70 Milko Matice tov
Francesco di Toppo in noša Kraševcev
Milko Matičetov
Leta 18y3 je Simon Rutar v drugi knjigi »Poknežene grofije Goriške in
Gradiščanske« (Slov. zemlja 1/2, str. 67) uvedel v slovensko literaturo o noši
zanimive podatke, baje iz 14. stoletja. Dobesedno pravi Rutar takole: »Sred-
njeveško kmetsko nošo opisal nam je Francesco di Toppo o priložnosti slo-
vesnega vhoda patriarha Bertranda v Akvilejo 28. oktobra 1334 ...« Še
bolj nedvoumno se je v tem pogledu izrazil leta 1913 dr. Josip Gruden v
3. zvezku »Zgodovine slov. naroda« na str. 524: »Iz naslednjega (= 14)
stoletja imamo zanimiv pcpis furlanskega zgodopisca Frančiška di Toppo,
ki je ob slovesnem umeščanju patriarha Bertranda leta 1334 videl slovenske
noše v Akvileji...« Kaj čuda torej, če smo vsi verjeli besedam Fr. di Toppa
in se nanje opirali pri svojih izvajanjih, ne da bi podvomili, kako je s to
pričo. Nedavno, pri pisanju »O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev«
za prvi letnik Slov. etnografa sem s Fr. di Toppom prišel kar dvakrat na
dan (str. 11 in 24; ta mesta je zdaj črtati). Vendarle pa sem bil radoveden,
koliko se smemo zanesti na prevod. Zato sem se jeseni 1948 obrnil na fur-
lanskega etnografa dr. Gaetana Perusinija s prošnjo, da bi mi poiskal izvirni
odstavek, ki je bil predloga Rutarju in Grudnu.
Na svoje presenečenje pa sem v odgovoru iz Vidma izvedel predvsem,
da je Francesco di Toppo živel — v 19. stoletju (1797—1883)! Bil je ugleden
mož, nekaj let celo videmski župan. Napisal in objavil je več zgodovinskih
povesti v prozi in v verzih. Odlomek, ki nas zanima, je iz dela »L'ingresso
del patriarca Bertrando. Narrazione storica* in se v izvirniku glasi:
Francesco di Toppo in noša Kraševcev 71
»Capitavano gli abitanti delle montagne del Carso con scuri berretti
foderati di pelo e di sarga (sic, verjetnoi sargia — G. P.) rossa, con casacche
color marrone, con calzoni corti che senza bottoni penzolavano sotto al
ginocchio, con calze rosse o cilestri, e calzari alti, grossi e ferrati; portavano
in mano, o appoggiata a una spalla una clava noderosa. Venivano le donne
del Cragno sovrastanti Gorizia; avevano sul capo un fazzoletto bianco
inamidato, che scendeva a coprir una porzione delle spalle; vestivano un
corsaletto, o bianco o rosso, una gonnella listata a diversi colori, e portavano
scarpe ben strette da lunghe coreggie di cuojo.« (Monografie friulane. Udine,
tip. Vendrame, 1847; Monografia X», p. 7. — Prepis je iz prijaznosti oskrbel
dr. G. Perusini.)
Po naše bi to brali : »Pojavljali so se hribovci s Krasa v temnih kosmatih
kapah, podloženih z rdečim volnenim blagom, v rjavih suknjičih, v kratkih
hlačah, ki so brez gumbov visele pod koleno, v rdečih ali višnjevih nogavicah,
v visokih, debelih in okovanih čevljih; v roki ali pa na rami so držali
grčasto palico. Prihajale so kranjske žene iznad Gorice; na glavi so imele
belo naškrobljeno ruto, ki je delno pokrivala ramena; nosile so bel ali rdeč
modre in pisano obrobljeno krilo; čevlji pa so jim bili zadrgnjeni z dolgimi
jermeni iz usnja.«
Dr. Gaetano Perusini pristavlja, da se je Francesco di Toppo za svoj
izmišljeni opis navdahnil pač ob nošah iz prve polovice 19. stoletja. Kljub
temu pa da zgornji odlomek ni povsem zanesljiv tudi kot opis ljudske noše
v 19. stoletju, saj v njem pogrešamo podrobne lokalizacije (Toppo govori
na splošno o Kraševcih, o Kranjicah in o Furlanih). »Po mojem«, pravi Pe-
rusini, »bi bilo želeti, da taki lažni etnografski dokumenti izginejo za vselej
iz etnografskih del.«
Njegovemu mnenju se slovenski etnografi lahko pridružimo brez pri-
držkov.
Résumé
Pur miie de renseifinements parvenus de la part de ^f. le D-r G.
Perusini de Udine (Italie), l'auteur arrive a la conclusion que les
historiens et, apres eux, de meme les ethnographes slooenes avaient
cité faussement, jusqu'ici, Pounre de Francesco di Toppo comme
source pour la connaissance du costume populaire slovene du XIV"
siecle. En effet, Francesco di Toppo (1797—1883), auteur de contes
historiques, n'a d'importance qu'en qualité de fournisseur de rensei-
gnements pour le -Y/.Y'- siecle. Ici encore, on doit s'en servir avec beau-
coup de précaution.