; čim manj posplošuj; ko drugemu poveš, kako ga doživljaš, mu povej tudi, kaj ti to pomeni; motnje imajo
prednost; vsakokrat naj govori le eden; bodi pozoren na telesne znake.
126
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
naloge in edino, kar smo ob pripravah dosegli,
so bila dogovorjena pravila. Ta danes razu-
mem kot temelj, ki nam je omogočil med-
sebojno zaupanje. Na tem temelju je nastal
zahteven dogovor za delo z izredno težkimi
otroki v slabih razmerah z visoko postavljenimi
cilji. Situacija dvojne vezi je bila toliko hujša in
resnejša, ker so postavljeni cilji resnično us-
trezali potrebam časa in prostora.
Naj poskušam ponazoriti situacijo na prvi
koloniji s prispodobo. Predstavljajmo si, na
primer, da se zbere nekaj fantov in deklet, ki
se odločijo, da bodo razvili novo vrsto igre z
žogo. Brah in slišali so o tem; strinjajo se, da ni
vredno spreminjati le posameznih pravil. Edi-
no, kar se jim zdi vredno truda, je povsem dru-
gačna igra. Ko se poskušajo dogovoriti o
drugačnih pravilih, kmalu ugotovijo, da so nji-
hove predstave o tem tako različne, da dogo-
vor ni mogoč. Vendar se dogovorijo o čem
drugem: poskušali bodo igrati drugačno igro,
ne da bi se prej dogovorili o novih pravilih. Pri
tem si zelo resno obljubijo, da se bo vsak kar
najbolj zavzemal za pošteno igro, da bodo vsi
sodelovali z vsemi silami in da bodo storili vse,
da igre ne bi predčasno zapustili. Nespora-
zume bodo reševali skupaj, z dogovarjanjem.
Lahko si mislimo, kakšna bi bila igra, ki bi jo
pričeli na tej osnovi: enkrat dolgočasna, drugič
na meji surovosti, nikoli pa se ne bi moglo
enoznačno reči, kdo zmaguje. Za igralce bi
bilo to gotovo zelo naporno doživetje. Toda
dokler se kdo ne bi izneveril začetnemu dogo-
voru, bi ta zavezoval vsakogar. Bolj kot bi bili
frustrirani, resneje bi morali upoštevati obl-
jubo o medsebojni poštenosti, in to bi jih
držalo v začaranem krogu. Lahko pa si tudi
zamislimo, da bi kateri od soigralcev začutil,
da odstopa od vsakršne lastne zamisli in bi
začel igrati tako, da bi kreativno upošteval vse,
kar bi zaznal pri drugih, in bi se poskušal
drugim prilagoditi. Morda bi igra potem
stekla. Morda bi tudi drugi začutili kaj podob-
nega in igra bi se pričela odvijati po implicit-
nih, doslej še neznanih pravilih. Morda bi bila
to igra, ki ne bi stregla zlasti preskušanju moči
in doseganju zmage, ampak raznim drugim
smotrom. Morda bi se razvila igra, ki bi bila
podobna glasbi ali abstraktni shki.
Ko smo se potem poleti 1975 vsi skupaj
znašli v dejanski situaciji počitniške skupnosti
(ki je bila mišljena tudi kot terapevtska skup-
nost), je dogajanje hitro prerastlo v pravi vi-
har. Otroci so se v času kolonije v zgoraj
opisani (v obliki prispodobe) osnovni vzorec
igre vključih kot partnerji (vredni nasprotniki)
in so vnesli veliko živahnosti, ki se je večkrat
stopnjevala do silovitosti in prestopila meje
grobosti (a ne tako zelo, kot smo se najprej ba-
li). Hkrati pa so vnašali še popolno nepredvidl-
jivost, npr., kako dolgo bo kaj trajalo in koliko
se bo kakšen vzorec stopnjeval. Domnevam,
da je šele to vplivalo na prebujanje strahu pred
stopnjevanjem tega (simetričnega) vzorca. To
pa je omogočilo zasuk v mišljenju in tudi v po-
teku dogodkov. Do njega je prišlo štirinajst dni
po začetku (na polovici trajanja) kolonije.
Dejstva so bila preprosta: v kolonijo so se
vključili osnovnošolke in osnovnošolci, ki so v
svojem okolju večinoma uživali sloves nemir-
nih, neobvladanih in neobvladljivih otrok. V
okolju, kjer nismo grozili s kaznovanjem ne-
mirnežev, pretepačev, kadilcev, pivcev, seksu-
alnih izzivalcev in posmehljivcev, so se tako
hitro razbohotile razne oblike izzivalnega ve-
denja, da smo po dveh tednih skoraj obupali.
Skupno življenje je postalo vse bolj moreče in
nevarno. Starejši udeleženci smo bili od tega
izčrpani in smo se nenadoma znašli na robu
obupa. Ko smo na sestanku terapevtske skup-
nosti rekli, da tako ne gre veČ naprej in da res-
no razmišljamo o predčasnem koncu, so mlajši
udeleženci postali vse bolj potrti. Takrat se je
med nami prvič razvil resen pogovor. Prav od
najmlajših smo slišali vprašanje, zakaj se vsi
skupaj ne ravnamo po napisanih zakonih. Po-
tem se je pričelo življenje v terapevtski koloniji
urejati, zadnji teden pa je skupno bivanje po-
stalo resnično privlačno in prijetno. Ob koncu
terapevtske kolonije ni bilo nikogar, ki ne bi
čutil, da se je med nami razvilo zaupanje, in v
takem vzdušju uresničevanje »zakonov« sploh
ni bilo več problem. V prvi polovici kolonije
smo zakone uporabljali, kot da bomo z njimi
drug drugega nadzirali. Veliko je bilo obtože-
vanja, npr., kdo še ni česa naredil. V drugi
polovici pa smo zakone sprejeli kot notranja
vodila za ravnanje. Ni se več dogajalo, da bi
toliko gledali drug drugemu pod prste, kaj kdo
počne in koliko je naredil, ampak si je vsak
sam začel postavljati kriterije, ki so praviloma
presegali pričakovanja drugih do njega.
127
BERNARD STRITIH
Šele nekaj let pozneje sem pričel razume-
vati, kako so zakoni vplivali na dogajanje. S
prvimi petimi zakoni smo si obljubili, da ne
bomo razvijali odnosov, kakršni vladajo v šolah
in drugih vzgojnih ustanovah. Čeprav ti zakoni
prepovedujejo in omejujejo določene oblike
vedenja, so te omejitve drugačne, kot pa jih
srečamo v pravilnikih o disciplini. Razlika pa
je bila tudi v tem, da so enaki zakoni veljali za
vse udeležence oz. sodelavce kolonije. Prepo-
vedi so take, da varujejo vse člane skupnosti in
ne omogočajo zgolj discipliniranja otrok. Kaže,
da so otroci to spoznah šele takrat, ko jim
kljub stopnjevanim vedenjskim težavam nismo
zagrozili s kaznimi.
Drugi štirje zakoni (in deseti, nenapisani
zakon) pa ne postavljajo prepovedi, ampak go-
vorijo o tem, kako naj člani skupnosti ravnajo,
V koloniji so se udeleženci najbolj pritoževali
nad devetim zakonom, ki je zahteval, da mo-
rajo člani skupine in vzgojitelj vedno vedeti,
kje je (oz, kje so) tisti, ki ga (jih) ni bilo videti
v skupini. Sprva smo verjeli, da je ta zakon
potreben zlasti zato, da smo imeli vsaj osnovni
nadzor, kje je kdo. Pozneje pa se je pokazalo,
da je bil ta zakon zelo pomemben, ker je
narekoval skrb za vsakega člana inje vsakomur
zagotavljal neko pozornost. Deveti zakon je
pravzaprav vpeljal dolžnost, da se ne sme niko-
gar prezreti.
Danes si lahko takratne dogodke razložim
tako: zaradi nevarnih in skrajno obremenilnih
razmer smo bili prisiljeni, da se vsak pri sebi in
vsak zase odrečemo temu, da bi poskušali
neposredno uresničiti svojo vizijo. Beseda
»prisiljeni« na tem mestu nima vsakdanjega
pomena, saj ni bilo mogoče reči, kdo nas je
prisilil, in tudi nismo živeli z občutkom, da
smo se komu ali čemu podredili. Pa vendar je
opredelitev »bili smo prisiljeni« kar prava, ker
do spremembe res ni prišlo zgolj po miselni
poti ali v procesu medsebojnega prepričevanja.
Čeprav nas k spremembi ni silil kakšen ukaz
ali navodilo, smo bih k spremenjenemu vede-
nju prisiljeni, ker smo pričeli drugače dojemati
konfiguracijo prostora medčloveških odnosov
in ker je to vplivalo na nadaljne spreminjanje
tega prostora. Prisiljeni smo bili zaradi besed,
ki smo jih izrekli drug pred drugim oz. drug
drugemu. Prisiljeni smo bih na način, ki je bil
za večino udeležencev edini možni način
prisile, z obljubo. Čeprav smo se v dogovoru
zapletli. Hkrati pa nismo mogli v dogovoru
najti nič takega, kar bi komurkoU omogočalo,
da dogovor enostavno razdre (nihče nas ni
zmanipuliral, nihče izmed nas ni bil nefair in
nihče ni imel takega položaja, da bi lahko
analiziral ali zdravil druge). A vseeno smo bili
prisiljeni, ker smo spoznali naravno mejo naše
majhne skupnosti. Ker smo imeli otroke radi,
smo pravzaprav pristali na prisilo, ki smo jo
večkrat opredeljevali z besedami »kruta pris-
ila«, včasih pa tudi z besedo »suženjstvo«.
Ker se je prva terapevtska kolonija dobro
obnesla, smo nadaljevali z drugimi, podobnimi
oblikami dela in tako so se porodili naši ta-
bori. O zakonih terapevtske kolonije ne pišem
le iz veselja do zgodovine, ampak zato, ker so
se iz teh zakonov razvili prav tisti načini rav-
nanja, ki nam omogočajo, da smo pri delu us-
pešni še danes in da se med nami vedno znova
razvije tudi medsebojno zaupanje.
Moja glavna izkušnja po dvajsetih letih so-
delovanja pri taborih (in dejavnostih ob njih)
je, da medsebojno zaupanje ni kaj nedoloč-
nega in brezmejnega. Razvije se tam, kjer
otroci in odrasli ravnajo po pravilih, ki jih
družijo v skupnost. Marsikomu se zdi discipli-
na, ki jo narekujejo ustaljene navade skupnega
življenja na naših taborih, smešna in neresna,
V resnici pa naš način taborjenja zahteva od
vsakega udeleženca precej odgovorno ravna-
nje, od starejših in bolj izkušenih pa pričaku-
jemo še več. Prav to je morda rdeča nit, ki
povezuje različne oblike dela, čeprav se je v
zadnjih letih marsikaj zelo spremenilo.
Tega, kar smo delali in kar se nam je doga-
jalo, ni mogoče razumeti na poenostavljen
način, ampak potrebujemo pojmovne pripo-
močke, ki omogočajo dovolj kompleksnosti.
Take pojme lahko odkrijemo v delu Gregoryja
Batesona. Na tem mestu si bom poskušal
pomagati z metaforo iz njegovega metaloga
Zakaj imajo stx'ari obrise?. V njem hči sprašuje
očeta, zakaj imajo stvari obrise. Oče ji ne
odgovori preprosto, s kakšnim samoumevnim
stavkom, npr., »stvari imajo obrise zato, ker jih
drugače ne moremo videti ali narisati«, ampak
popelje sogovornico mimo tistega, kar bi lahko
bilo videti samoumevno, h globljim dilemam in
končno tja, kjer so možne etične odločitve.
Bateson v iskanju odgovora najprej pove, da se
128
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
je slikar William Blake jezil na tiste slikarje, ki
niso risali z jasnimi obrisi, hkrati pa je napisal
dve popolnoma protislovni izjavi — »modri
ljudje vidijo obrise in jih zato narišejo«, nekje
drugje pa,, nasprotno, da »nori ljudje vidijo
obrise in jih zato narišejo«. Hči je nenadoma
preusmerila pozornost na to, da se je slikar
jezil in je izrazila mnenje, da to ni tolerantno.
V tej točki lahko najdem prvi stik med Bate-
sonovim metalogom in našo zgodbo. Oče Gre-
gory se na to magično besedo odzove takole:
Oče: Toleranten! Ojoj! Ze vem, to je tisto, kar
vam v šoli vtepajo v glavo. Ne, Blake ni bil
preveč toleranten. Menil je celo, da ni dobro
biti toleranten. Zanj je to pomenilo še več slina-
vosti ali solzave sentimentalnosti. Menil je, da
toleranca zabriše vse obrise in ustvarja zmedo
— da vse mačke postanejo sive. Nihče veČ ne
more videti ničesar jasno in ostro. (BaTESON
1985: 61.)
Sami takrat nismo znali izoblikovati tako
zgoščenega in jasnega stavka kot oče Gregory.
Vendar smo se pogosto počutili zelo nepri-
jetno, ko so nam drugi pripisovali namen, da
bi s svojim zgledom vplivali na zvečanje tole-
rantnosti v vzgoji in izobraževanju. Tudi nas so
v šolah z besedičenjem o »toleranci« zbegah.
V nadaljevanju metaloga oče Gregory po-
ve, da ne odobrava zmešnjave, marveč, da je to
nekaj, zaradi česar bi se morali jeziti. Vendar
potem popelje hčer in z njo tudi bralce h glob-
ljemu razumevanju zmešnjave (entropije, ka-
osa). Hčeri opiše primer »popolne zmešnjave«,
to je prizor kroketa v pripovedki Alica v
čudežni deželi.
Oče: Zanimivo je, da je mož, ki je pisal Alleo,
razmišljal prav o istih stvareh kot midva. Same-
ga sebe je zabaval z malo Alico. Igro kroket si je
namreč zamislil tako, da je bilo vse zmešano.
Ustvaril je popolno zmešnjavo. Naredil je tako,
da so za igro namesto kijev uporabljali flamin-
ge, ker zvijajo vratove, tako da igralci niso vede-
li, ali sploh bodo in kako bodo zadeli žogico.
Hči: Tudi žogica je lahko kratko malo odko-
rakala, saj je bila jež.
O: Tako je. Vse je bilo tako zmešano, da ni-
hče ni vedel, kaj se bo zgodilo.
H: Tudi obroči so hodili naokoli, saj so bili
vojaki.
O: Tako je — vse se je lahko premikalo in
nihče ni vedel, kam se bo premaknilo.
H: Mi mora biti vse živo, da lahko nastane
popolna zmešnjava?
O: /.../ Zelo nenavadno, vendar imaš prav.
Kajti če bi zmešnjavo ustvaril na kakšen drug
način, bi se lahko igralci naučili, kako ravnati s
podrobnostmi, ki jo povzročajo. Kaj, če bi bil
travnik za kroket poln izboklin, ali pa bi bile
žogice nenavadne oblike in bi kiji imeli majave
glave (namesto živih)? Igralci bi se lahko še
vedno izurili za take okoliščine, le igra bi posta-
la težavnejša. Se vedno pa ne bi bila nemogoča.
Tega nisem pričakoval.
H: Nisi, očka? Jaz pa sem. Meni se zdi to
povsem naravno.
O: Naravno? Seveda — dovolj naravno.
Vendar nisem pričakoval, da bi to lahko delo-
valo na tak način.
H: Zakaj ne? To je tisto, kar sem pričak-
ovala.
O: Da. Toda sam tega ne bi pričakoval. Da
živali, ki so sposobne predvideti stvari in se
ravnati po tem, kar mislijo, da se bo zgodilo —
mačka lahko ulovi miš tako, da skoČi in prista-
ne prav tam, kamor bo miš pritekla —, vendar
gre prav za dejstvo, da so živali sposobne pred-
videvati in se učiti. Zato so edina res nepred-
vidljiva bitja na svetu. Mi pa ustvarjamo zako-
ne, kot da bi bili ljudje urejeni in predvidljivi.
H: Ali pa ustvarjajo zakone prav zato, ker
ljudje niso predvidljivi, in ljudje, ki ustvarjajo
zakone, želijo, da bi bili drugi ljudje predvid-
ljivi?. (Prav tam: 63-65.)
Seveda ni treba posebne bistroumnosti, da
bi uvideh, kako nedolžna je zmešnjava, ki jo je
pisatelj pričaral s flamingi, ježi in drugimi pre-
bivalci čudežne dežele. Nevarna zmešnjava pa
se prične tam, kjer ljudje »ustvarjamo zakone
prav zato, ker ljudje niso predvidljivi, in tisti,
ki ustvarjajo zakone, želijo, da bi bih drugi
ljudje predvidljivi«. V metalogu je naveden tu-
di klasičen primer takega ustvarjanja »obrisov«
oz. prikritega predpisovanja človeškega rav-
nanja. To je tisti delček metaloga, v katerem
žeU hči razčistiti, kako je s tolerantnostjo, pa ji
oče pokaže, kako nevarna je lahko tolerant-
nost, če se dogaja v mejah, ki so se kot obrisi
izobUkovale v preteklosti in jih prevzemamo
kot nekaj samoumevnega.
129
BERNARD STRITIH
Oče: Mislim, no, pogovarjajva se še o toleranci.
Ko hočejo Arijci ustrahovati Zide, jih obto-
žujejo, da so umorili Kristusa. Takrat postanem
netoleranten. Mislim, da so Arijci takrat zme-
šani in da zamegljujejo vse obrise. Kajti Kris-
tusa niso umorili Zidje, temveč Italijani.
Hči: Ali res, očka?
O: Vendar se danes tisti, ki so to storili,
imenujejo Rimljani, in za njihove potomce ima-
mo drugo ime. Kot vidiš, gre tu za dvakratno
zmešnjavo, in namenoma sem prispeval k drugi,
da bi jo lahko prepoznali. Prva je napačno ra-
zumevanje zgodovine in pripisovanje krivde Zi-
dom, druga pa je, da so potomci odgovorni za
nekaj, česar njihovi predniki niso storili. To je
umazano. (Prav tam: 62.)
V	razvoju našega prvega projekta prosto-
voljnega dela smo zagledali obrise ravno ta-
krat, ko smo že skoraj obupali. Prišlo je do
nečesa nepričakovanega. Kar se je zgodilo, ni
bilo poenotenje mišljenja in predstav. To ni bil
operativni načrt skupnega delovanja in dela z
otroki. To je bilo pravzaprav prvič, da smo o
problemih resno govorili. Bil je skrajen obču-
tek nemoči, ko je bilo treba skrbno razmishti,
kdo sploh lahko kaj naredi. Nenadoma smo
začeh podpirati drug drugega pri iskanju last-
nih možnosti in razvijanju učinkovitih načinov
dela. Menim, da je bilo v tem trenutku od-
ločilno, da smo se znašli v drugačnem odnosu
do "komunikacijskih pravil in do zakonov kolo-
nije. Če bi lahko za prvi del kolonije rekel, da
je bil naš odnos do zakonov tak, da smo jih
poskušali uporabljati vsak po svoje, je bil naš
odnos do teh istih zakonov v drugem delu
kolonije bistveno drugačen: zakonov nismo več
uporabljali, ampak smo jim služiH.
V	naši majhni skupnosti se je prehod v nov
način skupnega življenja zgodil tedaj, ko smo
se zavedeli, da smo kot »MI« popolnoma sami.
Da ni nikogar, nobene skupine in nobene usta-
nove, ki bi sodile v okvir, ki ga označuje be-
sedica »MI«. Seveda nam je v trenutku, ko
smo hoteli predčasno končati delo, postalo
jasno, da bi to pomenilo, da smo odpovedali,
da naš projekt propada. S tem smo prišh do
roba sveta, ki je bil konstruiran na narcističnih
temeljih. Nekaj se je rušilo, pa nismo mogli
zvrniti krivde na nikogar drugega. Ker smo bili
zbrani sami najboljši, se nismo mogli spustiti
tako nizko, da bi iskali krivca med sabo, pa
tudi tega nismo mogli sprejeti, da je kateri od
otrok pretežak ali celo nor in da s tem ruši
našo skupnost. Torej smo morali storiti korak
naprej in se ne ozirati nazaj, ne se prepustiti
fascinaciji ob življenjskih in družinskih zgod-
bah udeležencev kolonije, ampak narediti kaj
takega, da bomo jutri mi še vedno mi, torej
začasna življenjska skupnost otrok, študentov-
prostovoljnih sodelavcev in dveh poklicnih
koordinatorjev.
Menim, da smo ravno po poti doslednega
izpolnjevanja narcističnih predpostavk prišli v
tako razmerje do okolja, da se nam je zgodil
naš »MI«. Presegli smo tisto, kar nas je loče-
valo med seboj in od preteklosti in kar nam je
kot širok prepad onemogočalo korak v možno
prihodnost. Osnovno formulo — zbrali smo se
samo najboljši — smo naenkrat zagledali v do-
polnjeni obliki:
V skupini smo samo najboljši. Ta mesec mo-
ra biti mogoče, da vsak po svojih močeh streže
dogovorjenemu cilju, to je skupnemu bivanju
brez terorja in manipulacij starejših nad mlaj-
šimi. Da naš cilj ni uresničljiv, bomo lahko rekli
le, če bo vsak od nas po svojih močeh dal od
sebe vse, kar lahko, pa se nam vseeno ne bo po-
srečilo. Pri tem pa računamo, da je vsakdo po-
zoren tudi na lastne destruktivne vzgibe, da jih
bo poskušal usmerjati, in če mu to ne bo uspelo,
bo prosil za pomoč druge.
Šele s tem smo se odlepili od splošnega
vzorca (samo)upravljanja, ki je predpostavljal
hierarhično porazdelitev vpliva in predvidlji-
vost vedenja tistih sodelavcev, ki so podrejeni
drugim. S pomočjo Batesonove prispodobe bi
lahko rekli tako: mačka lahko predvidi, kam
bo stekla miš; ker je večja in močnejša, lahko
tudi skoči in pristane prav tam, kamor priteče
miš, konec pa je znan že dolgo (Darwin si ga ni
izmislil). Če bomo poskušali vzgajati otroke ta-
ko, da bodo vzgojitelji izrabljali svoje sposob-
nosti, da bodo s spretnimi skoki vedno znova
sekali otrokom pot, potem se bodo otroci učili
videti stvari le v takih obrisih, kot so jih videli
njihovi dedje. Ostali bodo omejeni z norostjo
svojih prednikov, ker bodo risali tiste obrise
predmetov, ki se jim bodo zdeli edino možni.
Naši zakoni so vzgojiteljem prepovedovali
»mačje skoke«. Ker se nismo predajali užit-
kom igre s predvidljivostjo vedenja otrok, smo
130
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
ostajali obupno praznih rok, vendar smo se
prav takrat zavedeli druge možnosti:
Če se odrečemo temu, da je vedenje otrok
predvidljivo, potem moramo priznati, da je ne-
predvidljivo. To pa je vredno našega zanimanja
in spremljanja. Nepredvidljivi otroci ne potrebu-
jejo našega nadzora (dokler ne pokažejo izrazito
avtodestruktivnih ali zločinskih nagnjenj), am-
pak potrebujejo varstvo. Otroke je treba na njim
sprejemljiv način opozarjati in jim ponuditi mož-
nost, da se učijo sami zaznavati nevarnosti. Ker
pa tudi naše vedenje ni predvidljivo, tudi sami
potrebujemo čim jasnejše medsebojne dogovore,
kako si bomo razdelili naloge in s tem postali
»MI«.
Pri tem smo na nov način zagledali tudi
pomembnost tega, da z otroki delajo mladi
ljudje, ki so se za to odločili prostovoljno, ne
da bi pričakovan ekonomsko korist. Zaupanje,
ki se je pričelo razvijati med nami, smo
doživljali s presenečenjem, ker ni izhajalo iz
tolerantnosti, ampak iz prevzemanja odgovor-
nosti. Odrekli smo se mišljenjski lenobi in v
prizadevanjih za medsebojno razumevanje raz-
vijali vedno nove zamisli, predstave in oblike
vedenja.
V tem prispevku sem se vrnil k začetkom
dejavnosti, ki ni bila pomembna le za tiste, ki
so bili deležni raznih oblik pomoči, ampak tudi
za nas, ki smo to delo opravljali, vodili in
načrtovali. Na koncu lahko podobno kot Wil-
liam Blake ugotovim, da vidim obrise in jih
zato tudi rišem. Hkrati pa se vse bolj zavedam,
da je mogoče isti predmet videti iz razhčnih
zornih kotov in z drugačnimi obrisi. Za prosto-
voljno delo je pomembno, da so obrisi jasni in
da je vedno znova opredeljen zorni kot pogle-
da. Na ta način lahko prostovoljno delo streže
takemu razgovoru med ljudmi, ki omogoča po-
rajanje prihodnosti, ki jo vsi skupaj in vsak
zase iščemo.
Literatura
G. Bateson (1985), Oekologie des Geistes. Frankfurt am Main: Suhrkamp.
J. Bercer (1980), Novi pravci grupne psihoterapije. Avalske sveske 3, 80.
R. C. Cohn (1984), Themenzentrierte Interaktion. Ein Ansatz zum Sich-selbst- und Gruppenleiten. V: A. Heicl-
Evers (ur.), Sozialpsychologie. Weinheim und Basel: Beltz (873-883).
C. L\sch (1986), Narcistička kultura. Zagreb: Naprijed.
E. Lukas (1993), Družina in smisel. Celje: Mohorjeva družba.
R. L. Payton (1994), Osebna komunikacija v pismu.
A. Solschenizyn (1991), Russlands Weg aus der Krise. München: Piper.
J. WiLU (1985), Koevolution - Die Kunst gemeinsamen Wachsens. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt.
IL WiLLKE (1993), Sistemska teorija razvitih družb. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
131
Franc Hnbernik
SOCIALNA VARNOST BREZPOSELNIH
MED ODVEČNOSTJO IN POMANJKANJEM DELOVNE SILE
UVOD
Zaposlitev predstavlja temelj socialne var-
nosti vsega za delo sposobnega prebivalstva. V
nasprotju z nekdanjimi socialističnimi družba-
mi, ki so v temelju zanikale obstoj tržnih zako-
nitosti, je pojav brezposelnosti stalno navzoč v
tržnih ekonomijah in je postal v zadnjem
desetletju znova eden najresnejših socialnih
problemov s številnimi posledicami tako za
brezposelnega posameznika kot pripadajoče
družinske člane (Dilnot 1989). Samo na ob-
močju Evropske unije gre število brezposelnih
v več deset milijonov. Brezposelnost postaja
celo način življenja množice ljudi, kar povzroča
ne samo pojava nove revščine (Room 1990,
Vincent 1991), večanja družbene neenakosti
(Adler et al. 1991), socialne marginalnosti
(Smith et al. 1992; Trbanc 1991), temveč tudi
pojav hitrega naraščanja kriminalitete (Crow
1989) in številnih drugih negativnih socialnih
pojavov, ki so pogosto povezani z alkoholiz-
mom in destruktivnim socialnim vedenjem.
Čeprav je brezposelnost tudi v Sloveniji
vseskozi realen socialni pojav, v povojnem času
nikoli ni bila tako akutna, da bi povzročala
resnejše družbene konflikte. Res pa je, da so
razvijajoča se gospodarstva (zlasti Nemčija,
prej ZRN) dolga leta z izkazanimi potrebami
zlasti po manualnih delavcih reševala pro-
blematiko proste delovne sile tako, da so jo
uvažala iz manj razvitih evropskih držav, med
njimi tudi s področja nekdanje Jugoslavije.
Posledično se je med registriranimi brezposel-
nimi osebami nahajal le manjši del delovno
sposobnega prebivalstva. Tiste socialistične
države, ki so odpravile vse elemente tržne
ekonomije, pa so šele v drugi polovici 80. let
vpeljale registracijo brezposelnih ter začele z
radikalnimi reformami na področju delovne in
zaposUtvene zakonodaje. Tako je npr. sosed-
nja Madžarska šele leta 1986 vpeljala statistiko
o brezposelnih, zavarovanje za primer brez-
poselnosti pa še nekohko pozneje. Poljska,
Češkoslovaška in Bolgarija pa so registracijo
brezposelnih začele šele leta 1990 (Pirher
1992: 22).
Zastavljena gospodarska strategija, uteme-
ljena v predimenzioniranem razvoju klasičnih
industrijskih panog, ki so zahtevale velik de-
lovni vložek, je potrebovala zlasti nekvalifici-
rane in strokovno nizko usposobljene delavce.
V sedemdesetih, deloma pa tudi še v osemde-
setih letih je v Sloveniji našlo zaposlitev na de-
settisoče delavcev iz drugih republik nekdanje
Jugoslavije, ki so po njenem razpadu pridobili
status tuje delovne sile in katerih možnosti za
ohranitev dotedanje zaposlitve so postale od-
visne zlasti od potreb delodajalcev in od neza-
nimanja domače delovne sile za posamezna
dela. Krizne družbene in ekonomske razmere
so povzročile, da so začeli zavodi za zaposlo-
vanje kot državne institucije, ki naj bi skrbeli
za usklajevanje ponudbe in povpraševanja po
delovni sili, evidentirati vse več iskalcev zapos-
litve. Še sredi 80. let (1986) je povprečna stop-
nja brezposelnosti v Sloveniji znašala le 1,4
odstotke. Prehod na tržno regulacijo zaposlo-
vanja z vsemi potrebnimi zakonskimi in insti-
tucionalnimi rešitvami se dejansko prične v
letu 1988, obseg dela zavodov za zaposlovanje
pa se je v zadnjih nekaj letih povečal za
nekajkrat. Propad številnih industrijskih pod-
jetij brez konsistentno zasnovane razvojne
strategije, vpliv mednarodnih političnih in
ekonomskih razmer in druge okoliščine (npr.
133
FRANC HRIBERNIK
lastniško prestrukturiranje) so potisnile med
množico uradno registriranih brezposelnih več
kot sto tisoč ljudi, ki so prijavljeni na zavodih
za zaposlovanje kot populacija, ki bodisi prvič
(po končanem formalnem izobraževanju) bo-
disi znova (po izgubi delovnega mesta) išče
sebi primerno delo. Toda tudi tako visoke šte-
vilke o brezposelnosti še ne pomenijo, da so
dejansko vsa delovna mesta povsem zapol-
njena. Posamezna podjetja in zasebni deloda-
jalci pogosto neuspešno iščejo razpoložljivo
delovno silo, kar v posameznih primerih znova
sili v uvažanje tujih delavcev. V tem sestavku s
specifičnega zornega kota predstavljamo pojav
protislovnosti med množično brezposelnostjo
(nestabilno socialno varnostjo) na eni strani in
potrebami po (sezonski) delovni sili na drugi
strani — zlasti na področju kmetijstva.
MNOŽIČNA BREZPOSELNOST OCROZA SOCIALNO
VARNOST DELOVNO SPOSOBNEGA IN
VZDRŽEVANEGA PREBIVALSTVA
Pri spremljanju tokov zaposlovanja in brez-
poselnosti gre za izrazito dinamičen pojav. Se
leta 1987 je bilo v Sloveniji skupaj zaposlenih
skorajda 960 tisoč ljudi, zatem pa krivulja
zaposlenosti dokaj strmo pade. V primerjavi z
letom 1987 je bilo leta 1992 celotno število
zaposlenih nižje že za 168.000 delavcev, ki se
jim je v letu 1993 pridružilo dodatnih 25 tisoč.
V sedmih letih se je torej skupno število de-
lovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji zmanj-
šalo kar za petino (indeks 1993/87: 79,9). Poleg
skokovitega porasta števila upokojencev se
tako spreminjanje obsega delovno aktivnega
prebivalstva kaže prav v dramatičnem poveče-
vanju števila brezposelnih oseb. Spremembe je
opaziti tudi v uvajanju terminologije, ki ne-
kdanjo kategorijo delavcev v združenem delu
kot »lastnike in upravljalce« spreminja v de-
lovno silo z vsemi spremljajočimi socialnimi
konsekvencami. Kakšne posledice ima zmanj-
ševanje deleža delovno aktivnega prebivalstva
za nemoten potek družbene reprodukcije, je
mogoče ugotoviti na primeru dramatičnega
povečevanja števila upokojencev ter vse tež-
jega zagotavljanja njihove socialne varnosti, ki
temelji na ramenih še zaposlenega prebivalstva
(Hribernik 1994).
Največji upad zaposlenih je doživelo gospo-
darstvo, v katerem je tudi sicer zaposlena glav-
nina delovno aktivnega prebivalstva. Čeprav
samozaposlenost raste, je njen strukturni delež
razmeroma skromen, zaposlovanje pri privat-
nikih pa ne dohaja procesa odpuščanja de-
lovne sile in vstopanja mladih ljudi na trg dela,
potem ko končajo formalno izobraževanje. La-
hko rečemo, da podatki o gibanju števila zapo-
slenih v zasebnem kmetijstvu kažejo njegovo
dokajšnjo stabilnost. Vendar so najbrž neko-
liko podcenjeni. Če gre verjeti podatkom iz
popisa prebivalstva, sodi med aktivno prebival-
stvo skupaj kar 109 tisoč kmetov in kmetic, pri
čemer naj bi opravljalo poklic na kmečkem go-
spodarstvu vsaj 101 tisoč oseb. Podatki o šte-
vilu samozaposlenih kmetov in kmetic (okoli
50000) najverjetneje zadevajo le tiste, ki so
zdravstveno zavarovani kot kmetje ali kmetice.
Podatki v preglednici 1 prikazujejo trend
naraščanja kategorije registriranih iskalcev za-
posUtve, katerih skupno število se je od druge
polovice 80. let do leta 1993 povečalo kar za
devetkrat (indeks 1993/1986: 895,5). Hkrati
razkrivajo, katere kategorije so med brezposel-
nimi najbolj zastopane. Čeprav Republiški za-
vod za zaposlovanje ugotavlja, da se je rast
števila brezposelnih v letu 1993 že umirila in se
bo ob okrevanju gospodarstva verjetno začela
počasi zmanjševati, je bila leta 1993 povprečna
stopnja brezposelnosti v Sloveniji 14,4% (iz-
računana je iz klasičnih statističnih virov kot
razmerje med registriranimi brezposelnimi
osebami in aktivnim prebivalstvom), ob koncu
leta 1993 pa je bila kar 15,4%, pri Čemer je
bila stopnja brezposelnosti pri moških višja
(16,3%) kot pri ženskah (14,3%). Funkcioni-
ranje trga delovne sile se odraža tudi v struk-
turi brezposelnih oseb. Kot kažejo strukturni
deleži posameznih značilnih kategorij brez-
poselnih, se delež mlajših v zadnjih treh letih
zmanjšuje, pada pa tudi delež iskalcev prve
zaposhtve in delež brezposelnih žensk, kakor
tudi tistih brez strokovne izobrazbe in težje
zaposljivih.
Tako kot v razvitejših državah, zmanjšane
delovne sposobnosti potiska starejše delavce
med tiste, ki si vse težje najdejo ponovno
zaposhtev, kar potrjuje tudi porast v kategoriji
brezposelnih nad 6 mesecev (za to kategorijo
je delež izračunan iz stanja ob koncu vsakega
134
SOQALNA VAEINOST BREZPOSELNIH
Preglednica 1: Gibanje povprečnega števila ter značilne skupine brezposelnih oseb v letih 1986-1993
Vir podatkov: Poročilo za leto 1993. Republiški zavod za zaposlovanje (1994), Ljubljana, str. 13.
leta). Močno pa se je tudi zvečalo število traj-
no presežnih delavcev. Ob koncu leta 1993 je
bilo slednjih že več kot petina (20,5%) vseh
brezposelnih. Zmanjševanje deleža brezposel-
nih brez strokovne izobrazbe je po eni strani
refleksija restriktivne politike izdajanja dovol-
jenj za delo tujcem, toda tudi politike zaposlo-
vanja delodajalcev, ki po drugi strani iščejo
cenejšo delovno silo. Posledično se je zato v
strukturi brezposelnih okrepil delež tistih, ki
so dosegli poklicno in štiriletno srednjo strok-
ovno izobrazbo. Kljub temu je bilo ob koncu
leta 1993 tistih s I. in II. stopnjo strokovne izo-
brazbe skoraj polovica vseh (45,1%), tistih s
III. in IV. stopnjo (pokhcno) 28,6%, s V. stop-
njo (štiriletna srednja) 21,4%, s VI. stopnjo
(višješolska izobrazba) 2,9% in s VII. in VIII.
stopnjo (visokošolska in še višja) 2% vseh
brezposelnih. Ti podatki razkrivajo, da imajo
iskalci zaposlitve, ki ostanejo bodisi brez strok-
ovne izobrazbe bodisi dosegajo le nižje ravni,
bistveno večje težave pri iskanju ponovne ali
prve zaposlitve. Vendar se med kategorijo
brezposelnih vse pogosteje pojavljajo tudi
osebe z višjimi izobrazbenimi stopnjami. Če je
bilo še ne tako davno vse prej kot pravilo, da
so se na razpisana delovna mesta z zahtevano
nižjo stopnjo izobrazbe prijavljali tisti, ki so
imeli višjo, postaja to vse pogostejši vzorec.
kar povzroča med iskalci zaposlitve precej
večjo konkurenco, hkrati pa se ob takem
zaposlovanju visoko izobražene delovne sile
izgublja tudi del vrednosti človeškega kapitala
in razmeroma velika vložena sredstva v nji-
hovo usposabljanje.
Koliko oseb iz kmečke populacije je pri-
javljenih na zavodih za zaposlovanje kot iskal-
cev zaposlitve, iz zbranih statističnih podatkov
ni mogoče razbrati, ker pri registriranju brez-
poselnih ni podatka o socialnem izvoru. Pač pa
je mogoče deloma spremljati problematiko
brezposelnosti v kmetijstvu s pomočjo podat-
kov o številu in deležu iskalcev zaposlitve s
kmetijskim poklicem med vsemi ostalimi
iskalci (preglednica 2).
Predstavljeni podatki zaradi velikega šte-
vila neopredeljenih poklicev s I. zahtevnostno
stopnjo sicer ne dajejo povsem jasne slike,
vendar opozarjajo na precejšnje razlike med
posameznimi stopnjami strokovne izobrazbe in
na spolno strukturo brezposelnih oseb — tako
med vsemi brezposelnimi kot med tistimi s
kmetijsko izobrazbo. Na splošno bi lahko rekli,
da je iskalcev zaposlitve s kmetijskim poklicem
razmeroma malo (skupaj 1,8%), pri čemer jih
starostnemu razredu do 30 let pripada skoraj
polovica (47,3%), medtem ko je zastopanost te
starostne kategorije med vsemi iskalci le
135
FRANC HRIBERNIK
Preglednica 2: Iskalci zaposlitve s kmetijskim poklicem po spolu in stopnji strokovne izobrazbe v
Sloveniji glede na vse registrirane brezposelne osebe (stanje na dan 31. 12. 1993)
Vir podatkov: Republiški zavod za
tretjinska (32,6%). Razmerje pri starostni ka-
tegoriji nad 50 let pa je že izenačeno. Čeprav
so med vsemi brezposelnimi ženske v nekoliko
ugodnejšem položaju (z nižjim strukturnim
deležem brezposelnih — 43,8%), je bilo ob
koncu leta 1993 pri iskalcih zaposhtve s kme-
tijskim poklicem precej več brezposelnih žensk
(54,3%). Izobrazbena struktura pa se v obeh
primerih pomembno razlikuje od moških (z
nekoliko večjimi deleži pri višjih izobrazbenih
stopnjah, predvsem s V. stopnjo strokovne izo-
brazbe).
Pri evalvaciji pojava brezposelnosti ne gre
le za ugotavljanje števila registriranih oseb,
temveč tudi za spremljanje časovnega obsega
brezposelnosti. Povprečna čakalna doba na
zaposlitev se je do konca leta 1993 še podalj-
šala in je znašala že leto, osem mesecev in de-
set dni. Delež tistih, ki so se nahajali med
brezposelnimi od enega leta do treh, pa je v
decembru 1993 znašal kar dve petini vseh regi-
striranih iskalcev zaposlitve (40,4%), delež
vseh tistih, ki so bili na zavodih prijavljeni več
zaposlovanje (1994), Ljubljaim.
kot šest mesecev, pa skorajda tri četrine vseh
(71,8%). V decembru 1987 je bilo takih le
nekaj več kot polovica (52%).
Iz navedenega stanja je mogoče sklepati, da
je brezposelnost prebivalstva v Sloveniji eden
najresnejših družbenih problemov, ki ima izra-
zito multidimenzionalne socialne posledice —
tako za psihofizično stanje posameznika in
njegovo družino kot tudi za širše družbeno
okolje (Kavar Vidmar 1993). Zaradi izgube
zaposlitve oz. zaradi neuspešnega iskanja prve
zaposlitve spremljajo brezposelne osebe razno-
vrstne materialne in duševne stiske. Po sprva
še dokaj aktivnem iskanju dela in po številnih
ponesrečenih poskusih se brezposelna oseba
vse bolj vdaja v usodo, in po dalj časa trajajoči
delovni neaktivnosti v resnici sploh ne išče več
zaposlitve (Svetlik 1985). Hkrati so tudi delo-
dajalci dosti bolj naklonjeni tistim, o katerih
menijo, da še imajo ustrezno delovno motivi-
ranost in primerne delovne izkušnje, kar na
trgu delovne sile potiska dalj časa brezposelne
v izrazito podrejen položaj s slabimi ali celo z
136
SOQALNA VARNOST BREZPOSELNIH
nikakršnimi zaposlitvenimi perspektivami. V
zvezi z zagotavljanjem temeljne socialne var-
nosti brezposelnih pa velja omeniti, da je drža-
va z zakonskim reguliranjem izrabe pravic za
primer brezposelnosti — z dvema oblikama
denarnih dajatev — v decembru 1993 poskr-
bela le za 43,1% (od tega 15,5% prejemnikov
denarnega nadomestila in 27,6% prejemnikov
denarne pomoči za čas brezposelnosti), preo-
stalih 56,9% pa je ostalo zunaj sistemskega
urejanja temeljne socialne varnosti. V povpre-
čju je v letu 1993 mesečno prejemalo denarno
nadomestilo 35.569 brezposelnih oseb, de-
narno pomoč pa 20.049. Pri tem je denarno
nadomestilo za čas brezposelnosti trajalo v
povprečju 14,3 mesece, denarna pomoč pa 19
mesecev. V primerjavi z letom 1991 je to sko-
raj trikrat daljši čas. Tudi to kaže na občutno
razsežnost problematike brezposelnosti in
neenakih socialnih pogojev. Brezposelni mladi
brez delovne dobe so bolj ali jnanj prepuščeni
samim sebi in svoji iznajdljivosti oz. v končni
instanci skrbi staršev.
Procesi zaposlovanja in brezposelnosti so
po eni strani izrazito dinamični, toda hkrati
tudi protislovni pojavi. Z aktivno politiko za-
poslovanja se je npr. v letu 1993 posrečilo za-
posliti okoli 60.000 brezposelnih, pri čemer je
bilo skoraj dve tretjini pogodb sklenjenih le za
določen čas, tretjina vseh pa je odpadla na
prve zaposlitve. Zaposlitev za določen čas
navadno pomeni, da se bo po izteku pogodbe
oseba ponovno znašla med množico brezposel-
nih in v stari zgodbi o iskanju primernega dela.
Socialni delavci in drugi zaposleni na zavodih
za zaposlovanje pogosto kljub precejšnjemu
lastnemu angažiranju kaj dosti več od utečenih
oblik formalne pomoči za iskalce zaposlitve ne
morejo storiti. Posamezne zasebne agencije za
zaposlovanje igrajo v razmerah množične brez-
poselnosti marginalno vlogo in so morda us-
pešnejše pri iskanju visoko kvalificiranega
kadra, z izjemnimi sposobnostmi, za znanega
delodajalca (t. i. lovci na glave).
KAKO SO POKRITE POTREBE PO DELAVCIH S
PONUDBO DELOVNE SILE?
Dinamika zaposlovanja se odraža zlasti v
ponudbi delovne sile in povpraševanju po njej.
Podjetja se glede na tržne razmere in možnosti
prodaje blaga odzivajo bodisi z zmanjševanjem
števila zaposlenih bodisi s povpraševanjem po
ustrezno usposobljeni delovni sili. V preteklem
letu so delodajalci na Republiškem zavodu za
zaposlovanje prijavili skupaj blizu 109.000
potreb, kar bi bilo v primerjavi z letom 1992
povečanje za skoraj tretjino. Del povpraševa-
nja je bil očitno pogojen s fiktivnimi prijavami,
zaradi česar so bila okoH 15.000 zaposlenim
tujcem (v glavnem državljanom nekdanjih ju-
goslovanskih repubhk) v Sloveniji podaljšana
oz. obnovljena delovna dovoljenja.
Strukturna neskladja med ponudbo delov-
ne sile in povpraševanjem po njej so spremlja-
joč pojav procesa zaposlovanja. V letu 1993 je
od vseh izkazanih potreb dobila ustrezno kritje
nekaj več kot polovica (58,3%), kar je celo
manj kot leta 1992 (66,3%). Vendar je treba
ponovno opozoriti, da je šlo v precejšnjem šte-
vilu (tri petine vseh) za zaposhtve za določen
čas, ki so za brezposelne osebe dosti manj za-
nimive kot tiste, ki jih delodajalci sklepajo za
nedoločen čas. Poleg tega so delodajalci iskali
slabše izobražene delavce, ker so slednji zanje
stroškovno tudi manj obremenjujoči in imajo
nižje zahteve kot tisti, ki so strokovno uspo-
sobljeni. V tem smislu je zakonsko smotrno
urediti zaposhtvena in delovna razmerja, ki
postavljajo strokovnost na prioritetno mesto.
Pravica do dela je utemeljena z dokazljivo pro-
fesionalno usposobljenostjo, kar pomeni, da
lahko posameznik opravlja le tista dela, za ka-
tera je dejansko usposobljen. To je hkrati tudi
eno od zagotovil za odgovorno in kvalitetno
opravljanje dela in za učinkovit varovalni me-
hanizem potrošnika pred vse večjo agresiv-
nostjo ponudnikov blaga in storitev.
Podatki v preglednici 3 razkrivajo, kolikšne
so bile potrebe po delavcih v prvih štirih me-
secih letošnjega leta (od januarja do aprila
1994) ter kakšna je bila njihova dejanska reali-
zacija po posameznih dejavnostih. Od vseh
prijavljenih potreb je bilo tistih, ki so se
nanašale za določen čas, več kot tri petine vseh
(61,1%), pri čemer so potrebe po sezonskih
delavcih zavzemale skoraj desetino zaposlitev
za določen čas. Po metodologiji, ki prvih enajst
dejavnosti prišteva med gospodarske, zadnje
tri pa med negospodarske, so glavnino potreb
izkazovale gospodarske dejavnosti. Od skupaj
nekaj več kot 45 tisoč potreb jih je bilo za
137
FRANC HRIBERNIK
namen pripravništva prijavljenih manj kot de-
setina (8,8%), kar gre navsezadnje povezati
tudi z ugodnostmi, ki jih država namenja za
prvo zaposlovanje mladine; to naj bi tej kate-
goriji omogočilo pridobitev delovnih izkušenj
in enakopraven vstop na trg delovne sile. De-
lodajalci so tako kot v preteklem letu iskali
zlasti delavce z nižjimi strokovnimi kvalifikaci-
jami (s I. in II. stopnjo izobrazbe 34,3%, s III.
in IV. 35,4%), manj pa z višjimi (s V. 18%,
preostalih 12,2% pa s VI., VII. in višjo); med
pripravniki pa najpogosteje tiste s IV. in V.
stopnjo strokovne izobrazbe.
O zaposlovanju na področju kmetijstva je
mogoče ugotoviti, da je delež kmetijskih or-
ganizacij v prijavljenih potrebah po delavcih
med vsem povpraševanjem le 1,5%, pri čemer
jih je skoraj četrt (23,2%) namenjenih priprav-
niškemu delu. Tudi glede zahtevane strokovne
izobrazbe prevladujejo tiste z nižjimi stopnja-
mi (kar štiri petine vseh od I. do IV. stopnje),
med pripravniki pa so delodajalci v treh četrti-
nah primerov iskali tiste s IV. in V. stopnjo
strokovne izobrazbe. Vendar je bilo za potrebe
kmetijstva razpisanih le polovica novih delov-
nih mest (50,8%), med vsemi prijavljenimi
Preglednica 3: Prijavljene in realizirane potrebe po delavcih in pripravnikih po zaposlitvenih
dejavnostih v Sloveniji od januarja do aprila 1994
Vir podatkov: Republiški zavod za zaposlovanje (1994), Ljubljana.
138
SOQALNA VARNOST BREZPOSELNIH
potrebami v Sloveniji v prvih štirih mesecih
1994 pa nekaj manj kot tri četrtine (72,4%). Iz
tega bi lahko sklepali, da kmetijske organi-
zacije, kadar sploh iščejo delavce in priprav-
nike, zaposlujejo delovno silo zlasti za določen
čas — za sezonska dela.
Podatki v zadnji koloni preglednice 3 kaže-
jo, kolikšen delež potreb je bil zadovoljen. Pri
tem seveda ni mogoče realno oceniti števila
fiktivno razpisanih delovnih mest, ko organiza-
cije dejansko niso potrebovale novih delavcev,
temveč so reševale le status že zaposlenih
(zlasti tujcev). Zato tudi primerjava med de-
javnostmi ni najbolj relevantna. Na osnovi po-
datkov pa bi bilo mogoče hipotetično sklepati,
da delodajalci vendarle niso mogli povsem po-
kriti vseh razpisanih potreb po novih delavcih.
Kmetijstvo se v tem primeru nahaja na ravni
povprečja (z nekaj manj kot triČetrtinskim
pokritjem).
Razkorak med ponudbo in povpraševanjem
po delovni sili opozarja na več aktualnih vidi-
kov problematike zaposlovanja. Po eni strani
gre očitno za strukturno neskladje, za poseb-
nosti zaposlovanja v posameznih gospodarskih
dejavnostih (nekatere dejavnosti, kot so npr.
gostinstvo in turizem, gradbeništvo, komunal-
ne dejavnosti in kmetijstvo, potrebujejo zlasti
sezonsko delovno silo), za regionalne specifič-
nosti ipd., po drugi strani pa je težko razumeti,
da je ob tako visokem številu registriranih
brezposelnih oseb v resnici težko najti us-
trezno delovno silo, zaradi česar se upravičeno
pojavljajo zahteve po uvozu tujih (nekvalifici-
ranih in pokvalificiranih in celo kvalificiranih)
delavcev, ki zapolnjujejo zaposlitvene vrzeli v
že omenjenih dejavnostih.
ISKANJE DELOVNE SILE ZA SEZONSKE POTREBE
V KMETIJSTVU
Pojav sezonskih migracij delovne sile je
značilen za veliko (razvitejših) držav. Tako
npr. veliki ameriški farmarji ob meji z Mehiko
pogosto tudi brez formalno urejenega zaposlit-
venega statusa zaposlujejo številne Mehičane,
ki iščejo priložnostni zaslužek izven državnih
meja. Američani za razmeroma slabo plačano
sezonsko delo v kmetijstvu (ob pojavu ilegalne
imigracije tuje delovne sile) ne kažejo poseb-
nega interesa. Pojav zaposlovanja tujcev je
značilen tudi za razvitejše evropske države, v
katerih veljajo podobne zakonitosti. Mimogre-
de pa velja omeniti, da na delo v druge države
odhaja tudi del našega prebivalstva — zlasti ob
meji z Italijo in Avstrijo, v času obiranja
hmelja pa tudi iz Savinjske doline — zlasti v
Nemčijo, čeprav je tam večmilijonska množica
brezposelnih domačinov in na sto tisoče brez-
poselnih tujcev. Vendar gre tudi v teh pri-
merih zlasti za bistveno razliko med možnostjo
zaslužka doma ter pridobljenim zaslužkom v
tujini, uvoz delovne sile pa je povezan tudi z
izkušenostjo in dokazano pridnostjo tujih se-
zonskih delavcev. Tako je npr. v Nemčiji s
sodelovanjem obeh zavodov v letu 1993 dobilo
sezonsko zaposlitev skupaj 980 delavcev, naj-
več v gradbeništvu, kmetijstvu in gostinstvu.
Kmetijstvo kot gospodarsko dejavnost ka-
rakterizira veliko specifičnosti, ki so povezane
z naravnimi cikli. Posledično se v produkcij-
skem procesu pojavljajo t. i. delovne konice,
ko je potrebno v razmeroma kratkem času
opraviti precej kmetijskih del (zlasti v spom-
ladanskem in jesenskem času). Sezonsko
zaposlovanje tuje delovne sile je v kmetijstvu
tradicionalna oblika iskanja dodatnega zas-
lužka in sezonskega gibanja prebivalstva. F.
Uratnik (1938) je v predstavitvi predvojne so-
cialne problematike slovenske vasi opozoril,
da je bilo zaposlovanje vaškega prebivalstva
(zlasti moških) v drugih deželah (npr. v Fran-
ciji in Nemčiji) temeljna oblika zmanjševanja
agrarne prenaseljenosti, pomemben vir do-
hodka številnih revnih kmečkih gospodinjstev
in še zlasti revnejših kmečkih delavcev. Iskanje
sezonske zaposlitve in vsakoletno gibanje ru-
ralnega prebivalstva pa je bilo značilno tudi za
področje povojne Jugoslavije. Avtorji, ki so se
ukvarjali s posledicami izjemno obsežne dea-
grarizacije in industrializacije, prav tako niso
mogli mimo vprašanja o gibanju sezonske de-
lovne sile v kmetijstvu. Puljiz (1977) je ugo-
tavljal, da so številni prebivalci iz revnejših
predelov iskali zaposlitev v razvitejših predehh
— tudi v Sloveniji, kjer je treba vsekakor
omeniti zlasti ročno obiranje hmelja, grozdja
in sadja. Vse do sredine sedemdesetih let so
tako kmetijske zadružne organizacije kot
zasebni kmetovalci iskali obiralce hmelja ne
samo znotraj slovenskih meja, temveč so se-
zonski delavci (razmeroma pogosto ženske in
139
FRANC HRIBERNIK
šolajoča mladina, pa tudi otroci) prihajali s
sosednje Hrvaške, iz Srbije in od drugod. Šele
s procesom modernizacije (uvajanje strojnega
obiranja) pri spravilu letine se je tradicionalno
avgustovsko vrvenje množice prišlekov v Savin-
jski dolini pomembno zmanjšalo, ne pa tudi
prenehalo. Razmeroma vehke potrebe po se-
zonskem delu večjega števila delavcev pa so
ostale v spomladanskem času, na nekaterih
drugih področjih kmetijstva (sadjarstvo in vi-
nogradništvo) pa še zlasti v jesenskem, ko gre
za spravilo letine. Ob množični brezposelnosti
se logično zastavlja vprašanje, zakaj razpolož-
ljiva domača delovna sila ni zainteresirana za
priložnostno zaposlitev v kmetijstvu.
Odgovor je treba očitno iskati v različnih
smereh. Sezonsko delo v kmetijstvu ima značaj
terenskega dela, ki zvečine časovno ni ome-
jeno na običajni osemurni delovnik, je fizično
neprimerno bolj utrudljivo kot delo v drugih
dejavnostih in tudi ni pretirano dobro plačano.
Čeprav empiričnih podatkov ni, je mogoče
domnevati, da si del brezposelnih najde boljše
priložnostne zaslužke na t. i. sivem trgu. K
temu je treba dodati vpliv vrednotenja posa-
meznih del in poklicev, med katerimi ima prav
kmetijski poklic razmeroma najnižji družbeni
ugled (Hribernik 1993). Fizično izčфavajoče,
težko in umazano delo, bistveno daljši delovni
čas in druge značilnosti so tudi pogosto nava-
jani razlogi, zakaj npr. med dekleti ni poseb-
nega zanimanja za poročanje na kmetije.
Kljub temu, da je med množico brezposel-
nih oseb vsaj polovica takih, ki so bodisi brez
kakršnekoli strokovne izobrazbe bodisi imajo
le nižje stopnje kvahfikacije, je med iskalci
zaposlitve težko najti take, ki so pripravljeni
poprijeti za sezonska dela v kmetijstvu. O tem
pričajo številni primeri kmetijskih organizacij
in posameznih kmetov, ki le s težavo in veči-
noma od drugod reahzirajo potrebe po de-
lavcih.
Od kod prihajajo tuji sezonski delavci za
nepokrite potrebe slovenskega kmetijstva?
Po podatkih Republiškega zavoda za zapo-
slovanje je bilo leta 1993 izdanih skupaj 22.667
delovnih dovoljenj, od katerih je bilo okoli
3.400 oz. 15% nekvalificiranih delavcev za se-
zonska dela v kmetijstvu. Sezonska delovna
sila prihaja v več kot 90% s področja republik
nekdanje Jugoslavije, predvsem s sosednje
Hrvaške. Sicer pa pojava sezonske delovne sile
ni mogoče analizirati v vsej njegovi razsežno-
sti, ker gre pogosto tudi za dnevno migriranje
delovne sile, zaposlovanje pri privatnikih pa
poteka tudi po neformalnih kanalih in ostaja
statistično prikrito. Še najbolj natančne statis-
tike imajo posamezne gospodarske organiza-
cije, ki se neposredno ubadajo s problematiko
pomanjkanja sezonske delovne sile.
Specifični primeri nasprotja med ponudbo
delovne sile in povpraševanjem po njej so spo-
mladanska dela na hmeljiščih in avgustovsko
obiranje hmelja v Savinjski dolini, ki ga pred-
stavljamo v nadaljevanju.
Kljub veliki množici brezposelnih v Slove-
niji (konec marca 1994 je bilo skupaj regi-
striranih 130.587 brezposelnih) in na ožjem
celjskem območju (tam je bilo v tem času
14.123 brezposelnih oseb, kar je 11% vsega
brezposelnega slovenskega prebivalstva, med
njimi več tisoč brez kvalifikacije oz. z nižjimi
stopnjami) je treba za vsako izmed treh delov-
nih konic (v aprilu, maju in avgustu) najeti za
čas od dveh do treh tednov (odvisno zlasti od
vremenskih razmer) več sto tujih sezonskih de-
lavcev, ki prav tako prihajajo predvsem s sos-
ednje Hrvaške. Sezonske delavce potrebujejo
tako kmetijske organizacije (Hmezad) kot
kmetje. Najemanje tuje delovne sile je prav-
zaprav že tradicionalno, v glavnem pogodbeno
urejeno in poteka neposredno prek ustaljenih
stikov med skupinovodjami in delodajalci. Po
osamosvojitvi je postalo najemanje tuje de-
lovne sile tudi stvar državne regulative, zaradi
česar so delodajalci dolžni poskrbeti za de-
lovna dovoljenja. Med sezonskimi delavci
prevladujejo v glavnem nekvalificirane osebe,
ki so tudi sicer vajene napornega kmečkega
dela (pomemben je delež oseb s kmetij, ki
iščejo priložnostni zaslužek), čeprav se zlasti
pri obiranju hmelja pojavlja precej pestra izo-
brazbena, poklicna in starostna struktura se-
zonskih delavcev.
Odgovor na vprašanje, zakaj je odziv do-
mačega prebivalstva kljub javnemu razpisu
tako slab (prijavi se jih nekaj deset, od teh pa
jih dejansko dela le polovica), je iskati v
razHčnih smereh, pri čemer je treba poudariti
specifične pogoje dela (12-urni delovnik, raz-
meroma težko in terensko delo), vpliv nižjega
vrednotenja kmetijskih del med domačim
140
SOQALNA VARNOST BREZPOSELNIH
prebivalstvom itn. Res pa je, da delodajalci
raje zaposlujejo tiste, ki že imajo izkušnje.
Zaradi tega je tudi zaslužek vsaj pri spom-
ladanskem delu odvisen zlasti od pridnosti in
delovne uspešnosti in so razlike v zaslužku
med sezonskimi delavci zelo velike. Deloda-
jalci bi vsekakor raje zaposlili okoliško pre-
bivalstvo, kajti pri sezonskih delavcih je treba
poskrbeti tako za prehrano in stanovanje kot
tudi za morebitno zdravniško pomoč v primeru
bolezni aU delovne nezgode.
Čeprav državne institucije za zdaj še kažejo
kooperativnost, ko gre za formalnosti pri ure-
janju delovnega statusa sezonskih delavcev za
potrebe v kmetijstvu, pa je uvedba posebnega
davka na pogodbeno delo precejšen dodaten
strošek, ki bremeni delodajalce. V tem se brez
dvoma kažejo slabosti zakonskega urejanja po-
dročja pogodbenega dela, ki se mu vsaj v kme-
tijstvu zaradi specifičnosti dela in nezanimanja
domače (tudi brezposelne) delovne sile ni
mogoče izogniti. Prav zato je treba nasprotje
med množično brezposelnostjo in sezonskimi
potrebami po delavcih reševati z uvažanjem
(cenejše) delovne sile od drugod — tako kot
delajo tudi nemški hmeljarji.
SKLEP
Razmeroma visoka stopnja socialne varno-
sti in možnosti pridobitve in ohranitve zapo-
slitve, ki je bila značilna za nekaj desetletij
dogovornega zaposlovanja, je povzročila pre-
cejšnjo imobilnost delovne sile — ne samo, ko
je šlo za prehode med delovnimi mesti, temveč
se je imobilnost izražala tudi v izrazitem od-
poru proti daljši dnevni delovni migraciji. Val
brezposelnosti, ki je pljusnil z družbenimi in
ekonomskimi spremembami v vseh nekdaj so-
cialističnih državah, je problem brezposelnosti
dvignil na raven najobsežnejšega in najres-
nejšega socialnega problema, ki v Sloveniji
prizadene skoraj 15% delovno aktivnega pre-
bivalstva, kar je bistveno višja stopnja registri-
rane brezposelnosti kot v razvitejših evropskih
ekonomijah. Spoznanje, da je obdobje izjemno
visoke stopnje socialne varnosti prebivalstva
dokončno za nami, očitno še ni prodrlo v vsej
svoji rezsežnosti tako med (še) zaposlene kot
tudi med tiste, ki so bodisi izgubili zaposlitev
bodisi jo šele prvič iščejo. Vendar je med
starejšimi brezposelnimi vse več takih, ki se
jim obdobje Čakanja na novo zaposlitev daljša
ne le v mesece, temveč že v leta, verjetnost
ponovne zaposlitve pa je z vsakim dnem manj-
ša. S tem se povečuje tudi negotovost nji-
hovega socialnega položaja. Čeprav številne
izobraževalne institucije ponujajo razUČne
možnosti za prekvalifikacijo, doizobraževanje
in druge formalne in neformalne oblike prido-
bivanja znanja, je ob razmeroma skromnem in-
teresu za raznovrstne oblike dopolnilnega
izobraževanja in ob močnem ohranjanju
nekaterih neformalnih kanalov zaposlovanja
(zlasti t. i. zvez in poznanstev) učinek dodat-
nega vlaganja v kvaliteto delovne sile dokaj
neizrazit in ne vpliva bistveno na krepitev
konkurenčne sposobnosti vse večjega števila
ponudnikov delovne sile. Država kljub precej-
šnjim sredstvom, ki jih daje za programe so-
cialne varnosti in odpiranja novih delovnih
mest, ob vse hujši mednarodni konkurenci ne
bo zmogla na daljši rok zagotavljati ustrezne
socialne varnosti za izjemno veliko množico
sposobne delovne sile. Uveljavljanje tržnega
modela gospodarskega razvoja zahteva, da si
vsak psihično in fizično zdrav posameznik
zagotovi socialno varnost, kar najprej pomeni,
da si mora poiskati ustrezno zaposhtev. Šele
ko so izčrpane vse poti, se v iskanje zaposlitve
vključujejo formalne (državne) institucije in/ali
zasebne agencije. Ukrepi aktivne politike za-
poslovanja pa se bodo morali usmeriti zlasti k
tistim skupinam iskalcev zaposlitve (težje za-
posljivih oseb), ki zaradi specifičnih okoliščin
niso sposobni enakopravno tekmovati za ome-
jeno število delovnih mest, na katera se hkrati
prijavlja vse več kandidatov. Primerjalno slabši
položaj pa imajo še zlasti tisti brezposelni, ki si
niso pridobili niti minimalne strokovne izo-
brazbe in se tudi niso pripravljeni ponovno
usposabljati.
Resnejše spremembe bo treba izpeljati tudi
na področju dodeljevanja socialne pomoči
brezposelnim osebam. To bo treba reguhrati
tako, da bo aktivno iskanje zaposlitve postalo
stimulirani vedenjski vzorec za vse brezposelne
osebe. Očitno je potreben določen čas za
adekvatno prevrednotenje kategorije dela in
spremembo dosedanje, ne pretirano visoke
kulture dela, v katero sodi tudi zakonsko
reguliranje sive ekonomije in dela na črno.
141
FRANC HRIBERNIK
Brez dvoma je za mnoge prebivalce Slovenije	prihodnje nadaljevalo. Ta trend sezonskih mi-
povsem novo spoznanje, da je tudi (primerno)	gracij in manifestno nasprotje med brezposel-
delo precej omejena dobrina, za katero si je	nostjo na eni strani in pomanjkanjem delovne
treba močno prizadevati, neredko tudi brez	sile na drugi pa kažeta, da lahko ostro zakon-
otipljivega rezultata. Posledice so prepozavne	sko reguliranje in zapiranje trga delovne sile
v vse večji množici iskalcev zaposlitve. Pre-	zgolj v nacionalne meje spremljajo številne po-
vrednotiti pa bo treba tudi odnos do zaposlitve	manjkljivosti. Vendar to ne pomeni, da bi bilo
za določen čas, tudi na področju kmetijstva.	v zdajšnjih razmerah smiselno povsem liberali-
Iz dosedanjih izkušenj razvitejših zahodno-	zirati trg delovne sile. Kakšni so spremljajoči
evropskih držav pa ni pričakovati, da bi kljub	učinki nekontroliranega dotoka slabo kvalifici-
visoki stopnji registrirane brezposelnosti domi-	rane delovne sile od drugod, kažejo številni
cilno prebivalstvo pogosteje sprejemalo zapo-	primeri iz bližnje in daljne soseščine. Takih iz-
slitve, ki so zaradi svoje specifičnosti vse prej	kušenj pa ob spremenjenih političnih okolišči-
kot atraktivne. To se nanaša tudi na sezonska	nah na območju, na katerem živimo, ne gre
kmetijska dela, zaradi česar se bo uvažanje	iskati le drugod,
tuje delovne sile za potrebe v kmetijstvu tudi v
Literatura
M. Adler ei al. (1991), The Sociology of Social Security. Edinburgh: Edinburgh University Press.
I. Crow (1989), Unernployment, Crime and Offenders. London, New York: Routledge.
A. Dilnot, I. Walker (1989), The Economy of Social Security. Oxford: Oxford University Press.
- (1993), Growing up with Unemployment: A Longitudinal Study of Its Psychological Impact. London, New
York: Routledge
J. D. horne (1990), Work and Unemployment. London, New York: Longman.
F.	Hribernik (1993), Vpliv vrednotenja izobraževanja in vrednotenja poklicev na šolanje kmečke mladine. Sodobno
kmetijstvo 26, 6: 251-258.
-(1994), Participacija kmetov v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodobno kmetijstvo 27,
3: 102-107.
A. Kavar Vidmar (1993), Brezposelnost. Socialno delo 32, 5-6: 99-115.
H.	Maister, F. UratNIK (1938), Socialni problemi slovenske vasi. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut.
S. piriier (1992), Zakonska regulacija zaposlovanja in trg delovne sile pri nas. V: B. PrežeU, I. SvETUK (ur.).
Zaposlovanje—perspektive, priložnosti, tveganja. Ljubljana: Znastveno in publicistično središče (19-31).
-(1994) Poročilo o delu. za leto 1993. Ljubljana: Republiški zavod za zaposlovanje.
V. PuLJE (1977), Eksodus poljoprivrednika. Zagreb: Centar za sociologiju sela, grada i prostora Instituta za društvena
istraživanja Sveučilišta u Zagrebu.
G.	Room (1990), »Netv Poverty« in European Community. Houndmills: Macmillan.
D. J. Smitheí al. (1992), Understanding the Underclass. London: Policy Studies Institute.
I.	SvETLiK (1985), Brezposelnost in zaposlovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.
-(1992), Priložnosti in tveganja na trgu delovne sile. V: B. Prežeu, L SvETLIK (ur.). Zaposlovanje —perspek-
tive, priložnosti, tveganja. Ljubljana: Znastveno in publicistično središče (32-49).
I. Svetlik et al. (1993), Izobraževanje in trg dela. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije.
M. TrbanC (1991), Zaposlenost in marginalnost. V: Družboslovne razprave, 12. Ljubljana: Slovensko sociološko
društvo in Inštitut za družbene vede (35-51).
D. Vincent (1991), Poor Citizens: The State and the Poor in Twentieth-century Britain. London, New York: Longman.
142
Nace Kovač, Vesna Švab
SVOJCI IN SKRBNIKI KOT AKTIVNI UDELEŽENCI SKRBI
ZA UPORABNIKE SLUŽB ZA DUŠEVNO ZDRAVJE
PROBLEMI DRUŽIN UPORABNIKOV ZA DUŠEVNO
ZDRAVJE
Tudi v družbah, kjer je družbena skrb za
uporabnike služb za duševno zdravje^ visoko
razvita, najpogosteje prav družina uporabnika
služb za duševno zdravje prenaša največje
breme skrbi zanj v skupnosti.
Vzdušje v družini pomembno vpliva na po-
tek duševne motnje in na obdobje duševnega
zdravja pri uporabnikih. Prevelika čustvena
napetost, prevelika skrb, jeza ah brezbrižnost
lahko privedejo do ponovitve bolezni (Švab
1990).
Svojci ali skrbniki so ob zelo odvisnem svo-
jcu lahko preobremenjeni, spreminjati morajo
družinski vsakdan, pogosteje telesno in dušev-
no zbolevajo in so tudi ekonomsko v nenehni
stiski (BiRLEY, Hudson 1983).
V sistemu družbene skrbi moramo zato
zagotoviti tudi svojcem ustrezno podporo, izo-
braževanje in svetovanje o urejanju vsakdanjih
težav in kriznih situacij.
Številne raziskave so pokazale, da je bilo
zmotno prepričanje nekaterih strokovnjakov in
številnih laikov, da je družina bistven krivec za
začetek zdravljenja v psihiatrični ustanovi in
nastanek globoke duševne motnje (psihoze^).
Koncept shizofrenogene matere^ je za zdaj
ovržen in ni več predmet resnejših strokovnih
razprav.
Res pa je, da družina ali drugo okolje, v
katerem oseba z duševno motnjo živi, bistveno
vpliva na njegovo stanje. Ponovitve motenj so
dokazano veliko pogostejše v tistih družinah,
kjer to osebo odklanjajo ali pa so, narobe, za-
njo preveč zavzeti, in redkejše v tistih, kjer je
čustvena napetost manjša. V terapiji je pome-
mbno nižati t. i. raven izraženih čustev oz. od-
pravljati negativni čustveni stil (Bebbington,
Kuipers1993).
Življenje v družini, kjer se pojavlja globoka
duševna motnja, ni lahko, zato nekatere ma-
tere in drugi svojci reagirajo na pretirane ob-
remenitve z jezo in s silo. Drugim se zdi, da
morajo prizadetega dosmrtno varovati in ne-
govati. Oba načina reagiranja sta razumljiva,
če se poskušamo vživeti v občutke krivde in
nemoči, ko pride do zloma prilagoditvenih
sposobnosti. Zato sta temeljni načeli dela z
družino uporabnika služb za duševno zdravje
pomoč in podpora.
PODPORA DRUŽINI
Pomagamo lahko z razumevanjem, spošto-
vanjem in z jasnimi informacijami. Svojci ima-
jo pravico o duševnih motnjah, s katerimi se
srečujejo, vedeti vse, kar vemo mi sami. Z jas-
no predstavo o tem, kaj se dogaja, kakšne so
možnosti za izboljšanje stanja, kako jim bomo
pomagah in kako k bolnišničnemu zdravljenju
in rehabilitaciji pripomorejo sami, lahko zač-
nemo spreminjati odnose v družini.
Podpora velja zmanjševanju občutkov kriv-
de, h katerim smo dober delež prispevali tudi
' Uporabnik služb za duševno zdravje: oseba, ki zaradi duševne motnje večkrat uporablja službe za duševno zdravje, kot so
psihiatrična služba, svetovalne službe na centrih za socialno delo in druge ustrezne službe.
^ Psihoza: duševna motnja, pri kateri prihaja do težav pri ocenjevanju realnosti.
' »Shizofrenogena mati«: koncept F. F. Reichmann iz petdesetih let, da shizofrenijo povzročata osebnostna struktura ma-
tere in njen odnos do otroka.
143
NACE KOVAČ, VESNA ŠVAB
strokovnjaki, s tem da smo krivce za hudo du-
ševno trpljenje, ki se ga sami bojimo, našh v
tistih, ki pogosto edini vztrajajo ob spremen-
jenem svojcu (ŠvAB 1994). Starši se sprašujejo,
kje so naredili napako pri vzgoji, ali so bili
preveč strogi ali preveč blagi, je njihova lastna
motenost prispevala k nastopu motnje, je bil
vzrok takrat, ko so udarih otroka, ah takrat,
ko so spregledali njegovo ali njeno neuboglji-
vost. Večina jih pove, da niso zmogli vzgajati
svojega nenavadnega otroka, ki je bil neredko
posebej nadarjen, in večina ni imela prilož-
nosti, da bi jim kdo odgovoril na zastavljena
vprašanja ali vsaj razumel njihovo stisko. Zato
je včasih že samo nekaj razgovorov in prilož-
nost za razbremenitev zanje pravo olajšanje.
Z delom s svojci lahko pogosto brez večjih
psihoterapevtskih posegov pomembno vpliva-
mo na potek duševne in čustvene motnje in
zmanjšamo število ponovitev kriznih stanj in
hospitalizacij v psihiatrični ustanovi, nekateri
strokovnjaki menijo, da ustrezen način dela z
družino vpliva na duševno motnjo vsaj tako
pomembno kot protipsihotična zdravila (Leff,
KuiPERS, Berkowitz 1983). Če pa so ostali
medsebojni odnosi vendarle preveč zapleteni
ali so bili že prej tako utirjeni, da jih z
opisanimi preprostimi metodami ne moremo
spremeniti, je pomembno, da usmerimo
družino drugam — k za to delo usposobljenim
družinskim terapevtom.
Delo strokovnjakov, ki lahko dajejo infor-
macije in podporo, je pomembna oblika skrbi
za prizadete družine, vendar ne edina. V zad-
njih desetletjih so se družine, v katerih se je
pojavljala huda duševna motnja, podobno kot
uporabniki služb za duševno zdravje, postopno
ozaveščale in emancipirale.
Ko se zmanjšujejo občutki krivde, raste
samozavest, in številni svojci so zahtevali ena-
kopravnejše sodelovanje v procesu zdravljenja
in rehabilitacije oseb z duševnimi motnjami.
Tisti, ki z uporabnikom živijo, ga poznajo
daleč najbolje, celo več, naučili so se spopadati
s krizami, zmanjševati stresne, grožnje nevar-
nosti, vplivati na večjo odpornost in samoza-
vest prizadetega svojca, mu, skratka, pomagati.
Zahteve po enakopravnem sodelovanju so
zlasti glasne takrat, ko strokovnjaki odpovemo
in se, podobno kot drugi v bližnji in širši oko-
lici, umaknemo v različne racionalizacije, kot
so: »v tej družini so odnosi preveč zapleteni,
ne dovolijo nam vstopiti, ne odgovarjajo na in-
tervencije, simbiotična mati itn...«
ORGANIZACIJA STARŠEV KOT OBLIKA
SAMOPOMOČI
Najčistejša in osnovna oblika samoorgani-
zacije in samopomoči je tista, ko dejavnost
začnejo uporabniki — posamezniki, ki želijo
zadovoljiti svoje lastne potrebe.
Starši in skrbniki lahko delujejo sami ah pa
s pomočjo, nasveti in informacijami posa-
meznikov, ki imajo več izkušenj, in tistih, ki so
se ob svojem delu srečevali z problemi te
skupine (Macfarlane, Laville 1992: 14).
V teh primerih lahko izenačimo iniciative,
ki imajo določeno stopnjo profesionalne pod-
pore, in iniciative, ki nimajo strokovne pod-
pore.
Jože Ramovš v govori o omenjenih iniciati-
vah kot o:
•	osebnem reševanju lastne stiske in
•	skupnem reševanje stisk in urejanje težav
v okviru zakona, družine, sorodstva, prijatelj-
stva, delovne tovarišije, invalidske, verske,
strankarske ali kake druge organizacije, kjer je
zaradi temeljne medčloveške povezanosti reše-
vanje težave enega od nas obenem reševanje
skupne stiske. Poudarja, da se v skupinah za
samopomoč vsakdanja človeška izkušnja in živ-
Ijenska iznajdljivost stekata s sodobnim stro-
kovnim znanjem v celostni življenski pristop k
zadovoljevanju potreb in reševanju težav in
stisk (Ramovš 1992: 137).
Iniciative, ki imajo profesionalno podporo,
lahko razdelimo na:
•	tiste, kjer profesionalci vidijo svojo vlogo
v usposabljanju uporabnikov, da lahko ti ar-
tikulirajo svoje potrebe in ustanovijo službo,
servis ali organizacijo za zadovoljevanje svojih
potreb, in
•	tiste, kjer so vključeni strokovnjaki blizu
ciljni skupini in jim ta skupina zaupa.
Organizacije staršev kot oblika zago-
vorništva na področju duševnega zdravja so
razmeroma redke. Razvijati so se začele šele v
zadnjem obdobju in manj samozavestno kot
druge samopomočne in samoorganizacijske
tvorbe na področju duševnega zdravja. Eden
izmed poglavitnih razlogov za njihovo počasno
144
SVOJCI IN SKRBNIKI KOT AKTIVNI UDELEŽENCI SKRBI...
nastajanje je miselnost in vpliv teoretskih iz-
hodišč nekaterih profesionalcev, ki krivijo
starše za nastanek duševnih in čustvenih stisk
pri njihovih otrocih. Tako stigmatizirani starši
ostajajo pasivni in skriti člani terapevtskega
procesa, ali pa zgolj »prinašalci« različnih in-
formacij o duševni stiski svojca.
Posledica take obravnave in položaja v te-
rapevtskem in — pozneje — rehabilitacijskem
procesu je občutek nesposobnosti izražanja
občutenj in potreb. Prinaša pa tudi strah pred
izgubo dobrega terapevtskega odnosa in pod-
pore v zdravstvenih ali socialnih službah, še
zlasti, če bodo spregovorili o nestrinjanju z ob-
stoječimi oblikami podpore in skrbi. Tako le
stežka izrazijo svoje zahteve in potrebe.
Moč in pogum za spremenjeno reševanje
nakopičenih težav lahko ta skupina uporabni-
kov najde v odločitvi o združevanju v društvih
skupin za samopomoč, prostovoljnih organi-
zacijah in drugih obUkah samoorganizacije.
Uspešnost takega povezovanja dokazujejo ne-
katere že uveljavljene nevladne organizacije na
področju civilne družbe in duševnega zdravja
pri nas in v tujini.
Ponoven prenos odgovornosti v skupnost in
s tem na starše in svojce uporabnikov služb za
duševno zdravje postavlja svojce in starše v
odgovoren položaj (do pred kratkim je, vsaj
uradno in vehkokrat slabo, pa vendar, za upo-
rabnike skrbela država s svojimi institucijami).
VPLIV SAMOORGANIZACIJE STARŠEV
Organizacije staršev lahko vodijo in spod-
bujajo različne aktivnosti:
•	zagovorništvo za vse uporabnike služb za
duševno zdravje, vključno s tistimi, ki niso
zmožni zagovarjati sami sebe;
•	spodbujanje k financiranju raziskav o
vzrokih duševne in čustvene motnje,
•	spodbujanje skupnosti k sodelovanju pri
načrtovanju in politiki služb duševnega
zdravja;
•	vključevanje v evalvacijo zdravstvenih in
socialnih služb,
•	opozarjanje na težave in probleme
skrbnikov in svojcev,
•	vpliv na politiko mentalnega zdravja.
•	zahteve po prerazporeditvi sredstev na
področju zdravstvenega in socialnega varstva
(vavčerji, brokerstvo) ipd.
Primer: Ћге National Alliance for the Men-
tally III (NAMI) v ZDA. Organizirali so ga svo-
jci, vendar združuje tudi uporabnike služb za
duševno zdravje. Najpomembnejši nalogi or-
ganizacije sta:
•	izobraževanje članov o duševnih in čust-
venih motnjah in
•	podpora članom in omogočanje izme-
njave izkušenj in uporabnih informacij.
Nekatere organizacije, tudi NAMI, uporab-
ljajo različne strokovne ekspertize o svojih čla-
nih, o dostopu do ustreznih služb, ki jih vodijo
profesionalci, in o znanju »iz prve roke«.
V DISKUSIJO
Ob načelni podpori vsake pomoči svojcem
in skrbnikom uporabnikov služb za duševno
zdravje opozarjamo na naslednje:
L Želje in potrebe primarnih uporabnikov
služb za duševno zdravje'* so lahko podcenjene
v primerjavi z željami in potrebami statusno in
politično močnejših in bolje formuliranih za-
htev njihovih staršev.
2. Odnos med organizacijami uporabnikov
in organizacijami staršev je pogosto krhek in
spodbuja konflikte. V deželah, kjer so razvite
ene in druge organizacije, je nestrinjanje med
njimi pogosto in uporabniki služb za duševno
zdravje se upirajo vključevanju organizacij
staršev v načrtovanje in odločanje.
Interesi uporabnikov se ne ujemajo vedno z
interesi in potrebami njihovih svojcev. V
veliko primerih pa vendarle se.
Vsekakor sta legitimna naslednja interesa:
L izboljšati pihološko dobrobit in kvaliteto
življenja uporabnikov in
2. omogočiti uporabnikom pravico do živ-
ljenja v manj restriktivnem okolju, kot je npr.
bolnišnica, pravico do prilagajanja programa
zdravljenja in rehabilitacije itn.
Razlike in strinjanja v interesih so posle-
dica različnega doživljanja duševne motnje.
Zadovoljevanje potreb je mogoče le, če si pred
temi razlikami ne zakrivamo oči, temveč jih
prepoznavamo in legitimiziramo.
* Primarni uporabniki služb za duševno zdravje so tisti uporabniki, ki poiščejo pomoč pri strokovnjakih in osebju služb za
duševno zdravje, še preden se jim pridružijo svojci ali drugi prizadeti.
145
NACE KOVAČ, VESNA ŠVAB
IZKUŠNJA V SLOVENIJI (ŠENT)
Mesečne skupine svojcev in skrbnikov v
Organizaciji za duševno zdravje ŠENT kažejo
na veliko angažiranost uporabnikov-svojcev ter
na številne težave, s katerimi se srečujejo. Te
so le redko ali izjemoma primerne za psiho-
terapevtsko obravnavo, ki je še vedno temeljna
oblika dela z družinami, v kateri se je pojavila
duševna motnja. Težave so praktične, vsakda-
nje, finančne, organizacijske in čustvene (sled-
nje kot odgovor na stigmatizacijo, osamljenost,
krivdo...). Potreba po podpori in pomoči, ki
naj bo veliko več kot le besedna, je velika in
jasna.
Ker v obstoječih psihiatrični in socialnih
službah taka pomoČ skoraj ni dostopna, se
poskušajo svojci in skrbniki samoorganizirati.
Temeljnji cilji organizacije in samoorgani-
zacije svojcev in skrbnikov uporabnikov služb
za duševno zdravje so:
•	seznaniti javnost s stiskami družin, ki se
pojavljajo v zvezi z duševno boleznijo,
•	ponuditi temeljne informacije o duševni
bolezni, njenem zdravljenju, možnostih za po-
novno vračanje na prejšnjo raven delovnega in
socialnega funkcioniranja in o vplivu družine
na naštete dejavnike,
•	prikazati organizacijo različnih oblik
samopomoči in samoorganizacije, tudi z na-
menom, da bi svojci in skrbniki vstopih kot
enakopravni sodelavci v proces zdravljenja in
rehabilitacije oseb z duševnimi motnjami v
našem prostoru,
•	zagotoviti stalnost dela s svojci in skrb-
niki, ki so izven institucij prepuščeni sami sebi
pri reševanju težav v zvezi z duševno motnjo.
Kot prvi korak k uresničevanju naštetih cil-
jev smo organizirali seminar »Srečanje svojcev
in skrbnikov oseb z duševno boleznijo«^, ki so
se ga udeležili številni svojci, skrbniki in strok-
ovnjaki.
Plenum seminarja je povzel naslednje
zaključke:
1.	Svojci in skrbniki uporabnikov naj se or-
ganizirajo in samoorganizirajo tako, da bodo
lahko zadovoljevali svoje potrebe in potrebe
svojih svojcev z duševno boleznijo.
2.	V medijih naj se objavi poziv k udeležbi
v skupinah svojcev Organizacije za duševno
zdravje ŠENT.
3.	Svojci in skrbniki naj pripomorejo k
obhkovanju politike duševnega zdravja v skup-
nosti pri nas.
4.	Povezovanje med svojci, skrbniki, upo-
rabniki služb za duševno zdravje, prostovolj-
skimi organizacijami, psihiatričnimi, socialnimi
službami, zavodi za zaposlovanje in stanovan-
jskim skladom naj omogoči nastajanje in javno
priznavanje obstoja skupnostnih služb za
duševno zdravje.
5.	Svojci podpirajo zunajbolnišnično skrb za
svoje bhžnje in se zavzemajo za njeno razšir-
itev in krepitev.
6.	Svojci in skrbniki opozarjajo na pomanj-
kanje informacij in pomanjkljivo izobraževanje
o duševni bolezni, njenih posledicah, možno-
stih rehabilitacije in o njenem zdravljenju. Vse
strokovne službe pozivajo, naj posredujejo in-
formacije v dostopni ustni in pismeni obliki.
7.	Svojci in skrbniki želijo enakopravno so-
delovati v procesu zdravljenja in rehabilitacije
svojih bližnjih.
8.	Svojci, uporabniki služb za duševno zdra-
vje in skrbniki se organizirajo tudi za izdajanje
biltena, v katerem bodo predstavljah svoje
probleme, želje, zahteve in doživljanja, ki so v
zvezi z življenjem z duševno boleznijo.
' Seminar je septembra 1994 pripravila Organizacija za duševno zdravje ŠENT z namenom, da bi informiral skrbnike in
svojce o oblikah samoorganizacije in samopomoči in jih povezal vanje.
146
SVOJCI IN SKRBNIKI KOT AKTIVNI UDELEŽENCI SKRBI...
Literatura
p. Bebbincton, L. KuiPERS (1993), Social Causation of Schizophrenia. V: D. Bhugra, J. Leff, Principles of social Psy-
chiatry. Oxford: Blackwell Scientific Publications.
J. BiRLEY, B. L. Hudson (1983), The Family, the Social Network and Rehabilitation. V: F. N. Watts, D. H. Benett,
Therapy and Practice of Psychiatric Rehabilitation. Chichester: John Wiley and Sons.
J. Bishop, P. Hoggett (1986), Organising Around Enthusiasmus. London: Comedia.
A. Hatfield (1986), Families of the mentally ill: Allies in rehabilitation. Referat, predstavljen na kongresu Svetovne
zveze za psihosocialno rehabilitacijo (World Association for Pscyhosocial Rehabilitation) v Lyonu, oktobra 1986.
D. Johnson (1986), The family's experience of living with mental illnes. Referat, predstavljen na Nacionalnem fo-
rumu o edukaciji profesionalcev na področju duševnega zdravja za delo z družinami dolgotrajnih duševnih bol-
nikov (National Forum on Educating Mental Health Professionals to Work With Families of the Long-Term
Mentally 111) v Rockvillu, februarja 1986.
J. P. Leff, L. Kuipers, R.Berkowitz, C.E.Vaughn,D. Sturgeon (1986), Life events, relatives' Expressed Emotion and
Maintenance Neuroleptics in Schizophrenia Relapse. Psychological Medicine, 13.
J. Ramovš (1992), Socialni imunski sistem. Socialno delo 31, 1-2: 130-144.
V. ŠvAB (1990). Družina shizofrenega bolnika. Med Razgl 29: 259-63.
-(1994), Pomoč osebam s psihozo. V: O. Grad (ur.), Pomoč človeku v stiski. Ljubljana: Litterapicta (67-74).
147
ese/
Srečo Dragoš
SOCIALNI VIDIK GLASBE
OPOMBE H KNJIGI RAJKAMURŠIČANEL/BESED/J/VEZVOČNE IGRE
Z glasbo se lahko ukvarjamo na štiri
načine: lahko jo poslušamo, lahko jo delamo, o
njej (kritično) razmišljamo ali pa teoretizi-
ramo. Avtor knjige, na katero opozarjam v
tem zapisu, počne vse to: je navdušen pos-
lušalec glasbe, izvajalec, glasbeni kritik in teo-
retik. V čem je njegova prednost pred tistimi,
ki počnejo samo nekaj od tega?
Družbena dehtev dela je v zvezi z glasbo
proizvedla tri glavne poklice: izvajalce, kritike
in teoretike^ h glasbi so plačani, z njimi se je
mogoče samostojno preživljati, na njih je mo-
goče zgraditi kariero in doseči neki družbeni
status — v nasprotju s poslušanjem. Z vidika
dehtve dela je namreč poslušanje glasbe zgolj
konzumiranje, ki ga oskrbujejo tisti, ki so za to
posebej poklicani, ki jim je torej izvajanje
glasbe, razmišljanje in teoretiziranje o njej —
zgolj poklic (in šele potem vse drugo).
Na osebni ravni pa je zadeva precej dru-
gačna. Ko se predajam glasbi, ne bom rekel,
da jo konzumiram ah trošim (saj je z mojim
poslušanjem ni nič manj), pač pa bom rekel,
da jo poslušam in da v njej uživam. O njej sicer
lahko tudi razmišljam, oziroma, se z njo teo-
retsko soočam v izvornem smislu te besede, a
kljub temu, da vse to počnem, še nisem kritik
ali celo teoretik v zgoraj opredeljenem pome-
nu družbene delitve dela, saj svoje sodbe o
glasbi ne prodajam na trgu (kot kritik), in to
velja tudi za moj teoretski pristop do poslu-
šanja. Kako pa lahko teoretsko pristopim h
glasbi, ne da bi bil (znanstveni) teoretik glasbe.
in kako lahko sodim o glasbi, ki se ji predajam,
ne da bi bil glasbeni kritik? Ali ni teoretski od-
nos do poslušanja nekaj, kar ni več poslušanje
(nekako tako kot npr. spomin na srečo ni več
sreča, teorija o umetnosti ni več umetnost
ipd.)? Natančneje: ah ni teoretsko dojemanje
glasbe dojemanje, ki ni več glasbeno?
Ker bo iz odgovora na to vprašanje razvi-
den domet knjige, ki jo predstavljam, kot tudi
glavni namen njenega avtorja, se najprej usta-
vimo pri grškem izrazu theoria. V njem tiči
razhka med teoretskim pristopom h glasbi in
med teorijo glasbe (iz katere npr. kritik izvaja
kriterije za njeno presojo ali teoretik znanje za
njeno razumevanje).
Izvorni pomen teorije je v grškem glagolu
theorein, ki je nastal iz dveh korenskih besed,
iz thea in orao. Prva beseda pomeni tisto, kar
se nam daje v zvezi z nečim prisotnim, to je
»izgled« nečesa oz. njegov videz — pri čemer
tega videza ne smemo mešati z navideznostjo
(v smislu lažnega, potvorjenega, neresničnega
gledanja). Besedica orao pa pomeni, da nekaj
gledamo, da imamo tisto, kar se nam kaže, na
očeh, da si to ogledujemo. Zato teorija v tem
izvornem smislu pomeni: »gledati videz, s
katerim se prikazuje prisotno, in s tem pogle-
dom ostajati gledajoč pri njem«.^ Biti soočen s
prisotnim in se zadrževati pri njem (tj., se
zadržati, držati in zdržati) — ta pomen izraza
theoria so Rimljani prevajali kot contemplatio.
Heidegger opozarja na usodne posledice take-
ga prevoda: zakril se je prvotni pomen teorije.
' Rajko MuRŠič (1993), Neubesedljive z\'OČne igre. Maribor: Katedra.
^ »Glasbeni« producenti, trgovci ali »glasbeni« managerji se seveda tudi ukvarjajo z glasbo in živijo od nje, vendar tu ne gre
za poklice, ki so nastali zaradi glasbe, ampak zaradi trga (podobno kot reklamiranje ni nastalo zaradi glasbe, čeprav se
seveda lahko reklamira tudi glasba...).
' Več o tem gl. v: Martin Heidegger (1989), Znanost in osmislitev. Nova revija VIII, 83/84: 396-405.
149
SREČO DRAGOŠ
ki ni bila zgolj odnos do »izgledov« (tistega,
kar je prisotno), pač pa je bila opazovanje v
smislu upoštevanja nečesa, torej ogledovanje z
ozirom na {n&)kaj. Opazovanje kot ogledova-
nje z ozirom na nekaj ali nekoga pa ni nič dru-
gega kot omejeno opazovanje, tj., opazovanje,
ki je za-mejeno z neko koristjo, z določenim
ciljem, smotrom, ki je torej raz-mejeno od vseh
drugih namenov. Zamejiti se na nekaj in se s
tem razmejiti od vsega ostalega (kar je pomen
lat. izraza templum, iz katerega pride contení-
platio) — to nima več zveze z grškim izrazom
theoria, ampak z grškim temnein, ki pomeni
sekati, oddeliti. Skratka: spoznavanje nečesa
ni več teorija v smislu čaščenja'* neskritosti pri-
sotnega (resnice), pač pa teorija zdaj pomeni
zgolj pristopanje k nečemu, na način, za
katerega pred-postavljamo, da bomo tisto, k
čemer bomo pri-stopili, tudi »za-stopili« (ra-
zumeli). In prav zaradi tega načina, ki ga vselej
predpostavljamo (da bi ga lahko naknadno
preverili), se zamejujemo v našem pristopu.
Zamejevati se v pristopu pomeni, da se že
vnaprej omejimo s predpostavkami, s katerimi
stopimo k nečemu, tj., pred tisto nekaj, kar naj
bi spoznali. In šele, če pride do ujemanja pred-
postavljenega s tistim, na kar se predpostav-
ljeno nanaša, imamo to za dejansko, S tem je
torej »dejansko« reducirano samo (!) na tisto
prisotno, ki se nam potrdi z vidika pred-
postavljenega. Dejansko(st) je tako posledični
učinek predpostavljanja kot početja, v katerem
podvržemo prisotno na ta način, da to prisot-
nost (česa prisotnega) priredimo predpostav-
ljenemu. Priredimo ga prav s tem, ko ga
gledamo zgolj skozi zamejeno obzorje (pred-
postavk) in ga ne zremo v celoti, v kakršni se
daje s svojo prisotnostjo. Táko dejansko pa ni
več prisotno(st), pač pa predmet(nost); dejan-
sko postane zdaj zgolj tisto, kar je za nas goto-
vo, nedvo(u)mno in trdno, saj smo to preverili
ali celo izmerili z ustreznim postopkom.
Iz tako razumljene teorije so nastale naj-
različnejše znanosti in tudi moderna muziko-
logija. Ta se je sprva (v 19. stol.) spogledovala
s psihofiziološkimi izsledki in celo s težnjo, da
bi fenomen glasbe pojasnili z matematično-
fizikalnih temeljev. Kmalu zatem je prišlo do
njenega prepletanja z drugimi usmeritvami
(lingvističnimi, hterarnoteoretskimi), po drugi
svetovni vojni pa se muzikologija naveže na in-
formacijske, semiotske, komunikacijske, socio-
loške, psihološke idr. teorije — vse do
opozorila, ki ga formulira sociolog glasbe Kurt
Blaukopf, da bi bilo najbolje, če si znanost, ki
se ukvarja z glasbo, sestavi katalog vprašanj,
na katera ni zmožna odgovoriti (kot znanost).
To opozorilo ne pomeni tega, da znanost o
glasbi ni potrebna, ampak da se mora zavedati
meja, do katerih s svojim pristopom seže, ozi-
roma, da znanost reflektira obzorje svojega
početja, v katerem se giblje.
In prav to je osnovni namen knjige Rajka
Muršiča — premishti, problematizirati, izpo-
staviti in preseči vse tisto, kar je tako ali dru-
gače predpostavljeno v slehernem teoretskem
spoprijemu z glasbo in znotraj česar ostaja
večina glasbenih teorij. Zdi se, da je to temelj-
na intenca avtorja, saj je njegov prvi stavek v
knjigi zapisan v obhki paradoksa: »Ta knjiga ni
možna,« Temu pa potem sledi 248 strani te-
ksta (smiselno urejenega v 12 poglavjih s 46
naslovi), v katerem se sklicuje na 186 biblio-
grafskih enot — vse to ob ugotovitvi, ki jo
zapiše v zadnjem odstavku na zadnji strani
knjige:
Najhuje pri vsem skupaj je, da pri pisanju o
glasbi povzročamo neskončno inflacijo besed,
pri čemer ostane učinek miselnih vozlov slej ko
prej pičel. Glasbe v nobenem od njenih izrazov
ne zadenemo v željeni meri.
Vprašanje je, kaj to pomeni: po eni strani
torej obširen in izrazit teoretski tekst, hkrati
pa spoznanje o pičlem učinku (»miselnih vo-
zlov«), tj., odkrito priznanje nemoči takega
početja.
Mislim, da to ni sad leporečja, ampak je
zgornje navedbe treba vzeti resno. Jih premis-
hti skozi tisto, kar je najbolj značilno za to
knjigo, to pa so naslednji trije poudarki, ki so
nekakšna rdeča nit celotnega teksta:
1.	avtor se nikjer v knjigi ne opredeli za
določeno teorijo,
2.	pristop, ki mu vseskozi sledi, je natanko
v tem, kar obljublja podnaslov knjige: »Od filo-
zofije k antropologiji glasbe«,
3.	najkrajša definicija glasbe (tj., najjasnejša
Thea pomeni (gr.) tudi boginjo.
150
SOQALNI VIDIK GLASBE
glede na število besed) je v vsej knjigi prav
njen naslov: »Neubesedljive zvočne igre«.
Ker ti trije poudarki kažejo na namen knji-
ge, na to, kako je nastala, in na njen domet, si
jih poglejmo po vrsti.
V zvezi s prvim poudarkom avtor proble-
matizira domet teorij o glasbi, ki jih obravnava
v šestem poglavju. Do teh teorij je kritičen, a
ne na način znanosti (kjer lahko neko dolo-
čeno teorijo spodbije le neka druga teorija —
temu pa se Muršič odpoveduje). Kritičen je do
njih tako, da jih preverja zlasti glede na tisto,
po čemer stremijo ali kar celo obljubljajo. Po-
kaže se, da so teorije, čeprav v sebi kohe-
rentne, vselej »prekratke«, ker ne pokrijejo
celotnega fenomena glasbe. Pri tem tudi ne
gre za degradacijo obravnavanih teoretskih
pristopov na tak način, da bi postali brez-
vredni. So zgolj neustrezni z vidika glasbe kot
zvočnega fenomena. Avtor se res zavzema za
»sesutje vrednostnih sodb« v zvezi z glasbo, a
že v istem stavku dodaja, da s tem ni mišljen
nikakršen nihilizem, nasprotno:
vrednostne sodbe je treba postaviti tja, kamor
sodijo, v kolumne glasbenih kritikov, ki morajo
še kako dobro vedeti, kaj je dobra in kaj slaba
glasba, kaj je dobra izvedba in kaj ne... Toda to
vprašanj o tem, kaj glasba je, sploh ne zadeva.
(Muršič 1993: 27.)
Iz tega se vidi, da se avtor vseskozi giblje
po tistem horizontu, ki ga označuje izvorni po-
men theoria. Zato sem prej opozoril na razliko
med grškim izrazom in rimskim prevodom, ki
jo je prvi problematiziral Heidegger in ki raz-
pira prav ta problem, ki je pri Muršiču vse-
skozi prisoten — čeprav je res, da se on sam
nikjer eksplicitno ne navezuje na Heideggra
(razen mimogrede na dveh mestih v knjigi).
Od kod pri Muršiču vztrajni poskusi, da bi
rehabilitiral soočenje z glasbo v njeni celostni
prisotnosti, namesto da bi se zadovoljil s pred-
postavkami o njej ter jih skušal preveriti? O
tem lahko samo ugibamo, zdi pa se mi, da je
razlog pri samem avtorju, ker ni zgolj kritik in
teoretik, ampak tudi glasbenik. Kot izvajalec
in poslušalec je namreč neizogibno izpostav-
ljen glasbi v vsej njeni razsežnosti, ki ne trpi
predpostavk in ne dovoljuje distance, iz katere
bi jo naknadno poskušali razumeti. Kritik (te-
oretik) obravnava glasbo kot predmet svojega
interesa — medtem ko ji je poslušalec (izva-
jalec) izpostavljen.
Zaradi tega skuša Muršič tudi prehajati
»od filozofije k antropologiji glasbe«. Vendar
mu to ne pomeni dokončne zapustitve obmo-
čja filozofije, pač pa zgolj odmik od pogostega
stališča, po katerem je človek eno, glasba pa
čisto nekaj drugega, in se naj zato o tem dvo-
jem razmišlja ločeno. Po drugi strani pa ne
pristane povsem v antropologiji (glasbe), saj
ne ostaja zgolj pri opisih ali analizah antro-
pologov, ki se ukvarjajo z glasbo. Ostati pri
tem bi namreč nujno pomenilo omejiti se na
neko konkretno glasbo, konkretno zvrst, dru-
žbo ali teritorij. Kljub temu, da se avtor jasno
opredeli za antropologijo (v smislu kultur-
ologije) glasbe, ne pobere iz nje nobenega teo-
retskega orodja, kar je nekoliko nenavadno.
Vendar — ah sta filozofija kot vedoželjnost in
antropologija kot veda o človeškem na tak
način, da ju, kot rečeno, ne bi zamejevala no-
bena teorija, v resnici sploh možni? Antro-
pologija se namreč osredotoča na razliko med
človekom in drugimi bitji, ki v zvezi s čutenjem
(npr. glasbe) ni v tem, da ljudje čutijo, ampak
v tem, da vedo, da čutijo. In filozofija, ki je
ljubezen do modrosti — kako zaobjeti to brez
predpostavk? Je mogoče, denimo, opazovati
občutke kot glasbene občutke in pri tem vedeti,
kako in kaj občutim, ob tem pa se še zavedati
načina, na katerega to vem — ne da bi v tej
pozornosti karkoli (vnaprej) predpostavljal ali
se na kaj navezoval? Če pa je to mogoče, ah je
mogoč tudi besedni zapis takega početja?
Tak zapis je namreč že narejen. Najdemo
ga v budističnem tekstu z naslovom Veliki go-
vor o štirih načinih pravilne pozornosti, ki ga ob
neki priložnosti citira tudi Hribar kot primer
fenomenološke metode (izpred več kot 2000
let pred evropsko fenomenologijo). Naj na-
vedem nekoliko daljši citat iz tega govora, z
namenom, da bi v zvezi s knjigo, ki jo pred-
stavljam, ponazoril naslednje:
•	pristop, za katerega slutim, da se mu
Muršičeva knjiga nekako približuje oz. se iz-
teka z njim v isto smer, ki pa je seveda zabri-
san z množico drugih tematik,
•	zadrego, pred katero Muršiča vseskozi
postavlja način obravnave, ki si ga je izbral in o
katerem mishm, da je zanimiv, čeprav izjemno
težaven.
151
SREČO DRAGOŠ
Naslednji citat iz Budovega govora se na-
naša na tematiko z zgovornim naslovom —
Opazovanje prave narave občutkov:
In kako, ucenci, opazuje učenec občutke kot
občutke?
Ko učenec občuti prijeten občutek, ve, da je
občutil prijeten občutek. Ko občuti občutek, ki
ni niti prijeten niti neprijeten, ve, da je občutil
občutek, I9 ni niti prijeten niti neprijeten. Ko
občuti prijeten občutek, ki je povezan s čutnimi
željami, ve, da je občutil prijeten občutek, ki je
povezan s čutnimi željami. Ko občuti prijeten
občutek, ki ni povezan s čutnimi željami, ve, da
je občutil prijeten občutek, ki ni povezan s čut-
nimi željami. Ko občuti neprijeten občutek, ki
je povezan s čutnimi željami, ve, da je občutil
neprijeten občutek, ki je povezan s čutnimi
željami. Ko občuti neprijeten občutek, ki ni
povezan s čutnimi željami, ve, da je občutil
občutek, ki ni povezan s čutnimi željami.
Ko občuti občutek, ki ni prijeten niti nepri-
jeten in je povezan s čutnimi željami, ve, da je
občutil občutek, ki ni niti prijeten niti nepri-
jeten in je povezan s čutnimi željami. Ko občuti
občutek, ki ni prijeten niti neprijeten in ni
povezan s Čutnimi željami, ve, da je občutil
občutek, ki ni prijeten niti neprijeten in ni
povezan s čutnimi željami.
Tako opazuje učenec različne občutke pri
sebi, pri drugih ali pa pri sebi in pri drugih.
/.../ Jasno se zaveda, da obstajajo (pri opa-
zovanju občutkov) samo različni občutki, in na
ta način poglablja razumevanje in pozornost. Pri
tem živi neodvisno in ne naveže se na niČ na
tem svetu.
Tako, učenci, opazuje učenec občutke kot
občutke.«^
Ta citat se mi zdi pomemben, zlasti v zvezi
z glasbo, iz najmanj štirih razlogov:
1.	zato, ker je nazoren primer »čistega«
teksta, ki se dosledno izogiba ne le vsaki te-
oriji, ampak tudi uporabi vsakršnih metafor,
odvečnih razlag, komentarjev ali vprašanj; zato
veljajo zadnje besede tudi za sam tekst, nam-
reč, da se ne navezuje »na nič na tem svetu«;
2.	ker opozarja na to, da opazovanje občut-
kov kot takih ne pomeni le čutiti jih, ampak
tudi vedeti, kako in kaj čutim, ter se zavedati
tega, da to vem;
3.	ker opozarja, da imamo pri razumevanju
občutij tudi takrat, ko smo izrecno pozorni
nanje — in še zlasti takrat — opravka le z
(različnimi) občutki in z ničemer drugim (ne z
analizo ne s hipotezo in ne s teorijo); zato je
opazovanje občutkov kot občutkov še vedno
čutenje, ne pa mišljenje (o njih), še vedno raz-
položenje, ne pa njegova refleksija;
4.	da ima tudi ta drža čistega predajanja
občutkom (recimo, glasbenim) svoje meje, ki
so prav v načinu, na katerega to dosežemo, tj.,
v dometu deskripcije fenomena, pred katerim
smo.
To v zvezi z glasbo pomeni, da smo vselej,
ko o njej razmišljamo ah pišemo, omejeni že z
načinom, ki ga izberemo, namreč — kako z be-
sedami izraziti nekaj, kar se lahko izraža samo
brez besed. Mislim, da je to poseben problem,
ki je povezan s samo naravo glasbene umet-
nosti. Ta umetnostna zvrst odstopa od vseh os-
talih (izvornih) zvrsti po tem, da je vezana na
zvok in ne na besede:
V nasprotju z naštetimi (izvornimi) umet-
nostmi so vse ostale derivatne, ker so nastale s
kombinacijo zgoraj omenjenih (npr.: s kom-
binacijo literature in igre dobimo dramsko
umetnost; kombinacija literature, igre in likov-
nosti je značilna za gledališče in film, kjer se
likovnost izrazi v scenografiji; s kombinacijo
petja, igre, literature in glasbe dobimo opero
ipd,). Vse ostalo umetniško izražanje je torej
določeno s tistim, kar je značilno za izvorne
Cit. po T. Hribar (1993), Budizem in fenomenologija. Glasnik Slovenske Matice XVII, 1-2: 36.
152
SOQALNI VIDIK GLASBE
umetnosti — tj., s kombinacijo (ne)besednega
in (ne)zvočnega izraza.
Zato je povsem točna Muršičeva opre-
delitev glasbe iz naslova njegove knjige —
»Neubesedljive zvočne igre«. Človekova glasba
na način igre (torej umetnosti) pomeni, da gre
za dejavnost, ki izvorno ni namenjena ničemur
drugemu kot samemu sebi. Nasprotje tega je
drža, ki jo Heidegger imenuje priročnost in
postvarelost kot dva vidika oskrbovalnega od-
nosa (do stvari in ljudi) v tem svetu. Zato se je
tudi tista izraznost, ki jo danes prepoznavamo
kot umetniško, dogajala na začetku znotraj od-
nosa oskrbovanja. Človek namreč že od pri-
hoda na ta svet skrbi za svojo lastno bit in ta
skrb povzroča njegov oskrbovalni odnos, ki je v
tem, da na vse, s čimer pride v stik, gleda zlasti
z vidika oskrbovanja samega sebe. To je člo-
vekovo bitno eksistenčno obeležje (bit njegove
eksistence). Zato se tudi to, kar je prisotno,
človeku ne kaže v vsej prisotnosti prisotnega,
ampak skozi odnos, s katerim človek do tega
pristopi, tj., kot uporabno ali neuporabno, us-
trezno ali neustrezno, pravilno ali nepravilno,
koristno ali nekoristno, primerno ali neprimer-
no, škodljivo ali neškodljivo, pripravno ali
nepripravno itn. Prav umetnost je eden od
dragocenih načinov, da se dvignemo iz te
prvotne (vsakdanje) priročne naravnanosti, saj
ni namenjena nobenemu posebnemu namenu
ali uporabnemu razlogu — tako kot igra ne.
Načine ter razloge, zakaj in kako je prišlo do
tega, pojasnjuje npr. sociologija.
Muršičeva opredelitev glasbe (kot glasbene
umetnosti) torej opozarja, da gre za dvoje: za
igro kot človekov odnos do »nečesa«, ki ni na-
menski oz. oskrbovalen, medtem ko je tisto
»nekaj« vezano na zvok in ni ubesedljivo — in
šele celota tega (človekovega odnosa do tiste-
ga, na kar se nanaša) sestavlja fenomen glasbe.
Kaj pa je tisto »nekaj«, kar skupaj s tako
človekovo držo pomeni glasbo? Kaj je to, kar
Muršič označuje za »glasbeno bit« in čemur se
skuša približati tako, da ne bi bil zamejen z no-
benim teoretskim pristopom; da ne bi k tej biti
glasbe pristopil na način, s katerim bi ji že
vnaprej dodehl pomen in jo zakril? Z drugo
besedo — kaj glasba pomenil Če je prav glasba
tista umetnostna zvrst, ki se razlikuje od dru-
gih v tem, da je nebesedna in zvočna, potem to
najprej pomeni, da ni vezana na noben pomen.
Razumevanje literature, petja, poezije in vsega
drugega, kar se izraža skozi besedo, je še
vedno v taki ali drugačni zvezi s pomeni, ki se
dodajajo besedam (se pravi: z našim odnosom
do besednih znakov, ki nam nekaj pomenijo).
Podobno je tudi pri umetnostih, ki ne rabijo
besed in hkrati niso vezane na zvok — tu
prevzameta znakovno funkcijo besede gib ali
lik (ali pa oba)^ ko se povnanjita skozi pred-
metnost. Štirje izvorni načini človekovega izra-
žanja, osamosvojeni v umetnostnih obhkah, se
torej razhkujejo med sabo zlasti v tem, koliko
so (ne)vezani na pomene — in to je podlaga
zgornje križne tabele. Če v tem smislu primer-
jamo izraznost umetnostnih zvrsti, vidimo, da
se glasbeni izraz najbolj razhkuje od vseh
drugih:
vezanost
izraznosti umetnostnega načina na pomen
besednega + nezvočnega
besednega + zvočnega X X
nebesednega -I- nezvočnega X
nebesednega + zvočnega /
Umetnostno izražanje se torej osvobaja se-
mantike z opuščanjem besed, ki jih v likovnih
ipd. umetnostih nadomesti material, v glasbi
pa zvok. In mislim, da je prav s takim pou-
darkom prežet ves Muršičev odnos do glasbe.
Razlog, da je to izpostavljeno le na neka-
terih mestih v njegovem tekstu, na drugih pa
' Izrazito povezavo lika in giba(nja) imamo zlasti pri plesu in pri t. i. kinetični umetnosti. Izraznost plesa je v tem, da se lik
spravi v gibanje s človekovo silo (mišic); zato pojav plesnega izražanja sovpada s samim pojavom človeka. Kinetična umet-
nost, ki sovpada šele z moderno epoho, pa nastane iz likovne s tem, ko so skulpture ali njihove dele spravili v gibanje s silo
zračnega pretoka ali celo z mehansko in električno silo (tj., s pomočjo orodij in strojčkov), pri čemer so že futuristi predla-
gali, da bi takemu gibanju likov dodali še zvočne učinke. — Učinkovanje, nevezano na besedo in zvok, je torej mogoče šele
prek predmetnosti, ki ji dodajamo pomene skozi lik in gib. Temu se te umetnosti ne morejo izogniti in znotraj tega ostaja
celo povsem abstraktno slikarstvo, čeprav se je skušalo kar najbolj iztrgati iz ilustrativno-pripovedniške vloge slikanja. Tudi
ko se je poskusilo slikarstvo dokončno znebiti vseh pomenskih (sporočilnih) oblik, je pristalo pri tem, da je kot znak in sim-
bol funkcionirala zgolj barva (npr. pri Kandinskem) ali pa zgolj čista, vsebine prosta forma, ki ima zvezo le s psihološkimi
sestavinami realnosti (npr. Mondrian) — oboje paje še vedno ostalo vezano na tak ali drugačen lik, ki omogoča pomen.
153
SREČO DRAGOŠ
ostaja nekako zamegljeno, je verjetno v tem,
da je avtor po eni strani prisiljen spodbijati
pristope, ki poskušajo na vsak način razlagati
glasbo znotraj pomenskih okvirov, po drugi
strani pa skuša seči še dlje — onkraj lepega in
grdega, tj., utemeljiti glasbo »na sebi«, mimo
slehernih estetskih teorij ali meril, npr.:
Vrednostnih sodb se otepam predvsem zato, ker
izničujejo realno obstoječe primere glasbe. /.../
/M/islim, da je prav ta vrednostna nevtralnost
pravo okolje za razvoj razlage samega estetiČ-
nega fenomena. Vrednotenje je namreč početje,
ki z razlago pojava kot takega nima nobene
zveze, niti ne more biti utemeljeno na sistemu
razlage. Je pa, nasprotno, na sistem vrednotenja
praviloma prilepljen tudi sistem razlage. Moj
pogled je povsem nasproten od estetskega, saj
moj namen iskanja možnosti za razumevanje
glasbe /.../ z vrednotenjem umetniških del ne
more imeti niČ skupnega. {Ibid.: 28-29.)
Kako na podlagi teh izhodišč zaobjeti glas-
beni fenomen? — Tu pa se domet knjige
konča, ker je naloga zastavljena preobsežno
(»previsoko«) in ker citirano stališče, ki je ta-
korekoč programsko izhodišče celotne knjige,
ni dovolj prepričljivo. Ne prepriča dovolj, ker
ostaja (metodološko) nerazvidno in sicer iz
treh razlogov, ki jih zaradi preglednosti nava-
jam ločeno, čeprav gre za en in isti poudarek:
1. Ni res, da vrednostne sodbe »izničujejo
realno obstoječe primere glasbe« že zgolj zato,
ker so, torej same po sebi, kot trdi Muršič, pač
pa do tega pride šele, če se monopolizirajo (če
se ene postuhrajo namesto drugih). Problem
vrednot (v zvezi z glasbo kot z vsem ostahm) ni
v tem, da jih imamo, ampak v tem, da se jih ne
zavedamo pri samem sebi ah pri drugih, da jih
ne upoštevamo pri sebi ali drugih ali se jim
celo odrekamo, oziroma, če jih odrekamo
drugim. Pri tem ne gre za nikakršno ideologijo
liberalizma, pač pa za preprosto dejstvo
(človekove eksistenčne določenosti), da vred-
note ne tičijo v tistem, pred kar smo postav-
ljeni, ampak v našem praktičnem razmerju do
določene stvari; torej v načinu, kako smo po-
stavljeni pred njih. Ker je značilnost človekove
avtonomije v tem, da si te načine človek izbira
sam, je zanje tudi odgovoren — ne le do posle-
dic, ki iz tega izhajajo, ampak do celotnega
načina svoje biti in do lastne drže v vseh njenih
dimenzijah. Navsezadnje nam že izkušnje iz
vsakdanjega življenja kažejo, kaj je dobro,
lepo, vredno, cenjeno... Brez te drže ne bi
preživeh, se ne bi orientirali, sploh ne bi bili
to, kar smo. Zavedati se vrednot(enja) pa po-
meni, da vselej vemo in upoštevamo, da je ti-
sto, kar ocenjujemo kot dobro, dobro za mene,
lepo za mene, vredno za mene... — je torej moj
odfios do tega, kar ocenjujem kot dobro, lepo
ali ne-lepo, ne-dobro itn. To velja tudi takrat,
ko se grem npr. vrednostno nevtralno znanost.
Tudi takrat se izrecno moram zavedati kakš-
nosti svojega odnosa do tistega, kar preuču-
jem. Vendar — če pri znanosti to počnem iz
razloga, da vrednote, ki jih imam, ne bi (ne-
kontrolirano) vdirale v moj postopek, je pri ra-
zumevanju umetnosti nasprotno: ne le, da jih
ne smem ignorirati, tudi upoštevam jih ne
zgolj zaradi njihovega naknadnega postavljanja
v oklepaj — pač pa se jih zavedam zato, ker la-
hko le skozi njih razumem, kar se mi dogaja
(ah kar se dogaja drugim). Šele skozi to zave-
danje je sploh možen dostop do umetnostnega
fenomena in v tem je tudi izhodiščna razlika
med, na primer, znanstvenikovo in umetni-
kovo držo.
2. Dostop do fenomena je torej mogoč le
prek našega odnosa do česa, na kar smo narav-
nani, ta odnos pa je vselej že vrednostno pogo-
jen. Če ga ignoriramo (Če se delamo, kot da ga
ni), potem je res, da se nam lahko zgodi, da je
»na sistem vrednotenja praviloma prilepljen
tudi sistem razlage« (in v tem primeru ni res,
kar trdi avtor, da vrednotenje »z razlago po-
java kot takega nima nobene zveze«; kot tudi
ni res, da vrednotenje »ne more biti uteme-
ljeno na sistemu razlage«, saj v takem primeru
prav razlaga implicira vrednote). Zlasti je to
pomembno pri razumevanju estetskega feno-
mena. Tudi če ga hočem zgolj opisati, da bi ga
lahko analiziral, moram biti pozoren vsaj na
troje: najprej na tisto, na kar se usmerjam s
svojim namenom, potem na sam namen, s ka-
terim se na tisto nekaj usmerjam, potem pa ta
videz, ki ga dobim, tudi opišem. Opis feno-
mena, ki se mi daje na ta način, sestavlja vse
troje skupaj. Fenomen je vse to troje skupaj.
Zato se moje dojemanje nečesa (npr. glasbe)
razUkuje — ne le od dojemanja tistega, ki iste
zvočne vibracije izmeri glede na jakost (npr.
fizika) ali od dojemanja onega, ki jih presoja
154
SOQALNI VIDIK GLASBE
glede na skladnost z veljavnimi pravili (umet-
nostnega kritika, teoretika) — pač pa je moj
opis nujno različen celo od istovrstnega^ po-
slušalca istega glasbenega dela. Iz tega izhaja,
da lahko — po eni strani — o glasbi kot
splošnem pojmu govorimo samo pogojno, tj.,
takrat, ko jo mislimo kot celoto vseh možnih
glasbenih izrazov, čeprav dejansko obstaja sa-
mo v ednini (tj., kot konkretno glasbeno delo,
ki se izvaja v danem trenutku).® To Muršič še
nekako upošteva. Po drugi strani pa imamo na
podlagi istega glasbenega dela hkrati več glas-
benih fenomenov, ki so odnosno pogojeni z
ljudmi, ki so izpostavljeni temu delu v vsako-
kratnem iiačinu njihove izpostavljenosti —
tudi vrednostne.
3. Vrednostno »nevtralna« drža, ki jo avtor
deklarira v prejšnjem citatu, je vprašljiva tudi
zato, ker je še vedno vrednostna, a na nere-
flektiran način. Zato avtor večkrat zagovarja
protislovna stališča, v katerih polemizira z dru-
žbeno vlogo glasbe (da bi se približal glasbe-
nemu fenomenu), čeprav to z glasbo kot tako
nima nobene zveze. Na primer: po eni strani
pravilno opozarja, da je glasbo »treba vzeti za
eno od univerzalij človeškega življenja« (ibki.:
221) in da ostra razhkovanja »med primitivno,
ljudsko, množično oz. popularno in klasično
oz. resno glasbo pri antropološkem obravna-
vanju pojava nimajo nobenega smisla«, saj gre
zgolj za »različne veje na istem drevesu, veje.
na katerih nikakor ne obrodijo različni sadeži«
(različni v tem smislu, da bi bili eni več vredni
ali bolj užitni od drugih; ibid: 222). Zaradi
tega, razumljivo, nasprotuje evropocentričnim
(muzikološkim) stereotipom, s katerimi se de-
gradirajo neevropski glasbeni izrazi, pri čemer
dodaja, da »principi artikulacije zvoka nikakor
ne sledijo neki absolutni in edini možni razvoj-
ni poti« (ibid.: 229). Po drugi strani pa hkrati
zatrjuje, kako je bistvo razvoja glasbe prav v
tem, »da se glasbene >forme< nujno gibljejo k
samodopolnitvi, ki pa v vsakem danem trenut-
ku presežejo obstoječe limite, /.../ rezultat pa
je v dovršitvi glasbene forme, ki transcendira
obstoječe« (ibid.: 195).
Kako je torej lahko glasba po eni strani
univerzalija (človekove biti), ki ni ujeta v neko
»edino možno razvojno pot«, medtem ko je
»bistvo« glasbe, kot ga vidi avtor, prav v nje-
nem razvoju skozi forme, ki se »nujno« samo-
dopolnjujejo in transcendirajo same sebe? Ali
ni to stara zgodba o nečem »samem na sebi« in
o pojavu--(ki to zakriva), oziroma o bistvu in
formi, skozi katero se bistvo izraža in napre-
duje na način samoizpopolnjevanja? Ali ni
prav to tisto heglovsko stališče, od katerega se
skuša avtor distancirati?® Kako lahko bistvo
produkcije zvoka, ki je neodvisna od absolut-
nega razvoja, tiči v dovršujočem gibanju glas-
benih form? Pri Heglu se to imenuje absolutni
duh, ko se znajde na svoji najvišji stopnji
^ Istovrstnega poslušalca: poslušalca, ki mi je kar najbolj podoben, ki je iz istega kulturnega miljéja, ki je »nagnjen« k pos-
lušanju iste zvrsti glasbe in istih izvajalcev kot jaz, ki ima enako stopnjo glasbene izobrazbe kot jaz, ki posluša isto glasbeno
delo v enakih pogojih kot jaz in je v kar najbolj podobnem osebnem razpoloženju kot jaz — skratka, ki mi je karseda
primerljiv.
® Zato tudi dobimo npr. na podlagi iste partiture in istega izvajalca v različnem času različno glasbo.
' Tudi Hegel se distancira na tak način kot Muršič — se pravi, tako, da slabosti postopka, po katerem postopa sam, ne
pripiše samemu sebi, ampak znanstvenemu empirizmu. Zanj pravi Hegel naslednje: »Osnovna zaslepljenost znanstvenega
empirizma je vedno v tem, da uporablja metafizične kategorije materije, sile, ob tem še kategorijo ednine, mnoštva,
splošnosti, prav tako tudi brezkončnosti, potem s pomočjo takih kategorij sklepa naprej o tem, kar pri tem predpostavlja in
uporablja v formah sklepanja, ter na koncu vsega tega ne ve, da s tem prav sam vsebuje in tvori metafiziko in da tiste katego-
rije in njihove zveze uporablja na popolnoma nekritičen način« (G. W. F. Hegel, 1987, Enciklopedija filozofijskih znanosti.
Sarajevo: Veselin Masleša, 64-65; podč. avtor). Ta kritika torej kritizira postopek, ki empirijo najprej vklešči v neke metafiz-
ične pojme, potem pa s pomočjo teh pojmov izvaja zaključke, v katerih nekritično pozablja na njihovo metafizičnost. Vendar
Hegel na to ne opozarja z namenom, da bi zavaroval pristop k empiriji pred metafizično spekulacijo, nasprotno: ker se
domet empirije konča zgolj z zaznavo sprememb (v časovnih sosledjih), lahko »nujnost« in splošnost (vsebovani v formah)
zapopade le na tisti način, ki ga spelje v idealizem. To nujnost in splošnost Hegel pojasni s pomoqo tiste absolutne ideje, ki
pri svojem gibanju iz same sebe venomer srečuje samo sebe in se presega (iz čiste abstrakcije v naravo in preko nje v
»duha«...). Ni se mogoče izogniti občutku, da gre pri Muršiču za isti pristop. Muršič po eni strani zanika razlikovanje med
glasbeno formo in vsebino {ibid.: 52), po drugi strani pa mu glasba pomeni »maksimalno obliko abstrahirane biti« {ibid.:
167); potem se to njeno bistvo (abstrahirana bit?) samopresega oz. transcendira skozi forme, v katerih se pojavlja. Tako
Heglu kot Muršiču gre torej po eni strani za idejo nujnega progresivnega napredka, hkrati pa za opozorilo, da za vsemi temi
formami (posamičnih zvrsti in oblik) nenehno tiči prav razvoj te ideje — kar streže kot argument, da so vse glasbe enako-
vredne. To pa ni nič drugega kot idealizem.
155
SREČO DRAGOŠ
razvoja, tj., kot umetnost (nad njo je samo še
filozofija). Ali ne izvira prav s tega stališča ti-
sto usodno početje, ko poskušamo določene
forme — ko jih primerjamo s tem »bistvom«
— rangirati med sabo? Ali ne pelje to v kla-
sični evropocentrizem, ki se ohranja tudi tak-
rat, ko mu podehmo nasproten predznak, tj.,
da problematiziramo tiste glasbene prakse, ki
so privilegirane, druge pa afirmiramo, npr.
prvobitne glasbene izraze ali pa sodobno
»množično glasbo« (ki da »v resnici predvsem
osvobaja«; ibid.: 41). Ker za tako početje
seveda ni mogoče najti kriterija, se brž naslo-
nimo na »glasbeno bit«, ki da je povsod
nekako v ozadju, le forme so druge (čeprav
tudi teh ni mogoče razločiti od vsebine). Preko
te speljave je evropocentrizem navidez zavrn-
jen, ker je le »bit« tisto, kar šteje, medtem ko
je vse ostalo (npr. forme) njena povnanjenost.
Nato pa klasični predsodek, da le evro-glasba
ustreza tej »biti«, vsa druga pa (še) ne, ko-
rigira z optimistično sodbo, da glasbena »bit«
pač napreduje skozi vsakršno zvrst. In da
moramo zato premishti vsako formo (npr.
neevropsko) skozi to sodbo, se pravi, k vsaki
formi moramo stopiti z vnaprej postavljeno
sodbo. Pristopanje h glasbenemu fenomenu z
vnaprej postavljeno sodbo pa ni nič drugega
kot stopanje s pred-sodbo, tj., s predsodkom.
In smo spet na istem. Tako evropocentrični
predsodek kot njegova postavitev na glavo nas
torej zapeljeta v isto smer: po eni strani v iluz-
ijo nekakšnega absolutnega napredka »glasbe
na sebi«, ki vodi v »vzpostavljanje novega sub-
jekta« (ibid.: 247), po drugi strani pa v odmik
od glasbenega fenomena, ki se ga reducira na
neke stranske učinke, značilne tudi za vse ti-
sto, kar z glasbo nima nobene zveze.^®
Muršičeva metoda je torej problematična
na enak način, kot je problematičen cilj, ki si
ga vseskozi zastavlja: pojasniti glasbo »na se-
bi«, tj., opredehti absolutno (v glasbi). Mislim,
da je škoda, ker se avtor pri tem prehitro
odvrne od fenomenološkega pristopa, ki ga
verjetno odklanja zlasti zato, ker ga misli na
husserlovski način; in da se hkrati ograjuje
tudi od komunikološkega pristopa, čeprav mu
je sam na več mestih zelo blizu.^^
S tem se izgubita dva pomembna poudarka
v zvezi z glasbenim fenomenom. Prvi je v tem,
da lahko pristopimo h glasbi samo iz tiste drže,
ki je značilna za vsakdanji življenjski svet, v
katerem vselej že smo, še preden počnemo kaj
drugega (npr. teoretiziramo). Samo iz te (iz-
vorne) drže se lahko povzpnemo na raven, s
katere se sploh lahko sprašujemo o prvo-
vrstnih kvalitetah ali značilnostih neke stvari
ter jih razlikujemo od drugovrstnih, pomožnih
ali postranskih, ki jih imamo za manj pomem-
bne. Opis (glasbenega) fenomena se dogaja na
tej drugi ravni, a ne mimo prve. Drža te druge
ravni je pomembna zato, ker je drugačna od
prve, saj nam omogoča premislek, sklepanje in
izjavljanje o nečem, medtem ko je prva po-
membna zato, ker je izvorna (drugi predhod-
na) in ker pomeni vse tisto, kar opredeljujemo
kot svet doživljajev in doživljanja. Da moramo
glasbo najprej doživeti in šele potem raz-
pravljati o njej, pomeni prav to, da smo najprej
soočeni z glasbo skozi razpoloženje, ki se nam
lahko potrjuje ali spreminja samo z drugačnim
razpoloženjem. Samo od tega je odvisno, s
kakšnimi občutji bomo prevzeti, in le iz te drže
lahko naprej utemeljujemo, kaj je za nas
vredno, ugodno, lepo; natančneje — samo na
tej podlagi je možno izjavljanje o tem, kaj nam
pomeni lepo, ugodno, vredno ipd. Ker je izjav-
ljanje vselej že predpostavljanje, ne sme biti
vnaprej zaprto z nobeno teorijo, ampak mora
ostati odprto do tistega, s čimer smo začeh.
Naslednji pomemben poudarek pa je, da
smo v izvorni (vsakdanji) naravnanosti vselej
že v taki ali drugačni interakciji z vsem okrog
sebe, stvarmi in ljudmi. Prav komunikološki
pristop je lahko ploden v tem socialnem smi-
slu, ki pa ga ne moremo vselej reducirati na
" Muršič poudarja, da npr. »evidentno bebavi« pristopi, značilni za »svetovno zaroto pop industrije«, proizvajajo »raz-
središčeno« množico, medtem ko hkrati s tem spodbujajo tudi kreativne prakse, nastajajoče iz odpora do tega {ibid.: 245).
Kakor da to ne bi bilo značilno za vse izdelke, tako za prehrambene in avtomobilske kot za filmske, glasbene, likovne,
oblačilne idr. produkte, namenjene tržni menjavi.
" Npr. s tem, ko glasbe ne reducira samo na izvajalca ali zgolj na poslušalca, ampak skuša zajeti oba vidika; zato govori o
»hermenevtičnem loku« in o tem, da »se glasba dokončno udejani in zaključi šele v tistem trenutku, ko jo ponotranji subjekt
percepcije«, da je glasba vselej vezana neposredno ali vsaj posredno na namen, »da bi delali glasbo« {cf. ibid.: 90, 92,188 in
drugod).
156
SOQALNI VIDIK GLASBE
semantični vidik, s katerim se skuša ujeti glas-
beni fenomen. Tega se Muršič dobro zaveda, a
ker ta pristop prehitro zavrne, se mu verjetno
izmuzne tudi celosten socialni vidik, ki glas-
beni fenomen sploh omogoča. Zdi se mi, da je
to običajna slepa pega teoretskih pristopov, ki
uporabljajo pojma socialna interakcija in ko-
munikacija kot sinonima, kar nas lahko za-
pelje, da poskušamo potem sleherno interak-
cijo dešifrirati kot pomensko in namensko. Če
je to v sociologiji še nekako dopustno, postane
v socialnem delu večkrat vprašljivo, v muziko-
logiji pa povsem zgrešeno. Zato sem v prvem
delu tega zapisa izrecno izpostavil izmikanje
glasbenega izraza slehernim pomenom — kar
pa še ne pomeni, da ne smemo obravnavati
glasbe kot komunikacije in da se moramo
namesto tega osredotočiti na nekakšno napre-
dujoče bistvo, ki daje skrito onkraj nje.
Muršič je dovolj občutljiv, da se ni zadovo-
ljil z običajnimi »sporočilnostnimi« razlagami
glasbe (mogoče prav zaradi tega, ker ima, kot
rečeno, dostop do glasbene izkušnje z vidika
različnih vlog). To je pomembna lastnost, ki
prežema njegovo knjigo tako rekoč od prve do
zadnje strani. Od tod njegova kritičnost do
drugih teorij, odprtost v iskanju in celo sa-
mokritičnost (do lastnega teksta). Zato tudi
pomisleki, ki jih imam do njegove metodo-
logije, ne zmanjšujejo vrednosti njegovega
dela. Navsezadnje je še vedno res, da se tudi
Muršičev tekst giblje na teoretski ravni, kar
pomeni, da ga je mogoče presojati le s teoret-
skega vidika. Ker teorijo lahko zavrne le neka
druga teorija — ni pa jasno, katera bi bila (v
zvezi z glasbo) primerna za kaj takega —
ostaja Muršičev tekst dragocen premislek v tej
smeri. Zato je njegovo knjigo vredno prebrati.
157
diskusija
Srečo Dragoš
PRIPOMBE K OSNUTKU KODEKSA SOCIALNEGA
VARSTVA
V lanskem letu je socialno delo v Sloveniji
začelo vzpostavljati normativni okvir svoje
strokovne etike. To se je dogajalo na dva
načina: z nastajanjem kodeksa strokovne etike
za socialne delavke in delavce, katerega osnu-
tek je v razpravi po strokovnih društvih. Po
drugi strani pa je (hkrati!) pri Socialni zbornici
Slovenije začel nastajati še en kodeks etike, ki
naj bi veljal za vse profile, ki delujejo v social-
nem varstvu in bi torej v isti meri zavezoval
tako socialne delavce in delavke kot peda-
goški, pravniški, sociološki, psihološki ipd.
kader, ki se zaposluje na tem področju. S tem
se etična načela za delo z ljudmi v socialnem
varstvu normirajo po dveh hnijah: po pro-
fesionalni liniji (tj., v kodeksih posameznih
profesij) in hkrati po funkcionalni liniji (glede
na delovno področje). Taka rešitev ima pred-
nosti in tudi slabosti.
Prednosti bi lahko bile v tem, da bi s kodi-
ranjem načel, veljavnih za celotno področje so-
cialnega varstva (tj., ne glede na posamezne
profesije), neposredno opozorili na specifične
probleme, s katerimi se različni profesionalci
srečujejo pri delu v socialno varstvenih ustano-
vah in s katerimi se njihovi posebni profesio-
nalni kodeksi ne ukvarjajo izrecno. Slabost te
rešitve pa je v razmejevanju pristojnosti obeh
kodeksov in v vsem tistem, na kar sem v tej re-
viji opozoril lani^. Ker je v Socialni zbornici
(oz. na njeni komisiji za etiko) prevladala
rešitev, da je v socialnem varstvu kljub podva-
janju bolje imeti za vsako stroko dva kodeksa
etike kot pa zgolj enega (tj., samo kodeks
matične profesije), je Zbornica že naredila os-
nutek posebnega kodeksa za celotno področje
socialnega varstva. Njegova osnovna značilnost
pa je prav v tem, da se ne osredotoča na speci-
fične socialnovarstvene dileme, saj ostaja na
tisti splošni ravni, ki jo že pokrivajo kodeksi
posameznih profesij — hkrati pa vsebuje tudi
nekatera stališča, ki po mojem mnenju ne so-
dijo vanj.
Zato želim na tem mestu opozoriti (le) na
dve pripombi, ki ju imam na osnutek z dne 5.
decembra 1994. Prva, ki je v zvezi z Uvodom,
je terminološka; druga, ki se nanaša na točko
12, pa je vsebinske narave. Pri prvi gre za for-
mulacijo, ki jo lahko brez škode izpustimo, saj
utegne zaradi svoje splošnosti in nedorečenosti
zavajati; pri drugi pripombi pa se mi zdi, da
gre predvsem za vsebinski problem, o katerem
se bo treba najbrž še pogajati.
1. PRIPOMBA
V prvem odstavku Uvoda (in še na drugih
mestih) je uporabljen izraz blaginja posa-
meznikov, družin i?i družbenih skupin, kar da je
v zvezi z »družbeno vlogo in cilji socialnega
varstva«.
Sem proti rabi pojma blaginja — še zlasti
pa v navedenem vrstnem redu, ki sugerira, da
je glavna naloga in cilj socialnega varstva
naslednje: blaginja, varovanje posameznikovih
potreb in interesov ter (na tretjem mestu)
vključevanje posameznikov v družbeno okolje.
Glavni cilj socialnega varstva namreč ni
blaginja (in na tretjem mestu integracija), pač
pa ravno narobe, zagotavljanje osnovnih po-
gojev za socialno integracijo ljudi in tistih de-
javnosti (ukrepov, storitev, dajatev), ki se
s. Dragoš (1994), Etika v socialnem varstvu ali socialnovarstvena etika? Socialno delo 33, 6: 515-517.
159
DISKUSIJA
nanašajo na stiske in težave v tej zvezi. In to
samo tistih ljudi, ki si sami ne morejo poma-
gati. Varstvene dejavnosti sicer zajemajo tudi
»varovanje potreb in interesov posamezni-
kov«, vendar sploh ne vseh potreb in ne
katerihkoli interesov, pač pa samo tiste, ki jih
država prizna za osnovne in najnujnejše ter jih
zato tudi zagotavlja vsem (ki stalno živijo pri
nas). Zato je samo temu delu dejavnosti tudi
podeljen status pravic in je zgolj ta del tudi
pravno iztožljiv (ali naj bi vsaj bil). Iz tega iz-
haja dvoje: da ne gre za »varovanje« vseh
potreb in interesov, zlasti pa ne gre za blaginjo,
ki se v osnutku omenja celo na prvem mestu.
Blaginja (kot splošen, neopredeljen pojem)
ne sodi na področje socialnega varstva, saj je
država ne more ustvariti. Zakaj? Zato, ker ima
država instrumente zlasti za zagotavljanje
pravičnosti in varnosti, ne pa za ustvarjanje
kakovosti življenja. Pravičnost in varnost ljudi
se na socialnem področju v prvi vrsti zagotavlja
z zakoni (najbolj z Zakonom o socialnem var-
stvu), medtem ko je kakovost oz. blaginja ljudi
odvisna v prvi vrsti od potencialov socialnih
mrež, v katerih ljudje delujejo, od skupnosti, v
kateri živijo, in od njihove lastne aktivnosti
(zato tudi ne govorimo več o državi blaginje,
ampak o socialni državi). Če se potegujemo za
to, da je cilj socialnega varstva blaginja (kar
tako, nasploh), pristajamo na državno pose-
ganje na tisto področje, ki mora biti najbolj
neodvisno od države, saj je v kompetenci posa-
meznikov in skupin in je odvisno od kvalitete
njihovih povezav (npr. solidarnost), od nji-
hovih sposobnosti, osebnostnih stilov, vrednot
itn. To je področje svobode (civilne družbe), ki
se oblikuje neodvisno od države in ima samo-
svojo logiko in dinamiko. Država ga omogoča
le v tem smislu, da ga (za)varuje na nevtralen
način, tj., z zakoni, ki veljajo za vse enako in
po eni strani preprečujejo zlorabo, po drugi
strani pa zagotavljajo varstvo. In tako je tudi
na socialnem področju. Če država prestopi te
kompetence s poseganjem v blaginjo, čeprav z
dobrimi nameni, dejansko teži k temu, da
postane po eni strani totalna, po drugi pa
neučinkovita in neracionalna, saj skuša krei-
rati (definirati) življenje ljudi — da pa lahko
to počne, ga mora najprej nadzirati. To stanje
je pri nas že preseženo tako konceptualno kot
zakonsko: prav za koncepte, ki so jih v bližnji
preteklosti razvijali katohki in komunisti, je
značilno, da so skušah osrečiti ljudi (o tem,
kako zagotoviti srečo posameznikov in skupin,
kar je eden od tipičnih blaginjskih pojmov, so
se ukvarjali tako Mahnič in Ušeničnik kot
Krek in Kardelj). V zakonskem smislu pa so
taki koncepti dokončno preseženi šele z Zako-
nom o socialnem varstvu, ki govori zgolj o
pravicah (oziroma o pogojih, kjer sta omenjena
neformalni in zasebni sektor). Prav zaradi tega
Zakon o socialnem varstvu nikjer niti z be-
sedico ne omenja blaginje, saj ta ni v njegovi
pristojnosti — kar je pametna rešitev, ki bi jo
moral upoštevati tudi morebitni kodeks za so-
cialno varstvo (če ga že moramo imeti). Ker
pojem socialne blaginje (social welfare) ne
more biti natančneje opredeljen, je uporaben
zgolj kot splošna oznaka za področje, na
katerem poteka razmejevanje (odgovornosti)
med državo in posameznikom. Ko je to nare-
jeno in opredeljeno, pa je ustrezneje govoriti o
socialnih pravicah (v nasprotju, na primer, z
diskrecijskimi pravicami), ah pa — v zvezi z
blaginjo — o javni blaginji v nasprotju z
zasebno (s prvo se opredelijo državni posegi
na tem področju, z drugo pa civilnodružbeni,
tj,, tržni, skupnostni, prostovoljski...).
Zato mishm, da bi bilo najbolje, če bi ome-
njanje blaginje kratko malo izpustili iz kodeksa
za socialno varstvo. Nepojasnjen pojem blagi-
nje je neprimeren še zlasti v tistih formulaci-
jah, ko se v isti besedni zvezi govori o blaginji
posameznikov, o družbi (nasploh) in o social-
nem varstvu (npr. v tretjem odstavku uvoda).
Kot da je (nedorečena) blaginja cilj, »družba«
izvajalec tega cilja, socialno varstvo pa (edini)
okvir za njegovo doseganje — čeprav je za
cilje, ki si jih s socialnim varstvom zakonsko
določi, v resnici odgovorna država, ne pa »dru-
žba«, in so ti cilji povezani z osnovno pomočjo
(samo) tistim, ki si sami ne morejo pomagati,
ne pa z blaginjo (vseh in nasploh). Skratka, po-
jem blaginje je neprimeren iz dveh razlogov:
a)	ker je preveč nedorečen, presplošen in
preširok, ter zato ni jasno, za kaj gre,
b)	ker lahko zavaja, zlasti v primerih, ko ga
kdo razume v vrednotnem smislu (npr. v smi-
slu željenih ali najprimernejših načinov življe-
nja, oblik družne, osebnih vrednot ipd.).
160
PRIPOMBE K OSNUTKU KODEKSA SOCIALNEGA VARSTVA
2. PRIPOMBA
V zvezi z varovanjem zasebnosti v socialnih
ustanovah je prvi odstavek 12. točke osnutka:
Kadar zaradi različnih vzrokov (ekonomskih,
zdravstvenih, socialnih) Človekovo primarno
ognjišČe-družina ne zmore nuditi topline, var-
nosti, človečnosti in domačnosti, mora dom
nadomestiti državna, zasebna ali dobrodelna us-
tanova.
Mislim, da je citirani odstavek v celoti zgre-
šen ter celo nevaren in ga je treba izpustiti.^
Nevaren je zato, ker dopušča (vsiljuje?) pre-
pričanje, da človek brez »družine-ognjišča« ne
more in celo ne sme živeti doma, ampak mu
»mora« dom(ačnost) nadomestiti neka poseb-
na ustanova (državna, zasebna, dobrodelna).
Ne bom poudarjal, da je to skregano ne le z
vsemi načeli socialnega dela, pač pa tudi s
človekovimi pravicami, z zakonskimi načeli
(npr. 32., 35., 36., 78. člen Ustave) in z 8. točko
obravnavanega osnutka.
Domnevam, da je navedena trditev zgolj
lapsus, ki je seveda v delovnih osnutkih običa-
jen. Je pa treba odstavek nujno umakniti, da
ne pride v končno verzijo, saj je vsakomur
jasno, da lahko človek živi zunaj posebnih us-
tanov tudi v primerih, ko živi brez družine, ko
živi v nepopolni družini, ko živi v izvenzakon-
ski (hetero- ali homoseksualni) skupnosti, pa
tudi, če živi v tradicionalni družini, kjer so
konflikti in mu zato »ne zmore nuditi topline,
varnosti, človečnosti in domačnosti«. V vseh
teh in še drugih primerih lahko človek živi
povsem samostojno, če pa zaradi različnih
razlogov tega ne more, mu je treba pomagati s
pomočjo na njegovem domu, s pomočjo za nje-
gov dom ali pa s servisnimi storitvami.
Bolj kot zgornji lapsus, ki očitno ni name-
ren, me skrbi dikcija o »primarnem ognjišču-
družini«, ker je zavajajoča iz naslednjih razlo-
gov:
a)	Ker formulacija o primarnem družin-
skem ognjišču temelji na prepričanju, da je
družina (še vedno) primarna enota oz. celica
družbe, torej osnovnega in izvirnega pomena
za življenje posameznika. V današnjem času,
ko tradicionalna (večgeneracijska, patriar-
halna) družina izginja kot prevladujoči tip
življenja na domu, se je družina skrčila na
dvogeneracijsko ali celo enogeneracijsko (tj.,
brez otrok), hkrati s tem pa je vse manj jasno,
ali ima družina še vedno prvenstveni (pri-
marni) pomen za življenje posameznikov. Vse
bolj namreč narašča pomen interpersonalnih
povezav, ki se odvijajo neodvisno od družin-
skih vezi, mimo njih in izven njih. To po eni
strani pomeni, da s pojmom »družina« ne
moremo več zajeti vseh oblik življenja ljudi na
njihovih domovih^, po drugi strani pa so so-
cialne mreže, v katerih posamezniki delujejo,
pogosto pomembnejše za njihovo življenje
kakor družina (aH gospodinjstvo), v kateri pre-
bivajo.
b)	Zaradi zgornjih razlogov tudi ni nujno,
da bi povsod, kjer imamo opravka z družino,
med njenimi člani vladale tudi »toplina, var-
nost, človečnost in domačnost«. To je seveda
zelo zaželeno, ni pa v vseh primerih nujno in
možno in tudi nikoh ni bilo. Če pojem družine
zožimo zgolj na navedene atribute, dejansko
reduciramo družino na ideal (Idejo) o tem,
kakšna mora biti, kajti če ni taka, potem sploh
ni družina (ali pa mora tak človek celo v za-
vod). Profesionalec v socialnem varstvu, ki bi
imel pri delu z družinskimi člani tak ideali-
ziran pristop, bi se kaj hitro osredotočil na
harmonijo in moralo, namesto na soočanje s
konflikti, pogajalske postopke in realne poten-
ciale za sožitje. Mislim, da dikcija spornega
odstavka naravnost napeljuje na moralizator-
sko držo, zato se mi zdi izrecno neprimerna.
c)	Sporen se mi zdi tudi izraz ognjišče. Ve-
jetno ni slučajno, da se pojavlja pred izrazom
»družina«, saj izrecno napeljuje na omenjeno
^ Dodajmo, da je slab tudi po jezikovni plati. Pustimo prvo očitno pomanjkljivost ob strani — »ognjišče« in »družina« sta
različnega spola, kar vpliva na spol pridevnikov itn. pred njima — in si oglejmo samo drugo. Izraz »nuditi«, sicer strašno po-
gost v jeziku različnih žargonov pomoči, je v pravopisu zaznamovan s puščico (kar pomeni, da se ga je bolje izogibati) in
nadomeščen z izrazoma ponuditi, ponujati. V omenjenih žargonih pogosto pomeni tudi »izvajati«, kar pa je že čisto nekaj
drugega. Daje gornja formulacija nesmiselna, postane očitno, če poskušamo zamenjati besedo »nuditi« s katerim izmed teh
»prevodov«. Kaj hoče sestavljalec pravzaprav reči? Najbrž nekaj s pomenom »dajati«. (Op. ur.)
' Zato je primerneje kot o »družini« govoriti o družinskih oblikah (kot o formah druženja na domu), o družina/i, ali pa
kratko malo ogospodinjstxùh (tj., o ljudeh, ki skupaj živijo in se skupaj prehranjujejo).
161
DISKUSIJA
toplino, varnost itn. V nasprotju z ustaljenim
izrazom »družinsko ognjišče«, ki je vedno
opredeljeval prostor, kjer se je v družinskem
gospodinjstvu kurilo, in se je nanašal na vrsto
ognjišča (tj., na družinsko sfero, ne pa na
javno; na domačnost, ne pa na tujost; na do-
mačo juho, ne pa na juho iz javne kuhinje
ipd.), gre pri »ognjišču-družini« za sprevrnjen
pomen, ki ga nisem videl še nikjer in ki se
očitno nanaša na povsem določeno vrsto dru-
žine. Kot da se družine delijo samo v dva tipa:
na tople, varne, človečne... in na druge, ki so
nasprotje tega; to je seveda nevarno črno-belo
poenostavljanje.
Nisem sicer apriori proti rabi izraza »og-
njišče«, saj domnevam, da so nekateri izmed
sestavljalcev osnutka precej motivirani zanjo.
Sem pa proti, če ostaja izraz
•	nepojasnjen,
•	v neposredni zvezi z idealiziranjem dru-
žine,
•	združen v eni besedi z izrazom družina
(ločen le z vezajem), kot da gre za nekakšno
novo družinsko obliko,
•	napisan brez narekovajev; s tem bi bilo
namreč bolj jasno, da gre zgolj za prispodobo,
nikakor pa ne za strokovni termin.
Še najboljša rešitev pa se mi zdi, kot reče-
no, da se prvi odstavek 12. člena enostavno v
celoti izpusti. Če bodo te pripombe v končni
verziji upoštevane, potem bo manj možnosti,
da bi predlagani osnutek delal škodo.
162
poročilo
Kaj nam seminar o prostovoljnem delu v Poljčah govori o
sedanjosti prostovoljnega dela in kakšne usmeritve nam kaže za
prihodnost
(Pogled iz leta 1995)
Svetovalni center za otroke mladostnike in
starše v Ljubljani je v marcu 1993 organiziral
tridnevni izkustveni seminar za mentorje pros-
tovoljnega dela na osnovnih in srednjih šolah
ter v drugih ustanovah. S seminarjem smo
skušali vzpostaviti kontinuiteto prizadevanj na
tem področju.
Po uspelem seminarju v septembru 1992 na
Pohorju, ki ga je v sodelovanju s Svetovalnim
centrom organizirala П. Gimnazija Maribor, je
namreč ostala želja po razvijanju mentorstva
za prostovoljne sodelavce.
II koncepciji seminarja smo pristopili tako,
da smo se povezali z nekaterimi mentorji pros-
tovoljnega dela iz različnih krajev v Sloveniji,
ki že nekaj let uspešno razvijajo razne oblike
prostovoljnega dela. V skupnih razgovorih z
njimi smo oblikovali koncept seminarja z
naslednjima temeljnima ciljema:
•	osvetliti trenutno dogajanje in dosedanje
izkušnje na tem področju (osvetliti stanje,
način delovanja, organiziranosti, spremljanje
dela prostovoljcev, vprašanja, ki se odpirajo
posameznikom v zvezi s konkretnimi načini
dela...);
•	oblikovati skupno vizijo dela na tem
področju v prihodnje (razvijanje oblik izobra-
ževanja, promocije tega dela v družbenem
prostoru, razvijanje mrežnega povezovanja,
povezovanje s tujino...).
V pričujočem zapisu predstavljam potek
seminarja, dogajanja v izkustvenih skupinah in
oblikovanje idej za prihodnost.
Delo na seminarju je potekalo tako, da so
se izmenjevale tri oblike izobraževanja: izkust-
vene male skupine (bilo jih je sedem), delav-
nice (prav tako sedem) in plenarna predavanja
(štiri).
Tako smo poskušali doseči, da bi se lahko
udeleženci vključih v proces učenja na semi-
narju čim bolj celostno in da bi pridobljeno
znanje učinkovito pripomoglo k razreševanju
njihovih delovnih in življenjskih problemov.
Na seminarju je sodelovalo čez sto udele-
žencev, mentorjev prostovoljnega dela in tis-
tih, ki to želijo šele postati, med njimi pa je
bilo tudi petnajst prostovoljcev. V sklepni raz-
pravi je bila med drugim izrečena želja po
izdaji zbornika, ki bi zaobjel teoretske in prak-
tične vsebine ter celostno dogajanje na semi-
narju. Udeleženci seminarja so menili, da se je
po nekaj letih dela na tem področju v Sloveniji
nabralo že veliko izkušenj, za katere je po-
membno, da bi bile zbrane v pregledni in
strokovno prečiščeni obliki. Znova se je nam-
reč potrdilo, da obstaja vrzel v strokovni litera-
turi za to področje, ki jo občutijo tako
prostovoljci kot organizatorji in koordinatorji
te vrste akcij ter tudi tisti, ki projekte finančno
podpirajo.
Ker se nam pozneje ni posrečilo dobiti us-
treznih sredstev za izdajo samostojnega zbor-
nika, smo predlagali uredništvu Socialnega
dela, da objavi gradivo na način, ki je mogoč.
Tako so si bralci Socialnega dela v eni lanskih
številk lahko prebrali prispevek dr. Blaža Mes-
ca o evalvaciji v prostovoljnem delu, v prejšnji
številki pa prispevek dr. Bernarda Stritiha.
Ostane nam, da pogledamo še ostali dve po-
dročji seminarja.
DELAVNICE
V delavnicah je s svojimi prispevki sodelo-
valo šestnajst sodelavcev. Njihove prispevke
smo združili v sedem tematskih sklopov in
panel diskusijo. Sodelovali so:
1.	Gordana Rostohar, Metoda Crnkovič,
Lea Šugman Bohinc: Predstavitev prostovolj-
nega dela v centrih za socialno delo. Izkušnje z
izvajanjem učno vzgojne pomoči.
2.	Mojca Lorbek, Miha Jeraša, Bernard
Stritih: Prostovoljno delo v zvezi s problema-
tiko zasvojenosti.
3.	Adela Kelhar: Vloga moderatorja v po-
govorih s prostovoljci.
163
POROČILO
4.	Andrej Baligač, Brigita Kurnik, Niko
Arnerič: Vloga in pomen prostovoljnega dela v
salezijanskem preventivnem vzgojnem sistemu,
Šotorovci.
5.	Marja Strojin: Samopomoč kot oblika
prostovoljnega dela.
6.	Marjanca Djokovič, Tereza Žerdin, Mar-
ta Vodeb Bonač: Pomoč prostovoljcev otro-
kom z učnimi težavami. Pomoč in podpora
prostovoljcem pri delu z otroki.
7.	Majda Wozniak, Danila Žuraj: Prosto-
voljno delo v sklopu mednarodne mature v ev-
ropskem prostoru. Pogovorne ure v srednji
šoli.
8.	France Prosnik: Dvomi in kritični po-
gledi na prostovoljno delo (diskusija).
V odmevih med seminaristi se je pokazalo,
da so si nekateri želeli tako zasnovanih delav-
nic, da bi se lahko sami preskušali v delovanju
in dobih za to potrebno pomoč. Zato so jim
bile manj poučne delavnice, kjer so sodelujoči
zgolj opisovali svoje delo. Ta želja kaže na
potrebo po razvijanju »know-how« znanj tudi v
prostovoljnem delu in bi jo bilo treba upošte-
vati pri organizirnaju prihodnjih seminarjev te
vrste (po zapisniku Nika Arneriča, vodje tretje
skupine).
Dobro je bila ocenjena raznolikost delav-
nic. Precejšnjo pozornost sodelujočih je vzbud-
ila diskusija Franceta Prosnika Dvomi in
kritični pogledi na prostovoljno delo, ki je po-
kazala precejšnje razlike v uporabi in razume-
vanju ključnih pojmov prostovoljnega dela.
IZKUSTVENE SKUPINE
Dogajanje v izkustvenih skupinah so na iz-
virne načine opisali vsi vodje skupin. Iz nji-
hovih zapisnikov sem izbrala posamezne dele
in jih povezala v novo celoto.
Pri sestavi skupin (v vsaki je sodelovalo od
enajst do trinajst seminaristov) nas je vodilo
načelo, povezati med seboj ljudi, ki se doslej še
ne poznajo in niso sodelovali. Tako naj bi
seminar prispeval tudi k nastajanju mrežne
povezanosti na tem področju. V vsaki skupini
so se dejansko srečali posamezniki, ki izhajajo
iz različnih okolij, različnih ustanov, imajo v
dejavnostih prostovoljnega dela različne vloge
in so med njimi tudi razlike v svetovnonazor-
skih orientacijah.
Kot primer raznolikosti v sestavi skupine
vzemimo opis Bojane Slokan, vodje pete sku-
pine: »Srečanje >štirih vlog< bi lahko imenovali
prvo četrtkovo srečanje naše skupine. V pros-
tovoljno delo vstopamo namreč kot prostovolj-
ci, delavci centrov za socialno delo, delavci v
svetovalnih službah v osnovih in srednjih šolah
in celo kot ravnatelj čisto posebnega zavoda.
Tudi po >stažu< na področju prostovoljstva smo
si zelo različni. Prostovoljka, ki šele pričenja,
in na drugi strani dolgoletna prostovoljka; kar
tri delavke na centrih za socialno delo, ki na-
meravajo vključiti področje prostovoljstva v
svoje delo. Prostovoljno delo je vstopilo v
življenje dveh članic skupine z javnimi deh.
Večina članov pa že deluje na tem področju.
Zaradi take strukture skupine smo imeh mož-
nost zamenjati vloge in si tako pridobiti
védenje o drugih možnih pogledih na delo na
področju prostovoljstva.«
Notranja raznolikost v strukturi skupin je
spodbudila tudi veliko raznohkost v pogovorih.
O temah, ki so jih obravnavah v drugi skupini,
piše Lea Šugman Bohinc takole: »V naših sre-
čanjih smo razvile številne teme razgovora. O
osebnem doživljanju >energetskega polnjenja
in praznjenja< ob delu, ki ga opravljamo, in o
prenovi slovenskega šolstva >Šola — za koga?<
smo se spraševale v dvomih in slutnjah preteče
socialne diferenciacije ter spodbujanja eli-
tizma. O težavah, s katerimi se mora spoprije-
mati >prostovoljec< pri svojem delu — o
osebnih vprašanjih, negotovostih, pričakovan-
jih, razočaranjih; o znankah in neznankah
prostovoljca v odnosih z otroki, mladostniki,
tako ali drugače prizadetimi odraslimi in sta-
rostniki, s starši, z razhčnimi institucijami
(centri za socialno delo, šolami, vzgojnimi za-
vodi itn.), z mentorji in s svojo skupino prosto-
voljcev. O vprašanju >supervizije mentorjev<, ki
jo mentorji nujno potrebujejo, in o pove-
zovanju mentorjev na občinski, regionalni in
republiški ravni.«
O najpogostejših problemih pa tudi uspe-
hih v akcijah prostovoljnega dela so intenzivno
razpravljah v vseh skupinah.
Vzemimo za primer še misel iz zapisnika
Jožice Virk Rode, ki je vodila šesto skupino:
»Prostovoljka je doživela izjemen uspeh pri
otroku, ki so ga na šoli >odpisali<. Ko se je
povezala z učiteljico, je ta dobila možnost, da
164
SEMINAR O PROSTOVOLJNEM DELU V POUČAH
je lahko v >problematičnem učencu< spet zagle-
dala otroka.«
Ta droben fragment nam pokaže eno po-
membnejših nalog prostovoljnega dela. V na-
vedenem primeru ni bilo pomembno le to, kar
je prostovoljka »delala« z otrokom, ampak je
bila še pomembnejša njena vloga mediatorja
med učiteljem in učencem. In prav to je
skupina v razpravi tudi izčфno osvetlila.
V pogovorih v skupinah pa so našle svoje
mesto tudi vrednote. Gordana Rostohar o svo-
ji skupini poroča takole: »Drugi dan v skupini
smo začeli z interakcijskimi igrami in pogovo-
rom na temo >vrednote<. Vsak član je poskušal
z narisanimi simboli na hstu papirja povedati,
katere vrednote povezuje s prostovoljnim
delom. Člani so narisali in orisali naslednje
vrednote: ljubezen, prijateljstvo, zaupanje, svo-
boda, altruizem, humanost... Vsakdo je na ta
način skupini povedal več, kot bi bilo mogoče
zgolj s pogovorom, skupino pa je tak način
dela še bolj povezal. Izraženih je bilo veliko le-
pih misli in vehko povratnih informacij ob pos-
lušanju drug drugega.«
Razmišljanja o mestu, ki ga ima prostovolj-
no delo za mentorje prostovoljcev, je povzel
Jože Pirnat, vodja četrte skupine: »Prostovolj-
no delo je po našem mnenju po eni strani
pomembna obogatitev strokovnega dela posa-
meznih institucionalno organiziranih načinov
psihosocialne pomoči in siceršnje skrbi za
posameznike, po drugi strani pa je tudi drago-
cena življenjska izkušnja za sodelujoče. Pri
prostovoljnem delu ni razlike med akademiz-
mom stroke in življenjem. Prostovoljno delo je
neke vrste človeški korektiv institucionalne
odtujenosti strokovnega dela, ki kljub najbolj-
šim namenom vedno pade v zanko ekonomi-
zma. Zato se moramo prav pri prostovoljnem
delu velikokrat zavedati, da pokazatelji >učin-
kovitosti< prostovoljnega dela ne smejo biti
edino merilo za ah proti ah celo cilj prostovolj-
nega dela.
Prostovoljno delo je fenomen, čigar organi-
zacija je lahko učinkovitejša v okviru dolo-
čenih institucij, hkrati pa že sama organizacija
prostovoljnega dela zahteva prostovoljnost.
Tako organizator postane prvi prostovoljec.
Naš cilj ne sme biti le vedno več prostovoljcev,
ampak širitev kulture prostovoljnega dela
(sohdarnosti, pomoči, samopomoči). Potem
tudi s prostovoljci ne bo problemov.«
Zadnji dan je bil namenjen evalvaciji in
načrtom za prihodnost.
Miha Jeraša je ta del procesa za svojo sku-
pino opisal takole: »Skupina je sklenila sreča-
nje z ugotovitvijo, da je bil seminar vsebinsko
in organizacijsko dobro zastavljen. Močno je
bila tudi izražena želja po tem, da bi se tovr-
stni seminarji nadaljevali v zastavljeni obliki,
to je, v kombinaciji teoretičnih predavanj, de-
lavnic in izkustvenih skupin. S tem bi imeli
udeleženci poleg pridobivanja novega ali utrje-
vanja starega znanja tudi možnost tesnejšega
neformalnega osebnega spoznavanja in izmen-
jave izkušenj.«
Iz plenarnega poročila skupin pa povze-
mam še ideje, ki so jih udeleženci seminarja
oblikovali na osnovi potreb iz prakse in kot
naloge organizatorju za prihodnost:
•	zagotoviti reden način izobraževanja in
srečevanja,
•	oblikovati supervizijsko mrežo za to
področje,
•	izdati zbornik iz gradiva seminarja,
•	zavzemati se za ustanovitev informaci-
jskega centra.
V slabih dveh letih od izvedbe seminarja la-
hko prepoznamo naslednje uspehe:
•	s seminarjem smo spodbudili povezave
med mnogimi mentorji prostovoljnega dela v
Sloveniji;
•	na način, kot je bilo to mogoče, smo ob-
likovali gradivo seminarja, ki bo tako dostopno
širšemu krogu bralcev;
•	v Svetovalnem centru smo jeseni 1994
začeli s srečanji supervizijske skupine za men-
torje prostovoljnega dela.
Seminar je bil kreativno delo širše skupine
sodelavcev, ki se nam je posrečilo povezati v
ustvarjalnem procesu sodelovanja.
Marta Vodeb Bonač
165
Vprašalnik za nove socialne dejavnosti v Sloveniji
Nadaljujemo predstavitve novejših služb oz. dejavnosti s področja socialnega dela. Vabimo tudi
druge izvajalce podobnih dejamosti (ustanovljenih leta 1990 ali pozneje), da sodelujejo v anketi, če
sodijo, da je njihovo delo kakršnakoli novost na področju (psiho)socialnih služb.
Prispevkov v tej rubriki ne lektoriramo. Priloge, ki niso zastavljene kot (zgoščen) odgovorna vprašanje,
podvprašanje ali dodatno vprašanje, izpuščamo. Kjer na vprašanje ni odgovora, ga ni v izvirniku.
32
1.	Ime in naslov ustanove
CENTER ZA SOCIALNO DELO, Ljubljana Moste Polje, Ljubljana, Ob Ljubljanici 36a
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
SVETOVALNICA FUŽINE, Preglov trg 4, Ljubljana
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsak dan od 9. do 17. ure (ter glede na potrebe uporabnikov tudi izven tega delovnega časa -
zvečer in v času vikenda)
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Usluge: informiranje; svetovanje; izobraževanje; supervizija; razvojno delo (postavitev novih
dejavnosti, služb glede na potrebe naselja: samopomočna skupina žensk, organizacija skrbi za ženske
in otroke, žrtve nasilja, preventivno skupinsko delo z mladimi v naselju in v občini); razvijanje
mreže dejavnosti služb na področju Fužin in v Mostah (delo v skupnosti); javno delovanje (okrogle
mize, javna občila, TV..)
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
- prostovoljna vključitev v obravnavo, - zagotovitev anonimnosti uporabnika, - brezpogojno sprejetje
problema, kot ga sam definira, - vzajemnost in spoštovanje v medsebojnem odnosu, - zagotovitev
svobode pri izbiri svetovalca in načina srečevanj, - razvijanje zavedanja lastne odgovornosti, -
razvijanje prijateljskega, brezpogojno sprejemajočega odnosa, - biti tukaj in sedaj, ko te potrebujejo
in ne ko načrtuješ čas, ki bi jim ga lahko posvetil...
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Posebnost Svetovalnice bi lahko bila v prvi vrsti v tem, da srečevanje z uporabniki ni omejeno s
profesionalnimi in institucionalnimi načeli delovanja. Profesionalci, ki se tu srečujemo z namenom
pomagati ljudem z informacijo, podporo, svetovanjem, delujemo predvsem po načelih prijateljskega
odnosa in brezpogojnega sprejemanja človeka, problema, življenjske situacije. Tudi brez iluzije in
namena "rešiti" problem, ker ne moremo in ne žehmo prevzeti odgovornosti za to. Delujemo bolj
kot nekdo, ki je tukaj tedaj, ko ga potrebujejo, in ki si prizadeva ustrezno se odzivati in zaznati, na
kaj vse bi se lahko odzvali tudi v naselju, ne le za posameznika ah družino.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
CENTER ZA SOCIALNO DELO UUBUANA MOSTE POUE in KRAJEVNA SKUPNOST
NOVE FUŽINE
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih ponuja služba oz. dejavnost
8.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Razvojna skupina strokovnjakov s Centra za socialno delo Ljubljana Moste-Polje
8. Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
Ena redno zaposlena delavka, vodja projekta
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
Ena delavka, redno zaposlena na CSD in delno zaposlena (10 ur v svetovalnici)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
En prostovoljec, ki se uvaja v delo z mladimi, ter številni strokovnjaki, ki se priložnostno vključujejo
v dejavnosti
8.a.3. Pc^odbenih/zunanjihsodel. (število?)
Trije redni pogodbeni delavci in več občasnih, ki jih najemamo glede na razvojno delo na pod-
projektih (še okoh 10). Samopomočna skupina žensk. Projekt zagovorništva - zunanji sodelavci
167
DOKUMENTI
9. Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
Težko opredeljivo - ocenimo lahko, da imamo 1-2 srečanji dnevno z uporabniki individualno, v
paru ah s celo družino. Delamo pa tudi s skupinami mladih in jih zajamemo hkrati po okoli 150. Že
drugo leto deluje samopomočna skupina žensk - 8 se jih udeležuje srečanj. Uporabniki so tudi
svetovalni delavci osnovnih in srednjih šol v občini, s katerimi imamo mesečna srečanja (okoli 20
se jih udeležuje srečanj). Strokovna srečanja potekajo tudi z 8-10 patronažnimi sestrami.
9.b. Kdo prihaja k vam?
Posamezniki, zakonci zaradi partnerske problematike, starši zaradi težav z otroci, krajani zaradi
težav vezanih na bivanje v naselju, strokovni delavci šol in zdravstvenega doma iz naselja
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Težave v medosebnih odnosih, osebne krize, težave na delovnem mestu, nezaposlenost, težave
materialne narave, pravni problemi vezani na stanovanjsko problematiko, dedinjenje)
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Pridejo največkrat samoiniciativno ali tako, da preko prijateljev, ki so nas že obiskali, zvedo za nas.
Mi organiziramo srečanja, sestanke, supervizijo za strokovne delavce inštitucij iz naselja.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Ne vodimo več natančne evidence o tem.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
V povprečju 1-2 kontakta (ah naročeni in v obravnavi, ah pridejo prvič, ali se po potrebi oglašajo
sami) dnevno
10.	Financiranje
Ministrtsvo za delo, družino in socialne zadeve; Občina Moste-Polje; Mestni sekretariat za socialno
in zdravstveno varstvo. Oddelek za socialno varstvo in socialno skrbstvo
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^an?)
Direktor CSD Moste-Polje; Ministrstvo, preko evalvacijskih letnih poročil o delovanju in finančnih
zadevah
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Svet KS Nove Fužine
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Jih nimamo več kot je za pričakovati pri projektu v razvoju. Prilagajamo se spremembam in si
prizadevamo iskati optimalne odzive na nastale razmere zaradi širjenja dejavnosti, kar sproža
širjenje tudi administrativnih, nemažerskih in finančnih opravil. Vse večje dela s skupinami in ker
imamo en prostor, ki je hkrati pisarna in sejna soba in ni prevelik, je izvajanje kakšnih dejavnosti
otežkočeno, ker si moramo iskati drugje prostor. KS se je odločila za komercialni način poslovanja
in je sejne sobe trajno dala v najem, tako da prostore iščemo drugod v naselju. To pa je lahko tudi
videno pozitivno, saj se tako povezujemo še z drugimi dejavniki v naselju in širimo mrežo delovanja.
Prostorska problematika (zaradi širjenja dejavnosti, zlasti še zaradi skupinskega dela postaja problem
prostor).
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Formalno NE. Se pa pogovarjamo o tem z njimi in skušamo sproti rešiti spor, če do njega pride. So
še neozaveščeni glede tega.
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Osnovno izhodišče delovanja SF je: BODI MI PRIJATELJ in vse, kar to vključuje. Intuitivno,
sprejemajoče, človeško, osebno. Svetovalci-ke imajo certifikat iz REALITETNE TERAPIJE, katere
izhodišča v osnovi sledimo pri svetovalnem delu.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
S CSD Moste Polje - urejanje formalnih zadev, materialne podpore; ZD Fužine in Moste Polje -
patronažne sestre (sodelovanje pri preventivnem delu z mladimi); zdravniki - glede na potrebe
posameznega uporabnika; Osnovne šole in srednja šola - izobraževanje v okviru preventivnega
dela, strokovno sodelovanje pri individualnih obravnavah s svetovalnimi delavci šol; Kadrovske
168
VPRAŠALNIK
službe podjetij, tovarn v zvezi s problematiko uporabnikov (na njihovo željo); Center za mentalno
zdravje - mladinski oddelek, alkoholiški oddelek, forenzični oddelek v okviru organizacije in izvajanja
preventivnega dela in po potrebi ob obravnavi posameznega uporabnika; Krajevna skupnost v
zvezi z organizacijo dela in problematiko naselja, opredeljevanje potreb uporabnikov; Visoka šola
za socialno delo. Filozofska fakulteta, PA v zvezi z organizacijo dela prostovoljcev
16. Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Glej priložen evidenčni list o razgovoru in evidenčni list o obisku na domu
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Hranimo v mapi in enkrat letno obdelamo ob pripravi letnega poročila.
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Na razpolago so strokovnim delavsem Svetovalnice. Razvijanje samopomočnih skupin Žensk,
Mladih, Staršev in na koncu krajanov glede na splošno problematiko. Organiziranje izobraževanja
in razvijanje supervizijskega dela svetovalnih in pedagoških delavcev šol v naselju. Organiziranje
strokovnih druženj delavcev inštitucij v naselju zaradi medsebojnega spoznavanja in zaradi razvijanja
sodelovanja v interesu krajanov. Organiziranje pomoči za družine žrtve nasilja (koordinacija služb,
ki pri tem sodelujejo, postavitev modela reševanja težav najprej na neformalni ravni preko
Svetovalnice, supervizijsko delo s strokovnjaki, sodelujočimi pri tej problematiki...)
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
18.	Poznate v okolic i kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Odpira se dnevni center za uporabnike psihiatričnih storitev v Vevčah (Nace Kovač) in Center za
psihosocialno pomoč (v okviru organizacije SENT, tel.: 140 33 52).
Kontaktna oseba, tel. št.
33
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ptuj
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
SOS telefon za otroke in odrasle
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsak ponedeljek in četrtek od 18. do 20. ure
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Pomoč ljudem v stiski
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Zaupnost, anonimnost
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Klicalec ima možnost ostati anonimen
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
CSD Ptuj in DPM Ptuj
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
CSD Ptuj
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Socialni delavci, pedagogi, psihologi
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
Nič
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
Nič
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodai, (število?)
11
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kolikojihje?
Vsi, ki imajo dostop do telefona
9.b. Kdo prihaja k vam?
Nihče
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Ekonomsko-materialnega značaja, družinski problemi, težave otrok in mladostnikov ter staršev
169
DOKUMENTI
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Kličejo samoiniciativno
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Moški in ženske vseh starosti, otroci obeh spolov
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Približno 130 klicev letno
10.	Fmanciranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski ot^an?)
Občinsko in državno ministrstvo za področje socialnega varstva
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzornad službo ali dejavnostjo?
Občinsko ministrstvo za socialno varstvo
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
12. Financiranje ni dogovorjeno za naprej; nimamo supervizoija za to dejavnost
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Ne
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Svetovanje, informiranje, napotitev
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
S Centrom za socialno delo, osnovnimi in srednjimi šolami, zdravstvenimi ustanovami, borzo dela,
itd.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Obrazec prilagamo
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Hranimo, zaupno, obdelujemo za lastne potrebe
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Sodelavcem na telefonu
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Povezava v republiško mrežo
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Vzgojna svetovalnica, Psihohigienski center za otroke
Kontaktna oseba, tel. št.
Marija Kovačič, 062 771621, Marija Kukovec, 062 771621
34
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ptuj, O.moška c. 15, 62250 PTUJ
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Ali se poznamo? (Naslov preventivnega programa razumemo kot dejavnost).
3.	Delovni čas (kdaj je služiia na razpolago uporabnikom)
Vsako sredo od 14. do 16. ure.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
4. Preventivni program "Ali se poznamo?" je namenjen staršem in otrokom, ki kažejo motnje v
vedenju in osebnosti, so slabše socialno prilagojeni ali na kakršenkoli način problematični in so
stari od 12 do 16 let. V tem programu smo si zastavih naslednje cilje: a) neposredni cilji programa:
- razvoj primerne komunikacije v družini, - uvidevanje vzročno-posledičnih odnosov, - spoznavanje
in uvidevanje otroka kot individuuma, - spoznavanje otrokovih emocionalnih potreb v njegovem
obdobju odraščanja, - seznanitev z različnimi vrstami odvisnosti in neprilagojenega vedenja, -
seznanitev z biološkimi spremembami mladostnikov in njihovimi potrebami, - proces osamosvajanja
otrok in problemi v tem procesu; b) posredni cilji programa: - uvidevanje in priznavanje pravice do
170
VPRAŠALNIK
lastne stvarnosti, - izboljšanje družinske klime, - preprečevanje odklonskega vedenja mladih s
pomočjo pozitivne orientiranosti staršev, - reševanje različnih konfliktov v družini s sprejemljivimi
obhkami.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Pred izvajanjem programa smo z udeleženci sklenili terapevtski pakt, ki je pogost pojav pri
skupinskem delu. V njem smo določili pravila, ki se jih morajo držati udeleženci in izvajalci.
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Posebnost preventivnega programa "Ali se poznamo?!" je v specifičnosti otrok, ki so vključeni v ta
program, in delo s starši otrok.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Formalni ustanovitelj Centra za socialno delo je Republika Slovenija.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Preventivni program je izdelal Marjan Kokot, dipl. sociolog, delavec Centra za socialno delo Ptuj.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Dipl, sociolog, spec, pedagog, dipl. psiholog, višja med. sestra
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
3
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
O
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
2
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
20
9.b. Kdo prihaja k vam?
Programa se udeležuje 12 otrok in 8 staršev
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Glej točko 4.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
V	program so vključeni otroci, katere smo obravnavali pri našem vsakodnevnem delu, starši prihajajo
prostovoljno.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
V	skupini je 12 otrok, vsi so fantje, stari med 14 in 16 let, od staršev je pet mater in trije očetje, ki
imajo od poklicne do višje izobrazbe, in so stari med 33 in 48 let.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Delo poteka vsako sredo. Imamo dve srečanji z otroci, nato srečanje s starši ter skupno srečanje
(otroci in starši)
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^an?)	,
- CSD Ptuj: 5%; - občina ptuj: 20%; - Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: 75%
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve nam je denar nakazalo v enkratnem znesku ob
sprejetju programa in podpisu pogodbe, občina, občina Ptuj je nakazala svoj delež v enkratnem
znesku, CSD Ptuj pa svoj delež zagotavlja preko prostorov in materialnih stroškov.
11.	Kdo izvaja nadzornad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Formalno
Supervizor programa je Zoran Maksimovič, dipl. psiholog
11.b.	Neformalno
Intervizija poteka po vsakem srečanju s skupino.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problem, s katerim se srečujemo pri svojem delu, je ta, da preventivno delo opravljajo
strokovni delavci ob svoji polni zaposlitvi in so zato prekomerno obremenjeni, pojavlja pa se tudi
problem plačila oziroma nagrajevanja za delo, ki je opravljeno izven rednega delovnega časa.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Da
13.a. Kakšen je postopek?
Vse pritožbe obravnavamo na skupini in jih tam tudi ustrezno razrešimo.
171
DOKUMENTI
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Da. Slo je za uskladitev ure izvajanja skupinskega dela.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Pri delu uporabljamo model primarne psihološke intervencije, ki je ustrezno modificiran za
populacijo, s katero izvajamo program. Metode dela so prevzete iz "Mladinskih delavnic".
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Sodelujemo z Zdravstvenim domom Ptuj, zunanja sodelavka deluje na področju spolnosti in z
Društvom za razvoj preventivnega in prostovoljnega dela v Ljubljani, zunanji sodelavec je supervizor
programa.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Posebnih podatkov ne zbiramo. Pred izvajanjem programa smo si po uradni dolžnosti pridobili
anamnestične podatke.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Podatke hranijo izvajalci programa, se pa ne obdelujejo.
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Na razpolago so pristojnim strokovnim sodelavcem, ki so na kakršenkoli način povezani z
obravnavano populacijo.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Želimo si čimveč preventivnega dela na vseh področjih, seveda ob ustrezni finančni podpori in
zagotovitvi delovnega mesta za preventivno delo na CSD Ptuj.
18.	Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, ki sedaj deluje kot projekt CSD Ptuj, financira
pa ga občina Ptuj.
Kontaktna oseba, tel. št.
Aleksander Solovjev, tel. 062 771621 int. 15.
35
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
ODPRTI TELEFON (0602) 23 399
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsako sredo od 17.00 do 19.00 ure in vsak delavnik od 12.00 do 13.00 ure pod šifro "Prijatelj", tudi
na štev. tel. 23004.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Pomoč po telefonu: otrokom, mladostnikom in odraslim v stiski.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
- Čustvena razbremenitev in olajšanje stiske klicalca; - posredovanje nasveta, informacije; - naka-
zovanje usmeritev za ustrezno ukrepanje pri razreševanju stiske; - aktiviranje zdravih sil v osebnosti
klicalca
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Pogovor po telefonu človeka v stiski opogumi, da anonimnemu poslušalcu (svetovalcu) odkrito
spregovori o svojih problemih. Omogoča mu vpogled v lastno doživljanje svoje stiske in ponudi
priložnost, da zbere nekaj informacij o tem, kje lahko poišče pomoč za svoje težave.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Odprti telefon je ustanovila skupina strokovnih delavk Centra za socialno delo marca 1991. leta.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Skupina strokovnih delavk CSD: Zlatka Rus, Zmaga Prošt, Borislava Repotočnik)
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Dipl. psihologinja, socialne delavke, pravnica, ekonomistka, učiteljica, sociologinja, gimnazijska
maturantka, varuhinja, specialna pedagoginja.
172
VPRAŠALNIK
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
3
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
povprečno 70 na leto
9.a. Kol ikojih je?
Klicalci so otroci, mladostniki in odrasli v stiski iz različnih predelov Slovenije.
9.b. Kdo prihaja k vam?
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
9.C. MLADI: - nerazumevanje s starši, sorojenci; - ljubezenske težave, spolnost; - težave v šoli; -
osebne težave in konflikti z vrstniki; ODRASLI: - nemoč pri vzgoji otrok; - problemi v partnerskih
odnosih; - huda osebna stiska
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Samoiniciativno
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
dve tretjini žensk, ena tretjina moški
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
praviloma se en klicalec oglasi enkrat; le redki pokličejo dvakrat ali večkrat. Nekateri se odločijo
za osebno srečanje s svetovalcem na sedežu OT, kar jim seveda omogočimo.
10.	Fmanciranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Proračun občine. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, sponzorji.
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
natečaji, sponzorji; različni viri
11.	Kdo izvaja nadzornad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Formalno
vodstvo CSD
11.b.	Neformalno
skupina sodelavcev - prostovoljcev OT
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
-	propaganda, obveščanje javnosti o delovanju OT; - pridobivanje novih prostovoljcev
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
DA
13. a. Kakšen je postopek?
razgovor z vodjo projekta oziroma direktorico Centra za socialno delo.
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
NE
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
14. - individualni pogovor po telefonu; - srečanje svetovalca s posamezniki, ki si to želijo (v večernih
urah - (zagotovljena anonimnost in diskretnost)
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Izmenjava izkušenj z drugimi SOS telefoni, strokovna srečanja.
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbiraté?
Evidenca vseh klicev
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Beležimo v evidenčni zvezek. Kvalitativna obdelava glede na starostne skupine in problematiko.
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Vsem prostovoljcem - sodelavcem OT
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
-	razširitev mreže OT na celotno Koroško regijo; - oblikovanje skupin za samopomoč v skladu s
potrebami ljudi v stiski (mladostniki, trpinčene ženske, mladi nezaposleni); - ustanovitev Združenja
za pomoč čjudem v stiski kot izveninstitucionalna oblika dela (prostovoljci OT).
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Zmaga Prošt, dipl. psih., tel.: 0602 23004, 20169.
173
POVZETKI
Joseph Canals
Mesto antropologije v teoretskem ozadju socialnega dela
Antropolog dr. Joseph Canals predava antropologijo na Univerzitetni šoli za socialno delo v Barceloni.
Članek se ukvarja z razmerjem med socialno antropologijo in socialnim delom. Disciplini imata veliko skupnih
problemov; v obeh se npr. pozna teoretska kriza družbenih ved. Avtor trdi, da družbenih ved in drugih
relevantnih disciplin ne smemo imeti za teoretsko osnovo socialnega dela, temveč jih moramo skupaj s
sistematizacijo praktičnih izkušenj socialnih delavcev vključiti v njegovo teoretsko ozadje. Poudarjen je pomen
razumevanja pogledov samih socialnih akterjev, s tem pa potreba po razumevanju od znotraj in ne v okviru
od zunaj definiranih kategorij. Za artikulacijo rabe antropološkega pristopa v socialnem delu je osrednje
vprašanje »drugega«. Razumevanje od znotraj in razmerje do »drugega« sta v antropološki tradiciji globoko
zakoreninjena. Ta cilja se ujemata s ciljem opolnomočenja klientskih skupin, ta pa je eden poglavitnih stebrov
socialnega dela.
Darja Zaviršek
»Če vidiš duhove, povei ljudem!«
Nekaj miselnih modelov v antropologiji zdravja
Sociologinja dr. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Članek se ukvarja s temeljnimi modeh antropologije zdravja, ki so pomembni za razumevanje duševnega
zdravja. Metodološki okvir sestavljajo heterologija, kulturni relativizem, koncepti telesa in spolov in medkul-
turne raziskave. Avtorica prikaže koncepte norosti, ki ne zdržijo medkulturnih primerjav, in analogijo med
šamanom-mediatorjem in mediatorsko vlogo medicinske sestre v zahodnih družbah. Medicinski model
duševnega zdravja ne upošteva bolečine. Po analizi tveganja bo grožnja neprepoznane bolečine pri osebi v
psihiatrični instituciji, ki temelji na modelu disease, zvečala nevarnost samopoškodbe. Ta je lahko vidna ah pa
nevidna, v smislu mortifikacje jaza. Zadnji del članka govori o izkušnjah ljudi, ki slišijo glasove, in o različnih
praksah upravljanja z glasovi po svetu. S to inovacijo se model illness odmika od modela disease in približa
osebnemu definiranju duševnega trpljenja.
Bernard Stritih
Prostovoljno delo v prehodnem obdobju
Psiholog dr. Bernard Stritih je docent za področje socialnega dela na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
Začetki številnih prostovoljnih dejavnosti v Sloveniji segajo v čas prebujanja nacionalne zavesti. Čeprav smo
s prostovoljnimi delom soustvarili temelje slovenske družbe, so postale nekatere dejavnosti žrtve idejnih
monolitizmov. V prehodnem obdobju dobiva prostovoljno delo nov pomen za integracijo družbene kompleks-
nosti. V drugem delu članka avtor opiše primer preseganja kaotičnih procesov v notranje zelo raznohki
skupini. Razvojno krizo je mogoče preseči po poti skupnega dogovora o pravihh za prehod v nov način
delovanja celote. Glavne funkcije pravil vedenja in komuniciranja v prehodnem obdobju so zagotoviti varnost
vseh udeležencev, spodbujati razvoj novih idej in ne prehitevati dogovarjanja o novih načinih sožitja in
sodelovanja.
Franc Hribernik
Socialna varnost brezposelnih
Med odvečnostjo in pomanjkanjem delovne sile
Sociolog dr. Franc Hribernik je asistent za ruralno sociologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek
za agronomijo.
Pojav brezposelnosti postaja v postsocialističnih družbah eden najobsežnejših in najtežje rešljivih socialnih
problemov. V Sloveniji se je povprečna stopnja brezposelnosti povečala od 1,4% leta 1987 na 14,4% leta
1993. Od okoli 130.000 registriranih brezposelnih oseb jih prejema socialno pomoč manj kot polovica. Kljub
175
POVZETKI
množični brezposelnosti so delodajalci razmeroma pogosto neuspešni, ko iščejo primemo delovno silo, zlasti,
če jo iščejo za določen čas — še posebej v kmetijstvu. Posledično je treba samo za potrebe slovenskega
kmetijstva poiskati letno več tisoč tujih sezonskih delavcev. Domača brezposelna delovna sila zavrača sezonska
kmetijska dela zlasti zaradi težjih delovnih pogojev, nizkega vrednotenja kmetijskih del in razmeroma slabših
zaslužkov v kmetijstvu.
Nace Kovač, Vesna Švab
Svojci in skrbniki kot aktivni udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje
Socialni delavec Nace Kovač dela na Centru za socialno delo Ljubljana Moste-Polje in je predsednik upravnega
odbora Organizacije za duševno zdravje - ŠENT.
Psihiatrinja dr. Vesna Švab dela na Psihiatrični kliniki Ljubljana Polje.
Avtorja opisujeta poglavitne probleme, s katerimi se srečujejo svojci in skrbniki oseb z globokimi duševnimi
motnjami, in možnosti za njihovo razreševanje zlasti zunaj institucij. Posebej opisujeta in poudaijata pomen
samorganizacije in samopomoči na tem področju. Angleške in ameriške izkušnje samoorganizacije primenata
z našimi pobudami. Opišeta izkušnjo dela s svojci in skrbniki v okviru Organizacije za duševno zdravje Sent
in na prvem slovenskem srečanju svojcev in skrbnikov oseb z duševno boleznijo septembra 1994 v Ljubljani.
Srečo Dragoš
Socialni vidik glasbe
Opombe h knjigi Rojka Muršiča Neubesedljive zvočne igre
Sociolog mag. Srečo Dragoš je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Avtor se sprašuje, kako je mogoče premisliti, problematizirati in izpostaviti tisto, kar je na različne načine
predpostavljeno v vsaki teoretski obravnavi glasbenega fenomena. Pri tem se naveže na tri osnovne poudarke,
iz katerih izhaja Rajko Muršič (podlaga tega zapisa je predstavitev njegove knjige), in sicer: da se ni dobro
vnaprej zamejiti z nobeno teorijo; da utegne biti pri obravnavi glasbe produktivno sestopiti od filozofije k
antropologiji; in da je posebnost glasbenega izraza prav to, kar pove naslov Muršičeve študije: neubesedljive
zvočne igre. Glasbenemu fenomenu se lahko torej približamo le, če se pri tem izognemo predpostavljanju
(zlasti teoretskemu), če imamo ustrezno metodo in če upoštevamo specifičnost tistega, po čemer se sprašu-
jemo. To nas pripelje do sklepa, da ne obstaja glasba »na sebi«, pač pa jo je mogoče razumeti le znotraj
socialnih interakcij — kar pa je precej drugačen poudarek od tistega, ki ga zastopa Muršič.
176
ABSTRACTS
Editor's notes
Viis issue is introduced by a contribution, written for the international edition of this journal by
Joseph Canals. He argues that anthropology be a part of the »theoretical background« of social work,
and also why it should be so - what is the practical significance of teaching social workers about
anthropology and what are the issues in which it is particularly importan t. However, the attentive reader
will be able to find a lot more there.
The anthropological section continues with an article by Darja Zaviršek who in a way »applies« and
further clarifies some theoretical postulates of the former. The »anthropology of health« she introduces
rests, of course, on the analysis of the concepts of »health« and »illness« in various cultures in which
they by no means refer to the same reality; and the measures people use to soothe their pain are just as
different. We may doubtlessly learn a lot from them, not only about a person's own notions of pain but
also about his or her needs which result from them and which are also expressed in the local idiom.
Bernard Sirilih further elaborates his discussion on voluntary work, begun in the previous issue. He
presents its history in this country and the circumstances in which it emerged, points out the changes
that have been taking place and display many characteristics of a crisis, and analyses his experience
from the therapeutic camp for children with psycho-social problems in 1975.
Ћи s journal regulariy publishes Franc Hribernik's contributions on the social situation of the peas-
ants in Slovenia. Viis time, he discusses unemployment in the countryside as well as its paradoxical
situation in which the increase in unemployment is nevertheless accompan ied by the fact that a number
of jobs remain unaccepted.
Relatives and carers are not always the best advocates of long-temi psychiatric patients, but given
an appropriate professional help they may become ones, claims the article written by Nace Kovač in
Vesna Švab. They list the possibilities opened by their self-organising and describe their experience with
relative and carer groups within the organisation called SENT
Music is not only an important part of general culture but can be, as evidenced by numerous sub-
cultures, even the organising element of certain groups. That fact alone allows us to talk about the
»anthropology of music« which is one of the aims of Rajko Muršič' book The Unwordable Play of
Sounds. But musical experience is also an interesting psychological phenomenon. At the crossing of
those three disciplines Srečo Dragoš places the phenomenology of music which is the starting point of
his (elaborated) critique of Muršič' book
85
ABSTRACTS
Joseph Canals
The place of anthropology in the theoretical background of social work
Anthropologist Joseph Canals, Ph. D., lectures anthropology at University School of Social Work in
Barcelona
The article deals with the relationship between social anthropology and social work. The two disciplines
share many problems, including the theoretical crisis of social sciences. According to the author, social
sciences as well as other relevant disciplines must not be considered the theoretical basis of social work but
a part of its theoretical background, together with the systématisation of social workers' practical experi-
ence. The importance of understanding the social actors' views is emphasised, as is the need to understand
from the inside rather than in terms of externally defined categories. The question of »the other« is consid-
ered the main focus that can articulate the use of anthropological approach in social work. Understanding
from the inside and dealing with »the other« are deeply rooted in the anthropological tradition. These aims
are consistent with the aim to empower client groups which is one of the main pillars of social work.
Darja Zaviršek
»If you see ghosts, tell the people!«
Some models of thought in the onthropology of health
Sociologist Darja Zaviršek, Ph. D., is an assistant lecturer for anthropology at University of Ljubljana
School of Social Work.
The article deals with the basic models of the anthropology of health, important for understanding mental
health. The methodological framework consists of heterology, cultural relativism, the concepts of body and
the sexes and intercultural research. The author points to the concepts of madness that are not sustained by
intercultural comparisons, and to the analogy between a shaman-mediator and the mediating role of a nurse
in the Western societies. The medical model of mental health does not take pain into account. According to
risk analysis, the threat of unrecognised pain in a person within a psychiatric institution which rests on the
disease model will increase the danger of self-injury. The latter may be visible or invisible in the sense of ego-
mortification. The last part of the article is concerned with the experiences of the people who hear voices,
and with various practices of dealing with voices in the world. With this innovation, the illness model moves
away from the disease model and approaches the personal definitions of mental suffering.
Bernard Stritih
Voluntary work in the period of transition
Psychologist Bernard Stritih, Ph. D., is a senior lecturer of social work at University of Ljubljana
School of Social Work.
The beginnings of the many voluntary activities in Slovenia coincide with the time of the awakening of
national awareness. Even though voluntary work helped create the foundations of the Slovenian society,
some activities fell prey to the monohthism of certain ideas. In the period of transition voluntary work has
been developing a new significance for the integration of social complexity. In the second part, the author
presents an example of how chaotic processes can be surpassed in a very diverse group. The developmental
crisis may be overcome by way of consent with regard to the rules about the transition into a new mode of
activity of the group. The main functions of the rules of conduct and communication in the period of transi-
tion are to ensure the safety of all participants, to stimulate the development of new ideas and not to over-
take the process of reaching an agreement about the new ways of co-existence and co-operation.
Franc Hribernik
Social security of the unemployed
Between redundance and lack of workers
Sociologist Franc Hribernik, Ph. D., is an assistant lecturer of rural sociology at University of Ljubljana
Biotechn ical Faculty, Department of Agronomy.
The phenomenon of unemployment has become one of the most expansive and difficult social problems in
post-socialist societies. Since 1987 till 1993, the rate of unemployment in Slovenia has increased from 1,4%
to 14,4%. Among 130.000 registered unemployed persons less than a half benefit from social welfare. How-
178
ABSTRACTS
ever, in spite of this the availability of contract-based or seasonal workers is insufficient, especially in agricul-
ture. Unemployed natives refuse to take such jobs, mainly because of harsh working conditions, lesser es-
teem of agricultural work and lower payments in agriculture. Consequently, thousands of seasonal workers
are needed in Slovenian agriculture yearly.
Nace Kovač, Vesna Švab
Relatives and carers as the active participants in mental health service users' care
Social worker Nace Kovač works at Ljubljana Moste-Polje Social Work Centre and chairs the executive
committee of SENT - Organisation for mental health.
Psychiatrist Dr. Vesna Švab works at Ljubljana Polje Psychiatric Clinic.
The authors describe the main problems met by relatives and carers of the persons with deep psychological
problems, as well as the possibilities to solve them, especially outside institutions. They particularly describe
and point out the significance of self-organising and self-help in this field. The experiences in Britain and the
USA are compared with the local initiatives. They also describe the experiences that resulted from working
with relatives and carers within the Organisation for mental Health ŠENT and from the first national meet-
ing of relatives and carers of the mentally ill which took place in September 1994 in Ljubljana.
Srečo Dragoš
The social aspect of music
Notes to Rajko Muršič' The unwordable play of sounds
Sociologist Srečo Dragoš, M. A., is an assistan t lecturer of sociology at University of Ljubljana School
of Social Work
The author discusses the possibiUties of rethinking, requestioning and pointing out that which is in various
ways presumed in all theoretical considerations of the phenomenon of music. He refers to the three funda-
mental emphases articulated in Rajko Muršič' book (presented in detail in this article), i. e.: it is not produc-
tive to hmit oneself to one theory; it may be productive to step down from philosophy to anthropology when
discussing music; the specificness of musical expression is precisely in the book's title: the unwordable play
of sounds. The phenomenon of music may thus be approached only through the avoidance of (especially
theoretical) presumptions, with a suitable method, and by taking into account the specificity of the object of
our questioning. This leads us to conclude that there is no music »by itself« and that it may only be under-
stood in terms of social interaction —which, however, differs considerably from the emphases laid by Muršič.
179
ŽENSKA SVETOVALNICA
Kersnikova 4, Ljubljana
5. nadstropje
Telefon: (061) 13 16 169
Когли je namenjena?
—	ženskam, ki se v nekem obdobju svojega življenja znajdemo v stiski in
potrebujemo podporo pri svojih odločitvah.
—	Ženskam, ki se sprašujemo, kako naprej, in se pri tem opiramo zlasti na
svoje notranje sile in moči.
—	Ženskam, ki potrebujemo pozornost in koga, ki bi nas zares poslušal.
Kdaj se lahko obrnete na nas?
VSAK DAN od 14.00 do 16.00
razen v ČETRTEK, ko delamo od 10.00 do 12.00
Vse usluge so brezplačne.
NOV PRAKTIČNI PRIROČNIK ZA DELO Z UUDMIS POSEBNIMI POTREBAMI
David бР Althea Brandon
Jin in ¡ang načrtovanja psihosocialne skrbi
(SKORAf) VSE, KAR MORATE VEDETI O SOCIALNI SITUACIJI V SLOVENIJI
Darja Zaviršek
Ženske in duševno zdravje
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65
znakov na vrstico (vehkost znakov: 10 pik).
•	Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for
DOS, Write for Windows ali pa v formatu ASCII.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.
Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane
na izpisu. Za citate, opombe in naslove bomo uporabih naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor
na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z mahmi črkami, seveda pa
upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deh
besedilq v samih vehkih črkah, zaznamujte to na izpisu.
•	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ah pa pomaknjene na konec besedila.
•	Grafični materiah naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preshkavo. Upoštevajte, da je tisk črno-
bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov pubhkacij,
kjer avtor ah urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu.
D. Bell, P Caplan, W. J. Karim (ur) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur), Lectures in Experimental Psychiatry. Pittsburg:
Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality. J. Amer. Psychoanal. Assn.,
39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psychoanalysis. New
York: Basic Books.
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za
istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega
avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor^, koavtor^ leto^: stran^; avtor^, koavtor^ leto^: stran^;
itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati.
Npr.: (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weil et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984: 111;
1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v
oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (1992) je... ah ...po Millerjevi {op.cit: 44) je... Kadar je referenca izključna ah
bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite.
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima
črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je
lunkcija družine /je/...".
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo
v tretji osebi.
•	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji
osebi). V datoteki Y bo torej pisalo:
Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni
strokovni termini, jih pripišite v oklepaju.
Editorial Board
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (Chairman)
Pavla Raposa Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
social work
Vol. 34, April 1995, Part 2
FVjblished by University of Ljubljana School of Social Work
Ail rights reserved
Editor-in-Chief
Bogdan Lešnik
Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tlie Editor
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, Slovenia
phone & fax (+386 61) 133-701 1
Advisory Board
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
selected contents
Joseph Canals
The place of anthropology in the theoretical background of social work	97
Darja Zaviršek
»If you see ghosts, tell the people!«	109
Bernard Stritih
Voluntary work in the period of transition	119
Franc Hribernik
Social security of the unemployed	133
Nace Kovač, Vesna Švab
Relatives and carers as the active participants in mental health service users' core 143
Srečo Dragoš
The social aspects of music	149
Editor's notes and English Abstracts	177
Published in six issues per year.
socialno delo 34 (1995), 2
članki
Joseph Canals
Mesto antropologije v teoretskem ozadju socialnega dela	^ 97
Dar[a Zaviršek
»Ce vidiš duhove, povej ljudem!«	109
Bernard Stritih
Prostovoljno delo v prehodnem obdobju	119
Franc Hribernik
Socialna vamost brezposelnih	133
Nace Kovač, Vesna Švab
Svojci in skrbniki kot aktivni udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje 143
ese/
Srečo Dragoš
Socialni vidiki glasbe	149
diskusija
Srečo Dragoš
Pripombe k osnutku Kodeksa socialnega varstva	159
poročilo
Seminar o prostovoljnem delu v Poljčah • Marta Vodeb Bonač	163
dokumenti
Vprašalnik za psihosocialne službe (VII)	167
povzetki
Slovenski	175
Angleški	177
ISSN 0352-7956	UDK 304+36