št. 24
„S L O V E NK A"
Str. 5
Ob glogovem grmu.
Jeseni, ko umira zadnja roža,
Po ravni hodim pokošeni
Sam samcat — zdi se mi, da glogov grm
Ob gozdu vabi : Sedi k meni !
Pa gole veje té pogledi moje,
Na njih pripeto mehko gnezdo !
Pomladi slavec tu je di'obolél ;
Pod južno zdaj prebiva zvezdo,
Kjer belocvetna mirta zeleni,
Na deblu on popeva njenem.
Deželo rajsko ziblje v rajski sen —
A jaz samevam tu in — venem.
Anton Medved.,