115
Novice.
Gospa Marija Murnik.
Preminola je dne 20. t. m. občečislana slovenska žena, uzor prave rodoljubkinje, preblagorodna gospa Marija Murnik, soproga ces. svetnika Ivana Murnika. Pokojnica je bila rojena leta 1845. v Ljubljani kot hči gospoda Janez Nep. Horaka, kateri je lani umrl in katerega blagodejno delovanje je še dobro v spominu v našem mestu. Leta 1850. jej je umrla mati. Leta 1870. se je poročila z gospodom ces. svetnikom Ivanom Murnikom. Pokojnica storila je za narodne namene toliko, kot pred njo še nobena Slovenka ne. Bila je iskrena podpirateljica vseh narodnih društev. Pospeševala je teh blage namene ob raznih prilikah s svetom in dejanjem. Kot ljubeznjiva in vsestranski zvedena in spretna slovenska žena popela se je že pred leti do vloge voditeljice narodnega ženstva ljubljanskega, katerega je s svojim uzornim rodoljubjem vselej in povsod vspodbujala k odločni narodni za-vesti: Delovanje pokojne rodoljubkinje more pfav ceniti še le tisti, ki pozna, kake razmere so vladale še pred par desetletji pri nas. Naše ženstvo boljših stanov je bilo, skoro rekli, bi skozi in skozi ponemčeno in je močno oviralo narodni napredek. Ženstvo je pa v narodnem oziru silnega pomena. Kar mati vcepi otroku, to mu rado ostane do smrti. Ni dolgo tega, ko je naš krasni spol po mestih se občno še sramoval slovenščine. Da so se razmere izboljšale, je v velikem delu pokojnice .zasluga. Neumorno je delovala za narodno zavest mej ženstvom. Gledala je vedno, da več omikanega ženstva pridobi za narodno stvar. Skrbela je za povzdigo našega narodnega društvenega življenja in baš mnogo pripomogla, da je naš krasni spol se vnel za našo narodno stvar in milo slovenščino. Ženska v tacih stvareh lahko več stori nego moški, in zato lahko rečemo, da bi brez njene pripomoči gotovo še ne bilo naše društveno življenje na taki stopinji, kakor je sedaj.    Ker se je rodoljubje iz
Ljubljane razširjevalo tudi mej ženstvo po ostali Sloveniji, lahko rečemo, da pokojnice delovanje nima pomena   le   za  Ljubljano,   temveč   za   slovenski   narod sploh.    Prezgodaj   preminola blaga   pokojnica je tudi neumorno delovala na   polji   krščanskega  usmiljenja. Bila je prava mati stoternim siromakom, osobito revni mladini.   S svojim dobrim srcem in požrtovalnim delovanjem varovala je marsikoga večje bede.    V srcih teh ostane jej prehvaležen spomin.   Narodna društva posebej in  narod slovenski v obče  pa še celo ne bo nikdar zabil  preblage  pokojnice in njenih  prevelikih zaslug, temveč jo bodo ohranil vedno v častnem spominu. Ob njeni smrti pa nas tolaži to, da je sedaj na Slovenskem več rodoljubkiaj,   katere so   pripravljene po svojih močeh nadaljevati pokojničino delo.  Pokojnica sama jih je pridobila in naudušila za dobro stvar. Začeto delo se bode torej nadaljevalo, če tudi se bode semtertja   pogrešalo   spretno   vodstvo   njeno.    Dolgo, dolgo   se bodo   poznali sledovi   njenega blagodejnega delovanja.    Uzorni slovenski ženi bodi torej tudi mej nami častni spomin, tam gori v nadzemskih višavah pa večno plačilo za blago in vzgledno delovanje v življenji. — Kaj je bila pokojnica, pokazal je najbolj jasno njen velikanski pogreb dne 21. t, m kakoršnjega bela Ljubljana že dolgo ni videla. Sploh ni bila menda tako veličastno pokopana doslej še nobena slovenska žena, kakor uzorna rodoljubkinja Marija Murnikova. Po ulicah, po kterih se je premikal pogreb, gorele so plinove svetilke ob straneh stalo je pa do pokopališča   vse polno občinstva; bil je to pravcati   špalir.   Na  čelu  sprevoda bili so otroci iz  sirotišnice,   za  temi  deklice   mestne šole  pri sv. Jakobu    Potem   korakal  je „Ljubljanski Sokol"   z  zastavo,   šišenska   čitanica z zastavo, ljubljanska čitalnica z zastavo,  pevsko društvo „Slavec" z  zastavo,   pevsko   društvo   „Ljubljana",  klub  slov. biciklistov „Ljubljana", deputacija „Dramatičnega društva" in za temi. kar je bilo v celem  sprevodu  najlepše dolga vrsta (do 100 parov)  črno   oblečenih narodnih dam, ki so s tem jasno  pokazale, kako   vedo ceniti   zasluge   svoje   prerano   umrle   voditeljice.   Za krsto razvrstili so se za sorodniki razni dostojanstveniki, načelniki  uradov,  zastopniki   raznih  korporacij itd. itd. itd. Tudi  z dežele opazili smo več rodoljubov v sprevodu, kakor iz Kranja, Radovljice, Vrhnike itd. itd.   Iz Radovljice prišla je tudi deputacija gasilnega društva,   za katero si je   pokojnica stekla mnogo zaslug.    —    Vencev položilo se  je vseh na   krsto vrle rodoljubkinje   štiriinštirideset,   katerih   jih   je   imelo devetindvajset  krasne  trakove z   nastopnimi  napisi: Neutolažni   soprog   svoji   Mariji;   rodbina   Horakova; nepozabni teti žalujoči netjaki; poslednji pozdrav rodbina  Culat;   člani   trgovske   in   obrtuijske   zbornice; društvo „Narodni dom" neumorni pokroviteljici; hvaležni „Sokol" prvi rodoljubkinji svoji dobrotnici; revne učenke Št. Jakobske šole blagi dobrotnici; klub slov. biciklistov „Ljubljana" svoji dobrotnici;   „Dram. društvo" diki slovenskih dam;   čital. Ljubljanska uzorni domorodkinji; čitalnica Šišenska svoji kumici; družba sv. Cirila  in Metoda;   zaveza gasilnih društev kranjskih;   rodbina Hribarjeva;   obitelj Grasselli verni  prijateljici ; rodbina Hren; rodbina Macakova v Trstu ne-pozabljeni prijateljici; rodbina Perdanova; c. kr. kmetijske  družbe  odborniki;  Familie Dralka;  Marija Po-Ijanec   preblagi   prijateljici;   deželni   uradniki v znak sožalovanja;    rodbina    Pirčeva;    dem   hochvarehrten Mitgliede   der   Studenten-   und   Volkskuche;   rodbina Ferd. Souvanova; rodb. Fran Ks. Souvanova; Letzter Gruss — Balbine Smole;   zadnji pozdrav —  rodbina
116
Homanova; rodbina Fran Kotnikova na Vrdu. Mnogo rodoljubov darovalo je na mestu vencev izdatne svote družbi sv. Cirila in Metoda in za „Narodni dom", kateri čin je pač posnemanja vreden in gotovo primeren češčenju pokojničinega spomina, kajti njen idejal bilo je ravno lepo prospevanje narodnih društev. — Pogrebne žalostinke preskrbeli sta pevski društvi „Slavec" in „Ljubljana". Prvo pelo je pred hišo in ob grobu, drugo pa v cerkvi pri sv. Krištofa. Marsikomu solzilo je oko ob odprtem grobu vrle pokojnice in iz src vseh kipele so vroče želje, da bi duh njen plaval vedno mej našim ženstvom in je spodbujal k narodnemu delu, da bi se tako vsaj deloma nadomestila prebritka izguba nepozabne Marije Murnikove, kateri bodi večna „Slava!"   •