ZGODOVINA FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI Dušan Necak Tone Smolej Kornelija Ajlec Peter Mikša Barbara Šatej ZGODOVINA FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI Avtorji: Dušan Necak, Tone Smolej, Kornelija Ajlec, Peter Mikša, Barbara Šatej Lektorica: Eva Vrbnjak Recenzenti: Gorazd Bajc, Jure Gašparic, Aleš Gabric Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Zgodovinski arhvi Univerze v Ljubljani. Študenti germanistike na Filozofski fakulteti leta 1969. Foto: Sašo Bernardic Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja. Naklada: 500 izvodov Cena: 19,90 € To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva – Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). Vsi portreti do leta 1945 so iz ZAMU, po drugi svetovni vojni pa iz personalnih map na FF. Drugi viri fotografij so navedeni pod njimi. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610602330 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=301535488 ISBN 978-961-06-0234-7 E-knjiga COBISS.SI-ID=301528320 ISBN 978-961-06-0233-0 (pdf) Kazalo vsebine Roman Kuhar KNJIGI NA POT 5 PREDGOVOR 7 Dušan Necak OD ZACETKOV DO USTANOVITVE »ALMAE MATRIS LABACENSIS« IN Z NJO FILOZOFSKE FAKULTETE Kraj in cas nastankov visokošolskega študija (humanistike) v Evropi in doma 9 Tone Smolej FILOZOFSKA FAKULTETA (1919–1971) Od fakultete profesorjev do fakultete študentov 31 Kornelija Ajlec in Peter Mikša ZGODOVINA FILOZOFSKE FAKULTETE ZADNJIH PETDESET LET 91 Barbara Šatej BREZ NJIH NE GRE 189 Knjigi na pot Zgodovino pišejo zmagovalci. Ta krilatica, ki jo razlicni viri pripisujejo razlicnim av­torjem – nekateri Georgeu Orwellu, ki je leta 1944 objavil odmevno kolumno s tem naslovom, drugi Winstonu Churchillu, nekateri že Napoleonu, spet drugi danes bolj ali manj nezna­nim avtorjem, ki so v svojih delih uporabili to misel –, namiguje na dejstvo, kako izmuzljiva je lahko resnica in kako je svet, v katerem živimo in ga soustvarja­mo, vedno odvisen od naših interpretacij, pogledov in konstrukcij realnosti. Orwell v omenjeni kolumni izraža strah, da bodo dogodki druge svetovne vojne, ki je takrat še trajala, za bodoce generacije za vselej enoumno in popaceno popisani v uradnih zgodovi­nah zmagovalcev, ce nacisticnemu propagandnemu aparatu uspe zmagati to vojno. Tudi zgodovina Univerze v Ljubljani in Filozof­ske fakultete je prežeta z nekaj tovrstnimi trenutki, ki so grozili z apetiti po enoumnem predrugacenju zgo­dovine – od dekana Filozofske fakultete, ki izgine cez noc in se nikoli vec ne vrne, do izgona nekaterih profesorjev, ki so motili uradno »resnico« dolocenega casa. Najostrejši rez v zgodovino naše almae matris pa se je zgodil leta 1943. V stoletni zgodovini je to edini trenutek, ko je slovenski jezik, ki je temelj Uni­verze v Ljubljani, za nekaj semestrov obmolknil, saj je marionetna oblast prepovedala izvajanje predavanj in seminarjev. Pricujoca monografija, kot poudarjajo njeni av­torici in avtorji, ne predstavlja konca popisovanja zgodovine naše fakultete, pac pa njegov zacetek. Prednost te monografije je v mozaicnosti epistemo­loških in metodoloških pristopov, v avtorskih inter­pretacijah, ki ne zapirajo zgodovine, pac pa vabijo k dopolnjevanju, h kriticnemu dialogu, k iskanju novih ali dodatnih argumentov, podatkov, dokumentov. Le ideologija pristaja na absolutno resnico, znanstveno mišljenje pa je dialoško in vabi k polemiki. K slednje­mu vabi tudi ta monografija, ki je nastala v pocastitev praznovanja stoletnice. V casu, ko pišem teh nekaj besed knjigi na pot, je za nami že dobra polovica najrazlicnejših aktivnosti in dogodkov, ki smo jih na Filozofski fakulteti prip­ravili ob praznovanju stoletnice. Praznovanje smo zaceli z razstavo o Francetu Prešernu, saj si z njim delimo rojstni dan – tretji december. Ce bi v Ljublja­ni dobili univerzo sto let prej, Prešeren morda niko­li ne bi napisal Sonetov nesrece, vsaj uvodnega ne, o Vrbi, njegovi srecni, dragi domaci vasi, ker ga njegova želja po znanju ne bi vec vodila v tujino, na dunajsko univerzo, pac pa bi jo lahko uresnicil kar doma. Nekaj manj kot sto let po objavi Vrbe je bila usta­novljena Univerza v Ljubljani. Ceprav so bili kljucni razlogi za njeno ustanovitev nacionalno zavedne na­rave, je vse to dogajanje v zacetku 20. stoletja po­membno vplivalo tudi na individualna življenja ljudi. Danes ni namrec vec nobene potrebe po goljufivih kacah, ki so nekoc Prešerna vodile v svet, v katerem je izkusil, »kako se v strup prebraca vse, kar srce si slad­kega obeta«. Nevarnost sto let pozneje tici drugod: v domacijski samozadostnosti. Zato je odpiranje v svet nujno in potrebno, kajti sebe ne moremo poznati in razumeti, ce ne poznamo tudi zgodbe drugih ljudi in drugih svetov. Ampak najprej moramo poznati svojo lastno zgodovino. Ta knjiga je dragocen prispevek k temu. Ob stoletnici zato nazdravljam tej zgodovini in še vsem, ki bodo sledile. Prof. dr. Roman Kuhar, dekan FF Predgovor Ce je kakšen jubilej izziv za pogled nazaj, je to zagotovo 100-letnica. Zato smo se avtorici in avtorji radi odzvali vabilu vod­stva fakultete, naj napišemo »zgodovino« Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sodelovali so štirje zgodovinarji in komparativist/literarni zgo­dovinar, kar se kaže tudi v pluralnem metodološkem pristopu k naslovni tematiki. Glede na to, da je Fi­lozofska fakulteta UL najvecja in najpomembnejša humanisticna raziskovalna in pedagoška institucija v Sloveniji, humanisticne stroke pa so temelj univerzi­tetnega študija, smo se z našim pogledom zazrli tudi dalec v preteklost in poskušali osvetliti nastanek ter razvoj študija teh strok zunaj Slovenije, v casu, ko so v Evropi nastajale prve univerze. Delo, ki smo ga prevzeli, se je pokazalo za mnogo težje uresnicljivo, kot smo si na zacetku predstav­ljali. Temeljna naloga, ki jo je bilo treba opraviti, je bila ureditev fakultetnega arhiva. Ta še do danes ni v celoti opravljena, je pa najpomembnejše arhivsko gradivo zdaj dostopno tudi raziskovalcem. Eden od »stranskih« rezultatov našega dela je tudi zbirka sli­kovnega gradiva, katere del je objavljen v pricujoci publikaciji kot popestritev in obogatitev pisane be­sede. Pri obeh nalogah je veliko delo opravil kolega Matjaž Rebolj, za kar mu gre vsa zahvala. Ceprav smo na zacetku našega dela posamezne oddelke fakultete zaprosili, naj nam pomagajo s seznamom najpomembnejših predstavnikov od­delkov in oddelcnih prireditev, ter smo v pomoc pripravili kriterije za uvrstitev na seznam, pri tem nismo bili posebej uspešni. Ocitno so bila naša na­potila premalo natancna, saj smo od oddelkov, ki so se odzvali na našo prošnjo, prejeli kaj razlicne izdelke. No, delo vsekakor ni bilo zaman, saj smo prispela besedila, kolikor je bilo le mogoce, upora­bili pri našem delu. Glede na veliko kolicino gradiva, ki ga je bilo treba obdelati, smo se odlocili, da jubilejno publika­cijo zasnujemo kronološko-deskriptivno. Praviloma se nismo spušcali v komentiranje dogajanja v zgo­dovini fakultete. Zagotovo se bo kakšnemu bralcu zdelo, da cesa nismo zapisali, da je cesa premalo ali pa, da je postavljeno v drugacen kontekst. Toda v casu našega »timskega« dela se je pokazalo, da vsega enostavno ni mogoce obdelati – predvsem zato ker gre za prvi tovrstni izdelek in ker se posamezni ca­sovni odseki po dinamiki dogajanja in obdelanosti tematike med seboj mocno razlikujejo. Izredno tež­ko delo smo imeli kolegica in kolegi, ki smo obde­lovali arhivsko gradivo. Posebej pa velja poudariti, da naše delo ni zgodovina posameznih oddelkov/strok, temvec poskus orisa razvoja fakultete kot ce­lote. Zato je mogoce v publikaciji najti tudi nekaj osnovnih podatkov o Znanstvenoraziskovalnem in­štitutu Filozofske fakultete, Osrednji humanisticni knjižnici ali prostorski stiski. Ceprav gre za poskus enovito orisati zgodovino Filozofske fakultete, pa je vendarle vredno naš izde­lek ocenjevati kot mozaicno delo. Vsako od poglavij je namrec avtorsko delo in nosi pecat avtorja, tako stilsko kot tudi interpretativno in glede na metodo­loški pristop k naslovni temi, kar pa daje monografiji dodatno vrednost in razsežnost. Na drugi strani je treba upoštevati, da je bila v obravnavanih casovnih obdobjih intenzivnost in ob­cutljivost dogajanja mocno razlicna, kar se kaže tudi v razlicnem obsegu posameznih delov. Najnovejše obdobje je zato najobsežnejše, saj se dotika nemirnih casov, ki so determinirali današnje stanje. Obenem pa se v tem casu obseg primarnih virov mocno po­veca, skoraj do neobvladljivosti. Zato sta avtorica in avtor poglavja o najnovejši zgodovini svoj prispevek naslonila pretežno na zapisnike Sveta/Senata FF, saj gre za najpomembnejši organ fakultete, ki je obrav­naval vsa vitalna podrocja njenega razvoja. Na koncu tega kratkega zapisa bi se radi zah­valili vsem, ki so kakorkoli prispevali k temu, da je to obširno delo ugledalo luc sveta. Posebej pa smo dolžni zahvalo za pomoc vodji Arhivsko muzejske službe univerze Tatjani Dekleva in arhivistki Tei An­žur, vodji arhiva Univerze Karla in Franca v Gradcu prof. dr. Aloisu Kernbauerju, namestniku vodje arhi­va dunajske univerze doc. dr. Johannesu Seidlu, vodji arhiva Tehnicne univerze v Gradcu dr. Bernhardu A. Reis­mannu, vodji rokopisne zbirke NUK mag. Marjanu Rupertu, Dragu Samcu in Simoni Czer­ny iz biblioteke SAZU, Jožici Šparovec in Moniki Mocnik iz MNZS, pravnici FF Sonji Drozdek Šin­ko, sodelavcema v kadrovski službi FF Ivanki Repinc in Juretu Prevoršku, dr. Andreju Šurli ter študentu zgodovine Ivanu Smiljanicu. Upamo, da bo naš izdelek dobra osnova bodocim raziskovalcem zgodovine Filozofske fakultete za nji­hovo nadaljnje raziskovanje. Avtorici in avtorji Immanuel Kant je v eni svojih najodmevnej­ših razprav, naslovljeni Spor fakultet,11 Izvirnik z naslovom Der Streit der Fakultäten je izšel leta 1798. Tu se sklicujem na slovenski prevod: Immanuel Kant: Spor fakultet. Vestnik Inštituta za marksisticne študije, 8 (1987), 1, 14–37. postavil na piedestal cloveške lastnosti zdrave pameti, razuma in morale. A kot je opozoril, je clove­kova tendenca zadovoljevanje lastnih potreb, ne pa dejanja, ki so v skladu z moralnimi zakoni. Zato bi morala biti država tista, ki ustvarja institucije, katerih naloga je ugotavljanje, kaj je akademska in moral­na resnica. Te institucije so univerze, ki jih sestav­ljajo – kot jih je poimenoval – zgornje fakultete in spodnja fakulteta. Ce so zgornje fakultete teologija, pravo in medicina, umešca Kant filozofijo (in širše humanistiko) v samostojno spodnjo fakulteto. Zgor­nje fakultete akademsko in moralno resnico izvajajo v praksi, medtem ko je spodnja, filozofska fakulteta temelj zgornjih fakultet, saj oblikuje teoretska izho­dišca resnic, po katerih se morajo te ravnati. A med zgornjimi in spodnjo fakulteto se pojavlja­ta dva konflikta: prvi se pojavi zaradi medsebojnega sodelovanja zgornjih in spodnje fakultete. Gre za le­gitimni konflikt, ki je posledica potrebe po stalni revi­ziji odnosa in ga narekuje razum. Razum v tem oziru predstavlja filozofska fakulteta, ki stalno preizprašuje prakso zgornjih fakultet. Drugi, nelegitimni konflikt pa nastopi, ko zgornje fakultete poskušajo zanemariti oziroma spregledati vlogo spodnje fakultete; ko se to­rej odrecejo filozofskemu razumu zavoljo uveljavljanja svojih norm in zakonov, ki ne sledijo vec moralnim zakonom, temvec zakonom, ki zagovarjajo partikular­ne interese. Ce bi prišlo do nelegitimnega konflikta, bi teološke fakultete izgubile razum pri razlagi tran­scendentalnih temeljev svoje vede, pravne fakultete pri uzakonjanju potrebnih norm v družbi ter medicinske fakultete pri promociji preventive zavoljo ohranjanja zdravja posameznikov v družbi.22 Pompiliu Alexandru: The Issue of the Conflict of the Faculties, Annals of »Valahia« University of Targoviste. Letters Section, VII (2009), http://www.diacronia.ro/en/indexing/details/A20453 (dostop: januar 2019). Ker je spodnja, fi­lozofska fakulteta tista, ki predstavlja razum, se je ne dotikajo interesi države, njena doktrina pa temelji na razumu ljudi. A to ne pomeni, da je a priori uperje­na zoper državo, temvec le zoper takšno državo, ki nasprotuje razumu ter akademski in moralni resnici. Prav zaradi tega ima filozofska fakulteta znotraj uni­verze neizpodbitno pravico, da se poslužuje kriticnega razmišljanja in preizprašuje vladne regulacije, ki jih zgornje fakultete izvajajo in varujejo: Uceno obcestvo vsekakor terja, da je na univerzi še ena fakulteta, ki je glede svojih naukov neod­visna od vladnih ukazov, fakulteta, ki mora imeti svobodo, ne da ukazuje, da pa vendar sodi o vseh ukazih, fakulteta, ki ima opraviti z znanstvenim interesom, tj. z interesom za resnico, pri katerem mora imeti um pravico, da govori javno.33 I. Kant, op. cit., 19–20. Na osnovi Kantovih pogledov in predvsem tega kri­ticnega spisa, ki daje filozofski fakulteti izpostavljeno vlogo v ustroju univerze, je Wilhelm von Humboldt postavil filozofsko fakulteto v središce univerze, kajti filozofija je tista, ki zagotavlja organsko enotnost vse vednosti in vseh ved, jih utemeljuje in pove­zuje med sabo …44 Rebeka Vidrih: Teorija umetnosti in umetnostne zgodovine v drugi polovici 20. stoletja. Klasicna tradicija in novo umetnostno zgodovi­nopisje. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2008, 4. Kadar se še danes rece, da univerza brez filozofske fakultete ni popolna, v tem še vedno odmeva trditev, da filozofija (kar tedaj pomeni poleg filozofije v ož­jem pomenu besede vsaj še vse jezikoslovje in zgodo­vino) zagotavlja, da je to, kar se poucuje in proucuje kot koristno, vendarle tudi resnicno, in da je vse, kar se poucuje in proucuje, torej vse posamicne discipli­ne, tudi univerzalno.55 Lev Kreft: Nasvidenje v naslednji reformi! Pogledi: Humanistika in družboslovje v prostoru in casu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 24–25. Kant nato filozofsko fakulteto deli na dva oddel­ka: prvi je oddelek historicnega spoznanja, kamor uvršca zgodovino, geografijo, jezikoslovje in preostalo humanistiko z vsemi njenimi empiricnimi spoznanji, drugi pa oddelek cistega umskega spoznanja, kamor vkljucuje cisto matematiko, cisto filozofijo, naravo­slovje in kar bi danes lahko oznacili kot psihologijo.66 I. Kant, op. cit., 24. Vec o Kantovem in sploh filozofskem pogledu na univerzo glej: L. Kreft, op. cit., 24. Moj pogled na humanisticne znanosti, ki jih »poo­seblja« filozofska fakulteta, se domala v celoti – muta­tis mutandis – ujema s Kantovim pogledom nanjo. Od tod izziv in izhodišce za pricujoce razmišljanje. Na višji ravni so bile univerze v srednjem veku po navedbah Frana Zwittra sestavljene iz štirih tradicio­nalnih fakultet, vendar pa ni bilo nujno, da je imela vsaka univerza vse štiri fakultete; še bolj pomembno je bilo, da se te fakultete po svojem položaju bistve­no razlikujejo med seboj. V srednjem veku je skoraj splošno veljalo in še stoletja pozneje je bilo pravi­lo, da je dokoncana artisticna fakulteta, ki se zacne potem v novem veku polagoma imenovati filozofska fakulteta, pogoj za vpis v katerokoli od »višjih« fakul­tet, pravno, teološko ali medicinsko. Zato je mogla biti s perspektive organizacije šolstva v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju izrecena sodba, da je filo­zofska fakulteta do konca 18. stoletja višja gimnazija. Danes bi lahko rekli, da je bila tedanja filozofska fa­kulteta prva stopnja za študij na drugih fakultetah. 77 Fran Zwitter: Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana: Univerza, 1969, 14. Zgodovina nastanka in razvoja filozofskih fakul­tet v okviru visokošolskega/univerzitetnega študija pa je kar nekaj stoletij starejša od »spora« fakultet, »spor« med naravoslovno-tehnicnimi in humanistic­no-družboslovnimi vedami pa je latentno prisoten vse do danes. Prve evropske univerze, davni zacetniki današnje velike humanisticne, pa tudi naravoslovne tradicije, so pretežno nastale v romanskih deželah, v mestih Italije, Francije, Pirenejskega polotoka in seveda An­glije. V Evropi so prve srednjeveške univerze ustano­vili v 11. stoletju, na njih so poucevali pravo, medi­ cino in teologijo. Nujni uvod v proucevanje filozofije in teologije pa je predstavljal študij sedmih osnovnih ved, znanih kot septem artes liberales, ki so bile temelj vse znanosti. Delile so se v dve kategoriji: trivium je zajemal gramatiko, retoriko in dialektiko oziroma lo­ giko, kvadrivium oziroma artes reales pa aritmetiko, geometrijo, glasbo in astronomijo. Najstarejša univerza v Evropi je, kot trdijo razlic­ni avtorji,88 Andrea Romano: Gli statuti universitari: tradizione dei testi e valenze politiche. Atti del Convegno internazionali di studi. Messina-Mi­lazzo 13–18 aprile 2004, Bologna: Clueb, 2007. Univerza v Bologni, uradno Alma Mater Studiorum – Universitŕ di Bologna. Nastala je leta 1088, njen ustanovitelj pa je bil pravnik Irnerij, in prav lahko bi jo imeli tudi za najstarejšo filozofsko fakulteto, vsekakor pa za najstarejšo humanisticno visoko šolo. Fokus njenega proucevanja je bil namrec usmerjen v analizo Justinijanovih tekstov,99 Justinijanov zakonik (tudi Justinijanov kodeks) je izraz za zbirko zakonov, ki jih je zbral bizantinski cesar Justinijan. Zakonik je izrednega zgodovinskega pomena, saj je v njem zbrano vse takratno veljavno rimsko pravo. Sestavljajo ga Codex Justinianus, Di­ geste in Institucije (elementi). Med njimi ne velja splošno nacelo, da poznejši zakon razveljavlja prejšnjega. Kodifikacija in novele skupaj pa predstavljajo Corpus iuris civilis. ki so jih izobraženci tedaj ponovno odkrivali po obskuran­tizmu zgodnjega srednjega veka. Univerza je dobila prvi uradni statut leta 1317. Izvirna ureditev uni­verze, ki je od ustanovitve naprej obravnavala samo pravo, je tedaj predvidela še odseke za logiko, astro­ nomijo, medicino, filozofijo, aritmetiko, retoriko, gramatiko, pozneje še za teologijo, gršcino in heb­ rejšcino. Torej v grobem humanisticne vede oz. vede, ki so blizu Kantovi spodnji fakulteti oz. filozofski fakulteti, kot smo jo poznali ob nastanku Univerze v Ljubljani leta 1919. Univerza v Bologni je bila za tiste case zelo na­predna, na njej so namrec lahko študirale tudi ženske. Sicer pa je bila to univerza, na kateri so študirale naj­vidnejše osebnosti italijanske in s tem tudi evropske humanistike ter književnosti: Dante, Petrarka, Bo­ccaccio. Danes je po številu študentov med najvecji­mi evropskimi univerzami, primerljiva tudi z Almo Mater Labacensis, saj na njej študira okoli 70.000 študentov. V sodobnem casu pa je mesto, v katerem je zrastla, morda univerzitetni javnosti najbolj poznano po tem, da je bila leta 1999 tu podpisana deklara­cija o reformi visokega šolstva v Evropi, bolj znani kot bolonjska reforma. Ta je – po prepricanju pisca teh vrstic – na univerzah, ki so bolonjsko reformo uresnicile, »ukinila« univerzo humboldtovskega tipa in jo potisnila na precej nižjo raven. Morda zapisa­no nekoliko prevec zašpiceno: namesto v najvišjo in najsvobodnejšo izobraževalno-znanstveno instituci­jo se je univerza prelevila v »tovarno« za proizvodnjo izobražencev in na ta nacin poskuša postati socialna ustanova oz. socialni korektiv, kar zagotovo ni bila ideja snovalcev univerzitetnega študija v preteklosti. Sploh je bilo mogoce najbližje slovenskemu pro­storu študirati, danes bi rekli humanisticne in druž­boslovne vede na visokošolski ravni v casu nastajanja univerz v Italiji. Našemu prostoru najbližja je bila Uni­verza v Padovi, ki je bila ustanovljena leta 1222. Gre za drugo najstarejšo univerzo v Italiji in eno najstarejših v Evropi. Na njej so študirali veliki evropski umi, kot sta bila na primer Galileo Galilei ali Torquato Tasso. Med najzgodnejše univerze v Evropi sodi pari­ška Sorbona. Ta je nesporno postala sinonim za eno najkakovostnejših in najuglednejših univerz ne samo v Franciji in Parizu, temvec tudi v Evropi. Tudi za podrocje humanistike in družboslovja. Ustanovlje­na je bila nedolgo za padovsko univerzo leta 1257, njen ustanovitelj pa je bil francoski teolog Robert de Sorbon. Ime je dobila po nazivu šole Collčge de Sorbonne. Bila je ena prvih pomembnih šol srednje­veške Univerze v Parizu. Ime Sorbona je vec stoletij oznacevalo razlicne šole, med drugim tudi pariško teološko fakulteto in celotno pariško univerzo. V 14. stoletju so se visoke šole, na katerih je bilo mogoce študirati razlicne humanisticne in družbo­slovne vede, razširile tudi v slovanski in nemški svet ter na Madžarsko. Tako imenovano Karlovo univerzo v Pragi je za ceške in nemške študente leta 1348 ustanovil nemški cesar Karel IV. Zato velja ta univerza tudi za najsta­rejšo nemško univerzo.1010 Univerza v Heidelbergu, za katero mnogi zmotno mislijo, da je najstarejša nemška univerza, je bila ustanovljena šele leta 1386. Med štirimi izvirnimi fa­kultetami Karlove univerze so pravna, medicinska, umetnostna (filozofija) in teološka (danes katoliška teologija). Umetnostna fakulteta (filozofija) torej je bila temelj tudi te univerze, poleg študija medicine (naravoslovja) sta bila v ospredju študij humanistike (filozofija, teologija) in družboslovja (pravo). Morda je prav to razlog, da mnoge univerze v Evropi še danes spoštujejo »pravilo«, da na univerzitetnih slovesnostih dekan filozofske fakultete sedi prvi, desno od rektorja. Karlova univerza1111 Vec glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Karlova_univerza_v_Pragi (dostop: januar 2019). je v svoji zgodovini nosila raz­licna imena, pac skladno s politicnimi razmerami. Med 15. in 17. stoletjem se je imenovala Prote­stantska akademija, pozneje Karel-Ferdinandova univerza (do konca 19. stoletja), leta 1882 pa so jo z dekretom cesarja Franca Jožefa I. razdelili na ceško in nemško Karel-Ferdinandovo univerzo. Ta razde­litev je trajala do druge svetovne vojne, po njej pa je postala le ceška Karlova univerza. Kot zanimivost naj zapišem, da je bil dekan filozofske fakultete (iz­voljen 1401) na srednjeveški praški Karlovi univerzi znameniti verski reformator Jan Hus (1369–1415), leta 1409 pa je postal tudi njen rektor.1212 https://sl.wikipedia.org/wiki/Jan_Hus (dostop: januar 2019). Naj ob tem dodam še eno zanimivost: za geografom, akademi­kom prof. dr. Antonom Melikom (1946–1950) je bil edini predstavnik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bil po drugi svetovni vojni rektor najvecje, najstarejše in najuglednejše slovenske uni­verze, Univerze v Ljubljani, zgodovinar akad. prof. dr. Fran Zwitter, ceprav FF ni bila brez kakovostnih in sposobnih kandidatov za rektorja. Rektor je bil v daljnih letih 1952–1954, pa še takrat je bila to uni­verza brez tehnike in medicine.1313 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi887996/ (dostop: januar 2019). Nam to kaj govori o razmerju »sil« in o pomenu humanistike na Uni­verzi v Ljubljani sploh? Naslednja univerza, ki je nastala v slovanskem svetu in velja za najuglednejšo univerzo na Poljskem, je Jagelonska univerza v Krakovu, ustanovljena leta 1364. Mesto in univerza sta dala svetu tako ugledne osebnosti, kot so bili astronom in humanist Nikolaj Kopernik, (1473–1543), Nobelov nagrajenec za lite­raturo Czeslaw Milosz (1911–2004) ali filmski reži­ser Roman Polanski (1933). Z Jagelonsko univerzo ima Filozofska fakulteta UL tesne stike, za študente iz naših dežel pa leži kar nekoliko predalec, ceprav jih najdemo tudi na tej univerzi. Slovenski študentje in tudi profesorji pa so bili dosti bolj navezani na najpomembnejšo in najsta­rejšo univerzo v okviru habsburških dežel, kamor je spadalo kar devet desetin s Slovenci naseljenega ozemlja. Avtorji in uredniki priložnostnega zapisa o zgodovini FF in UL (Vasilij Melik, Nace Šumi, Vla­dimir Pogacnik in Marko Kranjec) so jo v Zborniku o zgodovini FF UL oznacili kar za najbolj »domaco«.1414 Vasilij Melik: Predhodniki in zacetki ljubljanske Filozofske fakultete. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 9. Alma Mater Rudolphina je bila na Dunaju ustanov­ljena leta 1365. Ustanovil jo je Rudolf IV. Habsbur­ ški in je še danes najuglednejša avstrijska univerza, sinonim za tisto »pravo« univerzo, ceprav je prete­žno usmerjena v humanistiko in družboslovje. Na tej univerzi je samo v letih med 1848 in 1918 študiralo 1897 študentov s Kranjske.1515 Alojz Cindric: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana: UL, 2009. Peter Vodopivec, avtor temeljne študije o štipen­diranju študentov s Kranjske ter o pomenu in vlogi duhovnika ter njihovega mecena Luke Knaflja, je ob tem zapisal: Študij v velikem mestu in dalec od doma je bil za slovenskega študenta, ki je ob tedanji prevladujo­ce agrarni sestavi slovenskega prebivalstva zveci­ne prihajal s podeželja, zvezan z velikimi stroški; le redko jih je zmogel poravnati študent sam, z domaco pomocjo ali »honorarnim« delom. Zato so bile razlicne štipendijske ustanove, ki so štu­dentu z denarno pomocjo lajšale materialne stiske v casu študija, vcasih pa študij sploh omogocale, pomembna spodbuda pri nastajanju slovenske­ga izobraženstva. Med najvecje take »štiftunge« (kot so rekli vcasih) sodi Knafljeva štipendijska ustanova za Kranjce. Knafljeve štipendije so re­dno podeljevali vse od njene ustanovitve leta 1676 do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. V tem casu je prejelo Knafljevo podporo vec kot 1200 slovenskih študentov, ki so študirali na dunajski univerzi, in med njimi je bila vsaj tretjina znanih ljudi iz slovenskega kulturnega in politicnega živ­ljenja … Knafljevo podporo so dobivali študentje prava, medicine in filozofije, ne pa bogoslovja. V zadnjih desetletjih 19. stoletja, ko se je zacel na Slovenskem oster boj med katoliško in liberalno stranko, so privrženci liberalnega tabora zatrjevali, da je Knafelj »spregledal« bogoslovce, ker je bil »nesrecen duhovnik«, vendar za to ni nikakršnih dokazov. Mnogo bolj verjetno je, da Knafelj bogoslovcev ni vkljucil med svoje štipendiste, ker so ti take ustanove že imeli. Do danes je ugoto­vljeno skoraj tisoc imen štipendistov. Vecina med njimi je prihajala s podeželja in iz nižjih socialnih slojev. Med Knafljevimi štipendisti so bili: prav­nik Tomaž Dolinar, jezikoslovec Jernej Kopitar, misijonar in kasnejši »indijanski škof« Friderik Baraga, ki je najprej študiral pravo, pesnik France Prešeren in del njegovega kroga (Miha Kastelic, Matija Gollmaier in drugi), politika Luka Svetec in Valentin Zarnik, pesnik Simon Jenko, politik in zgodovinar Fran Šuklje, pisatelj in politik Ivan Tavcar, pisatelj Fran Detela, zgodovinar Franc Kos, pesnik Oton Župancic, literarni zgodovi­nar Ivan Prijatelj, socialdemokrat Henrik Tuma, pisatelj Fran Govekar, matematik Josip Plemelj, slavist Rajko Nahtigal, geograf Anton Melik, umetnostni zgodovinar France Stele, literarni kritik in zgodovinar France Koblar itn. V zacetku 20. stoletja so bile med prejemniki Knafljeve šti­pendije že tudi prve študentke …1616 Peter Vodopivec: Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana: Kronika, 1971. Vec glej tudi: Peter Vodopivec: Knafljeva ustanova – v luci zgodovine in sedanjosti. Knafljeva ustanova na Dunaju 1676–2006. Du­naj: Slovenski znanstveni inštitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007, Dušan Necak: Prizadevanja za sodobno korišcenje Knafljeve ustanove po letu 1961, v istem zborniku in https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_po­rocila/univerzitetni_objekti/knafljeva_ustanova_na_dunaju/ (dostop: januar 2019). Tone Smolej pa je v svojem delu »Kaj vecega poskusiti in postati«. Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926) ugotovil: Skratka, iz omenjenih raziskav je razvidno, da je dunajska univerza pomagala ustvarjati – ob po­membni podpori Knafljeve štipendije – sloven­sko mešcansko znanstveno in kulturno elito …1717 Tone Smolej: »Kaj vecega poskusiti in postati«. Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, 17. Sam pa dodajam, da je bila dunajska univerza valil­nica predvsem slovenske humanisticne inteligence, mesto, kjer so se kalili ne samo slovenski študentje, temvec tudi mnogi profesorji poznejših slovenskih univerz. Še vec, med rektorji te castitljive univerze najdemo tudi znamenitega slovenskega jezikoslovca Franca Miklošica (1854), leta 1865 pa je postal dekan njene filozofske fakultete. Raziskovalec študentov s slovenskega etnicnega obmocja na dunajski univerzi in pomena profesorjev s tega obmocja Alojz Cindric je prišel do morda za mnoge presenetljive, a pomembne ugotovite: Na dunajski univerzi (od ustanovitve 1365 do 1917, op. p.) so rektorski položaj po veckrat za­sedali profesorji s slovenskega etnicnega prosto­ra, npr. Brikcij Preprost (Briccius de Cillia), ki je bil kar petkrat dekan teološke in trikrat dekan filozofske fakultete. Bernard Perger, doma iz Šcavnice, je bil humanist, matematik, astronom, profesor, superintendent, dekan in rektor.1818 Alojz Cindric: Študenti s Kranjske na avstrijskih in nemških univerzah 1365–1917. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva, http://www.sistory.si/cdn/publikacije/31001-32000/31001/RazstavaStudentiKranjske.pdf (dostop: januar 2019). Ocitno je bila Slovencem dunajska univerza res »do­maca«, kot ugotavljajo prej omenjeni avtorji prilo­žnostne razprave, še pomembnejše pa je dejstvo, da so k ugledu in pomenu te univerze nezanemarljivo prispevali tudi slovenski znanstveniki, raziskovalci in profesorji, predvsem s humanisticnih znanstvenih podrocij. Tok znanja je nesporno potekal v obe smeri. Kar nekaj domišljije je treba, ce poskušamo po­doživeti prostorsko, kulturno in družbeno raz­daljo, ki je v preteklih stoletjih znanja željnega slovenskega mladenica locevala od avstrijskih univerzitetnih središc in zlasti avstrijske pre­stolnice, kamor je vse do propada Habsburške monarhije odhajala na študij vecina slovenskega 'dijaštva'.1919 P. Vodopivec: O Luki Knaflju in njegovi ustanovi. Ljubljana: Kronika, 1971. Casovno le nekaj let po ustanovitvi najstarej­še univerze v Evropi, Univerze v Bologni, je v An­gliji okoli leta 1096 nastala Univerza v Oxfordu (University of Oxford / Universitas Oxoniensis). Ta velja za najstarejšo univerzo v angleško govore­cem svetu in za eno najuglednejših univerz na svetu (vselej je uvršcena med pet najboljših). Tako rekoc njena dvojcica pa je Univerza v Cambridgeu, ki je nastala okoli leta 1209 in prav tako sodi med pet najuglednejših univerz na svetu. Obe univerzi sta bili utemeljeni na humanisticnih znanostih, predvsem filozofiji in teologiji. Toda ti dve univerzi – kot tudi mnoge druge ugledne univerze, denimo Univerza v Heidelbergu, ustanovljena leta 1386 – sta bili za štu­dente iz slovenskih dežel predalec in jih zato tam le redko najdemo.2020 Vec glej: Ibidem. Kot je razvidno iz zapisanega, je vecino evropskih univerz ustanovilo plemstvo. Slovenske dežele so ostale na robu tega zgodnjega razvoja, najbrž predvsem zato, ker ni bilo na našem ozemlju nobenega mocnega državnega ali dinastic­nega središca. Na splošno pa lahko trdimo, da se je zanimanje za šolstvo (posebej za visokošolsko) mocno povecalo v 16. stoletju, še zlasti v casu ver­skih bojev reformacije in protireformacije. Zadevnim ugotovitvam štirih avtorjev citiranega priložnostnega clanka ni kaj dodati: V 16. stoletju se je povecal pomen šolske izo­brazbe, zanjo se je ogrelo tudi plemstvo; verski boji, ki so se zaceli ob reformaciji, pa so ustva­rili vecjo aktivnost na vzgojnem podrocju. Filip Hessenski je ustanovil prvo povsem protestant­sko univerzo v Marburgu na Lahni (1527). V deželah, kjer smo živeli Slovenci, so protestant­ski stanovi ustanavljali in razširjali stanovske šole. Med njimi je deželna šola v Gradcu na svoji vrhnji stopnji po letu 1574 dobila visokošolski znacaj. Habsburžani so v obrambo katoliške vere in svoje oblasti poklicali jezuite, ki so ustanovi­li kolegije v Gradcu, Celovcu, Ljubljani, Gorici in Trstu. Od teh središc je bilo najimenitnejše v Gradcu. Gradec je bil v letih 1564–1619 zaradi delitev med Habsburžani glavno mesto posebne notranjeavstrijske enote, da ne recemo države, ki je zajemala vse habsburške Slovence. V okvi­ru jezuitskih kolegijev so bile gimnazije in deli visokošolskega pouka. Obseg se je od mesta do mesta in od casa do casa razlikoval. Graški viso­košolski študij, ki je zajemal filozofijo in teolo­gijo, ne pa prava in medicine, je dobil 1585 rang univerze, kar je pomenilo, da ima pravico pode­ljevanja akademskih naslovov. Ta pravica, ne pa obseg ali vsebina študija, je bil glavni znak, ki je locil univerzo od drugih visokih šol. Ustanovna listina graške univerze je posebej poudarila željo, naj bi na njej študiralo vec ljudi razlicnih naro­dov ali jezikov dežel, ki so spadale v nadvojvo­dovo last. Visokošolski študij je segel tudi v Ljubljano. Ljubljanski škof Janez Tavcar je 1593 predlagal papežu in nadvojvodi ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani. 6. novembra 1595 je nad­vojvoda sprejel in odobril malo prej sklenjene sporazume o tem in o zagotovilu primernih dohodkov za kolegij. 23. marca 1596 je papež Klemen VIII. kolegij ustanovil. V zacetku leta 1597 so prišli jezuiti v Ljubljano. Z gimnazij­skim poukom so zaceli takoj. V naslednjih letih so zgradili svoje središce pri Sv. Jakobu. Prva vi­sokošolska predavanja so se zacela leta 1619 iz kazuistike (moralne teologije).2121 V. Melik, op. cit., 9–10. Fran Zwitter je v citirani razpravi po pravici relati­viziral trditve nekaterih avtorjev, ki za rojstno leto visokošolskega študija (tj. ljubljanske univerze) na Slovenskem, povezanega s šolsko dejavnostjo jezu­itov, postavljajo letnico 1595. Zapisal je: Za razumevanje problema jezuitskega višjega šol­stva na Slovenskem je potrebno opozoriti najprej kratko na osnovne znacilnosti jezuitskih kole­gijev sploh in z njimi nerazdružno povezanega jezuitskega srednjega šolstva. Jezuiti kot borbena avantgarda katoliške protireformacije se pojavi­jo že sredi XVI. stoletja na Dunaju, prva njihova postojanka, ki se po svojih clanih in ucencih do­tika tudi že slovenskega ozemlja, je pa Gradec, kjer se pojavijo prvi jezuiti leta 1570, ustanovno listino njihovega kolegija je pa izdal nadvojvoda Karel leta 1573, potrjena je bila v naslednjih letih od dveh papežev, že v letu ustanovitve kolegija so pa zaceli jezuiti tudi s svojo srednjo šolo, ki ima šest let kasneje že šest razredov, kmalu pa zacno tudi že z visokošolskimi kurzi. O nacrtu ustanovitve jezuitskega kolegija v Ljubljani se je razpravljalo vec let, o tem so pogajanja med nad­vojvodo Maksimilijanom, regentom v casu mla­doletnega Ferdinanda II., in papežem Klemen­tom VIII., torej med letoma 1593 in 1595, nato pa sledita privilegij nadvojvode Ferdinanda II. 1. decembra 1595 in bula papeža Klementa VIII. 23. marca 1596, ki hoceta zagotoviti tedaj še ne­obstojecemu ljubljanskemu jezuitskemu kolegiju materialno bazo s tem, da mu dodelita kartuzi­janski samostan v Pleterjah, kar je bilo izvedeno, in franciškanski samostan v Ljubljani, misel, ki je bila pozneje opušcena; v letih 1595 in 1596 pa ni bilo v Ljubljani – v nasprotju s trditvami ne­katerih avtorjev, ki jim je leto 1595 rojstno leto ljubljanske univerze – še nikakih jezuitov, prvi so prišli šele januarja 1597 in se nato po nekaj dneh bivanja v škofijski palaci nastanili pri Sv. Jakobu, še isto leto zaceli s svojo srednjo šolo, nato pa že v naslednjih letih gradili tam svoj kolegij in razvili svojo šolo v šestrazredno gimnazijo. Za ustano­vitev kolegija v Celovcu so si jezuiti zagotovili najprej materialno bazo s tem, da jim je bil 1603 izrocen s papeževim pristankom avguštinski sa­mostan Dobrla ves, nato sta bila pa leta 1604 us­tanovljena kolegij in gimnazija, ki je že po nekaj letih postala šestrazredna. V Gorico so prišli prvi jezuiti leta 1615, v letu 1619 je zacetek njihove šole in 1620 njihove gimnazije, ki je postala leta 1624 šestrazredna. V Trst so prišli prvi jezuiti leta 1619, v naslednjem letu sta bila ustanovljena nji­hov kolegij in gimnazija, ki pa v glavnem ni imela vec kakor pet razredov.2222 F. Zwitter, op. cit., 19. V zvezi z jezuitskim šolstvom nekateri avtorji ute­meljujejo nastanek ljubljanske univerze z letnico 1595 tudi z navajanjem tako imenovane šanghajske lestvice, na kateri je za Univerzo v Ljubljani zapisana letnica nastanka 1595, ceš da je tega leta Adam Bohoric spet postal rektor ljubljanske protestantske stanovske šole (1563–1598), ki je v zadnjem obdobju delovanja pridobila nekatere atribute višje šole …, in odlocno, domala izkljucujoce, nadaljujejo ter predlagajo: Nacrtovano praznovanje stoletnice ustanovitve Univerze v Ljubljani v letu 2019 bi torej lahko imenovali tudi praznovanje obnovitve visokošol­skih študijev v Ljubljani. V nekaterih primerih je šlo za obnovitev na nižji ravni kot prej. Pri­mer tega je študij medicine: leta 1919 je bil na ljubljanski univerzi ustanovljen le nepopolni (to je predklinicni) študij. Tudi ce upoštevamo ustano­vitev ljubljanske semiuniverze leta 1704 kot usta­novitev nepopolne semiuniverze ali ustanovitev višješolskega študija, ostaja dejstvo, da je bila lju­bljanska univerza v casu Ilirskih provinc popolna univerza z rektorjem, ki je bil slovenskega rodu.2323 Aleš Iglic: Leto 1919 – obnova ali ustanovitev Univerze v Ljubljani? Delo, 28. marec 2018. Seveda pa povsem drži, da so v deželah, kjer so živeli Slovenci, protestantski stanovi ustanavljali in razširjali stanovske šole, kakršni je bil v Ljubljani kot rektor na celu Adam Bohoric. Na drugi strani pa so Habsburžani, kot sem že zapisal, v obrambo katoli­ške vere in svoje oblasti poklicali v deželo jezuite, da so ustanovili kolegije v Gradcu, Celovcu, Ljubljani, Gorici in Trstu. Med njimi je bila najpomembnejša, vsaj za Slovence, deželna šola v Gradcu, ki je na svoji vrhnji stopnji po letu 1574 dobila visokošolski znacaj oz. celo znacaj univerze. Ne glede na »spor« okoli rojstne letnice ljubljan­ske univerze je za naš namen, torej za zgodovino Filozofske fakultete, pomembneje, kdaj se je zacel izvajati tak ali drugacen filozofski študij oziroma študij humanisticnih ved. Ta pa sodi v zacetek 18. stoletja, ki je prinesel prizadevanja razširiti teološki študij, zasnovati filozofskega in pridobiti celoti tudi univerzitetni rang. Vasilij Melik ob tem ugotavlja, da so »imeli aktivno vlogo clani Akademije operozov, zlasti kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gre­gor Dolnicar, pa tudi deželni stanovi s financnimi sredstvi. Kar se tice filozofskega študija, je akci­ja uspela. Jeseni 1704 so se zacela predavanja iz logike, v naslednjih letih še iz fizike, metafizike in matematike. Tako se je zacel triletni, rekli bi popoln filozofski študij, kakor je bil v navadi na tedanjih filozofskih fakultetah. Vseh ljubljanskih visokošolskih študentov je bilo leta 1725 221 …«, ter v nadaljevanju citira mnenje akademika Zwittra: »Vsebina tedanjih filozofskih študij pri nas se nam more zdeti danes zelo revna, a tedaj to tudi na jezuitskih in tudi na protestantskih filozof­skih fakultetah ni bilo drugace.«2424 F. Zwitter, op. cit., 13–51. Zwitter svoje misli zakljuci z utemeljeno trditvijo: »S filozofskim študijem, uvedenim na jezuit­skem kolegiju v Ljubljani leta 1704, pred 285 leti, lahko zacnemo predzgodovino današnje Filozofske fakultete …«2525 F. Zwitter, op. cit., 19. Vec glej predvsem: Janko Polec: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Zgodo­vina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra I., 1929; F. Zwitter, op. cit., 13–51; Jože Ciperle: Po poti do univerze v Ljubljani, Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana: Univerza, 2009; V. Melik, op. cit., 9–15. (poudaril pisec) Tega leta so namrec v okviru filozofskega študija usta­novili tudi katedri za logiko in cerkveno pravo, nasled­nje leto pa katedro za fiziko in matematiko. Leta 1766 je bila ustanovljena še katedra za mehaniko, medtem ko so teologijo predavali znotraj filozofskega študija. Kot tudi sicer v reformi šolstva, je imela po­membno vlogo pri reformi visokošolskega, še posebej filozofskega študija cesarica Marija Terezija. Sredi 18. stoletja, leta 1752, je namrec ukazala reformo filozof­skega študija. O njej najdemo v priložnostni študiji ob 70-letnici Filozofske fakultete zapisano kratko in po­sreceno analizo: Profesorji naj bi naravoslovja ne utemeljevali s svetim pismom in Aristotelom, sklicevali naj bi se na razum (podcrtal pisec). Poudarjena je bila pomembnost eksperimentalne fizike in prirodo­pisa. Oba predmeta naj bi ucili »brez metafizicne navlake«. Reforma je predpisala dveletni študij filozofije s tremi profesorji. Predmeti naj bi bili logika, metafizika, matematika, splošna in eks­perimentalna fizika, etika s politiko in državnim gospodarstvom, prirodopis. Ta študij bi morali dokoncati vsi, ki bi nato študirali medicino. (Za bodoce teologe in pravnike je bil dolocen tri­letni študij filozofije z zgodovino in nemškim govorništvom v tretjem letu.) Tu in tam, tudi v Ljubljani, so zaceli uvajati tudi razlicne nove neobvezne predmete. Namesto latinšcine je za­cela država kot ucni jezik uveljavljati nemšcino. Zanjo so menili, da jo je treba cimbolj razširiti, in upali, da bo prej ali slej postala jezik vseh dr­žavljanov. Ob takih težnjah države se je zbudilo slovensko narodno gibanje. Za njegov zacetek jemljemo knjižico, ki jo je leta 1768 izdal boso­nogi avguštinec oce Marko Pohlin, v njej prote­stiral zoper širjenje nemšcine, poudarjal pomen slovenšcine in zahteval, da bi jo uvajali na vsa kulturna podrocja, tudi za ucene ljudi in za vi­soke šole. Leta 1773 je papež razpustil jezuitski red. Jezu­itske šole je prevzela država. Za profesorje so de­loma ostali bivši jezuiti, deloma so postavili nove iz vrst posvetne duhovšcine, pozneje tudi iz vrst neduhovnikov.2626 V. Melik, op. cit., 10–11. Ocitno je torej, da se je razsvetljena absolutist­ka še kako zavedala pomena filozofskega/humani­sticnega visokega študija, ki je že od srednjeveškega nastanka univerz veljal za enega najpomembnejših temeljev znanosti. Ker visokošolska ustanova v Ljubljani ni pokri­vala vseh študijev, jo zdaj nekateri imenujejo tudi semiuniverza. Ta izraz je uvedel dr. Jože Ciperle. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je ljubljanska semiuniverza nosila razlicna imena, na primer Aca­demia Labacensis pa tudi univerza, nazadnje pa se je uveljavilo ime Cesarsko-kraljevi licej v Ljublja­ni.2727 A. Iglic, op. cit. V casu jožefinskih reform (1780–1790) je bilo delovanje ljubljanskega visokega šolstva in z njim seveda tudi filozofskega/humanisticnega za nekaj let prekinjeno. Jožef II. je visokošolski študij namrec krcil. Tako je štajerski Gradec za nekaj casa izgubil visoko šolo v rangu univerze. Teološki študij vseh naših dežel je združil Jožef II. v generalnem seminarju v Gradcu, zato je 1783 ukinil teologijo v Ljubljani. Dve leti zatem je ukinil še filozofijo (1785). Študija humanistic­nih znanosti na višji stopnji ni bilo vec. Edini višji študij, ki je ostal v Ljubljani, je bil zdaj malo prej uvedeni medicinsko-kirurški študij. Za ob­novo filozofskega študija so se potegnili škof Herberstein in deželni stanovi v posebnih, sprva neuspešnih peticijah. Obe stanovski peticiji, ki ju je verjetno sestavil Linhart, sta kot razlog za ob­novo navajali, da govorijo ljudje na Kranjskem, v Istri, na Goriškem in Tržaškem, v dobršnem delu Koroške in Štajerske, skoraj do Mure, torej na ozemlju z vec kot milijon prebivalci, pose­ben slovanski jezik in da je znanje tega jezika potrebno uciteljem, duhovnikom in uradnikom. Aprila 1788 je bil filozofski študij obnovljen, po opustitvi generalnega seminarja pa 1791 tudi teološki študij. Tako je ljubljanski licej (tako so se imenovale visoke šole, ki niso bile univerze) znova zaživel.2828 V. Melik, op. cit., 10–11. Ko je Napoleon ob koncu 18. stoletja porazil av­strijsko cesarstvo (1797 mir v Campo Formiu) in so nekaj let pozneje nastale tako imenovane Ilirske province (1809–1813) z glavnim mestom Ljubljano, se je vanjo vrnilo tudi visoko šolstvo, lahko bi rekli tudi popolna univerza z imenom Ecoles centrales (Centralne šole). Motiv ustanovitve je bila seveda težnja, da bi imele Ilirske province v Ljubljani lastno univerzo, kar bi študente odvrnilo od študija na av­strijskih univerzah. Ta visoka šola je imela pravico podeljevati naslove, med profesorji pa so prevlado­vali Slovenci (sedem jih je prej poucevalo na liceju). Študentje so se lahko izucili za zdravnike, kirurge, inženirje-arhitekte, pravnike in teologe. Posebne­ga filozofskega študija kot smeri ni bilo. Francoska visoka šola v Ljubljani zaradi kratkega obstoja ni prišla do stopnje, da bi svojim študentom podelje­vala diplome; izjema je bil študij teologije. Zato bi to univerzo težko imeli za predhodnico filozofske fakultete. Rektor/ravnatelj tovrstne ljubljanske uni­verze – nekateri avtorji jo imenujejo akademija – za casa francoskih Ilirskih provinc je bil Jožef Balant (Walland, Valant; 1763–1834),2929 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133473/ (dostop: januar 2019). poznejši goriški škof in nadškof ter ilirski metropolit. Po propadu Ilirskih provinc in vrnitvi avstrijske države so oblasti takoj vrnile šolstvo v stanje pred letom 1809. V Ljubljani sta bila ukinjena medicin­ski in pravni študij. V okviru liceja pa so znova živeli filozofski, teološki in medicinsko-kirurški študij. Na filozofskem študiju so uvajali tudi razlicne neobve­zne predmete, med njimi tudi slovenšcino, ki jo je od zacetka (1817) pa do ukinitve liceja (1849) predaval Franc Metelko.3030 Vec glej: V. Melik, op. cit.; F. Zwitter, op. cit.; J. Polec, op. cit. Z reformo filozofskega študija leta 1824 je postal ta študij tako na licejih kot na fakul­tetah dvoleten. S tem se filozofski študij pri nas vsaj legalno ni vec razlikoval od tega študija na katerikoli avstrijski univerzi. Ceprav je bila vsebina filozofskega študija tudi pri nas na izredno nizki ravni, je absol­ventom filozofije na Slovenskem vendarle omogocal neposreden prehod na druge fakultete univerz.3131 Jože Ciperle: Srednje šole in višji študiji na slovenskem ozemlju do leta 1918. Kronika 24 (1976), 3, 137–150. Na splošno pa lahko recemo, da je bil avstrijski srednješolski in visokošolski sistem v predmarcni dobi mocno zaostal. Zato ni prav nic cudno, da so se v casu marcne revolucije leta 1848 pojavile tudi zahteve po reformi tega študija in še posebej zahteve po oblikovanju univerz. Revolucija je zahtevala vpe­ljavo novega in vecjega obsega študija ter ustanovitev univerze. Zahteva po univerzi v Ljubljani je namrec prvic postala del slovenskega narodnega programa. Eden najboljših poznavalcev zgodovine sloven­skega šolstva, Filozofske fakultete in Univerze v Ljubljani ter eden najpomembnejših raziskovalcev slovenske zgodovine 19. stoletja na Slovenskem, aka­demik Vasilij Melik, je v tem kontekstu in v povezavi z oblikovanjem modernega filozofskega študija na univerzitetni ravni zapisal: Brž po revoluciji so nastali reformni nacrti, ki so se potem tudi uresnicili: odprava licejev, kvali­tetna okrepitev univerz, sprememba dotedanje­ga filozofskega študija v sedmi in osmi razred gimnazije, zato pa kakovosten štiriletni študij »filozofskih« predmetov na univerzi. Ta refor­ma je pomenila zacetek moderne, znanstveno kvalitetne filozofske fakultete (poudaril pisec). Te spremembe so same na sebi gotovo pome­nile pomemben korak naprej, toda prizadele so Slovence, ki so morali odslej prav vse, razen teologije, hoditi študirat na tuje. Jeseni 1849 je bilo konec filozofije in medicinsko-kirurškega študija, konec ljubljanskega liceja. Od vsega viš­jega šolstva je ostalo le bogoslovje kot škofijski ucni zavod. Zdaj se je zacel boj za slovensko univerzo, ki se je mocno razmahnil v casu taborov (1868–71), zlasti pa leta 1898 in po njem, ko so se narodna nasprotja v Avstriji mocno zaostrila. Kranjski deželni zbor je zahteval ustanovitev univerze s filozofsko, pravno in teološko fakulteto, usta­novil univerzitetni sklad in razpisal štipendije za Slovence, ki bi se hoteli habilitirati na kaki pravni ali filozofski fakulteti v Avstriji in bi se zavezali, da bodo sprejeli profesorsko mesto na ljubljanski univerzi. Tudi avstrijsko naucno mi­nistrstvo je dajalo podobne štipendije. V dobrem desetletju pred prvo svetovno vojno so se mladi juristi, slavisti in tudi nekateri drugi s štipendija­mi obeh vrst izpopolnjevali v Nemciji, Rusiji in drugod. Med njimi je bilo pet poznejših prvih profesorjev ljubljanske Filozofske fakultete.3232 V. Melik, op. cit., 11–12. Težnja in zahteva po ustanovitvi lastne slovenske univerze se je uresnicila šele po razpadu dvojne monarhije v novi južnoslovanski državi. Pravzaprav se je zacelo, še preden se je na »dan ujedinjenja« 1. decembra 1918 rodila Kraljevina SHS. Filozof/psiholog in docent na praški univerzi dr. Mihajlo Rostohar je skupaj z ljubljanskim županom Iva­nom Tavcarjem sklical sestanek, na katerem naj bi se dogovorili o ustanovitvi slovenske univerze na Dunaju. Janko Polec v svojem obsežnem prispevku pravi, da je Rostohar v »posvetovalnico mestnega magistrata« preko ljubljanskih dnevnikov povabil zastopnike Slovenske matice, Pravnika, društev slo­venskih profesorjev, zdravnikov in tehnikov ter uni­verzitetnih profesorjev. Sestanek je bil 23. novem­bra 1918. Glavno besedo je imel Rostohar. Polec je ob tem zapisal: Pri tem sestanku je dokazoval sklicatelj dr. Mi­hajlo Rostohar na podlagi statisticnih podatkov, da sta bili v akademskih poklicih na slovenskem ozemlju zaposleni dve tretjini tujcev, ki jih je treba nadomestiti z domacim narašcajem. Potrebovali bi takoj 2000 akademikov, a imeli smo jih de­jansko le okrog 800. Po njegovem mnenju bi bilo zato slovensko vseucilišce v Ljubljani zadostno obiskovano [...] Zato predlaga, da se sestavi vseu­ciliška komisija, ki bi štela po dva strokovnjaka iz vsake stroke. Ta komisija naj bi proucevala, kako bi se uredil do ustanovitve slovenske univerze provizorij v Zagrebu, a izvršila bi naj tudi pot­rebne priprave za ljubljansko univerzo n. pr. glede knjižnic, institutov, dotacij itd.3333 J. Polec, op. cit., 142. Med drugim so sklenili, da naj bi vse priprave na ustanovitev Univerze v Ljubljani sporazumno z na­rodno vlado vodila Vseuciliška komisija. Na sestanku 23. novembra 1918 se je razvila ob­širna razprava, saj so se ga udeležili znanstveniki, ki so že bili univerzitetni profesorji in habilitirani docenti. Med njimi so bili najpomembnejši prav znanstveni­ki s podrocja humanistike in družboslovja, npr. Fran Ramovš, Ivan Grafenauer ali Leonid Pitamic. Na koncu sestanka je Rostohar sestavil spomenico, na­slovljeno na Narodno vlado, v kateri so bili natancno opredeljeni sklepi sestanka. Med sklepi, pomembni­mi za nastanek Filozofske fakultete, je morda eden najpomembnejših ta, da so Narodno vlado zaprosi­li, da »poklicejo« slovenske univerzitetne ucitelje, ki so delovali na drugih univerzah: Frana Ramovša za slovensko filologijo, Ivana Grafenauerja za slovensko literaturo, Franceta Kidrica za slovensko filologijo, Antona Breznika za slovenski jezik, Ivana Prijate­lja za slovensko literarno zgodovino, Vinka Šarabo­na za geografijo in Ferdinanda Seidla za geologijo. Pozivi niso bili pri vseh uspešni, zanimivo pa je, da v tej spomenici ni bil predviden nihce za slovensko zgodovino.3434 Ibidem, 144–145. Naroda vlada je prisluhnila sklepom iz spomenice in je o njih razpravljala že 26. novembra 1918 ter v Vseuciliško komisijo imenovala dva predstavnika: Ivana Grafenauerja in Leopolda Poljanca. Komisi­ja se je prvic sestala v knjižnici vladne palace 5. de­cembra 1918. Udeleženci ustanovne seje Vseuciliške komisije so bili domala vsi predstavniki humanistic­nih strok. Janko Polec je o samem sestanku takole zapisal: »Prisostvovali so tej zgodovinski prvi seji: dr. Grafenauer in doktor Poljanec kot zastopnika vlade; bogoslovni profesorji dr. Janežic, dr. Zorč in dr. Aleš Ušenicnik; profesorji dr. Žmavc, dr. Debevec in dr. Kušar od društva slovenskih pro­fesorjev; zastopnika društva Pravnik dr. Dani­lo Majaron in dr. Anton Švigelj; zdravnika dr. Alojzij Kraigher in dr. Ivan Oražen, ing. Pavlin, dr. Ivan Žolger ter docenta dr. M. Rostohar in dr. Fran Ramovš.«3535 Ibidem, 146. Pozneje so se komisiji pridružili še drugi profe­sorji in docenti, od zacetka leta 1919 so se sej ude­leževali tudi predstavniki društva veterinarjev, za naš namen pa je bil med njimi najpomembnejši dr. Rajko Nahtigal. Za predsednika komisije so izvolili dr. Da­nila Majarona, za tajnika pa Frana Ramovša.3636 Ibidem Prof. dr. Vasilij Melik, zagotovo najboljši poz­navalec zgodovine Filozofske fakultete, je ob njeni sedemdesetletnici zadnja dogajanja v prelomnem letu 1919 skrbno strnil v besedilo, ki ga v nada­ljevanju obširno prevzemam, saj ni mogoce cesa novega dodati: V zacetku je Vseuciliška komisija nacrtovala, da bi se slovenska univerza pripravila na tleh zagrebške univerze, kjer naj bi bil omogocen študij slovenskim študentom in kjer naj bi us­tanovili slovenske stolice s predavanji v sloven­šcini. V zvezi s tem je bilo vec tedaj v Zagrebu opravljenih habilitacij. Ves koncept provizorija v Zagrebu je naletel na razlicne težave, tako da je že februarja 1919 prevladal drug nacrt: obrniti se na beograjsko vlado in takoj ustanoviti univerzo v Ljubljani. V zacetku marca se je že zdelo, da se bo vse hitro uredilo. Vseuciliška komisija je sestavila podkomisije za vsako bodocih fakultet, ki so do konca meseca izdelale nacrte za orga­nizacijo fakultet in dale predloge za imenovanje prvih profesorjev. Podkomisija za Filozofsko fakulteto je pre­dlagala Josipa Plemlja, rednega profesorja ma­tematike v Cernivcih, Rajka Nahtigala, rednega profesorja slovanske filologije v Gradcu, in Fra­na Ramovša. Predvidenih je bilo 33 kateder, za njih zasedbo pa 8 profesorjev in habilitiranih docentov, 6 uveljavljenih znanstvenikov, 5 takih, ki so v habilitacijskem postopku, in 4, ki se bodo habilitirali, skupaj torej 23 Slovencev, 4 Srbi in Hrvati, 2 Ceha, 1 Rus in 1 Avstrijec. Od vseh teh 31 predlaganih je prišlo takoj ali pozneje na Filozofsko fakulteto 11 ljudi, še 2 pa na tehni­ko. To nam kaže, kako so bila marcna predvide­vanja še v zraku. Marsikaj se ni uresnicilo, ker izbrani niso bili voljni priti, nekaterim ni uspela habilitacija, nekaterih pa fakulteta v poznejših razmišljanjih ni hotela sprejeti. Aprila je prišlo do zapletov v Beogradu, vendar je nazadnje vse znova steklo. 30. junija je vlada sprejela nacrt za­kona o novi univerzi, 16. julija je bil dokoncno sprejet v zacasnem narodnem predstavništvu, 23. julija pa podpisan od regenta. Univerza v Beo­gradu je delala po srbskem zakonu iz leta 1905, Univerza v Zagrebu po hrvaških zakonih, za univerzo v Ljubljani pa bi bilo treba sestaviti po­sebne zakonske dolocbe. Da se ne bi ustanovitev zavlekla, so dali v zakon dolocbo, da »se bo uni­verza v Ljubljani povsem upravljala po zakonu in uredbah o univerzi v Beogradu, dokler se ne izdelajo posebni zakon in uredbe«.3737 To je bilo zapisano v 3. clenu Predloga zakona o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 8. julija 1919, citirano po Janko Polec, op. cit., 173. Ta dolocba se je sicer izvajala glede univerzitetnih oblasti, ne pa glede študijskih skupin in izpitov, zlasti v zacetku. Posebni zakon za Ljubljano ni nikdar izšel, pac pa so kmalu zaceli pripravljati univer­zitetni zakon za vso državo, vendar je do njega prišlo šele v casu diktature 28. junija 1930. 31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odlocbo imenovanih prvih 18 profesorjev, v glavnem tis­tih, ki jih je bila vseuciliška komisija predlagala v mesecu marcu. Na Filozofsko fakulteto je bil po­leg Plemlja, Nahtigala in Ramovša imenovan še Ivan Prijatelj, ki je imel sicer za seboj že bogato literarnozgodovinsko znanstveno delo, ne pa ha­bilitacije. Njegovo habilitacijsko delo je bilo sicer na ceški praški univerzi že sprejeto, pred habili­tacijskim predavanjem in izpitom pa je Prijatelj prošnjo za habilitacijo umaknil (1911). Nasloni­tev ljubljanske univerze na beograjski zakon, ki habilitacijskega postopka ni poznal, je omogoci­la imenovanje, ki ga je v polni meri zaslužil. 20. septembra 1919 se je zadnjikrat sestala vseuciliška komisija, dva dni prej pa prvic vsi re­dni profesorji kot univerzitetni svet. Ta je nekaj casa vodil vse zadeve fakultet in pripravil prve predloge za nadaljnje profesorje. Za Filozofsko fakulteto je 7. oktobra izvolil štiri nove redne profesorje: botanika Franca Jesenka, ki je bil že pred vojno docent na dunajski Visoki šoli za kul­turo tal, pedagoga Karla Ozvalda, habilitiranega v Zagrebu 1914, literarnega zgodovinarja Fran­ceta Kidrica, habilitiranega malo prej (1919) na Dunaju, in zgodovinarja Ljudmila Hauptmanna, ki se je bil že izkazal z odlicnimi znanstvenimi deli, formalne habilitacije pa ni imel. 12. novem­bra so bili izvoljeni prvi rektor in prvi dekani. S tem se je zacelo samostojno življenje Filozofske fakultete. 15. novembra 1919 se je namrec zacelo vpisovanje študentov. Njeni prvi 4 profesorji so bili mocno obremenjeni tudi z univerzitetnimi funkcijami: Plemelj je kot najstarejši po rangu postal rektor, Nahtigal dekan, Prijatelj prodekan, najmlajši Ramovš pa univerzitetni poslovodja (danes bi rekli glavni tajnik univerze, op. p.). V sredo 3. decembra 1919 je bilo ob 9. uri do­poldne v nekdanji deželni zbornici prvo preda­vanje. Fran Ramovš je govoril o historicni gra­matiki slovenskega jezika.3838 http://www.ff.uni-lj.si/oFakulteti/zgodovina_fakultete (dostop: januar 2019) in V. Melik, op. cit., 12–13. Podrobnosti glej zlasti: J. Polec, op. cit. Slovenska univerza v Ljubljani in z njo Filozofska fakulteta je bila rojena, profesorji pa so bili nosilci ka­teder in s tem nosilci razvoja svojih strok na fakulteti. Ob koncu leta 1919 je bilo precej protestov pro­ti zavlacevanju z imenovanji še drugih že izvoljenih profesorjev. Zato je do prvih imenovanj prišlo šele 27. januarja 1920. V tem letu je bilo postavljenih 15 profesorjev in docentov. Z naslednjim, dvajsetim po vrsti, ki je bil postavljen februarja 1921, se je formi­ranje Filozofske fakultete v glavnem koncalo. Ce je bila leta 1919 Filozofska fakulteta usta­novljena predvsem z namenom, da združi temeljne slovenske nacionalne vede, to poslanstvo opravlja še danes, saj je za vecino strok, ki so na njej razvite, najvišja znanstvena in pedagoška ustanova v Slo­veniji, za nekatere med njimi maticna. Filozofska fakulteta pomeni še danes – tako kot pred stotimi leti – eno najpomembnejših opor za identifikacijo slovenskega naroda.3939 Vladimir Pogacnik: Filozofska fakulteta v sedemdesetih letih delovanja. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljub­ljana: Filozofska fakulteta, 1989, 19 in Dušan Necak: Predgovor, v istem zborniku. »Kdor piše zgodovino svojega casa, mora pricakovati, da mu bodo ocitali vse, kar je povedal, in vse, cesar ni povedal.« Voltaire v pismu Valentinu Philippu de Rochertu 14. aprila 1732 Dušan Necak OD ZACETKOV DO USTANOVITVE »ALMAE MATRIS LABACENSIS« IN Z NJO FILOZOFSKE FAKULTETE Kraj in cas nastankov visokošolskega študija (humanistike) v Evropi in doma Akad. zasl. prof. dr. Fran Zwitter (1905–1988), za Antonom Melikom edini povojni rektor Univerze v Ljubljani s Filozofske fakultete Akademik Fran Zwitter se je rodil v družini sodnika Davorina Zwittra, koroškega Slovenca. Po maturi na klasicni gimnaziji v Novem mestu (1924) je v letih 1924–26 študiral zgodovino in geografijo na Filozof­ ski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 1926–28 pa na dunajski univerzi. Leta 1928 je diplomiral v Lju­bljani in leta 1929 tudi doktoriral. V letih 1930–32 je bil s podporo francoske državne štipendije in šti­pendije sklada Pavla Turnerja na izpopolnjevanju v Parizu, kjer je med drugim študiral pri znamenitem proucevalcu francoske revolucije Albertu Mathiezu. Od januarja 1944 do marca 1945 je v Kocevskem rogu vodil partizanski Znanstveni inštitut OF, edin­stveno inštitucijo v zasedeni Evropi. Kot predsednik komisije za mejna vprašanja pri Izvršnem odboru OF je pripravljal gradiva za novo povojno dolocitev jugoslovanskih oziroma slovenskih mej. Leta 1945 je odšel v Beograd, kjer je do leta 1947 delal kot tajnik na Inštitutu za preucevanje mednarodnih vprašanj pri jugoslovanskem zunanjem ministrstvu. Na Inšti­tutu je nadaljeval s pripravljanjem gradiva o mejnih vprašanjih, kot ekspert pa je sodeloval tudi na povoj­nih mirovnih konferencah (Pariz, 1946). O mejnem vprašanju je v tem obdobju napisal vrsto brošur in memorandumov, precejšen del v tujih jezikih. Medtem je bil leta 1945 izvoljen za izrednega profesorja, po vrnitvi na Filozofsko fakulteto leta 1948 pa za rednega profesorja za zgodovino novega veka. Na fakulteti je ostal do upokojitve leta 1975. Opravljal je tudi razlicne funkcije na univerzi: v le­tih 1952–54 je bil rektor in 1954–56 prorektor; leta 1977 je postal zaslužni profesor, leta 1986 pa castni doktor Univerze v Ljubljani. Dvakrat je dobil nag­rado Kidricevega sklada (1963 in 1972), Kidrice­vo nagrado za življenjsko delo (1975) in nagrado ­AVNOJ (1975). Od leta 1953 je bil dopisni, od 1958 redni clan Slovenske akademije znanosti in umetno­ sti (SAZU); bil je tudi dopisni clan JAZU (1961) in SANU (1970). 1965–72 je bil predstojnik Oddelka za zgodovino na FF, 1972–82 upravnik Inštituta za obco in narodno zgodovino (od 1977 Zgodovinski inštitut Milka Kosa) pri SAZU, zatem pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Dejaven je bil v stro­kovnih združenjih, v letih 1948–1966 je bil predse­dnik Zgodovinskega društva za Slovenijo, 1954–56 prvi predsednik Zveze zgodovinskih društev Jugo­slavije, 1975–78 pa je bil predsednik Slovenske ma­ tice (formalno samo v funkciji podpredsednika, ker se ni pustil izvoliti za predsednika). Vir: Wikipedia. 15 Glavna (nova) stavba dunajske univerze, zgrajena v znamenitem Ringstrassenstilu sredi 19. stoletja (1873–1884), in njeno arkadno dvorišce (Vir: Wikipedia) Doprsni kip rektorja dunajske univerze Franca Miklošica med njenimi najslavnejšimi alumni, v arkadah glavne stavbe Univerze na Dunaju (vir: Wikipedia) Univerzi v Cambridgeu in Oxfordu (vir: Wikipedia) Valvasorjeva veduta Ljubljane, kjer je oznacen tudi Jezuitski kolegij. Vir: Johann Weikhard Valvasor, Topogra­fija Kranjske: 1678–79, Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetonsti, 2001. Med Habsburžani, ki so šest stoletij vladali ozemlju današnje Slovenije, je cesarica Marija Terezija pustila za seboj najgloblje sledi (vir: Wikipedia). V Ljubljani kot prestolnici Ilirskih provinc so za kratek cas zaživele Ecoles centrales. Vir: France Dolinar et al. (ur.), Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana: Nova revija, 2011. Jožef Walland (Balant, Valant) vodja/rektor/ravnatelj univerze/akademije v Ljubljani v casu Ilirskih provinc (vir: Wikipedia) Prof. dr. Mihajlo Rostohar (1878–1966), psiholog Ustanovitelj Oddelka za psihologijo na FF UL profesor dr. Mihajlo Rostohar je bil med najpo­membnejšimi pobudniki ustanovitve Univerze v Ljubljani. Žal je uspel vzpostaviti študij psiholo­gije v Ljubljani šele trideset let pozneje, v letnem semestru 1949/50, ko se je vpisala na študij tudi prva generacija študentov, uradno pa je bil oddelek (najprej kot inštitut) ustanovljen leta 1951, da bi se leta 1961 preimenoval v Oddelek za psihologijo in se vselil v tedaj novo stavbo Filozofske fakultete UL skupaj z ostalimi takratnimi oddelki FF. V Sloveniji je s tem polno zaživela nova znanost – psihologija. Mihajlo Rostohar je v casu svojega delovanja na FF najpomembneje vplival na razvoj psihološke znano­sti. V letih od 1950 do upokojitve 1957 je bil redni profesor na Oddelku za psihologijo FF UL. Študiral je filozofijo na Dunaju in v Gradcu. Na Dunaju je promoviral leta 1905. Po enoletni suplent­ski službi v Beljaku se je odlocil za akademski poklic. Odšel je v Prago, z državno štipendijo pa v Leipzig na psihološki inštitut, Halle an der Saale in Berlin. Leta 1909 se je habilitiral na praški univerzi, bil tam docent v letih 1910–1922 (razen med vojno). Leta 1923 je postal asistent na nevrološkem oddelku me­dicinske fakultete v Pragi, naslednje leto pa izredni profesor za psihologijo na Masarykovi univerzi v Brnu. Tam je bil redni profesor od leta 1928 do 1947 ter je tja preselil prvi psihološki inštitut v Ceškoslo­vaški republiki. Tega je leta 1912 na praški medicin­ski fakulteti sam ustanovil. V letih 1948/1949 je bil rektor Visoke šole za socialne vede v Brnu. Imel je pomembno vlogo pri ustvarjanju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. (Vir: Marko Polic, Oddelek za psihologijo po viru: Anton Trstenjak: Mihajlo Rostohar. Slovenska biografija (http://www.slovenska-biografija.si/). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.) 25 Akad. prof. dr. Fran Ramovš (1890–1952), tajnik Vseuciliške komisije iz leta 1918 in prvi »univerzitetni poslovodja« Jezikoslovec (slovenist, slavist, tudi primerjalni indo­evropeist), univerzitetni profesor, clan Slovenske aka­demije znanosti in umetnosti v Ljubljani (1938) ter dopisni clan vrste evropskih akademij in jezikoslov­nih znanstvenih združenj, tudi ameriškega (1948). Jezikoslovje je študiral na Dunaju (1910–11) in v Gradcu (1911–14). Po habilitaciji v zacetku 1918 so mu ponudili mesto izrednega profesorja v Cer­nivcih v Ukrajini, vendar ga je, tako kot pozneje na Dunaju (1923) in v Pragi (1927), odklonil, se iz Gradca vrnil v Ljubljano in se po razpadu avstro­-ogrske monarhije vkljucil v priprave za ustanovitev slovenske univerze, kjer je bil leta 1919 eden izmed prvih štirih profesorjev in je na njej ostal do svo­je smrti. 3. decembra 1919 je imel prvo predavanje o slovenskem jeziku; ta dan, ki je tudi rojstni dan Franceta Prešerna, zdaj Univerza v Ljubljani pra­znuje kot svoj praznik. Prvi dve leti je ob predava­teljskem opravljal še delo poslovodje univerze. Leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanisticne vede in njegov prvi tajnik. V štu­dijskem letu 1926/27 je bil dekan Filozofske fa­kultete, v letih 1934–35 pa rektor univerze; na tem položaju je predložil nacrt za ustanovitev SAZU, in ker ni bil sprejet, je iz protesta odstopil. Prizadevanj za ustanovitev akademije ni opustil in je bil ob nje­ni ustanovitvi leta 1938 med prvimi rednimi clani, njen glavni tajnik v letih 1945–50 in od 1950 do smrti njen predsednik. V letih 1945–52 je vodil pri Akademiji ustanovljeni Inštitut za slovenski jezik in zanj izdelal širokopotezni delovni nacrt, ki še do danes ni v celoti uresnicen. Od leta 1986 se inštitut imenuje po njem. Ramovš je objavljal med letoma 1914 (Zur slo­venischen Dialektforschung; O slovenskem nare­cjeslovju) in 1952 (Morfologija slovenskega jezika). Napisal je številne razprave, najvec iz glasoslovja, naglasoslovja in oblikoslovja; poleg v slovenšcini je objavljal tudi v drugih evropskih jezikih. (Vir: Vera Smole, Oddelek za slovenistiko, po virih: Tine Logar: Ramovš, Fran. Enciklopedija Slovenije 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, 77–79. Rudolf Kolaric: Ramovš, Fran. Slovenski biografski leksikon 3. Ljubljana: SAZU, 1960–1971, 22–24. foto: Narodna in univerzitetna knjižnica, Zbirka upodobitev znanih Slovencev) 27 Akad. prof. dr. Rajko Nahtigal (1877–1958), prvi dekan Filozofske fakultete leta 1920 Jezikoslovje je študiral in doktoriral na Dunaju (1901), se izpopolnjeval v Rusiji (1901–1902), službo­val na Dunaju (1903–1913), v Gradcu (1913–1919) in nato v Ljubljani kot redni profesor in predstojnik Seminarja za slovansko filologijo (1919–1953). Bil je dvakratni dekan FF (1919–1920, 1934–1935) in rektor UL (1927–1928). Predsedoval je Znanstve­nemu društvu za humanisticne vede (1921–1939), Slavisticnemu društvu Slovenije (1935–1937) in Akademiji znanosti in umetnosti (1939–1942). Pos­tal je dopisni clan Slovanskega ústava (1929), Srp­ske kraljevske akademije (1930), Jugoslavenske aka­demije znanosti i umjetnosti (1931) in castni clan Slavisticnega društva. Bil je soustanovitelj in urednik osrednjih slovenskih znanstvenih revij in zbirk. Objavil je 86 clankov in 15 del iz paleoslavisti­ke, stare in nove rušcine, primerjalnega slovanske­ga jezikoslovja, zgodovine slovanske filologije in albanistike. Trajno vrednost imajo npr. (a) razprave k nastanku glagolice, raziskovanje glagolskih spo­menikov s stališca grških prevodnih virov, besedil­nih zvez med spomeniki in njihovimi ohranjenimi fragmenti na kulturnem sticišcu v alpsko-karan­tanskem prostoru; (b) rusisticna dela; (c) primer­jalno zasnovani prikaz predzgodovinskega razvoja praslovanšcine in divergentnega razvoja v slovan­ske jezike v zgodovinski dobi; (c) kriticna izdaja Sinajskega evhologija, izcrpni filološki komentarji, razvijanje filološko-ekstološke metodologije. (Vir: Alenka Šivic-Dular, Oddelek za slovenistiko) 29 Odlomek iz zapisnika prve seje Vseuciliške komisije, 23. 11. 1918 (vir: Janko Polec: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929, 142–145) Slovenija! Daj sinom svojim mesto, da uka žejo si doma gasé; srce ohranijo narodu zvesto, moci si za življenja boj krepé: za drugimi Slovenec ne ostani, grad vedam dvigni v beli se Ljubljani! Josip Stritar: Vseucilišce v Ljubljani,1898 Tone Smolej FILOZOFSKA FAKULTETA (1919–1971) Od fakultete profesorjev do fakultete študentov 1 Prvi dve desetletji (1919–1938)1 11 V poglavju so uporabljeni številni podatki, pridobljeni znotraj projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v Avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki ga je financirala ARRS. V sredo, 3. decembra 1919, je bil slovesen dan in tega so se zavedali vsi. Ivan Ko­lar, študent prvega letnika, je pozneje takole opisal svoje obcutke: »Završalo je v prvem nadstropju Deželnega dvorca v Ljublja­ni, oživel je hodnik, ki vodi v deželno zbornico, ka­kor da se pripravlja zborovanje deželnih poslancev. Obrazi izražajo nestrpno pricakovanje, kakor vselej, kadar je bilo pricakovati odlocilne besede, ki je padla v prav tej zbornici in crtala od casa do casa usodo našega ljudstva.«22 Ivan Kolar: Prvi dih slovenske univerze. Slovenski narod. Priloga 52/252 (25. 12. 1919), 4. Zahvaljujem se ge. Tatjani Dekleva za opozorilo. Nekdanji Deželni dvorec je postal univerza, poslance pa so zamenjali študenti, ki ocitno še niso bili vsi inskribirani: »V prvem delu hodnika polna miza pisarjev, ki z mrzlicno hitrostjo crtajo po papirjih. Šum, premetavanja, obracanja listov, beležk, knjižnic, fotografij, lahen šepet, vse to valovi s cudo­vito hitrostjo med rokami pisarjev. Sami mladeniški obrazi trudnega pogleda vsled pravkar prestale voj­ne. Med revno civilno obleko se vrsti uniforma – Kaj je? Kdo so ti! Prvi akademiki, prvi clani slovenske univerze, hite k vpisovanju.«33 Ibidem. Zaživela je naša alma mater. Vsem se je mudilo, kajti ob devetih dopoldne se bo zacelo predavanje o historicni gramatiki slo­venskega jezika (glasoslovje) Frana Ramovša, ki je pravkar praznoval svoj devetindvajseti rojstni dan. Tik pred vojno je pod mentorstvom Rajka Nahti­gala promoviral s tezo o praslovanskih reduciranih vokalih v slovenšcini, na fronti je onemogel, po zdra­vljenju pa se je habilitiral kot privatni docent za slo­vansko filologijo v Gradcu, kjer so nanj racunali še v zimskem semestru 1919/20, saj je omenjen v Sezna­mu predavanj.44 Verzeichnis der Vorlesungen an der Karl-Franzens-Universität zu Graz für das Winter-Semester 1919/20. Graz: Verlag des Akade­mischen Senats, 1919. A Ramovš se je odlocil za Ljubljano in postal eden od prvih 18 profesorjev nove univerze. Pricakovanja študentov so bila zato velika: »Z obra­zov nam je sijala svecanost, ko smo drhtajocim srcem pricakovali prve besede svojega predavatelja na svoji univerzi. Tišina je vladala v dvorani, ko je vstopil vse­uc. prof. dr. F. Ramovš.«55 I. Kolar, op. cit., 4. Zahvaljujoc Kolarjevemu zapisu so se ohranile prve slovenske besede, izrecene izza katedra ljubljanske univerze: Z današnjim dnem, ko pricakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univer­zo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom sto­pa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nih­ce nikoli vec. Naš glavni predmet bo historicna gramatika slovenskega jezika. Obširno je to po­lje in ni še obdelano! Mnogo imamo odlicnih slavistov, ki so si pridobili castnih zaslug na tem polju. Imena Kopitar, Miklošic, Štrekelj, Škra­bec in Oblak naj nam ostanejo vedno v castnem spominu in izgovarjali jih bomo na tem svetem prostoru z najvecjim spoštovanjem vedno in vsekdar. Drugi kulturni narodi imajo svojo his­toricno gramatiko, mi je nimamo še. Nacijonalna dolžnost nas, Slovencev, pa je, da to sestavimo sami! Baza za to je starocerkv. slov. gramatika. Posameznik ne zmore tako velikega in težkega dela. More to storiti akademija znanosti, more pa tudi skromni seminar. Zato vas pozivljam, da sodelujete po svojih skromnih moceh. Še enkrat prisrcno pozdravljeni pri tem velepomembnem koraku v slovensko zgodovino.66 Ibidem. Ucenjak »prijaznega mladeniškega obraza« je izrekel pomembno misel, da z ustanovitvijo univerze vstopa narod v zgodovino, hkrati pa poudaril, da narodu, ce želi biti primerljiv z drugimi, manjka zgodovinska slovnica, in vse študente povabil, naj sodelujejo pri tem projektu. Na tem predavanju so bili verjetno kot študenti prisotni Mirko Rupel, Rudolf Kolaric in Ja­kob Šolar, ki so skoraj štiri desetletja pozneje izdali znamenito Slovensko slovnico. Drugo predavanje je bilo v petek, 5. decembra, štu­dente pa je nagovoril tedaj dvainštiridesetletni Rajko Nahtigal, ki so ga izvolili za prvega dekana Filozofske fakultete in je prej deloval kot profesor slovanske filo­logije (s posebnim ozirom na slovenski jezik in knji­ževnost) v Gradcu, kjer je še v letnem semestru 1919 predaval rusko slovnico in slovansko besedotvorje.77 Verzeichnis der Vorlesungen an der Karl-Franzens-Universität zu Graz für das Sommer-Semester 1919. Graz: Verlag des Akademischen Senats, 1919. Študenti so s spoštovanjem zrli v ucenjaka s castitljivo tolstojevsko brado, ki se je kljub delovanju na ugledni avstrijski fakulteti, kjer bi lahko ostal, odlocil za lju­bljansko univerzo: »Kakor ve, kako trnjev je zacetek novorojenega svetišca, ki nima niti lastne strehe, niti svetinj, arhivske knjižnice, in znanstvenih knjig, tako je z mladeniško veselim obrazom stopil med svoj na­rod na revni, toda slovenski univerzi.«88 I. Kolar, op. cit., 4. Nahtigalovo predavanje je bilo verjetno posveceno starocerkveno­slovanskemu jeziku, zacel pa ga je z omembo genial­nega slovanskega apostola Cirila.99 Rajko Nahtigal: Starocerkvenoslovanski jezik (Predavanja 1919/20). Biblioteka SAZU. V ponedeljek, 8. decembra, je Ivan Prijatelj, pro­dekan fakultete in profesor slovanskih literatur no­vejše dobe s posebnim ozirom na slovensko, takole nagovoril svoje slušatelje: Tiho, brez šumnih in slovesnih projavov, kakor je v slogu in znacaju našega skromnega in de­lavnega naroda, smo se sešli v teh važnih dneh, da kot prvi predavatelji in slušatelji zapocne­mo in udejstvimo stoletne sanje našega naroda – slovensko univerzo. Dovolite, da vas prav od srca pozdravim in povabim, da si kot dolgoletni kulturni izgnanci po tujih tleh omike podamo roke v domacem prosvetnem poprišcu ne samo v znak veselega snidenja, ampak zlasti in posebno v znak plodovitega, organicnega, nepretrganega dela.1010 Ivan Prijatelj: Literarna zgodovina. Rokopis. NUK Rz 973 II. A/št. 56. Takole pa je nagovor ohranil Kolar: »Tiho in mirno, brez šuma in hrupne slavnosti, kakor je lepo v slogu naših razmer, zacenjamo delo, da poklicemo v življenje stoletne sanje slovenske uni­verze. Dovolite, da vam in vsem slovenskim inteligentom, ki ste iskali na tujem znanosti, v duhu stisnem roko v znak organicnega in kulturnega dela v tem zavodu znanosti.« Prijatelj je v nadaljevanju predaval o treh vprašanjih: »kaj je, s cim se peca in kam stremi literarna zgodo­vina«.1111 Ibidem. Poudaril je pomenske razlike med slovstvom, književnostjo in literaturo, ki je zanj »poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegove­ga razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov«.1212 I. Prijatelj: Literarna zgodovina. Izbrani eseji in razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1952, 6. V nadaljevanju je analiziral tudi raz­merje med filologijo in literarno vedo in opozoril, da je ljubljanska univerza med prvimi izvedla razdelitev podrocja na starejše slovstvo in novejšo literaturo. Na dunajski slavistiki, kjer je Prijatelj študiral pri Va­troslavu Jagicu, sta bila v ospredju zanimanja pred­vsem historicna gramatika in starejše slovstvo. Sicer pa je posebej podcrtal pomen primerjalne metode, ki utegne tudi v literarni zgodovini »odpreti marsikatero novo perspektivo«.1313 Ibidem, 15. Predavanje je bilo uvod v Semi­nar iz slovenske zgodovine petdesetih let 19. stoletja, istega dne je razdelil tudi teme seminarskih nalog, ki so obravnavale literarne oznake sinov te dobe, mladi­no okrog Vaj, Bleiweisa in Levstika kot »imenovalca konservativnih in naprednih števcev dobe«. Kolar pa je dobil seminar o teoretskih vzrokih avstrijske reak­cije in njenem izvajanju na Slovenskem. Skratka, lite­rarno-zgodovinski seminar je zaživel. Kdo so bili študentje, ki so se jeseni leta 1919 vpi­sali v prvi semester, razpisan sploh prvic v zgodovini ljubljanske univerze? Po uradnih podatkih se je tedaj na Filozofsko fakulteto vpisalo 230 študentov. Nji­hovi osebni izkazi, shranjeni v Zgodovinskem arhivu in muzeju univerze (ZAMU), izkazujejo, da je mar­sikdo med njimi že absolviral vec semestrov prava v Zagrebu, Gradcu ali na Dunaju. Študenti prava so se vrnili v domovino, na novo univerzo, ki pa v zim­skem semestru 1919/20 še ni mogla razpisati juridic­nih predavanj, saj so bili profesorji Ivan Žolger, Leo­nid Pitamic in Bogomil Vošnjak kot clani delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu. Da študenti ne bi izgubili še enega semestra, je zagato razrešila Filozofska fakulteta, ki jim je na široko od­prla vrata in jih vpisala med svoje. Kar 180 študen­tov – tri cetrtine vseh – je tedaj vpisalo slavisticne predmete. Že v letnem semestru 1920 pa se je vec kot sto študentov (med njimi sta bila tudi poznejša politika Miha Krek in Aleš Stanovnik), obogatenih s slavisticnim znanjem, prepisalo na Pravno fakulteto, ki je bila na drugem hodniku iste stavbe. Nekateri so študij opustili in tako je v tem semestru na Filozofski fakulteti ostalo le še 94 študentov, ki jih bomo anali­zirali podrobneje. Vecina študentov je prihajala z obmocja nekdanje Kranjske, opazen je delež Primorcev in Goricanov, za katerimi pa zaostajajo Štajerci. Le pešcica študentov prihaja iz drugih južnoslovanskih dežel, eden celo iz Rusije. Slaba polovica študentov letnega semestra je rojena med letoma 1898 in 1900, kar pomeni, da se je za vecino študij zacel prav v zimskem semestru na ljubljanski univerzi. Nekateri starejši kolegi z absol­viranimi semestri na filozofskih fakultetah na Du­naju, v Gradcu in Zagrebu so imeli za seboj trpko izkušnjo prve svetovne vojne, kar omenja Kolarjevo porocilo. France Koblar (roj. 1889) se je jeseni 1914 vpisal v sedmi semester klasicne filologije in slavi­stike na Dunaju, nato pa je bil vpoklican, se boril v Galiciji in Gorici, kjer je bil ranjen.1414 France Koblar: Moj obracun. Ljubljana: Slovenska matica, 1976, 96–100. Pesnik Ivan Al­brecht (roj. 1893) je študij prirodopisa in geografije zacel leta 1913 na graški univerzi, nato je bil dve leti pozneje mobiliziran in ranjen. Pesnik Janko Glazer (roj. 1893) je po dveh graških slavisticnih semestrih na Dunaju vpisal prirodopis, ki ga je študiral spet v Gradcu, po vojašcini pa se je vpisal na zagrebško univerzo. Na graški univerzi je zgodovino študiral preporodovec Ernest Turk (roj. 1895), ki je leta 1916 prestopil na rusko stran in se boril kot jugoslovanski prostovoljec.1515 Roman Savnik: Turk, Ernst. Slovenski biografski leksikon 13. Ljubljana: SAZU, 1982, 241–242. V prvem letniku je najti tudi goriškega pesnika Andreja Ceboklija (roj. 1893), ki mu je vojna povsem unicila zdravje. In celo najstarejši slušatelj, ki se je rodil leta 1876, duhovnik Janez Evangelist Kociper, je kot kurat sodeloval v vojni. Med starejši­mi študenti imamo tudi doktorja prava in magistra farmacije. Konec decembra 1919 je Fakultetni svet sprejel zacasne skupine izpitnih predmetov, ki so veljale do novega organizacijskega statuta, veljavnega za celo kraljevino. Seznam je predvideval 18 skupin. V prvih treh so bili jeziki (latinšcina in gršcina, latinšcina in en živ jezik, slovenšcina s srbohrvašcino in en sodo­ben jezik), v cetrti in peti zgodovina s kombinacijama (geografija, slovenšcina s srbohrvašcino). Kar osem je bilo naravoslovnih skupin, povezanih z matema­tiko (in fiziko ali opisno geometrijo) kot glavnim ali stranskim predmetom, prirodopisom (in geografijo ali kemijo) ter samostojno kemijo. V zadnjih petih skupinah so filozofijo lahko povezovali s klasicnimi ali modernimi jeziki, zgodovino in celo prirodopi­som ali matematiko.1616 Skupine izpitnih predmetov na Filozofski fakulteti. Seznam predavanj na univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev za letni semester 1920. Ljubljana: Univerza, 1920. Ceprav vecina študentov v letnem semestru 1920 še ni zapisovala skupin, je študijska raznolikost iz osebnih izkazov bolj ocitna kot v prvem semestru. Polovica študentov je v tem semestru študirala filologijo, zlasti slovansko, kar pa ne pomeni, da je bil znacaj fakultete samo jezikoven. Tretjina vseh študentov je vpisala naravoslovne kom­binacije (matematika, kemija, fizika, prirodopis). V tem semestru se pojavi tudi kombinacija zgodovine in zemljepisa, ki je bila pri naših študentih priljublje­na že na avstrijskih univerzah. Študenti, ki so vpisali filozofijo, so maloštevilni, a znameniti. Klement Jug, tudi veteran prve svetovne vojne, je ta predmet kom­biniral s prirodopisom, Alma Sodnik pa s slavistiko. Poznejša prva asistentka in prva dekanja Filozofske fakultete je bila ena od enajstih prvih redno vpisa­nih študentk. V povprecju so bile takrat stare 21 let in so vecinoma vpisovale jezikoslovne predmete. Iz arhiva Karlove univerze je razvidno, da je Celjanka Emilija Janežic v šolskem letu 1918/19 v Pragi štu­dirala slavistiko in romanistiko, Tržacanka Mariana Zalaznik pa je – kot je mogoce razbrati iz tamkaj­šnjega arhiva – na graški univerzi 1917/18 študirala germanistiko, na ljubljansko univerzo pa se je vpisala skupaj s svojim starejšim bratom. Melita Pivec je le malo pred tem na dunajski univerzi promovirala iz zgodovine in tako postala prva slovenska doktorica s podrocja humanistike, v Ljubljani pa je vpisala še dva semestra.1717 Tanja Žigon: Melitta Pivec-Stelč, die erste Slowenin mit zwei Doktortiteln. Frauen, die studieren, sind gefährlich. Ur. Petra Kram­berger, Irena Samide in Tanja Žigon. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, 131–170. Pred njo pa so v Pragi in na Dunaju že tri Slovenke doktorirale iz kemije oziroma botani­ke. Ceprav je bila botanika na dunajski univerzi med vsemi strokami najbolj naklonjena študentkam, pa je v Ljubljani le ena od enajstih vpisala prirodopis. Filozofska fakulteta je imela ob ustanovitvi dve sekciji, in sicer Oddelek za humanisticne vede (fi­lozofija, filologija in zgodovina) ter Oddelek za ma­tematicno-prirodoslovne vede. Takšna je bila uredba Filozofske fakultete v Beogradu iz leta 1906, ki je veljala v smislu ustanovitvenega zakona tudi za lju­bljansko, dolocala pa je tudi stolice, seminarje, inšti­tute in izpitni red.1818 Filozofska fakulteta. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra I., 285. Iz Seznama predavanj na univerzi Kraljestva Sr­bov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za letni semester 1920, prvega, ki ga je natisnila univerza, je razviden razvoj posameznih strok. Najvec profesorjev in ho­norarnih sodelavcev je predavalo jezikoslovje, ki je obsegalo slovansko filologijo, klasicno filologijo, ger­mansko filologijo in primerjujoce jezikoslovje. Fran Ramovš je tedaj v pismu tožil Aleksandru Belicu, da ob drugem slovenisticnem delu suplira še indo­evropsko jezikoslovje kot dolgoletni ucenec graškega profesorja Rudolfa Meringerja.1919 F. Ramovš: Pismo A. Belicu, 7. 4. 1920. Korespondenca med Franom Ramovšem in Aleksandrom Belicem. Ljubljana: SAZU, 16. Pri drugih jezikih je bilo vec kadrovskih zagat. Kljub obilju solidnih klasicnih filologov v Ljubljani ni bilo habilitiranih uciteljev. Nahtigal je ocitno predlagal Ivana Lunja­ka (Jana Lunaka), ki je v Gradcu od zacetka prve svetovne vojne živel v težkih razmerah, saj mu niso vec izplacevali ruske pokojnine. Lunjak, sicer Ceh po rodu, absolvent Karlove univerze in univerze v Lei­pzigu, kjer je poslušal predavanja znamenitega Friedricha Ritschla, Nietzschejevega ucitelja, je od konca sedemdesetih let 19. stoletja živel v Rusiji, kjer je deloval na kazanski in moskovski univerzi, leta 1909 pa se je upokojil kot redni profesor za klasicno filologijo Novoruske univerze v Odesi. Uveljavil se je sicer z dokazom, da je bil Assisi res rojstni kraj pesnika Propercija.2020 ZAMU IV – 33/541, Lunjak, Ivan. Personalna mapa. Za informacije se zahvaljujem tudi prof. dr. Kajetanu Gantarju. Ceprav ga je minister prosvete šele marca 1920 postavil za honorarnega, nato pa še pogodbenega rednega profesorja za klasicno filolo­gijo, je dvainsedemdesetletni Lunjak že v zimskem semestru 1919/20 v nemšcini – slovenšcino je obvla­dal le teoreticno, ceško in rusko pa njegovi slušatelji niso znali – predaval zgodovino rimske književnosti, grško elegijo in imel seminar iz Vergilijevih eklog. Ob njem sta Josip Pipenbacher in Josip Debevec iz­vajala še vaje v latinskem in grškem proseminarju. V nasprotju s slavistiko in klasicno filologijo je imela germanistika le enega predavatelja – Jakoba Kelemi­no, graškega doktoranda, ki je tedaj predaval histo­ricno gramatiko nemškega jezika in je bil januarja 1920 imenovan za docenta za germansko filologijo, doktoriral pa je s sago o Tristanu. Seznam predavanj je bil v Ljubljani prevzet po zgledih avstrijskih univerz, kjer je bila na filozofski fakulteti na prvem mestu filozofija, ki je tedaj pokri­vala vec strok, tudi pedagogiko. Januarja 1920 je bil za izrednega profesorja pedagogike imenovan Karel Ozvald, ki je sicer v Gradcu študiral filologijo in pro­moviral iz foneticnega, morfološkega in akcentološ­kega orisa središkega narecja, a ker je »iskal širših sintez v mišljenju«, se je udeleževal tudi predavanj na drugih fakultetah. V šolskem letu 1909/10 se je v Münchnu izpopolnjeval iz filozofije in pedagogike, pet let pozneje pa se je habilitiral v Zagrebu.2121 ZAMU IV – 43/666. Ozvald, Karel. Personalna mapa. V le­tnem semestru 1920 Filozofska fakulteta še ni imela stalnega predavatelja filozofije. France Weber (Ve­ber) je kot privatni docent zagrebške univerze preda­val analitsko psihologijo in Lockov Esej o cloveškem razumu. Šele jeseni istega leta je bil imenovan za do­centa za teoretsko filozofijo. Njegov mentor Alexius Meinong, ki mu je sicer ponujal možnost profesure v Gradcu, mu je ob slovesu razumevajoce dejal: »Prav imate, zdaj, ko so narodi tudi ozemeljsko loceni, pri­padate svojim.«2222 Anton Trstenjak: Veber, France. Slovenski biografski leksikon 13. Ljubljana: SAZU, 1982, 374–375. Vebrova predavanja so v naslednjih letih doživela velik uspeh pri študentih. »Karkoli je on predaval, se mi je zdelo dvakrat resnicno,« je zapi­sal pisatelj Vladimir Bartol.2323 Tomo Virk: Vebrov ucenec. Ljubljana: LUD Literatura, 2014, 43. Seznam sledi avstrijskim zgledom tudi pri zapo­redju naravoslovnih predmetov. Matematiko sta tedaj predavala Josip Plemelj, redni profesor in nekdanji dekan Filozofske fakultete Univerze Franca Jožefa v Cernivcih, in Rihard Zupancic, docent Tehnicne univerze na Dunaju. Kemijo je na Slovenskem uvajal priznani profesor Maks Samec, študent Adolfa Lieb­na, mineralogijo s petrografijo Karel Hinterlechner, nekdanji glavni geolog avstrijskega Geološkega za­voda, zoologijo Jovan Hadži, botaniko pa je predaval Franc Jesenko, privatni docent za žlahtnjenje rastlin in vrtnarstvo Visoke šole za kulturo tal na Dunaju. Naravoslovnim predmetom je sledila zgodovina, na kateri je Ljudmil Hauptmann predaval obco zgo­dovino srednjega veka, grško-perzijske boje ter imel seminar iz Jordanesa. Hauptmann, ki je v Gradcu pod mentorstvom Karla Uhlirza promoviral s tezo o izvoru dednega zajema v Avstriji, je bil januarja 1920 potrjen za izrednega profesorja zgodovine srednjega veka in starejše slovenske zgodovine. Cisto na kon­cu se na Seznamu pojavlja še zgodovina umetnosti. Izidor Cankar, ki je bil istocasno kot Hauptmann imenovan za docenta, je tedaj predaval zgodovino starokršcanske umetnosti, sedem let prej pa je pri Maxu Dvorŕku na dunajski univerzi promoviral s tezo o slikarju Giuliu Quagliu. Kmalu je zacel pisati seminarsko kroniko, ki jo bomo še omenjali. Iz navedenega sledi, da se je vecina humanistic­nega pedagoškega kadra izobrazila v Gradcu (peda­gog Ozvald, filozof Veber, zgodovinar Hauptmann, germanist Kelemina in slavist Ramovš), naravoslovci (Plemelj, Samec, Jesenko, Hadži) pa so predvsem ab­solventi dunajske almae matris. V zimskem semestru 1920/21 je s predavanji nasto­pil France Kidric, ki je bil sicer predlagan za rednega profesorja že poleti 1919, a ob ustanovitvi univerze ni bil imenovan, saj mu državna uprava ni bila naklonjena. Kidric je najprej menil, da mu nasprotuje SLS, saj je njegov protikandidat Ivan Grafenauer pripadal katoli­škemu taboru, nato pa se izkazalo, da je ugovor zoper njega v vladne kroge poslal srbski slavist Vladimir Co­rovic, saj naj bi med vojno v okupirani Srbiji domnev­no sodeloval pri odtujitvi starih rokopisov, nato pa ni storil nicesar, da bi se vojni plen vrnil. Kidric je bil sicer res clan avstrijske znanstvene ekspedicije, a je pošiljal na Dunaj le rokopise, ki bi sicer propadli, po vojni pa jih je dvorna knjižnica na njegovo zahtevo vrnila.2424 Darko Dolinar: France Kidric in ljubljanska univerza 1918–19. Kidricev zbornik. Maribor: Slavisticno društvo, 2002, 44–53. V takšnih razmerah je Kidric še na Dunaju prijavil ha­bilitacijo in bil nato potrjen kot privatni docent za slo­vansko filologijo s posebnim ozirom na južnoslovansko in rusko. Prof. Václav Vondrák, ki je odhajal v Brno, si je Kidrica želel za svojega naslednika,2525 F. Kidric: Pismo F. Ramovšu, 25. 9. 1920. Pisma Franceta Kidrica Franu Ramovšu. Ljubljana: ZRC SAZU, 2001, 92. zato je ta v zimskem semestru 1920/21 s predavanji iz zgodovine slovanskih književnosti in ruskega jezika že naveden v Seznamu predavanj, 2626 Öffentliche Vorlesungen an der Juristischen und Philosophischen Fakultät der Universität zu Wien in Winter-Semester 1920/21. Wien: Adolf Holzhausen, 1920. vabili so ga tudi v Fribourg, vmes pa je v vlado vstopil štajerski liberalni politik Vekoslav Kukovec in prosvetni minister Pribicevic je potrdil nje­govo imenovanje. S tem se je uresnicil Ramovšev nacrt, da bo imela slavistika štiri katedre.2727 Fran Ramovš: Pismo Rajku Nahtigalu, 21. 12. 1918. Slavisticna revija 8 (1955), 241. Nahtigal je imel splošno slovansko filologijo, Ramovš zgodovino slo­venskega jezika, Prijatelj novejšo slovansko literaturo, Kidric pa starejšo književnost s posebnim ozirom na slovensko. Predaval je do vkljucno Prešerna.2828 Rajko Nahtigal: Seminar za slovansko filologijo. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univer­ze kralja Aleksandra I., 338. Njihov dunajski mentor Vatroslav Jagic, ki je sicer podpiral nastanek nove univerze, pa se je že prej spraševal, ali Ljubljana sploh potrebuje toliko slavistov, pri cemer se nihce »ne bavi našim jezikom i našom literaturom«.2929 Vatroslav Jagic: Pismo Milanu Rešetarju, 10. 2. 1920. Korespondencija V. Jagica I. Zagreb: JAZU, 1953, 165. Tudi V. Jagic: Pismo Ivanu Prijatelju, 7. 1. 1920. NUK Rz 895. Ob tem velja poudariti, da sta bila pozneje Prijatelj in Kidric – poleg Ozvalda in Cankarja – med podpisniki t. i. avtonomisticne izjave slovenskih kulturnih delavcev, ki je zavracala nujno mehansko unifikacijo in se izrekla za avtonomijo slovenskega ozemlja.3030 Izjava. Naši zapiski 13 (1921), 25–26. Tudi druge stroke so dobile nove ali dodatne kadre. Aprila 1920 je fakulteta zaposlila rednega profesorja za geografijo – Dalmatinca Arturja Gavazzija z zagrebške univerze, na zgodovini pa je s predavanji iz srbske in hr­vaške zgodovine zacel Nikola Radojcic. Okrepila se je tudi umetnostna zgodovina, na kar je posredno vplival Max Dvorŕk, ki je Vojeslavu Moletu, tedaj privatnemu docentu Univerze v Tomsku, sporocil, da ima v Jugo­slaviji možnost zaposlitve bodisi kot generalni konzer­vator bodisi kot univerzitetni profesor. Ker je bila sto­lica za umetnostno zgodovino že zasedena, bi se lahko potegoval za klasicno arheologijo. Ker je Molč študiral pri slovitem Emilu Reischu, mu je nekdanji profesor svetoval Ljubljano.3131 Vojeslav Molč: Iz knjige spominov. Ljubljana: Slovenska matica, 1970, 293. Poleti 1920 je bil Molč izvoljen za docenta za anticno in bizantinsko umetnostno zgodo­vino; bizantinski dodatek si je izgovoril sam. Molč se je v Ljubljani soocil s hudo prostorsko stisko, pa tudi s spori, saj je nekaj klasicne arheologije predaval Josip Mantuani, ravnatelj Narodnega muzeja, ki je že v de­vetdesetih letih 19. stoletja na Dunaju doktoriral s tezo o miniaturni umetnosti in umetni obrti v 10. in 11. sto­letju, zdaj pa je bil bolj v napoto kot v pomoc: Spominjam se, kako skrbno je stražil in varoval srebrni zaklad iz Polhovega Gradca (srebrne po­sode), ki bi ga bil jaz prav rad porabil za vaje v seminarju, a nisem mogel priti do njega. Prav tako je bilo s situlo iz Vac. Na vse, kar bi bil rad dobil v roke ali vsaj v pogled, sem prejemal odgovor: Tega vam ne morem dati, ker sam pripravljam o tem publikacijo. Enako se je godilo tudi Cankarju, ka­teremu je delal podobne težave. […] Kmalu mi je postalo jasno, da delo v Ljubljani ne bo lahko in da bo treba napeti vse sile, ce naj kaj dosežem.3232 Ibidem, 298–299. Spor Mantuanija in Cankarja danes velja za »prvi konflikt med protagonisti slovenske umetnostne zgo­dovine«,3333 Janez Höfler, Gašper Cerkovnik: Josip Mantuani: med umetnostno zgodovino in muzikologijo. Zbornik za umetnostno zgodovino 48 (2012), 172. a tudi predstavnika iste generacije se nista najbolje ujela, kar je bil eden od razlogov, da je Molč razmišljal o odhodu. Najbrž ga je užalostila tudi no­vica, da je ministrstvo za prosveto ob njegovi izvolitvi za izrednega profesorja za klasicno arheologijo in bi­zantinsko umetnostno zgodovino postavilo vprašanje o potrebnosti njegove stolice.3434 Zapisnik redne seje Filozofskega fakultetnega sveta (ZRSFFS), 3. 10. 1923. Novembra 1920 pa je regent Aleksander za pogodbenega rednega profesorja za anticno zgodovino imenoval Nikolaja Mihajlovica Bubnova, ki je kot dekan Zgodovinsko-filološke fa­kultete kijevske univerze leto poprej le z osebno prtlja­go emigriral v Kraljevino SHS.3535 Alja Brglez, Matej Seljak: Rusija na Slovenskem, Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani v letih 1920–1945. Ljubljana: ICK, 2008, 127–130. Leta 1920 so bile na fakulteti – z izjemo slovenšci­ne – najslabše zastopane t. i. moderne filologije. Slavi­stika je bila brez predavatelja srbohrvaškega jezika in književnosti. Nahtigal se je v preteklosti pogovarjal s hrvaškimi slavisti Milanom Rešetarjem, Tomom Ma­ticem in Brankom Vodnikom-Drechslerjem. Kidric pa se je spraševal o smiselnosti še pete katedre, saj bi lahko srbohrvaški jezik in književnost predavali preostali slo­venski profesorji, ki se ukvarjajo tudi z ruskim, poljskim ali ceškim.3636 F. Kidric: Pismo I. Prijatelju, 1. 1. 1920. Pisma Franceta Kidrica Franu Ramovšu. Dodatek. Ljubljana: ZRC SAZU, 2001, 169. Ker je morala biti mlada univerza previdna pri nastavljanju še nekvalificiranih ucnih moci, so zavr­nili favoriziranega beograjskega kandidata brez dokto­rata.3737 ZRSFFS, 30. 10. 1920. Nazadnje je bil na priporocilo Aleksandra Belica za izrednega profesorja izvoljen Aleksandar Stojicevic s skopske fakultete.3838 ZRSFFS, 11. 12. 1920. A. Belic: Pismo F. Ramovšu, 17. 11. 1920. Korespondenca med F. Ramovšem in A. Belicem. Ljubljana: SAZU, 19. Uspešno so nastavili lektorja Vacla­va Buriana za ceški jezik in pri tem racunali na pomoc ceškega poslanika.3939 ZRSFFS, 4. in 7. 10. 1921. Nikolaj Fjodorovic Preobraženski, ruski zgodovinar iz Nahtigalovega graškega kroga,4040 Nahtigal Preobraženskega prvic omenja že 21. 4. 1916 v pismu I. Prijatelju. NUK Rz Ms 895. pa je leta 1922 postal lektor za rušcino, potem ko mu ni bila priznana docentura za zgodovino severnih Slova­nov, ki jo je pridobil na Karlovi univerzi.4141 Željko Oset: Akademska kariera Nikolaja Fjodorovica Preobraženskega (1893–1970). Monitor ISH 17 (2015), 129–138. A. Brglez, M. Seljak: Rusija na Slovenskem. Op. cit., 205–201. ZRSFFS, 16. 12. 1921. Ker je prišlo veliko število slušateljev iz Primor­ja in Dalmacije in ker je morala slovenska univerza proucevati stalne in dolgotrajne stike ter vplive so­sednjega romanskega elementa na Slovence, je bilo treba misliti na predavanja iz italijanskega jezika in književnosti.4242 Filozofska fakulteta, op. cit., 286. Med kandidati so omenjali idrijskega profesorja Andreja Budala, nato pa je bil povabljen zagrebški romanist Petar Skok, ki je predaval Danteja in Ariosta. Pozneje je bil za lektorja izvoljen Stanko Škerlj,4343 ZRSFFS, 15. 10. 1920, 23. 11. 1920, 23. 1. in 4. 2. 1922. ki je že med prvo svetovno vojno na Dunaju doktoriral s tezo o razmerju med zgodnjo italijan­sko liriko in nemškim Minnesängom, a službe zaradi financnih razlogov ni mogel nastopiti, zato je odšel v Beograd, kjer je ustanovil italijanistiko. Francosko književnost je zacasno prevzel Friderik Juvancic, si­cer gledališcnik in prvi slovenski prevajalec Moličra, ki je predaval tudi zgodovino francoskega gledališca, pozneje pa ga je kot »honorarni nastavnik« nadome­stil Franc Šturm s kurzi o francoski historicni slov­nici. Leta 1928 se je ta nekdanji študent slovitega dunajskega romanista Wilhelma Meyer-Lübkeja, pri katerem je leta 1907 opravil doktorat iz romanskih elementov v notranjskih dialektih, ob delu na gim­naziji tudi habilitiral. Težave so bile tudi z Lucienom Tesničrom, ki so ga bili pripravljeni zaposliti le kot lektorja oziroma honorarnega nastavnika, a mu niso dovolili izvajati kolokvijev.4444 ZRSFFS, 23. 11. 1920, 11. 12. 1920, 23. 1. in 4. 2. 1922. Tesničre, ki je bil po štu­diju germanist in slavist, je v Sloveniji zbiral gradivo za svojo disertacijo Oblike dvojine v slovenšcini (Les formes du duel en slovčne), priljubljen je bil tudi med študenti, pripadajocimi krogu Srecka Kosovela, ki je tudi študiral romanistiko. Najbrž bi Fakultetni svet pokazal vecjo prožnost, ce bi se zavedal, da bo po­zneje Tesničre, avtor Elementov strukturalne sintakse, utemeljil t. i. odvisnostno slovnico. Februarja 1922 pa je zacel delovati tudi angleški lektorat, ki ga je vodila Fanny S. Copeland. V graškem krogu se je našel tudi kandidat za sto­lico za primerjalno indoevropsko jezikoslovje. Rudolf Meringer je v pismu Ramovšu zapisal, da ga doktorat Karla Oštirja iz alarodskega jezikoslovja sicer ni prep­rical, a da izkazuje veliko ucenost in kombinatoricno moc: »Oštirja poznam dovolj, poznam njegovo veliko znanje, veselje do raziskovanja in njegovo nikakor obi­cajno nadarjenost. Oštir lahko postane pomemben in ugleden znanstvenik.«4545 Rudolf Meringer: Pismo F. Ramovšu, 17. 10. 1921. R 46. Biblioteka SAZU. Novembra 1921 je bil Oštir izvoljen za docenta in nato zacel s predavanji iz primer­jalne slovnice baltoslovanšcine, germanšcine, latinšcine in gršcine.4646 ZRSFFS, 7. 11. 1921. Karl Oštir in memoriam. Linguistica 13 (1975). Okrepila pa se je tudi klasicna filologija. Referent Ramovš je sicer poudaril, da delo Frana Bra­daca ne odgovarja v vseh pogledih postulatom vzorne­ga znanstvenega dela, a da gre za filologa, ki je napisal odlicne ucbenike in bo moral vzgajati predvsem dobre srednješolske profesorje. Ceprav so nekateri menili, da se s tem nižajo standardi, je Nahtigal navedel primer graškega profesorja Heinricha Schenkla, ki med kla­sicnimi filologi ni užival slovesa, a so bili njegovi ucenci med najboljšimi gimnazijskimi profesorji, in Bradac je dobil docenturo za grški jezik in literaturo.4747 Zapisnik izredne seje Filozofsko fakultetnega sveta (ZISFFS), 22. 3. 1923. Pozneje se je uveljavil kot avtor Latinsko-slovenskega slovarja in prevajalec številnih anticnih del.4848 David Movrin: Bradac, Fran. Novi slovenski biografski leksikon (Ble-But). Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, 229–231. Aprila 1925 pa se je zgodil mednarodni škandal, saj so fašisticni uradniki v Trstu aretirali prof. Vebra, ki je imel najavljeno predavanje, ga za nekaj ur zaprli in nato izgnali iz države. Dekan Hauptmann je nekaj dni pozneje sklical izredno sejo Fakultetnega sveta, na ka­teri so sklenili, da bodo na ministrstvo poslali protest.4949 ZISFFS, 27. 4. 1925. Vec o tržaških dogodkih: T. Virk, op. cit., 446–449. V letih med 1924 in 1926 so trije profesorji za­pustili fakulteto: Bubnov se je upokojil, Hauptmann je odšel v Zagreb, Molč pa je sprejel mesto profe­sorja zgodovine slovanskih umetnosti na Jagelonski univerzi v Krakovu. Milko Kos, ki je leta 1915 na Dunaju pri Oswaldu Redlichu promoviral s tezo o oglejskem patriarhu Bertoldu Andeškem, se iz­popolnjeval na sloviti pariški École nationale des chartes, nato pa deloval v Beogradu in Zagrebu, je postal izredni profesor za obco zgodovino srednjega veka in pomožne vede. Slovenska zgodovina je tako izginila iz naslova, ne pa iz predavanj, saj jo je Kos predaval – sicer le srednjeveško, obcasno pa je segel tudi v novejšo.5050 Vasilij Melik: Predhodniki in zacetki ljubljanske Filozofske fakultete. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 14. Ptujcan Balduin Saria – kot se je v svojem življenjepisu sam oznacil – »evangelicanske vere, nemškega rodu, trenutno z jugoslovanskim dr­žavljanstvom«5151 Archiv der Universität Wien. Rigorosenakten. PN 5203. Saria, Balduin. , ki je leta 1921 na Dunaju pri prof. Reischu promoviral z disertacijo o razvoju Mitri­ne kultne podobe, pa je prevzel stolico za anticno zgodovino in deloma pokrival tudi anticno umet­nost ter arheologijo.5252 Predrag Novakovic: Zgodovina arheologije na Univerzi v Ljubljani. Osemdeset let študija na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana: Filo­zofska fakulteta, 2004, 32–36. Nacionalnih pomislekov pa ni bilo, mu je v pismu zapisal Oštir. 5353 Janez Mlinar: Balduin Saria (1893–1974). Ein deutschsprachiger Sohn der Untersteiermark. Österreichische Historiker. Lebensläufe und Karrieren 1900–1945. Band III. Ur. Karel Hruza. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2019, 389. Leta 1927 je Gavazzija zamenjal njegov doktorand Anton Me­lik, prvi docent humanisticnega oddelka, ki je sicer študiral na Dunaju, a je doktoriral že na ljubljanski univerzi. Po dvajsetih semestrih ali desetih letih je humani­sticni oddelek Filozofske fakultete pridobil kader, ki ga je deloma sam vzgojil. Sicer pa se je število profe­sorjev v desetih letih podvojilo, število slušateljev pa potrojilo. Ta oddelek je imel tedaj deset rednih pro­fesorjev, štiri izredne in tri docente ter vec kot tristo slušateljev. Fakulteta je imela tudi nekaj asistentov, za katere pa se je bil boj tudi med stolicami, saj je npr. Plemelj nasprotoval, da bi Seminar za filozofijo dobil asistenta, ker tam ni prakticnih vaj.5454 ZRSFFS, 24. 6. 1925. Prve katedre humanisticnega oddelka Filozofske fakultete55 5555 Podatke povzemamo po Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra I., 1929, 469–471. 5656 Leta 1926 je prišlo do spremembe imena katedre: Starejšo zgodovino Slovencev so zamenjale Pomožne historicne vede. V prvem desetletju je Fakultetni svet sprejel nov izpi­tni red, po katerem je imel vsak kandidat le en glavni predmet (oznacen v razdelku a), ki ga je obicajno spre­mljala ena izmed predmetnih ali strokovno sorodnih pomožnih disciplin (oznacena v razdelku b) ter splošno znanje vzporednih pomožnih predmetov (oznaceno v razdelku c). Študenti so morali glavni predmet poslušati najmanj šest semestrov, sorodni štiri in vzporedne po­možne predmete dva semestra. Diplomski izpiti so bili junija, septembra in januarja. Kandidat je imel dva pisna izpita, za glavni in stranski predmet. Ko ju je opravil (seštevek ocen je moral biti najmanj 12), je bil pripušcen k ustnemu izpitu. Za glavni predmet je bila na voljo ena ura, za druga predmeta pol ure. Izpraševanje kandidatov je obsegalo vedo dolocene skupine v celoti, ne glede na to, ali so bili vsi deli predmeta pri predavanjih dovršeni ali ne. Na ljubljanski Filozofski fakulteti so imeli sicer najvec težav z besednima zvezama »narodni jezik« in »narodna književnost«, saj kandidat, ki bi se usposobil za to podrocje v Beogradu, kjer so predavali srbohr­vašcino, ni primeren za profesorja v Ljubljani. Pri tem so se sklicevali tudi na vidovdansko ustavo, v kateri je bila slovenšcina omenjena kot državni jezik.5757 ZRSFFS. Priloga, 23. 1. 1922. Centra­listicna ureditev je odprla vrata za razvoj vsaj ene nove stroke. Ker se je v razlicnih skupinah pojavljala tudi primerjalna književnost, je Kidric predlagal, naj jo vsak literarni zgodovinar predava za svojo dobo, Prijatelj je bil proti primerjalni književnosti, podprl pa je predlog, da se pridobi predavatelja za literarno teorijo.5858 ZISFFS, 12. 10. 1925. Leta 1929 je nova stroka dobila prva predavanja. Prvotno je bilo devetnajst skupin, scasoma pa so nastale še nove: slovanska, orientalna, etnološka, psihološka in umetno­stnozgodovinska, ki je zamenjala prvotno bizantolo­ško. Razširili pa sta se tudi romanska in germanska.5959 Filozofska fakulteta, op. cit., 291. 6060 Povzemamo po Seznamu predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani za poletni semester 1940/41. Ljubljana: Univerza, 1941, 12–16. I. Skupina za teoreticno matematiko a) Teoreticna matematika. b) Racionalna mehanika, poleg tega teoreticna fizika ali nebesna mehanika. c) Fizika ali teoreticna astronomija. II. Skupina za uporabno matematiko a) Racionalna mehanika, teoreticna fizika in nebesna mehanika. b) Teoreticna mehanika. c) Fizika in prakticna astronomija. III. Astronomska skupina a) Astronomija (teoreticna in prakticna) in nebesna mehanika. b) Teoreticna mehanika. c) Racionalna mehanika, fizika in meteorologija. IV. Fizikalna skupina a) Fizika. b) Racionalna mehanika in teoreticna fizika. c) Osnove višje matematike, kemija in poleg tega meteorologija ali prakticna astronomija. V. Fizikalno-kemijska skupina a) Fizika. b) Fizikalna kemija. c) Osnove višje matematike, osnove racionalne mehanike, teoreticna fizika in kemija. Va. Kemijsko-fizikalna skupina a) Fizikalna kemija. b) Fizika in kemija. c) Osnove višje matematike, mineralogija in meteorologija. VI. Kemijska skupina a) Kemija. b) Fizika. c) Fizikalna kemija, osnove višje matematike, mineralogija in ena prirodoslovna znanost. VII. Prakticno-kemijska skupina a) Kemija (z razširjenimi vajami). b) Fizika. c) Fizikalna kemija, osnove višje matematike, mineralogija in poleg tega kemijska tehnologija ali ena prirodoslovna znanost. VIII. Mineraloško-geološka skupina a) Mineralogija s petrografijo in geologija s paleontologijo. b) Zoologija. c) Botanika s kemijo in fiziko ali botanika s kemijo in fizikalno geografijo. IX. Biološka skupina a) Botanika in zoologija. b) Fiziologija in geologija s paleontologijo. c) Kemija z mineralogijo ali mineralogija in fizika. X. Fizikalno-geografska skupina a) Geografija. b) Geologija s petrografijo. c) Fizika in meteorologija. XI. Antropogeografska skupina a) Geografija. b) Etnologija z etnografijo ali obca zgodovina. c) Narodna zgodovina s sociologijo. XII. Skupina za narodni jezik a) Slovenski (ali srbohrvatski jezik) s staroslovenskim jezikom. b) Zgodovina južnoslovanske književnosti in teorija književnosti. c) Narodna zgodovina, primerjalna slovnica indoevropskih jezikov in en slovanski jezik in poleg tega en klasicen ali orientalen jezik s književnostjo ali en moderen jezik (francoski, nemški, angleški, italijanski). XIII. Skupina za narodni jezik in književnost a) Zgodovina južnoslovanske književnosti. b) Slovenski (ali srbohrvatski jezik) s staroslovenskim jezikom. c) Narodna zgodovina in en slovanski jezik in poleg tega en klasicen ali orientalen jezik s književnostjo ali en moderen jezik (francoski, nemški, angleški, italijanski). XIV. Skupina za narodno književnost a) Zgodovina južnoslovanske književnosti. b) Primerjalna književnost s teorijo književnosti. c) Slovenski (ali srbohrvatski jezik) s starosloven­skim jezikom, narodna zgodovina, en slovanski jezik in poleg tega en klasicen jezik s književ­nostjo ali en moderen jezik. XV. Slovanska skupina a) Ruski jezik s književnostjo. b) Ceški (ali poljski) jezik s književnostjo ali slovenski (ali srbohrvatski jezik) in staroslovenski jezik. c) Slovenski (ali srbohrvatski jezik) in staroslo­venski jezik (za one, ki ga nimajo pod b) in primerjalna slovnica indoevropskih jezikov ali primerjalna slovnica slovanskih jezikov in zgodovina južnoslovanske književnosti (za one, ki imajo pod b ceški ali poljski jezik). XVI. Klasicna skupina a) Klasicna jezika s svojima književnostma. b) Zgodovina starega veka. In poleg tega klasicna arheologija ali bizantologija. c) Narodna zgodovina in primerjalna slovnica indoevropskih jezikov ali primerjalna slovnica slovanskih jezikov ali zgodovina južnoslovanske književnosti in en moderen jezik s književno­stjo ali etnologija z etnografijo. XVII. Orientalna skupina a) Orientalna filologija. b) Narodna zgodovina. c) Slovenski (ali srbohrvatski jezik) in staroslovenski jezik, slovenska (ali srbohrvatska) književnost in primerjalna slovnica indoevropskih jezikov. XVIII. Romanska skupina a) Francoski jezik in književnost s starofrancoskim jezikom ali italijanski jezik in književnost. b) Primerjalna književnost s teorijo književnosti ali primerjalna slovnica romanskih jezikov. c) Latinski jezik in južnoslovanska književnost. XIX. Germanska skupina a) Nemški jezik s staronemškim jezikom ali an­gleški jezik in književnost s staroangleškim jezikom. b) Primerjalna književnost s teorijo književnosti ali primerjalna slovnica indoevropskih jezikov. c) Zgodovina južnoslovanske književnosti in poleg tega slovenski (ali srbohrvatski) jezik ali narodna zgodovina ali nemški jezik (za one, ki imajo pod a angleškega) ali angleški jezik (za one, ki imajo pod a nem­škega) ali francoski jezik. XX. Skupina za narodno zgodovino a) Narodna zgodovina. b) Obca zgodovina in poleg tega bizantinska zgo­dovina ali orientalna filologija. c) Pomožne zgodovinske znanosti, zgodovina južnoslovanske književnosti in poleg tega umetnostna zgodovina ali slovenski (ali srbohr­vatski) jezik ali en slovanski ali en klasicen ali en moderen jezik ali etnologija z etnografijo ali klasicna arheologija. XXI. Skupina za obco zgodovino a) Obca zgodovina. b) Narodna zgodovina in bizantinska zgodovina. c) Etnologija z etnografijo ali geografija ali en klasicen jezik ali primerjalna zgodovina knji­ževnosti ali umetnostna zgodovina ali glasbena zgodovina. XXII. Skupina za umetnostno zgodovino a) Umetnostna zgodovina. b) Obca in narodna zgodovina. c) Narodna zgodovina (za one, ki imajo pod b obco zgodovino) ali obca zgodovina (za one, ki imajo pod b narodno zgodovino) in poleg tega en moderen jezik. XXIII. Skupina za primerjalno književnost a) Primerjalna književnost s teorijo književnosti. b) En klasicen in en moderen jezik. c) Obca zgodovina in poleg tega umetnostna zgodovina ali glasbena zgodovina. XXIV. Etnološka skupina a) Etnologija z etnografijo. b) Slovenski (ali srbohrvatski) jezik ali zgodovina južnoslovanske književnosti ali obca zgodovina ali klasicna jezika s svojima književ­nostma ali narodna zgodovina ali geografija. c) Geografija ali slovenski (ali srbohrvatski) jezik za one, ki nimajo tega predmeta pod b, in poleg tega ali zgodovina južnoslovanske književnosti (za one, ki je nimajo pod b) ali en klasicen jezik (za one, ki nimajo klasicnih jezikov pod b) ali klasicna arheologija ali bizantologija. XXV. Filozofska skupina a) Spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodo­vina filozofije. b) Etika ali estetika. c) Osnove višje matematike ali osnove astronomi­je ali fizika in kemija ali obca biologija. XXVI. Psihološka skupina a) Eksperimentalna psihologija. b) Fiziologija, zgodovina filozofije in logika. c) Fizika in kemija ali botanika in obca biologija ali zoologija in obca biologija. XXVII. Pedagoška skupina a) Pedagogika. b) Psihologija in logika z etiko ali zgodovina filozofije. c) Obca biologija ali narodna zgodovina ali en moderen jezik (angleški, francoski, nemški). Že leta 1920 je Fakultetni svet sprejel tudi pravila za doktorske izpite. Kandidat je moral dekanu pre­dložiti curriculum vitae, absolutorij in disertacijo, napisano v slovenskem ali srbohrvaškem jeziku. S svojo castno besedo je moral zagotoviti, da je di­sertacijo izdelal sam. Ce je odbor disertacijo spre­jel, je kandidatu dolocil rok za ustni izpit, ki je bil sestavljen iz dvournega strokovnega in enournega filozofskega rigoroza. Od leta 1920 do 1928 je na Filozofski fakulteti doktoriralo 52 kandidatk in kandidatov.6161 Jože Kokole: Bibliografija doktorskih disertacij univerze in drugih visokošolskih in znanstvenih ustanov v Ljubljani 1920–1968. Ljub­ljana: Univerza v Ljubljani, 1969. Med strokami prevladujeta slavistika in filozofija s po desetimi disertacijami. Prav t. i. »pozabljena generacija filozofov«, ki ji je bil men­tor prof. Veber, je bila šele v zadnjem casu deležna podrobnejših analiz. Med njegovimi doktorandi je najti Klementa Juga, Stanka Gogalo, Stanka Lebna, Vladimirja Bartola in Almo Sodnik.6262 Alojz Cindric: Od imatrikulacije do promocije. Doktorandi prof. Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Univerze v Ljubljani v luci arhivskega gradiva (1919–1945). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. Pozabljena generacija filozofov. Zbornik razprav. Ur. Marko Uršic. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. Delež dok­torandk je osemodstoten. Ana Mayer, ki je študij kemije zakljucila že prej na Dunaju, se je leta 1920 v zgodovino vpisala kot prvi doktor, promoviran na ljubljanski univerzi, ter kot prva doktorica filo­zofije.6363 Franc Perdih: Ana Mayer Kansky, die erste Promovierte an der slowenischen Universität. Frauen, die studieren, sind gefährlich. Ur. Petra Kramberger, Irena Samide, Tanja Žigon. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, 107–125. V sredini dvajsetih let je fakulteta zaostri­la pogoje za pridobitev doktorata, saj so ga poslej lahko opravljali šele po diplomskih izpitih in ne neposredno po koncanem študiju.6464 Filozofska fakulteta, op. cit., 292. Zlasti po letu 1928 je število doktoratov znatno upadlo, saj je v obdobju 1929–1938 promoviralo le 28 kandidatov in kandidatk. V tej generaciji so doktorirali števil­ni znanstveniki, ki se bodo pozneje tudi habilitirali na fakulteti (Fran Zwitter, Milan Grošelj, Svetozar Ilešic, Anton Ocvirk, Cene Logar, Dragotin Cvet­ko, Marja Boršnik), med strokami pa prevladuje slavistika. Leta 1929 se je univerza brez posebne diskusi­je na Fakultetnem svetu preimenovala v Univerzo kralja Aleksandra I. Zanimivo je, kako so si nacr­tovalci po prvem desetletju predstavljali fakultetno prihodnost: Potrebni bosta dve stolici za germansko in romansko jezikoslovje oziroma literaturo, kjer ne bo mogoce brez anglistike, zgodovina novega veka še nima zastopnika, slovanska fakulteta bo morala vecjo važnost polagati slovanskim starožitnostim in zgodovini severnih in vzhodnih Slovanov, stolici za teoreticno filozofijo se mora pridružiti še stolica za zgodovino filozofije. Arheologija in epigrafika pa sta doslej le pastorki stolice za zgodovino starega veka.6565 Ibidem, 287. Že naslednje leto je Fakultetni svet skladno s temi smernicami predlagal sistematizacijo stolic. Najvec kateder bi imeli zgodovina (narodna, stari vek s klasicno arheologijo in starožitnostmi, sred­nji vek s pomožnimi vedami, novi vek) in slavistika (slovanska filologija s staro cerkveno slovanšcino, slovenski jezik, srbohrvaški jezik s književnostjo, starejša slovanska književnost s posebnim ozirom na slovensko, novejša slovanska književnost s po­sebnim ozirom na slovensko). Pri klasicni filologiji sta bili predvideni dve katedri (grška oziroma latin­ska filologija), pri germanistiki in romanistiki pa ena redna in ena izredna (nemška in angleška filologija z literaturo; francoska in italijanska filologija z lite­raturo). Ena katedra je bila na filozofiji, pedagogiki, zgodovini umetnosti in primerjalnem indoevrop­skem jezikoslovju. Nacrt je predvideval izredni sto­lici za primerjalno književnost in etnologijo.6666 Zapisnik izredne seje Fakultetnega sveta Filozofske fakultete (ZISFSFF), 17. 1. 1930. Vsaki redni stolici je po potrebi pripadla tudi docentura, izredne stolice pa so lahko zasedli tudi izredni pro­fesorji ali docenti. V tem casu so kadrovske težave reševali privatni docenti, ki so bili sicer zaposleni zunaj univerze, a imeli ustrezno kvalifikacijo. Že marca 1931 sta za ta naslov zaprosila Alma Sodnik in Stanko Goga­la, a so postopek ustavili zaradi formalnih razlogov, devet mesecev pozneje je bila njuna kandidatura odložena, ker naj bi bilo število privatnih docen­tur omejeno.6767 Zapisnik redne seje Fakultetnega sveta Filozofske fakultete (ZRSFSFF), 26. 3. 1931. ZRSFSFF, 18. 12. 1931. Koncno je junija 1932 Gogala dobil veniam legendi za pedagogiko s posebnim ozirom na mladinoslovje, Sodnikova pa za filozofijo s po­sebnim ozirom na zgodovino filozofije.6868 ZRSFSFF, 30. 6. 1932. Gogala je od zimskega semestra 1933/34 predaval psihologi­jo, karakterologijo, metodiko in zgodovino sloven­ske pedagogike, Sodnikova pa se je tedaj prikljuci­la prof. Vebru s predavanji o Descartesu, Spinozi, Leibnizu in zgodovini slovenske filozofije. Tudi geografija je dobila novega privatnega docenta za regionalno geografijo, in sicer Valterja Bohinca, ki je nato predaval zemljepis Sredozemlja, Apeninov in Amerike.6969 ZRSFSFF, 17. 11. 1936. Zgodovina se je leta 1937 okrepila s privatnim docentom za obco zgodovino novega veka, Franom Zwittrom, ki je predaval francosko revolucijo, napoleonsko dobo, nacionalna gibanja v Evropi ter slovensko zgodovino 18. in 19. stoletja.7070 ZRSFSFF, 22. 1. 1937. Zwitter je bil odlicno usposobljen, saj je na Sor­boni poslušal predavanja Alberta Mathieza, avtorja Francoske revolucije. Nanj je vplivala tudi francoska zgodovinska šola, ki so ji dajali pecat sodelavci re­vije Annales.7171 Peter Vodopivec: O življenju in delu prof. dr. Frana Zwittra. Zwittrov zbornik. Ur. Peter Štih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF, 2008, 8–10. Tudi Anton Ocvirk je pripadal gene­raciji, ki se je podiplomsko izobraževala v Parizu. Najprej je poslušal predavanja Paula Hazarda na Collčge de France, nato pa je kot Turnerjev štipen­dist v Parizu zbiral gradivo za Teorijo primerjalne literarne zgodovine, sicer tretjo knjigo o tej stroki na svetu, s katero se je leta 1937 habilitiral kot privatni docent za teorijo primerjalne književne zgodovine in zgodovino svetovne književnosti novejše dobe. Bil je prvi, ki je sistematicno predaval posamezna literarna obdobja in pozneje tudi literarno teorijo. Nekatere katedre so imele resne kadrovske teža­ve: po Lunjakovem odhodu leta 1930 ni bilo pro­fesorja za latinski jezik in književnost, zato so za honorarnega predavatelja postavili Milana Grošlja, ki je tudi študiral v Franciji, in sicer pri Antoinu Meilletu.7272 Nada Grošelj: Življenje, delo in bibliografija Milana Grošlja. V: M. Grošelj. Izbrani spisi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, 11. Predaval je rimsko zgodovinopisje, ep in Horacija, habilitiral pa se je leta 1940. V zimskem semestru 1932/33 je na Filozofski fakulteti študiralo 430 slušateljev, delež slušateljic je narasel že na 45 odstotkov. V tem semestru je bila pedagogika (27. skupina) najbolj priljubljen študij, ki ga je vpisalo 18 odstotkov slušateljev, sledile so ji romanistika s 15 odstotki in z odstotkom manj vse slavisticne skupine. Nad deset odstotkov sta ime­li še germanistika ter narodna in obca zgodovina skupaj. V tem casu je že prihajala do izraza huma­nisticna podoba fakultete, saj sta imeli biologija in antropologija manj kot pet odstotkov študentov, le matematika jih je imela nekoliko vec. Sicer je v tem semestru zaradi gospodarske krize in »hiperpro­dukcije inteligencnega proletariata« vlada uvedla šolnine, ceprav je vidovdanska ustava zagotavljala brezplacnost šolstva.7373 Slavko Kremenšek: Slovensko študentovsko gibanje 1919–1945. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972, 178. Šolnine so povzrocale mucne incidente na kvesturi. Ce so študentje prihajali ve­cinoma iz posestniških in kmeckih družin, so imele študentke drugacno zaledje, njihovi ocetje so bili uradniki, ucitelji in profesorji. Kmeckih deklet je bilo v primerjavi s fanti zelo malo.7474 Ibidem, 179. Leta 1936 je Seminar za umetnostno zgodovino s težkim srcem – kot je zapisal v kroniko – zapustil Izidor Cankar, ko so ga kraljevi namestniki imeno­vali za izrednega poslanika in opolnomocenega mi­nistra v Buenos Airesu. Februarja 1938 je seminar prevzel France Stelč, banovinski konservator, ki bo poslej predaval starokršcansko umetnost in zahod­noevropsko slikarstvo od Giotta do Leonarda da Vincija. Stelč, ki je leta 1912 pri Maxu Dvoraku doktoriral iz stenskih poslikav na Kranjskem v 15. stoletju, se je tako kot zadnji od treh utemeljiteljev slovenske umetnostne zgodovine prikljucil Filo­zofski fakulteti. Na izpraznjenem konservatorskem mestu ga je nasledil France Mesesnel, profesor skopske fakultete, ki je bil nekaj let pozneje izvo­ljen za honorarnega predavatelja za bizantinsko umetnostno zgodovino s posebnim ozirom na sta­rokršcansko umetnost.7575 ZRSFSFF, 16. 6. 1939. Mesesnel, ki je doktoriral pri Karlu Chytilu na Karlovi univerzi v Pragi s tezo o slikarju Janezu Wolfu, je po pripadnikih generaci­je 1886 veljal za edino pomembno osebnost sloven­ske umetnostne stroke.7676 Lucijan Menaše: Beseda o avtorju. V: F. Mesesnel. Umetnost in kritika. Ljubljana: Državna založba, 1953, 8. Sicer pa sta leta 1938 vsaj dva iz številnega nabora privatnih docentov postala redna: Ocvirk za primerjalno književnost in Zwi­tter za zgodovino novega veka.7777 ZRSFSFF, 20. 6. 1938. Leta 1938 je bila ustanovljena Akademija znano­sti in umetnosti, vec profesorjev Filozofske fakultete (F. Kidric, M. Kos, R. Nahtigal in F. Ramovš) pa velja za njene ustanovne redne clane, ki so bili imenovani v filozofsko-filološko-historicni razred.7878 Ž. Oset: Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prizadevanja za ustanovitev akademije, ustanovitev in njena prva leta. Ljubljana: SAZU, 2013, 81–82. Konec leta 1939 se je iz okupirane Poljske v Ljubljano zatekel Vojeslav Molč, ki se je srecno izognil novembrski nacisticni aretaciji profesorjev Jagelonske univerze v Krakovu. Takoj po prihodu je za intervencijo za­prosil Rajka Nahtigala, predsednika Akademije, ki pa si skoraj ni mogel misliti, da bi bil narod Goethe­ja in Schillerja sposoben takšnih zlocinov. Ramovša pa je zlasti pretresla aretacija rektorja Tadeusza Le­hra-Splawinskega, ki so ga poslali v koncentracijsko taborišce.7979 V. Molč, op. cit., 465, 468. Marca 1940 je Fakultetni svet Moleta najprej izvolil za honorarnega predavatelja zgodovi­ne umetnosti pri Slovanih,8080 ZISFSFF, 15. 3. 1940. kmalu nato pa je sprejel stolico za bizantologijo pod pogojem, da bo lahko predaval le umetnost brez državne zgodovine.8181 ZISFSFF, 4. 10. 1940. V. Molč, op. cit., 477. Molč je takole popisal profesorski zbor Filozofske fakulte­te, v katerega se je vrnil po trinajstih letih: Na fakulteti ni bilo novih, ker so bila vsa mesta zasedena s starimi znanci. Filozof France Veber je – kakor prejšnje case – enkrat na leto izdajal debelo filozofsko delo […]. Ramovš je dalje vo­dil znanstvene in administrativne posle. France Kidric je pisal zgodovino starejšega slovenskega slovstva, protestantskega in katoliškega. Ko gle­dam nazaj na tiste case, se kar cudim, da so vsi ti ljudje, ki sem jih imenoval, in drugi, ki jih nisem omenil, v težkih razmerah in v letih, ki niso bila univerzitetnemu delu naklonjena, toliko storili in neutrudno delali za prihodnost slovenske zna­nosti, pri cemer ne smem pozabiti še prav pose­bej prijatelja Steleta, ki je nadalje gradil zgradbo umetnostne zgodovine slovenskega naroda. 8282 V. Molč, op. cit., 484. Veber je dejansko v tem casu izdal vec obsežnih del, med drugim tudi Filozofijo (1930), Knjigo o Bogu (1934) in Vprašanje stvarnosti (1939), Kidric pa je koncal svoje prelomno delo Zgodovina slovenske­ga slovstva. V tem letu se je profesorskemu zboru prikljucil še Niko Zupanic, ravnatelj Kraljevega etnografskega muzeja, ki ga je Fakultetni svet izvo­lil za rednega profesorja za etnologijo in etnogra­fijo.8383 ZRSFSFF, 1. 6. 1940. Kar dve desetletji je trajalo, da so to stolico ustanovili, leta 1924 so se nekateri profesorji celo spraševali, ali je sploh potrebna.8484 Božidar Jezernik: Antropolog, ki je ljudem meril glave. Niko Zupanic, njegovo delo, cas in prostor. Ur. Rajko Muršic in Mihaela Hu­delja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 30. Zupanic, nekdanji minister v vladi Nikole Pašica, ki je že leta 1903 na Dunaju promoviral s tezo o prihodu Slovanov na jug, je v poznejših semestrih predaval slovan­ske starožitnosti, pa tudi socialne in rasne mom­ente pri narodnosti, sicer pa se je že prej ukvarjal z merjenjem lobanj znamenitih osebnosti, pa tudi anatolskih Turkov. Zupaniceva rasna znanost je bila sicer v polemiki z nemško in njenimi postulati o superiornosti nordijske rase, saj je dokazoval nji­hovo napacnost in argumentiral zoper slovansko manjvrednost.8585 Ibidem, 53–61. Leta 1925 je Fakultetni svet odklo­nil njegovo kandidaturo za stolico etnografije, ceš da njegova dela bolj sodijo v okvir antropologije.8686 ZRSFFS, 25. 11. 1925. Tik pred vojno so Stanka Lebna, ki se je habiliti­ral z delom Problem Dantejeve Beatrice, imenovali za docenta za italijanski jezik, Ceneta Logarja pa za privatnega docenta za teoreticno filozofijo (s posebnim ozirom na spoznavno teorijo, logiko in ontologijo).8787 ZRSFSFF, 21. 1. 1941. Zadnja seja pred vojno je bila marca 1941. Saria je bil mobiliziran v južno Srbijo, ker kot Volksde­utscher ni veljal za zanesljivega; nato je prestopil k prvim nemškim enotam, maja pa se je vrnil na uni­verzo.8888 Dušan Necak: Slovenski izobraženci v korespondenci Fritza Valjavca (1935–1944). Slovenci v Evropi (O nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo). Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF, 2002, 203. Stelč, ki je bil tudi poklican na orožne vaje, je 1. aprila takole zapisal v seminarsko kroniko: »Sebi in seminaristom pri tem neprostovoljnem slovesu ne želim nic bolj kakor, da bi se zopet mogli sestati in nadaljevati delo, ki mi je že tako priraslo k srcu.«8989 Seminarska kronika. Leto 1940/41. Zahvaljujem se prof. dr. Mateju Klemencicu, da mi je omogocil branje še neobjavljenega tipkopisa. Delo na univerzi je potekalo celo med bombardira­njem Ljubljane: Molč je tako opisal promocijo, ki se je odvila 11. aprila: Potekala je v rektorjevi sobi v drugem nadstrop­ju univerzitetne zgradbe. Navzoci smo bili: rek­tor Matija Slavic, promotor (jaz), doktorant France Kos in pedel filozofske fakultete, ki se je menda tudi imenoval Kos in je držal v rokah zavitek z diplomo. Zunaj nad mestom pa so br­nela sovražna letala. In prav, ko sem izgovoril besede hoc diploma tibi daturus sum (ker tedaj nisem mogel izrociti prave tiskane diplome, saj zanjo ni bilo casa…), se je eden izmed avionov spustil prav nizko nad univerzo, a je odletel da­lje. V teku dneva je postajalo streljanje cedalje pogostejše in mocnejše.9090 V. Molč, op. cit., 488. A promocije so se še odvijale, saj je bil naslednje­ga dne za doktorja teologije promoviran Metod Mi­kuž. Po italijanski okupaciji je visoki komisar Emilio Grazioli dovolil, da na univerzi nadaljujejo z delom, in za zacetek predavanj dolocil 12. maj, delegat pros­vetnega ministrstva pa je izrazil zahtevo po neka­terih novih predavanjih.9191 Metod Mikuž: Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969, 88. Nekateri pa so dvomili o obstoju fakultete. Saria se je spraševal o prihodnosti univerze, ki z novimi mejami nima vec dosedanjega zaledja.9292 D. Necak: Slovenski izobraženci, op. cit. Fakultetni svet je že junija na izredni seji sprejel sklep, da bo treba ustanoviti dve stolici, in si­cer za italijansko književnost in italijansko zgodovi­no, hkrati pa okrepiti italijanski lektorat, da bo mogel vsem slušateljem nuditi možnost ucenja italijanšci­ne.9393 ZSFSFF, 30. 6. 1941. Drugi lektorati so bili v Ljubljanski pokrajini ocitno nezaželeni, saj so Fanny S. Copeland poslali v konfinacijo v Italijo, Jean Lacroix, ki je vodil tudi Francoski inštitut, pa je dobil odlok, da mora za­pustiti Ljubljano.9494 P. Vodopivec: Francoski inštitut v Ljubljani. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013, 40. Tudi Srb Nikola Radojcic se je zatekel v zanj varnejši Beograd. Okupacijske oblasti so se obvezale, da bosta nova profesorja lahko zacela z delom že v akademskem letu 1941/42. Skladno s prejšnjimi sklepi je moral Fakultetni svet z novimi predavanji dopolniti dotedanje študijske skupine, saj bi morali poslej vsi slušatelji poslušati predava­nja iz italijanske zgodovine in književnosti, ki so jih vecinoma uvrstili v obveznost c-izpita. Po prvotnem predlogu naj bi vse do tedaj obvezne tuje jezike za­menjala italijanšcina, narodni zgodovini pa bi dode­lili še italijansko. Fakultetni svet pa je sprejel še bolj preprosto dikcijo, namrec da c-izpit obsega samo enega od predmetov, ki so v dosedanjih predpisih, in poleg tega še italijansko književnost in zgodovino. Najvec sprememb je bila deležna romanistika, kjer je v razdelku a poslej francoski jezik s književnostjo alterniral z italijanskim jezikom s književnostjo, za franciste je bila pod b obvezna še italijanska književ­nost, pod c pa so morali poleg latinšcine opravljati tudi izpit iz zgodovine Italije. Na isti seji so Stanka Lebna izvolil za docenta za italijansko literaturo, najverjetneje iz razlogov, da tega mesta ne bi zasedel italijanski predavatelj. Spremembe so doletele tudi študij zgodovine. Pri narodni zgodovini se je pod b obci prikljucila še zgodovina Italije, pod c pa je jugo­slovanske književnosti zamenjala italijanska. Pri obci zgodovini je pod b bizantinsko zamenjala italijanska, pod c pa je postala obvezna tudi italijanska književ­nost. Dvajseta skupina, ki je imela prej nevtralno ime (narodna zgodovina), se je preimenovala v skupino za zgodovino Italije in Slovenije.9595 ZISFSFF, 25. 8. 1941. A preimenovali so tudi univerzo, ki je postala Kraljeva univerza v Lju­bljani z italijanskim dodatkom Regia Universitŕ di Lubiana. Tudi Filozofska fakulteta je dobila daljšo italijansko ustreznico Facoltŕ di Filosofia, Lettere e Scienze, Seznam predavanj pa je bil od zimskega se­mestra 1941/42 dvojezicen. Ramovš je tako npr. pre­daval Fonetica storica della lingua slovena oziroma Glasoslovje slovenskega jezika itn. V tem semestru je fakulteta potrdila tudi nove ita­lijanske profesorje. Clani komisije so sicer zapisali, da niso imeli vpogleda v znanstvene publikacije Eugenia Duprčja Theseiderja, a so mu priznali kvalifikacije na podlagi porocil komisij natecajev za zasedbo stolic v Palermu in Urbinu. Izrazili pa so željo, da bi kandi­dat svoja dela predložil naknadno.9696 ZAMU IV – 10/165. Duprč, Eugenio. Personalna mapa. ZISFSFF, 4. 12. 1941. Duprč, avtor še danes citiranih del o Katarini Sienski in avignonskem papeštvu, je na fakulteti od letnega semestra 1942 predaval zgodovino Italije od srednjega veka do 19. stoletja, eno predavanje pa je posvetil tudi omenjeni svetnici. Ce je bila Duprčjeva kandidatura vložena dokaj nepopolno, se je Bartolomeo Calvi potrudil s skrbno pripravljeno bibliografijo in življenjepisom, v katerem je navedel tudi clanstvo v Partito Nazional Fascista od leta 1925, saj je vedel, da ga v Ljubljani cenijo kot prevajalca Cankarja. Komisija je sicer po­udarila, da klasicni filolog Calvi nima kvalifikacij za docenta za italijansko književnost, a bo »prikladna moc«, saj da bo imel bolj informativna predavanja za slušatelje C-predmeta.9797 ZAMU IV – 6/85. Calvi, Bartolomeo. Personalna mapa. ZISFSFF, 4. 12. 1941. Calvi je pozneje v Ljubljani predaval Dantejevo Božansko komedijo in Petrarka. Molč je v svojih spominih zapisal, da sta bila Duprč in Calvi dostojna cloveka, »toda poslala ju je fašisticna vlada, kar je bilo dovolj za opredelitev našega odnosa nasproti njima«.9898 V. Molč, op. cit., 495. Fakulteta ocitno na njihov izbor ni imela vpliva, lahko pa je komisija izrazila pomisleke. Postavilo se je vprašanje, ali bodo poslali še tretjega profesorja za anticno zgodovino, saj je Saria leta 1942 zapustil fakulteto in odšel na univerzo v Gradec.9999 P. Novakovic: Zgodovina arheologije na Univerzi v Ljubljani, 36. Ker je bila ta stolica nezasedena, Mussolini pa je imel Cezarjev Rim za vzor svoje nove Italije in bi lahko Italijani poslali koga, ki bi predaval rimsko zgodovino v fašisticni interpretaciji, je Ramovš predlagal, da ta predavanja prevzame Molč, ki si je obcasno privošcil tudi analogije med rimsko zgodovino in ravnanjem italijanskega fašizma.100100 V. Molč, op. cit., 495–496. ZISFSFF, 20. 1. 1942. Scasoma so se razmere za­ostrovale, saj je Visoki komisariat dekanatu sporocil, da je za pripustitev k izpitom potrebna potrjena fre­kvenca italijanskega lektorata, pri doktorskih izpitih iz filozofije in slovstva pa bo moral biti prisoten tudi italijanski profesor.101101 ZISFSFF, 19. 10. 1942. Julija 1942 je bil za docenta za geografijo izvoljen Svetozar Ilešic, vendar italijanska oblast imenovanja ni priznala.102102 Arhiv FF. Ilešic, Svetozar. Personalna mapa. V casu okupacije se je okrepila tudi nemcistika. Domaci lektor Henrik Baerent je že oktobra 1941 sporocil, da je v službi nemške vojske in da lahko fa­kulteta razpolaga z njegovim mestom.103103 ZAMU IV – 2/20. Baerent, Henrik. Personalna mapa. Nekaj casa je nemško deskriptivno gramatiko predaval Franz Hille, nato pa ga je nasledil Otto Drünner, ki je v zimskem semestru 1942/43 napovedal predavanja o Richardu Wagnerju in Friedrichu Nietzscheju. Ker Nemci niso bili zadovoljni z njegovim delom, so ga kmalu mobilizirali. Sledila je kapitulacija Italije, ki jo je napovedoval celo prof. Duprč, saj je vedel, da savojska dinastija tradicionalno v vsaki vojni prestopi na zmagujoco stran.104104 V. Molč, op. cit., 502. Fakulteta je že oktobra 1943 sprejela sklep, da se vraca stari izpitni red izpred ita­lijanske okupacije.105105 ZRSFSFF, 12. 10. 1943. Anton Ocvirk pa je tedaj na­javil predavanja o Simonu Gregorcicu, kar je bila svojevrstna provokacija. A na fakulteti je že vec kot dve leti potekalo še vzporedno življenje. Znano je, da je na ustanovnem sestanku OF 26. 4. 1941 sodelo­val tudi Franc Šturm, ki je kmalu nato postal dekan Filozofske fakultete. Skupaj s Francetom Kidricem je bil med pobudniki ustanovitve te organizacije na univerzi. Brez oklevanja se je vabilu, naj se prikljuci OF, odzval tudi Ocvirk. Pozneje je zapisal, da je na fakulteti in zunaj nje pridobival clane, razširjal lite­raturo in porocila, ki so prihajala od višjih organov organizacije.106106 Anton Ocvirk: Osnutek pisma Zvezi borcev NOB za okraj Ljubljana. Sploh je bil Slavisticni seminar zelo aktiven, Drago Šega ga je primerjal kar s predsobo kakega operativnega štaba: [O]d približno 75 študentov, kolikor jih je redno zahajalo vanj, jih je bilo v OF povezanih kakih 65. Razumljivo, da je bila v takih okolišcinah konspi­racija zelo težavna in da bi bila veliko lažja, ce bi bilo številcno razmerje obrnjeno; ljudje so vzdrže­ma prihajali in odhajali, prihajali so tudi iz sose­dnjih seminarjev in od drugod: govorilo se je o tem in onem, samo ne o tistem, kar se je dejansko delalo; ilegalni sestanki so si nadevali videz prija­teljskih ali študijskih pomenkov; politicna, voja­ška in druga navodila so se prenašala individualno od cloveka na cloveka najveckrat v kratkih, red­kobesednih kontaktih na hodniku; pod vecer je v navidezni študijski tišini v seminarju kdaj pa kdaj škrtnil revolver, slišati je bilo polnjenje šaržerja, nekdo je molce odšel, za njim se je vzdignil drugi, vcasih tudi tretji; posamic in brez besed, kakor so bili odšli, so se cez cas tudi vracali.107107 Dimitrij Rupel: Pogovor z Dragom Šego. Nova revija 1 (1982/83), 805. Vrnimo se v september 1943. Po italijanski kapi­tulaciji so se v Ocvirkovem kabinetu veckrat sestali predstavniki študentov in profesorjev in razmišljali, kako bi okrepili odporniško mrežo.108108 Razgovor avtorja z Dušanom Moravcem, 5. 10. 2006. Kot pravijo viri, je delo fakultetnega odbora zelo hitro ogrozila nova oblast na celu z generalom Rupnikom. Sledili so politicni mitingi in napadi v casopisju, razmere so se zaostrile, ko je univerzitetni senat odklonil vabilo na veliko protikomunisticno zborovanje v Unionski dvorani novembra 1943. V resoluciji, pri kateri je sodeloval tudi dekan Šturm, so pojasnili, zakaj se rektor Kos ne bo udeležil zborovanja: univerza se je v vseh letih obstoja posvecala zgolj znanstvenim nalogam in se dosledno izogibala vsemu, kar bi jo utegnilo zaplesti v kakršnokoli dnevnopoliticno bor­bo.109109 Aleš Gabric: Ljubljanska univerza pod politicnimi pritiski jeseni 1943. Kronika 63 (2015), 344. Rektorjeva odsotnost je na zborovanju vzbudi­la klice »šus rektorju, kramp in lopato profesorjem, placo jim ustavite«.110110 Ibidem, 346. Kljub dvomom so profesor­ji sestavili novo protestno resolucijo, medtem pa je general Rupnik že izdal odredbo, ki je zacela veljati takoj, namrec da se predavanja na Univerzi v Ljublja­ni ustavijo, kar je utemeljil z naslednjimi besedami: »[K]er se je veliko število slušateljev prijavilo za spre­jem v slovensko domobranstvo kakor tudi za prosto­voljno delo za obnovo dežele ter pomoc ljudstvu in bi bili le-ti zaradi nezmožnosti obiskovanja predavanj na univerzi sicer nasproti drugim oškodovani.«111111 Ibidem, 350. Kakšna je bila reakcija Fakultetnega sveta, ne vemo, saj so bili tedaj zapisniki redki. V seminarski kroniki pa je Stelč zapisal, da je »vojna resnost […] zacela vse resneje pritiskati tudi na univerzo. Zaceli smo normalno. Vpis prav povoljen. Po dobrem tednu pa je 12. XI. izšla prepoved predavanj. Spocetka smo jo tolmacili tako, da se v seminarjih delo lahko vrši naprej. Nato je bilo tudi pojasnjeno kot nedopust­no.«112112 Seminarska kronika. Zimski semester 1943/44. V letu, ko je Filozofska fakulteta praznova­la petindvajsetletnico, so nastopili najbolj tragicni dogodki v vsej njeni zgodovini. 29. januarja 1944 je na novo Univerzitetno knjižnico, kjer so imeli profe­sorji predavanja in seminarje, padlo poštno letalo. V požaru je zgorela knjižnica Seminarja za primerjalno jezikoslovje in v njej tudi rokopis primerjalnega slo­varja alarodskih jezikov, ki ga je prof. Oštir pripravljal vec let.113113 Janez Orešnik: Oštir, Karel. Enciklopedija Slovenije 8. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994, 205. Unicena pa je bila tudi knjižnica Seminarja za klasicno filologijo in s tem tudi Bradacev rokopis kriticne izdaje Aristotelove Poetike ter knjige Heleni­sticna poezija v rimskih lirikih.114114 Kajetan Gantar: Zasilni pristanek. Ljubljana: Slovenska matica, 2011, 32–35. D. Movrin: Bradac, Fran, op. cit., 229. A kmalu je moral prodekan Ramovš svetu porocati o novi katastrofi. V noci z 11. na 12. marec 1944 sta se na domu dekana Šturma zglasila dva civilna agenta in zahtevala, naj se takoj odpravi z njima, ker da gre za konfrontacijo z nekim ujetim partizanskim castni­kom. Podobno se je zgodilo tudi s sekretarjem Karlom Sketljem, ki je bil aretiran dan prej. Rektorat je javil skrivnostno izginotje policijski upravi, prodekan pa je interveniral pri poveljniku nemške varnostne policije, od katerega je dobil zagotovilo, da jim je stvar neznana, da pa so za njo roke kake ilegalne organizacije. Tudi štab slovenskih domobrancev je izjavil, da v tej zadevi ni bil udeležen noben domobranec. Prodekan je svoje porocilo sklenil takole: »Ta povsem negativni uspeh je zadnja beseda o skrivnostni ugrabitvi g. dekana. Cu­tim v sebi odpor proti misli, da se je g. dekanu Šturmu pripetilo najhujše, in rajši gojim skromno upanje, da bo nekoc spet sedel v naši sredi in nam predsedoval. V tem upanju se ga spominjajte z menoj!«115115 ZRSFSFF, 7. 6. 1944. Porocilo g. prodekana. Tudi Mitja Skubic: Romanistika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete 2010, 44–46. Na tej ju­nijski seji je manjkal že tudi doc. Ocvirk, ki je po Štur­movi ugrabitvi marca 1944 postal sekretar glavnega odbora na univerzi in bil vezni clen med univerzo in glavnim odborom OF za mesto Ljubljano, nato pa je bil izdan. Septembra 1944 so ga poslali v koncentra­cijsko taborišce Dachau. Kmalu nato je bil omenjen v celostranskem clanku »Zvodnik bila je knjiga in nje pisec« med imeni komunistov na literarnem podro­cju, ceš da je pisec kulturnoboljševiških Razgovorov in Teorije primerjalne literarne zgodovine potuhnjeno de­loval v Ljubljani, dokler ni bil prijet in razkrit.116116 Zvodnik bila je knjiga in nje pisec. Imena literatov, ki so pri nas javno pripravljali pot komunisticni revoluciji v casu, ko je bil komunizem z zakonom prepovedan. Slovenec 72/245 (26. 10. 1944). 6. Tudi Bojan Godeša. Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995, 301–302. Oc­virk ni bil edini, ki ga je sramotil ta clanek, omenjal je še filozofa Ceneta Logarja, nacelnika propagandnega odseka, ki da poroca o pohodih rdecih tolp, in Frana Zwittra, ki da je napisal nekaj razprav po novi metodi, povzeti po marksisticnih naukih.117117 Zvodnik bila je knjiga, op. cit. Zwitter je bil te­daj že nekaj mesecev direktor Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS, ki je med drugim zbiral do­kumentacijo o okupatorskih režimih na Slovenskem in preuceval vprašanja meja.118118 Tone Ferenc: Znanstveni inštitut. Enciklopedija Slovenije 15. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, 210. Sicer pa je Rupnikova oblast sumila še Melika in Ilešica, da sta naklonjena OF, sumljiv pa je bil tudi Leben.119119 B. Godeša, op. cit., 342. V propagandis­ticnih predavanjih pa so sramotili prof. Kidrica, ki naj bi dal »slovenskemu komunizmu jedro delavcev za boljševizacijo slovenske kulture«.120120 AS IV F 117/5. Anonimno predavanje. Informativni urad. Samo en profesor se je odkrito postavil na stran zavojevalcev, matematik Rihard Zupancic, ki je med italijansko okupacijo glas­no govoril italijansko in poudarjal, da je Italija velika, mocna država, proti koncu vojne pa je po Ljubljani hodil s puško na rami in z rumenim trakom z napisom Deutsche Wehrmacht.121121 V. Molč, op. cit., 475. Tik pred koncem vojne pa so domobranci na Turjaku ubili Franceta Mesesnela. Sicer so na spomeniku v avli Univerze v Ljubljani na­vedena imena štirinajstih študentov in ene študentke Filozofske fakultete, ki so padli med drugo svetovno vojno,122122 Za podatke se zahvaljujem ge. Tatjani Dekleva, ki je evidentirala imena na spominskem stebru. manjka pa ime Vere Moskovic, študentke pe­dagogike judovske vere, ki je oktobra 1944 umrla v Auschwitzu.123123 Na Levstikovi 15 pa ima Vera Moskovic spomenik – spotikavec. Na dan osvoboditve je bil aretiran dekan Filo­zofske fakultete Kelemina, ki se politicno nikoli ni udejstvoval, a je bil v Ljubljani predsednik Angle­škega kluba. Tri tedne je bil v zaporu, kjer ni bil niti enkrat zaslišan, nato pa so ga izpustili.124124 V. Molč, op. cit., 506. V juniju je sledila cistka na univerzi. Rektor Kos je pricakoval, da bo zajela predvsem profesorje, ki so odšli v tujino in niso opravljali službenih obveznosti, a na plenar­ni seji terenskih odborov OF je bilo poudarjeno, da je ureditev personalnih zadev na univerzi politicna zadeva in spada v kompetenco terenskih odborov. Takšnemu stališcu sta nasprotovala le clana terenske­ga odbora s Filozofske fakultete, in sicer rektor Kos in dekan Kelemina.125125 A. Gabric: Odpušcanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politicno-ideoloških razlogov. Objave 6 (2000), 15. Nova oblast je podprla stališce, da gre za politicno in ne formalnopravno vprašanje, ministrstvo za prosveto je s tem odvzelo vodstvu uni­verze pravico reševanja personalnih vprašanj.126126 Ibidem, 16. Avgusta 1945 je minister za prosveto Ferdo Kozak z odlokom iz dotedanje službe in položaja odstavil namešcence, ki so pobegnili iz Slovenije v zamejstvo. Na Filozofski fakulteti je to dolete­lo Ljudmilo Dolar-Mantuani, prvo jugoslovansko docentko petrografije, in Riharda Zupancica, ki je honorarno predaval matematiko. Isti odlok je neka­tere namešcence z 31. 8. 1945 poslal v stalni pokoj. Na tem seznamu sta se znašla klasicni filolog Fran Bradac in pedagog Karel Ozvald, ki je v preteklosti sodeloval na tecajih propagandnega odseka Pokra­jinske uprave Leona Rupnika.127127 B. Godeša, op. cit., 346. Manj jasno pa je, kakšni so bili Bradacevi »grehi«, morda anglofilska nastrojenost.128128 D. Movrin: Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj in Fran Petre: latinšcina in gršcina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni. Keria 15 (2013), 153. France Veber je bil edini profesor Fi­lozofske fakultete, ki je bil predan Sodišcu narodne casti. Moleta njegova aretacija ni presenetila, saj naj bi napisal clanek o Hitlerju za mladino.129129 V. Molč, op. cit., 506–507. Najverje­tneje ni šlo za clanek, ampak za predavanja, ki jih je imel v okviru protikomunisticnih predavanj za sre­dnješolske profesorje in v okviru nemške akademije v Ljubljani. Decembra 1944 je Veber na takšnem predavanju zavrnil marksisticno pojmovanje zgodo­vine in poudaril, da cloveško jedro – misel in volja – ustvarja zgodovino. Pri znanstveniku zgodovinarju je poudarjena misel, pri vojaku, borcu za nov svet, pa volja. Na koncu predavanja je glorificiral novi boj Evrope.130130 Predavanje prof. Vebra. Clovek in zgodovina. Slovenec 72/276 (1. 12. 1944), 2. Ko je še konec februarja 1945 predaval uradnikom v Logatcu, so v propagandni službi za­pisali, da je bilo to »bolj z gospodarsko filozofskega stališca«, ni pa bilo politicnega obravnavanja.131131 AS 1912 IV F 115/III. Ker sta amnestija in ukinitev sodišc prehiteli predvide­ni postopek, so Vebra takoj upokojili.132132 A. Gabric: Odpušcanje, 18. Ceprav je v stranko NSDAP vstopil šele januarja 1945, pa so v Gradcu odpustili Balduina Sario, ki je bil tam tri leta direktor Arheološko-epigraficnega seminarja133133 Walter Höflechner: Das Fach »Geschichte« an der Philosophischen resp. Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Graz. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 2015, 402. J. Mlinar: Balduin Saria, 395. Graška univerza je iz Ljubljane želela informacij o njegovih medvojnih aktivnostih,134134 ZRSSFF, 16. 11. 1946. ocitalo se mu je stike s šefom ptujskega gestapa in nošnjo nemške uniforme.135135 J. Mlinar: Balduin Saria, 395. Avgusta 1945 je bila prva seja Fakultetnega sve­ta v osvobojeni Jugoslaviji, udeležil se je je tudi Oc­virk, ki se je vrnil iz Dachaua. V zimskem semestru 1945/46 je Ilešic zacel predavati geografijo SSSR, Fakultetni svet pa je sklenil, da sta potrebni tudi novi stolici za zgodovino narodov Sovjetske zveze ter za rusko literaturo.136136 ZSFSFF, 23. 2. 1946. Ceprav je Preobraženski prevajal slovensko gradivo za pariško mirovno konferenco, prosvetno ministrstvo ni potrdilo njegovega imeno­vanja za izrednega profesorja.137137 Ž. Oset: Akademska kariera Nikolaja Fjodorovica Preobraženskega, op. cit., 140. Ocitno mu je škodila knjiga Stalin Sergeja Vasiljevica Dmitrijevskega, ki jo je prevedel že leta 1938. Udbo so motile preva­jalceve opombe, »ki imajo ocitno protisovjetsko ten­denco«.138138 ARS. AS 1931, serija Lm, št. 100, 194134. Sicer je Preobraženski 7. julija 1945 v pismu Antonu Ocvirku razložil genezo prevoda in omenil govorice, da ga sumijo fašisticne propagande, širjenja napacnih podatkov o SSSR in žaljenja vodilnih sovjetskih osebnosti. Podatek, da sta Stalinovi petletki terjali 14, 8 milijona življenj, je bil prehud. Tajna služba se je takoj po vojni precej poglabljala v prevajalski opus Preobraženskega. V knjigi Zacarani romar (in ne Za­carani roman, kot je navedeno v dokumentu) Niko­laja Semjonovica Leskova jo je motila nekajvrsticna opomba, v kateri je prevajalec zapisal, da so boljševiki unicili veliki samostan Solovki na Soloveškem otocju in izrabili surovo podnebje za najstrašnejšo izmed svojih jec.139139 ARS AS 1931, serija Lm, št. 100, 194134. Sicer pa naj bi Kidric Preobraženskemu zaupal, da ni važno slovnicno znanje rušcine, ampak je glavni namen ucenja tega jezika, da se komunizem širi, za kar pa ni sposoben.140140 Ž. Oset: Akademska kariera Nikolaja Fjodorovica Preobraženskega, op. cit., 139. Cim prej so želeli organizirati tudi predavanja iz dialekticnega materializma, Boris Ziherl naj bi bil pripravljen od casa do casa prevzeti nekaj predavanj, Fakultetni svet pa je menil, da so poleg tega potrebna še sistematicna predavanja, in sklenil povabiti Cene­ta Logarja, ki je bil v manj kot mesecu izvoljen za izrednega profesorja.141141 Zapisnik izredne seje Sveta Filozofske fakultete (ZISSFF), 17. 12. 1946 in 11. 1. 1947. Vrnil se je tudi Jean Lacroix, ki ga je minister za prosveto imenoval za brezplacne­ga predavatelja za francosko književnost.142142 P. Vodopivec: Francoski inštitut, 45. V korist nekdanjega predavatelja Otta Drünnerja, ki je bil v taborišcu za vojne ujetnike, pa je prical prof. Kele­mina in izpovedal, da je nemški lektor v pogovorih kritiziral nacisticni režim.143143 ZAMU I – 10/163. Drünner, Otto. Personalna mapa. Zelo zanimivo je, da je Kelemina, ki je anglistiko poslušal še v Gradcu pri slavnem Karlu Luicku, po letu 1946 predaval samo še angleško historicno slovnico in zgodovino angleške književnosti; v naslednjih letih ni bilo nemcisticnih predavanj. V poletnem semestru 1947 je bila fakul­teta tudi prvic uradno razdeljena na dva oddelka, in sicer na humanisticni in realisticni (pozneje matema­ticno-prirodoslovni). Na filozofiji se je novi izredni profesorici Almi Sodnik prikljucil Logar, Vebrov doktorant, a ne vec ucenec, ki je pozneje – kot že receno – predaval historicni in dialekticni materiali­zem, na pedagogiki pa je Stanko Gogala sam vodil vsa predavanja. Upokojenega Bradaca je na klasicni filologiji nasledil Anton Sovre, ki ni imel doktora­ta, kar pa je dopušcala nova uredba o univerzitetnih oblastvih, saj je bil za rednega ali izrednega profesorja lahko imenovan priznan strokovnjak ne glede na formalne kvalifikacije.144144 D. Movrin: Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj in Fran Petre, 159. Kmalu po nastavitvi pa je dobil enoletni študijski dopust za prevajanje Iliade. Romanski filologiji se je prikljucil Stanko Škerlj, ki je bil doslej profesor italijanistike v Beogradu. Na zgo­dovini sta zacela predavati Gregor Cremošnik145145 V zvezi z njegovim imenovanjem so zanimiva zlasti pisma M. Kosu iz leta 1945. Cf. Pisma Gregorja Cremošnika. Ljubljana: SAZU, 2016. in Bogo Grafenauer. Prvi, ki je že leta 1915 pri Matiji Murku v Gradcu doktoriral s tezo o junackem mej­danu v slovanskem ljudskem pesništvu, se je osredinil na zgodovino Balkana, drugi na zgodovino Slovencev. Pozneje so ustanovili še novo stolico za zgodovino narodnoosvobodilne borbe, ki jo je vodil Metod Mi­kuž.146146 ZRSSFF, 1. 7. 1947. To je bila prva katedra za to zgodovinsko ob­dobje na kateri od jugoslovanskih univerz.147147 Ignacij Voje: Utrinki iz spominov na prof. Metoda Mikuža. Mikužev zbornik. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999, 402. Molč se je novembra 1945 vrnil na Poljsko,148148 Del njegove zapušcine (Spuscizna 81, Molč, Wojslaw) se nahaja v Archiwum Uniwersytetu Jagillonskiego. Josip Klemenc je v študijskem letu 1946/47 prevzel mesto profesorja za anticno zgodovino in klasicno arheologijo, nasled­nje leto pa je profesuro nastopil Josip Korošec, ki je leta 1939 na Karlovi univerzi pri mentorju Bedrichu Hroznem promoviral iz prazgodovine Ljubljanskega barja, poslej pa bo predaval prazgodovinsko in staro­slovansko arheologijo.149149 P. Novakovic: Zgodovina arheologije na Univerzi v Ljubljani, 12. V šolskem letu 1947/48 so zaceli poucevati nove zahodnoslovanske jezike. Roz­ka Štefan je prevzela poljski, Viktor Smolej slovaški, Boris Urbancic pa ceški lektorat.150150 Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani. Ur. Špela Sevšek Šramel in Jozef Pallay. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. Sedemdeset let poucevanja poljskega jezika v Ljubljani. Ur. Maria Wtorkowska, Maria Waclawek in Lidija Rezonicnik. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. Kmalu nato je s predavanji iz bolgarske slovnice zacel še Simeon He­sapciev, tedaj edini tuji lektor na fakulteti, njegovemu predcasnemu odhodu pa je botrovalo poslabšanje od­nosov med Jugoslavijo in drugimi vzhodnoevropski­mi komunisticnimi državami.151151 A. Gabric: Simeon Hesapciev – prvi lektor bolgaršcine na Univerzi v Ljubljani. Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi. Ur. Žarko Lazarevic in Aleš Gabric. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, 119–233. Leta 1948 se je Almi Sodnik kot druga predavatelji­ca prikljucila še slavistka Marja Boršnik. »Nikdar v živ­ljenju si kot ženska nisem mogla predstavljati, da bi lah­ko prišla na univerzo,« je izjavila dvajset let pozneje.152152 Francka Premk, Eva Premk Bogataj: Marja Boršnik. Prva dama slovenske slavistike. Kranj: Gorenjski muzej, 2015, 197. Konec štiridesetih let so bili novih politicnih pritiskov deležni profesorji, ki so sodelovali z OF. Spomladi leta 1947 so lektorja Lacroixa z univerze nepricakovano obvestili, da bo moral prenehati pre­davati na Filozofski fakulteti,153153 P. Vodopivec: Francoski inštitut, 49. ceprav je pred voj­no pomagal levicarskim intelektualcem. Ker je prof. Mikuž smrtno obsodbo pisatelja Narteja Velikonje oznacil za justicni zlocin, so zaceli nadzorovati tudi njegova predavanja.154154 I. Voje: Utrinki, 402–403. Leta 1948 minister Jože Potrc ni potrdil Ocvirkovega imenovanja za rednega profe­sorja, ceš da vse njegovo strokovno delo preveva »naši sodobni ideologiji povsem tuja miselnost«.155155 Arhiv FF. Personalna mapa. Ocvirk, Anton. Jože Potrc: Pismo rektoratu, 3. 8. 1948. Takšno oceno si je nekdanji vodja univerzitetnega odbora OF prislužil, ker si je drznil kritizirati nekatere sodobne slovenske romane socialnega realizma. Tudi Seminar za primerjalno književnost se je moral scasoma po sovjetskem zgledu preimenovati v Seminar za sve­tovno književnost. A veliko hujšo obsodbo je doživel profesor, ki ga je pred leti skupaj z Ocvirkom tudi sramotil pronacisticni tisk: prof. Logar je bil kot in­formbirojevec poslan na Goli otok, kjer se ni odrekel svojim prosovjetskim stališcem in bil zato deležen najhujše oblike kazni.156156 A. Gabric: Odpušcanje, 22. Ko je dekan Fakultetnemu svetu porocal, da je ministrstvo za prosveto odlocilo, da Logarja odstranijo iz službe,157157 ZRSSFF, 11. 3. 1949. je fakulteta spet ostala brez predavatelja dialekticnega materializma. 158158 Seznam predavanj za zimski semester 1947/48. Ljubljana: Univerzitetna tiskarna, 1947, 17. Ministrstvo je leta 1947 potrdilo osnutek uredbe fa­kultete, ki doloca diplomske izpite, humanisticni od­delek je imel naslednje skupine: 11/12, 11/12, 11/14, 11/15, 11/19, 11/20; 12/11, 12/19, 12/20; 13/11, 13/12, 13/13, 13/14, 13/15, 13/19, 13/20; 14/11, 14/12, 14/13, 14/14, 14/15, 14/19, 14/20; 15/11, 15/12, 15/13, 15/14, 15/15, 15/19, 15/20; 16/7, 16/18, 16/19, 16/20; 17/16, 17/19, 17/20; 19/20; 20/19. 11. slovenski (shr.) jezik s književnostjo, 12. ruski jezik s književnostjo, 13. romanski jezik (francošcina ali italijanšcina) s književnostjo, 14. germanski jezik (anglešcina ali nemšcina) s književnostjo, 15. klasicni jeziki (latinšcina ali gršcina) s književnostjo, 16. zgodovina, 17. umetnostna zgodovina, 18. etnologija z etnografijo, 19. filozofija, 20. pedagogika. Geografija (7) je sodila v prirodoslovni oddelek in so jo študenti lahko kombinirali z meteorologijo, mine­ralogijo, zgodovino, filozofijo in pedagogiko. Vecino strokovnih skupin tega oddelka so lahko kombinirali tudi s filozofijo in pedagogiko. Predmet A je tvoril glavno, predmet B pa vzpo­redno stroko. Diplomski izpiti so se delili v prip­ravljalni in zakljucni izpit. Pripravljalni izpiti so bili sestavljeni iz vec delnih izpitov, zakljucni pa iz klavzure in ustnega izpita. Za izpit iz B-predmeta je zadostovalo že šest semestrov. Nova uredba je odpra­vila C-izpite in bila z nekaterimi popravki in novimi kombinacijami v veljavi vec kot pol stoletja. Dne 23. marca 1950 je bila zadnja seja, na kateri sta še sodelovala humani­sticni in prirodoslovno-matematicni oddelek. Dekan Jovan Hadži je pou­daril, da se oddelka razhajata prijateljsko, kot sta trideset let tudi živela. Poudaril je, da ob locitvi ni starejšega in mlajšega brata, »ostanemo enaki in zato rešujmo v bodoce vse stvari enako prija­teljsko«.159159 Zapisnik zakljucne seje Filozofske fakultete v dosedanjem sestavu, 23. 3. 1950. Takoj nato je bila konstitutivna seja na novo osnovane Filozofske fakultete, ki pa je te­daj za dobro desetletje izgubila študij geografije. Glavni problem fakultete je bila starostna struk­tura profesorskega zbora, saj je imela na zacetku akademskega leta 1950/51 13 rednih profesorjev, katerih povprecna starost je bila dvainšestdeset let in pol. Trije so bili rojeni še v sedemdesetih, veci­noma pa v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Vsi so se šolali na univerzah na Dunaju, v Gradcu ali Fribourgu. Le dva profesorja, ki sta deloma študirala tudi v Parizu, sta promovirala na ljubljanski univerzi. Grafenauer je zapisal, da je tedaj nastopila »menjava sijajne prve generacije univerzitetnih uciteljev z novimi, ki so jim vojne in povojne razmere marsikdaj ovirale tisti stik s svetovno znanostjo, ki so ga dobili nekdanji uci­telji že med svojim študijem […] v stari Avstri­ji«.160160 Bogo Grafenauer: Filozofska fakulteta. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani,197. Od trinajstih profesorjev so štirje umrli v naslednjih osmih letih, pet pa se jih je upokojilo do konca desetletja. Pokojna profesorja Ramovša in Stojicevica sta scasoma zamenjala Rudolf Ko­laric in Emil Štampar, upokojenega Nahtigala pa France Tomšic. Po nenadni Keleminovi smrti maja 1957 je ger­manistika ostala brez profesorja, šele dve leti po­zneje se je s študijo o Melvillovem romanu Moby Dick habilitiral Janez Stanonik. Prvega docenta za nemški jezik in književnost – Dušana Lud­vika – je fakulteta dobila šele leta 1962. Vodstvo Seminarja za germansko filologijo pa je zacasno prevzel vsestranski prof. Grošelj. Po Cremošnikovi smrti leta 1958 pa je tudi balkanistika ostala brez predavatelja. Med omenjenimi rednimi profesorji iz leta 1950 pa je bila osebnost, ki je kljub visoki starosti šele za­cela svojo ljubljansko univerzitetno kariero: Mihajlo Rostohar. Po doktoratu na dunajski univerzi O hi­potezah in njihovem spoznavno-teoreticnem pomenu se je habilitiral v Pragi in se že leta 1919 pripravljal na akademsko kariero na naši fakulteti, ki pa jo je zaradi sporov nadaljeval v ceški prestolnici. Na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Brnu je ustanovil psihološki oddelek in tam leta 1928 postal redni pro­fesor. Po upokojitvi je postal še rektor Visoke social­ne šole. Ker mu po informbiroju Cehi kljub funkciji niso vec izdali potnega lista, je ostal v Sloveniji.161161 Njegovo medvojno usodo opisujejo tudi avtorji knjige Kalendarium Masarykovy univerzity (1919–2019). Brno: Masarykova uni­verzita, 2019, 74. V Rostoharjevi personalni mapi je poleg mnenja habilitacijske komisije še prošnja prof. Chmelara iz leta 1963, naj se zaslužnemu profesorju izplaca pokojnina, saj v Jugoslaviji ni ostal po lastni krivdi. Archiv Masarykovy univerzity. Rektorat MU. A 2. Osobni spisy 13/1. Rostohar Mihajlo. Leta 1950 je na Filozofski fakulteti zacel predavati obco psihologijo, nato pa je ustanovil še Inštitut za psihologijo. Poleti 1950 pa se je profesorskemu zboru priklju­cil Anton Slodnjak, dotedaj izredni profesor v Za­grebu,162162 ZSSFF, 24. 6. 1950. ki bo z nemajhnim vplivom na študente po­membno zaznamoval naslednje desetletje. Leta 1951 je fakulteta dobila prvo redno profesorico Almo Sodnik, ki je naslednje leto postala tudi prva dekanja, tedaj edina na jugoslovanskih univerzah.163163 Stanko Gogala: Alma Sodnik. Beseda ob krsti. Naši razgledi, 14, 6. 3. 1965, 94. Samostojno življenje fakultete je bilo kratkotraj­no. Septembra 1954 je dekan prof. Korošec Fakul­tetnemu svetu sporocil odlok Izvršnega sveta LRS, da se morata Prirodoslovno-matematicna in Filo­zofska fakulteta spet združiti v eno Prirodoslovno­-matematicno-filozofsko fakulteto, tudi Ekonom­ska in Pravna fakulteta sta doživeli podobno usodo. Odlok o združitvi sorodnih fakultet naj bi bil zaca­sen in prehoden do sprejetja novega republiškega zakona o univerzah in statuta univerze in fakultet, ki bo dolocil dokoncno strukturo in organizacijo univerze. Dotedanje fakultete obstajajo naprej kot oddelki. V zapisniku je najti naslednji zapis, ki dob­ro povzema splošno razpoloženje: »Svet sprejme sporocilo na znanje, obžaluje pa, da je Filozofska fakulteta že drugic pri reorganizaciji visokega šol­stva imenovana v naslovu na drugem mestu (prvic ob združitvi 1949 v uredbi o fakultetah univerze), dasi je fakulteta maticna in na Univerzi najmoc­nejša.«164164 ZRSSFF, 28. 9. 1954. Najpomembnejša novost je bila volitev clanov Fakultetnega sveta.165165 A. Gabric: Reforma visokega šolstva 1954–1961 ali kako uniciti univerzo. Nova revija 13 (1994), 109. Konec leta 1954 se je po novih pravilih prvic konstituiral Fakultetni svet, od enajstih clanov so bili štirje predstavniki fakul­tete, eden je zastopal študente, šest pa je bilo t. i. zunanjih clanov (med njimi so bili direktorji Dr­žavne založbe Slovenije, Drame in Klasicne gim­nazije, ljudski poslanec, pa tudi profesor Medicin­ske fakultete), ki jih je izvolila Ljudska skupšcina LRS. Predsedniki svetov so bili praviloma voljeni iz zunanjih clanov, edina izjema je bila prav Priro­doslovno-matematicna-filozofska fakulteta, kjer je predsednik sveta postal prof. Svetozar Ilešic.166166 Ibidem. Ta je že na drugi seji dal v razpravo vprašanje o razdru­žitvi fakultete, s cimer je soglašal profesorski zbor obeh oddelkov. Eden od zunanjih clanov je menil, da združitev narekuje potreba po dvigu pedagoške in metodicne ravni srednješolskih kadrov. Pedago­ško delo, ki se bo vodilo enotno iz enega centra, da bo uspešneje usmerjalo slušatelje k pedagoške­mu smotru. Združitev je podprl tudi predstavnik študentov. Dekan pa je pojasnil, da sta z upravnega vidika združeni fakulteti okoren organizem in je delo v njem zapleteno in dolgotrajno, saj o vsakem vprašanju najprej razpravljata oddelka zase in šele nato fakultetna uprava. Tudi Zagreb in Beograd ne razmišljata o takšni organizacijski obliki, ki je si­cer obicajna le pri nerazvitih fakultetah. Svet je s petimi glasovi proti štirim izglasoval ponovno loci­tev.167167 Zapisnik Fakultetnega sveta PMF fakultete (ZFSPMFF), 14. 2. 1955. Ceprav notranji clani niso imeli vecine, so se sej udeleževali resneje kot zunanji. To je novembra 1955 na seji Izvršnega komiteja CK ZKS, na kateri so razpravljali o problemih družbenega upravljanja na univerzi, izpostavil Boris Ziherl. Boris Kraigher, predsednik Izvršnega sveta, je tedaj poudaril, da se na nekaterih fakultetah (npr. Filozofska fakulteta) utrjuje sovražni kader, kritiziral pa je tudi delovanje komunistov na univerzi.168168 AS 1589 Te 7. Seja IK CK ZKS, 28. 11. 1955. Ker novost ni prinesla pricakovanih rezultatov, namrec premoci politicnih nad strokovnimi clani svetov, je bilo nujno spre­meniti njihovo sestavo.169169 A. Gabric: Reforma visokega šolstva, 109. Že januarja 1956 je prof. Ilešic prosil za razrešnico, ker je menil, da bo delo Fakultetnega sveta bolj uspešno, ce bi mu predse­doval zunanji clan. Aprila 1956 se je konstituiral nov Fakultetni svet, ki je imel štirinajst clanov, med katerimi so le štirje predstavljali profesorski zbor, eden študente, devet pa je bilo zunanjih clanov.170170 ZFSPMFF, 3. 4. 1956. Na tajnem glasovanju je bil z vecino glasov brez protikandidata potrjen France Kimovec, po izo­brazbi ucitelj, tedaj pa sekretar Glavnega odbora SZDL Ljubljana. Novi zunanji clani so na isti seji predlagali, da bi se v okviru Fakultetnega sveta os­novala vrsta komisij, ki bi se poglobile v življenje te fakultete. Ker doslej svet ni imel takšnih komisij, je bila fakultetna uprava do njih zadržana, predlagala pa je, da bi v te komisije pritegnili clane že obstoje­cih fakultetnih komisij.171171 Ibidem. Na koncu so ustanovili tri komisije: gospodarsko, študijsko in personalno, ki je bila sestavljena le iz clanov sveta. Zadnja je pos­tajala cedalje bolj pomembna, saj je novi zakon uve­del reelekcijo, ki jo je po novem moral potrditi tudi Fakultetni svet. Aprila 1957 je Kimovec poudaril, da razpis za ponovne volitve sodelavcev ni mišljen formalno, temvec je namen »izbrati kandidate, ki bodo najbolj ustrezali znanstveno-pedagoškim in družbeno-politicnim pogojem. Družbeno-huma­nisticne in prirodoslovne vede terjajo jasno opre­deljenih ljudi, ki morajo obvladati revolucionarno ideologijo casa. Ker je naloga univerze izobraziti napredno akademsko inteligenco s precišcenimi odnosi do vodece vloge delavskega razreda, mora biti kriterij že pri izbiranju asistentov in lektorjev na naši fakulteti jasen in brezkompromisen.«172172 ZSFSPMFF, 16. in 17. 4. 1957. (O tem so pozneje govorili tudi na seji IK CK ZKS, 14. 5. 1957. AS 1589 Te 7.) Na isti seji je bilo sporoceno, da personalna komisija ne soglaša z izvolitvijo asistenta Franceta Bernika, ker da izhaja iz rodbine, ki je bila v casu druge sve­tovne vojne »idejno nerazpoložena do NOB«. Ker se v casu svoje asistenture ni dovolj potrudil, »da bi si usvojil znanstveni svetovni nazor«, ni strokovno dosegel tiste stopnje, ki bi upravicevala domneve, da se bo razvil v znanstvenega sodelavca širšega ob­sega. Kljub izraženi podpori prof. Slodnjaka, ki je Bernika oznacil kot zelo vestnega asistenta, ta ni dobil podpore sveta.173173 Ibidem. Geografa Vladimirja Koko­leta pa je svet zavrnil, ker je med okupacijo služil kot prometni policist. Poskušali so zavrniti tudi Bredo Cigoj, predvsem ker je v disertaciji obravna­vala izrazito katoliškega pisatelja Paula Bourgeta.174174 Ibidem. Pozneje je bila izvoljena za asistentko, ceprav je eden od zunanjih clanov sveta menil, da je v diser­taciji sicer kriticno obravnavala estetsko ideologijo visoke francoske družbe, toda idealisticno, proc od materialisticnega naziranja, kar kaže, da kandidat­ka ne bi mogla napredno vzgajati študentov.175175 ZRSFSFF, 14. 1. 1958. Leta 1962 je Fakultetni svet iz ideoloških razlogov zavr­nil njeno ponovno izvolitev za asistentko in Cigo­jeva je ostala brez službe.176176 ZSFSFF, 21. 3. 1962. Leta 1957 sta se Prirodoslovno-matematic­na in Filozofska fakulteta spet locili in poleti se je konstituiral nov Fakultetni svet, ki ga je spet vodil France Kimovec, njegovo vodenje pa je zaznamovala t. i. afera Slodnjak. Marca 1956 je fakultetna uprava prof. Slodnjaku znižala obveznost v poletnem se­mestru 1955/56, ker je pripravljal knjigo za zbirko Grundriss der slavischen Philologie und der slavi­schen Kulturgeschichte.177177 Zapisnik seje fakultetne uprave PMF fakultete, 8. 3. 1956. Nekaj mesecev po tem, ko je knjiga Geschichte der slowenischen Literatur jeseni 1958 izšla pri ugledni založbi Walter de Gruyter, so o njej že razpravljali na seji predsedstva SZDL. Boris Kraigher, cigar oce Alojz se tudi pojavlja v knjigi, je tedaj izrekel znamenite misli: Na univerzi imaš lahko ordinarija za matemati­ko in fiziko […], ki nima pojma o družbenih in politicnih problemih. To je sicer slabo, vendar se da to prenesti, ce je dober matematik oziroma dober fizik. Ce ga imaš pa na tako izrazitem in obcutljivem mestu, kot je zgodovina slovenske literature, in ce ima takšen smisel za bistvene in življenjske probleme slovenskega naroda, je pa to naša lastna sramota.178178 A. Gabric: Socialisticna kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953–1962. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995, 243. AS 537. Š 28. Seja Predsedstva SZDL, 29. 1. 1959. 29. Nekatere je motila Slodnjakova zavestna protiko­munisticna usmerjenost. Kimovec, ki je Slodnjaku zameril zavzemanje za Bernika, je tedaj predsedstvu obljubil, da bodo pri prvi reelekciji »pospravili« še druge asistente.179179 A. Gabric: Socialisticna kulturna revolucija, 284–285. Kritiziral pa je celotno slavistiko, kjer da vsi uce samo literarno zgodovino in nihce vec – razen Antona Bajca – slovenskega jezika. Na seji so napovedali, da bodo kmalu izšle ostre kritike v casopisju. Te so poudarjale problematicno metodo in karakterologijo, prevec pozitiven odnos do stare Ju­goslavije, omenjanje Balantica, neomenjanje Kardelja in predvsem opisovanje Cankarjevega hlapca Jerne­ja kot Kristusovega naslednika. Jože Kastelic je zato monografiji ocital idejni in estetski subjektivizem,180180 Jože Kastelic: Subjektivizem ali znanost. Ljudska pravica (31. 1. 1959), 6–7. Vasilij Melik pa je pozneje svojo recenzijo zakljucil z naslednjimi besedami: »Mocno bo torej razocaran tisti v svetu in doma, kdor bo vzel njegovo knjigo v roke v domnevi, da bo videl, kako gleda znanstvenik socialisticne Jugoslavije na literarno zgodovino svo­jega naroda.«181181 Vasilij Melik: Velik korak nazaj. Slovenski porocevalec 20/53 (6. 3. 1959), 4. Dne 26. 2. 1959 je bila seja Zveze komunistov In­štituta za slovansko filologijo, na kateri so razpravljali o Slodnjaku. Edino Marja Boršnik – kot je razvidno iz njenega dnevnika – se je uprla zahtevi centralnega komiteja, da se profesorja odstrani s katedre, in javno vprašala, v cem je Slodnjakova pedagoška neustre­znost. Pravilno je tudi napovedovala, da bo nasilna odstranitev sprico Slodnjakove šestdesetletnice težko ucinkovala.182182 F. Premk, E. Premk Bogataj: Marja Boršnik, 299–300. Na sestanku, ki je potekal 17. 3. 1959, so Kimovec, Ziherl in Mikuž Slodnjaku povedali, da so kritike »zbudile pomisleke o pravilnosti njegove vzgoje univerzitetne mladine«.183183 ZSFSFF, 29. 4. 1959. Sestanek je 10. marca 1959 od dekana zahteval Kimovec zaradi kritik knjige, pa tudi ker se je pri reelekciji asistentov pojavil pri zunanjih clanih Sveta FF vtis dolocene neurejenosti slavisticne stolice, ki jo »povzroca predvsem pomanjkljiva skrb za idejno precišceno znanstveno metodo na njej«. Arhiv FF. Personalna mapa A. Slodnjaka. Ker njegovo delo »niti v znanstvenem niti v ideološkem pogledu ne ustreza današnji razvojni stopnji te vede v prikazu socialne politicne preteklosti ter karakterologije Slo­vencev« ter izpricuje »nekatera docela subjektivna in nesprejemljiva tolmacenja«,184184 Ibidem. je Kimovec profesorju sporocil, da ne more vec ostati clan fakultete, pac pa lahko še naprej znanstveno deluje in javno nastopa. Po treh dneh je Slodnjak privolil v upokojitev skla­dno z obljubo polne pokojnine, hkrati pa je zaprosil, da mu pismeno zagotovijo pravico do publiciranja in javnega nastopanja.185185 Arhiv FF. A. Slodnjak: Pismo Svetu FF, 20. marec 1959, Personalna mapa. Fakultetni svet je bil aprila o Slodnjakovi »prošnji« le obvešcen. Kot se je spomi­njal prof. Grafenauer, tedanji prodekan, svet v tem položaju ni mogel o Slodnjakovi odlocitvi niti raz­pravljati niti sklepati: »Bil je z njo samo seznanjen. To je bila tudi edina pot, ki je odvzela fakultetnemu profesorskemu zboru o tej stvari možnost sklepanja, ki bi po zakonu pripadala samo njemu.«186186 B. Grafenauer: Nekaj opomb k Zadnjemu srecanju s Tarasom Kermaunerjem. Glasnik Slovenske matice 14 (1991), 28. Grafe­nauer je tudi menil, da profesorski zbor ne bi podprl odstranitve, dekan in predsednik Fakultetnega sve­ta pa sta delovala brez pooblastila obeh teles.187187 Ibidem, 26–27. Po Vojetovi interpretaciji pa je dekan Mikuž Slodnjaku predlagal upokojitev, da ne bi spravil v zadrego dru­gih kolegov, saj jih vecina ne bi podprla izkljucitve.188188 I. Voje: Utrinki, 404. Sicer pa je na isti seji Fakultetnega sveta dekan po­rocal, da naj bi se angleški lektor Michael Scamell kompromitirajoce izrazil v zvezi z zadevo Slodnjak, zato bo predlagal prekinitev pogodbenega razmerja. Še pred omenjeno sejo je 21. 3. 1959 potekal tudi sestanek Kluba slavistov, ki so se ga poleg številnih študentov udeležili tudi mladinski funkcionarji in asistenti slavistike, primerjalne književnosti in zgo­dovine. Da pomeni Slodnjakova knjiga degradacijo slovenisticne znanosti, saj zanemarja utrjeno lite­rarno terminologijo in odklanja pozitivisticno in marksisticno metodo, je študente prepriceval asi­stent Dušan Pirjevec, ki je nato v Naših razgledih zacel objavljati obsežno kritiko. Študent slavistike Janez Stanic je tem stališcem oporekal, in Pirjevec je na koncu dejal: »Jasno, da mladi ljudje rebelirajo, tudi politicno, in bodo iz Slodnjaka skušali napra­viti zastavo. Ali ta zastava je raztrgana.«189189 Stanko Šimenc: Spomin na profesorja – v navzkrižju stroke in politike. Štirideset let pozneje. Literarnovedno srecanje ob stoletnici rojstva prof. dr. Antona Slodnjaka. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999, 79. Šimenc je zapis­nik sestanka objavil v svoji knjigi Med politiko in stroko. V istem casu pa je fakultetna uprava – skladno s Kimovcevo obljubo, a nikakor ne soglasno – zavrnila reelekcijo Štefana Barbarica, ker da se ni približal »naši druž­beni stvarnosti«.190190 ZSFUFF, 10. 4. 1959. Že prej pa so prekinili sodelova­nje z demonstratorjem Stankom Šimencem.191191 S. Šimenc: Spomin, 79. Bre­da Pogorelec se je vec desetletij pozneje spominjala, da so vsi ti dogodki potekali skrivoma, saj clani ko­lektiva niso smeli izvedeti za ozadja. Vse to je ško­dovalo medsebojnim odnosom in v marsicem pri­spevalo k »negativni hipoteki« zveze komunistov. 192192 Breda Pogorelec: Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Zbornik 1919–1999, 236. Kakorkoli že, Slodnjak je nato postal gostujoci pro­fesor na univerzi Johanna Wolfganga Goetheja v Frankfurtu na Majni, vecina akterjev pa se mu je pozneje opravicila. Ob tem pa je potekala tudi cistka v Seminarju za filozofijo, ki je bila tesno povezana tudi z Revijo 57, s katero je oblast obracunavala jeseni 1958. Že tedaj so se pojavljala vprašanja, kako so lahko sodelavci revije tudi asistenti na univerzi.193193 A. Gabric: Socialisticna, 275. Spet so posegli po reelekcijah kot sredstvu odstranitve. Marca 1959 je komisija zavrnila vlogo asistenta Tarasa Kermau­nerja za reelekcijo, ker naj bi bila njegova prizade­vanja premalo povezana z nalogami predmeta Uvod v družbene vede. Od 24 navzocih clanov fakulte­tne uprave sta se le dva vzdržala in se zanj zavze­la: Veljko Rus, ki je menil, da kandidatovo delo ni bilo nezadostno, saj je prevedel delo Razkroj uma Györgyja Lukácsa in vodil proseminarske vaje, ter Grafenauer s stališcem, da bi bilo prestrogo odklo­niti reelekcijo zaradi neizvrševanja obveznosti, ki za asistente niso fiksirane.194194 ZSFUFF, 9. 3. 1959. Grafenauer se je pozneje spominjal, da je Ziherl svoje stališce utemeljeval ta­kole: »To, kar gradim pri predavanjih in seminarjih, Kermauner v svojem delu s študenti podira!«195195 B. Grafenauer: Nekaj opomb, 31. Na aprilski seji Fakultetnega sveta se je že razpravljalo o zacasni odstranitvi Veljka Rusa iz službe, saj je bila zoper njega uvedena preiskava zaradi suma ka­znivega dejanja sovražne propagande. Dekan Mi­kuž je na seji prebral odlomke pisem, ki jih je iz tujine poslal sodelavcem Revije 57 in jih je javno tožilstvo poslalo dekanatu. Za Rusa se je spet zavzel le prof. Grafenauer, ki je menil, da bi morala biti pred glasovanjem osnovana posebna komisija, a je bil njegov predlog zavrnjen.196196 ZSFSFF, 29. 4. 1959. V petdesetih letih so zaceli reševati vprašanje prostorske stiske fakultete, ki je tedaj še vedno go­stovala v NUK. Že leta 1953 sta se Prirodoslovno­-matematicna in Filozofska fakulteta sporazumeli, da na zemljišcu ob križišcu Aškerceve in Goru­pove ulice sezidata skupno poslopje. Leta 1954 je rektor prof. Zwitter pozval Izvršni svet LRS, naj gradnjo vkljuci v investicijski nacrt za naslednji dve leti. Svoj poziv je utemeljeval z dejstvom, da se je število študentov po osvoboditvi potrojilo, število profesorjev pa podvojilo. Poudaril je tudi družbeno funkcijo, saj da je vzgoja vsakega bodo­cega izobraženca v celoti poverjena uciteljskemu kadru, ki ga dajeta ti dve fakulteti. Projekt, ki ga je pripravil arhitekt Stanislav Rohrman, je predvide­val, da bi obe fakulteti v stavbi imeli vsaka nekaj vec kot 3000 m˛. Ceprav je rektor poudarjal ideal­nost lokacije, je imela Tehnicna srednja šola veliko pomislekov, dokler ni fizik prof. Kušcar dokazal, da nova stavba pri osvetljenosti ne bo škodila so­sedi na drugi strani Aškerceve ceste.197197 Zahvaljujem se dr. Anji Dular, da mi je predala tozadevno dokumentacijo iz zapušcine prof. Zwittra. SI AS 1402. Od rektor­jevega poziva do izgradnje je trajalo kar osem let. Zlasti zapletena je bila selitev knjižnice Inštituta za slovansko filologijo, saj so se težaški delavci menda ustrašili tovora in odšli domov, dragoce­ne knjige pa so potem selili študenti.198198 Arhiv FF. Boris Paternu: Pismo dekanatu FF, 1. 7. 1961. Slovesna otvoritev je bila 16. 2. 1962. Tedanji dekan Emil Štampar, prodekan France Bezlaj in rektor Makso Šnuderl so poudarili kulturno in družbeno vlogo Filozofske fakultete ter izrekli »priznanje skrbi, ki jo je družba pokazala s tem, da je omogocila sezi­dati novo poslopje za fakulteto«.199199 Odprli so novo zgradbo Filozofske fakultete. Delo 4/47 (17. 2. 1962), 1. Ulica, poime­novana po štajerskem pesniku, pa bo poslej postala metonimija za fakulteto. Konec petdesetih let je prišlo do upokojitev ne­katerih profesorjev. Že ob ustanovitvi univerze so nekateri napovedovali, da bo prav menjava generacij predstavljala kriticno obdobje za kakovost Univerze v Ljubljani.200200 B. Grafenauer: Nekaj opomb, 21. Ker so profesorji pravocasno poskrbeli za nasledstvo, v glavnem ni bilo kriticnih situacij kot prej ob nenadnih smrtih. Leta 1957 se je upokojil prof. Stelč, ki je seminarsko kroniko zakljucil z na­slednjimi besedami: »Stolico za umetnostno zgodo­vino zapušcam po skoraj 20 letih z zavestjo, da se s tem koncuje druga faza v razvoju ljubljanske šole in da novi cas zahteva svoje, kar bo sevé tudi šoli dalo drug, želim samo, da še bolj uspešen znacaj.«201201 Seminarska kronika, jesen 1957. Stanetu Mikužu, profesorju za obco umetnostno zgodovino novega veka, sta se v zgodnjih šestdese­tih letih pridružila dva docenta, in sicer Luc Menaše ter Nace Šumi, ki sta zacela predavati srednjeveško obco umetnostno zgodovino oziroma jugoslovansko zgodovino umetnosti.202202 Nace Šumi: Oddelek za umetnostno zgodovino. Zbornik 1919–1999, 120. Po Zupanicevi upokojitvi istega leta je bil Vilko Novak desetletje edini, ki je predaval evropsko in južnoslovansko etnologijo, šele leta 1967 se mu je pridružil Vekoslav Kremen­šek. S tem se je poleg katedre za regionalno etnolo­gijo zasedla še katedra za obco in neevropsko etno­logijo.203203 Božidar Jezernik: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Zbornik 1919–1999, 175. Po Rostoharjevi upokojitvi leta 1959 sta njegovo delo nadaljevala Ivan Tolicic s predavanji iz mladinske psihologije in Levin Šebek, ki se je ukvarjal z industrijsko psihologijo. Pozneje se jima je pridružil še Vid Pecjak, ki je slovel tudi kot pi­satelj. V šestdesetih letih so lahko študenti izbirali med klinicno, industrijsko in šolsko psihologijo. 204204 Klas Brenk: Oddelek za psihologijo. Zbornik 1919–1999, 61. Istega leta kot Rostohar je bil upokojen Karel Oštir, scasoma ga je nasledil Bojan Cop, ki je pro­moviral s tezo o labialnih priponah v indoevropskih jezikih. Na zacetku šestdesetih let se je primer­jalnemu jezikoslovju prikljucila še orientalistika s predavanji Viktorja Korošca iz akadijšcine in su­meršcine ter lektoratom arabšcine. Na romanistiki pa se je Stanko Leben leta 1956 pred reelekcijo umaknil v pokoj, kar je ohromilo delo na francistiki, ki je imela poslej le profesorja jezika Antona Grada. Naslednji upokojitveni val je fakulteto dosegel v drugi polovici šestdesetih let. Upokojenega Stanka Škerlja je na italijanistiki leta 1966 nasledil Mitja Skubic, naslednje leto pa se je na francistiko kot docentka za francosko književnost vrnila Breda Ci­goj-Leben. Leta 1965 se je po skoraj štirih desetle­tjih delovanja upokojil nekdanji rektor Milko Kos, njegovo stolico za obco zgodovino srednjega veka pa je prevzel Ferdo Gestrin. Vasilij Melik je v tem obdobju zacel predavati slovensko in jugoslovan­sko zgodovino 19. stoletja, Ignacij Voje pa starejšo zgodovino južnoslovanskih narodov. 205205 Ignacij Voje: Oddelek za zgodovino. Zbornik 1919–1999, 82. Leta 1967 je odšel v pokoj nekdanji dekan Stanko Gogala, na pedagogiki je tedaj zgodovino šolstva predaval Vladimir Schmidt, leta 1960 pa se je tu habilitirala – kot tretja uciteljica Filozofske fakultete – Mili­ca Bergant, ki je uvajala predavanja iz pedagoške sociologije in predšolske vzgoje.206206 Mateja Ribaric: Bergant, Milica. Novi slovenski biografski leksikon. B-Bla. Ljubljana: ZRC SAZU, 2017, 317–319. Leta 1967 se je upokojil Milan Grošelj, istega leta pa sta bila kot docenta izvoljena dva naslednika, in sicer za grški jezik s književnostjo Erika Mihevc Gabrovec in za latinski jezik s književnostjo Kajetan Gantar.207207 Okolišcine svoje asistenture je Gantar popisal v avtobiografiji Zasilni pristanek. Ko se je konec leta 1963 upokojila Marja Boršnik, šele druga redna profesorica, je imela katedra za slo­vensko književnost že dva docenta, Borisa Paternuja in Franca Zadravca. Katedra za slovenski jezik je v šestdesetih letih obsegala skupini za slovenski jezik z zgodovino in stilistiko ter zgodovinsko slovnico z dialektologijo.208208 Breda Pogorelec: Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Zbornik 1919–1999, 237. Primerjalno slovnico slovanskih jezikov je leta 1959 prevzel France Bezlaj, historic­no slovnico slovenskega jezika Tine Logar, vec težav pa je predstavljal slovenski knjižni jezik s stilistiko, saj se je Anton Bajec, ki je predaval opisno slovnico, ob uvedbi reelekcij upokojil. Prof. Bezlaj je na zacet­ku šestdesetih let opozoril, da je imela slovenistika v zadnjih petnajstih letih le eno disertacijo in da ni strokovnjakov, ki bi napisali slovnico.209209 ZRFSFF, 23. 11. 1961. Situacija se je spremenila šele leta 1966, ko sta se habilitirala Breda Pogorelec in Jože Toporišic, ki je desetletje pozneje objavil Slovensko slovnico. Od šestdesetih let naprej je prevladalo stališce, da mora študij slovenskega je­zika enakovredno prikazovati sinhroni in diahroni uvid.210210 B. Pogorelec: Oddelek, 236. Na zacetku šestdesetih let so ustanovili še makedonski lektorat, ki ga je vodil Blaže Ristovski. Leta 1965 so organizirali prvi Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki se ga je udeležilo 25 udeležencev iz Evrope in ZDA.211211 Porocilo o delu Filozofske fakultete v študijskem letu 1964/65. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1965, 107–108. Na svetovni književnosti se je Antonu Ocvirku pridružil Dušan Pirjevec, ki je doktoriral s tezo o Ivanu Cankarju in evropski dekadenci. Leta 1970 pa se je habilitiral še Janko Kos, ki je promoviral s tezo o Prešernu in evropski romantiki. Kmalu so se tudi odlocili, da oddelek namesto oznake »svetovna knji­ževnost«, vsiljene po sovjetskem zgledu, spet prev­zame prvotni zahodnoevropski pojem »primerjalna književnost«.212212 Janko Kos: Ideologi in oporecniki. Spominjanja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Beletrina, 2015, 179. Tudi v šestdesetih letih je bilo delo posameznih kateder prekinjeno. Smrt Alme Sodnik leta 1965, ki je tudi po upokojitvi predavala zgodovino filozofije, je ohromila delo na filozofiji, saj ni bilo habilitiranih profesorjev. Šele istega leta se je habilitiral Vojan Rus za etiko, proti koncu desetletja pa še Boris Majer, Frane Jerman in Božidar Debenjak. Na arheologiji pa sta se v dveh letih poslovila prof. Korošec in prof. Klemenc, glavne arheološke predmete so nekaj casa izvajali zunanji honorarni profesorji. 213213 P. Novakovic: Zgodovina arheologije, 13. V šolskem letu 1961/62 se je geografija vrnila na Filozofsko fa­kulteto. Starejšima profesorjema Meliku in Ilešicu so se v tem obdobju pridružili mlajši kolegi. Na katedri za družbeno geografijo sta delovala Vladimir Kle­mencic in Igor Vrišer, na katedri za fizicno geografijo Ivan Gams in Darko Radinja, na katedri za regional­no geografijo pa Vladimir Leban in Jakob Medved. Leta 1962 so vse dosedanje inštitute in seminar­je preimenovali v oddelke, še prej pa so ustanovili dva nova. Novembra leta 1959 je fakultetno vodstvo predlagalo ustanovitev nove katedre za muzikologijo. Ker so nekateri videli v ucnem nacrtu pomanjkljivo­sti in se niso strinjali z nazivom, ceš da bi bil primer­nejši pojem zgodovina glasbe, se je zadeva zavlek­la.214214 ZSFUFF, 23. 11. 1959. Dragotin Cvetko, predlagatelj nove discipline, se je pozneje spominjal, da se clani fakultetne uprave niso veselili muzikologije, saj niso vedeli, kaj je njeno bistvo. Bali so se, da bo novi oddelek povzrocil hrup z muziciranjem na razne instrumente in jih motil tako v osebnih kot v študijskih prizadevanjih: »Ni jim bilo znano, da je muzikologija znanstvena disciplina, ki ji Nemci pravijo Musikwissenschaft. Šele, ko so slišali za to nemško razlicico, so skušali dojeti upravicenost in eksistenco te discipline, ki je že dolgo prisotna in uspešna na Zahodu.«215215 Dragotin Cvetko: V prostoru in casu. Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1995, 178. Cvetko je bil nato izvoljen za rednega profesorja za zgodovino slovenske in novejše svetovne glasbe in v šolskem letu 1962/63 je bil prvic razpisan študij muzikologije, na katerega se je vpi­salo dvanajst študentov.216216 Ibidem, 179. Cvetko je tedaj predaval južnoslovansko glasbo od baroka do moderne, hono­rarna sodelavca Vilko Ukmar in Marjan Lipovšek pa razvoj glasbe do renesanse oziroma analizo fuge in sonate ter tehniko instrumentalne partiture.217217 Cf. Matjaž Barbo: Slovenska muzikologija. Kratek prelet po zgodovini. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Februarja 1960 je fakultetna uprava potrdila usta­novitev katedre za sociologijo.218218 ZSFUFF, 15. 2. 1960. Novi oddelek, ki je bil šele drugi v tedanji Jugoslaviji, je v šolskem letu 1960/61 že razpisal enopredmetni in dvopredmetni študij sociologije.219219 Avgust Lešnik: Razvojna pot Oddelka za sociologijo. Petdeset let študija sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1960–2010). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 13. Ziherl je predaval obco sociolo­gijo, honorarni profesor Jože Goricar pa zgodovino družbene misli in metodologijo sociološkega razi­skovanja. Imeli pa so tudi predavanja iz statistike in politicne ekonomije. Dobrih pet let pozneje je tedanji predstojnik Anton Žun, sicer sociolog prava, fakulte­tni upravi predstavil oddelcni predlog, da bi se študij sociologije v celoti prenesel na Visoko šolo za politic­ne vede, saj ga je na fakulteti težko organizirati s kar 18 honorarnimi sodelavci.220220 ZSFUFF, 3. 6. 1965. Ker je vecina razpravljav­cev zavrnila možnost, da bi se fakulteta odrekla soci­ologiji, je oddelek pripravili nov predlog: sociologija bo ostala na fakulteti, a jo bo mogoce študirati le kot B-predmet.221221 ZSFUFF, 24. 6. 1965. Na zacetku leta 1966 je dekan porocal o zaskr­bljujoci financni situaciji, saj naj bi fakulteta v te­kocem letu dobila od 30 do 40 odstotkov manj sredstev kot v preteklem. Zanimive so rešitve, ki so jih predlagali nekateri sprico težke situacije. Rado Jan, zunanji clan Fakultetnega sveta, je predlagal, da bi morali stroke (npr. klasicna filologija), ki nimajo dovolj študentov, preusmeriti na druge vire financi­ranja, fakulteta pa bi morala javnosti ponuditi znan­stvenoraziskovalne usluge, od obcin bi lahko prejela denar za zgodovino NOB v njihovih krajih. Profe­sorji so takšne predloge zavrnili.222222 ZSFSFF, 31. 1. 1966. Na zacetku sedemdesetih let je postal lektor v Lju­bljani nemški pisatelj Gert Hofmann, ki je desetletje pozneje opisal ljubljansko filozofsko fakulteto v svojem romanu Fistelstimme (dobesedno piskajoc glas). Ceprav gre za roman o duševno neuravnovešenem cloveku, ki se izdaja za lektorja, avtor omenja študente slovecega profesorja F., ki »zaradi svoje ideološke neodvisnosti prihaja v spor z našimi oblastmi in je bil tudi že veckrat izkljucen iz partije«.223223 Gert Hofmann: Lektor v Ljubljani. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982, 80. Zahvaljujem se prevajalki dr. Katarini Bogataj Gradišnik za vse informacije. V tej omembi seveda ni težko prepoznati Dušana Pirjevca, v svetovljanskem dekanu pa Dragotina Cvetka; oba sta bila pomembna akterja pri študentski zasedbi Filozofske fakultete. 14. aprila 1971 je vec tisoc študentov zasedlo Aškercevo cesto, saj jih je motil hrup.224224 Povzemamo poglavje Zasedba Filozofske fakultete. Študentsko gibanje 1968–72. Ljubljana: Krt, 1982, 152–211. Za informacije se zahvaljujem tudi Milanu Jesihu. Zaradi neka­terih besed, izrecenih v govoru, je bil proti mlademu pesniku Milanu Jesihu, študentu primerjalne književ­nosti, uveden kazenski postopek. Deset dni pozneje je milica pred kazenskega sodnika poslala še petnajst študentov, ki so želeli mirno protestirati ob obisku francoskega premiera Jacquesa Chabana-Delmasa. 8. maja pa je milica prekršila nacelo eksteritorialnosti univerze, saj je vdrla v Filozofsko fakulteto, zaplenila plakate in v priporu zadržala Franeta Adama, štu­denta filozofije, ki je na pano zapisal: »Napocil je cas gverile, uprimo se avtoritarizmu in porajajocemu se kapitalizmu.« Proti Adamu je bil sprožen postopek na podlagi 118. clena kazenskega zakonika (sovražna propaganda). Iz solidarnosti do kolegov je izredna skupšcina razglasila zasedbo Filozofske fakultete, ki jo je podprl tudi dekan Cvetko. Prvo noc, 26. maja, je okoli sto študentov prespalo na fakulteti, naslednjega dne pa je vec profesorjev pripravilo posebna preda­vanja. Najbolj znano je bilo Radikalizem in revoluci­onarnost prof. Pirjevca, ki je imel povsem drugacna stališca kot dvanajst let poprej, a je gibanje spremljal z distanco. V predavanju je polemiziral z nekaterimi študenti, ki so si želeli gverilski boj, saj je sam zago­varjal poseben tip akcije: Akcija, ki ni nasilna, si drugega noce prilagodi­ti, ker nima cilja, marvec je uveljavljanje prav te družabnosti, je uveljavljanje clovekove odprtosti za socloveka, je postavljanje samega sebe pred drugega, je postavljanje sebe v pri-sotnost, pri cemer je treba vedeti, da je beseda sotnost iz­raz za bit. Gre torej za pri-biti, torej biti z, to je so-bit. Takšna akcija ni socialna akcija v tradici­onalnem pomenu besede, ni institucionalizirana akcija. Dogaja se zunaj institucij in je uveljavlja­nje tistega dela cloveka, ki se je v zmagi tehnike osvobodil iz institucij. S tem je omogocen tudi nov odnos do institucij.225225 Dušan Pirjevec: Radikalizem in revolucionarnost. Nova revija 6 (1987), 1481. V zvezi s tem je zanimivo tudi pricevanje Milana Dekleve v filmskem portretu Jabolko v snegu (RTV Slovenija, 1998). Študenti komparativistike so organizirali tudi recital poezije. Dne 27. maja so na Oddelku za sve­tovno književnost organizirali skupšcino, na kateri so lahko študentje verjetno prvic v naši univerzitetni zgodovini pred svojimi profesorji komentirali štu­dijski program, zahtevali obvezni seznam študijske literature in izrazili pomisleke nad mentorskim de­lom. Janko Kos je te dogodke takole ohranil v svojih spominih: Gneca v predavalnicah je bila velika. Protesti so segali do zahteve po odpravi izpitov in ocen, morda do nadomestitve avtoritarnih predavanj s svobodnimi debatami ali z necim podobnim. […] Potek je bil tak, kot se je spodobilo sloven­skim študentom – ne tako bucen kot v Franciji, Nemciji in Beogradu, temvec nežen in pesniški, brez silnih pretepov, pogromov in uporov, kar bi bilo morda po okusu nekdanjega oporecništva iz casa Perspektiv, Pucnikovih posegov v socialno politiko in študentskih simpatizerjev.226226 J. Kos: Ideologi in oporecniki. Spominjanja, 169–170. Dne 2. junija se je zasedba koncala, študente je obiskal visoki predstavnik Kavciceve vlade Ernest Petric. Okrožno sodišce pa je tudi odstopilo od pre­gona Franeta Adama, saj je verjelo, da je izraz gverila uporabil z zavestjo, da študente poziva k nenasilne­mu delovanju. Mesec dni pozneje je dekan porocal, da je štu­dentska akcija potekala v okviru dovoljenega in da študentje niso kršili obljub in zagotovil, ki jih je dal pred zacetkom zasedbe akcijski odbor. Akcijo pa je podprl tudi univerzitetni Pedagoško-znanstveni svet.227227 Zapisnik skupne seje Pedagoško-znanstvenega in Fakultetnega sveta filozofske fakultete, 25. 6. 1971. Jeseni istega leta so študenti objavili manifest, v katerem so zapisali, da so z zasedbo fakultete po­skušali postaviti temelje novi univerzi: »Osvobajamo univerzo, univerza osvobaja nas!« V letnem porocilu je Cvetko še enkrat omenil zasedbo, katere analizo in oceno bodo oskrbeli zgodovinarji, ko bodo ti do­godki toliko odmaknjeni, da jih bo mogoce presojati. Sam pa je menil, da bi morali študente v vecji meri pritegniti v delo svetov oddelkov, kjer bi lahko sode­lovali pri reševanju vecine problemov, ki se pojavljajo pri študiju.228228 Dragotin Cvetko: Dekanovo porocilo. Porocilo o delu Filozofske fakultete v študijskem letu 1970/71. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1972, 11. Na zacetku sedemdesetih let so študentje Filo­zofske fakultete prevzeli pobudo in oblasti, ki se je sklicevala na levicarske vrednote, pogumno nastavili kriticno zrcalo, profesorji pa so jih pri tem podprli. Filozofska fakulteta je po petih desetletjih dokoncno postala fakulteta študentov, ki vedo, kaj hocejo, in so svoja hotenja pripravljeni tudi udejanjiti! Nikoli ni bilo take pomladi kot leta enainsedemdeset. Na pusti modernisticni fasadi je troje nezaslišanih besed sprožilo smeh in dvignjen srednji prst in gnev in gibanje in ognjemet: Kamion ni bonbon! Ognjeni krst smo doživeli nekaj norih dni pozneje, ko smo zagledali kordon, ves cvrst in mrzel: takrat smo prišli do lastne meje … Pred tem pa eksplozija casa, srh, zasedba Filozofske fakultete, duh lip, ki veje prostost, pogum, dotlej neznan, študentka s smejoco se lepoto, jazz band, brkati Dekleva dirigira hrup sto enega instrumenta domišljije, ki šprica, lije, seva, dolgolasi Jesih predava o Dolini totalke, režimo se, nihce ne šteje dni … vse do dneva preboja, ko smo iz betonske barake faksa odšli na cesto in zasedli mesto, skrivaj sem razmnožil šmiraste letake z matrico na prastarem ciklostilu, skozi gosto mrežo teles in sloganov sem dolgo iskal prijatelje, trdo jedro gibanja, prostor se je že zibal in lebdel in piskal, ko sem jih našel, so bili v prvi vrsti, Jaša s pestjo v zraku pa Mladen in Branko, Tomaž in Jure in Marko, prijeli smo se za roke, kot da še zmeraj hodimo v vrtec, prizor nas je spremenil v prestrašene otroke, kordon milicnikov v neprebojnih jopicih, s celadami in šciti, pištolami in palicami, tedaj sem se spomnil in vzkliknil Policaj je palicaj!, a sem ga komaj slišal, nismo mogli vec nazaj, samo naprej, kricali smo, da prekricimo strah, Naprej! naprej! naprej! … in se usedli pred parlament … Spomnim se vonja po cvetocih lipah in toplem asfaltu in toplih dekletih, vonja hipa, ko sem bil mladenic, tako kot vsi, ko sem bil pesnik, tako kot vsi, ko sem bil upornik, tako kot vsi, in bil zaljubljen, tako kot vsi, in korakal naprej, tako kot le nekateri, tisti, ki se po štiridesetih letih srecamo v vecerih pred filofaksom, po predavanjih novim študentom, ki parlament obmetavajo z granitnimi kockami … Jašo sem zadnjic srecal prav pred parlamentom. Tako kot nekoc so cvetele lipe, vonj razkošnih vej je padal po stezicah Valvasorjevega parka, nikoli vec enakih. Šla sva mimo, bežna znanca, nakar sva se ustavila in samodejno dvignila pesti v zrak, in zavpila: Naprej! naprej! naprej! … A nisva šla naprej. Šla sva nazaj, drug k drugemu, se potrepljala po ramenih in sedla na plocnik. Brž je pritekel palicaj, za njim pa še njegov pribocnik, ki me je nazijal: Gospod, pri prici vstanite!, in zajecljal pred Jašo: Gospod poslanec, kaj pa vi tu?! Midva pa sva brez sramu sedela tam, na plocniku pred parlamentom, in se režala na ves glas, režala kot takrat, na dnu tiste davne pomladi, ko je študentom uspelo za dva tedna zasesti fakulteto in za dve uri cesto pred parlamentom …* * Dekleva in Jesih sta oba Milana in oba pesnika, Mladen in Marko sta Dolar in Uršic – oba filozofa, Branko je Gradišnik in pisatelj, Jure je Detela, pokojni pesnik, Tomaž je Wraber, kulturni novinar in dolgoletni predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, Jaša je pa Zlobec, pokojni pesnik, diplomat in politik, v casu te pesmi pa neformalni, karizmaticni voditelj študentskega gibanja in zasedbe FF spomladi 1971. Rokopis prve strani predavanja Rajka Nahtigala o stari cerkveni slovanšcini, zimski semester 1919/20 (Nahtigalova zapušcina. Biblioteka SAZU) Rokopis prve strani Prijateljevega predavanja, 8. 12. 1919 (Ivan Prijatelj. Rz NUK 973 II A/št. 56) Rajko Nahtigal Ivan Prijatelj Fran Ramovš Ivan Lunjak (vir: D. Movrin) Izidor Cankar Karel Ozvald Ljudmil Hauptmann Jakob Kelemina V seznamu predavanj dunajske univerze precrtana predavanja Václava Vondráka in Franceta Kidrica, predvidena v zimskem semestru 1920/21. Prvi je odšel v Brno, drugi v Ljubljano (Arhiv dunajske univerze). Artur Gavazzi (vir: Oddelek za geografijo) Nikola Radojcic France Kidric France Veber Vojeslav Molč Aleksandar Stojicevic Karel Oštir Fran Bradac Milko Kos Balduin Saria Anton Melik 1919 Slovanska filologija (Rajko Nahtigal, 31. 8. 1919) Slovenski jezik (Fran Ramovš, 31. 8. 1919) Novejše slovanske literature s posebnim ozirom na slovensko (Ivan Prijatelj, 31. 8. 1919) Klasicna filologija (Ivan Lunjak, sicer formalno imenovan 13. 11. 1920, a imel predavanja že decembra 1919) 1920 Umetnostna zgodovina (Izidor Cankar, 27. 1. 1920) Pedagogika (Karel Ozvald, 27. 1. 1920) Germanska filologija (Jakob Kelemina, 27. 1. 1920) Zgodovina srednjega veka in starejša zgodovina Slovencev (Ljudmil Hauptmann, 27. 1. 1920)56 Geografija (Artur Gavazzi, 19. 4. 1920) Zgodovina Srbov in Hrvatov (Nikola Radojcic, 20. 4. 1920) Starejše slovanske literature s posebnim ozirom na slovensko (France Kidric, 27. 8. 1920) Filozofija (France Veber, 30. 8. 1920) Anticna in bizantinska umetnostna zgodovina (Vojeslav Molč, 30. 8. 1920) Anticna zgodovina (Nikolaj Bubnov, 13. 11. 1920) 1921 Srbohrvatski jezik in literatura (Aleksandar Stojicevic, 5. 2. 1921) 1922 Primerjalno indoevropsko jezikoslovje (Karel Oštir, 8. 3. 1922) 1923 Grški jezik in književnost (Fran Bradac, 8. 8. 1923) 1928 Romanska filologija (Franc Šturm, 1. 3. 1928) Znanstvene skupine, iz katerih so se opravljali diplomski izpiti55 Milan Grošelj France Stelč Anton Ocvirk (vir: Tadej Ocvirk) Fran Zwitter 2 Predvojna, vojna in povojna leta (1939–1949) Niko Zupanic Stanko Leben Selitev Slovanskega seminarja v Univerzitetno knjižnico. Slovenec 69/128a (1. 6. 1941). 8. izrezek iz Nahtigalove zapušcine. Biblioteka SAZU Programmi dei corsi / Seznam predavanj (letni semester 1942) V požaru 29. januarja 1944 so poleg Velike citalnice zgoreli tudi romanisticni, germanistic­ni, klasicni in primerjalnojezikoslovni seminar Filozofske fakultete (vir: Rz NUK). Fran Šturm Avtobiografija Riharda Zupancica, 1947 (vir: Arhiv Tehnicne univerze v Gradcu. ATUG, Rektoratsakten 184, ex 1947) Josip Korošec s študenti arheologije Cene Logar Stanko Gogala Nikolaj Preobraženski Anton Sovre Gregor Cremošnik Metod Mikuž Bogo Grafenauer Svetozar Ilešic (vir: Oddelek za geografijo) Alma Sodnik Marja Boršnik Jože Plecnik: Nacrt za rektorsko verigo, 1929 (Muzej za arhitekturo in oblikovanje) Profesorji Filozofske fakultete – rektorji (1919–1954) Josip Plemelj (1919/20) France Kidric (1923/24) Rajko Nahtigal (1927/28) Fran Ramovš (1934/35) Milko Kos (1941–1945) Anton Melik (1946–1950) Fran Zwitter (1952–1954) Študijske kombinacije na Filozofski fakulteti158 3 Obdobje gradnje in razgradnje (1950–1971) Inštitut za slovansko filologijo leta 1957 1. vrsta zgoraj (od leve proti desni): Viktor Smolej, Rudolf Železnik, Franc Jakopin, Štefan Barbaric, Boris Paternu 2. vrsta: France Bernik, Emil Štampar, France Tomšic, Greta Andric, Milena Fajdiga, Bratko Kreft, Irma Ožbalt, Marja Boršnik, Stanko Šimenc 3. vrsta: Rudolf Kolaric, Rozka Štefan, Anton Bajec, Anton Slodnjak, Nikolaj F. Preobraženski, Alfonz Gspan (vir: Oddelek za slovenistiko) Seznam zadnjih Rostoharjevih predavanj na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Brnu v akademskem letu 1947/48 (Arhiv Masarykove univerze v Brnu) Seznam Inštitutov in Seminarjev na Filozofski fakulteti, njihova lokacija in predstojniki, jeseni 1954 Inštitut za pedagogiko. Vegova 4. Predstojnik: Stanko Gogala. Inštitut za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko. Turjaška 1. Predstojnik: Karel Oštir. Inštitut za psihologijo. Parmova 33. Predstojnik: Mihajlo Rostohar. Inštitut za slovansko filologijo s seminarji za sloven­ski jezik, za slovensko književnost, za srbohrvat­ski jezik s književnostjo, za ruski jezik s književ­nostjo. Turjaška 1. Predstojnik: Anton Slodnjak. Inštitut za zgodovino. Turjaška 1. Predstojnik: Gregor Cremošnik. Seminar za arheologijo. Vegova 4. Predstojnik: Josip Korošec. Seminar za etnologijo. Turjaška 1. Predstojnik: Niko Zupanic. Seminar za filozofijo. Turjaška 1. Predstojnik: Alma Sodnik. Seminar za germansko filologijo. Trg revolucije 11. Predstojnik: Jakob Kelemina. Seminar za klasicno filologijo. Turjaška 1. Predstojnik: Milan Grošelj. Seminar za romansko filologijo. Turjaška 1. Predstojnik: Stanko Škerlj. Seminar za svetovno književnost in teorijo književ­nosti. Turjaška 1. Predstojnik: Anton Ocvirk. Seminar za umetnostno zgodovino. Turjaška 1. Predstojnik: France Stelč. Anton Slodnjak Slodnjakova monografija Rohrmanov nacrt Filozofske fakultete (Zgodovinski arhiv Ljubljana) Slovesna otvoritev novih prostorov Filozofske fakultete, 16. 2. 1962. Na sliki je tudi Alma Sodnik, ki je bila slušateljica že v zimskem semestru 1919/20 (ZAMU). France Stelč s študenti Ivan Tolicic pri vajah iz otroške psihologije (ZAMU) Vid Pecjak pri eksperimentalnem delu (ZAMU) Jože Toporišic Dušan Ludvik Kajetan Gantar Boris Paternu Franc Zadravec France Bezlaj Tine Logar (vir: Oddelek za slovenistiko) Dušan Pirjevec Janko Kos Anton Grad Mitja Skubic (vir: Vladka Skubic) Bojan Cop Vilko Novak Ferdo Gestrin Ignacij Voje Nace Šumi Luc Menaše Milica Bergant Erika Mihevc Gabrovec (vir: D. Movrin) Breda Pogorelec Breda Cigoj-Leben Boris A. Novak: Vrata nepovrata (epos), prva knjiga: Zemljevidi domotožja, drugi zvezek: Zgodovinski atlas zapušcenih domovanj, 21. spev: Šole, 3. 89 Kornelija Ajlec in Peter Mikša ZGODOVINA FILOZOFSKE FAKULTETE ZADNJIH PETDESET LET Zasedba Leto 1968 so v Evropi, predvsem pa v Pari­zu zaznamovali študenti, ki so protestirali proti oblasti in razmeram, ki so jih imeli za konservativne ostanke vojne generaci­je. Del tega duha se je prelil v Jugoslavijo, predvsem v Beograd, kar je bil velik madež za prestiž države, ki se je imela za oazo stabilnosti v nemirnem svetu.11 Božo Repe: Rdeca Slovenija: tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Sophia, 2003, 103. V Ljubljani razmere niti zdalec niso bile tako na­pete kot v prestolnici jugoslovanske federacije. Kljub temu je bila republiška oblast v stanju pripravljenosti, ko je bilo 6. junija 1968 v veliki jedilnici študentske­ga naselja v Rožni dolini organizirano zborovanje, na katerem se je zbralo okoli 2500 študentov, ki jih je opazovalo vec kot 550 pripadnikov milice.22 Pavle Celik: Policija, demonstracije, oblast: ljubljanski nemiri v zadnjih treh desetletjih. Ljubljana: Enotnost, 1994, 95. Šte­vilo študentov na manifestaciji se nikakor ni moglo kosati z manifestacijami v Beogradu in Zagrebu, a v slovenski vladi je ocitno obstajala bojazen, da se bo tudi v Ljubljani nezadovoljstvo študentov prele­vilo v množicne proteste. Toda zahteve ljubljanskih študentov so bile tedaj še nedorecene in posplošene. Zavzemali so se za univerzalno dostopnost študija, ureditev vprašanja cenovno ugodnih nastanitvenih kapacitet in prehoda študentskih domov pod okri­lje univerze.33 B. Repe, op. cit., 103. Kljub precej medlim zahtevam pa so študenti pri najbolj liberalni vladi v povojnem ob­dobju44 Gre za obdobje t. i. slovenskega liberalizma, na celu katerega je bil predsednik vlade Stane Kavcic. uspeli doseci nekaj koncesij, a uresnicenih je bilo dejansko le nekaj. Tako sta bila zgrajena dva nova študentska bloka, ki sta blažila problematiko študentskih nastanitev v prestolnici. Ustanovljena je bila tudi Skupnost študentov ljubljanskih visokošol­skih zavodov, od partije neodvisna organizacija, ki je omogocala tudi oblikovanje razlicnih interesno-poli­ticnih skupin. Ustanovitev Radia Študent, ki je v svo­ji 50-letni zgodovini zaslužen za vokalizacijo stališc in kritik študentov, pa je bila tretji vidnejši izid tega zgodnjepoletnega zborovanja. Po teh koncesijah je študentsko gibanje vse do zacetka sedemdesetih let nekoliko potihnilo, ceprav ni nikoli izginilo. Tedaj pa je v drugem, odmevnej­šem valu podalo bolj dorecene zahteve za reformo univerze, hkrati pa so tudi resneje kritizirali siceršnje družbene razmere v državi, pri cemer so se osredo­tocili na zahteve po socialni enakosti in vracanju k prvinski obliki komunizma. V središcu teh protestov se je znašla Filozofska fakulteta. 7. novembra 1970 je bil na fakulteti organiziran literarni maraton, ki je bil sprva mišljen kot manifestacija študentske subkultu­re, manjši del pa je bil namenjen tudi ostalim dejav­nostim, predvsem politicnim. Obravnavali so proble­me slabe informiranosti študentov, izobraževalnega sistema, reforme univerze, položaja študentov, soci­alnih razlik in ostalega.55 Urška Kanduc: Vpliv casopisa Tribuna in Radia Študent v casu študentskega gibanja od leta 1964–1972. Diplomska naloga, mentor: Božo Repe, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2013, 24–25. Manjše manifestacije so bile organizirane tudi med zimskim obdobjem, nato pa se je 14. aprila 1971 pred vhodom fakultete na Ašker­cevi cesti na shodu zbralo približno 2000 študentov. Ti so zahtevali obvoz (tovornega) prometa mimo fakultete, saj naj bi hrup motil študij.66 Južna ljubljanska obvoznica je bila dokoncana šele leta 1988. Pred tem je bil ves tovorni promet proti Dolenjski posledicno skon­centriran po današnjih Tržaški, Tivolski, Bleiweisovi in Aškercevi cesti ter naprej po Dolenjski cesti. Po uvodu v protest so se študenti odpravili proti zgradbi skup­šcine, tam prebrali svoje zahteve in se mirno razšli. Kljub razhodu pa je milica tedaj sprožila uradne postopke zoper nekatere vodilne clane študentskega gibanja, zaradi cesar so študenti cez enajst dni, 25. aprila, protestirali proti obisku francoskega predse­dnika vlade Jacquesa Chabana-Delmasa, ki je igral kljucno vlogo pri utišanju francoskega študentskega gibanja leta 1968. Da ne bi motili sprejema pri vladi, je milica protestnike za nekaj casa zadržala v stav­bi nasproti vladne palace, zaradi cesar so se ogorceni študenti napotili pred stavbo casopisa Delo, upajoc, da bo ta porocal o dogodku. Zaradi domnevnega so­delovanja pri vseh teh uporniških dejanjih so organi državne varnosti po dogodkih preiskali tudi prosto­re študentske skupnosti Filozofske fakultete, cemur je nasprotovalo vodstvo fakultete, ki je zagovarjalo eksteritorialnost in avtonomnost univerze.77 Zapisnik 3. seje PZS FF, 14. maj 1971, 2–3. Napetosti med študenti in vlado so dosegle vreli­šce v zadnjih dneh meseca maja in so trajale približ­no teden dni. Študenti so 26. maja zasedli poslopje Filozofske fakultete pod geslom Naše gibanje je boj za socializem. Ves cas osemdnevne zasedbe so bili štu­denti nastanjeni v prostorih osrednje stavbe, ki so jo razglasili za delovno kolonijo in na njeni strehi vsako jutro izobesili zastavo delavskega gibanja ob petju Internacionale.88 B. Repe, op. cit., 107. Svoje razprave med zasedbo so pov­zeli v pet strani dolgem Manifestu zasedene Filozofske fakultete, ki so ga objavili 31. maja, a ga dejansko ni nikoli sprejel noben »organ« zasedbe, kot piše eden izmed njegovih avtorjev, Bogomir Mihevc.99 Manifest je bil sicer nepodpisan, a iz poznejših virov je znano, da so bili avtorji Mladen Dolar, Pavle Kristan, Bogomir Mihevc, Mirjana Nastran, Darko Štrajn, Andrej Ule in Pavle Zgaga. Vec v: Bogomir Mihevc: Kljuc je v naših rokah. Študentska gibanja za univerzo in boljši študij. Ljubljana: Univerza, 2008, 244. V njem so zahtevali aktivnejšo vlogo študentov pri vodenju univerze, vecjo politicno svobodo, izrazili so tudi podporo kolegoma v kazenskem postopku zaradi sodelovanja pri zasedbi, Franetu Adamu in Milanu Jesihu. Med nekoliko bolj utopicne zahteve pa so med drugim dodali zahtevo po ukinitvi izpitov na univerzi.1010 B. Repe, op. cit., 107. Gibanje nikoli ni imelo pretirano bojevitega zago­na, kot denimo v Beogradu in Zagrebu, kjer so imele zahteve tudi nacionalisticno konotacijo. Hkrati je bil v Sloveniji življenjski standard razmeroma dober. Ce­tudi so se pojavljali protesti proti gospodarskim refor­mam, se je pretežno dobra gospodarska situacija ven­darle odražala tudi v mirnosti protestnih shodov. Tako je tudi zasedba fakultete trajala dober teden dni in se je zakljucila z nastopom poletnega izpitnega obdobja in študijskih pocitnic, 2. junija 1971.1111 Ibidem. Posledicno sta Fakultetni svet in Pedagoško-znanstveni svet Filozof­ske fakultete zavrnila predlog študentov, v katerem so zahtevali, da bi polovico clanov posameznih od­delcnih svetov sestavljali študenti in da bi imeli v osta­lih komisijah svoje predstavnike. O predlogu namrec sveta nista mogla razpravljati, saj se njune skupne seje 25. junija ni udeležil noben študentski predstavnik.1212 Kljub zavrnitvi predloga je pozneje prišlo do nekaterih kompromisov. Tako so bili denimo v Komisijo za vprašanje organizacije enopredmetnega študija imenovani prof. dr. Bogo Grafenauer kot predsednik, prof. dr. Janez Stanonik, prof. dr. Jože Toporišic in doc. dr. Božidar Debenjak, medtem ko so študenti imenovali svojega predstavnika naknadno. V: Zapisnik 9. skupne seje PZS in FS FF, 25. junij 1971. Kljub temu je dekan dr. Dragotin Cvetko pozneje v svojem porocilu oznacil zasedbo fakultete kot nacin, s katerim »skuša študentska mladina na tak izjemen nacin reševati svoje socialne in študijske, pa tudi šir­še družbene probleme«. Dodal je še, da je pedagoški proces kljub zasedbi potekal zadovoljivo in da je bila izvedba zasedbe korektna.1313 Zapisnik seje FS FF, 29. februar 1972, 2. Z nastopom novega študijskega leta se je štu­dentsko gibanje že razvejalo, pri cemer so bile razlicne struje po pisanju zgodovinarja Repeta po »naravi levo radikalne«,1414 Gre za skupini Gibanje 13. november in Alternativna univerza ter uredništvo študentskega casopisa Tribuna, katerega štiri številke so bile zaplenjene. Vec: B. Repe, op. cit., 107. njihov cas obstoja pa je bil z izjemo glasila Tribuna in Radia Študent omejen. Kljub temu so bili v tem obdobju nekateri študent­ski predlogi na sejah organov Filozofske fakultete še vedno v duhu zasedbe. Med njimi je bil pred­log, da bi petdesetim študentom, ki niso uspeli re­šiti stanovanjskega vprašanja do zacetka študijskega leta, na fakulteti namenili prostor, kjer bi lahko pre­nocevali, kar je fakulteta zavrnila. Drugi predlogi so bili bolj izvedljivi, tudi tisti, da se študentom dodeli lasten predstavnik v Komisijo za reševanje študent­skih prošenj.1515 Zapisnik 10. seje PZS, 11. oktober 1971, 9. So se pa pojavili pritiski republiških oblasti na vodstvo univerze in fakultete, da bi di­sciplinsko ukrepalo proti tistim študentom, ki so zaradi povezav s Tribuno prišli v konflikt z organi pregona. Fakulteta se je temu uprla z obrazložitvijo, da sama ni bila seznanjena z vsebino zaplenjenih clankov in posledicno proti posameznikom ni mog­la usmeriti konkretnih obtožb.1616 Zapisnik 13. seje PZS FF, 29. junij 1972, 2. Leta 1974 so se študentska gibanja instituciona­lizirala tako, da se je leta 1968 ustanovljena Skup­nost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov prikljucila Zvezi socialisticne mladine Slovenije (ZSMS). Kljub omejenim uspehom študentskega gibanja, ki se ni uspelo razviti v samostojno družbe­no gibanje, alternativno Zvezi komunistov, je uspelo študentom dodobra razburkati slovensko družbo in vanjo vnesti nekaj svežine in agilnosti. Pozneje so se najvidnejši predstavniki študentskih gibanj razpršili v kulturniške in akademske vode – tudi kot profesorji na Filozofski fakulteti –, nekateri pa so pred, zlasti pa po osamosvojitvi postali tudi vidni politiki. Novo desetletje je v razvoju Filozofske fa­kultete prineslo volitve novega dekana. To je postal dr. Dragotin Cvetko, pro­fesor in ustanovitelj Oddelka za mu­zikologijo, ki je nominacijo sprejel z nekaj zadržki. Dr. Janez Stanonik z Oddelka za germanske jezike in književnosti pa je prevzel vlogo prodekana.1717 Zapisnik 3. seje PZS FF, 29. maj 1970. Prva težava, s katero sta se morala spopasti, je bila orga­nizacija študija sociologije na Univerzi v Ljubljani. Do reorganizacije študija je prišlo že v študijskem letu 1964/65, ko se je enopredmetni študij sociolo­gije prenesel na Visoko šolo za politicne vede, ki se je ob tem preimenovala v Visoko šolo za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (VSPN). Z naslednjim študijskim letom se je posledicno študij na Filozof­ski fakulteti zreduciral zgolj na študijsko skupino B. Zadnji diplomanti enopredmetnega študija socio­logije in skupine A pa so nato zakljucili študij leta 1967/68.1818 Zapisnik 3. seje FS FF, 1. junij 1976, 5. Kljub temu razdelitev še ni bila dorecena in je obstajala bojazen, da bi utegnilo priti do podva­janja snovi. Rektor Univerze v Ljubljani, kemik prof. dr. Roman Modic, je zato sklical komisijo, ki so jo sestavljali predstavnika Filozofske fakultete, prof. dr. Fran Zwitter in izr. prof. dr. Anton Žun, ter pred­stavnika VSPN, direktor in še istega leta prvi dekan izr. prof. dr. Vlado Benko ter doc. mag. Peter Klinar. Mešana komisija je nato sprejela sporazum, da se na Filozofski fakulteti obdrži pedagoško smer študija sociologije, medtem ko se njen nepedagoški študij usmeri v sociologijo kulture.1919 Zapisnik 3. seje PZS FF, 29. maj 1970, 4. Preostali nepedagoški del pa se je prenašal na VSPN. Vse smeri študija so­ciologije so zdaj postale študijske smeri B. Na Fi­lozofski fakulteti je to konkretno pomenilo, da so­ciologije ni bilo vec mogoce študirati samostojno, temvec le v kombinaciji s še eno smerjo,2020 Zapisnik 3. seje FS FF, 1. junij 1976, 5. enako pa je veljalo tudi za študij na VSPN. Ne glede na to, da slednja ni oblikovala študijske smeri A, je bila pri­dobitev študija sociologije dovolj, da je visoka šola ravno zaradi tega dogovora pridobila status fakultete. V duhu sodelovanja in dobrih odnosov je bil na Filo­zofsko fakulteto kot prvi gostujoci profesor z novo­ustanovljene Fakultete za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (FSPN) vabljen dr. Zdenko Roter, ki je izvedel 8-urni cikel predavanj iz sociologije religije za študente sociologije kulture.2121 Zapisnik skupne 6. seje PZS in FS FF, 27. november 1970, 8. Sicer pa je Filozofska fakulteta kot najvecja hu­manisticna ustanova tudi po koncu študentskega gi­banja ostala del družbenopoliticnih dogodkov. Njeni zaposleni so se denimo izrecno angažirali pri vpraša­nju dvojezicnih tabel na Koroškem, ko je Oddelek za slavistiko dal pobudo za protest celotne univerze zo­per neuveljavljanje manjšinskih dolocil državne po­godbe o Avstriji. Tako je rektorat sklical zborovanje zaposlenih s celotne univerze na Fakulteti za elek­trotehniko, kjer je govoril tudi prof. dr. Fran Zwitter. Podobne predstavitve so imeli tudi drugi pedagogi s Filozofske fakultete. Fakulteta je imela tudi Komi­sijo za zamejske Slovence, ki je skrbela za vprašanja Slovencev v Italiji in Avstriji. Med drugim so nje­ni clani sodelovali na Koroških kulturnih dnevih, ki so se odvijali vsako leto v Celovcu, vkljucevali pa so razlicna predavanja s podrocja aktualnih politicnih vprašanj, pa tudi kulturnozgodovinskih tem. Pozne­je so organizacijo prevzeli predstavniki slovenske manjšine v Avstriji.2222 Zapisnik seje FS FF, 9. november 1972, 3. Ker pa je še vedno prihajalo do kršitve clenov o varovanju slovenske manjšine na av­strijskem Koroškem, so 9. novembra 1976 delavci in študenti ponovno organizirali protest, pri katerem so sodelovali tudi zaposleni in študenti Strojne fakulte­te in Biotehniške fakultete.2323 Zapisnik 5. seje FS FF, 10. december 1976, 3. Zaradi spreminjanja okolišcin financiranja raz­iskovalnega dela, vedno vecjih potreb po medna­rodnem sodelovanju in zaostrovanja habilitacijskih meril so se oktobra 1971 pojavili prvi pozivi k obli­kovanju pogojev, v katerih bi se fakultetni kader lah­ko bolj temeljito in v vecji meri posvecal raziskoval­nemu delu kot pomembnemu delu svojih dolžnosti. Oddelka za filozofijo in umetnostno zgodovino sta za lažjo koordinacijo in boljše financiranje raziskav predlagala ustanovitev filozofskega in umetno­stnozgodovinskega inštituta. V tem okviru se je raz­vila debata, osredotocena na razprave o vlogi fakulte­te kot pedagoške in znanstvene inštitucije, predvsem pa o odnosu oz. mogocem konfliktu (zlasti z inštituti na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti), ki bi ga ustanovitev teh inštitutov lahko izzvala. Ceprav fakulteta tradicionalno igra dvojno vlogo pedago­ške in znanstvene ustanove, pa so nekateri zavzeli povsem nasprotno stališce. Tako se je celo pojavilo mnenje, da bi moral biti fakulteta primarno usmer­jena v raziskovanje in da bi morale njene enote biti inštituti in ne oddelki, pri cemer bi inštituti opravljali tudi pedagoške naloge. Taka reorganizacija bi seveda pomenila, da bi fakulteta kot clanica univerze prene­hala opravljati svojo temeljno nalogo izobraževanja, zato je bilo takšno razmišljanje utopicno. A zavrni­tev predloga je bila utemeljena pragmaticno, ceš da bi takšna reorganizacija povzrocila cel kup posledic, vkljucno s spreminjanjem zakonodaje.2424 Glavni pobudnik je bil dr. Bogo Grafenauer, ki je menil, da bi s tako organizacijo, ki poudarja raziskovalno noto, izboljšali vtis in vlogo fakultete v slovenski znanosti kot celoti. Vec v: Zapisnik 11. seje PZS FF, 21. december 1971, 7–8. Sploh pa si je tudi republiško vodstvo predstavljalo položaj hu­manistike v Sloveniji povsem drugace kot njeni naj­vidnejši predstavniki. O tem je porocal prof. dr. Ferdo Gestrin, predsednik Komisije za znanstvenorazi­skovalno delo, ki se je udeležil pogovora o položaju humanisticnih ved s predsednikom skupšcine, Ser­gejem Kraigherjem. Izkazalo se je, da je republiška vlada nacrtovala zmanjšanje obsega humanisticnih strok, v zameno za preusmeritev sredstev v tehnicne stroke.2525 Zapisnik 13. seje PZS FF, 29. junij 1972, 2. Posledicno za zakonske in reorganizacijske spremembe ni bil pravi cas in Pedagoško-znanstveni svet je nazadnje sprejel stališce, da naj preoblikovanje fakultete poteka v smeri ustanavljanja raziskovalnih centrov v okviru posameznih oddelkov ali pa med­oddelcno povezanih kateder tako, da ti ne bi posegli v obstojeco strukturo fakultete.2626 Zapisnik 11. seje PZS FF, 21. december 1971, 7–8. Raziskovalni centri so nazadnje kljub drugacnim predlogom nosili naziv inštituti. Kot prvi je bil leta 1973 ustanovljen Inštitut za umetnostno zgodovino. S tem korakom je oddelek pod vodstvom prof. dr. Na­ceta Šumija zadostil kriterijem Raziskovalne skup­nosti SR Slovenije, ki je narekovala, da lahko denar za financiranje znanstvenoraziskovalnega dela dobi­jo le tisti oddelki, ki imajo izdelan dolgorocen pro­gram raziskovalnega dela.2727 Zapisnik seje FS FF, 11. januar 1973, 5. Na drugi strani se filozofi niso podvizali z ustanovitvijo, saj so prvi resni dopis z namero ustanovitve lastnega inštituta posredovali vodstvu fakultete šele pet let pozneje, leta 1978, ko pa je bil na mizi že zelo resen predlog o ustanovitvi krovnega Znanstvenega inštituta Filozofske fakulte­te (ZIFF). Posledicno je bil njihov predlog o ustano­vitvi samostojnega inštituta zavrnjen.2828 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. oktober 1978, 6. Ko pa je bila leta 1974 sprejeta nova jugoslo­vanska ustava, se je pod vodstvom novega dekana prof. dr. Janeza Stanonika in prodekana prof. dr. Vasilija Melika z Oddelka za zgodovino vendarle zacela priprava strukturnih sprememb na fakulteti. Kakšne bodo spremembe, sicer sprva ni bilo pov­sem jasno, z univerze pa je prišel namig, da »mora biti to, kar nastaja, boljše od sedanjega«.2929 Zapisnik 4. seje FS FF, 23. oktober 1973, 2. Podobno kot druge fakultete se je tudi filozofska nazadnje oblikovala kot organizacija zadružnega dela, teži­šce samoupravljanja pa se je preneslo na posamezne oddelke, ki so odlocali o študijskih, znanstvenorazi­skovalnih, materialnih, statutarnih in kadrovskih vprašanjih. Tako so z novim statutom oddelki dobili vecjo stopnjo avtonomije, hkrati pa so bili preime­novani v Pedagoško-znanstvene enote (PZE), ki jih je upravljal svet. Tega so sestavljali vsi redno zapos­leni, pa tudi študentski delegati,3030 Zapisnik 5. seje FS FF, 27. februar 1974, 2. in ker je šlo za sa­moupravne enote, ki naj bi predstavljale posamezno stroko nasploh, tudi zunanji predstavniki. Pred­logi o njihovem številu so bili razlicni, vecinoma pa omejeni na dva ali tri predstavnike.3131 Zapisnik 9. seje FS FF, 25. november 1974, 4. Posamezna PZE se je delila na katedre, hkrati pa je pravilnik dopušcal, da je v duhu nedavne ustanovitve Inšti­tuta za umetnostno zgodovino vsaka enota lahko oblikovala lasten dokumentacijski center ali inšti­tut za potrebe raziskovalnega dela.3232 Zapisnik 5. seje FS FF, 27. februar 1974, 2. Na fakultetni ravni so se oblikovali štirje novi delegatski odbori: študijski, kadrovski, znanstvenoraziskovalni in go­spodarski odbor, kamor so bili delegirani predstav­niki PZE in študentov. Tudi v Fakultetnem svetu so od zdaj naprej sedeli delegati delavcev, delegati študentov in delegati uporabnikov.3333 Slednje so delegirali ustanovitelj, torej univerza, Socialisticna zveza delavskega ljudstva (SZDL), Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), Izobraževalna skupnost Slovenije in Kulturna skupnost Slovenije. Takšna struktura Fakultetnega sveta je zacela delovati zelo pozno v primerjavi z uvedbo siceršnje spremembe fakultetne strukture, in sicer šele z zasedanjem Fakultetnega sveta februarja 1976. V: Zapisnik 1. seje FS FF, 23. februar 1976. Nova, t. i. sa­moupravna struktura fakultete je zaživela 15. janu­arja 1975.3434 Zapisnik 10. seje FS FF, 10. januar 1975, 2. Vedno bolj pomemben dejavnik na fakulteti je bilo število novih vpisov. Da bi privabili cim vec no­vih študentov, so bili spomladi 1972 organizirani prvi informativni sestanki za dijake 4. letnikov gimnazij. Ti so bili ocenjeni kot uspešni, zato se je vodstvo fa­kultete zavzelo, da bi jih izvajali vsako leto.3535 Zapisnik 12. seje PZS FF, 9. marec 1972, 2. Tudi sicer so bili študenti vedno bolj dejavni, zlasti preko svojega predstavnika Petra Pala, medtem pa jim je vodstvo fakultete v duhu samoupravljanja tudi do­pušcalo vedno vecje uveljavljanje predlogov. Ena iz­med pobud, ki se je pozneje uresnicila, je bila opusti­tev obveznosti obiska predavanj. Študenti so namrec predlagali, da bi profesorji v vecji meri pripravljali poglobljene študijske skripte, kar bi študentom omo­gocalo tudi samostojno delo. Še vedno pa so podpi­rali obvezen obisk seminarskih vaj, na katere so želeli tudi prenesti težišce študijskega dela. Predavatelji so sicer ob teh predlogih izrazili nekaj pomislekov, saj so na tistih smereh, kjer so študijske skripte že obsta­jale, študenti vseeno prihajali na vaje nepripravljeni.3636 Zapisnik 5. seje FS FF, 27. februar 1974, 4. Kljub temu pa se je dolgorocno ta princip na marsi­katerem oddelku v vecji meri vendarle uveljavil. Kot novost je bila s študijskim letom 1974/75 uvedena tudi obvezna športna vzgoja.3737 Zapisnik 6. seje FS FF, 22. maj 1974, 5. Smeri, ki so imele najvec študentov v sedemdese­tih letih, so bile germanistika s približno 600 študen­ti v vseh letnikih, psihologija (400 študentov), slavi­stika (300 študentov) in pedagogika (200 študentov). Približno 2500 preostalih študentov je vpisalo eno izmed 130 kombinacij dvopredmetnih študijskih smeri. Že tedaj pa sta fakulteto obremenjevala visoko število fiktivno vpisanih študentov v prvi letnik štu­dija in še bolj dolgotrajnost študija. V povprecju so študenti leta 1976 študirali med šest in sedem let, na leto pa je bilo nekaj manj kot 300 diplomantov. Štu­dentom je predavalo 70 visokošolskih uciteljev, nekaj vec kot 30 lektorjev in 51 asistentov. Skupaj z vsemi ostalimi kadri je bilo na fakulteti tako zaposlenih 250 posameznikov.3838 Zapisnik 1. seje FS FF, 23. februar 1976, 2–3. Ceprav je fakulteta šele zakljucila reorganizacijo svoje strukture, so se že leta 1976 pod vodstvom deka­na prof. dr. Vasilija Melika in prodekana prof. dr. Le­vina Šebeka3939 Oba sta izvoljena že leta 1974, nato pa še v drugi mandat leta 1976. Vec v: Zapisnik 7. seje FS FF, 28. junij 1974, 1 in Zapisnik 1. seje FS FF, 23. februar 1976, 5. z Oddelka za psihologijo pojavile prve razprave o reformi, ki je nato v zacetku osemdesetih let uvedla usmerjeno izobraževanje. Ta reforma je v nasprotju s strukturno reorganizacijo fakultete tokrat posegla v same študijske programe in s tem v nacin študija na fakulteti. Posebna komisija študijskega od­bora, ki ji je predsedoval prof. Grafenauer, je zacela s pripravo predloga študijskih sprememb. Ponovno se je odprlo vprašanje študija sociologije, ki se je lahko na Filozofski fakulteti vse od sporazuma s FSPN leta 1970 izvajal le na študijski smeri B. To je pomenilo, da je bilo mogoce sociologijo študirati le v povezavi z neko drugo študijsko smerjo, hkrati pa študenti niso mogli iz nje diplomirati s klasicno diplomsko nalogo po štirih letih, temvec z diplomskimi izpiti po dveh letih. Vendar pa FSPN do leta 1976 še ni uspela obli­kovati smeri A študija sociologije in se ga je tam prav tako lahko študiralo le na dvopredmetnem študiju. Senat Filozofske fakultete pa je vedno znova razoca­rano poudarjal, da fakulteti med seboj nista sodelo­vali, kot bi naceloma lahko pricakovali. Po porocanju prof. Grafenauerja se povezava med fakultetama »ni obnesla«,4040 Zapisnik 3. seje FS FF, 1. junij 1976, 7. saj so le redki študenti Filozofske fakul­tete po opravljenih dveh letih nadaljevali študij na FSPN. Tako je bilo zaradi nepremišljenih diferen­cialnih izpitov, saj so se ponavljale teme z izpitov na Filozofski fakulteti, namesto da bi se te priznavale. Zato je prof. dr. Anton Žun v imenu Oddelka za sociologijo predlagal, da se ponovno uvede štiriletni študij v skupini A za smer sociologija kulture. Do tega predloga je bil kriticen dekan FSPN prof. dr. Stane Južnic, ki se je bal, da bi imela univerza na­enkrat dve fakulteti za sociologijo. Naceloma pa je podpiral, da se študij sociologije kulture poglobi in razširi v okviru študijske smeri B.4141 Ibidem, 5 in 9. Zaradi vseh pomislekov so na sociologiji predla­gali, da nov študijski program oblikujejo interdisci­plinarno. Kot naravno povezavo so v okviru Filozof­ske fakultete zaznali študij filozofije, kot utemeljene in smotrne pa tudi povezave s študiji zgodovine, pedagogike, psihologije in geografije.4242 Ibidem, 6. Zaradi po­vezljivosti s filozofijo so pozneje celo oblikovali po­sebno filozofsko-sociološko študijsko usmeritev, s poudarkom na pedagoški smeri, na kateri so izobra­ževali bodoce srednješolske ucitelje predmeta Samo­upravljanje s temelji marksizma. Ker pa je tudi dekan FSPN vztrajal, da ima ta fakulteta primeren študijski program, ki ustreza temu istemu izobraževanju, sta se fakulteti ponovno znašli na nasprotnih bregovih. Kljub temu je Filozofska fakulteta ob koncu leta 1976, podobno kot druge clanice univerze, usta­novila Marksisticni center, ki mu je kot predsednik naceloval izr. prof. dr. Frane Jerman z Oddelka za filozofijo. Na podlagi obstoja centra je fakulteta po­skušala med drugim argumentirati smotrnost uved­be enopredmetnega študija sociologije smeri A.4343 Zapisnik 5. seje FS FF, 10. december 1976, 4. V želji, da bi enkrat za vselej presekali nastali gordijski vozel, je Fakultetni svet kljub nasprotovanju potrdil, da se bo smer A študija sociologije kulture prvic za­cela izvajati v študijskem letu 1977/78,4444 Zapisnik 8. seje FS FF, 11. maj 1977, 3. a je temu ugovarjala Izobraževalna skupnost. Vprašanje je pos­talo tako perece, da se je z nivoja skupne univerzi­tetne komisije in Izobraževalne skupnosti reševanje preselilo na Komisijo predsedstva Centralnega ko­miteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) za idejno delo, znanost, kulturo, vzgojo in izobraževa­nje. Ta se je odlocila za kompromisno rešitev, in sicer da mora Oddelek za sociologijo izdelati specializira­ni program za B-študij sociologije kulture,4545 Zasedanje Komisije CK ZKS za idejno delo, znanost, kulturo, vzgojo in izobraževanje je potekalo 25. oktobra 1978. Vec v: Zapisnik 4. seje FS FF, 20. december 1978, 6. saj je bil do zdaj formalno uveljavljen le B-študij sociologije, znotraj katerega pa je bil le neformalno poudarek na sociologiji kulture. S tako dolocbo, ki jo je sicer po krajši diskusiji brez vecjih ugovorov sprejel tudi Fakultetni svet Filozofske fakultete, se je komisija CK ZKS odlocila, da bo prestavila dokoncno, ceprav nelagodno reševanje problema študija sociologije v prihodnost. Naslednje leto je Oddelek za sociologijo dejansko predložil uvedbo študijske B-smeri sociolo­gije kulture, ki jo je bilo mogoce študirati v povezavi z umetnostnimi in jezikovno-literarnimi študijskimi A-skupinami.4646 Zapisnik 9. seje FS FF, 21. december 1979, 6. Vprašanje samostojne A-smeri štu­dija pa je bilo potisnjeno v ozadje. Leta 1976 so študenti zaceli glasno opozarjati, da so diplomski izpiti smeri B preobsežni in da je to po­vezano tudi z dolžino študija. Priprava na diplomski izpit po dveh letih se je pri vecjem številu študentov po navadi zavlekla globoko v tretji ali celo cetrti le­tnik, posledicno pa so zanemarili delo na študijski smeri A.4747 Zapisnik 3. seje FS FF, 1. junij 1976, 10. Vecina teh opozoril je zlasti zadevala jezi­koslovne smeri, na celu s klasicno filologijo, slavistiko, romanistiko in germanistiko. Sicer pa je bila debata okoli teh težav v tem casu smotrna, saj so PZE-ji pospešeno pripravljali prilagojene študijske nacrte za uvedbo usmerjenega študija.4848 Zbora študentov in PZE se je udeležilo kar 953 študentov, poznejšega zbora študentov pa med 300 in 400. Študenti so podpr­li vse nove predloge študijskih programov, zataknilo se je le pri germanistiki. Na tem oddelku so namrec pripravili le enega namesto dveh predlogov študij­skega programa, zaradi cesar je bil nov študijski pro­gram formalno zavrnjen. A dejansko se je zataknilo pri razhajanju stališc, ali naj se B-smer zakljuci po dveh letih z diplomskimi izpiti, kot je navada, ali po treh letih, kot je predlagal oddelek.4949 Pri tem pa so lahko študenti zaprosili, da opravijo obe smeri kot predmet A – torej so študirali t. i. dvojni A –, in so obe smeri zakljucili z ustrezno diplomsko nalogo po štirih letih študija. Zapisnik 6. seje FS FF, 14. januar 1977, 4–5. V casu priprav na usmerjeni študij se je pojavil tudi predlog, da bi se predavanja zacela 15 dni pred ustaljenimi roki. Tako bi se predavanja v spomladanskem semestru koncala že 15. maja, s cimer bi bila študentom omogocena dodatna priprava pred zacetkom junijskega izpitnega obdobja,5050 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. oktober 1978, 3. vendar ta predlog dejansko ni nikoli zaži­vel. Zacetek študijskega leta je posledicno še danes 1. oktobra, zakljucek pa v zadnjem tednu meseca maja oz. v prvem tednu meseca junija. Ker pa je bilo štu­dentov vedno vec, je bilo vec tudi odlicnih diplom­skih in seminarskih nalog. Zato je fakulteta ob kon­cu leta 1978 sprejela sklep, da bo zacela podeljevati fakultetne Prešernove nagrade, ki bodo izpostavile najbolj kakovostna dela njenih študentov.5151 Zapisnik 4. seje FS FF, 20. december 1978, 2–3. Junija 1977 je bil za dekana izvoljen izr. prof. dr. Matjaž Kmecl z Oddelka za slovanske jezike in knji­ževnosti, prvic pa sta bila dekanu v pomoc kar dva prodekana: to sta bila doc. dr. Ana Krajnc z Oddelka za pedagogiko, ki se je ukvarjala s problematiko štu­dija, in izr. prof. dr. Mirko Pak z Oddelka za geogra­fijo, ki je skrbel za finance.5252 Zapisnik 9. seje FS FF, 29. junij 1977, 3. Med prvimi nalogami novega vodstva je bila dokoncna ustanovitev Centra za pedagoško usposabljanje študentov, današnjega Centra za pedagoško izobraževanje,5353 Ibidem, 4. ki je nastal na pobudo dr. Vladimirja Schmidta in dr. Barice Ma­rentic Požarnik. Center se vse od svoje ustanovitve dalje posveca izobraževanju študentov vseh smeri na podrocju pedagogike, andragogike, didaktike in psi­hologije za namene poucevanja na osnovnih in sre­dnjih šolah.5454 Vec o zgodovini Centra za pedagoško izobraževanje v poglavju »Brez njih ne gre«. S tem korakom je Filozofska fakulteta zagotovo utrdila pravico do izobraževanja bodocih uciteljev, vendar so hkrati poskušali zagotoviti, da njihovi programi niso nacenjali smotrnosti Pedago­ške akademije, ki je v sedemdesetih letih izvajala ne­katera predavanja tudi na Filozofski fakulteti zaradi lastne prostorske stiske.5555 Pedagoška akademija je imela med letoma 1952 in 1983 sedež v Stiškem dvorcu na Starem trgu v Ljubljani, kjer jo je nato leta 1985 nasledila Akademija za glasbo, ki je leta 1975 postala polnopravna clanica Univerze v Ljubljani. Pedagoška fakulteta se je leta 1983 selila v novo stavbo za Bežigrad ob Vojkovi cesti in v bližino Ekonomske fakultete, kjer je še danes. Vec v: Zgodovina Peda­goške fakultete, https://www.pef.uni-lj.si/zgodovina.html (dostop: december 2018) in Zgodovina Akademije za glasbo, https://www.ag.uni-lj.si/akademija-za-glasbo/zgodovina-1 (dostop: december 2018). Poleg Centra za pedago­ško usposabljanje sta bila na isti seji ustanovljena še Center za študij ob delu5656 Gre za zametke današnjega izrednega študija. in Center za dopolnilno izobraževanje.5757 Zapisnik 9. seje FS FF, 29. junij 1977, 4. Predvsem slednji je nastal zaradi potreb ob uvedbi usmerjenega šolstva, ko so mora­li osnovnošolski in srednješolski ucitelji pridobivati nove vešcine in poglobiti svoje znanje na razlicnih strokovnih seminarjih. A kljub nujnosti njegovega obstoja je bilo delo Centra stalno pod velikim financ­nim pritiskom, zato se posledicno ni utegnil razvijati, kot so si zastavili sodelavci na celu z njegovo predse­dnico dr. Ano Krajnc.5858 Zapisnik 8. seje FS FF, 10. oktober 1979, 7. Ker Izobraževalna skupnost njihovih programov v prvih letih ni financirala, je bilo delo sodelavcev pretežno prostovoljno.5959 Zapisnik 2. seje FS FF, 18. junij 1980, 3. Statusa novoustanovljenih centrov namrec ni definiral niti leta 1977 sprejeti novi Statut fakultete.6060 Zapisnik 4. seje FS FF, 25. november 1980, 8. Sicer pa je v zacetku leta 1978 zacela potekati raz­prava o ustanovitvi Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete (ZIFF). Tu je iniciativo prevzel prof. dr. Nace Šumi, ki je že vodil Znanstvenoraziskovalno komisi­jo, pa tudi Umetnostnozgodovinski inštitut. Z usta­novitvijo krovnega raziskovalnega inštituta naj bi bila omogocena koordinacija organiziranega raziskovalne­ga dela na fakulteti6161 Zapisnik 12. seje FS FF, 27. februar 1978, 12. in interdisciplinarno povezova­nje, saj je bilo slednje v okviru že obstojecih inštitutov in centrov omejeno. Predvsem pa naj bi inštitut omo­gocil razvoj raziskovalnih dejavnosti na vseh oddelkih, torej tudi tistih, ki do tedaj niso uspeli razviti lastnih inštitutov in centrov. Posledicno naj bi bili clani inšti­tuta vsi zaposleni, pa tudi vsi tisti zunanji sodelavci, ki so bili kljucni za izvedbo raziskovalnih nacrtov.6262 O delovanju ZIFF je knjigi priloženo posebno poglavje. Ker pa je njegovo delovanje tesno povezano z razvojem fakultete, se bo delno pojavljal tudi v tem delu knjige. Zapisnik 3. seje FS FF, 12. oktober 1978, 5. Podobno kot z Univerzo v Celovcu, so postajali vedno tesnejši stiki z Univerzo v Trstu. Aprila 1978 so bili organizirani Tržaški dnevi v Ljubljani, ki so bili zasnovani kot splošen znanstveni posvet. Z nekaj odložitvami so aprila 1979 v Trstu organizirali še Lju­bljanske dneve.6363 Zapisnik 5. seje FS FF, 26. februar 1979, 2. Sicer pa je dekan Kmecl ocenil, da so s temi stiki dosegli novo kvaliteto in intenzivnost sodelovanja, ki bi jo morala fakulteta še naprej nad­grajevati.6464 Zapisnik 2. seje FS FF, 22. junij 1978, 2, 5. Do tega je prišlo nekaj let pozneje, v casu dekanovanja prof. Šumija v prvi polovici osemdesetih let, kar je bila posledica nekaterih ugodnih okolišcin. Prva je bila, da je Italija zacela priznavati jugoslovan­ske univerzitetne diplome.6565 Zapisnik 3. seje FS FF, 19. april 1983, 8. Do podobne dolocbe je prišlo tudi na jugoslovanski strani. Ko pa je leta 1984 postala dekanja tržaške Filozofske fakultete Silvana Monti, so na pobudo tamkajšnjega profesorja zgo­dovine, sicer pa alumna ljubljanske Filozofske fakul­tete, dr. Jožeta Pirjevca6666 Tu je uspešno zagovarjal doktorat iz zgodovine leta 1977. zacele potekati priprave za izmenjavo serij predavanj, ki naj bi študentom v Trstu in Ljubljani ponudila vpogled v kulturo sosednjega ozemlja.6767 Zapisnik 12. seje FS FF, 16. oktober 1984, 2. Ideja o sodelovanju je temeljila na želji, da bi ta predavanja postala del študijskega procesa, ne pa da bi šlo le za obstranska gostujoca predavanja.6868 Zapisnik 3. seje FS FF, 11. april 1985, 3. A ambiciozna pobuda je nazadnje propadla zaradi po­manjkanja financnih sredstev.6969 Zapisnik 1. seje FS FF, 17. december 1984, 2. Ce se je kadrovska politika z oblikovanjem ZIFF v raziskovalnem delu vedno bolj odpirala, se je na pedagoškem podrocju možnost zaposlovanja vse bolj zaostrovala, ceprav se je število študentov in njihovih študijskih interesov povecevalo. Kljub nespodbudni financni sliki je poskušala fakulteta slediti potrebam in težnjam po cim bolj zaokroženi ponudbi predme­tov in študijskih smeri, ki pritecejo resni in moderni humanisticni izobraževalni instituciji. Ob pripravi novega statuta leta 1970 je Oddelek za romanske jezike in književnosti na celu z dr. Mitjo Skubicem predlagal, da se uvede lektorat španskega jezika, kjer sta bila prva lektorja Juan Carlos Oven in Nubia Zrimec.7070 Vladimir Pogacnik: Oddelek za romanske jezike in književnosti. Neva Šlibar et al. (ur.): Zbornik 1919–1999. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL, 1999, 298. Oddelek za germanske jezike in književnosti pa je istega leta uvedel lektorat šved­skega jezika. Prve lektorske vaje je tu vodila Lena Holmqvist.7171 Zapisnik 10. seje FS FF, 30. junij 1970, 2; Meta Grosman in Anton Janko: Oddelek za germanske jezike in književnosti. Neva Šlibar et al. (ur.): Zbornik 1919–1999, 336. Leta 1977 je bil podan tudi predlog, da bi ustanovili lektorat albanskega jezika, a pod pogo­jem, da Univerza v Prištini reciprocno ustanovi lek­torat slovenskega jezika, kar pa se tedaj ni uresnicilo.7272 Zapisnik 11. seje FS FF, 7. december 1977, 3. Sicer pa je bil lektorat španšcine ob koncu desetletja nadgrajen še s pobudo o novi študijski smeri Špan­ski jezik s književnostjo, ki je zaživela s študijskim letom 1981/82,7373 Zapisnik 9. seje FS FF, 27. oktober 1981, 3. katedra pa je bila uradno odprta 2. marca 1982.7474 Zapisnik 13. seje FS FF, 6. maj 1982, 2. Pri tem je bila poudarjena želja, da bi študij vkljuceval tudi kulturne, politicne in gospodar­ske vidike latinskoameriškega sveta,ter komparacijo slovanske in španske književnosti. Znotraj nove štu­dijske smeri je bila predlagana tudi uvedba lektorata katalonšcine,7575 Zapisnik 9. seje FS FF, 21. december 1979, 6. ki je sicer nekaj let zatem zamrl, a se ponovno izvaja od leta 1998/99.7676 V. Pogacnik, op. cit., 299. Širitev programov se je nadaljevala v prihodnjem desetletju, kar je bila tudi posledica prvih vecjih spre­memb po koncu druge svetovne vojne, ki so se doga­jale v družbenem in politicnem življenju Slovencev in preostalih narodov Jugoslavije. A še preden je priš­lo do tovrstnega preskoka, je fakulteta zadnjic vidno nastopila skladno s principi kulta osebnosti. Smrt slovenskega politika Edvarda Kardelja 10. februarja 1979 je namrec odmevala tudi na Filozofski fakul­teti. Zbor delavcev je nemudoma po prejemu novice soglasno sprejel pobudo Univerzitetnega marksistic­nega centra o preimenovanju Univerze v Ljubljani – ki je to ime nosila vse od leta 19437777 Od leta 1943 do zakljucka druge svetovne vojne leta 1945 uradno sicer v nemškem jeziku, kot Universität Laibach. – v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani. Ime se je nato obdr­žalo vse do leta 1990 in zacetka osamosvojitvenih procesov v Sloveniji. V novo desetletje je fakulteta vstopi­la z že leto poprej izvoljenim novim vodstvom.7878 Izvoljeni so bili na 7. seji FS FF 25. junija 1979. Mesto dekana je zasedel zgodovinar prof. dr. Janko Pleterski, vodstveno ekipo pa sta dopolnila dva literarna zgo­dovinarja, izr. prof. dr. Helga Glušic in izr. prof. dr. Mirko Jurak. Prodekanja je prevzela skrb za študij­ska in raziskovalna vprašanja, prodekan pa za gospo­darske zadeve.7979 Zapisnik 8. seje FS FF, 10. oktober 1979, 2. Novo vodstvo se je moralo posve­titi trem odprtim temeljnim problemom: prostorski stiski, višini osebnih dohodkov in zakljucku priprave študijskih programov za usmerjeno šolstvo. Skrbi pa ni vec povzrocala upravna struktura, ki je posta­la med zaposlenimi in študenti splošno sprejeta. Na tem nivoju je bilo v veliki meri tudi složno medseboj­no sodelovanje, saj je postalo precej samoumevno, da so imeli študenti svoje predstavnike v vseh komisijah, odborih in oddelcnih svetih, kjer so redno uveljavlja­li svoje poglede in predloge.8080 Študenti so v nekaterih delih imeli celo vec pristojnosti, kot jih imajo danes. Med drugim so denimo uspeli tudi zavrniti oceno ko­misije za doktorsko disertacijo, ceprav so jo profesorji in Fakultetni svet že sprejeli in dali v nadaljnji postopek. Vec npr. v: Zapisnik 6. seje FS FF, 25. april 1979, 6. Leta 1981 je denimo zbor študentov prvic podal pobudo za ureditev lokala oz. »bifeja« v fakultetni stavbi. Kot je bilo v navadi, je tudi za to vprašanje fakulteta imenovala komisijo, ki je bila zaupana dvema asistentoma, psihologu Petru Umeku in etnologu Janezu Bogataju, ter študent­skemu predstavniku Ivanu Palu.8181 Zapisnik 7. seje FS FF, 16. april 1981, 7. A ce je fakulteta imenovala komisijo za »bife« in tako prišla nasproti študentom, so imeli ti nekaj vec težav pri obveznem predmetu za vse študente fakultete, tj. Splošni ljud­ski obrambi in družbeni samozašciti (SLO in DS) SFRJ. Predaval ga je general Ivo Tominc, ki so mu študenti ocitali, da je imel premalo ustnih izpitnih rokov, poleg tega pa naj na njih sam ne bi bil priprav­ljen, pisnih pa da ni želel uvesti. Po posredovanju de­kana Pleterskega in prodekanje Glušic se je »vojaški« predavatelj vendarle omehcal in uvedel pisne izpite.8282 Ibidem. A to je bil le zacetek težav, ki jih je omenjeni predmet povzrocil v osemdesetih letih. Po vseh pripravah in razpravah je bil leta 1980 dokoncno sprejet Zakon o usmerjenem šolstvu, ki je prešel v veljavo v študijskem letu 1981/82. Zakon je ukinil gimnazije, univerza pa je morala zaceti uvajati nove študijske programe, ki so omogocili študij no­vim študentom z zakljucenimi strokovnimi šolami. Nova ureditev je posledicno uvajala tudi sprejemne izpite na fakultetah namesto zakljucnih izpitov na srednjih šolah.8383 Zakljucni izpiti so ponovno uvedeni na nekaterih izobraževalnih programih srednjih šol že leta 1983. Pri tem se je pojavila debata, ali naj pisni sprejemni izpit opravljajo vsi kandidati ali pa naj vpisni pogoji jasno navedejo, katere smeri us­merjenega izobraževanja so primerne za nadaljeva­nje študija na doloceni smeri in posledicno preizkus znanja ni potreben. Nazadnje je bil sprejet slednji predlog, saj je obveljalo, da morajo preizkus znanja opraviti le tisti prijavljeni, ki niso dokoncali ustre­znega srednješolskega usmerjenega izobraževanja.8484 Zapisnik 4. seje FS FF, 25. november 1980, 7. Da bi bilo kandidatov za sprejemne izpite cim manj, pa tudi zaradi splošne omejitve vpisa, je fakulteta v duhu novega zakona tudi poskušala »usmerjati« bo­doce študente na uradnih predstavitvah. V zametkih informativnih dnevov je Filozofska fakulteta zainte­resiranim predstavila merila za vpis v primeru omeji­tve in jih seznanila s študijskimi smermi, kjer omeji­tve ni bilo. A porocila kažejo, da se je vsako leto kljub drugacnim prizadevanjem za prenos vpisne prijave na smeri brez omejitve odlocilo le okoli 5 odstotkov prijavljenih, kar je bilo zanemarljivo.8585 Zapisnik 8. seje FS FF, 8. junij 1981, 5. Posledicno tudi prizadevanja za zmanjšanje števila kandidatov na sprejemnih izpitih niso bila posebej uspešna. Vse spremembe, ki jih je prineslo usmerjeno izo­braževanje, so zahtevale tudi pripravo novega statuta, ceprav je bil zadnji star šele dobra tri leta.8686 Zapisnik 4. seje FS FF, 25. november 1980, 8. Statut bi moral biti pripravljen že leta 1981, a se je zaradi vseh dolocb usmerjenega izobraževanja njegova priprava zavlekla preko zakonsko dolocenega roka. Referen­dum delavcev o njegovem sprejemu je bil tako iz­veden šele 6. januarja 1982, študenti pa so oddajali svoje glasove med 6. in 13. januarjem.8787 Zapisnik 10. seje FS FF, 21. oktober 1981, 3–4. Ceprav je bil soglasno sprejet, je stopil v veljavo šele leta 1983, ko ga je potrdila tudi skupšcina SR Slovenije.8888 Zapisnik 11. seje FS FF, 11. februar 1982, 2 in Zapisnik 5. seje FS FF, 19. april 1983, 2. Novi statut je tedaj koncno kodificiral status vseh izobra­ževalnih centrov, ki so bili ustanovljeni leta 1977, in ZIFF. Prav tako pa so PZE-je ponovno preimenovali v oddelke. To je bila smotrna poteza, saj raba naziva oddelek med zaposlenimi in študenti pravzaprav ni­koli ni izginila iz vsakodnevne rabe.8989 Statut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, november 1983, cleni 12, 13 in 14. Kljub sprejemu novega statuta pa so še vedno potekale spremembe študijskih programov. Fakultetno vodstvo je sicer pri­cakovalo dolgotrajnost sprememb, a je bilo oddelkom sporoceno, da morajo biti vse zakljucene do zacetka študijskega leta 1985/86, ko se je na univerzo vpisala prva generacija srednješolcev, ki so se izobraževali iz­kljucno v sistemu usmerjenega izobraževanja.9090 Zapisnik 13. seje FS FF, 6. maj 1982, 3. Novi zakon, ki je bil precej zapleten, je bil kriv tudi za kopico sporov, ki so tedaj izbruhnili zaradi pristojnosti izobraževanja na doloceni smeri. Ena od idej usmerjenega izobraževanja je namrec temelji­la na predpostavki, da ima posamezna visokošolska ustanova znotraj iste univerze ekskluzivno pravico do izobraževanja na doloceni smeri študija. Tega na­cela se sicer vlada ni držala, ko je šlo za vprašanje dveh ustanov s študijem sociologije. Z novimi štu­dijskimi programi je sicer v letu 1980/81 koncno v praksi zaživel študij sociologije kulture. Vecina težav je na tak nacin potihnila, se je pa obcasno kakšna še vedno pojavila. Posebna izobraževalna skupnost (PIS)9191 Posebne izobraževalne skupnosti so bile pedagoško-ideološke instance, ki so nastale z novim zakonom o usmerjenem izobraže­vanju. Te so bile podaljški vlade, ki je zakon o usmerjenem šolstvu in predhodno statutarno ureditev univerze po spremembi ustave izkoristila za zmanjševanje avtonomije univerze in njenih clanic. Skupnosti so tako odlocale o številu prostih mest na posamezni študijski smeri, ali je predstavljen študijski program sprejemljiv oz. potreben itn. Filozofska fakulteta je zagovarjala stališce, da morajo biti njeni programi, predvsem pedagoški, v domeni PIS za pedagogiko, po potrebi oz. ko je prihajalo do prekrivanj, pa še v obravnavi PIS za družboslovje in PIS za kulturo. Naceloma pa je predvsem lobirala za njihovo združitev v enotno PIS, ki bi lahko presojala delovanje fakultete v celoti in ne parcialno. Vec v: Zapisnik 2. seje FS FF, 20. oktober 1982, 2. za družboslovje in PIS za pedagogiko sta denimo že naslednje leto omejili vpis za izobraže­vanje bodocih uciteljev predmeta Samoupravljanje s temelji marksizma v domeni Oddelka za sociologijo kulture, medtem ko so jih na FSPN razpisali 60.9292 Zapisnik 6. seje FS FF, 25. februar 1981, 2–3. PIS za družboslovje je po glasnih protestih nazad­nje popustila in študenti so se lahko vpisali tudi na Filozofsko fakulteto, vendar ponovno le na študijsko smer B ali pedagoško smer. Po drugi strani pa je vlada idejo o ekskluzivnosti smeri izobraževanja poskušala uveljaviti pri pravici izobraževanja bodocih pedagogov. Ob morebitni uveljavitvi tega principa, bi to seveda pomenilo, da bi Filozofska fakulteta izgubila pravico do izvajanja svojih pedagoških smeri. Delegati Filozofske fakul­tete v posameznih PIS so imeli posledicno zahtevno nalogo, da so zagovarjali uspešnost in pomembno vlogo Filozofske fakultete na tem podrocju. Poleg tega so si prizadevali za uskladitev študijskih progra­mov s Pedagoškima akademijama v Ljubljani in Ma­riboru, ki sta prehajali z višjega na visoki študij. Zato so z njihovimi predstavniki vodili posebne pogovore. Sestankov, ki so segli vse do najvišjih instanc univer­ze, Komiteja za vzgojo in izobraževanje (ministrstva) in Zveze komunistov Jugoslavije, sta se udeleževa­la prof. Marentic Požarnik in prof. Jurak.9393 Zapisnik 3. seje FS FF, 29. december 1982, 2. Noben izmed njiju ni popušcal zahtevam akademij, da se Filozofska fakulteta odpove izobraževanju osnov­nošolskega kadra na predmetni stopnji in v srednjih šolah.9494 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 1983, 3. Namesto tega je fakulteta oblikovala predlog, da se bo v njenem študijskem programu dajal vecji poudarek strokovnim predmetom in v manjši meri pedagoškim in splošnim predmetom v razmerju 80 : 20 odstotkov.9595 Zapisnik 6. seje FS FF, 22. junij 1983, 2. Pogovori so bili precej bolj konstruk­tivni z mariborsko Pedagoško akademijo in rektora­tom Univerze v Mariboru zaradi stališca, da je njen obstoj v vzhodnem delu Slovenije nujen, cetudi se preoblikuje v fakulteto. V svojem programu je na­mrec do tedaj že oblikovala nekatere smeri, ki jih na ljubljanski univerzi ni bilo mogoce študirati.9696 Denimo študij madžarskega jezika. Vec v: Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 1983, 3. Zato je fakulteta sprejela tudi stališce, da mariborski aka­demiji pomaga pri razvoju v fakulteto9797 Zapisnik 12. seje FS FF, 23. junij 1986, 3. s kadrovsko krepitvijo habilitiranih profesorjev kot nosilcev pred­metov.9898 Zapisnik 2. seje FS FF, 25. februar 1985, 2. Sodelovanje je temeljilo na leta 1980 pod­pisanem sporazumu o sodelovanju med univerzama v Ljubljani in Mariboru. Nemudoma zatem so se zaceli pogovori o problemski koordinaciji progra­mov med mariborsko Pedagoško akademijo in Filo­zofsko fakulteto. Cilj teh prvih resnih pogovorov je bila ustanovitev študija slovenistike na 2. stopnji ter študija madžarskega jezika in kulture na 1. stopnji.9999 Zapisnik 2. seje FS FF, 18. junij 1980, 3. Vsi ti dogovori in pogovori so v realnosti pomeni­li, da so mnogi profesorji ljubljanske Filozofske fa­kultete imeli še dodatna predavanja in obveznosti v Mariboru.100100 Alenka Šauperl: Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Valentin Bucik et al. (ur.): Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL, 2009, 93. Angažma fakultete pa ni bil zaman, saj je akademija prešla v Pedagoško fakulteto leta 1986. Na drugi strani pa so bili odnosi s Pedagoško aka­demijo v Ljubljani bolj hladni.101101 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 183, 3. Filozofska fakulteta je bila pri tem sporu v naceloma mocnejši poziciji kot vecja, starejša in ne nazadnje tudi po statusu nadreje­na enota univerze. Poznejši dekan, prof. Šumi, je bil leta 1984 tudi preprican, da bo Pedagoška akademija v Ljubljani po vsej verjetnosti ukinjena, »ker bi bilo nevzdržno, da bi imeli dve visoki pedagoški šoli v Ljubljani«.102102 Zapisnik 10. seje FS FF, 16. maj 1984, 2. Tak korak je podpirala tudi mariborska Pedagoška akademija.103103 Zapisnik 12. seje FS FF, 16. oktober 1984, 3–4. Še vec, dekan Šumi je celo sprožil priprave za zaposlovanje tistih habilitiranih predavateljev s Pedagoške akademije, za katere bi se izkazalo, da bodo potrebni za izobraževanje na no­vih oddelkih Filozofske fakultete za razredni pouk in strok, ki tu še niso bile zastopane. Združitev so podpirali tudi zaposleni na fakulteti, ki so naspro­tovali podvajanju programov in ker »sestava akade­mije ne more zagotoviti potrebne visokošolske ravni vzgojno izobraževalnega dela in potrebnih raziskav. Združeni /…/ bi lahko zagotovili kvalitetnejše izva­janje programov, kar pa seveda ne pomeni, da bi bilo to mogoce uresniciti brez /…/ dodatnih kadrov.«104104 Zapisnik 2. seje FS FF, 14. november 1986, 4. Do preobrata je prišlo, ko je na posebni seji o predlo­gu združitve razpravljal Oddelek za pedagogiko, katerega mnenje se je v nekaterih delih razlikovalo od mnenja vodstva fakultete. Oddelek je predlagal, da se naredijo strokovne ekspertize, ki bi analizirale predlog združevanja,105105 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. januar 1987, 2. a že v zacetku leta 1987 je bilo jasno, da se ustanovi ne bosta združili in da bo akademija samostojno prešla v visoko šolo.106106 Ibidem, 5. V kontekstu združevanja se sicer prvic omeni tudi izvajanje izobraževanja bibliotekarjev na fakulteti. Pred ustanovitvijo Oddelka za bibliotekarstvo, so se od študijskega leta 1964/65 bibliotekarji izobraževali na Pedagoški akademiji v programu knjižnicarstva, ki je trajal dve leti in je potekal dvopredmetno.107107 A. Šauperl, op. cit., 93. Tako se je na akademiji razvil tudi Center za biblio­tekarstvo, za katerega se je dekan Šumi zavzel, da bi v primeru ukinitve akademije prešel pod okrilje Filozofske fakultete,108108 Zapisnik 10. seje FS FF, 16. maj 1984, 2. in sicer v okviru poznejšega INDOK centra. Prav prizadevanja za organizaci­jo študija bibliotekarstva so bila najbolj intenzivna, koncala pa so se z ustanovitvijo 17. oddelka fakul­tete leta 1987, Oddelka za bibliotekarstvo,109109 Zapisnik 13. seje FS FF, 26. oktober 1987, 4. ki sta ga utemeljila tedaj izr. prof. dr. Branko Bercic in izr. prof. dr. Martin Žnideršic. Zaradi aktualnih težav, zlasti kadrovske krize in vprašanja razvoja strok na fakulteti, se je zdelo smi­selno uvesti strategijo planskega nacrtovanja, ki je bila tudi sicer splošna obveza po novem Zakonu o us­merjenem izobraževanju. Komisija za planiranje pod vodstvom slavista prof. dr. Franca Jakopina je hitro ugotovila, da so izhodišca oddelkov razlicna, s tem pa tudi njihove potrebe. Kljub apetitom oddelkov, ki so v takih okolišcinah vedno preveliki, so zaceli s pripra­vami za izdelavo petletnega nacrta razvoja.110110 Zapisnik 1. seje FS FF, 16. april 1980, 17. Komi­sija je do konca novembra 1980 pripravila predlog, ki je šel v javno obravnavo in nato 17. decembra še na referendum,111111 Zapisnik 4. seje FS FF, 25. november 1980, 7. na katerem so zaposleni sprejeli predlog srednjerocnega nacrta za leta 1981–1985. A vedno bolj nestabilno gospodarsko stanje v državi je pripomoglo k temu, da je bilo težko slediti razvojni politiki za pet let naprej, zato so morali srednjeroc­ni nacrt veckrat spreminjati.112112 Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982, 14. Mocno se je zmanjšal proracun za raziskovanje, s cimer je bil otežen tudi zacetni razvoj ZIFF, ki je zaposlene že leta 1978 vkljucil v skupni raziskovalni program z naslovom Raziskovanje kulturne dejavnosti na Slovenskem.113113 Zapisnik 13. seje FS FF, 6. maj 1982, 3. Fakultetno vodstvo je zato na vlado naslovilo dopis, v katerem je poudarilo, da bi tovrstna politika lahko omejila ali celo ustavila raziskave družbenopoliticnih tem, ki so pomembne za državo. Na podlagi dopisa je 30. oktobra 1980 podpredsednik Izvršnega sveta (IS) Dušan Šinigoj sklical sestanek, na katerem so se sestali predstavniki Raziskovalne skupnosti, Ko­miteja za znanost in kulturo, Republiške konference SZDL in Filozofske fakultete. Sestanek je bil uspe­šen, saj so sklenili, da se bodo sredstva za razisko­valno delo na Filozofski fakulteti povecala.114114 Zapisnik 4. seje FS FF, 25. november 1980, 2. Tokrat je bila fakulteta pod vodstvom dekana Pleterskega s hitro reakcijo in trdnimi argumenti zelo uspešna pri blaženju financnega omejevanja, kar ji ni uspelo pri drugih omejevanjih financnih transakcij. Z uspešnim posredovanjem so fakultetni oddelki prek ZIFF lahko izvajali svoje raziskovalne programe še naprej. Izjema so bili nekateri jezikoslovni oddelki, ki še niso uspeli pridobiti lastnih raziskovalnih programov. Po­sebej izstopajoca je bila tudi odsotnost Oddelka za geografijo, ki posledicno tudi v Svetu ZIFF ni imel svojega predstavnika. Šele leta 1985 so se vkljucili s svojim raziskovalnim programom, kar je tudi po­menilo, da so se vkljucili v humanisticno ekspertno komisijo in se izlocili iz družboslovne. Ceprav je šlo za potreben korak konsolidacije raziskovanja vseh strok v okviru fakultete, je ta povzrocil boj za nova financna sredstva, ki jih je moral ZIFF zagotoviti za bodoce zaposlitve na novem delu raziskovalnega programa.115115 Zapisnik 2. seje FS FF, 25. februar 1985, 3. V naslednjem srednjerocnem nacrtu za leta 1986–1990 je bil vanj posledicno vkljucen tudi geografski raziskovalni program. A pri pripravi na­crta so morali posamezne oddelke ponovno brzdati pri nacrtovanju novih zaposlitev. Oddelki so namrec ocenili, da bi skupaj rabili 110 novih sodelavcev, kar je bilo neizvedljivo.116116 Ibidem, 7. Vendarle pa je ZIFF uspel zagotoviti financiranje vseh raziskovalnih skupin v dotedanjem obsegu z nadaljevanjem že omenje­nega skupnega raziskovalnega programa.117117 Posamezne skupine v raziskovalnem programu za leta 1986–1990 so bile: Raziskovanje zgodovine Slovencev, Geneza kulturne pokrajine, Etnološke raziskave, Geografske raziskave, Raziskovanje slovenskega jezika, drugih slovanskih in neslovanskih jezikov – primerjalne jezikoslovne raziskave, Raziskovanje slovenske književnosti, književne teorije in primerjalne književnosti, Zgodovina in problemi slovenske likovne umetnosti, Raziskovanje slovenske glasbene preteklosti, Interdisciplinarne sinteze Filozofske fakultete, Filozofske raziskave, Psihološke raziskave in Pedagoške raziskave. V: Zapisnik 7. seje FS FF, 19. november 1985, 9. Tako je fakulteta še naprej izvajala enega od dveh veliki ra­ziskovalnih programov na podrocju humanistike.118118 Drugega je izvajal ZRC SAZU. Zapisnik 3. seje FS FF, 11. april 1985, 3. Brez težav vseeno ni šlo. Stanje na programu se je zapletlo leta 1987, potem ko Oddelek za arheologijo ni prijavil svojega raziskovalnega programa Geneza kulturne pokrajine, prav tako pa ni oddal porocil za leto 1986. Posledicno je bilo ogroženo pridobivanje raziskovalnih sredstev za celoten raziskovalni pro­gram za leto 1987.119119 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. januar 1987, 3. Kocljiva situacija se je rešila z izjemnim podaljšanjem roka za prijavo na Razisko­valni skupnosti Slovenije.120120 Zapisnik 4. seje FS FF, 26. februar 1987 in 15. marec 1987, 2. Druga težava pa se je pojavila, ko je fakultetni Zbor raziskovalcev sklenil, da ne bo podprl sklenitve novih pogodb z zunanji­mi sodelavci.121121 Zapisnik 2. seje FS FF, 14. november 1986, 3. Kljub nujnosti tega ukrepa zaradi zaostrene gospodarske situacije in »zmanjšanja raz­iskovalnega dinarja« pa odlok ni bil dolgorocen in zunanji sodelavci so se kmalu vrnili. Junija 1981 je Fakultetni svet izvolil prodekana prof. dr. Mirka Juraka za novega dekana, za njegova prodekana pa sociologa izr. prof. dr. Marka Kerševa­na in izr. prof. dr. Barico Marentic Požarnik. Na isti seji je še zadnjic prisostvoval dolgoletni tajnik Filo­zofske fakultete Anton Pišek, na njegovo mesto pa je bila imenovana pravnica Maja Dolenc,122122 Zapisnik 8. seje FS FF, 8. junij 1981, 4. ki je mesto tajnika fakultete prevzela 1. septembra 1981,123123 Zapisnik 9. seje FS FF, 27. oktober 1981, 2. a je odšla že 31. januarja 1983.124124 Zapisnik 2. seje FS FF, 20. oktober 1982, 9. Mesto tajnika je bilo ponovno zapolnjeno šele oktobra 1983 s prihodom še enega pravnika, Marjana Sterleta.125125 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 1983, 5. Novo vodstvo si je zadalo, da bo fakultetno stavbo s postavitvijo klopi na oddelcnih hodnikih naredilo prijaznejšo do študentov, za bolj pregledno obvešcanje pa je names­tilo informacijske table v fakultetni avli, ki so nado­mestile obešanje obvestil neposredno na tamkajšnje stebre.126126 Zapisnik 9. seje FS FF, 27. oktober 1981, 4. Do novosti pa je prišlo tudi na podrocju pedago­ških centrov. Center za pedagoško usposabljanje je ob koncu leta 1981 pod vodstvom prodekanje Ma­rentic Požarnik prvic predlagal uvedbo programa iz­popolnjevanja za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe, kar je PIS za pedagoško usmeritev spreje­la. Ta naj bi postala obvezni del programov vseh šol, ki izobražujejo ucitelje.127127 Ibidem, 8. Po drugi strani pa je osta­jalo financiranje Centra za dopolnilno izobraževanje še naprej okrnjeno, financiranje Centra za študij ob delu pa je bilo celo v celoti ukinjeno. Tako ni bilo mogoce zagotavljati izvedbe potrebnih seminarjev za izpopolnjevanje srednješolskih profesorjev.128128 Zapisnik 10. seje FS FF, 21. december 1981, 7–8. Stroške študija ob delu je posledicno morala fakulteta kriti iz rezervnih sredstev. Prav zaradi tega se je vedno bolj spogledovala z uvedbo placila za študij ob delu, kot so se s problemom soocale že druge fakultete.129129 Zapisnik 13. seje FS FF, 6. maj 1982, 3. Pri tem so se porajali pomisleki, da bo ob zahtevanem placilu odstotek vpisa še manjši.130130 Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982, 12. A ekonomika je prevladala in s študijskim letom 1983/84 je bila ven­darle uvedena placljivost tega študija.131131 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 1983, 10. Še preden pa je fakulteta sprejela ta odlok, je uvedla tudi prispevek za podiplomski študij. Tako so morali študenti za pridobitev magistrskega in doktorskega naziva s štu­dijskim letom 1982/83 prvic kriti študijske stroške.132132 Zapisnik 3. seje FS FF, 29. december 1982, 10. Kljub vsem omejitvam in zaostritvam, ki jih je prinašalo s seboj težko gospodarsko stanje, se je fa­kulteta pocasi modernizirala. Že leta 1970 je dobila prvi fotokopirni stroj znamke Xerox,133133 Zapisnik 5. seje PZS FF, 25. september 1970, 2. še istega leta pa so se zacela prizadevanja za priklop fakultete na glavni racunalnik, ki si ga je obetala SR Slovenija.134134 Zapisnik skupne 6. seje PZS in FS FF, 27. november 1970, 6. Do leta 1972 je rektorat univerze odobril odprtje ra­cunalniškega terminala za skupni racunalniški cen­ter Filozofske in Biotehniške fakultete. Ob tem so upoštevali, da bo treba zaposliti tudi visokošolskega ucitelja s podrocja racunalništva.135135 Zapisnik seje FS, 9. november 1972, 5. 7. marca 1974 je bil slovesno odprt tudi moderen laboratorij za av­diovizualni pouk,136136 Zapisnik 6. seje FS FF, 22. maj 1974, 2. racunalništvo pa je do zacetka osemdesetih let že postalo integralni del pedagoške­ga procesa na fakulteti, predvsem na študijskih sme­reh psihologije, pedagogike in geografije.137137 Na psihologiji pri predmetih: Psihometrija in statistika za psihologe, Psihologija dela, Klinicna psihologija in Pedagoška psiholo­gija; na pedagogiki pri predmetu Statistika in metodologija za pedagoge; na geografiji pa pri predmetih Statistika za geografe in kvantitativne metode za geografe, Fizicna geografija in Splošna geografija. Dodatno so uvedli še skupni predmet Racunalništvo za zgo­dovinarje, literarne zgodovinarje in jezikoslovce.138138 Osnutek: Spremembe srednjerocnega nacrta 1981–1985, 4. Priloga: Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982. Kmalu so racunalniki prišli tudi v knjižnice in admi­nistrativne službe. Prvi center, ki je uporabljal racu­nalnik za obdelavo podatkov, je bil leta 1987 ZIFF,139139 Zapisnik 4. seje FS FF, 26. februar 1987 in 15. marec 1987, 3. druge administrativne službe pa so dobile na voljo dva racunalnika le nekaj mesecev pozneje.140140 Zapisnik 15. seje FS FF, 13. januar 1988, 4. Ob koncu osemdesetih let je fakulteta redno nabavljala najnovejšo racunalniško tehnologijo in programsko opremo. Najpomembnejše pa je bilo, da je kljub fi­nancni krizi za te nakupe prejela povišana amortiza­cijska sredstva.141141 Zapisnik 3. seje FS FF, 27. februar 1989, 3. Sicer pa je fakulteta modernizirala tudi svojo infrastrukturo. Leta 1980 je bila sprejeta odlocitev, da bo investirala v novo telefonsko cen­tralo s 150 prikljucki. Stare centrale znamke Iskra Kranj, ki je delovala od leta 1960, namrec ni bilo vec mogoce popraviti, saj proizvajalec ni vec izdeloval in dobavljal rezervnih delov.142142 Zapisnik 5. seje FS FF, 6. februar 1980, 3. Poleti 1986 se je fakul­teta prikljucila še na toplovod; predtem se je ogrevala na premog iz lastne kurilnice.143143 Zapisnik 2. seje FS FF, 14. november 1986, 2. V naslednjih letih pa je z nekaj muke in zaostankov tudi namestila novi dvigali.144144 Vec v npr.: Zapisnik 19. seje FS FF, 16. maj 1988, 4. Ko se je v zacetku osemdesetih let zacel priprav­ljati družbeni dogovor o poenotenju temeljnih smer­nic izobraževanja v Jugoslaviji (t. i. skupnih jeder) v osnovnih in srednjih šolah, je fakulteta pri njihovi pripravi nastopila odlocno, zlasti na podrocju ucenja jezikov. Ucni nacrti in predmetniki so bili priprav­ljeni na Zavodu za šolstvo SR Srbije in na Zavodu za šolstvo Vojvodine brez posvetovanj z drugimi re­publiškimi zavodi. Na tak nacin je bila »uzurpirana pravica, da brez pravega sodelovanja in brez repre­zentativnega zastopanja strok in ob /…/ nacrtnem izlocanju Univerze nacrtujejo skupno šolstvo«.145145 Izjave prof. dr. Brede Pogorelec. Zapisnik 6. seje FS FF, 22. junij 1983, 10. Ob seznanitvi s problemom je predsednik Fakultetnega sveta mag. Pavel Vindišar izjavil, da je to vprašanje že prešlo v politicne razsežnosti in da mora Filozof­ska fakulteta »prevzeti svoj del skrbi za nacionalno kulturo, nacionalni jezik in za našo književnost. Prav gotovo se bodo naši otroci ucili tako o Njegošu kot o Cankarju, seveda pa so najbrž poudarki razlicni.«146146 Zapisnik 6. seje FS FF, 22. junij 1983, 10. V temu obdobju so se tudi zacela deloma zaostro­vati, predvsem pa bolj dosledno izvajati nekatera habilitacijska merila, zlasti za asistente. To je pred­stavljalo težavo predvsem za tiste asistente, ki so bili izvoljeni že za tretji triletni mandat, pa še niso oddali svojih doktorskih disertacij. To je pomenilo, da niso mogli biti izvoljeni v višji naziv, reelekcija pa ni bila vec mogoca. Leta 1982 je za devet takih asistentov potekal pogovor pri dekanu, dano pa jim je bilo pol leta, da disertacije uspešno zakljucijo in zaprosijo za izvolitev v višji naziv. 147147 Zapisnik 2. seje FS FF, 20. oktober 1982, 3. To je bilo dovolj, da so ti asistenti disertacije uspešno zakljucili in bili ponov­no habilitirani, a že cez tri leta so se drugi asistenti znašli v enakem položaju. Tedaj je fakulteta spreje­la sklep, da bo asistente, ki še niso oddali disertacij, razbremenila vseh pedagoških obveznosti, da bi dok­torirali v krajšem casu.148148 Zapisnik 4. seje FS FF, 11. junij 1985, 6. Po drugi strani se je neko­liko popušcalo pri habilitacijah rednih profesorjev, ki so se tedaj še morali potegovati za reelekcijo. Tako je bilo doloceno, da je zanjo po dopolnjenem šestdese­tem letu zadošcalo le pozitivno mnenje komisije.149149 Zapisnik 2. seje FS FF, 20. oktober 1982, 3. Študenti so bili aktivni predvsem v okvirih Zveze socialisticne mladine Slovenije (ZSMS), ki je med drugim vsako leto maja prirejala kulturne dneve, namenjene primarno študentskemu kulturnemu iz­ražanju.150150 Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982, 12. Njihovo delovanje je zaživelo zlasti po kritiki fakultetnega vodstva, da so premalo dejavni. Posledicno so se bolj aktivirali z organizacijo Svobo­dne katedre, okroglih miz in drugih pobud.151151 Zapisnik 3. seje FS FF, 29. december 1982, 2. Med najvidnejšimi letnimi dogodki so bili Kulturni dnevi. Pri pripravi programa so bili razmeroma samostojni, je pa fakultetno vodstvo v zacetku program vseeno usmerjalo. Do leta 1984 pa so si študenti prisvoji­li precejšno avtonomijo pri sestavi programa, kar je bilo tudi v sosledju z vedno vecjimi pritiski alterna­tivnih mladinskih gibanj, ki so se postavljala po robu vsakršni avtoriteti. Z vecjo aktivnostjo so se ponovno pojavile nekatere študentske zahteve, ki jim fakul­tetno vodstvo ni bilo pripravljeno prisluhniti. Med drugim je fakultetni ZSMS zahteval, da se mimo pravilnika podaljša status študenta tistim, ki so bili nosilci funkcij v ZSMS ali pa so delali na Radiu Štu­dent. A Fakultetni svet predloga ni podprl, ceš da bi ugoditev zahtevi predstavljala pomemben precedens za podobne prošnje drugih skupin študentov. Nada­lje je bilo ocenjeno, da družbena dejavnost študenta sama po sebi ne more biti utemeljeni razlog za po­daljšanje statusa, ceprav »velika angažiranost pri delu v ZSMS ali v Tribuni in Radiu Študent objektivno sicer pomeni otežen in podaljšan potek študija …«152152 Zapisnik 3. seje FS FF, 29. december 1982, 10. Vendarle pa Fakultetni svet predloga ni v celoti za­vrnil in je to delo prepustil univerzitetnemu svetu, kateremu je pred obravnavo predal tudi svoja stališca. Enako takten je bil Fakultetni svet tudi leta 1984, ko je program Kulturnih dnevov nazadnje potrdil, ceprav je imel na vsebino celo vrsto pripomb. Orga­nizatorjem so le priporocili, da program izvedejo z vestnostjo in odgovornostjo. A to ni pomenilo, da je bila samovolja študentov spregledana. Na isti seji je namrec senat sklenil, da bo to zadnja izvedba Kultur­nih dnevov in da jih bodo v prihodnje nadomestili z neko drugo prireditvijo.153153 Zapisnik 10. seje FS FF, 16. maj 1984, 8. Že naslednje leto so organizirali Dneve Filozof­ske fakultete '85 (Humani dnevi za humaniste), za izpeljavo katerih je fakulteta namenila kletne prosto­re.154154 Zapisnik 3. seje FS FF, 11. april 1985, 9. Po nezadovoljstvu, ki so ga študenti povzrocili leto poprej, je vodstvo tokratno izvedbo pohvalilo kot dokaz zrelosti študentskega telesa. Odnosi med štu­dentsko organizacijo in vodstvom fakultete so tudi v nadaljevanju ostali razmeroma dobri. Med drugim so študenti fakulteto podpirali pri razreševanju pro­storskega problema. Posledicno je tudi vodstvo fa­kultete študentom na njihovo pobudo predalo kletno sobo 01, v kateri je bila do tedaj citalnica Oddelka za germanistiko in književnosti.155155 Zapisnik 2. seje FS FF, 11. junij 1985, 5. V tej sobi so or­ganizirali svoj klub, poimenovan K-16.156156 Najvidnejši pobudnik kluba je bil študentski predstavnik Iztok Aberšek, ki je glede imena izjavil: »Na vratih se je svetila tablica: K16. Spogledali smo se in vedeli, da je to to. K4 na kvadrat.« V: Sebastijan Ozmec: Konec K16. Mladina. https://www.mladina.si/94608/konec-k16/ (dostop: december 2018). Sobo so v nekaj dneh napolnili s stoli in mizami Rex, ki so bili tedaj del vsakega fakultetnega kabineta, iz dveh vec­jih miz pa napravili improviziran tocilni pult, kjer so študenti lahko kupili kavo, pijaco in sendvice.157157 Ibidem. V klubu so bili organizirani filmski in pogovorni veceri, enkrat tedensko pa tudi zabava.158158 Tribuna, 15. november 1988, 3. Med drugim so tam veckrat nastopali Tomaž Pengov in Melanholiki, ko pa se je v delovanje kluba vkljucil še Max Mo­dic, so v prostorih vrteli tudi pornografske filme.159159 S. Ozmec, op. cit. V obdobju, ko je oblast poskušala zadušiti izražanje pankerjev in alternativnih gibanj, je bil konflikt s fa­kulteto zaradi zabav in konzumacije alkohola neiz­bežen. Tako je Fakultetni svet že nekaj mesecev po ustanovitvi kluba prepovedal tocenje tako alkohol­nih kot brezalkoholnih pijac ter preprodajo hrane,160160 Zapisnik 11. seje FS FF, 22. maj 1986, 8. hkrati pa je zahteval, da klub s svojim obratovanjem ne moti študijskega procesa. Študenti so take prepo­vedi razglasili za prepoved delovanja kluba na sploš­no, cemur so se upirali tudi z letaki, ki so jih polepili v fakultetni avli.161161 Zapisnik 10. seje FS FF, 24. april 1986, 3. Vsekakor pa študenti prepovedi tocenja alkohola še nekaj casa niso upoštevali.162162 Zapisnik 4. seje FS FF, 26. februar 1987 in 15. marec 1987, 7. Šele leta 1987 je fakulteta K-16 prisilila, da izda pravilnik o delu, hkrati pa je po posebej odmevnem brucovanju psihologov tudi prepovedala organizacijo brucovanj znotraj fakultetne stavbe.163163 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. januar 1987, 4. Poleg K-16 so študenti predlagali, da se ustanovi študentska posvetovalnica. Pobudo je Fakultetni svet sprejel leta 1984, profe­sorji z Oddelkov za psihologijo in pedagogiko ter sodelavci Referata za študentske zadeve pa so izra­zili pripravljenost za pomoc pri njenem delovanju.164164 Zapisnik 12. seje FS FF, 16. oktober 1984, 9. Prostore je dobila v novopridobljenih prostorih so­sednjega študentskega zdravstvenega doma. V letu 1983 je bil na mesto dekana izvoljen prof. dr. Nace Šumi, za prodekana pa klasicni filolog prof. dr. Kajetan Gantar in psiholog izr. prof. dr. Janek Musek.165165 Prof. Gantar je bil zadolžen za študijska in znanstvenoraziskovalna vprašanja, prof. Musek pa za gospodarstvo in upravo fakultete. Vec v: Zapisnik 6. seje FS FF, 22. junij 1983, 3 in Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 183, 3. Leto pozneje, junija 1984, je bila izbrana tudi nova taj­nica fakultete, pravnica mag. Lidija Komen-Perenic.166166 Zapisnik 10. seje FS FF, 16. maj 1984, 3. Po preteku mandata dekanu Šumiju leta 1986 je kad­rovski odbor predlagal, da se mu – skupaj s prodeka­noma – podaljša mandat še za dve leti. Dekan Šumi in prodekan Musek sta predlog sprejela, medtem ko se je prodekan za študijske zadeve, prof. Gantar, pisno od­povedal ponovni kandidaturi. Namesto njega je bil na mesto prodekana izvoljen zgodovinar, doc. dr. Dušan Necak.167167 Zapisnik 3. seje FS FF, 11. april 1985, 6. Naknadno je odstopil tudi prodekan Musek, tako da ga je na mestu prodekana za financne zadeve nasledil doc. dr. Ludvik Horvat.168168 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. januar 1987, 3. Takoj na zacetku prvega mandata dekana prof. Šumija so se pojavili predlogi za razširitev študijskih programov. Med drugim je bil podan predlog za štu­dij arabšcine s književnostjo kot samostojnega pred­meta ali pa celo kot samostojne študijske B-smeri.169169 Zapisnik 4. seje FS FF, 11. junij 1985, 3. Do slednjega vendarle ni prišlo, saj je ta predmet za­živel že na zagrebški Filozofski fakulteti po principu zveznega dogovora o razvoju posameznih vsebin na jugoslovanskih univerzah. Že leta 1985 pa je bil spre­jet predlog Oddelka za germanske jezike in književ­nosti, da se oblikuje nov študijski program za specia­lizacijo slovensko-angleškega prevajanja, obsegajoc 4 semestre.170170 Zapisnik 6. seje FS FF, 29. oktober 1985, 9. S tem korakom so se oblikovali zametki študija prevajalstva. Ponovno so se pojavile tudi pobude o ustanovitvi lektorata albanšcine,171171 Npr. Zapisnik 9. seje FS FF, 27. oktober 1981, 3; Zapisnik 10. seje FS FF, 21. oktober 1981, 8. ko se je problematika in si­ceršnja slovenska podpora avtonomni pokrajini Ko­sovo v casu nacionalisticnih napetosti med srbskim republiškim vodstvom in Albanci na Kosovu prelila tudi na fakulteto. Tako je leta 1984 na fakulteti us­pešno zagovarjal prvi doktorat s podrocja arhivskih znanosti v Jugoslaviji Jusuf Osmani, sicer Albanec s Kosova.172172 Pod mentorstvom dr. Jožeta Žontarja je zakljucil disertacijo z naslovom Arhivska gradja o agrarnoj reformi i kolonizaciji na Kosovu 1918–1941 [Arhivsko gradivo o agrarni reformi in kolonizaciji na Kosovu 1918–1941]. Hrani arhiv Filozofske fakultete. Njegov doktorat je tedaj izzval pre­cejšnje kritike predvsem v srbskih krogih. V podporo kosovskih Albancev so se vkljucili tudi študenti, ki so se leta 1985 udeležili Filozofijade v Brezovici na Ko­sovu. Med njihovim bivanjem jim je Služba držav­ne varnosti preiskala sobe in blokirala telefone, zato so slovenski študenti ob zakljucku srecanja sestavili protestni noti. Prvo so naslovili na predsedstvo SFRJ, predsedstvo CK ZKJ, predsedstvo ZSMJ, Zvezo borcev in sindikate, drugo pa na zveznega sekretarja za notranje zadeve.173173 Zapisnik 3. seje FS FF, 11. april 1985, 5. Kljub vsem prizadevanjem in izkazani podpori pa lektorata albanšcine tedaj še ni bilo mogoce ustanoviti. Do njegovega oblikovanja je prišlo šele s procesom slovenskega osamosvajanja 1989/90,174174 Prvi lektor je bil Rexhep Ismajli, ki je na Filozofski fakulteti pouceval med letoma 1990 in 1993. Pozneje je postal predsednik Akademije znanosti in umetnosti Kosova. Vec: Zapisnik 7. seje FS FF, 18. oktober 1989, 3 in Berishaj, Martin: »Albanci v Sloveniji: razlicnost percepcij«. Razprave in gradivo, 45(2004), 144–145. ko je bil lektorat umešcen na Oddelek za primerjalno jezikoslovje in staro orientalistiko.175175 Zapisnik 6. seje FS FF, 20. junij 1989, 10. Sicer pa je bil Šumi poleg dekana Melika edini de­kan v zadnjih dveh desetletjih, ki je bil na to funkcijo iz­voljen dvakrat. Fakulteto je vodil v casu, ko se je soocala s hudimi financnimi in prostorskimi težavami, v casu, ko je država vedno bolj krcila avtonomijo univerze in ko je družbenopoliticna situacija v federaciji postajala vedno bolj napeta. Predvsem pa ni mogoce spregledati pomembne vloge dekana Šumija pri institucionalnem razvoju raziskovalnega polja na fakulteti; to še vec kot trideset let pozneje vecinoma uspešno deluje v okvirih, ki jih je zacrtal. Ob koncu njegovega drugega mandata ga je fakulteta na podlagi vodstvenih in organizacijskih sposobnosti predlagala za rektorja Univerze v Ljublja­ni.176176 Zapisnik 6. seje FS FF, 8. april 1987, 3. A kandidaturo je izpodbijal univerzitetni svet pod predsedstvom Cirila Zlobca s protinominacijo za mes­to prorektorja za raziskovalno delo in izobraževanje. Tej degradaciji nominacije je Fakultetni svet naspro­toval, ceprav ni pricakoval Šumijeve brezpogojne izvo­litve. Kljub temu je senat izrazil presenecenje, da prof. Šumi »ni bil uvršcen v ožji izbor možnih kandidatov za rektorja«. Fakultetni svet ni opozarjal le na dejstvo, da je Šumi vec kot primeren kandidat, temvec je po­sebej poudarjal, da Filozofska fakulteta »kljub pome­nu, ki ga ima za oblikovanje slovenskega razumništva in za razvoj univerze, že od leta 1952, ko je bil rektor akademik prof. dr. Fran Zwitter, ni imela vec svojega predstavnika za rektorja«.177177 Zapisnik 10. seje FS FF, 26. junij 1987, 2. Ob takšnem razpletu je Fakultetni svet razocarano zavrnil predlog, da bi Šumi kandidiral za prorektorja. Sicer pa so takrat humanisti in družboslovci že vedno glasneje opozarjali, da znot­raj obeh slovenskih univerz vedno vecjo vlogo dobivajo tehnicne in naravoslovne stroke, vloga humanistike in družboslovja pa se postopoma manjša. Da bi ta trend zaustavili, je bilo pozneje oblikovano Posvetovalno telo dekanov družboslovnih in humanisticnih fakultet,178178 Nastal je na pobudo dr. Dušana Necaka, ki je bil tudi njegov prvi koordinator. Sestavljale so ga Filozofska fakulteta, Pravna fakul­teta, Ekonomska fakulteta, FSPN in Pedagoška akademija. V: Zapisnik 15. seje FS FF, 13. januar 1988, 3. ki pa vecjega odmeva ni doseglo. In prav v sosledju s temi opozorili je mesto rektorja septembra 1987 zasedel prof. dr. Leopold Leskovar s Fakultete za strojništvo, ki pa je po spletu nesrecnih okolišcin umrl le mesec dni po zacetku mandata.179179 Z minuto molka se mu poklonijo tudi na seji Fakultetnega sveta Filozofske fakultete. V: Zapisnik 13. seje FS FF, 26. oktober 1987, 1. Nasledil ga je prof. dr. Janez Peklenik, prav tako s Fakultete za strojništvo. Edini rektor iz družboslovja po teh dogodkih je bil med letoma 2013 in 2017 šele sociolog s Fakultete za družbene vede (FDV), prof. dr. Ivan Svetlik, medtem ko humanisti na rektorja iz svojih vrst še vedno cakamo. Sicer pa je dekan Šumi leta 1987 zakljucil svoj mandat. Nasledil ga je izr. prof. dr. Dušan Necak. Doc. dr. Ludvik Horvat je bil ponovno izvoljen na funkci­jo prodekana za financne zadeve, mesto prodekana za študijske zadeve pa je prevzel francist doc. dr. Vladi­mir Pogacnik.180180 Zapisnik 10. seje FS FF, 26. junij 1987, 5. Z zacetkom novega študijskega leta 1988/89 je bilo dogovorjeno, da bo v študijskem letu 1991/92 zacela delovati katedra za splošno jezikoslov­je, in sicer v okviru Oddelka za primerjalno jezikoslov­je, ki se je z zacetkom izvajanja programa preimenoval v Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje.181181 Zapisnik 7. seje FS FF, 11. november 1991, Dekanovo porocilo, 4. Nova smer je nadomestila Staro orientalistiko, za ka­tero je bil tedaj habilitiran le en predavatelj, dr. Sil­vin Košak. Ker pa je ta živel v tujini, dejansko ni bilo predavatelja, ki bi lahko ponovno oživel ta študij.182182 Janez Orešnik: Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009, 300. V zacetku leta pa je bila sprejeta tudi pobuda za ustano­vitev lektorata za japonski jezik.183183 Zapisnik 2. seje FS FF, 13. januar 1989, 3. Ob vseh novostih je bila ponudba študijskih predmetov vedno bolj pestra, a vpis na fakulteto je bil že zadnjih 20 let pretežno ustaljen. V povprecju je bilo vsako leto na fakulteto vpisanih nekaj vec kot 2000 študentov, nekaj manj kot 1000 v prvi letnik. Vsako leto je bilo približno 200 diplomantov, okoli 20–40 magistrantov in 20 novih doktorjev znanosti.184184 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1993, 6. V duhu novih politicnih razmer v državi pa je bila nova vodstvena ekipa kmalu soocena s pobudami na republiški ravni za spremembo zakonodaje usmerje­nega šolstva, po kateri naj bi univerze in fakultete spet dobile vecjo avtonomijo nad pedagoško-znanstvenim delom.185185 Zapisnik 13. seje FS FF, 26. oktober 1987, 3. To dejstvo so pozdravili tako zaposleni kot študenti. Predstavniki novonastalega Študentskega parlamenta FF so po njegovem prvem zasedanju 16. decembra 1987186186 Obramboljub Potemkin: Kultura obrambe. Tribuna, 20. april 1988, 22. nemudoma apelirali na vodstvo, da racionalizira predimenzionirane študijske programe, ki presegajo dovoljeni maksimum 30 ur predavanj in vaj tedensko. Najodmevnejša zahteva pa je bila ukini­tev predmeta SLO in DS.187187 Hkrati pa so podali še tri zahteve: 1. izbirnost splošnih predmetov politologije, politicne ekonomije, sociologije in filozofije naj bo taka, da bo obvezno opravljanje le enega, ne pa vseh štirih predmetov; 2. krcenje pedagoških predmetov (pedagogika, didaktika in andragogika) v en semester, v drugi semester pa umestitev psihologije za ucitelje; 3. uvedba novih predmetov pedagoške metodo­logije, organizacije dejavnosti, izobraževalne tehnologije, psihološkega seminarja ter kulture ustnega in pisnega izražanja. Vec v: Zapisnik 15. seje FS FF, 13. januar 1988, 6. Fakulteta je po razpravi na ravni oddelkov in pristojnih komisij zakljucila, da predmeta SLO in DS še ni mogoce ukiniti, saj bi mo­rala v ta namen univerza najprej sprejeti spremembo študijskih programov. Kljub temu pa je fakulteta po­dala na univerzo predlog, naj se predmet predava le v prvem letniku in naj bo opravljen izpit pogoj za do­koncanje študija, ne pa za napredovanje v višji letnik.188188 Fakulteta je glede drugih zahtev med drugim debatirala, ali naj med splošnimi predmeti dovoli izbiro le dveh predmetov kot pogoj za dokoncanje študija – pri cemer bi bil eden obvezno filozofija – ali pa naj razširi predavanja pri treh predmetih s 30 na 90 ur in uvede obvezno opravljanje le enega izmed njih. Omejili so tudi športno vzgojo na prvi in drugi letnik ter zaceli proucevati združe­vanje pedagoških predmetov in uvajanje novih. Vec v: Zapisnik 18. seje FS FF, 14. marec 1988, 5–6. Predlogi študentov so bili torej obravnavani, vendar pa je bilo tudi nekaj resnih debat okoli tega, kakšne pri­stojnosti sploh ima Študentski parlament in zakaj bi se ga upoštevalo, ce ni del fakultetne ZSMS.189189 Zapisnik 15. seje FS FF, 13. januar 1988, 6. A bistvo Študentskega parlamenta je ticalo v vzpostavitvi alter­nativne študentske organizacije, potem ko leto poprej fakultetno vodstvo ni uslišalo študentskih pozivov k reformi predmeta SLO in DS.190190 Te prve pobude dejansko tudi ni mogoce zaslediti v zapisih fakultetnih organov. Sicer pa vec: Simona Fajfar: Zahtevajmo mogoce SLO & DS. Tribuna, 20. april 1988, 21. Navkljub ugovorom nekaterih profesorjev, ki so bili sicer v manjšini, so študenti svoje delovanje zunaj organizacij, podrejenih ZKS, formalizirali z ustanovitvijo nove stanovske or­ganizacije, Študentske organizacije Filozofske fakul­tete v Ljubljani (ŠOFF). V njenem ustanovnem aktu so zapisali, da mora biti organizacija »neodvisna od vseh družbenopoliticnih organizacij – tako ZSM kot ZK«. Dodali so, da v njenem delovanju ne bo klju­cen »partijski mehanizem, v katerem manjšinska elita postavlja sama sebi program /…/, ampak parlamen­tarni mehanizem, kjer imajo vsi zainteresirani enako možnost vplivanja na sestavo programa«.191191 Ustanovni akt nove Študentske organizacije Filozofske fakultete v Ljubljani. Tribuna, 20. april 1988, 11. Šlo je za precedens v vladajocem družbenopoliticnem sistemu, kjer je oblast na univerzah dovoljevala delovanje le tistim organizacijam, ki so izšle iz ZK – torej ZSM. ŠOFF je sledila novim civilnim gibanjem v Sloveni­ji, ki so se tedaj že oznacevala kot opozicijska, poleg tega pa so se ti dogodki odvijali tik pred in med afero JBTZ,192192 JBTZ je kratica priimkov treh aretiranih novinarjev tednika Mladina, Janeza Janše, Davida Tasica in Francija Zavrla, ter oficirja JLA Ivana Borštnerja. ki je Slovence prvic množicno združila proti ustaljeni ureditvi. Fakultetno vodstvo je ob študentskem vrenju izra­zilo pripravljenost na sodelovanje. Tako sta se druge­ga zasedanja Študentskega parlamenta FF 16. marca 1988193193 Irena Lah in Simona F(ajfar): Strah pred letenjem. Tribuna, 20. april 1988, 26. udeležila tudi dekan Necak in prodekan Po­gacnik, kjer sta vzpostavila dialog s študenti.194194 Zapisnik 19. seje FS FF, 16. maj 1988, 3. Ti so namrec še vedno nasprotovali predmetu SLO in DS, kot je bil uveljavljen do tedaj. Med obema zasedanje­ma parlamenta so 18. aprila izvedli celo dvodnevni sa­moodlocbeni študentski referendum na vseh clanicah univerze, na katerem so odlocali o spremembi oz. uki­nitvi predmeta.195195 S. Fajfar: Zahtevajmo mogoce SLO & DS, op. cit., 21. Študentskim pozivom po ukinitvi so se uprli vsi univerzitetni predavatelji predmeta, ki so preko univerze in medijev nastopili proti študen­tom in prorektorju prof. dr. Rastku Mocniku s Filo­zofske fakultete, ki je študente podprl.196196 Obramboljub Potemkin, op. cit., 22. Predavatelji so stališca študentov vzeli kot osebni napad in zacasno odpovedali svoja predavanja. Vodstvo fakultete je v luci danih razmer poskušalo najti diplomatsko rešitev in je nazadnje doseglo vrnitev predavateljev v predavalnico še pred tretjim zasedanjem Študentskega parlamen­ta, a je vrnitev spremljal nov škandal, ki ga je opisal tednik Tribuna. Predavatelji naj bi po nekaterih zapi­sih poskušali dobiti na svojo stran predvsem študente prvih letnikov, ki bi nato v parlamentu delovali njim v prid. Tako naj bi se predavatelji študentom poskuša­li prikupiti tudi z razkritjem izpitnih vprašanj, zaradi cesar so študenti zagrozili z bojkotom predavanj.197197 Ibidem. A vsem grožnjam navkljub so se študenti v danem tre­nutku bojkotu predmeta vendarle odpovedali.198198 Ibidem, 23. Dru­gace pa je porocal casopis Politika, ki je širil novico, da ljubljanski študenti bojkot dejansko izvajajo. Vodstvo fakultete je skupaj s študenti objavo demantiralo199199 Zapisnik 19. seje FS FF, 16. maj 1988, 3. in zahtevalo od Politike, da demanti tudi objavijo. To so nazadnje tudi storili,200200 Zapisnik 22. seje FS FF, 22. junij 1988, 6 a z zamikom. Prav tako je šele leto dni pozneje, 20. junija 1989, fakultetno vodstvo formaliziralo predlog – ki ga je predtem dalo univer­zi – o tem, da je predmet treba opraviti enkrat v casu trajanja študija, a pred zagovorom diplome.201201 Zapisnik 6. seje FS FF, 20. junij 1989, 10. V stanju napetosti med slovenskim republiškim vodstvom ter srbskim in zveznim vodstvom je bilo pravzaprav presenetljivo, da je casopis zahtevo de­jansko uslišal. A fakulteta je še naprej delovala v duhu t. i. slovenske pomladi, ki je dobila zagon ob sojenju cetverici, obtoženi v aferi JBTZ. Posledica tega dej­stva so bile tudi napetosti v odnosih med univerzami in izobraženci. Kljub temu pa se je dekan Necak ude­ležil praznovanja 150-letnice Filozofske fakultete v Beogradu junija 1988, kamor je odšel po posvetova­nju s fakultetnimi in univerzitetnimi organi. Ob tej priložnosti je kolegom beograjske fakultete podelil Veliko priznanje Filozofske fakultete.202202 Zapisnik 1. seje FS FF, 14. november 1988, 4. Medtem so se mnogi predavatelji na fakulteti aktivno vkljucili v civilna gibanja vkljucno z Odborom za varstvo clo­vekovih pravic, nekateri izmed njih pa so se podpisali tudi pod izjavo, da bodo izstopili iz ZKS v trenutku, ko bodo obsojeni v aferi JBTZ prejeli vabila za pres­tajanje zaporne kazni.203203 Skupinski protestni izstop iz ZKS. V: Slovenska pomlad. http://www.slovenska-pomlad.si/1?id=103 (dostop: december 2018). Na formalni ravni je fakul­teta tudi uradno zagotovila Izvršnemu svetu Slove­nije, da bo podpirala slovensko politicno usmeritev. Enako podporo so deklarirali tudi študenti na zase­danju svojega parlamenta.204204 Zapisnik 1. seje FS FF, 14. november 1988, 4. Tako je fakulteta že 27. februarja 1989 podprla zborovanje v Cankarjevem domu v podporo kosovskim rudarjem. Tistega dne je zasedal tudi Fakultetni svet, ki je na pobudo dekana Necaka pozval zaposlene in študente, da sopodpišejo Izjavo proti izrednim ukrepom – za mir in sožitje na Kosovu, ki jo je svet tudi v celoti podprl.205205 Zapisnik 3. seje FS FF, 27. februar 1989, 2, 5. Hkrati je fakulteta v prvi polovici leta 1989 navezala stike s Teološko fakulteto in jo podprla v njeni nameri o po­novni vkljucitvi v univerzo.206206 Zapisnik 4. seje FS FF, 21. april 1989, 2, 9. V navzocnosti rektorja Peklenika sta 19. junija 1989 dekan Necak in veliki kancler Teološke fakultete nadškof dr. Alojzij Šuštar sodelovanje formalizirala s podpisom Protokola o so­delovanju.207207 Zapisnik 6. seje FS FF, 20. junij 1989, 2. Pozneje je fakulteta ves cas podpirala prizadevanja Teološke fakultete, da ponovno posta­ne clanica Univerze v Ljubljani, kar se je realiziralo leta 1992. Prav tako je fakulteta že za študijsko leto 1992/93 razpisala dvopredmetni študij med A-smer­mi na Filozofski fakulteti in B-študijem teologije na Teološki fakulteti.208208 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1994, 9. Poleti 1988 je prodekan Horvat postal predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter clan Izvršnega sveta Skupšcine SRS. S tem je zapus­til prodekansko mesto, nasledil pa ga je doc. dr. Argio Sabadin,209209 Zapisnik 23. seje FS FF, 21. september 1988, 1. ki se je do takrat že izkazal kot vodja Ko­misije za racunalništvo in dokumentacijo. Takrat so bila podeljena tudi prva Velika priznanja Filozofske fakultete, ki so nastala, kot je ob slavnostnem nago­voru povedala predsednica Fakultetnega sveta, Zora Tomic, v »zahvalo ljudem, ki so gradili in še gradijo našo hišo – Filozofsko fakulteto – hram slovenske humanisticne in družboslovne inteligence, brez katere ni mogoce izgrajevati samoupravne so­cialisticne družbe, razvijati samobitnosti slo­venskega naroda in njegovo vpetost v družbo enakopravnih jugoslovanskih narodov in na­rodnosti, njegovo vpetost v svet, ki gradi in naj bi bil boljši za cloveka, pravicen za vse ljudi«.210210 Zapisnik 16. slavnostne seje FS FF, 17. februar 1988, 2. Iz vrst pedagogov so bili prvi nagrajenci akad. prof. dr. Dragotin Cvetko za delo pri ustanovitvi Oddelka za muzikologijo kot prvega v Jugoslaviji in njego­vo uveljavitev v svetu, prof. dr. Breda Pogorelec za požrtvovalnost pri razreševanju prostorske stiske na fakulteti in prof. dr. Nace Šumi za vlogo pri razvo­ju znanstvenoraziskovalnega dela na fakulteti in za utrjevanje položaja fakultete v casu njegovega deka­novanja. Iz vrst strokovnih sodelavcev pa sta prizna­nje dobila dolgoletni tajnik fakultete Anton Pišek za zavzetost in marljivost pri delu ter kurjac, hišnik in razdeljevalec mesecnih dohodkov Jože Poženel za požrtvovalno delo in zvestobo fakulteti.211211 Zapisnik 15. seje FS FF, 13. januar 1988, 8 in Zapisnik 16. slavnostne seje FS FF, 17. februar 1988, 2–4. Ob koncu leta 1988 se je pojavila razprava o placljivosti opravljanja drugega in vseh nadaljnjih izpitnih rokov. Ta je mocno odmevala med štu­denti, nekaj casa pa je na clanicah univerze obsta­jala tudi zmeda glede placevanja, zato so nekateri profesorji vracali izpitne prijavnice v primeru, da študent izpita ni opravil.212212 Branko Cakarmiš: Placevanje izpitov – zacetek reforme univerze. Tribuna, 7. december 1988, 16. Fakulteta je za nastalo situacijo podala kompromisni predlog placljivosti šele tretjega ponavljanja,213213 Zapisnik 1. seje FS FF, 14. november 1988, 5. kar je bilo nazadnje tudi sprejeto. Medtem pa se je tudi študijski program na smeri B preoblikoval v štiriletni študijski program.214214 Zapisnik 3. seje FS FF, 27. februar 1989, 9. Sicer pa se je v napetih casih ponovno povecevala vloga študentov na fakulteti. Študentski predstavniki so aprila 1989 predlagali, da se ekipo dekanata raz­širi s študentskim prodekanom, kar je dopušcal tudi fakultetni statut, poleg tega pa je ta funkcija obstajala že na mariborski Pedagoški fakulteti. Kot kandidata za prvega prodekana študenta so predlagali Romana Jakica, ki je bil tedaj študent tretjega letnika na Od­delku za pedagogiko.215215 Zapisnik 4. seje FS FF, 18. april 1989, 10. Praznovanje 70-letnice fakultete leta 1989 je za­sencila opozorilna stavka zaradi težkih financnih raz­mer, ki so se odražale tudi na placah zaposlenih.216216 Ibidem, 2. Ker pa so opozorila stavkajocih naletela na gluha ušesa, je dokoncno zavrelo ob koncu maja 1989. Takrat je zbor delavcev razglasil stavko in sprejel stavkovne zahteve. Vodstvo fakultete, ki je stavko podprlo, je bilo posle­dicno vabljeno na srecanje s predsednikom skupšcine Miranom Potrcem, ki je potekalo 22. maja 1989 in po katerem so ponovno objavili stavkovne zahteve, tokrat v Tribuni,217217 Izjava delavcev Filozofske fakultete, sprejeta na izrednem zboru delavcev 22. maja 1989. Tribuna, 5. junij 1989, 10. pozneje pa še s predsednikom SZDL Jo­žetom Smoletom. Prvi stavkovni val je trajal en teden, nato pa je bil zacasno prekinjen, v prepricanju, da so stavkajoci »dosegli nek minimum, nikakor pa ne vse­ga tistega, kar smo zahtevali. Zato smo sklenili, da po enem tednu stavko prekinemo glede na zagotovila, da se bodo zakonska dolocila, ki urejajo financiranje šol­stva, spremenila.«218218 Zapisnik izredne seje FS FF, 30. maj 1989, 2. Ceprav izjave stavkajocih niso bile objavljene v dnevnem casopisju, je bil stavkovni odbor presenecen, da je mogoce s tovrstnimi pritiski doseci tisto, kar predtem dolga leta ni bilo mogoce z argu­mentiranimi podatki. Ocenjevali so, da je bila stavka predvsem izraz poenotenja vseh zaposlenih: tistih, ki so podpirali reformo jugoslovanske federacije in Slovenije znotraj nje, kot tudi clanov ZK. Nekaj kritik je bilo deležno vodstvo univerze, saj je na fakulteti prevladalo mnenje, da bi morala stavka spodbuditi univerzo k re­formam in pridobivanju družbenega statusa, kakršnega je nekoc že imela, predvsem pa avtonomiji. Poleg tega je bilo nekaj kritik usmerjenih v rektorja Peklenika, ki naj bi v casopisnih izjavah navajal napacne podatke o višini osebnih dohodkov, zaradi cesar mu je Fakultetni svet odrekel podporo pri reelekciji.219219 Zapisnik izredne seje FS FF, 30. maj 1989, 2–3. Kot izraz solidarnosti zaposlenim so se protestom pridružili tudi študenti, ki so proteste izkoristili tudi za izkaz podpore k predlogu za ustanovitev Neodvi­sne študentske organizacije.220220 Bojkot ’89. Tribuna, 22. maj 1989, 4. V Pozivu vsem profe­sorjem Filozofske fakultete, so zapisali, da so na 3. zasedanju Študentskega parlamenta, 8. maja 1989, sprejeli odlocitev, da bodo 11. in 12. maja bojkoti­rali predavanja in izpite. Na zasedanju so sodelovali dekan Necak, minister za izobraževanje prof. Ludvik Horvat, rektor prof. Janez Peklenik, predstavnik ZKS in clan CK ZKJ Božidar Debenjak ter predsednik Izobraževalne skupnosti Slovenije Niko Žibret. Za bojkot so se odlocili, da bi jasno izrazili zahtevo za sistemsko reformo financiranja univerze in opozorili na katastrofalen položaj fakultete. Zapisali so tudi, da leta 1988 niso dosegli izboljšanja študijskega pro­cesa, kar pa je bila po njihovem mnenju zlasti posle­dica napacnega financiranja.221221 Poziv vsem profesorjem Filozofske fakultete. Tribuna, 22. maj 1989, 9. V dveh dneh bojkota je šlo za drugo študentsko zasedbo fakultete, ki pa so jo študenti izvedli ob privolitvi fakultetnega vodstva. Posledicno je vodstvo tudi odobrilo študentske zah­teve po opravljanju izpitov vse tja do 7. oktobra, po podaljšanju jesenskega vpisnega roka do 13. oktobra in zacetku predavanj 16. oktobra.222222 Zapisnik izredne seje FS FF, 30. maj 1989, 3. A vecina študen­tov je bila o delovanju aktivisticnih študentov slabo obvešcena, prav tako pa so nekateri ocenjevali, da bojkot ob koncu predavanj ni imel posebnega smisla. Tako je velika vecina bojkot izkoristila za podaljšani konec tedna in priprave na izpitno obdobje.223223 Anketa. Tribuna, 22. maj 1989, 5–6. Vse spremembe zakonodaje, izobraževal­nih zakonov in študijskih programov so imele financne posledice. Na financni položaj fakultete je vplivalo povecevanje stroškov, pa tudi splošna energetska in gospodarska kriza ob koncu sedemdesetih in v zacetku osemde­setih let ter kriza jugoslovanskih javnih financ in zaprtje jugoslovanskega tržišca za slovenske proizvo­de. Od zacetka sedemdesetih let je skupaj s širitvijo programov in povecevanjem vpisa stalno raslo število zaposlenih. Ta trend je predstavljal velike stroške za fakulteto, še posebej ker je fakulteta prejemala de­nar za place glede na stanje osebja iz leta 1964.224224 Zapisnik 5. seje PZS FF, 25. september 1970, 2. Vendarle pa je Komisiji za sistematizacijo v zacetku sedemdesetih let uspelo nadoknaditi razkorak med dotedanjimi placami ter nazivi in napredovanji, ki niso bili primerno kompenzirani.225225 Zapisnik seje FS, 9. november 1972, 4. Prav tako se je stalno pojavljala težava s financiranjem stažistov, ka­terim je formalno zagotavljal place Kidricev sklad.226226 Ibidem. Nato pa je prišla pobuda, da bi morala fakulteta delo­ma sofinancirati tudi te place, za katere pa ni dobiva­la sredstev Izobraževalne skupnosti. To je pomenilo, da si fakulteta tega enostavno ni mogla privošciti. V casu statutarnih sprememb in uvedbe nove upravne strukture na fakulteti se je njeno financno stanje še naprej slabšalo. Država je z izplacevanjem sredstev zamujala ali pa jih ni zvišala glede na potrebe fakul­tete.227227 Zapisnik 1. seje FS FF, 23. februar 1976, 5–4. Posebej težke okolišcine so se pojavile v letu 1975/76, ko je Izobraževalna skupnost SR Slovenije sprejela sklep o znižanju prispevne stopnje za izobra­ževalne ustanove. Ker pa so pri sprejemanju sklepa napacno preracunali posledice, je prišlo do vecmili­jardnega izpada univerzitetnih financnih sredstev, tudi za Filozofsko fakulteto. Vlogo korektiva naj bi imel interventni zakon republiške skupšcine,228228 Zapisnik 3. seje FS FF, 1. junij 1976, 3. ki pa ni takoj zaživel, zato med aprilom in septembrom 1976 fakulteta ni smela izvajati javnih narocil, niti za študijsko literaturo ne. S podobnimi težavami so se soocali tudi študenti, katerih študij je bil odvisen od štipendij, saj je država zamujala z izplacili tudi po tri mesece. Zaradi tega so se mocno povecale študentske prošnje za podaljšanje absolventskega statusa in po­novnega vpisa, kar je bilo v veliki meri tudi odobreno. Prav tako pa so profesorji meseca oktobra razpisali dodatne izpitne roke in s tem omogocili vec kot 400 študentom dokoncanje študija ali vpis v višji letnik na izrednem vpisnem roku.229229 Zapisnik 4. seje FS FF, 5. oktober 1976, 7–8 in Zapisnik 5. seje FS FF, 10. december 1976, 3. V takem oteženem fi­nancnem okolju je bila ideja o financiranju fakulte­tnega prizidka, ki bi lahko razrešil prostorsko stisko, potisnjena v ozadje.230230 Vec o razreševanju prostorske stiske v poglavju V iskanju prostora. Ob koncu desetletja je financiranje fakultete po­novno prešlo v ospredje, le da tokrat ni šlo za izos­tanke izplacil fakulteti, temvec za njihovo višino. Ceprav ni prihajalo do glasnejših protestov ali celo stavk, pa se je financno nestimulativno okolje kazalo v pomanjkanju ustreznega kadra. V svojem porocilu je dekan Kmecl zapisal, da se kadrovska kriza »kaže zlasti v tem, da odhajajo dolgoletni fakultetni ucitelji predcasno v pokoj, nekateri mlajši pedagoški delavci, asistenti in docenti pa odhajajo s fakultete na delo drugam, kjer imajo ugodnejše delovne pogoje«.231231 Zapisnik 2. seje FS FF, 22. junij 1978, 2. Obremenjenost že tako podhranjenih kadrovskih ka­pacitet je zaradi vedno vecjega vpisa narašcala. Pove­cevalo se je število doktorskih disertacij, s študijskimi reformami in z uvajanjem novih študijskih progra­mov se je povecevala pedagoška obremenitev, merila za habilitacije so postajala bolj zaostrena. Veliko šte­vilo komisij, ki jih je zahteval samoupravni sistem, pa je narekovalo tudi precej administrativnih in drugih obveznosti.232232 V letu 1978 je delovalo kar 25 fakultetnih odborov in komisij, ki so imele tudi po 20 clanov. To so bili: Izvršilni odbor, Kadrovski odbor, Odbor za študijsko in znanstvenoraziskovalno delo, Odbor za študentska vprašanja, Odbor za delovna razmerja, Odbor za ljudsko obrambo in družbeno samozašcito, Študijska komisija, Znanstvenoraziskovalna komisija, Gospodarska komisija, Statutarna komisija, Komisija za študij ob delu, Komisija za pedagoško usposabljanje študentov, Tiskovna komisija, Komisija za stike s tujino, Komisija za stike z zamejskimi Slovenci, Komisija za pospeševanje slovenšcine na neslovenskih univerzah, Ko­misija za izvajanje samoupravnega sporazuma za delitev OD (osebnih dohodkov), Komisija za racunalništvo in dokumentacijo, Komisija za stanovanjska vprašanja, Komisija za novo stavbo FF, Komisija za ucinkovitost študija, Komisija za podiplomski študij, Disciplinsko sodišce za študente, Knjižnicni odbor in Odbor za samoupravno delavsko kontrolo. Vec v: Zapisnik 1. seje FS FF, 12. april 1978, 4–10. Dekan je posledicno ocenil, da je viši­na osebnega dohodka v primerjavi z delom drugje v velikem nesorazmerju. Situacija se nekoliko izboljša ob koncu leta 1979, ko se zacne nagrajevati tudi ne­katere nadobremenitve in se je osebni dohodek na republiški ravni zvišal za 18 odstotkov.233233 Zapisnik 6. seje FS FF, 25. april 1979, 3. Kljub temu pa je fakulteta dobivala premalo sredstev za zaposli­tev novih asistentov in se je znašla v položaju, ko bi se morali profesorji v ta namen odreci delu svojih do­hodkov. A problem je še nekoliko bolj zakomplicira­lo dejstvo, da se je pedagoški kader staral, asistentov, ki bi jih pripravili za prevzem profesorskih mest, pa v takih pogojih enostavno niso mogli zagotoviti. Na vidiku je bila torej kriza nasledstva, s tem pa je bila ogrožena tudi kakovost študija. Zato je dekan Pleterski sistem financiranja fa­kultete postavili za eno izmed osrednjih vprašanj, ki tarejo fakulteto.234234 Zapisnik 8. seje FS FF, 10. oktober 1979, 2. Ko je 16. novembra 1979 prišel na delovni obisk podpredsednik IS SR Slovenije Du­šan Šinigoj, je bil poleg prostorske stiske seznanjen tudi s problemom osebnih dohodkov in zaposlova­nja asistentov. Že cez štiri mesece, 24. marca 1980, se je z njim ponovno sestala fakultetna delegacija, z namenom seznanitve s posledicami vladnih ukrepov na kadrovsko pomlajevanje fakultete,235235 Zapisnik 1. seje FS FF, 16. april 1980, 4. a konkret­nih rešitev niso našli. Šele upokojevanje uciteljev je omogocilo mesta za nove asistente, a to je hkrati po­menilo, da jih v predavatelje niso vzgojili tisti, ki naj bi jih ti asistenti nadomestili, zato je bil kvalitativen prehod med predavatelji težji in daljši. Šele ob koncu leta 1985 se je pojavila možnost zaposlitve 19 no­vih asistentov-stažistov. Vseeno pa je njihov prihod pomenil bistveno pomladitev fakultetnih kadrov.236236 Zapisnik 5. seje FS FF, 16. september 1985, 3. Tako je bila tekom let vsaj deloma olajšana stiska s kadri, ki pa še zdalec ni bila rešena. Ob koncu sedemdesetih let je Jugoslavijo zaje­la financna kriza, ki je bila posledica neustrezne de­vizne politike. To so narekovale administrativno-po­liticne odlocitve, ne pa tržna narava deviznih tecajev. Posledicno je bil tecaj dinarja vedno precenjen, zlasti pa je ostal kljub inflaciji cen od leta 1974 pravzaprav nespremenjen.237237 Egon Žižmond: Politika deviznega tecaja v Jugoslaviji. Teorija in praksa, 8–9 (1991), 967. Ko je postalo pridobivanje deviznih posojil oteženo, je leta 1979 prišlo do t. i. devizne kri­ze. Pri fakultetnem poslovanju se je ta odražala zlasti v zmanjševanju devizne kvote, kar je zaposlenim oteže­valo udeležbo na zborovanjih v tujini,238238 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. junij 1979, 2–3. pa tudi nakup aktualne tujejezicne literature, nujne za spremljanje razvoja strok. Že leto zatem je bil nakup te literature onemogocen,239239 Zapisnik 2. seje FS FF, 18. junij 1980, 2. a so najbolj nujne nakupe uskladili z Narodno in univerzitetno knjižnico,240240 Zapisnik 4. seje FS FF, 25. november 1980, 3. dokler ni leta 1981 Izvršni svet prepovedal vse nakupe tujih knjig v državi.241241 Zapisnik 6. seje FS FF, 25. februar 1981, 6. Fakulteta je veckrat javno protestirala, na­zadnje pa je sredi leta 1983 Pedagoško-znanstveni svet, ki ga je tedaj vodil prof. Jurak, prvic javno pro­testiral ob tem nevzdržnem stanju. Posebna delovna skupina je napisala protestno izjavo Filozofske fakul­tete in jo odposlala šestim naslovnikom, med katerimi je bil glavni dnevni casopis Delo. A namesto da bi bila izjava objavljena, so bili podpisniki 30. junija pozvani k predsedniku Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo Eriku Vrenku, 6. julija pa še k podpredsedniku IS Skupšcine SR Slovenije Dušanu Šinigoju. Slednji je bil še posebej oster in je njihovo besedilo oznacil kot neprimerno za objavo. Na koncu je protestno pismo objavila le Nova revija. Medtem pa je vodstvo fakultete poskušalo od redakcije Dela dobiti pojasnilo, zakaj pismo ni bilo objavljeno tudi tam, a odgovora ni bilo.242242 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 183, 4. Med zaposlenimi so težave z devizami najbolj ob­cutili lektorji slovenskega jezika v tujini. Za njih so devize sicer še vedno prihajale, a so bile zaradi padca dinarja devalvirane. Posledicno so lektorji prejemali vedno nižje zneske, kar jim je otežilo zagotavljanje osnovnih življenjskih pogojev v tujini.243243 Zapisnik 2. seje FS FF, 18. junij 1980, 3. Tudi osebni prihodki v dinarjih so se manjšali in zaradi inflacije niso sledili placam v gospodarstvu. Zaradi nasploh slabega gmotnega položaja fakultete se je vodstvo pri­tožilo na ZKS, kar pa ni imelo kakšnega posebnega ucinka.244244 Zapisnik 4. seje FS FF, 11. junij 1985, 4. V letu 1986/87 se je namrec gmotni položaj fakultete dodatno zaostril, saj ni prejemala denarja v skladu z normativom za visoko šolstvo.245245 Zapisnik 4. seje FS FF, 26. februar 1987 in 15. marec 1987, 3. Do leta 1988 je bil osebni dohodek zaposlenih na fakulteti približno za tretjino nižji od zaposlenih v drugih sorodnih inštitucijah. Za reševanje tega pro­blema so morali deloma prerazporejati denar ZIFF. Zato je ta predlagal, da se sredstva razporedi glede na ure, ki jih ima posamezni raziskovalec v programu in glede na naziv raziskovalcev, tako da se upoštevata tudi njihova obremenitev in kakovost.246246 Zapisnik 19. seje FS FF, 16. maj 1988, 14. Na ta nacin jim je uspelo zvišati osebne dohodke zaposlenih za 20 odstotkov247247 Zapisnik 21. seje FS FF, 16. junij 1988, 3. in v obdobju hude inflacije obdržati njihov standard. Pozneje so dohodke ponovno urav­navali z inflacijo in jih zvišali najprej za 30,248248 Zapisnik 24. seje FS FF, 3. oktober 1988, 3. nato pa za 40 odstotkov.249249 Zapisnik 1. seje FS FF, 14. november 1988, 4. Place so se višale tudi v naslednjih mesecih, a le toliko, da so uravnavali inflacijo. To sicer ni pomenilo, da je fakulteta dobivala vec denarja od države, temvec da je delala izgubo. V prvem polletju 1988 je fakulteta namrec akumulirala že med 30 in 40 milijard dinarjev izgube,250250 Zapisnik 22. seje FS FF, 22. junij 1988, 5. ki so jih nato ob poga­janjih z Raziskovalno skupnostjo Slovenije poracu­navali za nazaj.251251 Zapisnik 3. seje FS FF, 27. februar 1989, 3. Zaradi že skoraj kriticne situacije so bile ogrožene nove zaposlitve, ki jih je terjala usta­novitev nove katedre za splošno jezikoslovje. V drugi polovici leta 1988 pa knjižnice zaradi pomanjkanja sredstev niso vec mogle nakupovati nove literature, niti domace ne. V to je poseglo vodstvo in odobrilo 2 milijardi dinarjev za premostitev krize.252252 Zapisnik 24. seje FS FF, 3. oktober 1988, 3. A stanje je bilo nevzdržno do te mere, da so se 11. maja 1989 zaposleni odlocili za že omenjeno stavko, ki je dobila tudi študentsko podporo. Dejansko jim je uspelo zvi­šati osebni dohodek, ki pa še vedno ni dosegal ravni, kot bi si jo želeli in ki bi bila primerljiva z dohodki kolegov z nekaterih drugih fakultet.253253 Zapisnik 5. seje delegacije delavcev v FS FF, 22. maj 1989, 1–2. Stavka zaposlenih in bojkot študentov sta se zakljucila ob izvolitvi novega fakultetnega vodstva. Za dekana je bil izvoljen geograf, prof. dr. Mirko Pak. Na mestu prodekana za financne zadeve je ostal doc. dr. Argio Sabadin, na mesto prodekana za študijske zadeve pa je bil izvoljen umetnostni zgodovinar prof. dr. Janez Höfler. Prvic je bil na pobudo študentov izvoljen tudi študent pro­dekan, Roman Jakic.254254 Zapisnik 6. seje FS FF, 20. junij 1989, 3. Z novim študijskim letom se je ponovno pojavilo vprašanje predmeta SLO in DS. Študenti so se sestali s predavateljem mag. Teodor­jem Geršakom in se pogovorili o izvajanju predmeta, ceprav so sicer še vedno zagovarjali njegovo ukinitev. Bojkotu so se odpovedali, ker je Geršak pripravil pre­davanja po novem izobraževalnem programu, vendar pa je ta terjal ponovno uvedbo obveznega opravljanja izpita do vpisa v tretji letnik študija za vse tiste štu­dente, ki še niso poslušali predavanj. 255255 Zapisnik 7. seje FS FF, 18. oktober 1989, 7. Kmalu po prihodu novega vodstva pa je završalo v sindikatu sodelavcev Filozofske fakultete, ki so ob­likovali stavkovni odbor in za nizke place ter njihovo nedohajanje inflacije okrivili vodstvo. Ocitki so segali celo v zadnje mesece preteklega mandata, ceš da je vodstvo fakultete premalo zvišalo mesecne place.256256 Zapisnik 10. seje FS FF, 19. marec 1990, 3. Zaposleni, ki so jih vodili predvsem mlajši kolegi, so oblikovali stavkovni odbor in zagrozili, da se bodo 26. februarja 1990 pridružili splošni opozorilni stav­ki, ki pa je nazadnje ni bilo.257257 Zapisnik 10. seje delegacije delavcev FS, 19. februar 1990, 4. To je bilo pravzaprav prvic, da je bilo nezadovoljstvo s placami usmerje­no tudi v vodstvo. A na obtožbe je prodekan za fi­nance dr. Sabadin odgovarjal, da bi vodstvo, ki tudi samo »mocno cuti padec življenjskega standarda« v prejšnjem kot v sedanjem mandatu »povišalo oseb­ne dohodke, ce bi bilo to mogoce«.258258 Zapisnik 10. seje FS FF, 19. marec 1990, 2. Dekan Pak je nekaj odgovornosti prenesel na nekatere strokovne sodelavce, zlasti na racunovodstvo in tajništvo, saj naj bi se pojavilo vec napak v obracunih osebnih dohod­kov. Hkrati je nekaj obtožb izrekel na racun oddel­kov, centrov in posameznih zaposlenih, ki so denimo zamujali z obracuni potnih nalogov, kar se je potem odražalo v višini dohodkov.259259 Zapisnik 11. seje delegacije delavec FS, 14. marec 1990, 3. Kljub vsemu je dekan Pak Fakultetnemu svetu predal glasovanje o nezau­pnici njemu in prodekanoma, ki pa ni bila izglasova­na.260260 Zapisnik 10. seje delegacije delavcev FS, 19. marec 1990, 5. Po zanj ugodnem izidu glasovanja je izjavil, da je še naprej pripravljen delati v dobro fakultete, a le v okviru normalnih delovnih pogojev.261261 Ibidem, 8. V nasprot­ju z vodstvom pa je še isti dan z mesta namestnika predsednika Fakultetnega sveta odstopil prof. dr. Pe­ter Vodopivec.262262 Zapisnik 2. izredne seje FS FF, 2. april 1990, 2. Temu je kaj kmalu sledil niz dru­gih odstopov; 2. aprila 1990 je namrec brezpogojno odstopilo celotno vodstvo.263263 Dekan prof. dr. Mirko Pak, prodekan doc. dr. Argio Sabadin, prodekan prof. dr. Janez Höfler ter dolgoletna predsednica Fakultet­nega sveta Zora Tomic. Vec v: Zapisnik 2. izredne seje FS, 2. april 1990, 1. V odstopni izjavi je bilo med drugim zapisano: Stalne zahteve, sumnicenja in pritiski pa so ovirali celo redno delo. Ocitno je, da vodstvo nima enakega koncepta kot stavkovni odbor in vodstvi sindikatov, /…/ Kljub izglasovani zau­pnici vodstvu fakultete na zadnji seji pa se je vodstvo odlocilo za odstop zaradi dogodkov naslednjega dne: ob 8. uri zjutraj je bil dekan vprašan, ce fakulteta resnicno kupuje 44 racu­nalnikov, isto se je ponovilo ob 10. uri z vpra­šanjem, kaj bo vodstvo storilo. Istega dne je na seji z mladimi raziskovalci predsednik ZIFF trdil, da je pri mladih raziskovalcih ustvarjena izguba 250 tisoc din, da je to napaka fakultete in da je napak še vec.264264 Ibidem, 2. Pod pritiski, ki so jih bile deležne tudi strokovne službe, je na izredni seji Fakultetnega sveta za pre­kinitev delovnega razmerja zaprosila tudi vodja Go­spodarsko-racunskega sektorja Alenka Malacic,265265 Ibidem, 4. kot zadnja izmed neposrednih žrtev spora glede plac. Celotna situacija je bila primarno posledica ne­zadovoljstva delavcev, katerih dohodki niso dohite­vali hitrega višanja cen in stroškov. Fakulteta temu namrec ni mogla slediti, saj je že od študijskega leta 1987/88 delovala v zaostrenih financnih razmerah, od prve polovice leta 1989 pa celo na robu likvidnosti. A to je bila predvsem posledica zunanjih razmer in zaostrovanja gospodarskega stanja, ki so ga narekova­le zvezne sankcije. Medtem ko so se nove slovenske politicne stranke legitimirale na prvih vecstrankarskih volitvah 8. aprila 1990, je slovenska politika zatavala v vode, ki niso bile povšeci predvsem srbskemu vodstvu. Gospodarstvo se je znašlo v agoniji; ta se je izraža­la tudi v množicnih stecajih podjetij, ki so izgubljala jugoslovansko tržišce. Posledicno so se zmanjševale rezerve na republiškem nivoju, s tem pa tudi prispevek za družbene dejavnosti, med katere je spadalo izobra­ževanje. Ceprav so dekan in prodekana odstopili, na fakulteti v napetem vzdušju ni bilo drugih kandida­tov za najodgovornejša mesta.266266 Ibidem, 2. Ker pa fakulteta brez vodstva ni mogla poslovati, ji je grozilo, da bo dobila prisilnega upravitelja Obcine Ljubljana-Center. Da se to ne bi zgodilo, je bilo vodstvo v odstopu naprošeno, da odloži odhod do 11. aprila, ko je zasedal Pedago­ško-znanstveni svet (PZS).267267 Ibidem, 3. Na tem zasedanju so bili predlagani vršilci dolžnosti dekanske in prodekanskih funkcij, ki jih je dan pozneje potrdil Fakultetni svet. Za obdobje med 13. aprilom in 30. septembrom 1990 so bili imenovani na mesto v. d. dekana psiholog prof. dr. Leon Zorman, na mesto v. d. prodekana za študij­ske zadeve zgodovinar doc. dr. Janez Peršic in na mes­to v. d. prodekana za financne zadeve doc. dr. Mitja Guštin.268268 Zapisnik 11. seje FS FF, 12. april 1990, 2. Da bo novo vodstvo uspelo sanirati stanje na fakulteti v kratkem casu, ni bilo pricakovati. Kljub temu pa so zaposleni po slabem mesecu od imeno­vanja novega vodstva, 8. maja 1991, izvedli tridnevno stavko skupaj s kolegi z Oddelka za biologijo Bioteh­niške fakultete, ki so še vedno imeli prostore na Filo­zofski fakulteti. Stavka je bila mišljena kot opozorilo novi Demosovi vladi na težave s prostorsko stisko in osebnimi dohodki zaposlenih, a nekih velikih odme­vov kljub podpori študentov ni imela.269269 Matjaž Šuen: Štrajk univerzitetnih profesorjev. Tribuna, 27. maj 1991, 17–18. Poleg tega se je financna situacija še bolj zapletla potem, ko so fakultetne rezerve obstale na blokiranem racunu pod­jetja Elan, ki je zašlo v likvidnostne težave. V interno banko podjetja je namrec fakulteta vložila rezerve iz raziskovalnega dinarja in sredstev za gradnjo južnega dela terase, katerih vrednost so želeli vsaj ohraniti, ce že ne oplemenititi. Pri tem ni šlo za neko precedencno malverzacijo, saj so iz enakih vzgibov podobno ravna­le tudi nekatere druge clanice univerze. In podobno kot pri drugih clanicah, je ta ukrep povzrocil izgube. Vodstvo si je sicer stalno prizadevalo, da bi terjatev prevzela Republika Slovenija, Filozofski fakulteti pa bi vrnila vložena sredstva,270270 Zapisnik 12. seje FS FF, 17. maj 1990, 9. a do take kompenzacije ni nikoli prišlo. Pozneje je sodišce sklenilo, da se Ela­nu odpiše 40 odstotkov dolgov, 60 odstotkov pa se jih spremeni v solastniški delež v podjetju. Fakulteta se s tem ni strinjala in je še naprej zahtevala, da država upnikom poplaca dolgove.271271 Zapisnik 15. seje FS FF, 27. september 1990, 3. V tem oteženem stanju fakulteta ni višala plac in je celo omejila sklepanje po­godb z zunanjimi sodelavci.272272 Zapisnik 12. seje FS FF, 17. maj 1990, 3. Fakultetni svet je ocenil, da je zacasno vodstvo v oteženih okolišcinah delalo dobro, in posledic­no sklenil, da ga predlaga za redno vodstvo. To je bilo nato izvoljeno na novo pozicijo do 1. oktobra 1991.273273 Zapisnik 15. seje FS FF, 27. september 1990, 5. Je pa s 1. novembrom 1990 zapustila mesto tajnice fakultete mag. Lidija Koman Perenic.274274 Ibidem, 6. Prav­nica Amalija Šiftar je sprva postala vršilka dolžnosti na mestu tajnice fakultete,275275 Zapisnik 2. seje FS FF, 31. januar 1991, 2. nato pa je bila nakna­dno izvoljena na stalno mesto za dobo štirih let.276276 Zapisnik 5. seje FS FF, 25. junij 1991, 2. Tudi v casu njenega mandata je bila financna situaci­ja zaostrena, fakulteta pa se je lotila reševanja z var­cevalnimi ukrepi pri nakupu knjig in z zmanjšanjem števila demonstratorjev za polovico.277277 Zapisnik 12. seje delavcev v FS, 11. september 1990, 2. Po letih sporov je fakulteta v spremenjenih druž­benih in politicnih okolišcinah sprejela sklep o uki­nitvi predmeta SLO in DS.278278 Zapisnik 12. seje FS FF, 17. maj 1990, 7. Pri tem so jo podprli na vec ljubljanskih fakultetah, pa tudi na Univerzi v Mariboru ter Komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Ta je legitimnost odlocitve Fi­lozofske fakultete temeljil na podlagi noveliranega Zakona o usmerjenem šolstvu, po katerem so uni­verze in fakultete postale avtonomne pri dolocanju študijskih programov.279279 Zapisnik 14. seje FS FF, 29. junij 1990, 4. Nasprotoval pa mu je Rek­torat Univerze Edvarda Kardelja, vendar se je Fakul­tetni svet odlocil, da bo stal za svojim sklepom ne glede na zakonske posledice.280280 Zapisnik 13. seje FS FF, 7. junij 1990, 5. V duhu demokrati­zacije in prehoda v nov družbenopoliticni sistem so se zaceli spreminjati tudi nekateri drugi predmeti, ce ne drugace vsaj po imenu. Oddelek za sociologijo je denimo namesto Zgodovine marksizma uvajal pred­met Sociološki klasiki.281281 Zapisnik 14. seje FS FF, 29. junij 1990, 13. S spremembami v usmer­jenem izobraževanju so bile 29. junija 1990 sprejete tudi statutarne spremembe. Z njimi je bil ponovno imenovan Znanstveno-pedagoški svet (ZPS), ki je postal pristojen za obravnavanje izobraževalnih, raz­iskovalnih in drugih strokovnih vprašanj.282282 Ibidem, 14. Hkrati so se spremenila tudi habilitacijska merila za redne profesorje. Fakultetni svet je namrec sklenil, da se že obstojecim rednim profesorjem podeli trajni naziv.283283 Zapisnik 14. seje FS FF, 29. junij 1990, 7. Fakulteta je bila pripravljena izvajati tudi vse druge upravne in statutarne spremembe, ki jih je prinaša­la priprava na osamosvojitev Slovenije. A univerza je podala moratorij na vse nadaljnje ukrepe, ki so se dotikali tako habilitacij kot presoje študijskih pro­gramov in ostalih zakonskih sprememb. Temu se je uprl Fakultetni svet pod vodstvom Primoža Simo­nitija. Fakultetni svet je univerzitetnega nemudoma pozval, da ukine moratorij ter pospešeno pripravi vse zakonske akte in z njimi povezane ukrepe, vkljucno s pripravo novega zakona o raziskovalni dejavnosti. Svoj predlog so vodilni argumentirali z besedami: »Želimo opozoriti slovensko javnost, da brez kulture, šolstva, zdravstva in neogibnega raziskovalnega dela ne moremo obstajati kot razvit, sodoben narod.«284284 Pismo dekana dr. Leona Zormana in predsednika Fakultetnega sveta dr. Primoža Simonitija univerzitetnemu svetu, 22. marec 1991. Priloga k Zapisniku 3. seje FS FF, 7. marec 1991. V sosledju z vsemi dogodki je fakulteta tudi izrazila podporo delovanju Odbora staršev slovenskih fantov, ki so na služenju JLA v drugih krajih Jugoslavije.285285 Zapisnik 4. seje FS FF, 20. maj 1991, 3. Iz casa vojne za osamosvojitev junija in julija, pa tudi avgusta 1991 je opazno pomanjkanje uradnih zapisnikov. Zapisi Fakultetnega sveta posledicno ne porocajo o volitvah novega fakultetnega vodstva, do katerega je prišlo poleti 1991. Tedaj je bil za dekana izvoljen sociolog dr. Marko Kerševan, za prodekana za financne zadeve prof. dr. Martin Žnideršic z Od­delka za bibliotekarstvo, za študentske pa germanist izr. prof. dr. Anton Janko. Ob vseh spremembah je bila za študente razve­seljiva novica, da je novo vodstvo nemudoma ko­rigiralo pravilnik o placevanju opravljanja 3. in 4. izpitnega roka. Placljivost je bila v celoti ukinjena, medtem ko so postali vsi izpiti in kolokviji placlji­vi, ce je posameznik izgubil status.286286 Zapisnik 7. seje FS FF, 11. november 1991, 5. Istocasno so bili sprejemni izpiti za bruce zaradi osamosvojitve­ne vojne prestavljeni v mesec september. Sicer pa je bil zacetek študijskega leta 1991/92 v marsikaterem oziru prelomen. Pa ne le zato, ker se je vpisovala prva generacija študentov v samostojni državi, temvec tudi zato, ker je koncno zaživel študijski program splošnega jezikoslovja na Oddelku za splošno in primerjalno jezikoslovje. Uveden je bil tudi enopred­metni študij nemšcine in anglešcine ter koncno tudi samostojni enopredmetni program A-smeri socio­logije kulture.287287 Ibidem, Dekanovo porocilo, 4. Vse te spremembe so bile v skladu z navodili ministrstva za šolstvo, ki je že od leta 1990 stremelo k preureditvi in krcenju študijskih progra­mov.288288 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1993, 8–9. Tudi v naslednjem študijskem letu je prišlo do nekaj kljucnih sprememb. Oddelek za etnologijo se je preoblikoval v Oddelek za etnologijo in kul­turno antropologijo in že v naslednjem študijskem letu (1993/94) zacel izvajati enopredmetni program. Leta 1992/93 se je zacel izvajati tudi samostojni štu­dij pedagogike in andragogike.289289 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 6. Ogrožen pa je bil dvopredmetni pedagoški študij na drugih smereh. Spor s Pedagoško fakulteto o izobraževanju novih osnovnošolskih in srednješolskih uciteljev namrec še ni bil rešen. Po daljših pogajanjih je bilo na meduni­verzitetni ravni dogovorjeno, da bodo ti študenti na Filozofski fakulteti dobili pedagoškoandragoško iz­obrazbo strnjeno, in sicer v 9. in 10. semestru. To je pomenilo, da bi se študenti na Filozofski fakulteti morali izobraževati za isto izobrazbo kot na Peda­goški fakulteti leto dlje.290290 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 9. Ta model pa je zavrnila vlada, a predvsem zato, ker ni želela placevati še ene­ga dodatnega leta izobraževanja.291291 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 9. S prehodom v liberalno demokracijo so se zacele nakazovati tudi smernice, s katerimi se fakulteta in univerza do tedaj še nista soocali. Takoj po osamo­svojitvi je fakulteta sodelovala pri pripravi podiplom­skega študija na Inštitutu za humanisticne študije Evropskega centra za humanisticne študije (ISH). Med pobudniki tega podiplomskega programa so bili tudi predavatelji s Filozofske fakultete, predvsem z Oddelka za sociologijo. Šlo je za prve znake na­stanka zasebnega visokošolskega izobraževanja, ki je želelo delovati zunaj okvirov univerze, cemur pa je vodstvo fakultete nasprotovalo. Zagovarjalo je stali­šce, »da podpira nove oblike organiziranja podiplom­skega študija, še posebno take, ki krepijo meduniver­zitetno in mednarodno znanstveno sodelovanje, ne more pa podpirati ustanavljanja novih javnih zavo­dov zunaj Univerze v Ljubljani, ki bi izdajali magi­strske in doktorske diplome za znanstvene discipline, ki jih goji Filozofska fakulteta«.292292 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 7. Kljub protestom vodstva je bil program akreditiran, kmalu pa so za­posleni na fakulteti postali tudi nosilci raziskovalnih projektov na ISH.293293 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 6. Na drugi stani je fakulteta pre­nehala podpirati mariborsko Pedagoško akademijo s kadri, saj je bil cilj prehoda z akademije na fakulteto dosežen. Namesto tega se je Pedagoška akademija zdaj za sodelovanje zacela dogovarjati neposredno s predavatelji.294294 Zapisnik 7. seje FS FF, 11. november 1991, Dekanovo porocilo, 4. V tem obdobju se je zacel uveljavljati tudi ko­lektivni dopust, ki je sprva veljal le za nepedagoške delavce.295295 Zapisnik 11. seje FS FF, 26. november 1992, 3. Pozitivna sprememba na financnem po­drocju je bila tudi uvedba sredstev za individualno raziskovalno delo (IRD) v letu 1993/94, ki so jih zaposleni prejemali neposredno od Ministrstva za šolstvo in šport RS, razporejal pa jih je ZIFF.296296 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1993/94. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1995, 8. Prav tako se je pospešeno nadaljevala modernizacija fa­kultete. Tako je bila leta 1992 realizirana prikljucitev fakultete na opticni kabel, ki je izboljšal racunalniške mrežne povezave. Racunalniška ucilnica se je tudi sproti posodabljala. Nova posodobitev racunalniške­ga omrežja in programov je sledila v letu 1995. Ti so zlasti olajšali delo v racunovodstvu, sicer pa je bilo 5. nadstropje tedaj tudi že opremljeno s klimatsko napravo.297297 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1995/96. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1997, 5. Po nekaj letih pa so bile ponovno glasnejše pritož­be glede študentskega kluba K-16. V sobi 01 in celot­nem zahodnem krilu naj bi redno konzumirali alko­hol, obcasno pa tudi droge. Ker se v takih okolišcinah ni moglo kakovostno opravljati dela, je Fakultetni svet ponovno pozval študente na pogovore o ureditvi sta­tusa K-16,298298 Zapisnik 11. seje FS FF, 26. november 1992, 3. ki pa je še nekaj let ostal neurejen. Leta 1993 je dekanovanje prevzel filozof prof. dr. Frane Jerman, medtem ko je na mestu prodekana za finance ostal še en mandat prof. dr. Martin Žnideršic. Vodstveno ekipo je popolnila prodekanja za študijske zadeve, umetnostna zgodovinarka izr. prof. dr. Nata­ša Golob, ki pa jo je aprila 1994 nadomestila muzi­kologinja, prof. dr. Katarina Bedina. Za prodekana študenta je bil izvoljen Krištof Jacek Kozak, študent primerjalne književnosti in filozofije.299299 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1993/94, 6. Ob spreje­mu novega, težko pricakovanega Zakona o visokem šolstvu ob koncu leta 1993 in posledicnem sprejemu novega Statuta Univerze v Ljubljani, je bila uvede­na tudi nova struktura fakultete. Fakultetni svet se je zdaj preimenoval v Fakultetni senat, vanj pa so bili po novem zakonu voljeni le redni profesorji. Na višjem nivoju je bil formaliziran status dekanovega kolegija, ki je bil sicer ustanovljen že v casu dekana Necaka in so ga sestavljali dekan, vsi trije prodekani, pred­sednik Sveta ZIFF in tajnik fakultete. Uveden pa je bil tudi fakultetni kolegij, v katerem so se srecevali vsi predstojniki oddelkov, predsednik knjižnicnega odbora in predstavnik sindikatov.300300 Ibidem. Nova struktura je zaživela hitro, precej manj pa je bila fakulteta za­dovoljna z reprezentacijo fakultete kot celote v uni­verzitetni strukturi. Z novim zakonom in statutom je bila namrec potrjena preureditev univerze na nacin, ki je dovoljeval razbitje vecjih tehnicnih fakultet na bolj specializirane samostojne enote. Vodstvo je me­nilo, da so humanisticne in družboslovne fakultete na tak nacin postale podrejene tehnicnim in naravo­slovnim,301301 Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo se je leta 1994 razdružila v Fakulteto za matematiko in fiziko, Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakulteto za farmacijo in Naravoslovnotehniško fakulteto. Prav tako se je od Fakultete za arhitekturo locila Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, od Fakultete za elektrotehniko in racunalništvo pa Fakulteta za racunalništvo in informatiko. saj je statut dajal vsaki clanici po en glas v univerzitetnem senatu. Stroke so si posledicno stale nasproti v razmerju 15 : 11. Dekan je v tem videl svojevrsten paradoks, saj je bila univerza zavoljo na­cela enakopravnosti po statusu enakih clanic – kljub ogromnemu odstopanju števila zaposlenih in štu­dentov na njih – pripravljena spregledati nesoraz­merje v reprezentaciji strok. Filozofska fakulteta je opozarjala, da v taki ureditvi »Univerzo vodijo skoraj izkljucno tehniki«.302302 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1994/95. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996, 6–7. Tu uvedeno razmerje se ni spre­menilo vse do danes, in to kljub vedno novim pozi­vom k vecjemu upoštevanju humanistike. Spremembe so prinesle tudi možnost kadrovskih okrepitev. Te so bile najvecje na Oddelku za german­ske jezike in književnosti in Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje,303303 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 6. precej bolj zaskrbljujoce pa je bilo stanje na Oddelku za pedagogiko.304304 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 6–7. Tu so v študijskem letu 1992/93 uvajali enopredmetni študij pedagogike oziroma andragogike,305305 Tadej Vidmar: Oddelek za pedagogiko in andragogiko. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009, 247. ki so ga mora­li pokrivati s prakticno enakim številom pedagogov. Nekateri oddelki so vedno bolj omejevali vpis, tako zaradi prostorske stiske in kadrovskih kapacitet kot financnih težav.306306 Zapisnik 4. seje FS FF, 20. maj 1993, 2. Fakulteta je omejevanje vpisa na podlagi vseh navedenih razlogov podpirala. Zago­varjala je, da so kadrovske in prostorske zmoglji­vosti edine omejitve za kakovosten študij. Splošnih omejitev vpisa na fakultetni ravni pa ni odobrila, saj je »najvišje strokovno znanje civilizacijska dobrina, njeno prenašanje na nove generacije pa za Univer­zo dolžnost in pravica«.307307 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 6. Na fakultetni ravni se je posledicno trend vpisov prvic po skoraj dvajsetih le­tih poveceval, hkrati pa je fakulteta poskušala slediti povpraševanju glede študijskih programov. Pri tem je bilo vodstvo obcasno primorano oddelke tudi »prepricevati«, da so se strinjali s povecanjem razpi­snih mest na bolj zaželenih študijskih programih. Do prvega preskoka v številu vpisov je prišlo v študijske­mu letu 1992/93, ko je število vpisanih poraslo za skoraj 500 oz. na 2574 študentov. Število diploman­tov v tem letu se je malenkostno povecalo na 238, zato pa se je podvojilo število zakljucenih doktoratov, ki jih je bilo kar 42.308308 Ibidem. V naslednjem študijskem letu je bilo povecanje vpisa najvecje, saj je naraslo že na 3531 rednih in 225 izrednih študentov. Tudi število diplomantov je naraslo na 297, medtem ko je število novih doktorjev znanosti padlo na 26.309309 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1993/94, 7. Ta naval na fakulteto je vodstvo pripisovalo splošno težavnemu gospodarskemu položaju v Sloveniji, ko je bilo zara­di stecaja mnogih podjetij težko najti zaposlitev po srednji šoli. Zato se je vedno vec mladih odlocalo za visokošolsko izobrazbo. Faktor pa je bila zagotovo tudi številcnost generacij nasploh.310310 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 6. Fakulteta se je v zacetku devetdesetih let zacela resno vkljucevati v organizirane mednarodne pro­grame. Prvi je bil TEMPUS, v katerega se je sprva vkljucil Oddelek za pedagogiko,311311 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 7. pozneje še Od­delek za filozofijo.312312 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 7. Ponovno so na ravni dekanov navezali tudi stike s tržaško fakulteto, ki so kljub am­bicioznim nacrtom v prvi polovici osemdesetih let zvodeneli. Med najpomembnejšimi mednarodnimi projekti povezovanja je bila ustanovitev Poletne šole v Bovcu leta 1993, ki so jo prve organizirale skupaj ljubljanska Filozofska fakulteta, Univerza v Celovcu, Univerza v Trstu in Univerza v Vidmu, pozneje pa so se pridružile še Univerza v Mariboru, Univerza na Reki in Univerza na Primorskem. Pobudnik Poletne šole in njen koordinator vse do svoje upokojitve na fakulteti je bil prof. dr. Dušan Necak. Nekaj težav je povzrocal nov normativ uciteljskih obveznosti šestih ur predavanj tedensko in desetih ur za asistente. Mnogi predavatelji so bili preobreme­njeni, nekaj pa je bilo podobremenjenih.313313 V študijskem letu 1993/94 je nadobremenjenih 100 uciteljev, podobremenjenih pa 6 uciteljev in 15 sodelavcev. Vec v: Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1993/94, 10. V vsakem primeru je normativ prinesel financne posledice, bo­disi na strani zaposlenega bodisi na strani fakulte­te.314314 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 8. S širitvijo programov in uvajanjem novih od­delkov se je pokazalo, da so oddelki kadrovsko bolj kot ne mocno podhranjeni. Oddelek za zgodovino je imel denimo v povprecju 500 vpisanih študentov le­tno in le 10 visokošolskih uciteljev (od tega enega že v pokoju), enega asistenta in dva asistenta-stažista.315315 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 152. Vzdržnost programov je bila posledicno vprašlji­va. Novi financni normativi pa univerzi in fakulteti niso dovoljevali zaposlovanja novih asistentov. To je bil sicer problem, aktualen že vsaj desetletje. Država je stanje od leta 1985 blažila s programom mladih raziskovalcev, ki jih je tedaj neposredno financiralo Ministrstvo za znanost.316316 Danes so mladi raziskovalci v domeni Javne agencije za raziskovanje (ARRS). Vec v: Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubl­jani v študijskem letu 1991/92, 7. Ti še danes nadomešcajo ali so hkrati tudi habilitirani kot asistenti, vendar le za obdobje do zakljucka doktorata. Pozneje namrec ni zagotovljeno, da bo fakulteta za njih zagotovi­la delovno mesto, niti tega ni dolžna storiti. Kljub temu pa so mladi raziskovalci že vec kot trideset let pomemben del kadrovskega razreza in pomlajevanja predavateljskega zbora na fakulteti. Po preteku mandata je bil leta 1995 prof. dr. Fra­ne Jerman ponovno izvoljen za dekana, leta 1996 pa so bili izvoljeni novi prodekani. Študijske zadeve je prevzel izr. prof. dr. Janko Muršak z Oddelka za pedagogiko, finance pa geograf izr. prof. dr. Anton Gosar. Za prodekana študenta je bil izvoljen Boštjan Gradišar z Oddelka za geografijo.317317 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1994/95, 3. V tem casu je mocno naraslo število zaposlenih mladih razisko­valcev in asistentov-stažistov. Teh je bilo v letu 1995 kar 72.318318 Ibidem, 5. Takšno zaposlovanje je precej financno razbremenilo fakulteto, katere položaj se je do leta 1995 pretežno konsolidiral,319319 Ibidem, 5. a še zdalec ni bil do­ber. Potem ko so se osebni dohodki stabilizirali za visokošolske ucitelje in asistente, so na svoj položaj opozorili lektorji, ki so bili pripravljeni izvesti tudi t. i. belo stavko, v kateri ne bi opravljali izpitov, ki niso sodili v opis njihovih del in nalog. Senat jim je sicer podelil posebno dovoljenje za izvajanje izpitov, a so lektorji zahtevali še pogovore o višjih placah. Senat in dekan sta njihove zahteve podprla, a jih je zavrnila univerza.320320 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1995/96, 4. V zacetku študijskega leta 1996/97 jim je senat podelil še pravico predavati in imeti izpite oz. veniam legendi et examinandi, s cimer se je njihov status vsaj zacasno uredil, da so lahko nemoteno op­ravljali izpitno izpraševanje.321321 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1996/97. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1998, 1. Z izjemo problema višine plac lektorjev, je bil raz­meroma dober financni položaj pomemben zlasti v luci ustanavljanja Oddelka za azijske in afriške študi­je, ki je izšel iz lektorata za japonski jezik, ter Oddel­ka za prevajalstvo in tolmacenje, ki je nastal na pod­lagi dveletnega programa prevajanja iz slovenšcine v anglešcino leta 1997.322322 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1994/95, 5. Kljub intenzivnim pripravam na odprtje Oddelka za prevajalstvo in tolmacenje pre­ko projekta TEMPUS, ki ga je vodila prof. dr. Meta Grosman, dopolnjevali pa so ga pedagogi in asistenti jezikovnih oddelkov, se je nemudoma pojavil pro­blem prostorske stiske. Oddelek v ustanavljanju je bil namrec prisiljen delovati v prostorih zunaj maticne stavbe.323323 Ibidem, 4. Oddelek za azijske in afriške študije je imel nekoliko boljše delovne pogoje, hkrati pa je za zace­tek svojega delovanja pridobil bogat knjižnicni fond tisoc enot za sinologijo, ki ga je darovala kitajska vla­da, japonska vlada pa za japonsko knjižnico devetsto enot.324324 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1997/98. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999, 5. Pozneje je japonska vlada fakulteti donirala še najmodernejši fonolaboratorij.325325 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1995/96, 4. Med novostmi v letu 1996 je bilo tudi preimenovanje Oddelka za pedagogiko v Oddelek za pedagogiko in andrago­giko.326326 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1996/97, 4. Spremembe so se obetale tudi na podrocju knjižnic, saj se je zacel postopek ustanavljanja krov­ne Osrednje humanisticne knjižnice (OHK). Hkrati je fakulteta zagovarjala, da se pri novih statutarnih spremembah Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) ohrani njena nedeljivost in da v svoji srciki sistemske ureditve še naprej ostane tudi univerzite­tna.327327 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1995/96, 3. Do kljucne menjave je prišlo tudi na ZIFF, saj se je leta 1995 upokojil prof. Šumi. Njegov naslednik je bil tako kot na mestu dekana prof. Necak.328328 Ibidem, 3. Tudi v devetdesetih letih se je fakulteta zaveda­la svoje vloge v družbi in je v skladu s pricakovanji, ki priticejo najvecji humanisticni ustanovi na Slo­venskem, poskušala ves cas delovati. A v tako veliki organizaciji, kot je Filozofska fakulteta, se dogajajo krivice in napake. Najhujše so tiste, ki so sistemske, ideološke in enostranske. Ce se tovrstnih dejanj v danem trenutku ne prepreci, je vsaj katarza nasledni­kov tista, ki kaže na minimalno stopnjo moralnega razvoja. Na seji Fakultetnega senata sta bila januar­ja 1996 rehabilitirana zdaj že pokojna profesorja dr. France Veber in dr. Anton Slodnjak. Njuna rehabili­tacija je bila poskus izbrisa crnega madeža, ki je bdel nad fakulteto in celotno univerzo desetletja dolgo. Dejanje nikakor ni prineslo popolnega zadošcenja, saj je za oba preganjana in izkljucena profesorja priš­lo prepozno, zlasti pa ne s strani tistih, ki so bili v aferi vpleteni. Je pa senat ob tem priporocil univerzi­tetnemu senatu, da sledi zgledu in opravi rehabilita­cijo vseh v prejšnjem režimu preganjanih profesorjev na univerzi.329329 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1996/97, 1. Kljub izrazitemu pozicioniranju v družbi, kot se za humanistiko spodobi, so bili predstavniki fakulte­te še vedno prepricani, da je njen glas znotraj univer­zitetne strukture zapostavljen. Ponovno se je razvne­la debata o nemoci humanisticnih in družboslovnih strok, tokrat v povezavi s habilitacijskimi postopki. Ob eni izmed debat na Fakultetnem senatu je dekan Jerman miselnost nekaterih clanov univerzitetne ha­bilitacijske komisije oznacil kot problematicno. Ta je za napredovanje v višje habilitacijske nazive zahteva­la citiranost v tujih revijah po principu naravoslovnih in tehnicnih ved. Ker pa je na Filozofski fakulteti kar nekaj strok oz. njihovih specializiranih smeri, ki so specificno usmerjene v slovensko oz. nacionalno okolje, kjer so prisotni tudi edini strokovnjaki za po­samezne raziskovalne teme, je bilo za te kandidate težje zagotoviti tovrstne citate. Zato so bile mnoge izvolitve predvsem v docentski naziv, pa tudi izredno profesuro, neuspešne.330330 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 3. Da pa bi bile stvari še bolj za­pletene, je obcasno prihajalo do prerekanj pri imeno­vanju rednih profesorjev, tudi tistih posameznikov, ki so veljali za avtoritete na svojem podrocju. Fakulteta je zato imela univerzitetno habilitacijsko komisijo za neprilagodljivo in neobcutljivo za razlicne okvire in zahteve posameznih znanstvenih panog.331331 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1996/97, 2. Že tak­rat se je pojavila (še danes živa) ideja o ustanovitvi razlicnih habilitacijskih komisij za razlicne skupine znanstvenih panog.332332 Ibidem. Leta 1997 je vodstvo fakultete prevzel novi dekan prof. dr. Ludvik Horvat. Prodekan prof. dr. Anton Gosar je privolil v še drugi mandat, kjer je bil za­dolžen za podiplomski študij in mednarodne odnose, druga prodekanja, zadolžena za dodiplomski študij, pa je postala germanistka prof. dr. Neva Šlibar.333333 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 5. Po dveh letih, leta 1999, sta bila dekan Horvat in prode­kanja Šlibar izvoljena za svoj drugi mandat, prodeka­na Gosarja pa je nasledil prof. dr. Andrej Bekeš. Tudi v drugem mandatu dekana Horvata razocaranje nad univerzo ni bilo nic manjše kot v prejšnjih letih. V le­tnem porocilu je dekan okrcal »šibko administracijo same Univerze«, za povrh pa tudi delovanje Mini­strstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za znanost in tehnologijo, ki da sta »brez splošnega politicnega koncepta« za visoko šolstvo.334334 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1997/98, 1. Hkrati se je fakulteta soocala z menjavo generacije, ki je zajela mnoge re­prezentativne predstavnike svoje stroke, kot so bili Breda Pogorelec, Nace Šumi, Erika Mihevc Gabro­vec, France Strmcnik, Jože Sivec, Ignacij Voje, Kaje­tan Gantar, Vekoslav Kremenšek, Vid Pecjak, Frane Jerman, Janko Kos, Vojan Rus in drugi. To, lahko recemo akademsko krizo so blažili novi predavatelji, med katerimi so mnogi scasoma prav tako dosegli ali pa se vsaj približali nivoju svojih predhodnikov. Nekateri upokojeni predavatelji so obcasno še poma­gali pri predavanjih. Prof. Voje se je na Oddelek za zgodovino vrnil celo po trinajstih letih upokojitve v študijskem letu 2005/2006, ko je zaradi zasedbe mi­nistrskega mesta med letoma 2004 in 2008 zacasno odšel prof. dr. Vasko Simoniti. So se pa do študij­skega leta 1997/98 zadovoljivo popolnile kadrovske potrebe mlajših oddelkov bibliotekarstva, azijskih in afriških študij ter prevajalstva,335335 Ibidem, 2. a pri slednjem predvsem na podlagi pogodbenih sodelavcev.336336 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 3. Reorganizacijo fakultete je oktobra 1998 popolni­la razdelitev Oddelka za germanske jezike in knji­ževnosti na Oddelek za anglistiko in amerikanistiko ter na Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko.337337 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1997/98, 4. V študijskem letu 1998/99 je prihajalo tudi do kljucnih sprememb zakonodaje, saj sta se pripravlja­la dva nova krovna zakona: Zakon o visokem šolstvu in Zakon o raziskovalni dejavnosti. Slednji je ko­renito spreminjal dotedanjo strukturo raziskovalne dejavnosti, ki jo je sicer fakulteta za zadnji dve dese­tletji ocenjevala kot zelo uspešno.338338 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 3. Nova struktura raziskovanja, ki se je obdržala do danes, je zaživela v naslednjem študijskem letu. Fakulteta je morala orga­nizirati programske skupine, imenovati nosilce sku­pin in z zakonom uskladiti njihovo delovanje. Nacin prijavljanja raziskovalnih programov in projektov ter tudi sistem porocil pa sta postala bolj zapletena. Vsa raziskovalna dejavnost je ostala pod okriljem ZIFF, ki je z usklajenim prehodom na nova pravila poskrbel, da fakulteta ni izgubila višine raziskovalnih sredstev.339339 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1999/2000. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2001, 1. Na drugi strani je priprava sprememb v Zakonu o visokem šolstvu ponovno nacela temo odnosa med univerzo in njenimi clanicami, kjer je vodstvo fakul­tete skrbela prevelika koncentracija odlocilne moci v rektoratu univerze, s cimer bi se lahko kljucno poseglo v avtonomijo posameznih fakultet.340340 Dekan se je verjetno zmotil. Glede na zapisnike Državnega zbora sta spremembe predlagala dva poslanca, in sicer Rudolf Moge in Eda Okretic Salmic. Zapisnik 11. seje Državnega zbora, 18. maj 1999. Državni zbor, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/de­ loDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sej&uid=84756FA6E2112637C12567660020BB7C (dostop: december 2018) in Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 3–4. Z uvedbo zako­na se je nazadnje v praksi izkazalo, da je marsikatera sprememba nesmiselna, kar je izzvalo precej nejevolje v akademskem svetu. Slabo pripravljena sprememba zakonodaje je namrec pokazala, da nobena od obeh univerz v Sloveniji ni imela izrazitega vpliva na pisa­nje zakonov. Namesto da bi se posvetovala s stroko, je vlada spreminjala temeljno zakonodajo visokega šolstva na pobudo zgolj treh poslancev v Državnem zboru.341341 Ibidem, 1–2. Ceprav je bila zakonodaja neustrezna, je nje­nemu sprejemu sledila uskladitev Statuta Univerze v Ljubljani in Pravil Filozofske fakultete. A zaradi vseh težav z novim zakonom se je sprejem novega statuta in pravil zacasno zamaknil – sprva so ga premaknili v naslednje študijsko leto,342342 Ibidem, 2. dejansko pa so se priprav lotili šele cez dve leti. Spremembe so bile sicer potreb­ne tudi v senatu kot najpomembnejšem organu fakul­tete. V njem je po spremembah leta 1993 sedelo vec kot 50 senatorjev oz. vsi redni profesorji na fakulteti. Številcni senat je gotovo imel »akademsko težo«, ga je bilo pa težko koordinirati, predvsem pa je bilo v njem težko doseci konsenz. Zato so se pojavile pobude, da bi predstavništvo v senatu z novimi Pravili Filozofske fakultete spremenili.343343 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 4; Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1999/2000. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2002, 2. Toda na spremembe je bilo tre­ba še nekoliko pocakati in trend narašcanja števila se­natorjev se je ustavil šele cez dve leti. Vodstvo fakultete pa se je poskušalo cim tesneje povezati s predstojniki in tajniki oddelkov, s cimer bi se pogosteje seznanja­lo z njihovimi stališci. Poleg rednega dela so se zaceli srecevati na t. i. študijskih dnevih, dvodnevnih semi­narjih, kjer si je vodstvo fakultete in oddelkov izme­njalo informacije in mnenja o delovanju posameznih segmentov fakultete.344344 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1999/2000, 1–2. Sicer pa je leta 1999 po skoraj osmih letih dela odšla tajnica fakultete Amalija Šif­tar,345345 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 5. ki jo je zamenjala pravnica Dragica Pristavec.346346 Zapisnik 3. seje senata FF, 4. julij 2001, 3. Prehod v novo tisocletje je dekan Horvat oznacil kot zelo miren. Porocal je, da je bil kljub politicnim pretresom na držav­ni ravni, ki sta jih prinesla padec vlade in predcasne volitve, financni pritok z nekaj krajšimi prekinitvami stabilen. Odnosi z univerzo so se raz­meroma stabilizirali, vecina odlocitev v senatu je bila sprejeta s konsenzom.347347 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1999/2000, 2. Prostorska stiska je bila olaj­šana z dolgorocnim najemom in adaptacijo stavbe na Rimski 11, ki so jo z nadhodom povezali z maticno zgradbo. Koncana je bila tudi prenova študijskih pro­gramov v skladu z novo zakonodajo. Pri tem je bila najvecja novost uvajanje nabirno-izbirnega sistema predmetov, ki je dokoncno zaživelo z uvedbo bolonj­ske reforme ob koncu desetletja.348348 Ibidem, 4. Pomanjkanje kadrov pa je bilo še vedno ena od stalnic. Najbolj akutne kadrovske težave so bile na najmlajšem oddelku, Oddelku za prevajalstvo in tolmacenje, sistematizacija delovnih mest pa se je ustavila na univerzitetni ravni. Fakulteta je bila tako primorana kadrovski primanjkljaj kompenzirati z lastnimi sredstvi za vec kot dvajset zunanjih sodelav­cev samo na tem oddelku.349349 Ibidem. Kadrovski in prostorski problemi oddelka, ki je predavanja opravljal v naje­tih prostorih sosednjih fakultet, so prisilili vodstvo, da je za študijsko leto 2000/2001 predlagalo raz­pis vpisnih mest le za izredne študente.350350 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2000/2001, 1. Šlo je za precedens, ki se mu je fakulteta poskušala izogniti s pogovori pri univerzitetni sistemizacijski komisiji in na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport. A te skrajne rešitve univerza ni sprejela. Namesto tega je na vlado poslala predlog, da se v študijskem letu na programu prevajanja in tolmacenja ne razpiše nobe­nega vpisnega mesta, kar je vlada tudi potrdila. Sle­dilo je razcišcevanje v medijih, kjer je univerza trdila, da do sistematizacije delovnih mest ni moglo priti, ker naj za to podrocje ne bi bilo dovolj habilitira­nih uciteljev,351351 Ibidem, 2. kar pa ni bilo res. Drasticno reševanje problema in spor z univerzo sta se na koncu vendarle koncala ugodno, saj je leta 2001 univerza odobrila sistematizacijo vseh potrebnih delovnih mest. S tem so bili rešeni najbolj pereci vidiki stanja kadrovskega popolnjevanja potreb in posledicno je bil program v letu 2001/2002 razpisan v celoti. A oddelek so pestili še vedno nevzdržni prostorski pogoji. Kabi­neti, knjižnica, fonolaboratorij in predavalnice so bili raztreseni po razlicnih najetih prostorih in v maticni zgradbi. Kljub temu pa je bil oddelek v sklopu na­crtovanja potreb Slovenije ob vstopu v Evropsko unijo leta 2004 tako pomemben, da je uspel doseci akreditacijo in financiranje za podiplomski program specializacije s podrocja tolmacenja, na katerega so se prvi slušatelji vpisali v letu 2001/2002.352352 Ibidem. Z del­no razrešitvijo problema prevajalstva so bili na UL in na Visokošolskem svetu potrjeni tudi študijski programi za podrocja bohemistike, slovakistike in polonistike, na podlagi cesar je fakulteta nacrtovala izvajanje dodiplomskega študija vzhodnoslovanskih jezikov, vendar le na podlagi pridobitve sredstev tako za sistematizacijo delovnih mest kot tudi za ustrezne prostorske pogoje.353353 Ibidem, 4. Na potrebe po novem zaposlo­vanju pa ni kazala le uvedba novih programov, tem­vec tudi številcnost študentov. To so poleg preobre­menjenih pedagogov cutili tudi strokovni sodelavci. V tem oziru je bil posebej izpostavljen problem slabe prehodnosti v višji letnik, zaradi cesar se je povece­valo število raznoraznih prošenj in drugih admini­strativnih postopkov, ki so obremenjevali Referat za študijske zadeve, Odbor za študijske vloge in deka­nat. Vsako leto so se tovrstni problemi umirili šele ob koncu koledarskega leta.354354 Ibidem, 1. Najbolj dobrodošel trend povecevanja števila študentov pa je bilo mogoce za­znati na podiplomskem študiju. Vodstvo je predvsem izpostavljalo vedno vecji vpis diplomantov z drugih strokovnih podrocij, kot so medicina, ekonomija in pravo. Dekan Horvat je ta pojav pripisal dejstvu, da »humanistika in družboslovje pridobivata med mla­dimi diplomanti vse vecji ugled«.355355 Ibidem. Nic novega pa niso bile vedno nove obtožbe zo­per univerzitetno habilitacijsko komisijo, pri cemer se »clani senata niso mogli znebiti obcutka, da se mnogim sodelavcem fakultete dogajajo krivice v po­stopkih habilitacijske komisije univerze, kjer se vse premalo zavedajo in upoštevajo specificnosti našega raziskovalnega in publicisticnega dela. Napori fakul­tetne habilitacijske komisije po ucinkovitih merilih in kriterijih za presojanje napredovanja naših uci­teljev in sodelavcev so bili pogosto neupoštevani ali celo zavrnjeni.«356356 Ibidem, 4. Podobne kritike je mogoce slišati še danes. Udarec dobrim odnosom na fakulteti pa je zadalo urgentno sprejemanje novega univerzitetnega statuta. Izpostavljena kritika izpred dveh let, ko so bile spremembe Zakona o visokem šolstvu prvot­no sprejete, se ni dosti spremenila. Razocaranje nad univerzo, ki ni lobirala za boljše rešitve, je bilo veli­ko. Vse to je pripeljalo do precejšnjih zapletov, ki so botrovali temu, da je bil statut s precejšnjo zamudo sprejet šele januarja 2001. V piclih treh mesecih so morale nato clanice pripraviti svoja pravila, tudi Filo­zofska fakulteta.357357 Ibidem. Ta kratek rok je pomenil, da casa za daljšo javno razpravo ni bilo, kar je sprožilo pre­cej pritožb. Dekan Horvat je porocal, da je bil senat na seji, na kateri bi morali sprejeti nova Pravila FF, prvic v štirih letih njegovega dekanovanja nesklep­cen. Tako pomemben dokument, kot so Pravila, je bilo vodstvo nato prisiljeno sprejeti prek dopisne seje. Glavna sprememba, ki jo je sicer podprla vecina senatorjev, je bila nova, številcno manjša sestava se­nata. Vse od leta 2001 je ta torej sestavljen po dele­gatskem sistemu, kjer vsak oddelek predstavljata po dva senatorja ne glede na velikost oddelka in njegovo sestavo. Pri tem tudi ni bilo obvezno, da sta senatorja redna profesorja. Že na prvi seji »delegatskega« se­nata so bile sprejete spremembe pravilnika, ki so na novo definirale sestavo Upravnega odbora fakultete, zadolženega za sprejemanje predvsem financnih od­locitev tekocega poslovanja. Po novem pravilniku so ga sestavljali po en predstavnik vsakega oddelka in vsakega izmed specializiranih centrov ter predstavni­ki študentov. Nova sestava Upravnega odbora je bila na prvih treh sejah tudi nesklepcna, a glede na to, da je fakulteta v letu 2000 poslovala pozitivno, zaplet z Upravnim odborom še ni bil kriticen. Sicer pa so bili iz Upravnega odbora izkljuceni strokovni sodelavci, kar je dekan Horvat oznacil za veliko krivico, ki naj bi nacela medosebne odnose na fakulteti.358358 Ibidem, 3. Zato je bil ustanovljen Akademski zbor, ki šteje med sto in dvesto clanov, med katerimi so proporcionalno za­stopani pedagogi, raziskovalci in strokovni delavci, študenti pa predstavljajo petino clanov.359359 Ibidem, 5. Zbor na svojih sejah obravnava porocila dekana o delu fakul­tete in letno porocilo o kakovosti ter daje predloge in pobude senatu. Sicer pa so se napete razmere zaradi hitrega spre­jema Pravil FF prenesle tudi na proces volitev nove­ga vodstva fakultete. Julija 2001 volilni zbor zaradi pravno-formalnih podrobnosti360360 Ena od kandidatk za dekanjo je kandidaturno dokumentacijo oddala prepozno. Glej: Zapisnik 3. seje senata FF, 4. julij 2001, 2–3. ni uspel izvoliti dekana, saj bi moral ta namesto navadne vecinske pridobiti dvotretjinsko podporo. Nove volitve so se prenesle v naslednje študijsko leto, dekanu Horva­tu pa je ob zapletu mandat do novega leta podaljšal rektor dr. Jože Mencinger.361361 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2000/2001, 3. Nove volitve so poteka­le decembra 2001, a tudi v drugem krogu niso bile uspešne. Rektor je bil zato prisiljen zaobiti volitve in sprejeti odlocitev o neposrednem imenovanju nove dekanje, germanistke prof. dr. Neve Šlibar s 1. janu­arjem 2002.362362 Ibidem, 2–3. Sprva je fakulteto vodila sama, nato pa je bil marca za prodekana izvoljen doc. dr. Jože Urbanija z Oddelka za bibliotekarstvo, izr. prof. dr. Tomo Virk z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo pa junija 2002. V temu casu je fa­kulteto zapustila tajnica Darja Pristavec.363363 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 3. Na mesto vršilke dolžnosti je bila zacasno imenovana psiholo­ginja Renata Kranjcec, ki jo je v letu 2003 nadome­stil pravnik Matjaž Jarc.364364 Zapisnik 28. seje senata FF, 10. december 2003, 3–4. Sicer pa je dekanja Šlibar v prvem letu svojega mandata ponovno imenovala nekatere komisije, ki so zamrle s spremembami po osamosvojitvi, denimo Sistematizacijsko komisijo in Komisijo za reševanje prostorske problematike, ter razne delovne skupine. Na podlagi njihovega dela so bili sprejeti novi pravilniki za neposredne prehode – zlasti z magistrskega na doktorski študij, za skupni diplomski in izpitni red ter za izvedbo izrednega štu­dija.365365 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 3. Zacrtala je tudi vzpostavitev racunalniškega informativnega sistema, ki bi omogocil ucinkovito študentsko in izpitno evidenco.366366 Ibidem, 4. Nekaj let pozne­je so bili posledicno uvedeni strokovni racunalniški programi za uporabo v strokovnih službah in refe­ratih ter poznejši Visokošolski informacijski sistem – VIS, ki povezuje študente s strokovnimi služba­mi in profesorji. Sicer pa je novo vodstvo poskuša­lo tudi zmanjšati financni primanjkljaj, ki je nastal zaradi kritja sistemsko nerešenih zaposlitev Oddelka za prevajalstvo in tolmacenje iz prejšnjih let. Eden izmed ukrepov varcevanja je bil tudi javni razpis za zunanjega ponudnika, ki bi opravljal cišcenje pro­storov fakultete. S tem je vodstvo doseglo znižanje režijskih stroškov, ki jih je nato fakulteta preusmerila v razvoj in osnovne dejavnosti fakultete.367367 Ibidem. Tudi sicer so bili ukrepi namenjeni sistemskemu poenotenju porabe sredstev med razlicnimi enotami fakultete, transparentnosti financnega poslovanja fakultete in nacrtovanja gospodarnejše porabe sredstev, nadzoru odlivov in prevzemanju odgovornosti za prekomer­no porabo. Poleg tega je želelo vodstvo uvesti vec­jo demokraticnost odlocanja o skupnih fakultetnih in oddelcnih sredstvih. Po porocilih vodstva so vsi ti ukrepi nazadnje rezultirali v presežkih prihodkov nad odhodki in v pozitivnem financnem stanju,368368 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2002/2003. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004, 2. ki pa ni bilo dolgorocno. V casu slovenskega vkljucevanja v Evropsko unijo je fakulteta zacela s pripravami na bolonjsko reformo. Med prvimi ukrepi tega procesa je bila priprava t. i. dodatka k diplomi, v katerem je zapisan dvojezicni študijski program posameznega diplomanta ter izpis ocen iz indeksa s koncno povprecno oceno in kre­ditnimi tockami. Vse ostale odlocitve in uskladitve s pravilniki bolonjskega študija pa so se prenesle na posamezne komisije.369369 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 3. Fakulteta se je zacela vse bolj tržno usmerjati z intenzivnejšim informiranjem bo­docih študentov bodisi v okviru študentske arene in informativnih dni bodisi na podlagi informacijskega gradiva. Ker je bilo na fakulteti tudi veliko študen­tov, ki so »zamrznili« svoj študij, se je vodstvo odlo­cilo za poziv k dokoncanju študija v študijskem letu 2002/2003. Ta je bil uspešen, saj se je število zakljuc­nih nalog povecalo s povprecno 600 na 900 diplom letno. Ustanovljen je bil tudi Klub podiplomskih štu­dentov.370370 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2002/2003, 4. Ta je bil nato dopolnjen v casu dekanova­nja prof. dr. Valentina Bucika, ki je želel, da nekdanji diplomanti prispevajo h gradnji vrednostnega siste­ma fakultete in se z vsemi izkušnjami ponovno vklju­cijo v njeno delovanje. Zato je fakulteta predlagala ustanovitev Kluba alumnov kot dela redne dejavnosti fakultete, torej kot njen strukturni del.371371 Zapisnik 84. seje senata FF, 18. februar 2009, 10. A vloga in namen Kluba alumnov še danes nista povsem jasna, zato ta še ni zaživel na vseh oddelkih in v polni meri. Sicer pa se je vpis v devetdesetih letih podvojil. V letu 2001/2002 je bilo vpisanih kar 6524 študentov, medtem ko je statistika zabeležila 922 diplomantov.372372 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 3. Je pa to tudi obdobje, ko so se odnosi s študentski­mi predstavniki nekoliko skalili. Ce so bile volitve v ŠOFF leta 2003 po oceni vodstva fakultete izpeljane korektno in ob visoki udeležbi, je bila ta zelo nizka na volitvah za clane Študentskega sveta Filozofske fa­kultete (ŠSFF). Na dekanat je prispela še pritožba in ugotovljeno je bilo, da volitve niso potekale v skladu s pravilniki. Marca 2003 so bile volitve ponovljene, šte­vilo volivcev, ceprav še vedno nizko, pa se je podvojilo. Zaradi tega zapleta so bile potisnjene v ozadje po­membne zadeve, ki so cakale na uskladitev s študent­skimi predstavniki. Med njimi so bili novi pravilniki o delovanju ŠSFF in racunalniškega prostora za študen­te ter pogodbe za prostore ŠSFF, ŠOFF in K-16.373373 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2002/2003, 6. Usklajevanje vseh pravilnikov in pogodb je zaustavila tudi redna menjava vodstva fakultete. V letu 2003 je namrec dekanjo Šlibar nasle­dil etnolog prof. dr. Božidar Jezernik, medtem ko sta bila oba prodekana iz prejšnjega mandata, prof. Urbanija in prof. Virk, ponovno izvoljena.374374 Zapisnik 26. seje senata FF, 8. oktober 2003, 2. Kma­lu je mesto tajnika zapustil Matjaž Jarc,375375 Zapisnik 28. seje senata FF, 10. december 2003, 4. v zacetku marca 2004 pa ga je nasledila nekoc že v. d. tajnice fakultete, psihologinja Renata Kranjcec.376376 Zapisnik 31. seje senata FF, 17. marec 2004, 2. Že leto poprej se je zamenjal tudi vodja ZIFF; prof. Necaka je nasledil sociolog, prof. ddr. Rudi Rizman. Tedaj je prišlo do pomislekov o smotrnosti dotedanje organi­ziranosti znanstvenoraziskovalnega dela na fakulte­ti v luci vse vecje konkurencnosti med strokovnimi podrocji, agresivnega nastopanja nekaterih sorodnih institucij in splošnega marginaliziranja humanistic­nih in družboslovnih ved v slovenski javnosti.377377 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2002/2003, 6. A struktura se je vendarle obdržala, oddelki pa so še naprej uspešno kandidirali za programe in projekte, ceprav je bila vecina teh financ preusmerjena na spe­cializirane inštitute. Že leto pozneje pa je fakulteto razburkala obtožba o domnevnih nepravilnostih po­rabe sredstev za tisk pri ZIFF. Novi dekan Jezernik je poskušal napetosti umiriti tako, da je imenoval no­vega vršilca dolžnosti predsednika Sveta ZIFF, kar pa je senat zavrnil in naložil dekanu, da se ureditev ZIFF povrne v prvotno stanje.378378 Zapisnik 26. seje senata FF, 8. oktober 2003, 1–2. Odnosi s študenti pa so bili po zadnjih volitvah še vedno neurejeni. Dekan je po vseh zapletih imenoval v. d. študenta prodekana Vasjo Bucarja z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, ki pa ga štu­denti in senat niso podprli. Takrat se je v Komisiji za korekcijo Pravil FF pojavila celo diskusija, ali bi bilo funkcijo prodekana študenta sploh še smiselno obdržati glede na razhajanja med prodekanom štu­dentom in ŠSFF. Komisija je predlagala, da bi v kolegiju dekana študentskega prodekana enostavno nadomestil predsednik ŠSFF.379379 Zapisnik 30. seje senata FF, 18. februar 2004, 1. A temu predlogu so študenti nasprotovali in se z vodstvom dogovorili, da bodo na novo opredelili vlogo prodekana študenta. Medtem je nekdanjega v. d. študenta prodekana kot v. d. nadomestil Jernej Vernik, študent geografije.380380 Zapisnik 32. seje senata FF, 14. april 2004, 2. Nove volitve ŠSFF so ponovno potekale v drugi polovici leta 2004. Volitve so zaznamovale nepravil­nosti ali pa vsaj nekorektna volilna kampanja. Obe kandidatni listi sta se poslužili obdarovanja študen­tov v zameno za glasove. Nekateri oddelcni predstav­niki so bili izvoljeni z enim samim oddanim glasom, medtem ko na nekaterih drugih oddelkih sploh ni bilo kandidatov za clanstvo v Študentskem svetu. A volitve so bile na koncu veljavne, študenti pa so na mesto prodekana predlagali dotedanjega v. d. Jerneja Vernika, ki so ga nato podprli tudi dekan, prodeka­na in senat.381381 Zapisnik 37. seje senata FF, 10. november 2004, 2–3. Sicer pa je decembra 2004 prišlo tudi do prestrukturiranja vodstvene strukture, ko je senat zaradi povecanega obsega dejavnosti razširil prode­kansko ekipo s tretjim clanom. To je postal francist izr. prof. dr. Miha Pintaric.382382 Zapisnik 38. seje senata FF, 8. december 2004, 3. Sicer pa je bilo vse pripravljeno za razpis novih štu­dijskih programov vzhodnoslovanskih jezikov, cešci­ne, slovašcine in poljšcine v okviru novoustanov­ljene Enote za zahodnoslovanske jezike in književnosti. Fakulteta si je prizadevala, da bi se izvajali že v študij­skem letu 2004/2005, vendar le pod pogojem, da se za te programe uredijo primerni prostori. Tudi to težavo je dekan poskušal razrešiti z neuspešnim predlogom o selitvi fakultete v prostore Šolskega centra Ljubljana na drugi strani Aškerceve ceste,383383 Zapisnik 28. seje senata FF, 10. december 2003, 1–2. kjer so se nazadnje morali zadovoljiti z najemom podstrešnih ucilnic.384384 Zapisnik 35. seje senata FF, 1. julij 2004, 2. Kljub kompromisni rešitvi je uvedba novih študijskih programov postala po odlocbi Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in šport nacionalna prioriteta. Tako je ministrstvo zagotovilo denar za izvajanje študijskih programov do leta 2008. 7. oktobra 2004 je bila nova enota slavnostno odprta ob navzocnosti neformalne­ga podpornika uvedbe programov, nekdanjega pred­sednika republike Milana Kucana, ter veleposlanikov Ceške, Slovaške in Poljske.385385 Niko Jež: Oddelek za Slavistiko. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009, 399. Dejstvo, da se je za nove študijske programe zavzelo ministrstvo, je botrovalo boljšemu položaju fakultete, saj se je socasno sprejemala nova Uredba o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov za leta 2004–2008, ki je grozila, da bo ukinila finan­cno nerentabilne programe.386386 Zapisnik 28. seje senata FF, 10. december 2003, 2. Z uredbo se je namrec financiranje visokega šolstva zmanjšalo najprej na 80, v nadaljnjih petih letih pa na 70 odstotkov. Znižanje je bilo posledica dolocbe, da bodo visokošolski za­vodi od zdaj naprej dobivali denar glede na število študentov in diplomantov.387387 Zapisnik 29. seje senata FF, 14. januar 2004, 2–3. V neposredni nevarnos­ti se je znašlo tudi nekaj študijskih programov fakul­tete, predvsem t. i. malih oddelkov, kot so oddelki za klasicno filologijo, muzikologijo ter primerjalno in splošno jezikoslovje. Ti so že zaradi specifike snovi imeli manjše število vpisanih študentov. Pa vendar je fakulteta zagovarjala stališce, da gre za nacionalno pomembne programe, ki po vpisu ne zaostajajo za nekaterimi programi drugih fakultet.388388 Zapisnik 28. seje senata FF, 10. december 2003, 2–3. Dobra stran reforme pa je bila ta, da je univerza prihranjeni denar namenjala novim kadrovskim krepitvam. Vse razi­skave so namrec kazale, da je med evropskimi drža­vami Slovenija na repu lestvice glede razmerja števila profesorjev na število študentov.389389 Zapisnik 29. seje senata FF, 14. januar 2004, 3. Ponovno so se spremenila tudi habilitacijska me­rila. Po novih dolocilih so lahko tudi druge clanice UL podeljevale habilitacije za stroke, ki so maticne na Filozofski fakulteti, kot so sociologija, psihologija, filozofija in antropologija.390390 Zapisnik izredne seje Senata in kolegija predstojnikov FF, 22. november 2004, 2. To je bilo za fakulteto nesprejemljivo in s hitro akcijo je vodstvo doseglo, da je Senat UL sprejel spremembe, ki so upošteva­le maticnost posamezne stroke, s tem pa tudi inte­res Filozofske fakultete.391391 Zapisnik 38. seje senata FF, 8. december 2004, 1. A ce je univerza uslišala zahteve na enem podrocju, tega ni bila pripravljena storiti na drugem. V Upravni odbor Univerzev Lju­bljani leta 2004 tako ni bil izvoljen noben predla­gani kandidat humanistike in družboslovja.392392 Ibidem. Tudi v Svet za visoko šolstvo ni bil vkljucen noben fakulte­tni predstavnik, kar je ponovno kazalo na vse manjši pomen humanistike na upravnem podrocju univerze in znotraj politike izobraževanja v visokem šolstvu.393393 Zapisnik 41. seje senata FF, 2. marec 2005, 3–4. Že tako veliko nezadovoljstvo sta razvnela še clana Sveta za visoko šolstvo z drugih clanic, ki sta v po­rocilih Radia Slovenija podala oceno, da se na nara­voslovne fakultete vpisuje tako malo študentov zato, »ker želijo študenti prej priti do zaslužka, oziroma so leni«. Fakulteta je protestirala pri univerzitetnem senatu in obsodila »neakademski ton« takšnih stališc, ki »ne prispeva k iskanju rešitev za dejanski problem« nizkega vpisa na naravoslovnih fakultetah.394394 Zapisnik izredne seje senata FF, 23. marec 2005, 1. Obcu­tek, da je fakulteta zapostavljena, je potencirala še ponovno pereca problematika financiranja plac, ki je bila stara že vsaj tri leta. Ta ni bila tako potencirana, da fakulteta ne bi mogla izplacevati plac ali pa da bi morala celo odpušcati, je pa obstajala precejšnja zaskrbljenost, da se bodo place zmanjševale na ra­cun naravoslovja.395395 Zapisnik 41. seje senata FF, 2. marec 2005, 4. Ob zaskrbljenosti glede stanja humanistike in družboslovja je dekan na sejo fakul­tetnega senata povabil pristojnega ministra za visoko šolstvo dr. Jureta Zupana, na kateri so senatorji izra­zili zaskrbljenost glede nezastopanosti humanistike v Svetu za visoko šolstvo in ministru predstavili pereco financno situacijo. A vec od nacelnega dogovora o zagotavljanju zadostnih sredstev za place minister ni bil pripravljen ponuditi.396396 Zapisnik 42. redne seje senata FF, 6. april 2005, 2–4. V taki situaciji je bilo uto­picno pricakovati, da bo na dodiplomskem študiju mogoce zaposlovati nove kadre, ki so bili sicer nujno potrebni. Oddelki so se morali posledicno znajti na razlicne nacine, da so lahko pokrivali dohodke po­godbenih pedagogov. Ti so mnogokrat s svojim an­gažmajem oddelkom omogocili dejansko izvajanje marsikaterega študijskega programa.397397 Zapisnik 47. seje senata FF, 5. oktober 2005, 6–7. Po poteku mandata je bil dekan Jezernik leta 2005 vnovic izvoljen.398398 Zapisnik 46. seje senata FF, 21. september 2005, 3–4. V podporo so mu bili tokrat prodekani psiholog prof. dr. Valentin Bucik, doc. dr. Niko Jež z Oddelka za slavistiko in izr. prof. dr. Miha Pintaric, ki je tako kot dekan nadaljeval z drugim mandatom. Drugi redni mandat je dobil tudi pro­dekan študent Jernej Vernik.399399 Zapisnik 48. seje senata FF, 9. november 2005, 2. V tem casu so bile že zelo intenzivne priprave za prehod na t. i. bolonjski študij. Dorecen je bil koncept študija 3 + 2, programi so bili ovrednoteni s kreditnimi tockami, poleg tega pa so posamezni oddelki zaceli oddajati predloge za prenovljene študijske programe. Oddelek za biblio­tekarstvo in informatiko ter Oddelek za prevajalstvo in tolmacenje sta bila prva, ki sta tudi zacela z izva­janjem bolonjskega študija, in sicer v študijskem letu 2006/2007.400400 Zapisnik 51. seje senata FF, 15. februar 2006, 6 in Poslovno porocilo FF za leto 2006, 13. Pri prehodu na nov sistem izobraže­vanja se je hitro pokazalo, da bo prihajalo do težav z nadobremenitvijo predavateljev, saj so bili bolonjski študijski programi bolj obsežni kot stari. Fakulteta ni prejemala sredstev za financiranje nadobremeni­tev, prav tako pa ni prišlo do sistematizacije delovnih mest. Predstojniki oddelkov so sicer morali podpisati dokument, v katerem so se obvezali, da bodo oddelki programe zmožni izpeljati brez dodatnih finan­cnih obremenitev.401401 Zapisnik 58. seje senata FF, 11. oktober 2006, 6. To je dejansko pomenilo, da je marsi­kateri akreditirani predmet v košarici izbirnih pred­metov ostajal le na papirju. Prav z nerazpisovanjem izbirnih predmetov pa se je izgubljal glavni namen bolonjske reforme. Kljub uvajanju novega sistema študija je vpis na fakulteti dosegel rekord. V štu­dijskem letu 2006/2007 je bilo vpisanih kar 7396 študentov, tako v predbolonjskem kot bolonjskem programu.402402 Ibidem, 5. Ker ni bilo mogoce zagotoviti vecje­ga števila predavateljev, je fakulteta želela nekoliko olajšati pritisk na preobremenjene ucitelje tako, da je študente spodbudila k medsebojni pomoci. V študij­skem letu 2007/2008 se je tako odlocila za vpeljavo tutorstva in kariernih centrov.403403 Zapisnik 62. seje senata FF, 21. februar 2007, 3. Se pa trend narašca­nja vpisa ni nadaljeval in v študijskem letu 2009/2010 tako prvic niso bila zapolnjena vsa razpisana mesta. Sicer pa je bila poleti 2007 osrednja stavba fakul­tete podvržena najvecji notranji adaptaciji prostorov od vselitve. Po stavbi je bil namešcen centralni pre­zracevalni in hladilni sistem, v štirih velikih preda­valnicah v pritlicju pa tudi sodobna avdiovizualna (AV) tehnologija. Od tedaj je mogoce predavanje v eni predavalnici neposredno prenašati v druge tri, pa tudi zunaj osrednjih prostorov. Socasno je bil v 5. nadstropju urejen vecnamenski prostor s 60 mesti in AV-tehniko, ki je bil namenjen manjšim prireditvam, pa tudi zagovorom zakljucnih nalog.404404 Zapisnik 64. seje senata FF, 18. april 2007, 5. Ob odprtju je bila soba 526 preimenovana v Modro sobo.405405 Zapisnik 69. seje senata FF, 17. oktober 2007, 14. Ceprav je bila osrednja stavba fakultete neoperativna celo poletje in ves september, je bil v prostorih okoli osre­dnje stavbe z veliko mero potrpežljivosti in kolek­tivnih prizadevanj zlasti oddelcnih tajništev in stro­kovnih služb, pa tudi zaradi razumevanja študentov, brez vecjih težav izpeljan celoten vpis za študijsko leto 2007/2008. Prav tako se je študijsko leto zacelo brez zamude 1. oktobra.406406 Zapisnik 69. seje senata FF, 17. oktober 2007, 2. Vsekakor pa je v vrocih mesecih posodobitev osrednje stavbe omogocila bi­stveno lažje izvajanje predavanj in dela v kabinetih. Zahtevno adaptacijo, ki se je zacela z enomesecno zamudo, je zakljucilo novo fakultetno vodstvo, ki mu je naceloval dekan prof. dr. Valentin Bucik.407407 Zapisnik 67. seje senata FF, 4. julij 2007, 3. V nje­govi ekipi so bili še geograf prof. dr. Andrej Cerne, ki je skrbel za znanstvenoraziskovalno delo, mednaro­dno sodelovanje in organizacijo fakultete, anglistka izr. prof. dr. Franciška Trobevšek Drobnak, zadolže­na za dodiplomski študij in gospodarske zadeve, ter umetnostni zgodovinar doc. dr. Martin Germ, ki je skrbel za podiplomski študij, informacijski sistem in založništvo. Na mesto prodekana študenta je bil iz­voljen študent anglistike Mart D. Buh.408408 Zapisnik 69. seje senata FF, 17. oktober 2007, 4–5. V letu 2008 se je intenzivirala priprava preostalih bolonjskih programov pod vodstvom prodekanje Trobevšek Drobnak, saj je bil zadnji rok za uvedbo bolonjskega študijskega programa v letu 2009/2010. Komisije in senat so bili zato zaposleni s pregledom posameznih študijskih programov, hkrati pa so popravljali tiste programe, ki so že potekali. Vsi prvostopenjski pro­grami v skladu z bolonjsko reformo so bili uspešno akreditirani do jeseni 2008,409409 Zapisnik 80. seje senata FF, 15. oktober 2008, 6. študijski programi na 2. stopnji pa do jeseni 2012. V letu 2008 so se zacele tudi priprave za vpeljavo Interdisciplinarnega štu­dijskega programa 3. stopnje Humanistika in druž­boslovje, ki ga izvaja vec fakultet. Znotraj interdi­sciplinarnega študija ima fakulteta enoten program, ki pokriva vsa študijska podrocja oddelkov.410410 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2008, 12. Prvi doktorski študenti na novem programu so se vpisali s študijskim letom 2009/2010.411411 Zapisnik 84. seje senata FF, 18. februar 2009, 9. Koncno pa je bilo nekaj dobrih novic na financ­nem podrocju. Ce se je Ministrstvo za visoko šol­stvo, znanost in tehnologijo leta 2004 zavezalo, da bo zagotavljalo financiranje za novo Enoto za za­hodnoslovanske jezike in književnosti do leta 2008, je vlada že leta 2006 zmanjšala financna sredstva za fakulteto, in slednja je morala kriti financni izpad iz lastnih prihrankov. Ceprav je Slovenija v temu casu tudi sama postala del globalne recesije, pa so bila po­gajanja uspešna. Z Ministrstvom za visoko šolstvo je bilo dogovorjeno, da naj bi ta sredstva fakulteta do­bila povrnjena v letu 2009.412412 Ibidem, 11. Vendar je tu šlo za malo zmago. Financno stanje fakultete je bilo slabo, zato je fakulteta tudi zavrnila predlog Oddelka za romanske jezike in književnosti o izvajanju novega študijskega programa Portugalski jezik in književnost, vse dokler ne bodo zanj zagotovljena financna sredstva. Ceprav je bil program potrjen, nazadnje ni bil akreditiran, zato ga oddelek ni mogel razpisati vse do danes.413413 Zapisnik 85. seje senata FF, 25. marec 2009, 2. Fakulteta se je še naprej modernizirala, tudi z uporabo t. i. e-ucenja oz. e-ucilnic. V letu 2008 je bilo med predavatelji že 100 registriranih uporab­nikov, med študenti pa vec kot 5000.414414 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2008, 33. Sicer pa tudi dekanu Buciku niso bili prihranjeni pogovori o habilitacijskih merilih univerze in upoštevanju specificnosti nekaterih strok. V ospredje so bili postavljeni citati in citatni indeksi, faktorji vpliva, znanje slovenšcine za t. i. native speakerje, ki so ne­pogrešljiv del jezikovnih programov itn. 415415 Zapisnik 85. seje senata FF, 25. marec 2009, 13. Kljub drugacnim prizadevanjem na podlagi temeljnega poslanstva fakultete – skrbi za slovenski jezik – je bilo doloceno, da objave v slovenšcini ne štejejo za mednarodno pomembna in odmevna dela, razen za izvolitve na podrocju slovenskega jezika in književ­nosti. Pojavili so se dvomi, kako lahko univerzite­tna komisija presoja mednarodno odmevnost na podlagi jezika, ne pa stroke.416416 Zapisnik 7. seje senata FF, 9. december 2009, 4. Podobne pomisleke pa ima fakulteta tudi danes.417417 Zapisnik 85. seje senata FF, 25. marec 2009, 13. Leto 2009 je bilo leto volitev. Ker je študent pro­dekan odstopil predcasno, je bil že marca izvoljen nov, anglist Anže Perne.418418 Ibidem, 9. Aprila je senat za rektorja Uni­verze v Ljubljani nominiral prof. ddr. Rudija Rizmana, ki je že zakljucil vodenje ZIFF, kjer ga je nadomestil prof. dr. Rajko Muršic.419419 Zapisnik 6. seje senata FF, 11. november 2009, 6. V utemeljitvi nominacije za rektorja je dekan Bucik zapisal, da je prof. Rizman eden izmed »najbolj uglednih raziskovalcev v Slo­veniji, zelo prepoznan pa je tudi v tujini«.420420 Zapisnik 86. seje senata FF, 15. april 2009, 3. Žal pa fakulteta tudi tokrat ni dobila rektorja iz svojih vrst, saj je na volitvah zmagal prof. dr. Stane Pejovnik s Fa­kultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Volilno leto se je koncalo z volitvami za dekana in prodekana, na katerih so bili za drugo mandatno obdobje izvoljeni dekan Bucik,421421 Zapisnik 3. seje senata FF, 1. julij 2009, 6. prodekan Cerne, ki je prevzel vode­nje programov 3. stopnje, mednarodno delovanje in organizacijo, in prodekanja Trobevšek Drobnak za študijske programe 1. in 2. stopnje ter gospodarske za­deve. Prodekana Germa je zamenjal izr. prof. dr. Vojko Gorjanc z Oddelka za prevajalstvo, ki je vodil podrocje za znanstvenora­ziskovalno delo, založništvo in infor­macijski sistem. Mesto prodekanje študentke je zased­la študentka germanistike Maja Peharc.422422 Zapisnik 4. seje senata FF, 23. september 2009, 3–4, in Zapisnik 5. seje senata FF, 14. oktober 2009, 5. Sicer pa je proti koncu koledarskega leta odstopilo vodstvo ZI­FF.423423 Sprva je odstopno izjavo 19. septembra 2009 podal podpredsednik, prof. dr. Tomo Virk, nato pa 2. novembra še vodja prof. dr. Rajko Muršic. Kot vršilec dolžnosti predsednika Sveta ZIFF je bil zacasno imenovan prodekan za raziskovalno dejavnost Gorjanc.424424 Zapisnik 6. seje senata FF, 11. november 2009, 5. Novi predsednik Sveta ZIFF ni bil vec izvoljen. S spremembami pravilnikov je bilo vodstvo ZIFF namrec ukinjeno. ZIFF od tedaj vodi­ta vsakokratni prodekan za raziskovalno dejavnost in vodja strokovne službe. Novo desetletje je nastopilo v casu naj­bolj zaostrenega obdobja gospodarske recesije v Sloveniji in svetu. Fakulteta je bila ob prehodu desetletja še v raz­meroma dobrem financnem stanju, ceprav so se že kazale posledice varcevanja v javni upravi. Najhujše obdobje ukrepov pa je šele prihajalo. Septembra 2010 je bila sklicana razširjena seja se­nata, na kateri je bil prisoten tudi rektor Pejovnik. Na­menjena je bila problematiki financiranja doktorskega študija, ki ga je država v prvem letu vpisa 2009/2010 sofinancirala v skoraj 75 odstotkih. Zdaj pa je mini­strstvo sredstva za 3. stopnjo namenilo za financiranje 2. stopnje magistrskega študija, ki se je z vedno vecjim številom diplom na 1. stopnji pocasi, a vztrajno širi­lo. To je pomenilo, da so doktorandi ostali brez so­financiranja. Ministrstvo je v zadnjem trenutku sicer pridobilo evropska sredstva za 3. stopnjo, ki pa niso bila namenjena splošnemu sofinanciranju doktorskega študija. Zato je morala univerza pokazati precej krea­tivnosti pri pripravi razlicnih shem, ki bi omogocile porabo teh virov v skladu z njihovo namembnostjo. Doloceno je bilo, da se bo stari doktorski program fi­nanciral iz denarja, ki so ga morali vracati v preteklosti sofinancirani doktorandi, ki študija niso zakljucili (teh je bila skoraj polovica vpisanih). Za bolonjske študen­te pa sta bili predvideni shema polnega in shema po­lovicnega sofinanciranja. Vkljucitev v shemo polnega sofinanciranja je potekala po kriteriju nabiranja tock na podlagi povprecne ocene na 1. in 2. stopnji, oce­ne zakljucnega dela, izkušenj v gospodarstvu itn.425425 Zapisnik izredne seje senata FF, 29. september 2010, 2–5. Predvsem slednja postavka je bila za humanistiko v marsikaterem pogledu nerealna. Kljub temu se je v študijskem letu 2010/2011 na sofinanciranje prijavi­lo 729 kandidatov. S Filozofske fakultete je bilo 266 uspešnih prijav, ki so dobile polno ali polovicno sofi­nanciranje. To je predstavljalo kar 30 odstotkov vseh podeljenih štipendij na univerzitetni ravni.426426 Zapisnik 25. seje senata FF, 29. junij 2011, 20. Nov bolonjski program je prinesel tudi vec obve­znosti, predvsem zaradi manjših skupin na seminar­jih, ki so zahtevale bolj individualno delo s študenti. Zato si je fakulteta še vedno prizadevala za nove za­poslitve, a je bilo teh vedno manj od nacrtovanega obsega, predvsem na Oddelku za umetnostno zgo­dovino in Oddelku za primerjalno in splošno jezi­koslovje. Hkrati je univerza v oteženih gospodarskih okolišcinah zavrnila sistematizacijo delovnih mest in s tem prisilila nekatere oddelke, da so krili delo zu­nanjih predavateljev z lastnimi sredstvi. Ena od od­mevnih posledic recesije in varcevanja pa je bila tudi zamrznitev rednih napredovanj ter ukinitev božicni­ce, ki ostaja neizplacana tudi osem let pozneje. Je pa fakulteta ponovno uspela zagotoviti maticnost pode­ljevanja habilitacij na 155 raziskovalnih podrocjih. V povprecju je fakulteta izvajala slabih 70 odstotkov vseh habilitacijskih postopkov za zaposlene in dobrih 30 odstotkov za zunanje prosilce. A z novimi, zah­tevnejšimi pravilniki so se pojavljala vprašanja gle­de interpretacije meril, težave pa je povzrocala tudi slaba odzivnost študentov na elektronske ankete, ki so predstavljale pomemben del študentske ocene za posamezne kandidate v habilitacijskih postopkih.427427 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2011, 55–57. Z recesijo povezan predlog vlade za ukinitev vsaj desetih lektoratov slovenskega jezika v tujini, ki delujejo pod okriljem Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik in Filozofske fakultete, je fakul­teta imela za kršenje njenega osnovnega poslanstva za skrb in razvoj slovenskega jezika. Fakulteta se je hitro odzvala in predsednica programa Slovenšcine na tujih univerzah, izr. prof. dr. Alojzija Zupan So­sic, je predložila dopis Centra, ki so ga po odlocitvi senata posredovali medijem in ministrstvu.428428 Zapisnik izredne seje senata FF, 29. september 2010, 19–20. Tudi zaradi hitre reakcije fakultete in Centra je nazadnje ministrstvo za visoko šolstvo zagotovilo sredstva, ki so omogocila nadaljnjo financno preskrbo za delo­vanje lektoratov.429429 Zapisnik 19. seje senata FF, 12. januar 2011, 20. Tako ti tedaj še niso postali žrtev varcevalnih ukrepov. Zagotovo pa so tudi neugodne gospodarske oko­lišcine vplivale na dejstvo, da leta 2011 – prvic po dvajsetih letih – ni bilo novega kandidata za funkcijo dekana. Zato je na pobudo dekana Bucika rektor Pejovnik s sklepom imenoval za dekana dotedanje­ga prodekana, prof. dr. Andreja Cerneta, za polno mandatno obdobje dveh let.430430 Zapisnik 26. seje senata FF, 21. september 2011, 11. V vodstveno ekipo pa so bili naknadno po pravilniku izvoljeni prode­kan, literarni zgodovinar izr. prof. dr. Tone Smolej za podiplomski študij 3. stopnje, gospodarske zadeve in organizacijo; prodekanja za dodiplomski študij in mednarodno sodelovanje, zgodovinarka izr. prof. dr. Danijela Trškan; še za en mandat pa je ostal prode­kan za znanstvenoraziskovalno delo, informacijske sisteme in založništvo izr. prof. dr. Vojko Gorjanc. Za prodekana študenta je bil izvoljen študent zgodovine in filozofije Miha Šoba.431431 Zapisnik 27. seje senata FF, 19. oktober 2011, 7 in Zapisnik 28. seje senata FF, 16. november 2011, 8–9. Novo vodstvo pa je kmalu po prevzemu funk­cije prejelo neugodno novico. Dekan Cerne je bil obvešcen, da bo 23. novembra 2011 skupina aktivi­stov Mi smo univerza izvedla »osvoboditev« Filozof­ske fakultete. Skupina je takrat že razdeljevala letake po fakulteti, tako študentom kot zaposlenim. Dekan je zato sprejel skupino aktivistov in jim zagotovil, da je fakulteta prostor za katerokoli razpravo, kljub temu pa dovoljenja za svoje aktivnosti mimo ustaljenih postopkov v prostorih fakultete niso dobili. Dekan je namrec zagovarjal stališce, da morajo pedagoški, znanstveni in drugi procesi potekati nemoteno, cetu­di bo morala fakulteta zato ukrepati proti gibanju.432432 Zapisnik 28. seje senata FF, 16. november 2011, 29–30. A dekan je mnenje hitro spremenil, saj je ob zacetku zasedbe jasno povedal, da je dekan vseh študentov. Gibanje je vzklilo na valu podobnih gibanj v svetu. Oktobra 2011 je v New Yorku skupina protestnikov izrazila nasprotovanje svetovnim financnim struk­turam, ki so poganjale takratno gospodarsko krizo, socialno razslojenost in druge, za družbo kriticne po­sledice. Protestniki so se razvili v gibanje z imenom Occupy Wall Street, ki se je v nekaj tednih razširilo po svetu. V Sloveniji so se somišljeniki utaborili pred poslopjem Borze v Ljubljani, med njimi tudi pripa­dniki gibanja Mi smo univerza.433433 Grega Hrib: Sodobna zgodovina študentskih gibanj v Sloveniji. Diplomsko delo. Mentor: Božo Repe. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2017, 21–22. Dan pred napo­vedano »osvoboditvijo« so izdali zahteve, v katerih so vztrajali pri javnem brezplacnem šolstvu, ukinitvi bolonjskega študija, prenovi študijskih programov, vecjemu vplivu študentov na urnik in predmetnik, koncu obveznih predavanj in štipendijah.434434 Zasedba Filozofske fakultete. Študent. https://www.student.si/studij-in-kariera/zasedba-filozofske-fakultete/ (dostop: december 2018). Še isti vecer sta se na nacionalni televiziji soocila pred­stavnik gibanja, študent filozofije Miha Kordiš, in rektor Pejovnik, ki sta se naceloma strinjala, da so izpostavljena vprašanja resnicno pereca.435435 Študentom je dovolj. Odmevi, RTV4, 22. november 2011, 23:50–35:32 min. https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/121663105 (dostop: december 2018). A skupni pogled vseeno ni preprecil, da se naslednji dan do­poldne pred zgradbo fakultete ne bi zbralo nekaj sto študentov.436436 G. Hrib, op. cit., 23. Malce pred poldnevom so vstopili v avlo fakultete, jo opremili z napisi, nato pa je ob 12. uri Kordiš razglasil »zasedbo oziroma osvoboditev Filozofske fakultete«.437437 Za spremembe. Dnevnik, RTV4, 23. november 2011, 6:49–9:57 min. https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/121740836 (dostop: december 2018). Za njim so v avli fakultete pred odprtim mikro­fonom študenti lahko predstavili svoje poglede na težave študentov in univerze, nato pa so o tem raz­pravljali. Del aktivistov je med predavanji vstopal v predavalnice in študentom predstavljal zasedbo ter jih pozival, naj se pridružijo.438438 G. Hrib, op. cit., 24. Vecjega odziva štu­dentskega telesa pa ni bilo. Po razpravi so imeli štu­denti-aktivisti v zasedeni predavalnici 2 prvo skup­šcino, na kateri so sprejeli sklep, da v tistem trenutku ne bodo izvedli popolne zasedbe fakultete. Prav tako je niso izvedli kadarkoli pozneje. Kljub temu so se odlocili, da bodo na fakulteti ostali, vse dokler ne bodo njihove zahteve uresnicene. Okoli 50 se jih je odlocilo v prostorih fakultete tudi prenociti.439439 Za spremembe, op. cit. Sicer pa sta bila ob razglasitvi zasedbe priso­tna dekan Cerne in rektor Pejovnik, ki sta izrecno poudarila, da proti študentom, ki sodelujejo pri za­sedbi, ne bo uveden noben postopek. S tem jim je bilo tudi omogoceno, da so se lahko brez posledic namesto obveznih predavanj udeleževali zasedbe­nih aktivnosti.440440 Aleksandra K. Kovac: Zasedba fakultete: »Prva predavalnica je osvobojena!« MMC RTVSLO. http://www.rtvslo.si/slovenija/zasedba-fakultete-prva-predavalnica-je-osvobojena/271190 (dostop: december 2018). Skupšcine so potekale vsak dan z zacetkom ob 20. uri. Oblikovale so se delovne sku­pine, ki so organizirale zasedbo. Znotraj delovnih skupin so se funkcije in naloge stalno menjale po nacelu neposredne demokracije. V predavalnicah 2, 4 in 5, ki so jih razglasili za svobodna ozemlja, so potekale delavnice, predavanja in seminarji, na ka­terih so nastopali razlicni gostje, tudi domaci in tuji profesorji.441441 G. Hrib, op. cit., 25–26. Medtem so se oddelki razlicno odzivali na dogodke. Med najbolj aktivnimi podporniki so bili oddelki za sociologijo, filozofijo, slavistiko, etno­logijo in kulturno antropologijo ter pedagogiko in andragogiko. Najvecjo podporo so imeli aktivisti, podobno kot ob bojkotu oz. drugi zasedbi leta 1989, pri sociologu prof. dr. Rastku Mocniku.442442 Boj za. Odmevi, RTV4, 23. november 2011, 00:26–07:22 min. https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/121746238 (dostop: december 2018). A kmalu je prišlo do prepada med študenti samimi – tistimi, ki so podpirali zasedbo, in tistimi, ki se s takim na­cinom izražanja protesta niso strinjali. 28. novem­bra 2011 so študenti z nasprotnih bregov nekaj casa debatirali, dokler ni predavatelj Miran Hladnik z Oddelka za slovenistiko izrekel stavka »Svet bomo reševali kak drug dan« in zanj prejel bucen aplavz približno 50 študentov, ki so želeli ponovno poslu­šati predavanja brez prekinitev. Tako so iz ene od velikih predavalnic na fakulteti »izgnali« aktiviste gibanja.443443 Predstavniki fakultete in univerze aktiviste podpirajo zgolj s figo v žepu. Dnevnik, 28. november 2011. https://www.dnevnik.si/1042491178 (dostop: december 2018). Prof. Hladnik je sicer dejal, da naceloma podpira aktiviste, a je želel s predavanji nadaljevati. Tako se je pridružil narašcajocemu številu zaposle­nih, ki jih je prav tako zmotil nacin izražanja neza­dovoljstva z obstojecim stanjem. Nekaj dni predtem je zapisal: »Navdaja me zoprn obcutek, da gre za upor zaradi upora samega in da bi se uporniki uprli tudi Mariji Tereziji, ko bi jim ta ukazala, naj posadi­jo krompir, da ne bodo lacni.«444444 Ibidem. 30. novembra, teden dni po »osvoboditvi«, je po­tekala izredna seja senata, ki so se je udeležili tudi predstavniki gibanja. Profesorji so vecinoma podpr­li kriticnost študentov aktivistov in vecino njihovih zahtev. Hkrati pa so opozorili, da je protest proti bolonjski reformi prišel prepozno, vsekakor pa leta zatem, ko se je fakulteta s pedagogi na celu upirala poskusom njene uvedbe. Strinjali so se tudi, da za­sedba predavalnic in okrnitev študijskega procesa v ustanovi, ki jo že tako bremeni prostorska stiska, ni koristna. Zato so predlagali, da bi se študenti mo­rebiti organizirali v Modri sobi.445445 Zapisnik izredne seje senata FF, 30. november 2011, 1–10. Z gibanjem Mi smo univerza so se povezala tudi druga študentska društva, denimo Polituss s FDV in Delavsko-pun­kerska univerza. Povezave so se stkale tudi z delavci Luke Koper, v zacetku leta 2012 pa so se zaceli ses­tajati tudi s Sindikatom vzgoje, izobraževanja, zna­nosti in kulture Slovenije – SVIZ. Kljub temu je do sredine decembra zagon zacel popušcati, vedno manj študentov je bilo prisotnih na skupšcinah. Ob koncu leta naj bi se jih udeleževalo v povprecju le še okoli 20. Posledicno so bili sklici skupšcin vedno bolj ne­redni, t. i. osvobojena ozemlja pa so se krcila.446446 Lea Kuhar: Zasedba Filozofske fakultete (23. november 2011–23. januar 2012). Diplomsko delo. Mentor: Rastko Mocnik, somentor: Primož Krašovec. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2014, 28. 13. januarja 2012 je vodstvo fakultete pozvalo gibanje k opustitvi zasedbe, na kar so se v gibanju sprva kri­ticno odzvali.447447 Ibidem, 79. Nato pa so aktivisti na skupšcini 19. januarja sprejeli odlocitev o zakljucku zasedbe, vse aktivnosti pa so simbolicno prenehale 23. januarja – tocno dva meseca po zacetku. Še prej je bil v zadnjem vzdihljaju prirejen razmeroma uspešen protest proti ukinitvi financiranja študija za tuje študente.448448 G. Hrib, op. cit., 26. Clanica gibanja Mi smo univerza, sicer pa štu­dentka sociologije in filozofije Lea Kuhar, je v svo­jem diplomskem delu ugotavljala, da gre vzroke za neuspeh zasedbe, poleg sistemskih, iskati v dejstvu, da je po koncu vecje medijske izpostavljenosti gi­banju popustil zagon, zmanjšalo se je število njego­vih podpornikov, s tem pa tudi njihova pogajalska moc.449449 L. Kuhar, op. cit., 86–87. Ugotavljala je tudi, da je sistem neposredne demokracije precej oteževal organiziranost, saj je bilo delovanje gibanja zaradi zapletene strukture veckrat zmedeno. Kot razlog za koncno opustitev pa je na­vedla tudi preobremenjenost aktivistov in zacetek iz­pitnega obdobja. Aktivisti so kmalu zakljucili, da bi bilo bolj ucinkovito, ce se vkljucijo v realno študent­sko politiko. Miha Kordiš je bil denimo po odstopu kolegice edini kandidat ŠSFF za novega študenta senatorja in je posledicno postal clan Fakultetnega senata.450450 Zapisnik 30. seje senata FF, 18. januar 2012, 2. Sicer pa se je gibanje preoblikovalo v štu­dentsko društvo Iskra,451451 L. Kuhar, op. cit., 84. ki je aktivno še danes. Mno­gi vidni predstavniki gibanja ob zasedbi in clani Iskre pa so se vkljucili tudi v državno politiko in zasedli poslanska mesta v Državnem zboru. V mesecih po zakljucku zasedbe so zaceli velja­ti vladni varcevalni ukrepi. Na ravni univerze so se za 10 odstotkov zmanjšala sredstva za izvajanje de­javnosti študija, zato je fakulteta objavila Protestno izjavo proti unicevanju in razvrednotenju visokega šolstva. Zahtevala je ohranitev višine javnih sredstev, namenjenih visokemu šolstvu, in ustrezno obravna­vo temeljnih znanosti, ki so odlocilnega pomena za dolgorocni ekonomski in kulturni razvoj, cetudi ni­majo takojšnje in neposredne uporabne vrednosti.452452 Zapisnik izredne seje senata FF, 18. junij 2012, priloga 2. Težave so se v drugi polovici leta 2012 zacele kazati predvsem pri zagotavljanju financ za osebne dohodke zaposlenih, saj je fakulteta dobila skoraj 1,7 milijona EUR manj sredstev za place, kot jih bi morala.453453 Glej tudi: Zapisnik 8. seje senata FF, 8. januar 2014, 4. 5. novembra 2012 se je pred fakulteto zbrala skupina okoli 500 protestnikov, zaposlenih in študentov, ki so nasprotovali predlaganim varcevalnim ukrepom v visokem šolstvu. Kritika dekana Cerneta je bila usmerjena predvsem v politike, ki so pozabili na svojo zavezo iz leta 2011, da bo visokošolsko izobraževanje ostalo na prioritetni listi države tudi v casu krize: Visokošolsko izobraževanje in raziskovanje sta javno dobro. Zagotavljata osebno svobodo, kulti­viranost ljudi in splošni napredek znanja. Ce sta organizirana kot javna služba, omogocata prost pristop vsem državljanom. Brezplacno izobra­ževanje pomeni, da nikomur ni preprecen študij zaradi revšcine staršev. Kot družba si ne moremo privošciti zapravljati talentov tistih, ki si ne mo­rejo placati šolnine.454454 Marjan Horvat: Spet je hudic na filozofski fakulteti. Mladina. https://www.mladina.si/118539/spet-je-hudic-na-filozofski-fakul­ teti/ (dostop: januar 2019). Pri tem so protestniki posebej izpostavili, da mora­mo kot družba razmisliti o pomenu humanistike za danes in jutri. Prof. dr. Jože Vogrinc je odgovarjal: Postavil se bom po robu tistim, ki mislijo, da družba prihodnosti ne potrebuje humanistike in družboslovja. Da ne potrebuje filozofske fakul­tete. Ne slepimo se, tudi na univerzi jih veliko misli, da nismo koristni. /…/ Motijo se, ker jim manjka prav tisto znanje, ki ga produciramo tu, na filozofski fakulteti.455455 Ibidem. Protesti niso dosegli želenega cilja. Fakulteta je bila po novi zakonodaji prisiljena pripraviti sanacijski nacrt, ki je obsegal ukrepe racionalizacije poslova­nja in strukturo sanacije. Ker je fakulteta že prej be­ležila negativno stanje, je bila z odtegnitvijo novih financnih sredstev že približno 2,2 milijona EUR v rdecih številkah.456456 Glej tudi: Zapisnik 8. seje senata FF, 8. januar 2014, 4. Poleg tega je v zadnjih šestih letih zaposlila vec kot 30 novih sodelavcev, medtem ko se je število študentov zmanjšalo za 1200. Kljub tem številkam je bila fakulteta zaradi prehoda na nove programe kadrovsko še vedno podhranjena. A zahteva po racionalizaciji v sanacijskem nacrtu je bila, vsaj na papirju, s stališca vlade nujna.457457 Zapisnik 37. seje senata FF, 19. september 2012, 22. Tako je dekanska ekipa, ki je ves mandat blažila ucinke financne krize, povsem ob koncu mandata jeseni 2013 dala v obravnavo predlog sanacijskega nacrta fakultete.458458 Poslovno porocilo in racunovodsko porocilo FF za leto 2013, 4. Novo vodstvo je bilo izvoljeno septembra 2013, ko je fakulteta po vec kot desetletju ponovno do­bila dekanjo, hispanistko prof. dr. Branko Kalenic Ramšak. Izvoljeni prodekan za znanstvenorazi­skovalno delo, gospodarske zadeve in organizaci­jo je bil arheolog izr. prof. dr. Predrag Novakovic, za dodiplomski študij, mednarodno sodelovanje in informacijski sistem pa doc. dr. Gregor Perko z Oddelka za romanske jezike in književnosti. Na prodekansko mesto se je vrnil izr. prof. dr. Martin Germ, tokrat zadolžen za magistrski in doktorski študij ter založništvo. Izvoljena študentka prode­kanja Eva Bolha je prihajala z Oddelka za arheo­logijo.459459 Zapisnik 4. seje senata FF, 18. september 2013, 3. Istocasno je bil tudi na univerzi izvoljen novi rektor, prof. dr. Ivan Svetlik. Kot enega izmed temeljnih ciljev mandata si je zadal internaciona­lizacijo univerze, s cimer je želela univerza postati bolj privlacna za tuje študente in poseci po višjih uvrstitvah na lestvicah najboljših univerz na sve­tu. V predlogih ukrepov internacionalizacije se je med drugim pojavil predlog, da bi del predavanj potekal v angleškem jeziku, tudi ko gre za preda­vanja, kjer so slušatelji slovenski študenti. Temu se je fakulteta z novo dekanjo na celu odlocno uprla, saj je vecina fakultetnih predavateljev zagovarjala stališce, da morajo predavanja za slovenske študen­te potekati v slovenskem jeziku.460460 Zapisnik 5. seje senata FF, 23. oktober 2013, 3. V temu obdobju je bila fakulteta že globoko vpletena v mednarodne programe študijskih izmenjav,461461 Delovala je v okviru programov Erasmus, Erasmus Mundus, Basileus, Ceepus, Freemover, Bilateral, Lotus, NFM in razlicnih izmenjavah v mednarodnih programih skupne diplome. Vec v: Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2013, 12. ki so obogatile, a tudi obremenile pedagoški program. Kljub temu se je število tujih študentov, predvsem na izmenjavah, stalno povecevalo. Sicer pa se je interes za vpis na fakulteto v primerjavi s prejšnjimi leti še nekoli­ko zmanjšal, kar je bila verjetno posledica recesije. Bodoci študenti so se raje usmerjali v podrocja, kjer je bila možnost zaposlitve po zakljucku študija vec­ja. Opazen pa je bil trend povecevanja vpisa na 2. stopnjo, kar je bilo v sosledju s tem, da je na neka­terih oddelkih zakljucevala šele prva generacija 1. stopnje bolonjskega študija.462462 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2013, 8. Nova vodstvena ekipa dekanje Kalenic Ramšak je nadaljevala tam, kjer je prejšnje vodstvo koncalo. Do konca meseca oktobra je bil oddan dokoncen sa­nacijski predlog, hkrati pa so bili uvedeni varcevalni ukrepi, ki so bili vpeljani postopoma in v izognitev linearnim ukrepom. Med ukrepi je bilo razpisova­nje cim manjšega števila izbirnih predmetov oz. le v obsegu, kot je bilo minimalno potrebno za izvajanje akreditiranih programov. Njihovo omejevanje so po­samezni oddelki reševali s ciklicnostjo razpisa, tako da so imeli študenti med študijem možnost izbiranja vseh želenih predmetov.463463 Zapisnik 4. seje senata FF, 18. september 2013, 3. Nižalo se je tudi število pedagoških obremenitev, je pa fakulteta prejela do­datna sredstva za pokrivanje plac v Centru za sloven­šcino kot drugi in tuji jezik, saj so lektorji napredovali v placnem razredu.464464 Zapisnik 6. seje senata FF, 20. november 2013, 27. Ukrepi, ki jih je uvedel Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), so se kazali tudi na podrocju obvezne upokojitve ob dopolnitvi 65. leta starosti, ceprav je minister za izobraževanje Žiga Turk le nekaj mesecev po uvedbi zakona v go­voru na podelitvi diplom Filozofske fakultete izjavil: Verjetno je med profesorji in mentorji tudi kdo, ki ga ZUJF sili k upokojitvi. S tem v zvezi naj pojasnim: ne gre za ukrep, ki bi bil posebej uper­jen proti univerzitetnim uciteljem. Ukrep velja za vse javne uslužbence. Ukrep zakljuci pogodbo o delovnem razmerju, ne preprecuje pa, da bi se sklenila nova. Omogoca, ne pa prisili upokojitev. Ce dekan ali rektor oceni, da je ucitelj nepogreš­ljiv, vrhunski, lahko z njim takoj skleneta novo pogodbo. /…/ Skratka, vodstva so spet pred na­logo, da sprejemajo odlocitev. Te vcasih ne bodo lahke, ker v mnogih primerih na mesta cakajo mladi in sposobni ljudje.465465 Žiga Turk: Govor na podelitvi diplom Filozofske fakultete. Cas-opis. http://blog.zturk.com/2012/06/govor-na-podelitvi-dip­ lom-filozofske.html (dostop: januar 2019). Mladi so v kriznih casih, ko so bile službe na huma­nisticnih in družboslovnih ustanovah redke, dejansko cakali na sprostitev delovnih mest. Hkrati pa je mini­ster zamolcal, da je bilo državi v interesu, da jih zapo­sli, saj je bil strošek plac za docente neprimerno nižji kot za redne profesorje z vsemi dodatki. Posledicno so se morali upokojiti starejši pedagoški sodelavci, ki bi pred uredbo lahko predavali še nekaj let, z njihovim odhodom pa se je pokazala podobna praznina kot ob menjavi generacij v prvi polovici devetdesetih let. Med upokojenimi na podlagi ZUJF so bili denimo Nataša Golob, Avgust Lešnik, Rudi Rizman, Dušan Necak, Janek Musek, Marko Polic, Aleksander Skaza in dru­gi.466466 Zapisnik izredne seje senata FF, 1. april 2015, 2. Najvecja težava zaradi uredbe pa se je kazala pri prevedbi delovnih mest ob rednem napredovanju v nazivu. Habilitacijska napredovanja v nasprotju z re­dnimi napredovanji niso bila zamrznjena, kljub temu pa so denimo mnogi novi izredni profesorji še nekaj casa dobivali osebne dohodke v višini docentske pla­ce.467467 Zapisnik 7. seje senata FF, 11. december 2013, 5. Fakulteta je sicer predlagala prevedbo za vse, ki so se znašli v tem težavnem položaju, a je univerza predlog zavrnila.468468 Zapisnik 16. seje senata FF, 22. oktober 2014, 2. Stanje se je zacelo normalizirati šele po oktobru 2016.469469 Zapisnik 37. seje senata FF, 28. september 2016, 3. Kljub nezadovoljstvu, protestom in vsem težavam so varcevalni ukrepi nazadnje obrodili sadove, saj je fakulteta izrazito zmanjšala primanjkljaj z 2,2 mili­jona evrov ob koncu leta 2012 na 350 tisoc evrov ob koncu leta 2013.470470 Zapisnik 8. seje senata FF, 8. januar 2014, 4. A to je bil le kratkorocen uspeh. Kljub spodbudnemu trendu v bilanci se varcevanje ni zakljucilo. Nasprotno, pritiski varcevanja so postajali vse vecji, prav tako zahteve po poplacilu izgub. Zato si je vodstvo leta 2014 prizadevalo, da bi z Mini­strstvom za izobraževanje, znanost in šport doseg­lo dogovor o pokrivanju preostalih izgub. To je bilo nujno, saj je bil v tem casu na univerzi že pripravljen sklep o prisilni upravi fakultete. Ce bi do tega priš­lo, bi fakulteta dobivala le sredstva za osnovne place in energente. Tako je bila postavljena pred dejstvo, da mora do 20. januarja predložiti natancen opis na­daljnjih varcevalnih ukrepov, ki pa so bili neposredno povezani s poslovanjem posameznih oddelkov, zlasti v delu nadobremenitev. Fakulteta je predlagala, da se doloci minimalno število študentov za izvedbo seminarskih vaj (tj. deset), da se za cetrtino znižajo honorarji za izvajanje dejavnosti na doktorskem štu­diju in da se zniža izplacevanje povecanega obsega dela za nepedagoške delavce.471471 Ibidem. Na drugi strani pa je vlada z zamrznitvijo shem sofinanciranja za dok­torski študij najbolj neposredno prizadela študente, kar je posledicno vplivalo tudi na razmeroma nizek vpis.472472 Ibidem, 5 in Zapisnik 10. seje senata FF, 5. marec 2014, 3. Fakulteta je to želela korigirati leta 2014 s predlogom univerzi, da se študentom 3. stopnje, ki nikoli niso bili sofinancirani, dodeli enkratna sub­vencija v približni višini 15 odstotkov polne šolnine na letnik.473473 Zapisnik 10. seje senata FF, 5. marec 2014, 3. Ponovno so se pojavile skrbi glede zapostav­ljanja študentov humanistike in družboslovja, le da so se tokrat z univerze prelile na Javno agen­cijo za razi­skovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Ker so bile možnosti zaposlovanja za mla­de raziskovalce slabe, na drugi strani pa je bila pri­dobitev projekta predpogoj za habilitacije v najvišje nazive, so bili v središcu razprav pogoji za pridobi­vanje programov in projektov. Te je bilo namrec v humanistiki nemogoce ali pa zelo težko pridobiti. Najbolj zloglasen del Javnega razpisa za razisko­valce na zacetku kariere je bil minimalni pogoj za tockovanje na podlagi izkaza preteklega financira­nja zunaj okvira ARRS oz. iz gospodarstva. Prav tu so bili humanisti po vecini zapostavljeni, medtem ko je bilo najvec uspešnih v shemi s podrocja nara­voslovja, matematike in tehnike.474474 Ibidem, 3–4. Prodekan Nova­kovic je videl rešitev na nivoju ponovnega povezo­vanja humanisticnih in družboslovnih fakultet, ki ga je vzpostavil že dekan Necak, a je kmalu zamrlo. Tokratna pobuda za sodelovanje je izhajala iz istih vzgibov kot ob koncu osemdesetih let: clanice uni­verze še zdalec niso imele enotnega stališca, pred­stavnice humanistike in družboslovja pa vsaka zase niso dosegle veliko, sploh zato, ker ARRS primarno upošteva stališca univerze kot krovne organizacije. Tudi tokrat je pobuda zamrla.475475 Zapisnik 18. seje senata FF, 17. december 2014, 5. Že ob koncu leta so se z uveljavitvijo dolocila o odpravi placnih nesorazmerij ponovno pojavile fi­nancne težave. Fakulteta je morala sama kriti uravna­vanje razmerij, ceprav je šlo za vladni ukrep. Prav tako pa še vedno ni bilo urejeno financiranje bolonjskih programov 1. in 2. stopnje, ki skupaj trajajo pet let. Vlada je namrec še vedno financirala le štiri leta študi­ja, kot je to veljalo v študijskem sistemu pred bolonjsko reformo.476476 Ibidem, 5–6. V letu 2015 se je financiranje fakultete še zmanjšalo,477477 Zapisnik izredne seje senata FF, 1. april 2015, 1. kar je dodatno ogrozilo izvajanje progra­mov na 2. stopnji, kljub vedno vecjemu vpisu. Posle­dicno je zmanjkovalo denarja za redno študijsko de­javnost, s cimer je bilo ogroženo primarno poslanstvo fakultete – izobraževanje. Fakulteta se je usmerila v reševanje tekocega stanja, manjkajoca sredstva pa je premešcala iz drugih postavk. Med drugim je bila pri­morana ustaviti vse nacrtovane investicije.478478 Letno porocilo 2015, 4. Poleti 2015 je bila Branka Kalenic Ramšak vno­vic izvoljena za dekanjo.479479 Zapisnik 24. seje senata FF, 17. junij 2015, 3. V skladu z novo spreje­timi Pravili Filozofske fakultete so bili tokrat prvic izvoljeni kar štirje prodekani. Izr. prof. dr. Martin Germ je v drugem zaporednem, sicer pa tretjem mandatu prodekana ostal odgovoren za študij 3. stopnje in založništvo. Prof. dr. Predrag Novakovic je postal že drugic prodekan za znanstvenorazisko­valno delo, gospodarske zadeve in organizacijo. Prav tako je bil podaljšan mandat izr. prof. dr. Gregorju Perku kot prodekanu za 1. in 2. stopnjo ter podrocje informacijskega sistema. Novo mesto prodekanje pa je zasedla izr. prof. dr. Tatjana Marvin z Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje, ki je skrbela za podrocje kakovosti in mednarodnega sodelovanja. Za študentko prodekanjo je bila izvoljena Sabina Leben, študentka zgodovine in sociologije.480480 Zapisnik 26. seje senata FF, 16. september 2015, 4. Tudi zacetek novega mandata so spremljali novi varcevalni ukrepi. Fakulteta je za nižanje stroškov akreditacij predlagala, da bi združila pedagoške in nepedagoške programe na 2. stopnji, znotraj posa­meznega programa pa bi potem oblikovali enopred­metno in dvopredmetno smer. 481481 Gre za racionalizacijo programov in akreditacij, saj so zdaj loceni programi za enopredmetno pedagoško smer, za dvopredmetno pedagoško smer, za enopredmetno nepedagoško smer in za dvopredmetno nepedagoško smer. Vec v: Zapisnik 24. seje senata FF, 17. junij 2015, 5. Do zacetka uvaja­nja tega predloga je prišlo v letu 2017, a se je proces ustavil na ministrstvu zaradi menjave vlade. Kljub temu je njegova uvedba še vedno mogoca. Poleg tega se je maja 2015 fakulteta soocala z inšpekcijskimi nadzori, ki so bili posledica t. i. afere o dodatkih za stalno pripravljenost.482482 Zapisnik 24. seje senata FF, 17. junij 2015, 5. Ti so pokazali, da so izplacila dodatkov za stalno pripravljenost, ki so bili na fakul­teti uvedeni leta 2009, v neskladju z zakonom.483483 Zapisnik 29. seje senata FF, 16. december 2015. De­kanja je pojasnila, da je v casu varcevalnih ukrepov, decembra 2013, ukinila dodatke za stalno pripravlje­nost vodstvenim delavcem z izjemo vodij gospodar­sko-tehnicnega sektorja in racunalniškega centra ter sodelavca službe za varstvo pri delu. Pri njih je želela nadomestiti dodatke z uvedbo izmenskega dela, a ni bila uspešna. V veri, da so pravne podlage za to ustrezne, je nato odobrila dodatke za pripravljenost omenjenim trem zaposlenim. A mnenje inšpektora­ta in Ministrstva za javno upravo je bilo, da nihce ni upravicen do tovrstnega dodatka. Po ugotovitvi inšpekcije je vodstvo z vodstvenimi delavci doseglo dogovor o vracanju dodatkov za leti 2012 in 2013. Po odlocbi inšpektorata pa še s tremi tehnicnimi so­delavci.484484 Zapisnik 30. seje senata FF, 27. januar 2016, 3 in Zapisnik 32. seje senata FF, 23. marec 2016, 2–3. 6. januarja 2016 je dekanja na novinarski konferenci razložila celotno situacijo in se v aferi o dodatkih za stalno pripravljenost kot edina dekanja na univerzi javno opravicila.485485 Ranka Ivelja: Afera »dodatki«: dekanja FF Branka Kalenic Ramšak se je – prva in edina – javno opravicila. Dnevnik, 7. januar 2016: https://www.dnevnik.si/1042727899 (dostop: februar 2019). V prvi polovici marca 2016 je koncno inšpekcij­sko porocilo navajalo, da je vodstvo fakultete odpra­vilo vse nepravilnosti v zvezi z izplacili dodatka za stalno pripravljenost.486486 Zapisnik 30. seje senata FF, 27. januar 2016, 3 in Zapisnik 32. seje senata FF, 23. marec 2016, 3–4. Sledili so še drugi nadzor­ni postopki, ki so jih izvajali Ministrstvo za javno upravo, Komisija za preprecevanje korupcije RS in policija, ki je del dokumentacije tudi zasegla. Deka­nja je Fakultetni senat pozvala, da se izrece o njeni zaupnici, saj je po odlocbi dobila javni zaznamek na Inšpektoratu za javni sektor. Pozivu je sledila javna podpora prodekanov, nato pa so ji prisotni clani se­nata, zaposleni in študenti na javnem glasovanju prav tako soglasno izrekli zaupnico.487487 Zapisnik 32. seje senata FF, 23. marec 2016, 4. Ob takšni situaciji se je izkazalo, da mora fakulteta nujno imeti podporo kvalificiranega pravnika. Služba je bila vzpostavljena junija 2016, delovno mesto pa je zapolnila pravnica Sonja Drozdek Šinko.488488 Zapisnik 34. seje senata FF, 25. maj 2016, 4. S študijskim letom 2015/2016 so se zakljucevale vse aktivnosti predbolonjskih študijskih programov. Hiteli so predvsem študenti podiplomskih progra­mov za pridobitev znanstvenega magisterija in dok­torata znanosti, pa tudi vsi tisti, ki so morali zakljuciti še zadnje obveznosti dodiplomskega študija. Še bolj kot obicajno so bile obremenjene komisije za štu­dentske prošnje in tozadevni študijski referati, ki so skrbeli za zakljucne listine. Mnogi študenti so morali zaradi mirovanja statusa študenta placati za zaklju­cek študija. Del tega denarja je bil razporejen nepos­redno na oddelke,489489 Ibidem, 3–4. vecina pa vkljucena v sanacijo financ. So se pa ponovno sprostile možnosti za sofi­nanciranje doktorskega študija,490490 Zapisnik 37. seje senata FF, 28. september 2016, 5. kar je sprožilo veli­ko zanimanje, saj je bilo v študijskem letu 2016/2017 v prvi letnik programa vpisanih 71 novih študentov (80 odstotkov vec kot letom predtem). Trend se je nadaljeval tudi v letu 2017/2018, ko se je vpisalo kar 76 doktorandov.491491 Letno porocilo za leto 2017, 19. Sofinanciranje je bilo sprva ome­jeno glede na kriterije, ki so bili precej nižji kot v casu recesije. V letu 2017 pa so ti postali še bolj ohlapni, saj je kandidatura za sofinanciranje potekala brez razpisa in vlaganja vlog. Do sofinanciranja so postali upraviceni vsi doktorandi, ki so napredovali v višji letnik oz. so imeli minimalno povprecno oceno 8 na 1. in 2. stopnji, ce so bili vpisani v prvi letnik.492492 Zapisnik 1. seje senata FF, 31. maj 2017, 3. Tudi sicer se je podrocje financ popravljalo, predvsem za­radi izboljšanja splošne ekonomske klime v Sloveniji in Evropi. Bilanca poslovanja fakultete je bila v letu 2016 pozitivna, tako da je dekanja Kalenic Ramšak ocenjevala, da se sanacija pocasi zakljucuje.493493 Zapisnik 42. seje senata FF, 22. februar 2017, 2. Na fakulteti je precej odmevala tudi novica o no­vih habilitacijskih merilih visokošolskih uciteljev, ki jih je predložila univerza. Tako je bilo med drugim doloceno, da mora kandidat za izrednega profesor­ja opraviti trimesecno bivanje na tuji univerzi brez prekinitev in izkazovati vodenje projekta.494494 Zapisnik 37. seje senata FF, 28. september 2016, 4. Sena­torji so predlagali, da bi se pri tem upoštevala tudi specificnost nacionalnih strok in nižanje državnega proracunskega vložka, namenjenega raziskovalni dejavnosti, iz katerega so se projekti financirali.495495 Ibidem in Zapisnik 42. seje senata FF, 22. februar 2017, 14–15. Ponovno je vzklila ideja o uvedbi podrocnih meril za naravoslovje, tehniko, humanistiko, družboslov­je in druge vede,496496 Zapisnik 42. seje senata FF, 22. februar 2017, 115. ki pa vecinoma ni bila uspešna. Zagotovo je tudi doseganje habilitacijskih meril prispevalo k temu, da je bila fakulteta uspešna pri pridobivanju raziskovalnih projektov. Istocasno se je v letu 2017 na fakulteti uspešno izvajalo kar 18 raziskovalnih programov. Zagotovo pa je bila najbolj odmevna uspešna kandidatura zgodovinarke prof. dr. Marte Verginella za vecmilijonski projekt Evropske­ga raziskovalnega sveta (ERC), ki ga je dobila kot prva predstavnica humanistike v Sloveniji.497497 Zapisnik 44. seje senata FF, 19. april 2017, 2–3. Fakulteta se je v duhu internacionalizacije tudi vkljucila v fleksibilni modul Univerze v Ljubljani Leto plus, ki vsem tujcem – študentom in zaposlenim – omogoca ucenje slovenšcine. Ta modul vsebuje vec jezikovnih ravni, pa tudi poucevanje o slovenski kulturi in družbi.498498 Zapisnik 41. seje senata FF, 25. januar 2017, 3. Poleg tega pa je fakulteta tudi spremenila pravilnik o podeljevanju študentskih na­grad. Predtem so se podeljevale fakultetne Prešer­nove nagrade, med katerimi je bila nato ena sama predlagana za univerzitetno Prešernovo nagrado. Po sprejetju novih Pravil FF v letu 2017 pa je vsak odde­lek najprej izbral najboljšo nalogo, ki je dobila novo, Dekanovo nagrado. Med vsemi nagrajenci je nato fakultetna komisija izbrala tri499499 Z dopolnili leta 2019 pa štiri naloge. Vec v: Pravilnik o podeljevanju nagrad študentkam Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 29. maj 2019, 1. naloge, ki so kot najboljše na fakulteti dobile Nahtigalovo nagrado, poimenovano po prof. dr. Rajku Nahtigalu, prvem dekanu Filozofske fakultete. Med temi tremi pa je bila nato najvec ena500500 Po dopolnilih leta 2019 pa najvec štiri naloge, ki so prejele Nahtigalovo nagrado. Vec v: ibidem. predlagana za univerzitetno Prešernovo nagrado. Od leta 2015/2016 se podelju­jejo tudi fakultetne nagrade za najboljše disertacije s podrocja humanistike in družboslovja z namenom vecje javne prepoznavnosti.501501 Letno porocilo za leto 2017, 19. Med zadnjimi vidnimi ukrepi fakultetnega vod­stva pod dekanjo Kalenic Ramšak je bila tudi obrav­nava delovnih pogojev cistilnega osebja, ki je bilo zaposleno pri cistilnem servisu, izbranem na javnem razpisu. Fakulteta je najemala zunanje izvajalce za cišcenje vse od leta 2002. Ob koncu leta 2016 so se pogoji zaposlovanja in socialne varnosti za te sode­lavke zaostrili, saj so bile zaposlene po pogodbah za dolocen cas šestih mesecev in posledicno stalno v negotovem položaju. Zato je sindikalni predstavnik Luka Omladic zaprosil vodstvo in senat fakultete za neposredno zaposlitev na fakulteti.502502 Zapisnik 43. seje senata FF, 22. marec 2017, 24. Vse leto so potekale aktivnosti o prekinitvi pogodbe s cistilnim servisom in zaposlitvijo 14 snažilk. Prizadevanja so bila uspešna, pod nove pogodbe, ki so postale ve­ljavne s 1. novembrom 2017, pa se je podpisal že novi dekan. Volitve dekana so potekale po pravilih novega Statuta UL in Pravil FF. Za novega dekana so tokrat prvic glasovali vsi zaposleni za vsaj polovicen delovni cas in vsi študenti, ne le senat. Prav zaradi novega po­stopka je ob razpisu volitev dekanja Kalenic Ramšak predlagala, da bi se izvedle le volitve za novega deka­na, ta pa bi si potem sam izbral svoje prodekane. Kot razlog je navedla dejstvo, da vedno obstaja možnost, da prodekani ne bodo izvoljeni in »da je verjetno šti­ri leta težko delati vsak dan z nekom, ki je Senatu FF všecen, ne moreš pa [sam op. a.] delati z njim«.503503 Ibidem, 21. Kot edini kandidat je bil na mesto dekana z visoko, 94-odstotno podporo volilnega telesa izvoljen socio­log, prof. dr. Roman Kuhar. Predlog dekanje glede izbora prodekanov je bil le deloma uresnicen, saj je te dejansko predlagal novi dekan sam, a jih je moral potrditi še senat. Prvi, ki so mesta zasedli na podlagi novih dolocil, so bili anglist izr. prof. dr. Gašper Ilc, ki je prevzel podrocje 1. in 2. stopnje študija in in­formacijskega sistema, izr. prof. dr. Jasna Mažgon z Oddelka za pedagogiko in andragogiko, ki je prevze­la skrb za študij 3. stopnje in znanstvenoraziskovalno delo, hispanistka izr. prof. dr. Barbara Pihler Ciglic, ki je zadolžena za podrocje kakovosti in založništva, ter geografinja doc. dr. Katja Vintar Mally, ki skrbi za podrocje gospodarstva, organizacije fakultete in mednarodnega sodelovanja.504504 Zapisnik 3. seje senata FF, 20. september 2017, 3–4. Mandatno obdobje v letu 2017 izvoljenega vod­stva se v casu stoletnice fakultete in nastajanja pri­cujoce knjige še ni izteklo. Pisanje o najnovejših zgodovinskih obdobjih, predvsem pa o procesih, ki še vedno trajajo, je vedno trd oreh. Besedilo ni miš­ljeno kot popolna ali dokoncna zgodovina. Zaobseci vse plati tako bogate in razvejene ustanove ter po­sameznikov, ki jo tvorijo, je nemogoce. Vredno si je zapomniti besede Voltaira, ki jih je prof. Necak citi­ral na zacetku svojega zapisa: »Kdor piše zgodovino svojega casa, mora pricakovati, da mu bodo ocitali vse, kar je povedal, in vse, cesar ni povedal.« Avtorja tega dela besedila sva primarno na podlagi analize senatnih zapisov poskušala oblikovati temeljni pre­gled obravnavanega obdobja s cim manj pomanj­kljivostmi in napakami. Zato se tako kot tudi drugi avtorji knjige nadejava, da bo besedilo v pomoc vsem raziskovalcem, ki bodo v bodoce analizirali delo naše »almae matris« in oblikovalcev njene vsakodnevnice v naslednjih stotih letih. S širitvijo študijskih programov v zacetku se­demdesetih let se je ponovno pojavil pro­blem prostorske stiske, ceprav je bila nova zgradba dograjena le desetletje predtem. Ocene o rasti števila študentov so bile ocitno pod­cenjene, saj se je v dobrem desetletju njihovo število podvojilo. V študijskem letu 1971/72 je bilo že 2480 vpisanih rednih študentov in 287 absolventov,505505 Zapisnik seje FS FF, 9. november 1972, 3. tj. skoraj 500 študentov vec kot leto predtem.506506 Zapisnik seje PZS, 11. november 1971, 2. Porastu študentov je sledilo višanje števila zaposlenih. Ker se je število uporabnikov stavbe fakultete tako povecalo, se je kmalu pojavila pobuda o dozi­davi dodatnega trakta. Že leta 1968 je bila imeno­vana posebna komisija za razširitev stavbe,507507 Zapisnik 10. seje FS FF, 30. junij 1970, 2. ki jo je vodil prof. dr. Nace Šumi.508508 Zapisnik skupne 6. seje PZS in FS FF, 27. november 1970, 10. Komisija je izvedla anketo med oddelki, s katero je poskušala napove­dati prostorske potrebe fakultete za nadaljnjih 20 let, idejno zasnovo pa je nato izdelal ing. Savin Sever iz biroja Slovenija projekt. V predlagani idejni zasnovi si je Sever zamislili izgradnjo locenega prizidka se­verozahodno od sredinskega dela osrednje stavbe, ki bi imel v središcnem delu predavalnice, obkrožali pa bi ga kabineti. V pritlicju bi bil tudi avditorij s 1200 mesti. S tako postavitvijo za stavbo fakultete sta pro­jektantski biro in komisija tudi odgovarjala na prote­ste študentov v nemirnem letu 1971, ki so zahtevali odmik pedagoškega procesa od prometne Aškerceve ceste.509509 Zapisnik seje FS FF, 18. maja 1972, 2–3. Idejna zasnova je bila javno razgrnjena v avli fakultete cez poletje leta 1971 in je bila dobro spreje­ta. Nato pa se je zacel lov za financnimi sredstvi, kjer si je fakulteta prizadevala, da bi stroške prizidka krili iz desetletnega univerzitetnega investicijskega nacr­ta. Višje instance pa so se tedaj ukvarjale predvsem z investicijami na medicinski in ekonomski fakulte­ti, ki so jih imele za bolj nujne, a so jih obravnavale tudi bolj celostno.510510 Zapisnik 9. seje FS FF, 27. oktober 1981, 8. Pojavilo se je sicer upanje, da bo vlada vendarle odobrila financiranje projekta, ki bi zadostil potrebam svetovnega slavisticnega kongresa, ki sta ga leta 1978 organizirali filozofski fakulteti v Zagrebu in Ljubljani,511511 Zapisnik seje FS FF, 9. november 1972, 6. a ni bilo tako. Med iskanjem financnih sredstev za prizidek so se najprej in najbolj kriticno pokazale razsežnosti prostorske stiske Oddelka za etnologijo. Ta je imel namrec na voljo le en kabinet ter eno sobo in pol, ki je bila namenjena knjižnici, v njej pa so ime­li svoje mesto poleg bibliotekarke še dva demon­stratorja, asistent in predstojnik oddelka. Takrat je prišlo do dogovora z Oddelkom za arheologijo, da si z etnologi zacnejo deliti sobo 117, ki je bila do tedaj študijska soba za študente arheologije.512512 Zapisnik 2. seje FS FF, 27. februar 1973, 1–2. Podobne težave so bile tudi na Oddelku za pe­dagogiko, katerega prostori so bili okrnjeni do te mere, da so morali omejevati izvajanje študijskega programa.513513 Zapisnik 7. seje FS FF, 25. februar 1977, 3. Prvi oddelek, ki je sprejel omejitev štu­dentskih mest tudi zaradi prostorske stiske, je bil v študijskem letu 1977/78 Oddelek za psihologijo. V prvi letnik so tedaj vpisali 60 študentov. Oceni­li so, da je to najvecje število, ki ga oddelek lahko sprejme.514514 Zapisnik 8. seje FS FF, 11. maj 1977, 3. Naslednje leto so omejitve uvedli tudi na pedagogiki, umetnostni zgodovini in arheologi­ji,515515 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. oktober 1978, 8. nato pa so v naslednjih letih omejitve zajele še druge študijske smeri, kar je bilo nujno tako zaradi prostorskih omejitev kot zaradi premajhnega števila pedagoškega kadra.516516 Ibidem. Vodenje Komisije za dogra­ditev fakultetne stavbe je leta 1976 prevzela doc. dr. Breda Pogorelec. Tedaj so predlagali univerzi in Izobraževalni skupnosti Slovenije, da se izgradnjo novega prizidka uvrsti v srednjerocni investicijski program razvoja visokega šolstva v SR Sloveniji za leta 1980–1985.517517 Zapisnik 6. seje FS FF, 14. januar 1977, 2. A pomnoženo z vsemi financni­mi težavami fakultete, ki so bile povezane z izpla­cilom in višino plac ter zagotavljanjem sredstev za izvajanje osnovnega pedagoškega procesa, je bilo vprašanje dozidave postavljeno v ozadje. Leta 1979 so se zacele resnejše priprave za nad­zidavo terase fakultetne stavbe, za katero je projekt pripravil Splošni projektivni biro Ljubljana. To je bil dejansko prvi korak k lajšanju prostorske stiske.518518 Zapisnik 8. seje FS FF, 10. oktober 1979, 2. 16. novembra je fakulteto obiskal podpredsednik IS Dušan Šinigoj, ki je ob tej priložnosti s fakulteto podpisal sporazum o nadzidavi severnega dela terase. V njem je bilo doloceno, da bo prvo fazo, tj. nadzi­davo severozahodnega dela, financirala fakulteta iz lastnih sredstev, za nadzidavo severovzhodnega dela pa se je podpredsednik zavezal, da bodo v letu 1980 zagotovljena javna sredstva. Hkrati je Šinigoj obljubil, da bodo v srednjerocnem nacrtu do leta 1985 zagoto­vljena tudi sredstva za izdelavo projekta za celotno re­šitev prostorske problematike.519519 Zapisnik 9. seje FS FF, 21. december 1979, 2. Na podlagi sporazu­ma je 19. decembra 1979 potekal zbor delavcev, kjer je bil potrjen prenos sredstev z drugih stroškovnih mest na poseben racun za investicijo prve faze nadzidave terase.520520 Ibidem, 2–3. Gradnja, ki jo je izvajalo Gradbeno podje­tje Bežigrad,521521 Zapisnik 9. seje FS FF, 27. oktober 1981, 4. se je kmalu zacela, fakulteta pa je še naprej lobirala za dejansko izplacilo sredstev, ki jih je Šinigoj obljubil za drugo fazo. 27. novembra 1980 se je vodstvo fakultete ponovno srecalo z njim, a razen nacelne obljube o izpeljavi zavez sestanek ni obrodil konkretnejših sadov. Tako je bila prva faza dokonca­na, še preden je fakulteta pridobila sredstva za dru­go fazo. 12. februarja 1981 je bil namrec opravljen tehnicni prevzem novih prostorov na severozahodni terasi. Te si je ogledal tudi Šinigoj in ob tem v bolj naklonjenem tonu kot nekaj mesecev prej obljubil, da si bo prizadeval za cimprejšnje financiranje druge fa­ze.522522 Zapisnik 6. seje FS FF, 25. februar 1981, 2. Gradbeno dovoljenje za drugi del je bilo pode­ljeno cez pol leta, kmalu pa so bila zagotovljena tudi sredstva. Gradnja severovzhodnega krila se je zacela takoj zatem, a se je odvijala pocasneje od želja. V tem delu terase je bilo namrec stanovanje fakultetnega kurjaca, ki pa ga sprva ni želel zapustiti.523523 Zapisnik 7. seje FS FF, 16. april 1981, 3. Splošno gradbeno podjetje Obnova524524 Zapisnik 2. seje FS FF, 23. oktober 1982, 5. je z deli zakljucilo maja 1982, 8. junija pa je bil narejen še tehnicni prevzem. S tem korakom je fakulteta pridobila novo predaval­nico, prostor za racunalniški center in še nekaj drugih nujno potrebnih prostorov.525525 Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982, 12. Nadzidava fakultetne terase pa ni reševala pro­storskega vprašanja v celoti. Ceprav je pridobitev polovice 5. nadstropja le zacasno omilila prostorsko stisko, so v tem casu povsem potihnila prizadeva­nja za dograditev prizidka. Verjetnost za njego­vo izvedbo je bila sredi splošne gospodarske krize osemdesetih let pravzaprav utopicna, poleg tega so bili predlogi glede reševanja prostorskega vprašanja zelo drugacni od želja vodstva fakultete. Ljubljanski urbanisticni zavod je denimo v urbanisticnem nacr­tu razvoja Ljubljane do leta 2000 predvidel selitev Filozofske fakultete iz središca mesta za Bežigrad, v neposredno bližino Pedagoške in Ekonomske fakultete ob Vojkovi cesti. A fakulteta je rešitev v okviru strnjenega severnega družboslovno-huma­nisticnega univerzitetnega kampusa zavrnila z ar­gumentom, da se stroke Filozofske fakultete for­malno in neformalno prevec tesno navezujejo na ustanove v središcu mesta – predvsem na knjižnice in muzeje.526526 Zapisnik 10. seje FS FF, 21. december 1981, 2. Tako fakulteti ni ostalo drugega, kot da se še nap­rej zavzema za parcialno reševanje prostorske stiske. Prva taka priložnost se je kazala v pridobivanju pro­storov v sosednji stavbi študentskega zdravstvenega doma na Aškercevi cesti oz. v stavbi t. i. šolske polik­linike, ki so se sprostili s selitvijo splošne ambulante na Metelkovo ulico. Fakulteta si je obetala prevzem kletnih prostorov,527527 Zapisnik 13. seje FS FF, 6. maj 1982, 2. ki sta jim jih na sestanku s fa­kultetnimi predstavniki obljubila tako IS Obcinske skupšcine Ljubljana-Center528528 Zapisnik 3. seje FS FF, 29. december 1982, 2. kot tudi Izobraževal­na skupnost.529529 Zapisnik 5. seje FS FF, 19. april 1983, 2. Prostore naj bi fakulteta namenila za menzo in družbeno dejavnost.530530 Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982, 12. A ker je bilo treba prostore prenoviti in ustrezno urediti, za kar pa Iz­obraževalna skupnost ni bila pripravljena odobriti dodatnih financnih sredstev,531531 Zapisnik 1. seje FS FF, 17. december 1984, 3. se je celoten prevzem zapletel. Fakulteta je zato predlagala, da bi celotno investicijo prevzel Zdravstveni dom - Center, fakul­teta pa bi potem prostore najela532532 Zapisnik 10. seje FS FF, 16. maj 1984, 2. za dobo najmanj desetih let.533533 Zapisnik 11. seje FS FF, 26. junij 1984,2. Scasoma so vendarle uredili prostore menze, a so jih predali Študentskemu centru, ki naj bi prevzel poslovanje.534534 Zapisnik 6. seje FS FF, 29. oktober 1985, 2. Menza v najemu Filozofske fakultete se je odprla ob koncu leta 1985, vendar je bila skromno obiskana, s cimer se je pojavilo vpra­šanje rentabilnosti.535535 Zapisnik 1. seje FS FF, 12. september 1986, 4. Nazadnje se je izkazalo, da ni mogoce poslovati pozitivno, zato je fakulteta že leta 1989 poskušala dati menzo v nadaljnji najem,536536 Zapisnik 6. seje delegacije delavcev v FS, 15. september 1989, 3. a zanj ni bilo interesa.537537 Zapisnik 7. seje FS FF, 18. oktober 1989, 3, 8. Posledicno je bila najemna pogodba z Zdravstvenim domom prekinjena, ceprav je bila sklenjena do leta 1994. Druga parcialna ideja je vkljucevala prostore Glasbene matice, ki jo je s selitvijo v Stiški dvorec zapušcala Akademija za glasbo.538538 Zapisnik 1. seje FS FF, 24. junij 1982, 12. A ta ideja je za­mrla tako hitro, kot se je pojavila. Medtem pa so se razlicni oddelki še vedno stiskali v premajhnih kabi­netih, za svojo dejavnost pa so imeli na voljo premalo predavalnic. Sredi osemdesetih let sta imela najvecje tovrstne težave le nekaj let predtem ustanovljena ka­tedra za španski jezik Oddelka za romanske jezike in književnosti ter Oddelek za arheologijo.539539 Zapisnik 4. seje FS FF, 11. junij 1985, 4. Slednji je stisko reševal tako, da si je našel zacasne prostore na Tobacni ulici 4, v sklopu Tobacne tovarne.540540 Zapisnik 10. seje FS FF, 24. februar 1986, 4. Zaradi pomanjkanja prostora tudi Oddelek za psihologijo ni mogel vec izvajati vseh predavanj in vaj.541541 Ibidem, 5. Ob vedno bolj nevzdržnemu stanju je bil najbolj smotrni korak, da se poskuša izseliti Oddelek za biologijo Bioteh­niške fakultete in Oddelek za geologijo Naravoslov­notehniške fakultete, ki sta zasedala prostore v des­nem krilu pritlicja ter v 3. in 4. nadstropju. Skupaj z nadgradnjo južnega dela terase, kamor naj bi umestili novoustanovljeno INDOK542542 INDOK službe so imele v vecjih organizacijah nalogo dupliciranja dokumentov, pomembnih za delo zaposlenih. službo in prepotrebne predavalnice,543543 Zapisnik 3. seje FS FF, 11. april 1985, 3. bi z obema selitvama za nekaj casa uspeli olajšati obremenitev stavbe. Prve pobude za selitve oddelkov Biotehniške in Naravoslovnotehni­ške fakultete so se pojavile že v prvi polovici osemde­setih,544544 Npr. Zapisnik 4. seje FS FF, 11. junij 1985, 3. vendar je bil proces selitve razmeroma dolg. Na ponovnem sestanku s Šinigojem (zdaj že pred­sednikom IS) leta 1986 je fakultetno vodstvo dobilo potrdilo, da se bo v bližini sedeža Biotehniške fa­kultete pod Rožnikom zgradilo Biološko središce.545545 Zapisnik 10. seje FS FF, 24. februar 1986, 4. Vendar pa Šinigoj ni ponudil nobenih rokov, kdaj naj bi se namera realizirala. Dekan Šumi je ocenjeval, da bi do selitve lahko prišlo do leta 1990.546546 Zapisnik 6. seje FS FF, 29. oktober 1985, 2. Vse to pa ponovno ni v celoti razreševalo splošne­ga prostorskega problema. Tedaj so namrec ocenjeva­li, da bi fakulteta potrebovala vsaj 19 tisoc kvadratnih metrov prostora,547547 Zapisnik 7. seje FS FF, 19. november 1985, 3. kar pa bi bilo mogoce zagotoviti le z gradnjo novega prizidka. Tega naj bi po predlo­gu predsednice prostorske komisije, prof. Pogorelec, zaceli graditi leta 1995.548548 Ibidem. V vmesnem casu se je torej morala fakulteta znajti po najboljših moceh in priš­lo je do paradoksalnega položaja. Ce je dekan Šumi še leta 1985 pricakoval, da bo Pedagoška akademija ukinjena, Filozofska fakulteta pa bo pripojila progra­me, ki morajo obstati, je že naslednje leto – torej ko je postalo jasno, da bo akademija namesto v zgodo­vino prešla v fakulteto – zacel pogovore z vodstvom akademije, da bi Filozofska fakulteta najela nekate­re njene prostore. V njih so se kmalu zaceli izvajati predvsem nekateri deli športne vzgoje,549549 Zapisnik 13. seje FS FF, 26. oktober 1987, 4. visoki na­jemnini550550 Zapisnik 15. seje FS FF, 13. januar 1988, 15. pa se ni bilo mogoce izogniti, saj je bilo precej hitro jasno, da se bo gradnja prizidka zavlek­la. Na zvezni ravni je bila namrec zaradi inflacije in splošnih gospodarskih težav sprejeta zakonodaja, ki je prepovedala vse investicije v javnem sektorju. S tem ni prišlo le do zastoja priprav za izgradnjo pri­zidka, temvec tudi do zastoja realizacije nadgradnje južne terase fakultete.551551 Ibidem, 4. Rektorat univerze se je ob tej oviri zavzel, da bi se gradnja prizidka vendarle za­cela enkrat do leta 2000.552552 Zapisnik 18. seje FS FF, 14. marec 1988, 3. Zaradi odmikanja vseh rešitev, ki bi dodelile vec prostora fakulteti, se je vodstvo odlocilo, da bo na tre­nuten položaj fakultete opozorilo v medijih. Tako je televizija predvajala prispevek o nemogocih pogojih dela na Oddelku za psihologijo. Clanek je bil objav­ljen tudi v Delovi Sobotni prilogi.553553 Zapisnik 19. seje FS FF, 16. maj 1988, 4. Ko je prišlo na dan, da želijo nekatere tehnicne fakultete izsiliti svo­je investicije pred Filozofsko fakulteto, se je vodstvo dogovorilo z RTV Ljubljana za snemanje daljše od­daje o tej problematiki.554554 Zapisnik 24. seje FS FF, 3. oktober 1988, 4. Na koncu se je izkazalo, da v luci siceršnjih dogodkov, povezanih s sprejemom amandmajev k republiški ustavi, prostorska proble­matika ni najbolj zanimiva tema in do realizacije oddaje ni nikoli prišlo. Vendarle pa so se nekatere stvari zacele spreminjati, saj so v letu 1989 zaceli gra­diti Biološko središce, ki je obetalo skorajšnjo selitev biologov iz stavbe. Poleg tega je vlada nakazala, da bi se koncno lahko zacela nadgradnja južnega dela terase, kar je fakulteta vzela zelo resno. Nemudoma je zacela z usklajevanjem dovoljenj in nacrtov.555555 Zapisnik 3. seje FS FF, 27. februar 1989, 3. Ti so bili hitro pripravljeni, a že aprila 1989 se je celotna zadeva ustavila, saj Izobraževalna skupnost Slovenije ni želela financno podpreti projekta.556556 Zapisnik 4. seje FS FF, 21. april 1989, 3. Vse skupaj se je tako zavleklo, da je morala fakulteta – po odlocbi sanitarnega inšpektorja – namesto nadgradnje terase najprej obnoviti streho.557557 Zapisnik 6. seje delegacije delavcev v FS, 15. september 1989, 2. Nadgradnja je stekla šele v letu 1990 z denarjem, ki sta ga nakazala Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in univerza.558558 Zapisnik 12. seje delegacije delavcev v FS, 11. september 1990, 5. Leta 1989 se je ukinjala vojaška bolnišnica v stav­bi Mladike. Fakultetno vodstvo je menilo, da bi bili tamkajšnji prostori ustrezni za namestitev dela fakul­tetnih programov. Za te prostore so kandidirale tudi umetniške akademije, ki so od takrat tudi najvecje konkurentke Filozofske fakultete v lovu za novimi prostori.559559 Zapisnik 7. seje FS FF, 18. oktober 1989, 8. Mladiko je nazadnje prevzelo Ministrstvo za zunanje zadeve in tudi ta zgodba je bila kmalu za­kljucena. Na drugi strani pa sta Oddelek za arheologi­jo in Oddelek za etnologijo ob koncu leta 1990 prido­bila prostore v Mladinskem domu Malci Beliceve na Zavetiški ulici 5, kjer se nahajata še danes.560560 Zapisnik 2. seje FS FF, 31. januar 1991, 6. Najprej je bilo treba stavbo prenoviti, saj je bila uporabna le ena polovica, v katero so se ob zacetku študijskega leta 1991/92 vselili arheologi. Drugi del, namenjen etno­logom, pa je bil sprva v »surovem stanju«,561561 Zapisnik 7. seje FS FF, 11. november 1991, 4. a se je oddelku uspelo tja preseliti že ob novem letu.562562 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 8. Pre­nova se je koncala leta 1992, oddelka pa sta s selitvijo pridobila 1200 m2 površin.563563 Zapisnik 7. seje FS FF, 11. november 1991, Dekanovo porocilo, 1. Izpraznjene prostore v maticni stavbi so dobili germanisti, romanisti in psi­hologi.564564 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 8. Tudi sicer je bil na fakulteti storjen velik na­predek prav v casu slovenskega osamosvajanja, ko so bila zakljucena nadzidava strehe. V 5. nadstropje so se selili dekanat, skupne službe, ZIFF in druge krovne službe fakultete. Na zahodni strani sta dobila prosto­re Oddelek za bibliotekarstvo in Oddelek za muzi­kologijo, dodatne kabinete pa še sociologi, filozofi in romanisti. Dokoncana je bila tudi prenova skladišca premoga, ki so ga preuredili v didakticno predavalni­co, tako kot tudi nekdanji arheološki laboratorij v sobi 024. V nekdanjo kotlovnico je bilo umešceno skladišce tehnicne službe, arhiv pa so uredili v prostorih zaklo­nišca v sobi 016.565565 Zapisnik 7. seje FS FF, 11. november 1991, Dekanovo porocilo, 1. V takem duhu so se prizadevanja za razrešitev prostorskega problema nadaljevala, ceprav ponovno v nekoliko pocasnejšem ritmu. Še vedno je veljalo, da bo problematika dokoncno rešena z izgradnjo pri­zidka med maticno stavbo in Rimsko cesto. Vodstvo je bilo namrec trdno odloceno, da bo fakulteta ostala na lokaciji ob Aškercevi cesti, še posebej, ker je bila sem umešcena tudi zgradba NUK II, ki prav tako do danes še ni zgrajena.566566 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1991/92, 8. Do zacetka leta 1993 je bil posledicno izdelan nov projekt za izgradnjo prizidka, ki bi omogocil razširitev pedagoško-raziskovalnih dejavnosti na 6000 m2.567567 Zapisnik 1. seje FS FF, 25. januar 1993, 4. Rektor univerze dr. Alojz Kralj je podprl prizadevanja umestitve prizidka med Aškercevo in Rimsko cesto šele leta 1997, a kakšnih konkretnih obljub, podobno kot njegovi predhodni­ki, ni dajal.568568 Zapisnik 11. seje senata FF, 5. november 1991, 2 in Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1997/98, 2. To bi bilo sicer nujno potrebno, saj je s strmim narašcanjem študentov v devetdesetih letih, uvajanjem novih oddelkov in študijskih smeri, s tem pa tudi narašcanjem števila zaposlenih, predvsem mladih raziskovalcev in asistentov stažistov, fakulte­ta sramotno ostajala v enakih prostorskih okvirih. V to zateceno stanje so bili vkljuceni prostori vseh ni­vojev fakultete: predavalnice, laboratoriji, knjižnice, delovni kabineti, strokovne in tehnicne službe. Vse prostorske rezerve so bile po besedah dekana Hor­vata izcrpane do študijskega leta 1998/99. Posebej ironicno pa se mu je zdelo, da »smo bili prisiljeni na­jemati prostore na sosednjih fakultetah za visoke ko­mercialne najemnine; na teh fakultetah pa se stalno zmanjšuje število študentov«.569569 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 3. Istocasno so nekateri oddelki drugih ustanov še vedno zasedali prostore maticne stavbe fakultete, saj se jim ni uspelo v celoti izseliti. Prva faza selitve Oddelka za biologijo Biotehnicne fakultete v novo stavbo pod Rožnikom je potekala šele leta 1992. Fi­lozofska fakulteta je nemudoma zacela z obnovo ne­katerih izpraznjenih prostorov v tretjem nadstropju in v njih namestila germaniste, pa tudi del Oddelka za umetnostno zgodovino in Oddelka za klasicno fi­lologijo.570570 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1992/93, 8. Šele leta 1993 je bila selitev Oddelka za biologijo iz preostalih prostorov v 4. nadstropju kon­cana. Ko so se zacele priprave na ustanovitev Od­delka za prevajalstvo leta 1994, bi se ta moral seliti v 4. nadstropje, a denarja za njegovo preureditev ni bilo.571571 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1995/96, 4. Namesto tega so prostore za oddelcne ak­tivnosti najemali na sosednjih fakultetah.572572 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2000/2001, 2. 4. nad­stropje je bilo prenovljeno šele leta 1996, vanj pa so umestili oddelke za sociologijo, filozofijo in primer­jalno književnost.573573 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1996/97, 3. Med strokovnimi službami je premalo prosto­ra najbolj hromilo delovanje zelo obremenjenega Referata za študentske zadeve v 5. nadstropju, ki ga je v sezoni vpisov in zakljucka študija obiskalo tudi vec sto študentov dnevno. Tudi kabineti so bili zase­deni v povprecju s petimi do osmimi sodelavci, mno­gokrat so imeli vsi predavateljske obveznosti.574574 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 3. Gre za problematiko, ki tudi danes ni tuja marsikateremu predavatelju, kot tudi ne težave, ki jih tako stanje povzroca v casu opravljanja govorilnih ur, konzultacij in izpitov. Kljub vedno vecjim prostorskim potrebam so pogovori o izgradnji prizidka potihnili. Vodstvo je predlagalo, da bi nekaj prostora fakulteta pridobila v novi zgradbi Pravne fakultete, a so imeli pravniki boljša izhodišca in so predlog do zacetka leta 1998 v celoti zavrnili. V danih razmerah se je fakultetno vodstvo odlocilo za rešitev, ki pa jo je fakulteta lahko uresnicila na podlagi lastnih privarcevanih sredstev, pridobljenih zunaj sistema javnega financiranja. Tako se je izognila odvisnosti od (ne)posluha uni­verze ali pristojnih ministrstev. Šlo je za prikljucitev stavbe Rimska 11. Leta 1998 se je vodstvo zacelo dogovarjati za na­jem in adaptacijo razpadajoce stavbe severno od ma­ticne zgradbe. Idejne zasnove so dale arhitekturno rešitev, kako stavbo, na mestu katere bi moral stati fakultetni prizidek, povezati z maticno zgradbo. Do konca študijskega leta je bila pridobljena že celotna projektna dokumentacija, pa tudi vsa soglasja za pre­novo. Gradbena dela so se zacela med poletnimi po­citnicami 1999.575575 Ibidem, 4. Stavba je bila v celoti obnovljena in fizicno povezana z maticno stavbo z nadhodom. V prikljuceni »Rimski« so bile urejene vecja in šest manjših predavalnic. V eno izmed manjših se je prese­lila tudi didakticna predavalnica,576576 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1999/2000, 5. prva predavanja pa so v tem delu fakultete potekala že v študijskem letu 1999/2000.577577 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1998/99, 4. Prednost nove pridobitve v primerjavi z najetimi prostori je bila poleg lajšanja prostorske stiske neposreden stik novih prostorov z matico. Na Rimski je prostor dobil tudi ŠOFF, zaradi cesar je bilo mogoce v nekdanji prostor študentske organizacije v avli ume­stiti recepcijo in drugi fonolaboratorij. Po letih prere­kanj pa se je iz kletnih prostorov na Rimsko preselil tudi študentski klub K-16, ki so ga s tem umaknili iz neposredne bližine prostorov racunalniške ucilnice, citalnice in raziskovalnega laboratorija.578578 Ibidem, 5. Že naslednje leto so se zaceli pogovori za najem še druge stavbe na Rimski, ki pa jo je fakulteta nazadnje leta 2005 skupaj s prvo odkupila. V drugo stavbo so bili že po tradiciji umešceni prostori tistih oddelkov, ki so jih v tistem trenutku najbolj rabili.579579 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2000/2001, 5 in Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 5. Hkrati pa je ta širitev omogocila ureditev treh dodatnih predavalnic: ene vecje v prikljucenih stavbah in dveh v kleti matic­ne stavbe. Na Rimski je bila urejena tudi racunalniška soba, ki je omogocala dostop do racunalnika in spleta vsem, ki sicer do te tehnologije niso imeli dostopa. Ni pa zamrlo upanje, da se bo fakulteta iz teh dveh stavb v kratkem razširila še na zemljišce poleg ter tam rea­lizirala že desetletja nacrtovano izgradnjo prizidka.580580 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 5. Dokler do tega ne bi prišlo, je fakulteta nacrtovala, da bo pozidala dvorišce med obema stavbama Rimske, za kar je bil v letu 2004 izdelan tudi nacrt.581581 Poslovno porocilo Filozofske fakultete za leto 2005, 6. V vmes­nem casu je tekel postopek denacionalizacije stavbe na Zavetiški, kjer je bila upravicenka Rimskokatoliška cerkev.582582 Zapisnik 39. seje senata FF, 12. januar 2005, 2. Do leta 2003 je bila dosežena pravnomoc­nost sklenjene pogodbe ter odstop morebitnih upra­vicencev do vracaja v naravi. To je pomenilo, da sta na Zavetiški lahko ostala oba oddelka, vendar pa prepis lastništva na Univerzo v Ljubljani še ni bil realiziran. Kljub temu pa je bila odlocba sodišca dovolj, da se je fakulteta odlocila za ureditev kabinetov na podstrehi in laboratorija v kletnih prostorih.583583 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2002/2003, 8–9. Z nastopom dekana Jezernika se je oblikovala povsem nova ideja o širitvi fakultete na drugo stran Aškerceve ceste v prostore Šolskega centra Lju­bljana. Dekan je idejo predstavil sekretarjem Mi­nistrstva za šolstvo, znanost in šport 4. decembra 2003, pri tem pa so ga podprli tudi predstavniki univerze. Na podlagi tega sestanka je univerzitetni senat sprejel sicer zelo pomemben sklep, da reše­vanje prostorske stiske Filozofske fakultete pos­tane ena izmed dveh poglavitnih prioritet. Druga je bila stiska Fakultete za kemijo in kemijsko teh­nologijo (FKKT), ki naj bi se prav tako reševala v okviru Aškerceve 1, kjer naj bi pridobila delavnice obrtnih šol na dvorišcu Šolskega centra Ljubljana. Ocenjeno je bilo, da bi se lahko fakulteta deloma selila cez cesto že v študijskem letu 2004/2005.584584 Zapisnik 28. seje senata FF, 10. december 2003, 1–2. Mediji so o akciji za pridobivanje prostorov na Aškercevi 1 zaceli porocati aprila 2004. Vodstvo je zagovarjalo nujnost pridobitve novih prostorov na podlagi normativnih dolocil, po katerih bi mo­ralo biti za vsakega študenta zagotovljenih 9 m2, na fakulteti pa sta bila to dejansko le 2 m2. Po do­govorih, ki jih je imel dekan s predstavniki mi­nistrstva, bi morali ti pripraviti predlog reševanja prostorske problematike. To je bila že druga zah­teva za predlog ustreznih rešitev, saj je dekan Je­zernik njihovo prvo rešitev, predloženo 5. decem­bra 2003, oznacil za nerealno. Šlo naj bi za predlog velikopotezne novogradnje 28-nadstropne585585 Zapisnik 29. seje senata FF, 14. januar 2004, 3. stol­pnice med Rimsko in Aškercevo. Dekana so pri stališcu, da gre za nerealen projekt, podprli tudi nekateri clani senata, a predvsem iz vzgiba, da no­vogradnja ni primerna na zemljišcu, polnem arhe­oloških ostankov anticne Emone. In to ceprav je bil prizidek na tem mestu nacrtovan že najmanj od leta 1970 in je avtor prvotne idejne zasnove, Savin Sever, to oblikoval tako, da je ohranjala in razga­ljala ostanke predhodnice Ljubljane ob vhodu v veliki avditorij.586586 Metka Dolenec: Savin Sever arhitekt. Ljubljana: Nuit, 2003, 100. A novega pred­loga na ministr­stvu niso pripravili, prav tako pa so predstavniki ministrstva odpovedali sestanek, ki naj bi se odvil 19. marca 2004.587587 Zapisnik 29. seje senata FF, 14. januar 2004, 3. Ker se niso vec želeli pogovar­jati z vodstvom fakultete, se je Komisija za reše­vanje prostorske problematike odlocila, da bosta 5. maja 2004 potekala protestni shod in izredna seja Senata FF, Študentskega sveta in Akademske­ga zbora na Aškercevi cesti med zgradbo fakultete in Šolskega centra Ljubljana. V casu shoda med 10.00 in 11.30 so odpadla tudi vsa predavanja, kar je zagotovilo številcno udeležbo.588588 Zapisnik 32. seje senata FF, 14. april 2004, 2–3. Dekan Jezernik se je 10. maja udeležil sestanka pri rektorju, kjer je dobil zagotovilo, da je minister za šolstvo, znanost in šport dr. Slavko Gaber »pripravljen sprejeti re­ševanje prostorske stiske FF v okviru srednješol­skega centra na Aškercevi 1«.589589 Zapisnik 33. seje senata FF, 12. maj 2004, 1. A na seji univer­zitetnega senata 11. maja je predsednik Upravnega odbora UL predložil »še bolj zadovoljivo rešitev prostorske stiske«. FKKT je namrec zavrnila re­šitev v okviru Aškerceve 1, ki ne bi v celoti rešila njenih prostorskih stisk, in si je še naprej prizade­vala za izgradnjo nove, sodobne fakultetne stavbe. Zato je novi predlog zajel poleg selitve Filozofske fakultete na celotno Aškercevo 1 tudi selitev Filo­zofske fakultete v prostore izpraznjenega FKKT.590590 Na 32. seji je dekan Jezernik možnost selitve na FKKT oznacil za nezadostno, saj je ministrstvo izracunalo, da bi fakulteta potre­bovala 28 tisoc m˛ prostorov, medtem ko jih ima FKKT le 4 tisoc. Zapisnik 32. seje senata FF, 14. april 2004, 2 in Zapisnik 33. seje senata FF, 12. maj 2004, 1. Jeseni 2005 je ljubljanska obcina dekanu Jezerni­ku predlagala nadomestno lokacijo za selitev, in sicer na obmocje nekdanje Tobacne tovarne. Odlocitev, kdo naj bi se tja selil, je obcina prepustila drugim: ena od možnosti je bila selitev Srednješolskega cen­tra, druga pa selitev celotne Filozofske fakultete v tamkajšnjo novogradnjo. V vmesnem casu pa je ob­cina že v letu 2005/2006 fakulteti ponudila prostore za izvajanje pouka cešcine, slovašcine in poljšcine v sklopu Tobacne 5,591591 Zapisnik 47. seje senata FF, 5. oktober 2005, 7. kjer jih poucujejo še danes. Še v casu dekanje Šlibar, v študijskem letu 2001/2002, je prišlo do dogovora z ministrico za šol­stvo, znanost in šport dr. Lucijo Cok, da bo fakul­teta dobila stavbo nekdanje gostinske šole Urška na Privozu 11 na Prulah,592592 Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002, 3. kamor naj bi se sprva selil Oddelek za prevajalstvo in tolmacenje,593593 Zapisnik 47. seje senata FF, 5. oktober 2005, 7. nato pa ka­tedra za španski jezik. Selitev pa zaradi nezmožnosti ureditve vecje predavalnice, pogoja, da je potrebno zaposliti novo tajnico oddelka, ki bi delovala na loka­ciji, in neposluha za prenos lastništva stavbe na Uni­verzo v Ljubljani ni bila realizirana. Namesto selitve katerega izmed oddelkov Filozofske fakultete je bilo avgusta 2005 nazadnje dogovorjeno, da se v to stavbo preseli Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete.594594 Poslovno porocilo Filozofske fakultete za leto 2005, 6. S tem korakom je vodstvo pod dekanom Jezernikom in predsednico prostorske komisije, izr. prof. dr. Nike Kocijancic Pokorn z Oddelka za preva­jalstvo in tolmacenje, koncalo dolgoletna prizadeva­nja za izpraznitev prostorov osrednje stavbe, ki so jih zasedali oddelki drugih fakultet. V osrednji stavbi se je sprostilo skoraj 500 m2 prostora, za katerega se je odvil pravcati boj med oddelki. Nazadnje je v pritlic­ju fakultete prostore zasedel Oddelek za prevajalstvo in tolmacenje, ki se je koncno lahko izselil iz najetih in povsem neustreznih prostorov nad gostišcem Pod Lipo na Borštnikovem trgu.595595 Zapisnik 47. seje senata FF, 5. oktober 2005, 7. Jeseni 2006 je bila na sejo senata povabljena rek­torica univerze dr. Andreja Kocijancic, ki je predla­gala, da se za reševanje prostorske stiske imenuje gradbeni odbor. Njena ekipa je ocenila, da bi fakul­teta ob predpostavki 5200 vpisanih dodiplomskih študentov – kar je bilo za vec kot 2500 študentov manj od dejanskega stanja v tistem trenutku – potre­bovala 37 tisoc m2, kar je skoraj za polovico vec, kot je to ocenilo pristojno ministrstvo le leto dni pred­tem. Predlog rektorske ekipe je zaobsegal tri mož­nosti reševanja prostorske stiske: 1. novogradnja ob že obstojecih stavbah pod spomeniškim varstvom v kompleksu Tobacne; 2. novogradnja za Bežigradom; 3. izgradnja prizidka med Aškercevo in Rimsko, pri­kljucitev FKKT, prikljucitev Fakultete za strojništvo, pridobitev prostorov za OHK v okviru NUK II in izgradnja nadomestnega objekta na mestu zdravstve­nega doma. Prva rešitev bi bila najhitrejša, saj bi se fakulteta po predvidevanjih lahko selila v nove pro­store že cez šest let, leta 2012. Druga rešitev je bila nekoliko bolj oddaljena, saj bi se verjetno gradnja za­cela šele v letih 2011/2012. Tretja rešitev pa bi nudila celo vec prostora, kot bi ga po izracunih potrebovali, in sicer 38.380 m2. Rektorat je dajal prednost tretji rešitvi, saj je ta omogocala postopno reševanje pro­blematike z vsakršnim umikom preostalih inštitucij iz omenjenih stavb, a bi hkrati prinesla ohranitev tre­nutne središcne mestne lokacije. Je pa bila ta rešitev pogojena z reševanjem prostorskih problemov vseh okoliških fakultet in NUK-a. Z odlocitvijo za tretjo možnost je bila torej casovnica širitve negotova,596596 Zapisnik 59. seje senata FF, 8. november 2006, 2–3. hkrati pa pogojena z dejstvom, da fakulteta v bodo­ce vidi svoje delovanje v zgradbah, ki bi bile kljub prenovi vendarle zastarele. To pa z nekaj izjemami ni bil trend, ki so mu sledile druge clanice univerze. Rektorica Kocijancic je zatrdila, da je fakulteta spo­sobna izpeljati vse tri rešitve, le dogovoriti se je tre­ba, katero, in se je nato tudi držati. Ideja o širitvi na Aškercevo 1 je zamrla. Fakulteta je zagovarjala izbiro tretje opcije z argumentom, da mora nemudoma za­ceti širiti svoje kapacitete, ne pa odlašati z rešitvijo za nekaj let.597597 Ibidem, 4. Posledicno si je zadala cilj, da bo odkupila zgradbe na Rimski 11, 13 in 16598598 V porocilu se zmotno omenja Rimska 12, ki je ena izmed stavb v sklopu Ferantovega vrta na nasprotni strani stavb, ki jih želi Fi­lozofska fakulteta odkupiti. ter Foersterjev vrt oz. park med Filozofsko fakulteto in Rimsko cesto. V tem istem nacrtu pa si je vodstvo tudi zadalo fizicno združevanje oddelcnih knjižnic.599599 Poslovno porocilo FF za leto 2006, 10. Ker bi bile te nato enotno kot OHK umešcene v zgradbo NUK II, je bil ob zacetku leta 2007 na sejo senata povabljen ar­hitekt Marko Mušic. Avtor prvega idejnega projek­ta NUK II, veljavnega med letoma 1989 in 2002, je senatorjem predstavil nacin umestitve OHK v NUK II.600600 Zapisnik 61. seje senata FF, 10. januar 2007, 17. Reševanje prostorske stiske knjižnic je postalo namrec akutno, saj so te letno akumulirale okoli 12 tisoc enot novega gradiva.601601 Zapisnik 64. seje senata FF, 18. april 2007, 5. Po predlogu rektorice Kocijancic je bila imenova­na gradbena komisija za reševanje prostorske stiske, ki so jo sestavljali prodekan Jež, prof. dr. Dušan Plut z Oddelka za geografijo in dekan Jezernik,602602 Ibidem. pozne­je pa je bil clan komisije še vsakokratni predsednik Sveta OHK.603603 Zapisnik 65. seje senata FF, 16. maj 2007, 7. Že takoj je bilo jasno, da se bo selitev v prostore FKKT in Fakultete za strojništvo za nekaj let zavlekla oz. dokler se fakulteti ne bosta izselili iz sedanjih prostorov. Dekan Jezernik je predvideval, da bi to utegnilo trajati 5 do 6 let.604604 Zapisnik 64. seje senata FF, 18. april 2007, 5. Sicer pa je fakulteta zaradi umestitve hladilno-prezracevalnega sistema v osrednjo zgradbo in s tem nižanja stropov morala na­jeti knjižnicne depoje na Karlovški cesti na Prulah, ki jih je deloma adaptirala v zameno za znižanje naje­mnine. Najemna pogodba z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport je bila prvotno podpisana za dobo petih let,605605 Zapisnik 66. seje senata FF, 13. in 20. junij 2007, 14. a je obveljala vse do leta 2018. Namesti­tev hladilno-prezracevalnega sistema na fakulteti je izvedlo podjetje Komin, investicija pa je bila vredna 4 milijone evrov. Dekan Jezernik je adaptacijo oznacil za prvo fazo izvedbe dogovorjenega reševanja pro­storske stiske, ki naj bi ji sledila izgradnja prizidka za osrednjo stavbo. Zacetek druge faze je bil odkup prostorov v zgradbah ob Rimski cesti, a do zdaj je bil realiziran le nakup prostora knjigarne Rimljan­ka,606606 Ibidem, 15. v katerem je danes istoimenska predavalnica. Rimljanko je fakulteta odkupila z lastnimi sredstvi, ostali nakupi pa so bili odvisni od univerze in drža­ve.607607 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2008, 36. Pogovori o odkupu drugih prostorov so zastali predvsem zaradi neurejenih zemljiškoknjižnih vpisov potencialnih prodajalcev,608608 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2010, 16. pa tudi financne stiske, v kateri se je znašla fakulteta po recesiji, in neposluha nadrejenih ustanov. Aktivnosti pa vendarle niso zamrle. Nov vecji ko­rak je bil v skladu z dogovorom z rektorico narejen v letu 2010, ko je bila nacrtovana arhitekturna in ur­banisticna rešitev za ureditev t. i. družboslovno-hu­manisticnega foruma v kareju Aškerceva-Slovenska­-Rimska-Snežniška cesta. Prav tako pa se je fakulteta z rektoratom dogovorila o zacetku aktivnosti za iz­gradnjo prizidka proti Rimski,609609 Ibidem. ki pa v naslednjih dveh letih ni bila realizirana.610610 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2013, 38. Pridobivanje lokacij­ske dokumentacije za Rimsko 11 se je koncalo leta 2012, Fakulteta za arhitekturo pa je pripravila tudi idejni projekt za nov prizidek. Zamišljena je bila pet­nadstropna stavba,611611 Nacrt o izgradnji petnadstropne zgradbe je v skladu z obcinskim OPPN, ki je v veljavi še danes. Tako umestitev kakršnekoli nove stavbe med Aškercevo in Rimsko ne bo nikoli višja od višine osrednje stavbe fakultete. v kateri je bila oživljena ideja o vecnamenski dvorani v pritlicju, v višjih nadstropjih pa bi bili prostori OHK. Takšna rešitev bi bila vec kot potrebna, saj je na celotni fakulteti na voljo le ena skupna citalnica s 60 mesti in manjši knjižni koticek v kleti,612612 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2013, 39. poleg tega je pobuda o združevanju z NUK II do tedaj že propadla. Za namene izgradnje je de­kan Cerne predlagal pridobivanje evropskih sredstev. Opravljen je bil tudi ogled stavbe FKKT, zacel se je postopek za izvedbo nacrta prenove stavbe za potre­be Filozofske fakultete. Mišljeno je bilo predvsem, da bi stavba služila kot knjižni depo, a bi se v njej uredilo še vsaj 12 predavalnic razlicnih velikosti.613613 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2011, 51 in Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2012, 40–41. A od tu naprej je vse skupaj potekalo zelo pocasi. Še naprej pa so potekali pogovori za prevzem stavbe Fakultete za strojništvo, katere namera je bila selitev v nov univerzitetni kampus pri Tehnološkem parku med Rožnikom in Brdom.614614 Zapisnik 2. seje senata FF, 5. junij 2013, 1. V vmesnem casu so stalno potekali posegi v osrednjo stavbo. V letu 2009 sta bili obnovljeni kanalizacija in streha,615615 Zapisnik 7. seje senata FF, 9. december 2009, 13. v letu 2011 pa še fasada.616616 Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2010, 16. S sredstvi za energetsko obnovo stavbe je fakulteta v letu 2013 toplotno izolirala ste­ne, delno zamenjala okna, namestila toplotno crpal­ko, optimizirala sistem razsvetljave v predavalnicah in hodnikih ter nasploh energetsko upravljanje.617617 Zapisnik 2. seje senata FF, 5. junij 2013, 1. Na selitev FKKT je bila fakulteta dobro priprav­ljena, saj je imela za leto 2014 rezervirana sredstva za izdelavo projekta za prilagoditev in prenovo zgrad­be. Univerzi je predlagala temeljito staticno preno­vo, kar bi omogocilo selitev depojev vanjo. Hkrati bi poleg predavalnic vanjo umestili tudi dejavnosti Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik. Selitev Centra in dela knjižnic bi namrec sprostila 1500 m2 prostora v osrednji stavbi, kar bi omogocilo opusti­tev najemnih prostorov na Tobacni. Po novih izra­cunih bi s tako adaptacijo pridobili tudi 15 novih predavalnic, to pa bi pomenilo, da bi se lahko urniki predavanj zakljucili do 18. ure, namesto do 21:30.618618 Zapisnik 9. seje senata FF, 5. februar 2014, 9–10. Na univerzi so se z obnovo naceloma strinjali, a je ostalo odprto vprašanje spomeniškega varstva in financiranja. Sicer pa so selitev v izpraznjeno stavbo FKKT obravnavali kot del celostnega projekta selitve FKKT in ne kot ureditve problema Filozofske fakultete. Da bi FKKT lahko zakljucila projekt, je univerza ape­lirala na vodstvo fakultete, da cim prej zacne s pre­novo. Univerza naj bi tudi že rezervirala svoj delež sredstev za investicijo, preostali del pa bi pridobili iz evropskih sredstev.619619 Zapisnik 11. seje senata FF, 2. april 2014, 15. Poleg tega je FKKT ponu­jal Filozofski fakulteti še dve lokaciji: na Kemijskem inštitutu na Hajdrihovi ulici in na Gorazdovi ulici. Prodekan Novakovic je po ogledu obeh lokacij pred­lagal, da bi ju prav tako prevzela fakulteta za knjižni arhiv. Vodstvo je namrec ocenjevalo, da sta ti loka­ciji v boljšem stanju kot trenutno najeti prostori na Karlovški cesti.620620 Zapisnik 13. seje senata FF, 4. junij 2014, 2. A namera o prevzemu teh dveh lokacij je bila kmalu umaknjena. Tako je prodekan Novakovic predlagal, da bi že po prevzemu osrednje stavbe FKKT in do prenove zacasni depo knjižnice uredili v njej.621621 Zapisnik 19. seje senata FF, 28. januar 2015, 2–3. V letu 2015 je bila dokoncana idejna zasnova za preureditev stavbe FKKT. V njej je bil predviden prostor za približno 300 tisoc knjižnih enot oz. prib­ližno 40 odstotkov vseh knjig v knjižnicah OHK.622622 Letno porocilo 2015, 29. Takrat je stavba FKKT prešla v uporabo Filozofske fakultete in do prve polovice leta 2016 je bilo že pri­dobljeno gradbeno dovoljenje z omejenim casom ve­ljavnosti, kar je pomenilo, da se je morala fakulteta podvizati z zacetkom prenove. A zbiranje financnih sredstev je bilo oteženo, saj je univerza edini denar za investicije v letu 2017/18 namenila umetniškim akademijam. Najbolj pereca prostorska stiska v tem casu se je namrec pojavila na Akademiji za gledali­šce, radio, film in televizijo (AGRFT), ki je morala ob koncu leta 2016 zapustiti najete prostore. Tako je univerza kot zacasno rešitev predlagala, da se AGRFT zacasno preseli v opušceno stavbo FKKT623623 Zapisnik 34. seje senata FF, 25. maj 2016, 3. v zameno za najemnino, saj so letni stroški upravljanja stavbe fa­kultete znašali okoli 60 tisoc EUR. Dekanja Kalenic Ramšak je posledicno ocenila, da je to najbolj racio­nalna rešitev. Statika neobnovljene stavbe je namrec oteževala oz. onemogocala selitev arhivskih knjižnic­nih fondov vanjo.624624 Ibidem. Kmalu pa se je zgodba obrnila. Do konca leta 2017 je bilo namrec jasno, da namerava univerza prostorsko stisko AGRFT tudi v bodoce reševati v okviru nekdanje stavbe FKKT, s cimer je pravzaprav odstopila od dogovora, sklenjenega z rektorico Koci­jancic. Stavbo FKKT je namrec Filozofska fakulte­ta zdaj dokoncno izgubila.625625 Letno porocilo za leto 2017, 55. Tako je bilo treba najti nove možnosti za selitev knjižnih depojev. Prva opci­ja je bil najem nekdanje tiskarne Mladinske knjige za Bežigradom,626626 Zapisnik 34. seje senata FF, 25. maj 2016, 3. ki jo je – morda nekoliko ironicno – sprojektiral Savin Sever, snovalec nerealizirane prve idejne zasnove za prizidek k fakulteti. A ob koncu leta 2018 je fakulteta najela skladišcne prostore v bli­žini Domžal, s cimer je v celoti odstopila od namere predhodnih vodstev o ohranjanju lokacijske povezlji­vosti osrednje stavbe fakultete z južnim delom Lju­bljane in je depoje celo preselila v drugo obcino. Kako se bo razvijalo prostorsko vprašanje v prihod­nje, seveda ni mogoce predvideti. Obcinski prostorski nacrt z letom 2019 še vedno predvideva namembnost vseh zemljišc v kareju Aškerceva-Slovenska-Rimska­-Snežniška za aktivnosti univerze. Fakulteta za stroj­ništvo je v letu 2018 izpeljala natecaj za idejno rešitev nove stavbe v nastajajocem naravoslovno-tehnolo­škem kampusu med Rožnikom in Brdom.627627 Odprt je urbanisticni in arhitekturni projektni natecaj za nov objekt Fakultete za strojništvo UL. Fakulteta za strojništvo. https://www.fs.uni-lj.si/arhiv_sporocil/2018071908272967/Odprt%20je%20urbanisti%C4%8Dni%20in%20arhitekturni%20projekt­ ni%20nate%C4%8Daj%20za%20nov%20objekt%20Fakultete%20za%20strojni%C5%A1tvo%20UL/ (dostop: februar 2019). A vedno obstaja možnost, da obcina prostorski nacrt spremeni ali da univerza ponovno ugotovi, da je prostorska sti­ska katere druge clanice bolj pereca. Ali pa, da druge clanice ponovno bolj uspešno lobirajo in se bolje orga­nizirajo za doseganje svojih ciljev. Ob zgodbi o izgubi FKKT se moramo vpraša­ti, ali se namerava prostorski položaj Filozofske fa­kultete koncno reševati celostno, predvsem pa, ali se ga namerava reševati z dolgorocno vizijo, ki ne bo – tako kot leta 1961 – zadostila le potrebam za slabo desetletje. Ce je bilo ob zacetku prizadevanj za re­ševanje prostorske stiske na fakulteti vpisanih 2408 študentov, jih je bilo v študijskem letu 2017/2018 že 4597,628628 Letno porocilo za leto 2018, 11, 13, 28. v študijskem letu 2006/2007 pa celo vec kot 7000. Kljub znatnemu povecanju uporabnikov prostorov fakulteta z nekaj izbojevanimi pridobitva­mi skoraj 50 let pozneje še vedno deluje v domala enakih gabaritih. Pri tem se postavlja vprašanje: Je humanistika res tako malo vredna? Zgodovina Filozofske fakultete je zgo­dovina razvoja posameznih znanstvenih ved, ki domujejo na njenih oddelkih in ki jo sestavljajo in soustvarjajo. In ce so oddelki posamezni deli, ki le drug z drugim tvorijo celoto, so vezni cleni, ki te dele povezujejo med seboj, tiste službe, centri ali inštituti, ki so na prvi pogled manj vidni, a vendar nujno potrebni, da fa­kulteta diha in deluje kot eno. V tem poglavju sta izpostavljena Znanstvenoraziskovalni inštitut, ki organizira in usklajuje celotno raziskovalno delo na fakulteti, ter Center za pedagoško izobraževa­nje, ki med drugim skrbi tudi za dodatno pedago­ško izobraževanje vseh študentov in pedagoškega kadra. Posebna Pedagoška enota za šport skrbi za dobro telesno pocutje tako študentov kot zaposle­nih na fakulteti. Na kratko pa je orisana tudi vrsta skupnih strokovnih služb in knjižnic, ki so nujno dopolnilo in pomoc pedagoškemu in znanstveno­raziskovalnemu delu na fakulteti. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Znanstvenoraziskovalni inštitut,11 Podrobneje o Znanstvenoraziskovalnem inštitutu glej npr.: Nace Šumi: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Zbornik Filo­zofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989; Slavko Kremenšek: Med pedagoško-znanstvenimi enotami in Znanstvenim inštitutom. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem : Šumijev zbornik. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999; Nace Šumi, Dušan Necak: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Zbornik 1919–1999. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000; Dušan Necak, Rudi Rizman: Znanstvenoraziskovalni inštitut. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. ki v letu 2019 praznuje svojo štiridesetletnico, organizira in uskla­juje raziskovalno delo na Filozofski fakulteti, kar je njegovo osnovno poslanstvo. Filozofska fakulteta je namrec najvecja institucija za raziskovanje na po­drocju humanistike in deloma družboslovja; prav zato je vloga njenega znanstvenoraziskovalnega in­štituta toliko bolj pomembna. Raziskovalno delo je bilo poleg pedagoškega že od vsega zacetka temeljna naloga univerzitetnega kadra. Nova znanstvenoraziskovalna dognanja so namrec predstavljala osnovo pedagoškemu delu, ki se je nadgrajevalo in razvijalo prav na njegovi pod­lagi. Pedagoško delo je tako potekalo vzporedno in v prepletu z znanstvenoraziskovalnim. Pred vojno, pa tudi še po njej, sta oba procesa nemoteno pote­kala v okviru posameznih oddelkov. Z nastajanjem novih oddelkov ter narašcanjem števila študentov in posledicno pedagoškega kadra pa so potrebe raziskovalnega dela prerasle oddelcne okvire. Vse bolj se je kazala nuja po njegovi organiziranosti in skupni koordinaciji na fakultetni ravni. K temu so v sedemdesetih letih pripomogle tudi nove tendence na republiški ravni, »da se poprej izkljucno indi­vidualne prijave raziskovalnih nalog republiške­mu fondu združujejo v širše disciplinarne progra­me«.22 Nace Šumi: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta 1989, 257. Raziskovalna skupnost Slovenije, ki je bila ustanovljena 23. julija 1970 prav z namenom, da pripravi raziskovalni program za razvoj znanosti, je dajala prednost nacionalno pomembnim inter­disciplinarnim programom. Filozofska fakulteta je s svojo paleto oddelkov združevala kar nekaj ved, pomembnih za krepitev nacionalne identitete, zato je njenim zahtevam ustrezala. Na fakulteti so v drugi polovici šestdesetih najprej ustanovili pose­ben odbor oziroma komisijo za znanstvenorazisko­valno delo. Po daljših razpravah so zavrnili prvotni predlog, da bi se ustanovili posamezni inštituti po vzoru tistih na SAZU. Sklenili so ustanoviti samo en inštitut, ki bo povezoval vse na fakulteti delu­joce znanosti, kar je potrdil tudi Fakultetni svet.33 Zapisnik sklepov 12. seje FS FF, 27. februar 1978. Naloge inštituta bi bile organizacija in usklajevanje znanstvenoraziskovalnega dela vseh na fakulteti zastopanih strok ter spodbujanje meddisciplinar­nih raziskav. V ta namen bi se programsko povezo­val tudi s sorodnimi institucijami zunaj fakultete. Spodbujal bi vkljucevanje študentov v fakultetno raziskovalno delo, skrbel za izobraževanje znan­stvenoraziskovalnega kadra in pretok znanstve­noraziskovalnih izsledkov v pedagoški proces pa tudi med širšo javnost. Glede na po­trebe in smer­nice bi skrbel za programsko oziroma projektno organizacijo raziskav in nudil ustrezno podporo raziskovalcem.44 Nace Šumi, Dušan Necak: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Zbornik 1919–1999. Ljubljana: FF, 2000, 480. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (ZIFF) je bil ustanovljen 8. marca 1979. Med ustanovne clane so se zapisali dr. Nace Šumi, dr. Vekoslav Kre­menšek, dr. Jože Koruza, dr. Breda Pogorelec, dr. Ta­tjana Bregant in dr. Ana Krajnc. Kot vodstveni organ inštituta je bil imenovan Svet ZIFF pod vodstvom predsednika, sestavljali pa so ga še namestnik pred­sednika, štirje clani iz vrst fakultetnega pedagoškega kadra, dva clana iz študentskih vrst in predstavniki Kulturne skupnosti Slovenije, Izobraževalne skup­nosti Slovenije in Republiške konference SZDL. Vzporedno sta bila ustanovljena še programski in ekonomsko-tehnicni odbor. Konec osemdesetih let se je clanstvo Sveta inštituta prestrukturiralo. Priso­tnost zunanjih predstavnikov ni bila vec potrebna, zato so poleg predsednika postali clani Sveta inštitu­ta dejansko clani dotedanjega programskega odbora, ki so ga sestavljali vodje posameznih programov in programskih sklopov.55 Nace Šumi, op. cit., 258–259. Za prvega predsednika Sve­ta ZIFF je bil izvoljen dr. Nace Šumi, ki je inšti­tut vodil do upokojitve leta 1996. V casu njegovega dekanovanja (1983–1987) ga je zamenjal dr. Frane Jerman. Dr. Šumija je leta 1996 nasledil dr. Dušan Necak, ki mu je leta 2002 sledil ddr. Rudi Rizman. Leto pozneje se je Znanstveni inštitut preimenoval v Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakul­tete. Leta 2008 je predsednik ZIFF postal dr. Rajko Muršic. Po njegovem odstopu ga je kot vršilec dolž­nosti zamenjal dr. Vojko Gorjanc, takratni prodekan za znanstvenoraziskovalno delo. Leta 2011 je sledila nova reorganizacija ZIFF, po kateri je vodja Sveta aktualni prodekan za znanstvenoraziskovalno delo, clani Sveta pa so še vodja službe ZIFF in predstav­niki vseh oddelkov, ki jih na predlog oddelkov ime­nuje Senat Filozofske fakultete.66 Glej npr.: Pravila FF UL (2017), cl. 40, http://www.ff.uni-lj.si/oFakulteti/Pravilniki (dostop: april 2019). Za tekoce delo inštituta je bila potrebna tudi strokovna pomoc. Inštitut je že ob ustanovitvi za­poslil strokovno tajnico, v naslednjih letih sta ji pri administrativnih in financnih zadevah pomagali še dve strokovni delavki. S porastom števila raziskoval­cev in vedno novimi možnostmi pridobivanja pro­jektov tako doma kot v tujini, z novimi nalogami in zahtevami se je širila tudi potreba po novi delovni sili in danes je na inštitutu že 6 zaposlenih, ki nudijo podporo raziskovalnemu delu. Vse od leta 1980 pa do upokojitve leta 2011 je strokovno delo inštituta usmerjala Jadranka Šumi, ki je bila od leta 2000 tudi pomocnica tajnika fakultete za znanstvenorazisko­valno delo, mednarodno sodelovanje in odnose z jav­nostmi. Leta 2011 je bil za novega strokovnega vodjo imenovan Andrej Prosen, po njegovem odhodu leta 2019 pa ga je nasledila Darinka-Ika Bartol, sicer dol­goletna strokovna sodelavka inštituta. Znanstvenoraziskovalni inštitut ima svoje prosto­re v petem nadstropju. Ob ustanovitvi si je zacasno delil pisarno z Oddelkom za psihologijo v kleti Fi­lozofske fakultete. Leta 1982 se je preselil v na novo dozidano peto nadstropje in se pozneje iz desnega krila stavbe preselil v levo, kjer domuje še danes.77 http://www.ff.uni-lj.si/raziskovanje/Znanstvenoraziskovalni_institut/O_institutu (dostop: april 2019). Kot smo že zapisali, je bila glavna naloga inštituta koordinacija znanstvenoraziskovalnega dela na fa­kulteti. Vzporedno z nastajanjem inštituta je potekala široka zasnova raziskovalnega programa z naslovom Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, ki ni vkljuceval samo strok, zastopanih na fakulteti, ampak je k sodelovanju pritegnil tudi raziskovalce z drugih slovenskih institucij. Celotni program je fi­nancirala takratna Raziskovalna skupnost Slovenije. Leta 1980 je inštitut organiziral tudi istoimenski posvet, katerega glavni namen je bilo interdiscipli­narno reševanje kulturoloških vprašanj oziroma po­trditev zasnove kulturološkega programa.88 Podrobneje o programu glej: Slavko Kremenšek, op. cit., 1999, 22. Število prijavljenih raziskovalnih programov in programskih sklopov na podrocju humanistike in družboslovja, kamor so se uvršcale fakultetne stroke, je z leti seveda narašcalo. Poleg temeljnih razisko­valnih programov in projektov je inštitut koordini­ral ciljne raziskovalne projekte, pozneje tudi številne podoktorske in mednarodne projekte. Danes vecina projektov sodi v nacionalno programsko shemo fi­nanciranja, povecuje se delež bilateralnih projektov. Z vstopom v Evropsko unijo pa se je s pridobivanjem mednarodnih projektov med financerje vpisala tudi Evropska skupnost. Trenutno ZIFF vodi okoli 100 projektov letno. V tem casu je znatno naraslo tudi število raziskovalcev. Medtem ko je bilo leta 1980 okoli 150 raziskovalcev, je v zadnjih letih njihovo število naraslo že prek 300, razdeljeni pa so v 13 ra­ziskovalnih skupin. Raziskovalci sami v okviru svojih oddelkov na podlagi objavljenih razpisov pripravljajo in prijavljajo projekte, pri izbiri razpisov in prijav pa jim svetuje Znanstvenoraziskovalni inštitut, ki jim tudi nudi administrativno pomoc in vodi finance te­kocih projektov. Že od samega zacetka je inštitut vseskozi prire­jal tudi odmevne znanstvene posvete, tako domace kot mednarodne, organiziral razlicne prireditve in predstavitve, kot soorganizator sodeloval z razlic­nimi sorodnimi institucijami doma in v zamejstvu. Tako ne gre spregledati odmevnih mednarodnih posvetov »Barok v mejnih okoljih« in »Vloga hu­manistike in družboslovja«, mednarodnih simpozi­jev »Slovenska in nemška kultura na Slovenskem«, »Bahtin in humanisticne vede« ali »Avstrija. Jugo­slavija. Slovenija: narodna identiteta skozi cas« ter simpozija »Geografski vidiki sodobnega razvoja v Evropi«.99 Podrobneje glej: Nace Šumi, Dušan Necak, op. cit. Med glavnimi nalogami inštituta je bila tudi predstavitev raziskovalnih dosežkov. Dolgoletna želja fakultetnih raziskovalcev po izdaji lastnih publikacij v okviru fakultete se je uresnicila. Inštitut je za to dejavnost namenil del sredstev in leta 1981 oblikoval posebno tiskovno komisijo, ki je skrbela za uredniški program. Za predsednika komisije je bil imenovan dr. Vekoslav Kremenšek, leta 1996 je funkcijo prev­zel dr. Dušan Necak, pozneje ga je nasledil ddr. Rudi Rizman. Komisija je razpravljala o podanih predlo­gih za tisk, pri tem je inštitut lahko v celoti založil in izdal samostojne znanstvene publikacije, bil sozalo­žnik ali samo financni podpornik, slednje zlasti pri financiranju prevodov publikacij ali posameznih pri­spevkov svojih raziskovalcev. Leta 1980 je izdal prvo publikacijo, in sicer zbornik razprav z naslovom Ra­ziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, ki je vseboval gradivo za istoimensko posvetovanje. Pet let pozneje je inštitut oblikoval knjižno zbirko Razprave FF, ki jo je do leta 2011 urejala Jadranka Šumi. Do takrat je v zbirki izšlo 174 znanstvenih monografij. Ob tridesetletnici založniške dejavnosti inštituta so v posebni brošuri zapisali: »V knjižni zbirki Razprave FF bodo raziskovalci Filozofske fakultete še naprej objavljali aktualne izsledke raziskovanj s številnih podrocij, v program pa bodo sprejete tudi odmev­nejše doktorske disertacije ter izsledki s srecanj na znanstvenih sestankih.«1010 Razprave FF: trideset let založniške dejavnosti Znanstvenoraziskovalnega inštituta FF. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, [4]. Znanstvenoraziskovalni inštitut je publikaci­je in znanstvenoraziskovalne izsledke širši javnosti predstavljal na posebnih letnih tiskovnih konferen­cah skupaj z razstavo izdanih del. Pod vodstvom dr. Slavka Kremenška so prvo tako konferenco skupaj z razstavo izdanih publikacij in del organizirali leta 1983 na Filozofski fakulteti. Sledile so ji razstave v razstavišcu Arkade. Prva je bila organizirana apri­la 1984. »Razstava je pobudila viden odmev ter jo nameravamo odslej prirejati redno zunaj fakultetne stavbe, ker tako dosežemo bistveno vecji obisk,«1111 Dekanovo porocilo. Porocilo o delu FF v Ljubljani Univerze E. Kardelja v Ljubljani v štud. letu 1984/85, 17. je o njej v porocilu zapisal takratni dekan dr. Nace Šumi. O uspehu tiste iz leta 1985 pa je pohvalno porocal na seji Fakultetnega sveta: »Prva stvar, ki zasluži poseb­no omembo, je razstava, ki je bila od 26. 4. do 15. 5. v Arkadah v Ljubljani, na kateri je fakulteta skupaj z ZIFF predstavila svoje raziskovalne dosežke v letu 1984. Razstava je dosegla dolocen odmev, in to vec­ji, kot bi clovek sodil samo po casopisnih porocilih. Zato nameravamo z razstavami v centru mesta nada­ljevati tudi v prihodnje, obenem pa smo se na inšti­tutu že menili o nekaterih korekturah, dopolnitvah, drugacnih koncepcijah za razstavo. Predvsem je treba bolje pokazati stike fakultete navzven. Na prireditvi je bilo predstavljenih okrog 800 bibliografskih enot, v izboru seveda, ker ce ne bi bilo izbora, bi bilo enot nekaj nad 1000. Razstava je pokazatelj, ki opravicuje naše delo pred javnostjo in pa pred neposrednim financerjem, Raziskovalno skupnostjo Slovenije.«1212 Zapisnik 4. seje FS FF, 11. junij 1985. Od leta 1987 so razstave prirejali v prostorih Kul­turnoinformacijskega centra (KIC) Križanke, ki je bil lokacijsko ustreznejši.1313 Zapisnik 8. seje FS FF, 27. maj 1987. Vsakoletne razstave je spremljal Katalog ob razstavi publikacij in predstavi­tvi izsledkov znanstvenoraziskovalnega dela Filozofske fakultete za razstavljeno leto, ki so ga pripravljali bi­bliotekarji Filozofske fakultete. Medtem ko je prvi katalog za leto 1984 obsegal okoli 800 razstavljenih enot, je zadnji tiskani katalog za leto 2003 izkazal vec kot 2000 dosežkov. V dobrih dvajsetih letih so se znanstvenoraziskovalni dosežki Filozofske fakultete skoraj potrojili, trend narašcanja pa tudi v naslednjih letih ni ponehal. Razstava leta 2003 je bila zadnja skupna predstavitev letne produkcije del in izsledkov fakultetnih raziskovalcev, kar je škoda, saj so bili do­sežki in rezultati raziskovalnega dela na ta nacin jav­nosti predstavljeni na viden in otipljiv nacin in niso ostajali samo v številkah in seznamih. Ena od nalog Znanstvenoraziskovalnega inštitu­ta je bila tudi skrb za mlade raziskovalce. Ko je leta 1985 takratna Raziskovalna skupnost Slovenije za­cela z obsežnim projektom 2000 mladih raziskovalcev do leta 2000 z namenom, da mlade diplomante vkljuci v raziskovalne programe in jim omogoci nadaljevanje izobraževanja in možnost zaposlitve v raziskovalnih institucijah, se je v projekt vkljucila tudi Filozofska fakulteta. Že leta 1986 je zaposlila prvih šest mladih raziskovalcev, s projektom pridobivanja in usposa­bljanja mladih raziskovalcev pa nadaljuje še danes.1414 Dušan Necak, Rudi Rizman: Znanstvenoraziskovalni inštitut. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 551. Vrnimo se k znanstvenoraziskovalni produkciji. Založniško dejavnost Znanstvenoraziskovalnega in­štituta je prevzela leta 2007 ustanovljena fakultetna Znanstvena založba. Potem ko so tudi posamezni oddelki že od zacetka opravljali založniško dejavnost za svoje potrebe, se je s povecano knjižno produkcijo in novimi založniškimi pristopi in zahtevami poka­zala nuja po lastni založbi. Njeno osnovno poslanstvo je bilo in je skrb za izdajo najnovejših raziskovalnih dosežkov humanisticnih in družboslovnih ved, izdaja pa tudi študijsko gradivo in univerzitetne ucbenike, razlicne strokovne publikacije ter 15 znanstvenih revij. Uredniško politiko usmerjajo štiri podrocna uredništva, in sicer za znanstvene publikacije, viso­košolske in druge ucbenike, strokovne publikacije in promocijska gradiva. Založba poleg vsebine daje velik poudarek tudi zunanji podobi svojih knjižnih izdaj, ki jih je na leto okoli sedemdeset. Sledi pa tudi sodobnim trendom in potrebam na podrocju znan­stvenega in univerzitetnega tiska, zato je že od vsega zacetka naravnana k e-založništvu. Poleg odprtega dostopa do clankov iz revij, ki jih izdaja, omogoca tudi odprti dostop do vecine svojih knjižnih izdaj, kar dejansko pomeni še korak naprej k vecji razšir­jenosti in odmevnosti fakultetnega znanstvenorazi­skovalnega dela. Z roko v roki se založniška dejavnost dopolnjuje s fakultetno knjigarno, ki je zaživela dobrih pet let prej. Leta 2003 ustanovljena knjigarna je zacela s prodajo in promocijo znanstvenih in strokovnih pu­blikacij, ki so izšle na Filozofski fakulteti. V nekaj letih je razširila svojo narocniško-prodajno mrežo in knjižno produkcijo Filozofske fakultete ponudila širši strokovni javnosti. V okviru promocije od leta 2008 redno prireja tudi t. i. Besedne postaje, na ka­terih ne tece beseda samo o novih knjižnih izdajah Znanstvene založbe, ampak se vrstijo tudi razlicni literarni veceri, debatni klubi, pogovori, recitali ali celo razstave. Skupaj z založbo od leta 2010 organi­zira zdaj že uveljavljeni sejem akademske knjige Li­ber.ac, ki vsako pomlad za tri dni zasede Foersterjev vrt za stavbo Filozofske fakultete. Sejem ni samo prodajni knjižni sejem, na katerem sodeluje vedno vec akademskih založb, ampak tudi velik kulturni dogodek s pestrim in raznolikim spremljevalnim programom. Tudi na ta nacin se znanstvenorazisko­valno delo Filozofske fakultete promovira in kaže širši javnosti in vedno znova dokazuje svoj primat na podrocju humanistike.1515 Vec glej: Gregor Pompe (ur.): Znanstvena založba in knjigarna. Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019, 165–167; Maja Avsenik: Knjigarna. Zbornik Filozofske fakul­tete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 526–529. Center za pedagoško izobraževanje Center za pedagoško izobraževanje1616 Prispevek o CPI je povzet po: Barica Marentic Požarnik: Center za pedagoško izobraževanje. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubl­jani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 263–264; Barica Marentic Požarnik: Center za pedagoško izobraževan­je. Zbornik 1919–1999. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 489–490; Cirila Peklaj et al.: Center za pedagoško izobraževanje. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 517–523. Center za pedagoško izobraževanje – 30 let. Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete, 2009. že od vsega za­cetka skrbi za pedagoško izobraževanje študentov, ki bi se radi zaposlili v pedagoških poklicih, a nimajo ustrezne pedagoške izobrazbe. Dodatno izobražuje tudi fakultetni pedagoški kader in pedagoški kader z univerze ali iz drugih izobraževalnih ustanov ter socasno razvija sodobne metode in oblike izobraže­vanja in izpopolnjevanja. Fakultetni svet ga je s statutarnim sklepom potrdil 12. 4. 1978, ustanovljen pa je bil na pobudo oddel­kov za pedagogiko in psihologijo. Pri tem sta glavno vlogo odigrala dr. Vlado Schmidt in dr. Barica Ma­rentic Požarnik. Prvotni naziv centra je bil Center za pedagoško usposabljanje, pozneje se je preimenoval v Center za pedagoško izobraževanje (CPI). Center se je usmeril predvsem v pedagoško-an­dragoško izpopolnjevanje nepedagoških diploman­tov, ki so na izobraževanje prihajali tudi z drugih fakultet. Za poucevanje na osnovnih in srednjih šo­lah so želeli pridobiti ustrezne kvalifikacije. Te so jim bile priznane po opravljenem izpitu iz pedagogike in psihologije. Center je v pomoc za pripravo na izpit scasoma organiziral razlicna predavanja. Z letom 1981 so uvedli nov vzgojno-izobraževalni enoletni program za pedagoško-andragoško izobrazbo, sesta­vljen iz petih pedagoških predmetov. Program so z leti ustrezno dopolnjevali in prenavljali ter ga izva­jajo še danes. Center je v sodelovanju z razlicnimi izobraže­valnimi ustanovami na podlagi spreminjajoce se šolske zakonodaje skrbel tudi za ustrezna izpopol­njevanja že zaposlenih pedagoških kadrov. Ko se je v devetdesetih v Sloveniji vzpostavil sistem so­financiranega dodatnega izobraževanja uciteljev, je prevzel vlogo glavnega koordinatorja in svetovalca pri izpeljavi programov stalnega strokovnega izpo­polnjevanja za ucitelje, ki so se izvajali na Filozofski fakulteti. Programi so bili izpeljani za posamezna strokovna podrocja, ki so jih zastopali oddelki na fakulteti. Udeleženci so poleg novosti iz posame­znih strok pridobili dodatna znanja iz didaktike in psihološko-pedagoških vsebin. Ena od nalog CPI je bila tudi skrb za didakticno izpopolnjevanje visokošolskih uciteljev in asistentov. V ta namen je izpeljal vrsto izobraževanj iz visoko­šolske didaktike. Z letom 1999 je bilo izobraževa­nje Osnove visokošolske didaktike potrjeno tudi kot program za izpopolnjevanje visokošolskega kadra. Za to vrsto izobraževanja so od leta 1992 organizira­ne tudi odmevne poletne in zimske šole. Nove možnosti delovanja je CPI izkoristil z vkljucitvijo Slovenije v Evropsko unijo. Bil je vodja in koordinator številnih razvojnih projektov, sofi­nanciranih s strani Evropskega socialnega sklada. Vodil je tudi tri projekte, povezane z bolonjsko prenovo. V zadnjih letih CPI koordinira sistem tutorstva in kakovosti na fakulteti ter preverjanja znanja iz tu­jih jezikov, povezuje pa se tudi s sorodnimi enotami v mednarodnem prostoru. V pomoc pedagoškemu izobraževanju je CPI iz­dajal gradiva za izpeljane seminarje, tecaje in poletne šole ter se kot soizdajatelj podpisal pod številne pu­blikacije. Izdaja pa tudi serijo Prispevki k visokošol­ski didaktiki, v kateri je do zdaj izšlo šest visokošol­skih ucbenikov in znanstvenih monografij. Pedagoška enota za šport Pedagoška enota za šport1717 Podrobneje o Pedagoški enoti za šport glej npr.: Edvard Mihelcic: Pedagoška enota za telesno vzgojo. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 255; Iztok Belehar: Pedagoška enota za šport. Zbornik 1919–1999. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 495–496; Darja Kürner: Pedagoška enota za šport. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 539–540. že vec kot petdeset let skrbi za športno dejavnost na fakulteti in posledicno za zdravje in dobro pocutje tako študentov kot za­poslenih. Razlicna prizadevanja za telesno aktivnost študentske populacije so bila na univerzi prisotna že vse od konca vojne naprej. Na fakulteti je to re­zultiralo v ustanovitev posebne Komisije za telesno kulturo, ki naj bi skrbela za telesnovzgojno dejavnost študentov. Do leta 1970 je komisijo vodil eden iz vrst pedagoškega kadra,1818 Dolgoletna predsednica komisije je bila dr. Breda Pogorelec. potem pa je to vlogo prevzel športni ucitelj. Leta 1963 so na fakulteti po pripo­rocilu univerzitetnega sveta, da se organizira športna vzgoja za študente, ter na pobudo samih študentov honorarno zaposlili ucitelja za športno vzgojo, ki je dve uri na teden vodil športne aktivnosti v naje­ti telovadnici. Dve leti pozneje so zaposlili prvega športnega ucitelja Edvarda Mihelcica, ki je izvajal fakultativno športno vzgojo. Pri tem se je kot osnovni problem pokazalo pomanjkanje ustreznih vadbenih prostorov, ki bi bili temelj za izvajanje razlicnih oblik športne vadbe. To je bil tudi razlog, da je fakulteta športno vzgojo uvajala postopoma. V študijskem letu 1969/1970 je bila organizirana redna telesna vadba za študente drugega letnika, ki sta jo izvajala dva športna predavatelja. Z dograditvijo nove univerzite­tne telovadnice v študentskem domu v Rožni dolini je fakulteti uspelo pridobiti nove in ustrezne vadbene prostore. Tako je že v šolskem letu 1975/1976 teles­no vadbo zagotovila tudi študentom tretjega letnika. Cetrtim letnikom so športno vzgojo zagotovili v štu­dijskem letu 1986/1987. V tem casu so za športno vzgojo na fakulteti skrbeli trije športni ucitelji, leta 1992 so pridobili še eno dodatno moc. Študentom so ponudili pestro izbiro športnih dejavnosti in s tem prehiteli marsikatero fakulteto. Poleg redne tedenske vadbe so organizirali tudi ponudbo izrednih ali sezonskih športnih aktivnosti. Že od vsega zacetka so organizirali tecaje smucanja, ki so bili dobro obiskani. Organizirali so tudi teca­je plavanja. Posebno skrb so namenili neplavalcem. Tako iz Porocila komisije za telesno kulturo za leto 1970/71 razberemo, da so imeli študentje 2. letnikov obvezen preizkus plavanja, ki je pokazal, da so med slabšimi plavalci na univerzi. »Menimo, da bodoci akademsko izobraženi clovek v današnjem casu ne bi smel biti neplavalec«, še beremo v porocilu.1919 Porocilo o delu Komisije za telesno vzgojo. Porocilo o delu FF v Ljubljani v štud. letu 1970/71, 23. Julija 1973 so poleg rednih plavalnih ur organizirali tudi desetdnevni tecaj za neplavalce in slabše plavalce v Ankaranu, ki se ga je udeležilo 41 študentov.2020 Porocilo o delu Komisije za telesno kulturo. Porocilo o delu FF v Ljubljani v štud. letu 1972/73, 21. Prav o pretiranem uspehu te akcije, ki se je nadaljevala tudi še v naslednjih letih, pa komisija ni porocala. Obcas­no so organizirali posebne športne dneve ali planin­ske izlete. Spodbujali so tudi tekmovalni šport v raz­licnih športnih ekipnih disciplinah, kot sta košarka ali odbojka. Z leti se je ponudba dejavnosti širila in razvijala. V okviru bolonjske prenove študijskih pro­gramov je enoti uspelo akreditirati nov splošni izbirni predmet Šport in humanistika, ki ga lahko študentje od leta 2009 izberejo na prvi ali drugi stopnji. Vpeti pa so tudi v projekt Zdravje na delovnem mestu, ki ga fakulteta izvaja za svoje zaposlene. Prav z njihovo pomocjo in s strokovnim vodstvom se nekajkrat le­tno organizirajo kratki pohodi v bližini fakultete in celodnevni športni izleti. Osrednja humanisticna knjižnica 3. aprila 1996 je senat Filozofske fakultete potr­dil ustanovitev Osrednje humanisticne knjižnice (OHK) Filozofske fakultete, v katero se je formalno združilo 18 oddelcnih knjižnic. In ker so oddelcne knjižnice še vedno tudi del oddelkov, ima njihova zgodovina prav tako dolgo brado kot oddelki oziro­ma fakulteta sama. V pripravah na ustanovitev Univerze v Ljubljani je bilo samo po sebi umevno, da bodo njen sestav­ni del tudi knjižnice. Nenazadnje so se vse evropske univerze tistega casa ponašale z bogatimi knjižnica­mi, brez katerih študij takrat skorajda ni bil mogoc. Ljubljanski župan Ivan Hribar je v svojih prizadeva­njih po ustanovitvi ljubljanske univerze v ta namen že leta 1910 daroval svojo bogato knjižnico v zacasno hrambo takratni magistratni knjižnici z namenom, da jo pozneje dobi novoustanovljena univerza.2121 Ivan Hribar: Moji spomini. Del 1. Ljubljana: [s.n.], 1928, 310. Vecina Hribarjevih knjig je bila potem dejansko iz­rocena univerzi, najvecji delež še danes hrani prav knjižnica Oddelka za slovenistiko in slavistiko Filo­zofske fakultete. Že konec novembra 1918 je bila pri Narodni vladi v Ljubljani ustanovljena posebna Vseuciliška komisija, ki je med drugim dobila nalogo, da usta­novi tudi univerzitetno knjižnico.2222 ARS, Vseuciliška komisija. F. 52. Poslovnik za vseuciliško komisijo pri Narodni vladi v Ljubljani, tocka c. V igri sta bili dve možnosti: ali enotna osrednja univerzitetna knjižni­ca ali samostojne strokovne seminarske in inštitutske knjižnice. Po zgledu avstrijskih univerzitetnih knji­žnic so se clani komisije vendarle odlocili, da se us­tanovi tako skupna osrednja univerzitetna knjižnica kot tudi prirocne seminarske in inštitutske knjižnice. Kot ugotavlja Helena Seražin, pa zaradi neustrezne zakonodaje osrednja univerzitetna knjižnica ni zaži­vela, njeno vlogo so si neformalno razdelile Državna študijska knjižnica2323 Z ukinitvijo ljubljanskega liceja leta 1850 se je Licejska knjižnica preimenovala v Študijsko knjižnico, po letu 1919 pa v Državno študijsko knjižnico (ponekod se pojavlja tudi ime Državna študijska knjižnica za Kranjsko), ki je kot osrednja slovenska knjižnica dobila pravico do prejemanja obveznih tiskov s tega ozemlja. Z odlokom z dne 10. junija 1938 se je preimenovala v Univerzitetno knji­žnico v Ljubljani s funkcijo nacionalne knjižnice. Je predhodnica današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. in posamezne seminarske in in­štitutske knjižnice, ki so zaživele že ob ustanovitvi posameznih fakultet.2424 Helena Seražin: Nastanek in razvoj knjižnic FF v Ljubljani. Diplomska naloga, Ljubljana, 1996, 25–26. Zakon o univerzitetni kn­jižnici je bil sprejet leta 1930. Filozofska fakulteta je bila najprej nastanjena v Deželnem dvorcu na Kongresnem trgu, kjer si je prostore delila še z rektoratom univerze, Pravno fa­kulteto in delom Tehnicne fakultete. V okviru prvih seminarjev so se že takoj oblikovale male seminar­ske knjižnice, predhodnice današnjih oddelcnih knjižnic. V letu 1919 so svojo ustanovitev potrdile knjižnice Seminarja za teoreticno filozofijo, Pedago­škega seminarja, Seminarja za slovansko filologijo in Romanisticnega seminarja. Naslednje leto so sledile knjižnice Historicnega, Umetnostnozgodovinskega, Germanisticnega in Klasicnega seminarja ter knji­žnica Geografskega inštituta. Leta 1921 je svojo ustanovitev potrdila knjižnica Lingvisticnega semi­narja, 1923 je sledila ustanovitev knjižnice Arheo­loškega seminarja in leta 1927 knjižnice Seminarja za primerjalno zgodovino književnosti. To so bile prve seminarske knjižnice, ki so zacele nastajati kot male prirocne knjižnice z gradivom, ki so ga profe­sorji potrebovali pri svojem pedagoškem delu. Prav oni so bili zadolženi, da si zagotovijo ustrezno študij­sko gradivo. Da je bila to ena od pomembnejših na­log, kažejo tudi zapisniki prvih sej Sveta Filozofske fakultete, kjer je skoraj redno tekla beseda o novih knjižnih pridobitvah. Pri tem so bili eni bolj, drugi manj uspešni. Tako je že pred prihodom dr. Vojeslava Moleta na univerzo profesor za umetnostno zgodo­vino dr. Izidor Cankar, s katerim sta si delila seminar (tj. malo pisarnico ali kabinet), »uspel kupiti osebno knjižnico umrlega umetnostnega zgodovinarja Ste­genška v Mariboru in je bil že a priori s knjigami bolje preskrbljen kot moj seminar in je že zaradi tega potreboval vec prostora«.2525 Vojeslav Mole: Iz knjige spominov. Ljubljana: Slovenska matica, 1970, 300. O Stegenškovi knjižnici glej tudi: Helena Seražin: Ste­genškova knjižnica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Studia Historica Slovenica 7 (2007), 3–4, 667–714. Posamezne seminarske knjižnice so svoj fond zgradile na bogatih zasebnih knjižnicah in zapu­šcinah, ki so jih kupile ali dobile v dar. Knjižnica Slovanskega seminarja je med drugim ugodno od­kupila »obširno in dragoceno knjižnico pokojnega profesorja na univerzi v Gradcu dr. Gregorja Kreka, ki tvori glavno podlago knjižnice«,2626 Seminar za slovansko filologijo. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. V Ljubljani: Rektorat Univerze kralja Alek­sandra I., 1929, 340–341. medtem ko je dr. France Veber za knjižnico Filozofskega seminar­ja odkupil bogato knjižnico svojega ucitelja, avstrij­skega filozofa Alexiusa Meinonga.2727 O Meinongovi knjižnici glej: Ana Mehle: Meinongova knjižnica v Ljubljani. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998. Knjižnice so v dar od posameznikov ali institucij prejemale tudi posamezne izvode. Že omenjena knjižnica Slovan­skega seminarja je v dar prejela vec kot 6.000 enot knjižnice Slovenske matice.2828 Seminar za slovansko filologijo, op. cit., 344. V okviru omejenih fi­nancnih zmožnostih so profesorji za svoje seminar­je po vnaprej pripravljenih seznamih nabavljali gra­divo tudi na svojih potovanjih v tujini. Dokaj hitro se je vzpostavila zamenjava gradiva med sorodnimi institucijami in bibliotekami. Zamenjave so se zlasti razmahnile pozneje, ko so posamezni oddelki sami ali prek svojih društev izdajali revije in publikacije. Prav knjižnice so po vecini ostale njihov glavni dis­tribucijski center. V seminarskih sobah, kabinetih in hodnikih so bile po omarah zložene knjige, ki so v glavnem slu­žile profesorjem za študij in delo v seminarjih, za študente pa naj bi v vecji meri poskrbela že omenje­na Državna študijska knjižnica. Ta se je z odlokom z dne 10. junija 1938 preimenovala v Univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je socasno opravljala tudi funkcijo nacio­nalne knjižnice. Po vecletnih prizade­vanjih je v drugi polovici tridesetih let koncno stekla gradnja nove stavbe za univerzitetno knjižnico na Turjaški ulici, kjer naj bi svoje prostore dobila tudi Filozofska fakulteta s seminarji, ki so se dušili v pre­natrpanih prostorih Deželnega dvorca. Tja naj bi se preselil tudi leta 1940 na novo ustanovljeni Seminar za etnologijo in etnografijo s svojo knjižnico, v De­želnem dvorcu pa bi ostala le Pedagoški seminar in Geografski inštitut. Ker je obstajala nevarnost, da bi novo stavbo zasedla italijanska vojska, ki je okupirala Ljubljano, so s selitvijo pospešeno zaceli že v maju 1941.2929 Glej: AUL, Rektorat, Zapisniki rednih in izrednih sej univerzitetnega sveta in univerzitetnega senata 1930–1941. Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata, 7. maj 1941, in Zapisnik redne seje univerzitetnega senata, 12. maj 1941. Nacrt o razdelitvi prostorov je pripravil ta­kratni bibliotekar Filozofske fakultete dr. Fran Pe­trč,3030 Dr. Fran Petrč (1906–1978), literarni zgodovinar in slavist, med vojno zaradi sodelovanja z OF zaprt, po vojni je predaval najprej v Skopju, nato pa na zagrebški filozofski fakulteti (podrobneje glej: Štefan Barbaric: Fran Petrč: 1906–1978, Slavisticna revija, 27 (1979), 2, 307–311, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FWWYWKRK (dostop: januar 2019). ki je o pomenu nove stavbe zapisal: »Stavba je bila zidana zato, da hrani knjižni, casopisni in roko­pisni zaklad, ki se je doslej zbral v osrednji knjižnici Ljubljana in se bo v bodocnosti še neprestano izpo­polnjeval … Drugi, stranski in zacasni namen stavbe je še, da odpomore krizi prostorov, ki je vladala že vse od ustanovitve Univerze tudi na Filozofski fakulte­ti, in s tem po danih možnostih razbremeni glavno fakultetno poslopje.«3131 AUL, Rektorat, Ustanavljanje univerze in njenih ustanov oz. fakultet, IV-204, Porocilo o razporeditvi prostorov v univerzitetni knjižnici z dne 19. maja 1941, pripravil Fran Petrč. (Kopijo porocila mi je prijazno posredovala dr. Helena Seražin, za kar se ji zahvaljujem.) Filozofska fakulteta je dobila prostore v pritlicju ter manjši del v drugem in cetr­tem nadstropju. Kako je potekala selitev knjižnicne­ga gradiva v novo domovanje, lahko povzamemo po akademiku Dušanu Moravcu, ki je selitev slavisticne knjižnice opisal kot živo verigo: »Knjižnico so selili študentje – slavisti. V živi verigi so spravljali knjige iz drugega nadstropja do vhoda v Gosposki ulici, od koder so jih z vozickom prevažali po Gosposki ulici do nove stavbe univerzitetne knjižnice in jih skozi okna spravljali v prostore današnje casopisne citalni­ce. Vcasih pa so knjige v živi verigi predajali po Gos­poski ulici od univerze do univerzitetne knjižnice.«3232 H. Seražin, op. cit., 66. Sklepamo lahko, da je na podoben nacin in s pomoc­jo študentov potekala tudi selitev ostalih fakultetnih knjižnic. Vecje knjižnice seminarjev za zgodovino, slavistiko in umetnostno zgodovino so dobile poseb­ne prostore, manjše pa so bile locirane v profesorskih kabinetih. Kljub težkim vojnim razmeram so posku­šale normalno delovati. Njihov knjižni fond se je po­vecal tudi na racun italijanske vlade, ki jim je v skladu s svojo zasedbeno politiko podarila vecji knjižni dar. V zacetku leta 1944 je na poslopje nove univerzi­tetne knjižnice strmoglavilo nemško letalo in hudo poškodovalo del stavbe. »Hkrati z glavno citalnico je bilo skoraj popolnoma – zidovje, oprema, knjige – uniceno nadstropje nad njo, kjer so se nahajali štirje seminarji Filozofske fakultete (romanski, german­ski, lingvisticni, klasicni). Tu je zgorelo okoli 15.000 knjig, hkrati z raznimi rokopisi in spisi, ki so bili del­no tudi osebna lastnina prizadetih šefov seminarjev,« je na redni seji univerzitetnega senata o prizadetih fondih štirih seminarskih knjižnic porocal takratni rektor dr. Milko Kos.3333 AUL, Rektorat, Zapisniki sej univerzitetnega sveta, univerzitetnega senata in univerzitetne uprave v letih 1941–1945, Rektorjevo porocilo k zapisniku redne seje univerzitetnega senata, 12. julij 1944. V požaru je bilo unicenih okoli 70.000 knjig. Prizadete knjižnice so morale na novo postaviti svoj fond, a kljub prizadevanjem je bil vecji del gradiva nenadomestljiv. Najvec škode so utrpele že omenjene knjižnice za klasicno filologijo, romanistiko, primerjalno jezikoslovje in germanisti­ko. Takoj po vojni jim je bilo dodeljeno posebno po­sojilo za nakup knjižnicnega gradiva, a vecina je bila za vedno izgubljena. Še najvec gradiva je uspelo pri­dobiti Seminarju za germanistiko, in sicer s pomocjo donacij British Councila.3434 H. Seražin, op. cit., 74–75. Kaj pa kader, ki je skrbel za prve seminarske knji­žnice? Upravitelj posamezne seminarske knjižnice je bil predstojnik, s porastom gradiva in študentov so za izposojo gradiva zadolžili asistente, študente (t. i. dijaške bibliotekarje) ali seminarske sluge. Tako je kar nekaj bodocih fakultetnih profesorjev zacelo svojo kariero v seminarskih knjižnicah. Med vojno so z asistenti-volonterji, ki so jih brezplacno zaposlili v knjižnicah, reševali posameznike pred nevarnostjo vpoklica ali internacije. Za prvega fakultetnega bi­bliotekarja je bil na predlog dr. Franceta Kidrica izvoljen že omenjeni dr. Fran Petrč, a svojega dela dejansko nikoli ni mogel opravljati v polni meri, ker ni bilo ustanovljene osrednje fakultetne knjižnice. Nastavljen je bil v knjižnici za zgodovino.3535 Zapisnik 1. redne seje FS FF v Ljubljani, 15. november 1940 ; H. Seražin, op. cit., 65, 81. Šele sredi petdesetih let so zaceli z nastavitvijo prvih poklicnih bibliotekarjev, deloma zato, ker je knjižnicarsko delo zahtevalo vedno vec specificnega znanja, deloma pa tudi, da bi razbremenili asistente, kot je razumeti iz zapisnika 3. redne seje fakultetne uprave z dne 3. decembra 1955.3636 Zapisnik 3. redne seje fakultetne uprave PMF, 3. december 1955. Prve bibliotekarje so zaposlile vecje knjižnice,3737 Kot prva je bibliotekarja dobila slavisticna knjižnica; 1954 je to mesto zasedla Irma Marincic-Ožbalt. (Glej: Anka Sollner Perdih: Zgodovina knjižnice Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko. Slovenistika: pogledi na eno od ustanovnih strok Univerze v Ljubljani ob njeni 90-letnici. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 61 ; H. Seražin, op. cit., 82). v manjših pa so bili ve­cinoma še vedno nastavljeni asistenti ali študenti de­monstratorji. Tudi sama ureditev in postavitev gra­diva je bila med seminarskimi knjižnicami razlicna. Medtem ko so pred vojno knjižnicno gradivo v ve­cini knjižnic vpisovali skupaj s celotnim inventarjem posameznega oddelka, so po vojni zaceli uporabljati prave inventarne knjige, namenjene samo knjižnic­nemu gradivu. Katalogizacija je potekala rocno in tudi prvi kataložni listki so bili v rokopisu. Pozneje je pisanje z roko zamenjal pisalni stroj. Takoj po vojni je bilo treba najprej obnoviti uni­ceno poslopje na Turjaški ulici. Adaptacija je bila zaradi pomanjkanja sredstev pocasna. Izkazalo pa se je, da še zdalec ni dovolj prostora za narašcajoci knjižnicni fond in vedno vecji vpis študentov. Tako se knjižnica za arheologijo po adaptaciji ni vrnila na Turjaško, ampak se je vzpostavila v poslopju Uni­verze v Ljubljani na Kongresnem trgu, pozneje pa v prostorih Realne gimnazije na Vegovi ulici. Tudi leta 1950 ustanovljeni Inštitut za psihologijo s svo­jo knjižnico je iz istega razloga zacel s svojim de­lom na Parmovi ulici. Filozofska fakulteta je bila s svojimi seminarji in inštituti razseljena po razlicnih lokacijah, zato so se kaj hitro pojavile težnje po novi stavbi za Filozofsko in Prirodoslovno-matematicno fakulteto. V zacetku petdesetih let so stekle pripra­ve. Vsak seminar in inštitut je pripravil okvirni nacrt o svojih prostorskih potrebah, ki je vkljuceval tudi knjižnice. Ker so prav zanje predvideli najvec prosto­ra, se je pojavila ideja o združitvi vseh seminarskih in inštitutskih knjižnic v skupno fakultetno knjižnico. A vsi seminarji in inštituti so se strinjali z dr. Stele­tom, ki je kot clan gradbenega odbora nastopil proti centralizaciji seminarskih knjižnic: »Tak predlog je možen le ob nepoznavanju razmer in dela v naših seminarjih, kjer bi bilo delo brez knjižnic otežkoceno ali pa sploh nemogoce.«3838 AUL, Rektorat, Zapisniki rednih in izrednih sej ter sestankov univerzitetnega zbora 1950, … in 1954, Zapisnik 5. redne seje uni­verzitetnega zbora, 8. december 1953. Mnenje se ni spremenilo niti dobrih pet let pozneje, ko se je zacela gradnja nove stavbe na Aškercevi cesti. V zapisniku seje uni­verzitetnega sveta z dne 7. maja 1958, na kateri so razpravljali o Statutu Filozofske fakultete, je dr. Fran Zwitter v imenu svoje fakultete poudaril: »Glede povezave knjižnic v eno samo fakultetno knjižnico se je fakulteta postavila na stališce, da naj ima vsaka skupina svojo knjižnico, ker gre za vec zelo razlicnih strok.«3939 AUL, Rektorat, Zapisniki rednih in izrednih sej univerzitetnega sveta 1957, 1958, 1959. Zapisnik 18. redne seje univerzitetnega sveta, 7. maj 1958. Pri tem je bila v igri združitev vseh knjižnic, tako filozofske kot naravoslovne fakultete, ki naj bi dobile prostore v novi stavbi, cemur sta se obe fakul­teti uprli. Spomladi 1961 se je zacela selitev v novo stavbo na Aškercevi cesti. Takratni tajnik Filozofske fakultete Anton Pišek se je spominjal, da je deka­na prof. Emila Štamparja zelo skrbelo, »kako bomo preselili na tisoce in tisoce knjig iz NUKa in stare univerze. Pa je vendarle šlo, in to hitro in uspešno predvsem z veliko pomocjo študentov, ki so pridno pomagali z rocnimi vozicki prevažati množico knjig v novo hišo …«4040 Zapisnik 16. slavnostne seje FS, 17. februar 1988. Sama selitev knjig je torej potekala na podoben nacin kot tista v letu 1941. Seminarjem in inštitutom, ki so se takrat po no­vem statutu preimenovali v oddelke, sta se pridru­žila dva nova oddelka s svojima knjižnicama, in si­cer sociologija (ustanovljena 1961) in muzikologija (ustanovljena 1962). To je skupaj pomenilo 16 sa­mostojnih knjižnic, ki so delovale v okviru oddelkov in se iz seminarskih in inštitutskih knjižnic preime­novale v oddelcne knjižnice. Zaposleni so opravljali vsa dela v knjižnici, od katalogizacije do izposoje in drugih opravil, ponekod so prevzeli tudi administra­tivne oddelcne posle. Glede ureditve in postavitve gradiva, katalogov, politike nabave in izposoje so se knjižnice med seboj razlikovale. Pri tem so o nakupu knjižnicnega gradiva še vedno odlocali predstojniki. Slednje se je spremenilo šele po letu 1984, ko so vec pristojnosti pri narocanju gradiva dobili vodje knji­žnic.4141 H. Seražin, op. cit., 107. V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni je zlasti nabava tuje literature povzrocala fakultetnih knjižnicam precej težav. Kronicno je primanjkovalo denarja, v obdobju po vojni je bilo narocanje iz tuji­ne tako rekoc onemogoceno, v sedemdesetih letih so se soocali z deviznimi težavami, ko jih je zlasti pri­zadel predpis o obveznem 30-odstotnem deviznem pologu, ki je veljal tudi za nakup literature, od aprila do septembra 1976 pa so zaradi težkega financnega položaja fakultete celo prepovedali kakršnokoli na­rocanje literature.4242 Glej: Zapisnik 12. seje PZS FF, 9. marec 1972 in Zapisnik 4. seje FS FF, 5. oktober 1976. Devizne težave so se nadaljevale tudi v osemdesetih letih. Leta 1983 so proti nera­zumnemu krcenju sredstev za nabavo tuje literature nastopili tudi pedagoški delavci in napisali protestno izjavo, ki jo je objavila Nova revija.4343 Na 7. seji FS FF so avtorji izjave opozorili, da jo je objavila le Nova revija, casnik Delo pa je ni želel (glej: Zapisnik 7. seje FS FF, 25. oktober 1983), glej tudi: Izjava Filozofske fakultete. Nova revija 2 (1983), 17/18, 2003–2004. Potrebe po strokovnem sodelovanju med biblio­tekarji fakultetnih knjižnic so sredi sedemdesetih let narekovale formiranje Knjižnicnega odbora, od leta 1982 t. i. Knjižnicne komisije, ki je po Statutu Filo­zofske fakultete iz leta 19824444 Statut FF 1982, cl. 287. zastopala knjižnicarski kolegij, katerega clani so bili vsi fakultetni bibliote­karji. Knjižnicna komisija je skrbela za strokovno-bi­bliotekarska vprašanja in dileme. Z ustanovitvijo Znanstvenoraziskovalnega inšti­tuta (ZIFF) leta 1979 in reorganizacijo znanstveno­raziskovalnega dela se je zacelo postopno sodelovanje med inštitutom in bibliotekarji. Slednji so pomagali pri pripravi razstav letnih raziskovalnih izsledkov in objavljenih del ter razstave pospremili z vsakoletno izdajo Kataloga ob razstavi publikacij in predstavitvi izsledkov znanstvenoraziskovalnega dela Filozofske fa­kultete. Ko je leta 2003 izšel zadnji tiskani katalog, so bibliotekarji nadaljevali s sistematicnim vodenjem bibliografij raziskovalcev, kar še vedno ostaja ena od njihovih pomembnejših nalog. Ob sprejetju novih standardov za knjižnice Uni­verze v Ljubljani leta 1986 so Knjižnicna komisija in bibliotekarji Filozofske fakultete dali pobudo za skupno fakultetno citalnico s prirocno zbirko ter centralnim fakultetnim katalogom, ki bi bil dosto­pen digitalno. To je bil prvi korak k povezovanju oddelcnih knjižnic. Medtem ko se centralni katalog ni vzpostavil, se je ideja o citalnici deloma uresnicila. Ko se je zaradi vse vecje prostorske stiske vodstvo fakultete odlocilo, da dogradi peto nadstropje fakul­tetne stavbe, so bibliotekarji predlagali, da bi se tam vzpostavila tudi citalnica z referencno zbirko. A nacrt ni bil uresnicen. Citalnico brez referencne literature so zacasno uredili v izpraznjenem prostoru knjižnice za arheologijo v prvem nadstropju, pozneje pa so jo preselili v klet, kjer je še danes.4545 Milan Lovenjak, Osrednja humanisticna knjižnica. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete, 2009, 533. Tudi racunalniška katalogizacija je pomenila korak naprej tako v povezovanju fakultetnih knji­žnic kot samem modernizacijskem napredku. Ra­cunalniško opismenjevanje je v osemdesetih pos­talo glavni segment prenove dela na fakulteti. Prvi trije bibliotekarji so se tecaja za izpopolnjevanje v racunalništvu in informatiki, ki ga je organizirala Narodna in univerzitetna knjižnica, udeležili v štu­dijskem letu 1984/1985. V istem letu je tudi ZIFF posebej za bibliotekarje organiziral tecaj uvajanja v racunalništvo, ki so ga izvajali na Ekonomski fakul­teti.4646 Porocilo o delu Knjižnicne komisije. Porocilo o delu FF v Ljubljani Univerze E. Kardelja v Ljubljani v štud. letu 1984/85, 45. Tecaj je bil prvi korak v nameri fakultete, da ustanovi posebni Indok center za humanisticne vede (glej tudi: Dekanovo porocilo, ibidem, 16). Pocasneje je potekalo pridobivanje racunalni­ške opreme. Tako je Fakultetni svet na svoji 3. seji 12. januarja 1987 ugotavljal, da kroži en racunal­nik po posameznih knjižnicah z namenom, da se bibliotekarji privadijo nanj. Sledil je sklep, da naj Knjižnicna komisija pripravi program prioritete uvajanja racunalništva v knjižnicah.4747 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. januar 1987. S tem sta se že istega leta najprej spopadli knjižnici za geogra­fijo in zgodovino, do leta 1991 so jima sledile še druge. Poseben bibliografski program EVA, ki so ga razvili z namenom, da bo povezal vse univerzitetne knjižnice v skupni katalog, pa ni omogocal pove­zave s socasno razvijajocim se slovenskim vzajem­nim katalogom COBISS/OPAC, v katerega so se pocasi vkljucevale ostale slovenske knjižnice. Prva knjižnica naše fakultete, ki se je vkljucila v vzajemni katalog COBISS, je bila knjižnica Oddelka za geo­grafijo. Postopoma so ji sledile še ostale in se na ta nacin (prek vzajemnega kataloga) navzven virtualno povezale kot skupna knjižnica Filozofske fakultete. S poznejšim prehodom na avtomatizirano izposojo so se knjižnice poenotile tudi na tem podrocju.4848 H. Seražin, op. cit., 127–128. Vzporedno z racunalniškim opismenjevanjem so se knjižnice soocale tudi z vse vecjim pomanjkanjem prostora. Knjižni fond je kljub kronicnemu pomanj­kanju denarja stalno narašcal. Prva rešitev se je poka­zala v postavitvi dodatnih omar na hodnikih. V nekaj letih so bili vsi fakultetni hodniki opremljeni z do stropa segajocimi knjižnimi omarami. Sredi devet­desetih pa so bile tudi te polne in na kolegiju pred­stojnikov oddelkov se je porodila ideja o knjižnem depoju.4949 Arhiv dekanata FF. Zapisnik sklepov s kolegija predstojnikov, 10. oktober 1994. Do njegove uresnicitve je prišlo šele leta 2007, ko so na fakulteti zaradi namestitve sistema prezracevanja in klime odstranili zgornji del omar na hodnikih. V zacasni knjižni depo na Karlovški cesti so takrat preselili 50.000 enot gradiva.5050 M. Lovenjak, op. cit., 533. Depo še zdalec ni bil primeren za dolgotrajnejše hranjenje gradiva, zato prizadevanja za iskanje nove lokacije niso zamrla. Zadnja pridobitev je bil najem skladišca v Novih Jaršah pri Domžalah v velikosti 2.000 m2, kamor so zacele knjižnice z decembrom 2018 seliti del gradiva iz svojih fondov. Pomanjkanje prostora pa ni pestilo zgolj knjižnic, temvec tudi fakulteto. Z narašcanjem števila vpisa­nih študentov, odpiranjem novih oddelkov in širit­vijo kadra so bile nove prostorske pridobitve nujne. V dozidanem petem nadstropju sta svoje prostore skupaj z oddelkoma dobili knjižnica za muzikologijo in knjižnica za bibliotekarstvo, sicer ustanovljena leta 1996. Na Zavetiško ulico sta se l. 1991/1992 preseli­la Oddelek za arheologijo in Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo skupaj s knjižnicama. Tudi znotraj fakultetne stavbe je nekaj knjižnic zamenjalo lokacije. V prizidek za fakultetno stavbo so leta 2002 preselili španski del knjižnice za romanistiko, ki se je oblikoval leta 1986. Tam so svoje prostore dobile še knjižnica za primerjalno jezikoslovje, knjižnica za psihologijo ter leta 1995 ustanovljena knjižnica za azijske in afriške študije. Kot zadnja izmed knjižnic je bila leta 1997 ustanovljena knjižnica za prevajal­stvo, ki je skupaj s svojim oddelkom dobila prostor na Borštnikovem trgu. Ob selitvi oddelka v fakultetno stavbo leta 2006 pa so knjižnico prikljucili knjižnici za anglistiko in germanistiko. Ideje in predlogi o združitvi oddelcnih knjižnic v skupno enoto so se skozi dolgoletno fakultetno zgodovino obcasno že pojavljali, konkretnejši pre­dlogi pa so bili podani v devetdesetih letih prejšnje­ga stoletja, tudi s strani Oddelka za bibliotekarstvo. Nacrti, da bi se knjižnice združevale (v celoti ali delno) na skupni lokaciji, so propadali drug za dru­gim. Prvemu predlogu, da bi se knjižnice združile v takrat novi stavbi na Aškercevi, je sledil naslednji o delni združitvi v pritlicnih prostorih fakultete, ki so jih leta 2005 zapustili odhajajoci geologi. Prav tega leta se je ponudila nova možnost: skupne prostore naj bi dobili v novi stavbi univerzitetne knjižnice, ki naj bi se zacela graditi v neposredni bližini fakultete (ob križišcu Slovenske in Zoisove ceste). Novozgra­jena stavba bi bila povezana s fakulteto s posebnim prehodom, fakultetne knjižnice pa bi bile združene po sorodnih podrocjih v treh nadstropjih. Fakulte­ta je bila vkljucena v pripravo nacrtov, a projekt je še pred zacetkom gradnje zastal. Sledil je predlog gradnje stolpica na notranjem dvorišcu za fakulteto, kjer bi se knjižnice združevale v odprtem pristopu in bile medetažno povezane s fakultetno stavbo, a do realizacije ni prišlo. Ko se je Fakulteta za kemijo leta 2015 preselila na novo lokacijo, se je za opušce­no stavbo cez cesto zanimala tudi naša fakulteta, a vec kot do nacrtov, po katerih bi se v prenovljeno zgradbo selil del ali pa vse fakultetne knjižnice, ni prišlo. Ideje in nacrti o skupni knjižnici pa ostajajo in se razvijajo vzporedno s težnjo fakultete po pri­dobitvi novih prostorov. V vmesnem casu pa so se vendarle zaceli prvi koraki k formalnemu neprostorskemu združevanju fakultetnih knjižnic in po vecletnih prizadevanjih je 3. aprila 1996 Senat Filozofske fakultete potrdil Pravilnik o Osrednji humanisticni knjižnici (OHK). S tem se je 18 oddelcnih knjižnic formalno združilo v posebno organizacijsko enoto. Knjižnice so osta­le locirane v svojih starih prostorih kot del matic­nega oddelka, organizacijsko pa povezane v okviru OHK. Strokovna vodja OHK je postala dotedanja predsednica Knjižnicnega sveta Filozofske fakulte­te Alenka Logar Pleško, sicer bibliotekarka iz slavi­sticne knjižnice. Za prvega predstojnika OHK je bil imenovan dr. Martin Žnideršic. Svoj prostor je OHK dobila najprej v prizidku, potem pa v pritlicju glavne stavbe. Do organizacijskih sprememb je prišlo leta 2002, ko je Senat ustanovil Svet OHK. Predstojnik OHK je po novem postal predsednik Sveta OHK, katerega sestava se je v naslednjih letih še spreminja­la. Po zadnji reorganizaciji5151 Pravila FF UL (2017), cl. 55, http://www.ff.uni-lj.si/oFakulteti/Pravilniki (dostop: januar 2019). so clani Sveta OHK po­leg predsednika in vodje OHK še trije predstavniki iz vrst bibliotekarjev, trije predstavniki iz vrst peda­goškega kadra ter zastopnik študentov, vsi voljeni za 4 leta. Svet OHK nadzoruje delo Knjižnicnega sveta, ki je neke vrste posvetovalno telo in združuje vse bi­bliotekarje. Medtem ko je funkcija predsednika Sve­ta OHK voljena za štiri leta (prej za dve), je strokovni vodja OHK imenovan za nedolocen cas. Po upoko­jitvi Alenke Logar Pleško v zacetku leta 2005 je bila za v. d. imenovana Marjana Bencina, bibliotekarka iz knjižnice oddelkov za anglistiko in germanistiko, leta 2006 je vodja postal dr. Milan Lovenjak, doteda­nji bibliotekar v knjižnici na Oddelku za arheologijo, od leta 2018 pa to mesto zaseda mag. Priscila Gulic. Poleg Sveta OHK s predsednikom in vodjo OHK so organi OHK še Knjižnicni svet, ki ga sestavljalo vsi zaposleni v oddelcnih knjižnicah FF, ter posebne delovne skupine, specializirane za razlicna podroc­ja bibliotekarske stroke (nabava, izobraževanje, ka­talogizacija, bibliografije, elektronski viri, periodika, zunanja podoba in promocija, izposoja).5252 O organiziranosti OHK glej: Pravilnik o splošnih pogojih poslovanja Osrednje humanisticne knjižnice Filozofske fakultete v Ljubljani, http://www.ff.uni-lj.si/oFakulteti/pravilniki/pravilnik_ohk (dostop: januar 2019). Posamezni bibliotekarji so clani vsaj ene delovne skupine. Od prvih skromnih zacetkov do danes je skupni knjižnicni fond fakultetnih knjižnic narastel na okoli 800.000 enot gradiva, kar OHK uvršca na prvo mes­to med fakultetnimi knjižnicami ljubljanske univerze in na peto mesto med knjižnicami v Sloveniji.5353 Po podatkih, ki jih je za leto 1932 zbrala Melita Pivec-Stelč, je fakultetni knjižnicni fond štel 43.260 enot gradiva (Melita Pivec-Stelč: Naše knjižnice. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, 13 (1932), 1–4, 71–92). Ob selitvi v novo stavbo na Aškercevo je fond obsegal vec kot 110.000 enot, po statisticnih podatkih za leto 2017, ki jih zbira NUK, pa je skupna knjižna zbirka knjižnic FF štela 772.743 enot gradiva (glej: Slovenske knjižnice v številkah. Visokošolske knjižnice. Porocilo za leto 2017. Ljubljana: NUK, 2018, 22). Sta se vloga in pomen knjižnic na Filozofski fakul­teti v teh stotih letih spremenila? Osnovno poslanstvo knjižnic FF še vedno ostaja enako, tj. podpora pedago­škemu, študijskemu in raziskovalnemu delu, spreme­nile pa so se zahteve in nacin dela. Medtem ko je bila prvotna naloga knjižnic nuditi uporabnikom gradivo, ki so ga potrebovali za svoje delo, naj je šlo za preda­vanja, študij ali raziskovanje, se je njihova vloga skozi leta dopolnjevala. Z nastopom digitalne dobe so se razvile nove zahteve in potrebe uporabnikov, ki se jim knjižnice po svojih najboljših moceh in zmožnostih prilagajajo. Tudi »biblioteški problem«, o katerem je že leta 1929 pisal France Kidric, še zdalec ni rešen, a upati je, da se bo v bližnji prihodnosti s pridobitvijo novih, skupnih prostorov OHK naposled zgodilo tudi to.5454 France Kidric, Biblioteški problem in univerza. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra I., 1929, 423–439. Tajništvo in skupne službe Vloga in pomen strokovnih služb pri delovanju usta­nove, kakršna je Filozofska fakulteta, še zdalec nista zanemarljiva. Strokovna pomoc je nujno dopolnilo in podpora znanstvenoraziskovalnemu in pedagoškemu delu, ki poteka na fakulteti. In ceprav je vloga strokov­nih služb premalokrat izpostavljena, je vendarle treba poudariti, da bi bilo delovanje fakultete brez njihove podpore, ki jo nudijo zlasti v organizacijsko-admini­strativnem smislu, pravzaprav nemogoce. Potreba po dodatni strokovni pomoci se je pokazala že ob ustanovitvi fakultete. Njena vzpostavitev je na­mrec zahtevala ogromno dela. Najvecji del bremena je padel na pedagoški kader, ki si je moral sam zagoto­viti osnovne pogoje dela, da je lahko zacel s pedagoš­kim procesom. Medtem ko so za prirocne knjižnice in deloma tudi za prve študente poskrbeli sami, pa so za organizacijske in administrativne naloge vendarle pot­rebovali pomoc. Upravno-administrativne in tehnicno­-strokovne naloge so bile zaupane tajniku oziroma t. i. sekretarju.5555 Pred vojno se za tajnika uporablja naziv sekretar, po vojni pa tajnik. V prispevku je naziv poenoten, torej tudi za predvojno obdobje uporabljam naziv tajnik, ceprav se v virih navaja sekretar. Na univerzi so v ta namen zasposlili univer­zitetnega tajnika. Kot lahko razberemo iz popisa šolstva in uciteljstva na Slovenskem za leto 1928, so svoje tajni­ke kmalu dobile tudi štiri fakultete: medicinska, tehnic­na, pravna in filozofska.5656 Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji (ljubljanska in mariborska oblast). Ljubljana: Oblastna zaloga šolskih knjig, 1928, 14. Za prvega tajnika Filozofske fakultete je bil, po zapisnikih sodec, imenovan Viktor Zalar.5757 Viktor Zalar (1882–1940), novinar in prevajalec, študiral filozofijo in sociologijo na praški univerzi, privrženec Masaryka in prepo­rodovcev … Glej: Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854902/ (dostop: januar 2019). Svoje delovno mesto je imel na rektoratu. Ko so leta 1933 kazensko upokojili takratnega univerzitetnega tajnika dr. Mateja Šmalca, ki je svojo funkcijo opravljal od leta 1920, je bil za vršilca dolžnosti imenovan prav Zalar, ki se je tako znašel v dvojni vlogi.5858 Stalež šolstva in uciteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini: 1934. Ljubljana: Banovinska zaloga šolskih knjig in ucil, 1934, str. 15. Junija 1935 je zato dekan dr. Rajko Nahtigal na seji Sveta porocal, da je na rektorat poslal predlog za nastavitev posebnega tajnika univerze, s cimer bi razbremenili fakultetnega tajnika. Leta 1937 je bil za v. d. univerzitetnega tajni­ka imenovan dotedanji tajnik Pravne fakultete Karel Sketelj.5959 Karel Sketelj, pravnik, leta 1928 imenovan za tajnika Pravne fakultete, od leta 1937 tudi univerzitetni tajnik. Leta 1944 je socasno kot takratni dekan Filozofske fakultete dr. Franc Šturm izginil v sumljivih okolišcinah. Njegovo izginotje ni bilo nikoli pojasnjeno. Glej npr.: Zapisnik 3. redne seje FS FF, 7. junij 1944. Porocilo g. prodekana. Zalar je fakultetne tajniške posle opravljal do svoje smrti leta 1940. Na predlog dr. Karla Ozvalda je Fakultetni svet6060 Zapisnik 1. izredne seje FS FF, 4. oktober 1940. za novega tajnika izbral Frana Albreh­ta, takratnega tajnika Medicinske in Teološke fakultete, ki je, kot kaže, vodil tajniške posle vseh treh fakultet do leta 1943, ko so ga zaradi sodelovanja z OF internirali v taborišce Dachau.6161 Albreht, Fran (1889–1963), Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi126966/ (dostop: januar 2019). Filozofska fakulteta je novega taj­nika zaposlila šele tri leta pozneje. Od 1946 do 1948 je tajniške posle opravljal Marjan Skrbinšek,6262 Marjan (tudi Marijan, Milan) Skrbinšek, roj. 1913, diplomiral iz fizike in teoretske matematike (AUL, Fond 58/875, Skrbinšek Marjan). od 1949 do 1954 pravnik Rajko Dobrota,6363 Rajko Dobrota, roj. 1910, dipl. pravnik (AUL, Fond 9/142, Dobrota Rajko). za njim pa Marijan Novak.6464 Vse do selitve fakultete v novo stavbo na Aškercevo cesto so bili tako tajniki kot strokovne službe bolj ali manj v službi tako fakul­tete kot rektorata Univerze v Ljubljani. Naloge in vloga tajnika fakultete so se spreminja­le. Medtem ko se v predvojnem casu ni udeleževal sej Fakultetnega sveta in so bili profesorji sami tudi zapisnikarji, se je položaj po vojni spremenil. V 162. clenu predloga Statuta Filozofske fakultete za leto 1958 piše: »Zapisnik seje vodi tajnik fakultete. Za­pisnik podpisujeta dekan in tajnik fakultete …«6565 Predlog Statuta FF 1958, cl. 162. Kopicile pa so se tudi druge naloge in odgovornosti. Pri sprejemanju novega statuta leta 1958 je bil tako podan tudi predlog, naj se tocno opredelijo ustrezne kvalifikacije za tajnika fakultete, saj gre za delovno mesto, ki ni samo administrativne, ampak tudi orga­nizacijsko zahtevnejše narave.6666 Zapisnik 2. redne seje FS FF, 14. januar 1958. V statutu je bilo tako zapisano: »Za tajnika fakultete je lahko imenovan samo, kdor ima poleg fakultetne izobrazbe še poseb­no strokovno in kulturno razgledanost, potrebno za obvladovanje fakultetne organizacijske problemati­ke, ter sposobnost za vodstvo vecjih organizacijskih enot.«6767 Statut FF 1960, cl. 177. V statutu še beremo, da »izvrševanje poslov, ki pripadajo dekanatu, vodi pod nadzorstvom in po navodilih dekana tajnik fakultete, kot neposredni disciplinski starešina uslužbencev v dekanatu. Taj­nik fakultete je za svoje delo odgovoren dekanu.«6868 Ibidem, cl. 176. Tajnik je vodil tajništvo fakultete, za dobo štirih let z možnostjo ponovne izvolitve ga je volil Fakultetni svet. Zahtevnost tajniške funkcije se je vecala ne samo z narašcanjem fakultetnega osebja, temvec tudi z no­vimi smernicami in organizacijskimi spremembami. Po zadnjih Pravilih Filozofske fakultete, ki so bila sprejeta v šol. letu 2017/18, so naloge tajnika fakul­tete, da »vodi in usklajuje celotno fakultetno upravo, zadolženo za upravno-administrativne in strokovno­-tehnicne naloge, istocasno tudi organizira in uskla­juje delo posameznih strokovnih služb ali enot. Pri svojem delu sodeluje z dekanom in prodekani.«6969 Pravila FF UL (sprejeta 17. aprila 2017, zadnje dopolnitve 26. septembra 2018), clena 155 in 158, http://www.ff.uni-lj.si/oFakul­ teti/Pravilniki (dostop: januar 2019). V vrsti posameznikov, ki so na fakulteti opravljali funkcijo tajnika, se je po dolžini mandata v zgodovi­no fakultetne uprave zapisal Anton Pišek, ki je svoje delo opravljal od leta 1962 do upokojitve leta 1981. Bil je tudi med prvimi dobitniki Velikih priznanj, ki jih je Filozofska fakulteta prvic podelila leta 1988. V obrazložitvi piše, da je »prejel priznanje za zaslu­ge pri dolgoletnem urejevanju administrativno-teh­nicnega delovanja fakultete. Tone Pišek je kot tajnik fakultete v vec kot dvajsetih letih postavil na noge organizacijsko strukturo fakultete, tesno sodeloval z vodstvom fakultete pri reševanju problemov, imel posebej tesne stike s študenti in mnogo prispeval k nemotenemu delovanju fakultete kot celote.«7070 Zapisnik 16. slavnostne seje FS, 17. februar 1988. Pišku so sledili tajniki Maja Dolenc, Marjan Sterle, Lidija Koman Perenic, Amalija Šiftar, Dragi­ca Pristavec in Matjaž Jarc. Leta 2004 je mesto taj­nika prevzela dr. Renata Kranjcec,7171 Podatek pridobljen v kadrovski službi FF. leta 2019 jo je nasledila Tanja Hribar. Že od zacetka se je na dekanatu kazala potreba po dodatni administrativni delovni sili. Delo v fakultetni pisarni oziroma na dekanatu se je kopicilo, k temu so nenazadnje pripomogli tako novi oddelki kot povecan vpis, obenem pa tudi nove naloge in obveznosti, ki so jih fakultetam nalagali z novimi uredbami na dr­žavni ali univerzitetni ravni. Tajnik Rajko Dobrota je na srecanju s predstavniki Ministrstva za znanost in kulturo LRS in Komisije za zakonodajo LRS marca 1950 ob predstavitvi dela pisarne dekanata poudaril, da »toliko casa ni pricakovati brezhibnega poslovanja dekanata, dokler ne bo dovolj administrativnih moci. Zadostna zasedba dekanata bi bila: sekretar plus 4 administrativne moci plus kurir, najnujnejša zasedba pa poleg sekretarja še 3 administrativne moci in ku­rir.«7272 Zapisnik delovne konference FF s predstavniki Ministrstva za znanost in kulturo LRS in Komisije za zakonodajo LRS, 31. marec 1950. Za nemoteno delovanje pisarne dekanata sta bili zadolženi dve administrativni delavki, ki sta nu­dili pomoc tako tajniku fakultete kot dekanu in pro­dekanom. Medtem ko so zacetnim potrebam dela v dekanovi pisarni ustrezali profili strojepisk in pozneje referentov s srednješolsko izobrazbo, se je narava dela spreminjala in postajala zahtevnejša. Že leta 1985 je takratni dekan dr. Nace Šumi pojasnjeval, da je »taj­ništvo organizirano tako, kot so narekovale nekdanje potrebe, ko delo še ni bilo tako komplicirano. Danes bi morali tajništvo reorganizirati in zaposliti vec delavcev z visokošolsko izobrazbo … Seveda pa je fakulteta pri tem financno omejena.«7373 Zapisnik 2. seje FS FF, 25. februar 1985. Pozneje je do reorganizacije dejansko prišlo in danes sta v pisarni dekanata zapos­leni dve strokovni delavki z visokošolsko izobrazbo, ki nudita strokovno pomoc tajniku fakultete ter dekanu in prodekanom. Vzporedno so se glede na nove potrebe razvijale in kadrovsko krepile tudi nove strokovne službe, zadolže­ne za posamezna strokovna podrocja, nujna za nemo­teno delovanje fakultete. Tako so prvim strojepiskam, ki so v dekanatu že od vsega zacetka nudile admini­strativno pomoc, scasoma sledile referentke za razlicna podrocja. Širitev del in novih nalog je pozneje vodila v izoblikovanje organizacijskih enot za posamezna pod­rocja. K temu je nenazadnje pripomogel tudi Zvezni zakon o univerzah iz leta 1954, ki je univerzo oprede­lil kot skupnost fakultet, fakultete pa kot samostojne znanstvene ucne zavode.7474 Glej: https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul/univerza_v_ljubljani_%E2%80%93_ustanovitev_in_razvoj_do_kon­ ca_20%20_stoletja/ (dostop: december 2018). V naslednjih treh letih je tako fakulteta vzpostavila razlicne referate in lastno ra­cunovodstvo ter zacela s samostojnim vpisom študen­tov.7575 Do takrat so se te naloge izvajale še v okviru univerze. Vasilij Melik: Razvoj Filozofske fakultete v Ljubljani. Porocilo o delu FF v štud. letu 1979/80, 35. Strokovni kader se je kot del dekanata z oddelki preselil v novo stavbo na Aškercevi ulici. Po statutu iz leta 1965 je Tajništvo fakultete najprej sestavljalo 6 or­ganizacijskih enot (poleg Glavne pisarne še Referat za personalne zadeve, Referat za študentske zadeve, Re­ferat za statistiko, Racunovodstvo in Ekonomat),7676 Statut FF 1965, cl. 222. iz katerih so se v osemdesetih postopoma formirale stro­kovne službe. Financno-racunovodska služba je prev­zela skrb za racunovodske in financne posle, Kadrovska služba, na zacetku t. i. Referat za personalne zadeve, pa je bila zadolžena za kadrovske zadeve vseh zaposlenih na fakulteti. Njene naloge so se z razvojem in novi­mi zahtevami širile in nadgrajevale. Obe službi, tako kadrovska kot racunovodska, sta dobili svoje prostore na dekanatu v na novo dograjenem petem nadstropju fakultetne stavbe, kjer sta še danes. V petem nadstropju sta tudi fakultetna fotokopirnica in kurirska služba. Vpis in administracijo za študente je prevzel Re­ferat za študentske zadeve. Referat se je vzporedno z narašcanjem števila vpisanih študentov in spreminja­njem oblik študija tudi sam spreminjal in kadrovsko dopolnjeval. Potem ko se je razdelil na referata za do­diplomski in podiplomski študij, je z bolonjsko refor­mo sledila nova reorganizacija. Trenutno za študentske zadeve skrbijo tri pisarne v pritlicju fakultetne stavbe: Referat za dodiplomski študij (1. stopnja bolonjskega študija), Referat za magistrski študij (2. stopnja bo­lonjskega študija) in Referat za doktorski študij. Nepogrešljiv del tako velike ustanove je tudi tehnicni kader. Delovno mesto kurjaca, ki ga je fa­kultetno vodstvo zaposlilo ob selitvi v novo stavbo na Aškercevo ulico v zacetku šestdesetih in je po­leg kurjave skrbel še za hišniška opravila, je bilo v osemdesetih ukinjeno. Nove tehnicne posodobitve in pridobitve so zahtevale nove tehnicne profile, ki da­nes v okviru Gospodarsko-tehnicne službe fakulteti zagotavljajo tehnicni servis in vzdrževanje. Zaradi vse vecjega in pomembnejšega povezo­vanja s tujino je bila leta 2000 na fakulteti usta­novljena Mednarodna pisarna. Ta skrbi predvsem za mednarodno izmenjavo študentov in zaposlenih ter posreduje informacije o možnostih štipendij in študija v tujini. V zadnjih dvajsetih letih so se na fakulteti posto­poma oblikovale še Služba za multimedijsko podpo­ro, Služba za ekonomske zadeve, Služba za varnost in zdravje pri delu, Služba za pravne zadeve in Služba za akreditacije in spremljanje študijskih programov, posebna strokovna delavka pa skrbi za promocijo fakultete. Tudi Racunalniški center Filozofske fakultete je pomemben segment v sklopu strokovnih služb. Nudi racunalniško podporo in svetovanje pedagoškemu in strokovnemu kadru na fakulteti ter skrbi za hitro rastoco racunalniško mrežo. Njegovi zametki sega­jo v zacetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja, k pobudi o uvedbi racunalništva na fakulteti kot dela ucnih nacrtov. Iz zapisnikov sej Fakultetnega sveta Filozofske fakultete novembra 1972 in januarja 1973 je razbrati, da si je fakulteta že takrat prizadevala za uvedbo racunalništva in zato poskušala ustanoviti posebno komisijo.7777 Glej npr. Zapisnik seje FS FF, 11. januar 1973. Najprej je bila ustanovljena Ko­misija za racunalništvo in dokumentacijo,7878 Prvic je komisija omenjena v Porocilu o delu FF za leto 1972/73. ki se je v letu 1982/83 preimenovala v Svet racunalniškega centra. Sestavljali so jo clani iz vrst pedagoškega ka­dra, predvsem clani Oddelka za psihologijo, ki so se med prvimi podali v svet racunalniškega opismenje­vanja.7979 Po cl. 305 Statuta FF iz leta 1982 »Svet centra sestavlja 7 clanov, ki jih voli Fakultetni svet izmed delavcev in študentov oddelkov, ki uporabljajo ali so zainteresirani za uporabo racunalnikov (5 delavcev in 2 študenta)«. Iz porocila za leto 1982/1983 razberemo, da je imela fakulteta en racunalnik, ki so ga uporabljali v glavnem za obdelavo podatkov za diplomske in se­minarske naloge, za uvajanje uciteljev in sodelavcev v delo z racunalnikom ter za delo na projektih in raziskavah.8080 Argio Sabadin: Porocilo o delu racunalniškega centra. Porocilo o delu FF v štud. letu 1982/83, 35. Kot razberemo iz porocila racunal­niškega centra, je bil racunalniški terminal namešcen v štud. letu 1976/77 (glej: Klas Brenk: Porocilo komisije za racunalništvo. Porocilo o delu FF v štud. letu 1976/77, 25). Naloge fakultetnega Centra za racunalništvo so bile jasno opredeljene že v srednjerocnem planu Fi­lozofske fakultete za obdobje 1981–1985, dolocene pa tudi v Statutu iz leta 1984. Med drugim naj bi razvijal racunalništvo v fakultetnem pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem delu ter omogocil racu­nalniško obdelavo podatkov, po posameznih oddel­kih pa se je racunalništvo že izvajalo kot samostojni predmet v okviru ucnih programov. Skrbel naj bi tudi za usposabljanje zaposlenih in študentov za delo z racunalnikom.8181 Osnutek Sprememb srednjerocnega nacrta Filozofske fakultete 1981–1985; Statut FF iz leta 1984, cl. 27. Uvajanje racunalnikov kot delovnega orodja se je na fakulteti zacelo v drugi polovici osemdesetih let. V zapisniku iz leta 1987 tako beremo, da si »fakulteta že dalj casa prizadeva uvesti racunalniško zbiranje in obravnavanje podatkov tako v knjižnicah kakor na in­štitutu in posebej v administraciji (v racunovodstvu). Že pred casom zaceta akcija v študentskem referatu žal ni rodila zaželjenega sadu. V letošnjem letu pred­videvamo nabavo novih racunalniških kapacitet, s ka­terimi bomo lahko z vecjo širino zaceli zajemati po­datke ter si s tem olajšali delo.«8282 Zapisnik 3. seje FS FF, 12. januar 1987. Leta 1988 je takratni dekan dr. Dušan Necak v svojem porocilu ugotavljal, da poteka opremljenost fakultete z racunalniško opre­mo zadovoljivo in po pricakovanjih.8383 Zapisnik 24. seje FS FF v Ljubljani, 3. oktober 1988; Zapisnik 1. seje FS FF v Ljubljani, 14. november 1988. Pri tem je po­membno vlogo kot svetovalno telo imela prav Komi­sija oziroma Svet racunalniškega centra. Slednjega je v letu 1991/92 nasledil Odbor za racunalništvo, ki pa ga poznejša porocila ne omenjajo vec. V tem obdobju si je vodstvo fakultete prizadevalo modernizirati fakul­tetno racunalniško mrežo in opremo. Nagel razvoj na podrocju racunalništva in infor­matike ter uveljavitev racunalnikov kot glavnega de­lovnega orodja sta botrovala vse vecji potrebi po ustre­zni strokovni racunalniški podpori, ki jo je fakulteti najprej zagotavljala Univerza v Ljubljani. Leta 1996 ji je uspelo zaposliti prvega racunalniškega strokov­njaka. Nove oblike dela in nove zahteve so vodile v izo­blikovanje racunalniškega centra, ki danes zaposlu­je šest informatikov. Razvoj in preoblikovanje strokovnih služb sta v stoletni zgodovini fakultete sledila predvsem njenim potrebam, pa tudi zahtevam, ki jih je narekovala uni­verza. In razvoj gre naprej. Fakulteta vstopa v novo stoletje, ki ga bo gradila tudi z njihovo pomocjo. Dokumentarni viri Arhiv Filozofske fakultete. Arhiv Republike Slovenije. Arhiv Univerze v Ljubljani, Rektorat, Zapisniki sej univerzitetnega sveta, univerzitetnega senata in univerzitetne uprave. Letno porocilo Filozofske fakultete za leto 2015. Letno porocilo Filozofske fakultete za leto 2017. Letno porocilo Filozofske fakultete za leto 2018. Personalne mape univerzitetnih profesorjev. Zgo­dovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU). Porocilo o delu Filozofske fakultete v Ljubljani … Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1963–2004. Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2008. Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2010. Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2011. Poslovno in racunovodsko porocilo FF za leto 2013. Poslovno porocilo Filozofske fakultete za leto 2006. Poslovno porocilo Filozofske fakultete za leto 2005. Pravila Filozofske fakultete UL, 2017. Pravilnik o splošnih pogojih poslovanja Osrednje humanisticne knjižnice Filozofske fakultete v Ljubljani. Pravilnik o podeljevanju nagrad študentkam Filozof­ske fakultete Univerze v Ljubljani, 29. maj 2019. Seznami predavanj Univerze v Ljubljani. Zgo­dovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU). Statuti FF 1960, 1965, 1969, 1982, 1984. Zapisniki izrednih in rednih sej Fakultetnega sveta Filozofske fakultete (ZRSFFS) od 1919 do 1971. Zapisniki sej Fakultetnega sveta Filozofske fakultete od 25. 7. 1957 do 6. 5. 1982. Zapisniki sej Fakultetnega sveta Filozofske fakultete od 24. 6. 1982 do 24. 11. 1993. Zapisniki sej Pedagoško-znanstvenega sveta Filo­zofske fakultete od 24. 2. 1966 do 27. 2. 1976. Zapisniki sej Senata Filozofske fakultete od 2003 do 2018. Casopisni viri Delo Dnevnik Tribuna Zbor obcanov Spletni viri Pompiliu Alexandru: The Issue of the Conflict of the Faculties, Annals of »Valahia« University of Tar­goviste. Letters Section, VII (2009). http://www.diacronia.ro/en/indexing/details/A20453 Alojz Cindric: Študenti s Kranjske na avstrijskih in nemških univerzah 1365–1917. Viri za zgodovi­no slovenskega izobraženstva. Spletna razstava. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2000. https://hdl.handle.net/11686/file17923 History of Charles University. https://cuni.cz/UKEN-106.html Jan Hus. Bohemian religious leader. https://www.britannica.com/biography/Jan-Hus Marjan Horvat: Spet je hudic na filozofski fakul­teti. Mladina. https://www.mladina.si/118539/spet-je-hudic-na-filozofski-fakulteti/ Ranka Ivelja: Afera ‚dodatki‘: dekanja FF Branka Kalenic Ramšak se je – prva in edina – javno opravicila. Dnevnik, 7. januar 2016. https://www.dnevnik.si/1042727899 Knafljeva ustanova na Dunaju. https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pra­ vilniki_in_porocila/univerzitetni_objekti/knafljeva_ustanova_na_dunaju/ Aleksandra K. Kovac: Zasedba fakultete: ‚Prva pre­davalnica je osvobojena!‘ MMC RTVSLO. http://www.rtvslo.si/slovenija/zasedba-fakultete-prva­ -predavalnica-je-osvobojena/271190. »Odprt je urbanisticni in arhitekturni projektni na­tecaj za nov objekt Fakultete za strojništvo UL,« Fakulteta za strojništvo. https://www.fs.uni-lj.si/arhiv_sporocil/2018071908272967/Odprt%20je%20urbanisti%C4%8Dni%20in%20arhitek­ turni%20projektni%20nate%C4%8Daj%20za%20nov%20objekt%20Fakultete%20za%20strojni%C5%A1tvo%20UL/ Predhodniki in zacetki ljubljanske Filozofske fakul­tete. http://www.ff.uni-lj.si/oFakulteti/zgodovina _fakultete Predstavniki fakultete in univerze aktiviste podpirajo zgolj s figo v žepu, Dnevnik, 28. november 2011. https://www.dnevnik.si/1042491178 Sebastijan Ozmec: Konec K16. Mladina. https://www.mladina.si/94608/konec-k16/ Slovenska pomlad. http://www.slovenska-pomlad.si/1?id=103 Žiga Turk: Govor na podelitvi diplom Filozofske fa­kultete. Cas-opis. http://blog.zturk.com/2012/06/govor-na-podelitvi-diplom-filozofske.html Jožef Walland. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133473/ Zapisnik 11. seje Državnega zbora, 18. maj 1999. V: Državni zbor, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/eviden­ ca?mandat=II&type=sej&uid=84756FA­ 6E2112637C12567660020BB7C Zgodovina Akademije za glasbo. https://www.ag.uni-lj.si/akademija-za-glasbo/zgodovina-1 Zgodovina pedagoške fakultete. https://www.pef.uni-lj.si/zgodovina.html Fran Zwitter. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi887996/ Video zapisi Študentom je dovolj, Odmevi, RTV4, 22. novem­ber 2011, 23:50–35:32 min. https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/121663105. Boj za, Odmevi, RTV4, 23. november 2011, 00:26–07:22 min. https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/121746238. Za spremembe, Dnevnik, RTV4, 23. november 2011, 6:49–9:57 min. https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/121740836. Literatura Maja Avsenik: Knjigarna. Zbornik Filozofske fakul­tete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 526–529. Štefan Barbaric: Fran Petrč. 1906–1978. Slavisticna revija, 27 (1979), 2, 307–311. Matjaž Barbo: Slovenska muzikologija. Kratek prelet po zgodovini. Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete, 2019. Iztok Belehar: Pedagoška enota za šport. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: Filo­zofska fakulteta, 2000, 495–496. Martin Berishaj: Albanci v Sloveniji: razlicnost per­cepcij. Razprave in gradivo, 45(2004), 144–159. Klas Brenk: Oddelek za psihologijo. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 61–62. Alja Brglez, Matej Seljak: Rusija na Slovenskem. Ru­ski profesorji na Univerzi v Ljubljani v letih 1920–1945. Ljubljana: ICK, 2008. Alojz Cindric: Od imatrikulacije do promocije. Dok­torandi prof. Franceta Vebra na Oddelku za filozo­fijo Univerze v Ljubljani v luci arhivskega gradiva (1919–1945). Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete, 2015. Alojz Cindric: Študenti s Kranjske na dunajski uni­verzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza, 2009. Jože Ciperle, Tatjana Dekleva: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919. Ljubljana: Univerza, 2009. Jože Ciperle: Srednje šole in višji študiji na sloven­skem ozemlju do leta 1918. Kronika, 24 (1976), 3, 137–150. Dragotin Cvetko: V prostoru in casu. Spomini. Ljublja­na: Slovenska matica, 1995. Pavle Celik: Policija, demonstracije, oblast. Ljubljanski nemiri v zadnjih treh desetletjih. Ljubljana: Eno­tnost, 1994. Metka Dolenec: Savin Sever arhitekt. Ljubljana: Nuit, 2003. Darko Dolinar: France Kidric in ljubljanska univerza 1918–19. Kidricev zbornik. Maribor: Slavisticno društvo, 2002, 44–53. France Dolinar et al. [ur.], Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana: Nova revija, 2011. Filozofska fakulteta. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univer­ze kralja Aleksandra I., 1929, 285–292. Aleš Gabric: Reforma visokega šolstva 1954–1961 ali kako uniciti univerzo. Nova revija 13 (1994), 105–120. Aleš Gabric: Socialisticna kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953–1962. Ljubljana: Cankarje­va založba, 1995. Aleš Gabric: Odpušcanje profesorjev Univerze v Lju­bljani zaradi politicno-ideoloških razlogov. Objave 6 (2000), 12–32. Aleš Gabric: Ljubljanska univerza pod politicnimi pri­tiski jeseni 1943. Kronika 63 (2015), 2, 337–352. Aleš Gabric: Simeon Hesapciev – prvi lektor bol­garšcine na univerzi v Ljubljani. Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi. Ur. Žarko La­zarevic in Aleš Gabric. Ljubljana: Inštitut za no­vejšo zgodovino, 2016, 119–233. Kajetan Gantar: Zasilni pristanek. Ljubljana: Sloven­ska matica, 2011. Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam. Sloven­ski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarje­va založba, 1995. Bogo Grafenauer: Filozofska fakulteta. Petdeset let slo­venske univerze v Ljubljani. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969, 195–198. Bogo Grafenauer: Nekaj opomb k Zadnjemu srecanju s Tarasom Kermaunerjem. Glasnik Slovenske matice 14 (1991), 21–33. Nada Grošelj: Življenje, delo in bibliografija Milana Grošlja. Milan Grošelj. Izbrani spisi. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete, 2018, 7–31. Meta Grosman in Anton Janko: Oddelek za ger­manske jezike in književnosti. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL, 1999, 329–339. Walter Höflechner: Das Fach »Geschichte« an der Phi­losophischen resp. Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Graz. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 2015. Janez Höfler, Gašper Cerkovnik: Josip Mantuani: med umetnostno zgodovino in muzikologijo. Zbornik za umetnostno zgodovino 48 (2012), 167–175. Grega Hrib: Sodobna zgodovina študentskih gibanj v Sloveniji. Diplomsko delo. Mentor Božo Repe. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2017. Ivan Hribar: Moji spomini. Del 1. Ljubljana: [s.n.], 1928. Božidar Jezernik: Oddelek za etnologijo in kulturno an­tropologijo. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 175–176. Božidar Jezernik: Antropolog, ki je ljudem meril gla­ve. Niko Zupanic, njegovo delo, cas in prostor. Ur. Rajko Muršic in Mihaela Hudelja. Ljubljana: ZIFF, 2009, 23–73. Niko Jež: Oddelek za slavistiko. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1919–2009. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 399. Immanuel Kant: Spor fakultet. Vestnik Inštituta za marksisticne študije, 8 (1987), 1, 14–37. France Koblar: Moj obracun. Ljubljana: Slovenska matica, 1976. Jože Kokole: Bibliografija doktorskih disertacij univer­ze in drugih visokošolskih in znanstvenih ustanov v Ljubljani 1920–1968. Ljubljana: Univerza v Lju­bljani, 1969. Janko Kos: Ideologi in oporecniki. Spominjanja. Lju­bljana: ZZFF, Beletrina, 2015. Lev Kreft: Na svidenje v naslednji reformi! Pogledi: Humanistika in družboslovje v prostoru in casu. Ur. Dušan Necak. Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete, 2010. 19–41. Slavko Kremenšek: Med pedagoško-znanstvenimi enotami in Znanstvenim inštitutom. Raziskova­nje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Šumijev zbornik. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: ZIFF, 1999, 11–23. Slavko Kremenšek: Slovensko študentovsko gibanje 1919–1945. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Lea Kuhar: Zasedba Filozofske fakultete (23. november 2011–23. januar 2012). Diplomsko delo. Mentor Rastko Mocnik, somentor Primož Krašovec. Fi­lozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2014. Darja Kürner: Pedagoška enota za šport. Zbornik Fi­lozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul­tete, 2009, 539–540. Avgust Lešnik. Razvojna pot Oddelka za sociologijo. Petdeset let študija sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1960–2010). Ljubljana: Fi­lozofska fakulteta, 10–19. Milan Lovenjak: Osrednja humanisticna knjižnica. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filo­zofske fakultete, 2009, 530–536. Mateja Lutar: Znanstvena založba. Zbornik Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul­tete , 2009, 544–546. Barica Marentic Požarnik: Center za pedagoško izo­braževanje. Zbornik Filozofske fakultete v Ljublja­ni 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 263–264. Barica Marentic Požarnik: Center za pedagoško izo­braževanje. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 489–490. Vasilij Melik: Predhodniki in zacetki ljubljanske Fi­lozofske fakultete. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fa­kulteta, 1989, 9–15. Vasilij Melik: Razvoj Filozofske fakultete v Ljublja­ni. Porocilo o delu FF Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani v štud. letu 1979/80. Ljubljana: Filozof­ska fakulteta, 1981, 29–35. Lucijan Menaše: Beseda o avtorju in izboru. France­Mesesnel. Umetnost in kritika. Ljubljana: Državna založba, 1953, 5–14. Edvard Mihelcic: Pedagoška enota za telesno vzgo­jo. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 255. Bogomir Mihevc: Kljuc je v naših rokah. Študentska gibanja za univerzo in boljši študij. Ljubljana: Uni­verza, 2008. Metod Mikuž: Gradivo za zgodovino univerze v le­tih 1919–1945. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969, 53–92. Janez Mlinar: Balduin Saria (1893–1974). Ein deut­schsprachiger Sohn der Untersteiermark. Öster­reichische Historiker. Lebensläufe und Karrieren 1900–1945. Band III. Ur. Karel Hruza. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2019, 379–403. Vojeslav Molč: Iz knjige spominov. Ljubljana: Slo­venska matica, 1970. David Movrin: Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj in Fran Petre. Latinšcina in gršcina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni. Keria 15 (2013), 147–179. Rajko Nahtigal: Seminar za slovansko filologijo. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Ale­ksandra I., 1929, 338–353. Dušan Necak: Predgovor. V: Vasilij Melik et al. [ur.]: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani: 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 7. Dušan Necak: Prizadevanja za sodobno korišce­nje Knafljeve ustanove po letu 1961. Knafljeva ustanova na Dunaju 1676–2006. Ur. Vincenc Rajšp. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut – Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. 117–124. Dušan Necak: Slovenski izobraženci v koresponden­ci Fritza Valjavca (1935–1944). Slovenci v Evropi (o nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo. Ljubljana: Oddelek za zgodovino, 2002, 177–210. Dušan Necak, Rudi Rizman: Znanstvenoraziskoval­ni inštitut. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena za­ložba Filozofske fakultete, 2009, 548–558. Predrag Novakovic: Zgodovina arheologije na Uni­verzi v Ljubljani. Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana: Filozofska fa­kulteta, 2004, 11–118. Janez Orešnik: Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. Zbornik Filozofske fakultete Univer­ze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL, 2009, 407–408. Željko Oset: Zgodovina Slovenske akademije znano­sti in umetnosti. Prizadevanja za ustanovitev aka­demije, ustanovitev in njena prva leta. Ljubljana: SAZU, 2013. Željko Oset: Akademska kariera Nikolaja Fjodoro­vica Preobraženskega (1893–1970). Monitor ISH 17 (2015), 129–150. Jusuf Osmani: Arhivska gradja o agrarnoj reformi i ko­lonizaciji na Kosovu 1918–1941. Doktorska diser­tacija. Mentor Jože Žontar. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakul­teta, 1984. Cirila Peklaj et al.: Center za pedagoško izobraževa­nje. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Lju­bljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 517–523. Franc Perdih: Ana Mayer Kansky, die erste Promovi­erte an der slowenischen Universität. Frauen, die studieren, sind gefährlich. Ur. Petra Kramberger, Irena Samide, Tanja Žigon. Ljubljana: Znanstve­na založba Filozofske fakultete, 2018, 107–125. Melita Pivec-Stelč: Naše knjižnice. Glasnik muzej­skega društva za Slovenijo, 13 (1932), 1–4, 71–92. Vladimir Pogacnik: Filozofska fakulteta po sedem­desetih letih delovanja. Zbornik Filozofske fakulte­te v Ljubljani: 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989. 17–19. Vladimir Pogacnik: Oddelek za romanske jezike in književnosti. Zbornik 1919–1999. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 1999, 295–301. Breda Pogorelec: Oddelek za slovanske jezike in knji­ževnosti. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 225–244. (Z dopolnili Irene Novak Popov in Marka Stabeja). Janko Polec: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. V: Zgodovina slo­venske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljublja­na: Rektorat Univerze kralja Aleksandra I., 1929. Gregor Pompe (ur.): Slavnostni zbornik ob 100-letni­ci Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Francka Premk, Eva Premk Bogataj: Marja Boršnik. Prva dama slovenske slavistike. Kranj: Gorenjski muzej, 2015. Razprave FF : trideset let založniške dejavnosti Znan­stvenoraziskovalnega inštituta FF. Ljubljana: ZIFF, 2011. Božo Repe: Rdeca Slovenija. Tokovi in obrazi iz ob­dobja socializma. Ljubljana: Sophia, 2003. Andrea Romano: Gli statuti universitari: tradizione dei testi e valenze politiche. Atti del Convegno inter­nazionali di studi. Messina-Milazzo 13–18 aprile 2004. Bologna: Clueb, 2007. Helena Seražin: Nastanek in razvoj knjižnic FF v Ljubljani. Diplomska naloga. Mentor Jože Ur­banija. FIlozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996. Mitja Skubic: Romanistika. Ljubljana: ZIFF, 2010. Tone Smolej: »Kaj vecega poskusiti in postati«. Sloven­ski pisatelji dunajski študentje (1850–1926). Lju­bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU in Znanstve­na založba Filozofske fakultete, 2015. Anka Sollner Perdih: Zgodovina knjižnice Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko. Slove­nistika: pogledi na eno od ustanovnih strok Uni­verze v Ljubljani ob njeni 90-letnici. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 59–64. Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji (ljubljanska in mariborska oblast). Ljubljana: Oblastna zaloga šolskih knjig, 1928. Stalež šolstva in uciteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini 1934. Ljubljana: Ba­novinska zaloga šolskih knjig in ucil, 1934. Alenka Šauperl: Oddelek za bibliotekarstvo, infor­macijsko znanost in knjigarstvo. Zbornik Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani 1919–2009. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul­tete, 2009, 93–105. Stanko Šimenc: Spomin na profesorja – v navzkrižju stroke in politike. Štirideset let pozneje. Literar­novedno srecanje ob stoletnici rojstva prof. dr. An­tona Slodnjaka. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999, 75–80. Stanko Šimenc: Med politiko in stroko. Kranj: samo­založba, 2004. Nace Šumi: Oddelek za umetnostno zgodovino od 1919 do 1989. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadran­ka Šumi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 117–122. Nace Šumi: Znanstveni inštitut Filozofske fakulte­te. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, 257–261. Nace Šumi, Dušan Necak: Znanstveni inštitut Filo­zofske fakultete. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadran­ka Šumi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000, 479–486. Študentsko gibanje 1968–72. Ljubljana: Krt, 1982. Marko Uršic (ur.): Pozabljena generacija filozofov. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul­tete, 2016. Johann Weikhard Valvasor: Topografija Kranjske: 1678–79. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Sloven­ski akademiji znanosti in umetonsti, 2001. Tadej Vidmar: Damnatio memoriae ali Ozvaldova pedagogika v luc.i povojnih kritik. Sodobna peda­gogika 53 (2002), 18–39. Tadej Vidmar: Oddelek za pedagogiko in andrago­giko. Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Lju­bljani 1919–2009, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, 242–249. Rebeka Vidrih: Teorija umetnosti in umetnostne zgo­dovine v drugi polovici 20. stoletja. Klasicna tradi­cija in novo umetnostno zgodovinopisje. Doktorska disertacija. Mentor Tine Germ, somentor Lev Kreft. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2008. Tomo Virk: Vebrov ucenec. Ljubljana: LUD Litera­tura, 2014. Peter Vodopivec: Francoski inštitut v Ljubljani. Lju­bljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013. Peter Vodopivec: Knafljeva ustanova – v luci zgodo­vine in sedanjosti. Knafljeva ustanova na Dunaju 1676–2006. Ur. Vincenc Rajšp. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut – Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007, 31–41. Peter Vodopivec: Luka Knafelj in s.tipendisti njegove ustanove. Ljubljana: Kronika, 1971. Peter Vodopivec: O življenju in delu prof. dr. Frana Zwittra. Zwittrov zbornik. Ur. Peter Štih. Ljublja­na: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2008, 7–18. Ignacij Voje: Utrinki iz spominov na prof. Metoda Mikuža. Mikužev zbornik. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999, 401–408. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. V Ljubljani, Rektorat Univerze kralja Aleksandra I., 1929. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Porocilo ob 15-letnici obstoja. Ljubljana: ZIFF, 1994. Fran Zwitter: Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. Ur. Roman Modic. Ljubljana: Univerza, 1969, 13–51. Tanja Žigon: Melitta Pivec-Stelč, die erste Slowenin mit zwei Doktortiteln. Frauen, die studieren, sind gefährlich. Ur. Petra Kramberger, Irena Samide, Tanja Žigon. Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete, 2018, 131–170. Egon Žižmond: Politika deviznega tecaja v Jugosla­viji. Teorija in praksa, 8–9 (1991), 966–975. Martin Žnideršic: Osrednja humanisticna knjižnica. Zbornik 1919–1999. Ur. Jadranka Šumi. Ljublja­na: Filozofska fakulteta, 2000, str. 491–494. Immanuel Kant je v 18. stoletju filozofsko fakulteto postavil kot izpraševalko vesti preostalim temeljnim študijskim smerem na univerzah razsvetljenstva: teologiji, pravu in medicini. Vsaka izmed naštetih smeri temelji na filozofiji, ki oblikuje njihova teoret­ska stališca in moralo. Tudi na Slovenskem so bile humanisticne študije osnova, na kateri so se gradili temelji visokega šolstva – zacenši z jezuitskim kole­gijem, na katerem so se leta 1704 zacela tri leta tra­jajoca predavanja iz logike, fizike, metafizike in ma­tematike, kakor je bila navada na drugih filozofskih fakultetah. Po razpustitvi jezuitskega reda v habs­burški monarhiji leta 1773 je njihove šole prevzela država. Gre za t. i. obdobje semiuniverze z imenom Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani, ki pa je bilo le desetletje pozneje za nekaj let prekinjeno. V casu francoske nadvlade, ko so del slovenskega ozemlja zajele novoustanovljene Ilirske province, so bile v Ljubljani ustanovljene »centralne šole«, kjer pa fi­lozofija kot samostojna smer ni obstajala. Je pa bil po letu 1813 in propadu Ilirskih provinc obnovljen licej. Ta je omogocal absolventom filozofije prehod na druge univerze. Licej je bil po marcni revoluciji leta 1848 skoraj v celoti ukinjen, ostalo je le še bo­goslovje. Zato se je zacel boj za slovensko univerzo, ki je dobil zagon leta 1898, a se je težnja uresnicila šele po propadu habsburške monarhije in nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tedaj se je formirala Vseuciliška komisija, ki je zacela priprav­ljati vse za oblikovanje prve slovenske univerze. 23. julija 1919 je bila ta tudi uradno ustanovljena, že jeseni pa so se zacela prva predavanja. Akademsko leto 1919/20 se je na ljubljanski uni­verzi zacelo s predavanjem Frana Ramovša, ki je bil eden od prvih štirih rednih profesorjev Filozofske fakultete, tedaj razdeljene na humanisticni in re­alisticni del. Do sredine dvajsetih let so kadrovsko zasedli še 13 humanisticnih kateder. Razvoj fakul­tete se je ustavil z zacetkom druge svetovne vojne, ko je italijanski okupator zacel uvajati predavanja iz italijanske zgodovine in književnosti. Fakulteta se je poleti 1941 preselila v nove prostore Univerzitetne knjižnice, tri leta pozneje pa je bilo v požaru uniceno knjižno in seminarsko gradivo. Leta 1944 je bil ubit dekan Fran Šturm, Anton Ocvirk, vodja univerzi­tetnega OF, pa je bil poslan v Dachau. Poleti 1945 je nova oblast odpustila ali upokojila nekatere pro­fesorje, najusodnejši politicni poseg pa je fakulteta doživela v petdesetih letih, ko jo je upravljal Fakul­tetni svet, sestavljen vecinoma iz zunanjih clanov, ki je presojal tudi o reelekciji predavateljev. V tem casu so bili odpušceni nekateri asistenti, po objavi svoje monografije Geschichte der slowenischen Literatur pa je zaradi politicnih pritiskov fakulteto moral zapustiti tudi prof. Anton Slodnjak. Leta 1961 se je fakulteta preselila v nove prostore na Aškercevi cesti, ki so jo desetletje zatem prvic za­sedli študenti. V obdobju, ki je sledilo študentskim uporom, je bila fakulteta podvržena dvema veliki­ma reformama. Prva je bila namenjena prilagoditvi novemu samoupravnemu sistemu, po kateri je tudi fakulteta postala TOZD, medtem ko je bila druga del Zakona o usmerjenem izobraževanju, zaradi katerega so se spremenili študijski programi. Pred koncem desetletja se je fakulteta in njeni akter­ji vpela tudi v proces demokratizacije, hkrati pa so študenti leta 1989 ponovno zasedli fakulteto, kar je bila predvsem podpora stavkajocemu pedagoškemu kadru. V devetdesetih letih sta sledila prilagajanje novemu družbenemu sistemu in zlasti reševanje fi­nancne in prostorske stiske, ki pa se ju ni rešila do danes. Oba problema je poglabljalo uvajanje novih potrebnih študijskih smeri, kot so bibliotekarstvo, afriške in azijske študije, prevajalstvo in druge. Poleg tega se je vztrajno vecalo število vpisanih študentov. V študijskem letu 2001/2002 je število vpisanih pre­seglo 6500. To pa je bil tudi zacetek priprav na uved­bo bolonjskega študija, ki se je na prvi stopnji zacel izvajati v študijskem letu 2006/2007. Konec prve­ga desetletja novega tisocletja je fakulteta docakala v globoki financni stiski, kar se je kazalo v krcenju financiranja. Kot derivat splošnih družbenih trenj je bila tedaj fakulteta še tretjic zasedena. Kljub temu tudi po zakljucku recesije fakulteta ni prejemala fi­nanciranja za redno študijsko dejavnost. Pri lajšanju težav si je pomagala s prihodki iz pro­jektnih sredstev. Že ob koncu sedemdesetih let je bil ustanovljen Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, ki vodi eno izmed najvecjih raziskovalnih skupin v Sloveniji. Tudi sicer je bilo v tem casu ustanovljenih še nekaj drugih centrov: Center za slovenšcino kot drugi in tuji jezik, v zacetku osemdesetih let pa še Center za pedagoško usposabljanje in Center za štu­dij ob delu, ki pa je kmalu prenehal z delovanjem. Ta del študija se je nato spremenil v današnji izredni študij. Fakulteta ima drugo najvecjo knjižnico v Slo­veniji, Osrednjo humanisticno knjižnico, ki še vedno deluje po specializiranih podrocjih. In the 18th century, for Immanuel Kant the faculty of philosophy had the role of stirring the consciences of the other three fundamental faculties of the univer­sity of the Enlightenment: theology, law and medi­cine. Each of them is founded on philosophy, which shapes their theoretical and moral premises. In Slo­venia too, the humanities formed the basis of high­er education, initially in the Jesuit College which in 1704 began to run a three-year course in logic, phys­ics, metaphysics and mathematics, as was common also at faculties of philosophy elsewhere. After the dissolution of the Jesuit order in the Habsburg Mon­archy in 1773, Jesuit schools were taken over by the state. This was the period of a semi-university called K. K. Lyceum zu Laibach, which lasted no more than a decade. At the time of French hegemony, when part of the Slovene ethnic territory was incorporated into the lllyrian provinces, the Écoles centrales were founded in Ljubljana, in which, however, philosophy was not offered as an autonomous course of stud­ies. After 1813, when the French Illyrian provinces ceased to exist, the lyceum reopened. After finishing the course at the lyceum, the students of philosophy could continue their studies at other universities. Af­ter the March Revolution in 1848, the courses at the lyceum were abolished with the exception of theolo­gy. Unsurprisingly, the struggle for the creation of a Slovene university began, which became particularly strong in 1898, although the project was only realized after the collapse of the Habsburg Monarchy and the establishment of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. A committee was founded which began to pave the way for the creation of the first Slovene uni­versity officially founded on 23 July 1919. The first courses started in the autumn. The academic year 1919/20 opened with a lec­ture by Fran Ramovš, who was one of first four full professors of the Faculty of Arts, which consisted of a humanities and a sciences sections. By mid-20s, another thirteen chairs were appointed. The devel­opment of the Faculty came to a halt at the begin­ning of World War II, when the Italians, who oc­cupied central Slovenia, began to introduce lectures in Italian history and literature. In the summer of 1941, the Faculty moved into the newly built Uni­versity library, where three years later a number of books and materials related to the Faculty of Arts were destroyed in a fire. In 1944, Fran Šturm, dean of the Faculty, was killed, and Anton Ocvirk, who led the Liberation Front university committee, was sent to Dachau. In the summer of 1945, under the new regime, some professors were sacked or forced to retire. Further political interventions took place in the 1950s when the Faculty was managed by a council consisting mainly of external members, which took decisions about the reappointment of the teachers. In that period some assistants were sacked and Professor Anton Slodnjak had to leave due to political pressure after the publication of his volume Geschichte der slowenischen Literatur. In 1961 the Faculty moved into its new prem­ises in Aškerceva Road, which ten years later were occupied by the students for the first time. In the period following the students’ rebellions the Faculty underwent two major reforms. The first one sought to adapt its functioning in the spirit of self-man­agement so that it became a Basic Organization of Associated Labour just like any other institution or enterprise in the country. The second reform was consistent with the Career-Oriented Education Act and implied changes in the study programmes. In the second half of the 1980s, the Faculty and its agents became involved in the process of democratization, while the students occupied it again in 1989 to show their support for the teaching staff who had gone on strike. In the 1990s, the Faculty began the process of adapting to the new social system and also had to deal with financial problems and with a lack of space, both of which still continue to be formidable chal­lenges. Insufficient financial and spatial resources be­came even more of a problem after the introduction of new courses and/or departments such as Library Science, African and Asian Studies, and Translation Studies. The number of students constantly rose as well; in the academic year 2001/02 there were over 6,500. In those years the preparations necessary for the introduction of Bologna programmes were un­derway and new undergraduate courses began to be offered in the academic year 2006/07. At the close of the 2010s, the financial crisis was acutely felt as funding diminished. In a reflection of general social dissatisfaction, the Faculty was occupied by students for the third time in its history. In time the economic recession passed, but the Faculty still did not receive sufficient financing to fund its regular activities. A partial solution was found in the funds ob­tained through various projects. Already in the late 1970s, the Research Institute of the Faculty of Arts was established with which one of the largest bodies of researchers in Slovenia is now associated. Some other centres were founded at the Faculty as well: first the Centre for Slovene as a Second and Foreign language and later, at the beginning of the 1980s, the Centre for Pedagogical Education as well as the Work and Study Centre, which however was soon closed down. The Work and Study Programme has evolved into a Part-Time Study Programme, which continues to be offered. The Faculty of Arts has a Central Humanities Library, which is the second largest library in the country and is organized by subject area. 93 Dogajanje v vhodni avli v casu zasedbe Filozofske fakultete med 26. majem in 2. junijem 1971. Avtor: Nace Bizilj. Vir: MNZS. Dogajanjem pred vhodom v casu zasedbe Filozofske fakultete med 26. majem in 2. junijem 1971. Avtor: Marjan Ciglic. Vir: MNZS. 95 Jaša Zlobec in Branko Gradišnik v casu zasedbe Filozofske fakultete 26. maja 1971. Avtor: Tone Stojko. Vir: MNZS. 96 1 Sedemdeseta leta – nova ustava, nova struktura Dekan Dragotin Cvetko (1970–1974). Avtor: Jože Gal. Vir: Wikipedia. Dekan Janez Stanonik (1974–1976). Vir: Arhiv Oddelka za germanistiko in književnosti. Vpis na Filozofsko fakulteto. Avtor: Miško Kranjec, september 1977. Vir: MNZS. Protest univerzitetnih predavateljev 9. novembra 1976 je bil zgolj ena v nizu javnih manifestacij v podporo dvojezicnosti na avstrijskem Koroškem tistega leta. Na fotografiji je prizor z ene od manifestacij v Rožni dolini jeseni 1976. Avtor: Tone Stojko. Vir: MNZS. Študenti zgodovine med predavanjem Frana Zwittra leta 1969. Vir: Arhiv Univerze v Ljubljani. Ana Krajnc, nekdanja prodekanja in utemeljiteljica andragogike in izobraže­vanja odraslih na Filozofski fakulteti, na slovesnosti ob 70-letnici; 30. september 2008. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Barica Marentic Požarnik, nekdanja prodekanja in ena izmed pobudnic ustanovitve Centra za pedagoško izo­braževanje, na prireditvi Jubilanti oddel­ka za pedagogiko in andragogiko; 30. november 2010. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Dekan Matjaž Kmecl (1977–1979). Avtor: Miran Hladnik. Vir: Wikipedia. Dekan Vasilij Melik (1974–1977). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv Oddelka za zgodovino. 2 Osemdeseta leta – desetletje oteženega poslovanja in družbenih sprememb Dekan Janko Pleterski (1979–1981). Vir: Arhiv Oddelka za zgodovino. V predavalnici Filozofske fakultete. Avtor: Svetozar Busic, marec 1980. Vir: MNZS. Dekan Mirko Jurak (1981–1983). Vir: Arhiv Oddelka za germanistiko in književnosti. Študenti pri vajah iz obce psihologije leta 1969. Avtor: Sašo Bernardi. Vir: Arhiv Univerze v Ljubljani. Med prvimi racunalniki na fakulteti je bil tudi racunalnik Kopa 1000, ki je bil sestavljen na podlagi IBM-tehnologije v delovni enoti Kopa iz Slovenj Gradca leta 1979. Na fotografiji iz leta 1984. Avtor: Miško Kranjec. Vir: MNZS. Dan kulture 22. aprila 1981. Avtor: Janez Pukšic. Vir: MNZS. Protestni noti študentov, ki so se udeležili IX. Filozofijade v Brezovici na Kosovu. Vir: Iztok Aberšek. Represijada. V: Tribuna, 11. april 1985, 4. Dekan Nace Šumi (1983–1987). Vir: Arhiv Oddelka za umetnostno zgodovino. Dekan Dušan Necak (1987–1989). Vir: Arhiv Univerze v Ljubljani. Clanek v beograjski Politiki z naslovom »Bojkot pouka SLO in DS na Filozofski fakulteti«. Vir: S. P. Bojkot nastave ONO i DSZ na Filozofskom fakul­tetu. V: Politika, 14. april 1988, 8. Izjava delavcev Filozofske fakultete, sprejeta na izrednem zboru delavcev 22. maja 1989. Vir: Tribuna, 5. junij 1989, 10. Vhod v Filozofsko fakulteto med splošno stavko predavateljev, ki so jo z bojkotom predavanj podprli tudi študenti; 11. maj 1989. Avtor: Nace Bizilj. Vir: MNZS. Filozofska fakulteta med splošno stavko predavateljev, ki so jo z bojkotom predavanj podprli tudi študenti; 29. maj 1989. Avtor: Tone Stojko. Vir: MNZS. Stavkovne zahteve predavateljev; 29. maj 1989. Avtor: Tone Stojko. Vir: MNZS. Denar, sveta vladar – financne težave kot stalnica Filozofske fakultete 128 Ob prelomu desetletja in še celotna osemdeseta leta se je morala fakulteta soocati s financnimi težavami, ki so bile posledica splošne ekonomske krize v Jugoslaviji in svetu. Med njimi so bile kriza pomankanja bencina, ko so se vile vrste pred bencinskimi crpalkami, devizna kriza, inflacija in druge. Pred bencinsko crpalko v Medvodah; 12. junij 1982. Avtor: Marjan Ciglic. Vir: MNZS. 129 130 Protestna nota Pedagoško-znanstvenega sveta pod vodstvom Mirka Juraka glede omejevanja nakupov literature iz tujine; 26. junij 1983. Vir: Nova revija, julij 1987, 2003–2004. 132 3 Devetdeseta leta – vstop v novo dobo? Dekan Mirko Pak (1989–1990). Vir: Arhiv Oddelka za geografijo. Dekan Leon Zorman (1990–1991) ob svoji 90-letnici. Vir: Arhiv Oddelka za psihologijo. Notranje dvorišce Filozofske fakultete; september 1975. Vir: MNZS. Pismo Primoža Simonitija Univerzitetnemu svetu, v katerem ga poziva k ukinitvi moratorija na vse spremembe glede študija na univerzi. Vir: Priloga k Zapisniku 3. seje FS FF, 7. marec 1991. Dekan Marko Kerševan (1991–1993). Vir: Arhiv ZIFF. Dekan Frane Jerman (1993–1997). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv Oddelka za zgodovino. Poletna šola v Bovcu leta 2019 beleži že 26 let uspešnega delovanja. Vir: Arhiv FF. Odkritje spominskih plošc dekanom leta 2001. Vir: Arhiv ZIFF. Obisk princese Sajako na Filozofski fakulteti, 9. oktober 2000. Od leve proti desni: dekan Ludvik Horvat, prodekan Andrej Bekeš, princesa Sajako in rektor Univerze v Ljubljani Jože Mencinger. Vir: Arhiv ZIFF. Dekan Ludvik Horvat (1997–2001). Vir: Arhiv Oddelka za psihologijo. 4 Novo tisocletje – bolonja pred vrati Filozofska fakulteta na prehodu v novo tisocletje. Vir: Arhiv FF. Delo v fonolaboratoriju Oddelka za prevajalstvo in tolmacenje v zacetku novega tisocletja. Vir: Arhiv FF. Dekanja Neva Šlibar (2002–2003). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Dekan Božidar Jezernik (2003–2007). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Dekan Valentin Bucik (2007–2011). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Modra soba v 5. nadstropju, namenjena sejam fakultetnih organov, simpozijem in slavnostnim dogodkom. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. 5 Desetletje do stotice – iz krize v …? Udeleženci 18. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 1982. Vir: Arhiv Centra za slovenšcino kot drugi in tuji jezik Dekan Andrej Cerne (2011–2013). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Miran Hladnik in Miha Kordiš med soocenjem v predavalnici; 28. november 2011. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Pogovor rektorja Staneta Pejovnika in prodekana Toneta Smoleja z Miho Kordišem in ostalimi pripadniki gibanja Mi smo univerza; 23. november 2011. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Protestniki pred vhodom v Filozofsko fakulteto; 17. januar 2012. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Dekanja Branka Kalenic Ramšak (2014–2017). Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Slavoj Žižek in Mladen Dolar na znanstvenem kolokviju What Emancipation? Marx's Futures (Kakšna emancipacija? Marxove prihodnosti) na Filozofski fakulteti 17. 5. 2013. Kolokvij je bil organiziran v okviru raziskovalnega programa Filozofske raziskave, ki ga je na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete vodil raziskovalec Slavoj Žižek. Delavnica Ženske in povojne tranzicije: Politika ERC projekta EIRENE pod vodstvom Marte Verginella; 10. oktober 2018. Od leve: Polona Kaplar, Brigitta Bader-Zaar, Dagmar Wernitznig, Matthew Stibbe, Elda Guerra, Chiara Bonfiglioli, Julie V. Gottlieb, Glenda Sluga, Marta Verginella, Tullia Catalan, Mateja Jeraj, Irena Selišnik, Andrea Feldman, Ivan Kosnica, Ana Cergol Paradiž, Matteo Perissinotto, Urška Strle, Gorazd Bajc, Petra Testen Koren. Vir: Arhiv EIRENE. Dekan Roman Kuhar (2017–) med odprtjem razstave Mejni kamni, bodeca žica, stražni stolpi in minska polja: življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945; 7. november 2018. Od leve: Roman Kuhar, Kornelija Ajlec, Alenka Cedilnik, Božo Repe in Maja Vehar. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. V iskanju prostora 173 Idejna zasnova Savina Severja za izgradnjo druge stavbe Filozofske fakultete iz leta 1971. Vir: Savin Sever, Metka Dolenc, Aleš Vodopivec. Savin Sever arhitekt. Ljubljana: Nuit, 2013, 111. 174 175 Dolgoletna vodja prostorske komisije Breda Pogorelec decembra 1973. Avtor: Marjan Ciglic. Arhiv: MNZS. Stavba Filozofske fakultete decembra 1987, ko še ni bila vidna nadgradnja na jugovzhodni terasi. Avtor: Marjan Dobovšek. Vir: MNZS. 177 178 Stavba na Zavetiški 5, kjer zdaj domujeta Oddelek za arheologijo in Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. 179 180 Notranje dvorišce Filozofske fakultete po preureditvi. Vir: Arhiv ZIFF. Ob odprtju prikljucka »na Rimski« k osrednji stavbi Filozofske fakultete. Od leve proti desni: županja Ljubljane Viktorija Potocnik, rektor Univerze v Ljubljani Jože Mencinger, prodekanja Neva Šlibar, Dragi Stefanija, prodekan Andrej Bekeš, Dušan Necak, tajnica fakultete Darja Pristavec, Jadranka Šumi. Vir: Arhiv ZIFF. 182 Oznacevalna tabla na Filozofski fakulteti leta 1999. Vir: Arhiv FF. 183 184 185 186 Stavba Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo med izgradnjo leta 1947. Avtor: Vlastja Simoncic. Vir: MNZS. 187 188 Barbara Šatej BREZ NJIH NE GRE 189 ZIFF je svojo 40-letnico delovanja obeležil marca 2019 v Cankarjevem domu. Vir: Arhiv ZIFF. ZIFF že vec let uspešno sodeluje tudi pri vseevropskem projektu Evropska noc razisko­valcev z naslovom Humanistika, to si ti! Primer plakata na Celovški cesti v Ljubljani, ki je mimoidoce vabil na Noc raziskovalcev 2009. Vir: Arhiv ZIFF. Sejem akadmeske knjige Liber.ac. Avtor: Borut Krajnc. Primer programa seminarja za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe iz leta 1982. Štafetni tek po stopnicah kot primer dobre prakse skupnega druženja med študenti in zaposlenimi na FF, februar 2016. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Vsa dela iz Hribarjeve zapušcine nosijo njegov lastnorocni podpis. Eden od primerkov monografije s Hribarjevim podpisom, ki ga hrani knjižnica Oddelka za zgodovino. Primer rocno narejenega kataložnega listka Selitev knjižnicnega fonda Filozofske fakultete v novo stavbo, Ljubljana, 8. junij 1961. Avtor: Miloš Švabic. Vir: MNZS. Knjižnica Oddelka za slavistiko v novih prostorih Filozofske fakultete na Aškercevi. Vir: Arhiv Univerze v Ljubljani. Bibliotekarji Filozofske fakultete na strokovni ekskurziji v Celovcu leta 2003. Tretja z leve v prvi vrsti strokovna vodja ZIFF Jadranka Šumi, peta z leve v prvi vrsti pa Alenka Logar Pleško, prva strokovna vodja OHK. Avtor: Matjaž Rebolj. Vir: Arhiv FF. Skladišce v Novih Jaršah pri Domžalah v velikosti 2.000 m2, kamor so zacele knjižnice z decembrom 2018 seliti del gradiva iz svojih fondov. Avtorica: Mihaela Hudelja. Viktor Zalar (1882–1940), prvi tajnik Filozofske fakultete (Vir: Wikipedija). Študentski referat v novi stavbi Filozofske fakultete na Aškercevi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vir: Arhiv Univerze v Ljubljani. 24. septembra 2019 je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma potekala osrednja slovesnost ob stoletnici Filozofske fakultete. Foto: STA. Slavnostna akademija ob stoletnici Filozofske fakultete. Foto: STA. Viri in literatura Povzetek Summary Imensko kazalo A Aberšek, Iztok 117–118 Adam, Frane 88, 95 Ajlec, Kornelija 91, 171 Albrecht, Ivan 37 Albreht, Fran 209–210 Alexander, Pompili 11 Andeški, Bertold 44 Andric, Greta 71 Anžur, Tea 8 Ariosto, Ludovico 43 Aristotel 21, 60 Avsenik, Maja 195 B Bader-Zaar, Birgitta 170 Baerent, Henrik 59 Bajc, Gorazd 170 Bajec, Anton 71, 75, 81 Balant, Jožef 23 Balantic, France 75 Baraga, Friderik 17 Barbaric, Štefan 71, 76, 201 Barbo, Matjaž 85 Bartol, Darinka 192 Bartol, Vladimir 39, 50 Bedina, Katarina 139 Bekeš, Andrej 143–144, 181 Belehar, Iztok 198 Belic, Aleksander 38, 43 Benko, Vlado 97 Bencina, Marjana 208 Bergant, Milica 81, 87 Berishaj, Martin 119 Bernardi, Sašo 114 Bernik, France 71, 73–74 Bercic, Branko 111 Bezlaj, France 78, 81–82 Bizilj, Nace 94 Bleiweis, Janez 37 Boccaccio, Giovanni 12 Bogataj Gradišnik, Katarina 85 Bogataj, Janez 107 Bohinec, Valter 51 Bohoric, Adam 20 Bolha, Eva 165 Bonfiglioli, Chiara 170 Boršnik, Marja 51, 65, 68, 71, 75, 81 Bourget, Paula 73 Bradac, Fran 44–45, 47, 60, 63–65 Bregant, Tatjana 192 Brenk, Klas 80, 213 Breznik, Anton 26 Brglez, Alja 43 Bubnov, Nikolaj 43, 44, 47 Bucik, Valentin 111, 151, 154–157, 159 Budala, Andrej 43 Buh, Mart D. 156 Burian, Vaclav 43 Busic, Svetozar 108 Bucar, Vasja 152 C Calvi, Bortolomeo 57–58 Cankar, Ivan 75, 83 Cankar, Izidor 39–41, 47, 52, 57, 115, 200 Catalan, Tullia 170 Cedilnik, Alenka 171 Cergol Paradiž, Ana 170 Cerkovnik, Gašper 41 Chaban-Delmas, Jacques 85, 95 Chmelára, Vilem 70 Churchill, Winston 5 Chytil, Karel 52 Ciglic, Marjan 94, 129, 176 Cigoj-Leben, Breda 73–74 Cindric, Alojz 17–18, 50 Ciperle, Jože 21, 23-24 Ciril, sv. (apostol) 34 Copeland, Fanny Susan 44, 57 Cvetko, Dragotin 51, 83, 85, 88, 95, 97–98, 124 Czerny, Simona 8 C Corovic, Vladimir 39 C Cakarmiš, Branko 124 Ceboklija, Andrej 37 Celik, Pavle 93 Cerne, Andrej 156–157, 159, 160, 162, 164, 186 Cok, Lucija 184 Cop, Bojan 80, 84 Cremošnik, Gregor 65, 67, 70, 72 D Dante, Alighieri 12, 43, 58 Da Vinci, Leonardo 52 Debenjak, Božidar 83, 95, 126 Debevec, Josip 26, 38 Dekleva, Milan 88–89 Dekleva, Tatjana 8, 33, 62 Descartes, René 51 Detela, Fran 17 Detela, Jure 89 Dmitrievski Sergej, Vasiljevic 63 Dobrota, Rajko 210 Dolar, Mladen 89, 95, 167 Dolar-Mantuani, Ljudmila 63 Dolenc, Maja 113, 210 Dolenc, Metka 174, 184 Dolinar, Darko 39 Dolinar, France 22 Dolinar, Tomaž 17 Dolnicar, Janez Gregor 20 Drechsler Vodnik, Branko 43 Drozdek Šinko, Sonja 169 Drünner, Otto 59, 64 Dular, Anja 76 Duprč Theseider, Eugenio 57–59 Dvorak, Max 39, 41, 52 F Fajdiga, Milena 71 Fajfar, Simona 121–122 Feldman, Andrea 170 Ferdinand II. Habsburški 19 Ferenc, Tone 62 Franc Jožef I. 14 G Gaber, Slavko 184 Gabric, Aleš 59, 62–63, 65, 72–76 Gal, Jože 98 Galilei, Galileo 14 Gams, Ivan 83 Gantar, Kajetan 38, 60, 81, 117, 119, 144 Gavazzi, Artur 41–42, 47 Germ, Martin 156–157, 165, 168 Geršak, Teodor 133 Gestrin, Ferdo 80, 86, 99 Giotto di Bondone 52 Glazer, Janko 37 Glušic, Helga 107 Godeša, Bojan 61–63 Goethe, Johan Wolfgang 54, 76 Gogala, Stanko 50–51, 66, 72, 80 Gollmaier, Matija 17 Golob, Nataša 139, 166 Goricar, Jože 85 Gorjanc, Vojko 157, 159, 192 Gosar, Anton 142, 144 Gottlieb, Julie V. 170 Govekar, Fran 17 Grad, Anton 80, 84 Gradišar, Boštjan 142 Gradišnik, Branko 89, 96 Grafenauer, Bogo 65, 67, 70, 75–76, 78, 95, 99, 101 Grafenauer, Ivan 26, 39 Grazioli, Emilio 57 Gregorcic, Simon 59 Grosman, Meta 106, 142 Grošelj, Milan 51–53, 63, 65, 70, 72, 81 Grošelj, Nada 52 Gspan, Alfonz 71 Guerra, Elda 170 Gulic, Priscila 208 Guštin, Mitja 135 H Hadži, Jovan 39, 70 Hauptmann, Ljudmil 28, 39–40, 44, 47 Hazard, Paul 51 Herberstein, Karel Janez 23 Hesapciev, Simeon 65 Hessenski, Filip 19 Hille, Franz 59 Hinterlechner, Karel 39 Hitler, Adolf 63 Hladnik, Miran 76, 104, 161–162 Hofmann, Gert 85 Holmqvist, Lena 106 Holzhausen, Adolf 39 Horacij 52 Horvat, Ludvik 119–120, 123, 126, 143–145, 147, 149–150, 180 Horvat, Marjan 164 Hrib, Grega 160, 162–163 Hribar, Ivan 199-200 Hribar, Tanja 210 Hruza, Karel 44 Hudelja, Mihaela 54, 207 Hus, Jan 14 Höflechner, Walter 63 Höfler, Janez 41, 133, 135 Humboldt, Wilhelm von 11 I Iglic, Aleš 20, 23 Ilc, Gašper 171 Ilešic, Svetozar 51, 58, 62, 63, 67, 72–73, 83 Irnerij (pravnik) 12 Ismajli, Rexhep 119 Ivelja, Ranka 169 J Jagic, Vatroslav 34, 41 Jakic, Roman 124, 133 Jakopin, Franc 71, 111 Jan, Rado 85 Janežic, Emilija 38 Janežic, Stanko 26 Janko, Anton 106, 137 Janša, Janez 122 Jarc, Matjaž 150, 152, 210 Jenko, Simon 17 Jeraj, Mateja 170 Jerman, Frane 83, 102, 138–139, 142, 144, 192 Jesenko, Franc 28, 39 Jesih, Milan 85, 89, 95 Jezernik, Božidar 54, 80, 151–152, 154, 183–185 Jež, Niko 153–154, 185 Jožef II. Habsburško-Lotarinški 23 Jug, Klement 38, 50 Jurak, Mirko 107, 110, 113, 130–131 Justinijan I. 12 Juvancic, Friderik 43 Južnic, Stane 101 K Kalenic Ramšak, Branka 165–166, 168–169, 171, 188 Kanduc, Urška 93 Kant, Immanuel 11–12, 221 Kaplar, Polona 170 Kardelj, Edvard 75, 106, 109 Karel II. Avstrijski 19 Kastelic, Jože 75 Kastelic, Miha 17 Kavcic, Stane 88, 93 Kelemina, Jakob 38–40, 47, 62, 64, 70, 72 Kermauner, Taras 75–76 Kernbauer, Alois 8 Kerševan, Marko 113, 137–138 Kidric, France 26, 28, 39, 41–43, 47, 52, 54, 59, 62, 64, 69, 202, 208 Kimovec, France 73–76 Klemenc, Josip 65, 83 Klemen VIII. (papež) 19 Klemencic, Matej 55 Klemencic, Vladimir 83 Klinar, Peter 97 Kmecl, Matjaž 103–105, 129 Knafelj, Luka 17 Koblar, France 17, 37 Kocijan, Gregor 76 Kocijancic, Andreja 184–185, 188 Kocijancic Pokorn, Nika 184 Kociper, Janez Evangelist 37 Kokole, Jože 50 Kokole, Vladimir 73 Kolar, Ivan 33–34, 37 Kolaric, Rudolf 27, 34, 70–71 Koman-Perenic, Lidija 117, 136, 210 Kopernik, Nikolaj 14 Kopitar, Jernej 17, 33 Kordiš, Miha 160–162, 164 Korošec, Josip 65, 72, 83 Korošec, Viktorja 80 Koruza, Jože 191 Kos, France 17, 55 Kos, Janko 83, 88, 144 Kos, Milko 44, 46, 52, 62, 65, 69, 80, 202 Kosnica, Ivan 170 Kosovel, Srecko 43 Kovac, Aleksandra K. 162 Kozak, Ferdo 63 Kozak, Krištof Jacek 139 Košak, Silvin 120 Kraigher, Alojz 26, 74 Kraigher, Boris 73–74 Kraigher, Sergej 99 Krajnc, Ana 103–105, 192 Krajnc, Borut 196 Kralj, Alojz 180 Kramberger, Petra 38, 50 Kranjec, Marko 14 Kranjec, Miško 114 Kranjcec, Renata 150, 152, 210 Krašovec, Primož 163 Kreft, Bratko 71 Kreft, Lev 11 Krek, Gregor 200 Krek, Miha 37 Kremenšek, Vekoslav (Slavko) 52, 80, 144, 191–192, 194 Kristan, Pavle 95 Kuhar, Lea 163–164 Kuhar, Roman 5, 171 Kukovec, Vekoslav 39 Kucan, Milan 153 Kušar, Valentin 26 Kušcar, Ivan 76 Kürner, Darja 198 L Lacroix, Jean 57, 64–65 Lah, Irena 122 Lazarevic, Žarko 65 Leban, Vladimir 83 Leben, Sabina 168 Leben, Stanko 50, 55, 57, 62, 80 Lehr-Splawinski, Tadeusz 54 Leibniz, Gottfried Wilhelm 51 Leskov, Nikolaj Semjonovic 63 Leskovar, Leopold 120 Levstik, Fran 37 Lešnik, Avgust 85, 166 Lieben, Adolf 39 Linhart, Anton Tomaž 23 Lipovšek, Marjan 85 Locke, John 39 Logar, Cene 51, 55, 61, 64–65, 66 Logar, Tine 27, 81–82 Logar Pleško, Alenka 205, 208 Lovenjak, Milan 206, 208 Ludvik, Dušan 70, 81 Luick, Karel 64 Lukács, György 76 Lunjak, Ivan 36, 38, 47, 52 M Majaron, Danilo 26 Majer, Boris 83 Mayer Kansky, Ana 50 Maksimilijan (nadvojvoda) 19 Malacic, Alenka 135 Mantuani, Josip 41 Marentic Požarnik, Barica 103–104, 110, 113, 196 Marincic Ožbalt, Irma 202 Marvin, Tatjana 168 Mathiez, Albert 15, 51 Matic, Tomo 43 Mayer, Ana 50 Mažgon, Jasna 171 Medved, Jakob 83 Mehle, Ana 200 Meillet, Antoine 52 Meinong, Alexius 39, 200 Melik, Anton 14, 15, 17, 44, 46, 62, 69, 83 Melik, Vasilij 14, 17, 19–21, 23–24, 26, 28, 44, 75, 80, 83, 100–101, 104, 119, 212 Melville, Herman 70 Menaše, Luc (Lucijan) 52, 78, 86 Mencinger, Jože 143, 150, 181 Meringer, Rudolf 38, 44 Mesesnel, France 52, 62 Metelko, Franc 23 Meyer-Lübke, Wilhelm 43 Mihelcic, Edvard 198 Mihevc, Bogomir 95 Mihevc Gabrovec, Erika 81, 87, 144 Miklošic, Fran 16–17, 33 Mikuž, Metod 55, 57, 65, 67, 76 Mikuž, Stane 78 Mikša Peter 91 Milosz, Czeslaw 14 Mlinar, Janez 44, 63 Modic, Max 117 Modic, Roman 97 Moge, Rudolf 146 Moličre 43 Molč, Vojeslav 41, 44–45, 47, 54–55, 58–59, 62–63, 65, 200 Monti, Silvana 105 Moravec, Dušan 59, 201 Moskovic, Vera 62 Movrin, David 44, 60, 63, 65, 87 Mocnik, Monika 8 Mocnik, Rastko 122, 162–163 Murko, Matija 65 Muršak, Janko 142 Muršic, Rajko 54, 157, 192 Musek, Janek 117, 119, 166 Mussolini, Benito 58 Mušic, Marko 185 N Nahtigal, Rajko 17, 26, 28–29, 33–36, 38–39, 41, 43–44, 47, 52, 54, 56, 69–70, 170, 209 Napoleon (cesar) 5, 23 Nastran, Mirjana 95 Necak, Dušan 9, 17, 28, 55, 57, 119–123, 126, 139, 141–142, 152, 166, 168, 172, 181, 191–192, 194–195, 213 Nietzsche, Friedrich 38, 59 Novak, Boris A. 89 Novak, Marijan 210 Novak, Vilko 80, 84 Novakovic, Predrag 44, 58, 65, 83, 165, 168, 187 O Oblak, Vatroslav 33 Ocvirk, Anton 51–53, 59, 61, 63, 65, 72, 83, 221 Ocvirk, Tadej 53 Okretic, Salmic Eda 146 Omladic, Luka 171 Oražen, Ivan 26 Orešnik, Janez 60, 120 Orwell, George 5 Oset, Željko 43, 52, 63–64 Osmani, Jusuf 119 Oven, Juan Carlos 106 Ozmec, Sebastijan 117 Ozvald, Karel 28, 38–41, 47, 63, 209 Oštir, Karel 44–45, 47, 60, 72, 80 Ožbalt, Irma 71 P Pak, Mirko 103, 133–135 Pal, Ivan 107 Pal, Peter 101 Pallay, Jozef 65 Paternu, Boris 71, 78, 81–82 Pašic, Nikola 54 Peharc, Maja 157 Pejovnik, Stane 157–159, 161–162 Peklaj, Cirila 196 Peklenik, Janez 120, 123, 126 Pengov, Tomaž 117 Perdih, Franc 50 Perger, Bernard 18 Perissinotto, Matteo 170 Perko, Gregor 165, 168 Perne, Anže 157 Peršic, Janez 135 Petrarka, Francesco 12, 58 Petre, Fran 63, 65, 201–202 Petric, Ernest 88 Petrovic, Njegoš Peter 115 Pecjak, Vid 79–80, 144 Pihler Ciglic, Barbara 171 Pintaric, Miha 153–154 Pipenbacher, Josip 38 Pirjevec, Dušan 75, 83, 85, 88 Pirjevec, Jože 105 Pitamic, Leonid 26, 37 Pivec Stelč, Melita 38, 208 Pišek, Anton 113, 124, 203, 210 Plemelj, Josip 17, 26, 28, 39, 44, 69 Pleterski, Janko 107–108, 112, 130 Plecnik, Jože 68 Plut, Dušan 185 Pogacnik, Vladimir 14, 28, 106, 120, 122 Pogorelec, Breda 76, 81, 87, 115, 124, 144, 175–176, 178, 192, 198 Pohlin, Marko 21 Polanski, Roman 14 Polec, Janko 21, 23–24, 26, 28, 30 Polic, Marko 25, 166 Poljanec, Leopold 26 Pompe, Gregor 195 Potocnik, Viktorija 181 Potrc, Jože 65 Potrc, Miran 124 Poženel, Jože 124 Premk, Bogataj Eva 65, 75 Premk, Francka 65, 75 Preobraženski, Nikolaj Fjodorovic 43, 63–64, 66, 71 Preprost, Brikcij 18 Prevoršek, Jure 8 Prešeren, France 5, 17, 27, 41, 83 Pribicevic, Svetozar 39 Prijatelj, Ivan 17, 26, 28, 34–36, 41, 43, 47 Pristavec, Darja 146, 150, 181 Pristavec, Dragica 210 Propercij 38 Prosen, Andrej 192 Pukšic, Janez 116 Pucnik, Jože 88 Q Quagliu, Giuliu 38 R Radinja, Darko 83 Radojcic, Nikola 41–42, 47, 57 Ramovš, Fran 26–28, 33, 36, 38–39, 41, 43–44, 47, 52, 54, 57–58, 61, 69–70, 221 Rebolj, Matjaž 7, 104, 138, 150, 152, 155, 160–161, 166, 171, 179, 198, 205 Redlich, Oswald 44 Reisch, Emil 41, 44 Reismann, Bernhard A. 8 Repe, Božo 93, 95–96, 160, 171 Repinc, Ivanka 8 Rezonicnik, Lidija 65 Rešetar, Milan 41, 43 Ribaric, Mateja 81 Ristovski, Blaže 81 Ritschel, Friedrich 38 Rizman, Rudi 152, 157, 166, 191–192, 194–195 Rocher, Valentin Philip de 9 Rohrman, Stanislav 76–77 Romano, Andrea 12 Rostohar, Mihajlo 24–26, 70–72, 80 Roter, Zdenko 97 Rudolf IV. Habsburški 17 Rudolphina, Mater Alma 17 Rupel, Dimitrij 59 Rupel, Mirko 34 Rupert, Marjan 8 Rupnik, Leon 59, 62–63 Rus, Veljko 76 Rus, Vojan 83, 144 S Sabadin, Argio 123–124, 133, 135, 213 Samec, Drago 8 Samec, Maks 39 Samide, Irena 38, 50 Saria, Balduin 44, 46, 55, 57–58, 63 Savnik, Roman 37 Scamell, Michael 75 Schenkel, Heinrich 44 Schiller, Friedrich 54 Schmidt, Vladimir (Vlado) 81, 103, 196 Seidl, Ferdinand 26 Seidl, Johannes 8 Selišnik, Irena 170 Seljak, Matej 43 Seražin, Helena 199–203, 206 Sever, Savin 173–174, 183, 188 Sevšek Šramel, Špela 65 Sienska, Katarina 57 Simoniti, Primož 136–137 Simoniti, Vasko 144 Simoncic, Vlastja 187 Sivec, Jože 144 Skaza, Aleksander 166 Sketelj, Karel 61, 209 Skok, Petar 43 Skrbinšek, Marjan 210 Skubic, Mitja 61, 80, 84, 105–106 Skubic, Vladka 84 Slavic, Matija 55 Slodnjak, Anton 71–76, 144, 221 Slodnjak, Mikuž 75 Sluga, Glenda 170 Smiljanic, Ivan 8 Smole, Jože 124 Smolej, Tone 17, 31, 159, 161 Smolej, Viktor 65, 71 Sodnik, Alma 38, 50–51, 64–65, 68, 72, 77, 83 Sollner Perdih, Anka 202 Sorbon, Robert de 14 Sovre, Anton 63–66 Spinoza, Baruch 51 Stalin, Joseph 63 Stanic, Janez 75 Stanonik, Janez 70, 95, 97–98, 100 Stanovnik, Aleš 37 Stefanija, Dragi 181 Stegenšek, Avguštin 200 Stelč, France 17, 52–55, 72, 78, 203 Sterle, Marjan 113, 210 Stibbe, Matthew 170 Stojicevic, Aleksandar 43, 45, 47, 70 Stojko, Tone 96, 99, 127 Stritar, Josip 31 Strle, Urška 170 Strmcnik, France 144 Svetec, Luka 17 Svetlik, Ivan 120, 165 Š Šarabona, Vinko 26 Šatej, Barbara 189 Šauperl, Alenka 111 Šebek, Levin 80, 101 Šega, Drago 59 Šiftar, Amalija 136, 146, 210 Šimenc, Stanko 71, 76 Šinigoj, Dušan 112, 130, 175, 178 Šinko, Drozdek Sonja 8 Šivic-Dular, Alenka 29 Škerlj, Stanko 65, 72, 80 Škrabec, Stanislav 33 Šlibar, Neva 106, 144, 150–151, 181, 184 Šmalc, Matej 209 Šnuderl, Maks 78 Šoba, Miha 159 Šolar, Jakob 34 Šparovec, Jožica 8 Štampar, Emil 70–71, 78, 203 Štefan, Rozka 65, 71 Štih, Peter 51 Štrajn, Darko 95 Štrekelj, Stanko 33, 43 Šturm, Fran 61, 221 Šturm, Franc 43, 47, 59, 209 Šuen, Matjaž 135 Šuklje, Fran 17 Šumi, Jadranka 181, 192, 194, 205 Šumi, Nace 14, 78, 80, 86, 100, 105, 111, 117, 119–121, 124, 142, 144, 173, 178, 191–192, 194, 211 Šurli, Andrej 8 Šuštar, Alojzij 122 Švabic, Miloš 204 Švigelj, Anton 26 T Tasic, David 122 Tasso, Torquato 14 Tavcar, Ivan 17, 24 Tavcar, Janez 19 Terezija, Marija 21–22, 162 Tesničre, Lucien 43 Testen Koren, Petra 170 Tolicic, Ivan 79–80 Tominc, Ivo 107 Tomic, Zora 124, 135 Tomšic, France 70–71 Toporišic, Jože 80–81, 95 Trobevšek Drobnak, Franciška 156–157 Trstenjak, Anton 25, 39 Trškan, Danijela 159 Tuma, Henrik 17 Turk, Ernest 37 Turk, Žiga 165–166 Turner, Pavel 15, 51 U Ukmar, Vilko 85 Ule, Andrej 95 Umek, Peter 107 Urbanija, Jože 150, 152 Urbancic, Boris 65 Uršic, Marko 50, 89 Ušenicnik, Aleš 26 V Valjavec, Fritz 55 Valvasor, Janez Vajkard 21, 89 Veber, France 39, 42, 44, 47, 50–51, 54, 63–64, 144, 200 Vehar, Maja 171 Velikonja, Nartej 65 Verginella, Marta 170 Vernik, Jernej 153–154 Vidmar, Tadej 140 Vidrih, Rebeka 11 Vindišar, Pavel 115 Vintar Mally, Katja 172 Virk, Tomo 39, 44, 150, 152, 157 Vodopivec, Aleš 174 Vodopivec, Peter 17–18, 51, 57, 64–65, 133 Vogrinc, Jože 164 Voje, Ignacij 65, 75, 80, 86, 144 Voltaire 9, 172 Vondrák, Václav 39, 41 Vošnjak, Bogomil 37 Vrenko, Erik 130 Vrišer, Igor 83 W Waclawek, Maria 65 Wagner, Richard 59 Walland, Jožef 22 Weber, France 39 Wernitznig, Dagmar 170 Wolf, Janez 52 Wraber, Tomaž 89 Wtorkowska, Maria 65 Z Zadravec, Franc 81–82 Zalar, Viktor 209 Zalaznik, Mariana 38 Zarnik, Valentin 17 Zavrl, Franci 122 Zgaga, Pavle 95 Ziherl, Boris 64, 73, 75–76, 85 Zlobec, Ciril 119 Zlobec, Jaša 89, 96 Zorč, Ivan 26 Zorman, Leon 134–135, 137 Zrimec, Nubia 106 Zupan, Jure 154 Zupanic, Niko 54–55, 72, 80 Zupan Sosic, Alojzija 159 Zupancic, Rihard 39, 62 Zwitter, Davorin 15 Zwitter, Fran 12, 14–15, 19–21, 23, 51–53, 61–62, 69, 76, 97, 120, 203 Ž Železnik, Rudolf 71 Žibret, Niko 126 Žigon, Tanja 38, 50 Žižek, Slavoj 167 Žižmond, Egon 130 Žmavc 26 Žnideršic, Martin 111, 137, 139, 208 Žolger, Ivan 26, 37 Žontar, Jože 119 Žun, Anton 85, 97, 101 Župancic, Oton 17