151
Persega.
Ni dolgo 9 kar sta se dva kmeta toževala za 50 goldinarjev. Posodil je bil Juri svojimi! sosedu Boštjanu 50 goldinarjev, ker gaje lepo prosil. Te denarje je bilBoštjan več časa dolžan, in jih ni proti Jurji nikoli v misel vzel. Jurju se to čudno zdi, gre eniga dne k njemu in mu prav prijazno tako govori: Ljubi moj Boštjan, kdaj mi boš že vernil tistih 50 goldinarjev? Kolikokrat hočeš, odgovori Boštjan, de ti bom vrače val? Kdaj sim ti že dal, kar sim ti bil dolžan. Tako on ves dolg v taji. Juri gre h pravici, Boštjana toži, in prosi sodnika, de bi mu pravico storil. Sodnik ukaže poklicati Boštjana in mu z ojstrimi besedami reče: Zakaj ne plačaš, kar sidoižan? Boštjan odgovori. Že zdavnej sim ta dolg plačal, nič nisim dolžan več. Sodnik ga vpraša, kdaj si mu vernil, k j e si mu denarje dal, in ktere sorte so bili? Boštjan ni vedil, na vse te vprašanja dru-ziga odgovoriti, kakor, de je že pozabil, več se ne ve spomniti, ker je že zdavnej vernil. Juri pa sodniku pravi: Verjemite meni, Boštjan laže, nikoli mi ni ne krajcarja vernil, in tudi nikoli nič obresti (čimža) dal. Ogoljufati me hoče, kakor je že z večimi naredil. Sodnik zdaj ne ve razsoditi, ne ve, kterimu bi verjel, vender se mu je močno zazdevalo, de Boštjan laže in dolg taji. Zdaj sodnik Boštjana bistro pogleda in mu terdo reče: Si li res plačal dolg, si res vernil Jurju 50 goldinarjev? Boštjan mu odgovori: Res sim verni! in gotovo plačal do zadnjiga vinarja. Sodnik ga popraša: Si pripravljen na te besede priseči? Boštjan: kader hočejo, gospod žlahten; če je treba precej zdaj. Sodnik pravi, prav je, in hitro ukaže prinesti na mizo dve prižgani sveči, in britko martro v sredo postavi in tako govori: Poslušaj zdaj Boštjan! persegel boš, tode preden persežeš, moraš slišati, kaj ima persega v sebi, in kakšno persego boš storil. Glej Boštjan, kader boš persegal, boš samiga Boga za pričo poklical, de resnico govoriš, de si res plačal ves dolg svojimu sosedu Jurju. Ce pa resnice ne govoriš in nisi dolga plačal, hočeš le tako z goljufijo svojiga soseda v škodo perpra-viti, se Bogu priporočiš, de naj te po vsi ojstrosti štrafa. Vsa tvoja živina naj ti pocerka. Tvoja hiša in vse, kar je v nji, naj ti zgori. Tvoja žena in tvoji otroci naj ti vsi h i tro pomerjejo. Noge in roke naj se ti posušijo, de se veliko let ne boš mogel iz postlje premakniti. Vse oserčje naj ti so gnije, de v velikih bolečinah nesrečen konec vzameš i. t. d. Si pripravljen to
152
persego storiti? — Per teh besedah se Boštjan na vsih udih začne tresti, in solze se mu po lieah vderejo.
Z objokanimi očmi reče zdaj Boštjan: Gospod žlahten! lepo jih prosim, naj mi ne zamerijo, ne bom persegel ne. Vpričo tukaj spoznam, de sim Jurju še vsih 50 goldinarjev dolžan, ktere pa mu hočem gotovo še danes poverniti, in mu vso škodo poplačati. Saj za nobeno ceno bi take strašne per-sege ne storil. Po pravici povem, nikoli nisim mislil dolga tajiti, pa drugi zapeljive! so me zmotili in mi svetovali dolg tajiti, če tudi na persego pride; rekli so: koga pa je taka persega, ki se v pisar-nici stori? — Zdej pa sim občutil vse nasledke krive prisege;nikdar ne bom več takih pohujšljiv-cov poslušal, ki ne premislijo, de take, ki po krivim prisegajo, sreča zapusti in jih Božja kazen čaka.
Ko bi se vsaka persega tako mogla storiti, kakor jo je sodnik od Boštjana tirjal, bi se gotovo marsiktera kriva persega odvernila!
Višnjagorski.