FILM IN GLASBA FILM IN GLASBA 

Buenos Airesa, od koder nam jata crnih golobov pokaže pot prek New Yorka do Danske: pa smo spet skoraj doma. 
Ko doma odpremo svoj kovcek, ugotovimo, da sta ljubezen in smrt še tam, nemške marke pa smo modro unovcili. Na-mesto njihove papirnate enolicnosti je v naši prtljagi zdaj pet izbornih plošc, pet nenavadnih glasbenih potopisov, pet film-skih soundtrackov. Prvi je prava eksplozija heterogene turške glasbe, ki je v vrstah gastarbajterjev od šestdesetih let naprej nastajala v Nemciji: etno, pop, rock, punk, kantavtorstvo, hip­-hop – vse to in še vec je zgošceno v filmu Ljubezen, nem­ške marke in smrt (Ask, Mark ve Ölüm, 2022, Cem Kaya). Drugo plošco prežema in napolnjuje glas v filmu portretira­ne Cesárie Évora (Cesária Évora, 2022, Ana Sofia Fonseca). Tretja plošca zame ostaja nema, ogled filma Petje v divjini (Singing in the Wilderness, 2021, Dongnan Chen) sem žal ne­namerno izpustila. Corsini interpretira Blomberga in Ma-ciela (Corsini interpreta a Blomberg y Maciel, 2021, Mariano Llinás) je tudi dobesedno to, kar slišimo znova zapisano na ce-trti plošci – naslov filma je namrec naslov plošce, ki je izšla leta 1969, že po smrti velikega pevca argentinskih klasik in tanga Corsinija. Zadnja je mogocen oblak jazzovskih iskanj in najde­vanj, stkanih v (po)srec(e)nih srecanjih srcnih glasbenikov, ki jim prisluškujemo v Glasbi za crne golobe (Music for Black Pigeons, 2022, Jřrgen Leth in Andreas Koefoed). 
Glasba, najbolj etericna in neulovljiva v sestrstvu umetnosti, potrebuje telo, da jo oblikuje – in telo, da jo sprejme. Ceprav lahko k njej – bodisi kot ustvarjalci bodisi kot zgolj poslušal­ci – pristopamo z nabrušenim intelektom, nas bo pogosto pre­hitela in nagovorila custveni ustroj pred mišljenjskim, odmev sproženih custev pa bo pobobnal po instinktivnem cutnem jed­ru. Želodec bo poskocil, srce zaplalo, možgani zaplesali. Be-sede bodo zbežale, podobe jih bodo lovile, mi pa jih ne bomo takoj pogrešili. Dovolj nam bo zvok. 
Mostu med glasbo in besedami ni vedno preprosto zgraditi. Ve­likokrat je govora o univerzalni govorici glasbe, ki nagovarja vse in jo vsi lahko razumemo, ce smo ji le pripravljeni prisluhniti. Morda je to tudi res – a vendar jo, doživeto skozse, vsak razume po svoje. Režiserja Jřrgen Leth in Andreas Koefoed sta štiri­najst let spremljala jazzovskega kitarista in komponista Jakoba Broja ter na teh glasbenih poteh spoznala še številne druge ve-like glasbene duše. Glasba za crne golobe je splet miniaturnih portretov jazzovskih glasbenikov, ki se velikokrat bolj jasno in tekoce izrazijo zliti s svojim inštrumentom kot pa izzvani v be-sedovanje. Zatopljeni v lastne zvocne svetove se zdijo kot prišle­ki z daljnih zvezd, vendar se brez težav poravnajo v sozvocje, ko jih poklice ista pesem. V razlicnih zasedbah tvorijo razlicna ozvezdja, po katerih se poslušalci lahko orientiramo, obenem pa strmimo nad lepoto njihove glasbene in cloveške svetilnosti. Izcišceno mapiranje jazzovskih zvezd napolnjujejo prijateljska toplina, motreca tišina in sožitje v glasbi. Globoko zamišljeno nebo pa precijo in zaljšajo svetlobni utrinki iskrivega humorja. 
Humor si je za zvezdo vodnico pri ustvarjanju glasbeno-doku­mentarnega filma izbrala tudi trojica buenosaireških mušketir­jev: režiser Mariano Llinás, snemalec Agustín Mendilaharzu in pevec Pablo Dacal. V casu koronavirusa so se odlocili na novo posneti plošco legendarnega argentinskega pevca Corsinija, na kateri interpretira pesmi Blomberga in Maciela. Zvecine gre za ljubezenske štorije, ki so neposredno politicno podkrepljene in usodno navezane na tedaj sto, zdaj pa že skoraj dvesto let oddaljeno vlado generala Rosasa. Osrednji trije snovalci filma se zakopljejo v raziskovanje in zaneseno krcijo pot skozi gosto podrast gozda zgodovine, tako da vsebina pesmi z namigi na dejstva minulih dob prevzame osrednje mesto. Pesmi, lebdece v oblaku besed, skušajo prizemljiti s spoznavanjem konkretnih dogajalnih prostorov in detajlnim poznavanjem zgodovinskih dejstev (tako enciklopedicno potrjenih kot tistih obstranskih, ki ostanejo zapisana v zgodovino kot govorice). Ustvarjalna trojka pred gledalci ne skriva nicesar, nasprotno – šarm svoje pripovedi gradi na prostodušnem priznavanju nepopolnosti in šaljivem pristopom do stvari –, šibkosti obracajo v svoj prid. Ob obilici surovega materiala dobimo obcutek, da pricujoci film zgolj razgalja material dokumentarca ki bo šele izšel iz pro-cesa – kot bi gledali nekakšen making of pricakovanega dela. Corsini interpretira Blomberga in Maciela je skok v motno vodo zgodovine – da pa ustvarjalcev valovi ne bi prehitro od­nesli predalec, so se odlocili za plavanje v bazenu, ki so jim ga ponudile balade, nastale v 30. letih preteklega stoletja. Pred­stavljena glasba je tako bolj ogrodje in vezivno tkivo filma kot pa njegovo osrcje. Jedro filma bolj kot karkoli drugega oživlja duh Buenos Airesa in njegove zgodovine – ter njegovi nekdanji in zdajšnji prebivalci, ki pišejo zgod(b)ovino kraja. 

FILM IN GLASBA