Naš koncert (26. marca 1939. v Zužemberku) Vzemi, popotnik, palico v roke, oprtaj si nahrbtnik na pleča in se podaj v teh sončnih, od Boga poslanih dneh tja, čez Korinj in Ambrus, po Jurčičevi deželi, tja čez zeleno, nakodrano Krko, še naprej po dolgi, beli cesti, kjer se ti bo ustavil pogled na dvostolpni cerkvi in starodavnem žužemberškem gradu, ki se kot star vitez še vedno zaničujoče ozira z visokih skal na svoje podložne pod seboj, a v sebi hira in leze vase, čuteč neizprosno starost in pogin. Še v svoji okrušenosti zgovorno priča o grozotah temnih ječ in še sliši skozi puste, obokane sobane žvižg biča in kletev in jok tlačanov. Kamen za kamnom se počasi pogreza v sivo preteklost, a pesem za pesmijo se jasno dviga v rožnato bodočnost. Zbrali so se škrjančki in zagostoleli pod vedro nebo, iz Suhe Krajine, iz Hinj, Ambrusa, Korinja, iz Ajdovca in Šmihela z veselim harmonikašem, iz Zagradca in Žužemberka. Vpregli so konje v svoje okrašene vozove in potegnili vriskajočo mladino do starega Žužemberka. Zagostoleli so škrjančki, odprli so se drobni kljunčki in dvignila se je pesem preko zelene Krke, očarala je celo mrkega viteza in združila ljudi in njihove duše. Bog je v svoji najlepši obliki stopil mednje. Pozabljene so bile ure truda in žrtve, bila je samo pesem, ki blaži dušo in tolaži trpeče srce. Nabito polna dvorana trepetajočih src in hvaležnost ter občudovanje, s katerim je sprejelo občinstvo vesele pesmi mladih grl, so bili zgovoren dokaz, da je dobra, prisrčna pesem najboljša pot do srca. Poleg odličnega to nadpovprečnega izvajanja pcsmi, v.x kar gre nemalo priznanja našim dirigentom in voditeljem, je izredno presenetil spored sam po svoji pestrosti in izbranosti pesmi. Solo nastop učenke je bil nad vse učinkovit. In kdo je bil najveselejši, najponosnejši v tej pisani družbi, ki se je kot ena družina složno zbrala k počastitvi tako imenitnega dne, posvečenega našim materam? Veselo in ponosno je bilo občinstvo, očetje in mame malih škrjančkov »da so se tako postavili«. Ponosni in veseli so bili sicer skromni voditelji, ki so v toplem priznanju želi svoj stotero poplačan trud. A najveselejši in najponosnejši so bili kakopak škrjančki sami. Kai za to, če je daleč od Hinj in Korinja tja do Žužemberka, kaj za to, če piha ledena burja in prši mrzel pomladanski dež! Prava reč! Saj smo mladi, zadovoljni in lepo, lepo smo zapeli. In očetje so bili ponosni in matere so si brisale oči. Po toplem čaju in prigrizku, s katerim je učiteljstvo nasitilo male lakotnike. in po burnem navdušenem poslavljanju od prijaznih Zužemberčanov so zopet potegnili konji okrašenc vozove, zopet je šlo čez drn in strm po dolgi, beli cesti, a veselo petje sc je prešerno razlegalo po slikoviti krški dolini, po še rjavih, a že prebujajočih se njivah, po holmih in gričih, ki so leno dremali zaviti v večcrne vlegajoče se megle. Ob povratku domov so imeli vsi eno samo misel. »lepo jc bilo« in eno samo željo »še drugič tako«. Vsako mlado srce je bilo veselo in dobre volje, pripravljeno žrtvovati še več za našo lepo domačo pesem. Saj pcsem ni samo gola, mrtva umctnost, pesem je božji dar, tolažba nesrečnim, najčistejša molitev Stvarniku in njegovi neskončnosti. Nc gre toliko za gmotni uspeh, ki je bil proti pričakovanju obilen, moralno priznanje, to je najboljše plačilo za ves trud in vse žrtve, ki so jih otroci kot voditelji vložili v svoje delo in najboljše bodrilo za nadaljnje delo. In tudi to priznanje je bilo nadpovprečno. Zate, prijateljica otrok, sem napisal te vrstice. Ti, ki si pomlad in brat ti je sonce, a pesem je sestra tvoja. Ti prebujaš cvetice k življenju, vsajaš ptičkom v drobna srčeca najnežnejše pesmice in očarljive glasove. V tvojem vijoličastem somračju, ko bo plaval zadnji odmev Ave Marije nad strehami nizkih vaških hiš, ko bodo trudne stare mamke kimale sklepajoč hrapave roke na pragovih hiš, dvignila se bo pesem čez vas. V začetku boječe, pritajeno, potem vedno glasneje, vedno močneje, dokler ne bo mogočno zadonela iz vseh grl in se zlila v en sam jasen in prosojen glas! In zopet bodo zapeli po mestih in vaseh naše pesmi. In popotnik, ki bo šel mimo naših vasi, se bo ustavil na cesti in prisluhnil. Globoko bo potegnil vase gorak izpuh spočite zemlje, pomaknil klobuk bolj na desno uho, za nekaj bo bogatejši. Cerkovnik bo prenehal rožljati s ključi. Prisluhnil bo, dvignil kazalec in zamrmral: »Pojejo«, ter se bo pri tem spomnil na veliko pomladi nazaj, na svojo lastno cvetočo pomlad in lepo mu bo. Zato dajmo otroku pesmi. Vcepljajmo jim veselje do te lepe umetnosti. Saj tudi poznejc, v življenju jih bo lepa, prisrčna pesem tolažila v temnih, težkih dneh, a narod rešila propada. Pesem na ustih, pomlad v srcu! Ljubič Mirko