Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Iiha]a v Ljubljani vsak torek, četrtek In soboto. Naročnina za avstro-ogrske kraje la celo leto 14 K,*a pol leta 7 K; za četrt leta 3*50 K, mesečno 1‘20 K, za Nemčijo za pol leta 7‘90,za četrt leta 4 K; za Ameriko za pol leta 9‘50 K za četrt leta 4'80 K. P«aauaua itnllka IB v. Beklamadje m pelkmii« praitt. ■etranUnu pH m leeprt-temaje. MuM m vranje, lUdllL laeztepu patlt-mtiaa (ttriaa M mm) n takrat N vi«., vetkrat pa togama. 89. štev. V Ljubljani, v četrtek, dne 26. avgusta 1909. Leto XII. VN A S L O A : Za dopise in rokopise za list: Uredništvo •Bdečega Prapora., Ljubljana. — Za denarne pošiljatve naročila an list, reklamacije, inserate i. t. d.: UjnravniStrvo •Bdečega Prapora«, Ljubljana, Šeienburgova ulica 6/11. Deželni zbori. Na Goriškem so razpisane volitve za deželni zbor, ki se je moral po ponovnih ponesrečenih spravnih poizkusih vlade razpustiti, ker ni pokazal niti toliko sposobnosti, da bi bil sestavil deželni odbor. To se pravi: Prav za volitev deželnih odbornikov je bil nesposoben; če bi se bila po kakšnem čudežu posrečila ta naloga, bi bilo šlo morda že mehanično dalje. Deželno odborništvo — to je pozicija, vpliv, košček moči, dohodek. Sesti na tak stolček, je meščanskim političarjem najvažneje; boj za take stolčke je strasten, sprava v takem boju je najtežja. V zadnjem deželnem zboru je bila nemogoča. Tudi visoka vlada ni imela sreče s svojim posredovanjem in je morala nazadnje storiti, kar bi bila veliko bolje storila kar od začetka. Ca bi visoka vlada poznala meščanske stranke, bi bila razumela, da so jim višji interesi neznani ali pa da so vsaj podrejeni osebnim interesom. Kjer odločujejo meščanske stranke, je delo nemogoče brez stalne, absolutne, krepke večine, ki ima dovolj moči, da kroti manjšino. Kjer ni stranke, ki bi imela tako pretežno večino, je delavnost vedno dvomljiva. Zato je bilo zavlačenje razpusta naivno, zato je pa tudi od novih volitev na Goriškem pričakovati tako malo izboljšanja, da je ponovitev neplodne situacije skoraj nadvse gotova. Udeleževati se volitev, od katerih je pričakovati tako malo pozitivnega vspeha, bi bila zelo nehvaležna reč, če ne bi volilna borba olajševala raz-jasnjenja pojmov. Škoda bi bilo izdatkov, ki so t volilnem boju neizogibni, če ne bi bila agitacija več vredna od mandatov, ki se imajo razdajati. Malokdaj pa je agitacija tako potrebna kakor ob tedanjih volitvah, seveda ne tista malenkostna osebna agitacija, ki jo vodijo naše meščanske stranke, temveč temeljita načelna propaganda, ki išče jasnosti v vsakem oziru, ne glede na to, t čim se je najlažje prikupiti ali pa zameriti volilcem. Taka propaganda je sedaj naloga socialne demokracije v sedanjem boju. In prvo vprašanje, na katero je treba odgovoriti, se glasi: Kakšno je naše stališče napram deželnim zborom sploh? Meščanske stranke, naj se imenujejo konservativne ali napredne, iščejo pota v deželne zbore kakor v vse druge zastope, da se tam naselijo, urede in si učvrste pozicije. Tem strankam so deželni zbori obstoječe korporacije, v katerih se deli moč, pa si ne belijo preveč glav o racionalnosti in opravičenosti teh inštitucij. Vse drugačni so razlogi socialne demokracije za njeno udeležbo v boju. Ce se ona bojuje za deželnozborske mandate, ji je največ na tem ležeče, da dobi dinamita, ki naj raznese te parlamentke, ker jih smatra ta anahronizem in za •kale na poti koristnega razvoja. Kaj so pravzaprav dežele v Avstriji? V preteklosti so nastale, v sedanjosti so se ohranile, ne da bi imele v naših dneh še kak pameten namen, ne da bi bile potrebne in koristne. Upravne potrebe jih ne varujejo) kako naj bi se z upravnimi interesi utemeljila velika Galicija, pa mala Kranjska, bogata Češka, pa siromašna Istra? Kulturne fenote niso, zakaj skoraj povsod najdemo od najvišje aka« demične izobrazbe dol do analfabetizma skoraj vse itopnje, najdemo industrializem pomešan z agra-rizmom, najdemo najmodernejše in najbolj zastarele produktivne metode. Dežele niso narodne skupine, zakaj noben narod ni res združen v eni de- želi in skoraj v nobeni deželi ne živi izključno en narod. Nič druzega se ne izraža v deželah kakor preteklost in zato je ta oblika nepotrebna, v sedanjosti neutemeljena, torej škodljiva. Socialna demokracija nima v deželnih zborih iskati trajnih postojank, temveč mora zbirati svoje moči, da spravi ž njimi iz sveta deželne meje in deželne zbore, ostanke mrtve preteklosti in da jih nadomesti z živimi organizmi sedanjosti, izhajajočimi iz stvarnih interesov naših dni. Ne da bi ustanovila v zastarelih deželah trajno vlado, temveč da nabere dovolj eksplozivnih snovi, zahteva splošno in enako pravico, s katero se izrazijo ljudski interesi in uveljavi ljudska volja. Sedanji deželni zbori so ostanki fevdalizma, lu je politično premagan v državnem zboru, idejno premagan v mišljenju ljudstva. Da se premaga še v svojih zadnjih gradovih, si mora ljudstvo odpreti doslej zaklenjena vrata. Ključ je splošna in enaka volilna pravica. Ce bo ljudstvo s to pravico doseglo moč, bo pokopalo, kar ni več sposobno za življenje in prvi mrtveci, ki jih bo pokropilo, bodo deželni zbori. Volilni bol na Goriškem. V Gorici, 24. avgusta. V javnosti je še malo opaziti o volilnem boju. Socialno-demokratična stranka, ki gre avojo pot, ne oziraje se na desno in levo, opravlja svoje delo, ki je v prvi vrsti izobraževalno in organiza-torično. Stranka ve, da so sedanje volitve samo epizoda, ki lahko nekoliko zavleče sedanji klaverni položaj v deželi, ki tudi lahko poostri nasprotja, ki pa ne more imeti odločilnega pomena. Bilo bi torej neumestno, postavljati interese dnevnega boja nad velika načela. Zaradi tega je tudi sedanje delo socialne demokracije na Goriškem pred vsem načelno. V tej smeri pa se dela zelo pridno, ljudstvo samo zahteva mnogo shodov, o katerih se brez baharije lahko pravi, da prinašajo stranki veliko moralno korist V nedeljo bo, kakor smo 2e naznanili, v Gorici izredna deželna konferenca, ki ima opraviti važna dela m volitve ter imenovati tudi kandidate. Pričakovati je, da se udeleže konference vse organizacije z dežele. * Prvi kandidat se je oglasil pretečeni teden v Tolminu. Nastopil je namreč učitelj Vrtovec kot samostojni kandidat in je že priredil shod, na katerem je ostro napadel liberalno in klerikalno stranko. Za kandidaturo je pa to vendar nekoliko premalo, zakaj volilci smejo zahtevati, da se jim povč tudi lug pozitivnega. Sicer so pa te «samostojne» kandidature v naši dobi, ko zmaguje na vseh koncih in togih ideja organizacije, času neprimerne in malo simpatične. Deželni zbor ni klub za akademične debate, temveč mesto, kjer se zastopajo interesi raznih ljudskih skupin. Z jezikom poslanca nima govoriti posameznik, temveč množica, ki ima enake potrebe in (make cilje. Za zaitopanje skupnih potreb in za stremljenje po enakih ciljih se organizirajo politične stranke in med tako organiziranimi skupinami se vodi boj. Posameznik, ki ne najde prostora v taki organizaciji, ki stoji torej popolnoma sam zase, ne more zahtevati, da bi mu skupine zaupale zastopanje svojih interesov. * Da so klerikalci zlobni in da rabijo v političnem boju brez pomisleka tudi podla sredstva, je znano. In vendar doživi človek tudi tukaj lahko še presenečenje. Človek namreč obstrmi, če vidi, da se lotijo tako nizkotnega sredstva, kakršnega se je zadnjič poslužila pobožna «Gorica», klepetulja don Gregorčiča. Zahotelo se ji je napasti delavca Miha Gorkiča iz Vrtojbe, a ker mu stvarno ne more do živega, išče — telesne hibe. Napadenemu delavcu pač ni treba, da bi tugoval radi take nesramnosti krščanskih nasprotnikov. Žalostno je pa, da napadači menda suni ne čutijo, kakšna podlost tiči v taki sirovosti. Treba, bo pač še mnogo, mnogo dela, predno postanejo politični boji tudi na Slovenskem dostojni in civilizirani. * Učiteljske plače so na dnevnem redu v «Soči» in v »Gorici*. To je na Slovenskem redno znamenje, da so volitve. Kadar je treba glasov, se liberalni listi vedno navdušujejo za boljše učiteljske razmere in to navdušenje traja, dokler niso mandati v žepu. Tako je tudi sedaj v «Soči». Drugačna je pa taktika »Gorice*. Ta se hoče prikupiti množicam, pa pripoveduje kmetom, kako velikanska davčna bremena bi morali nositi, če bi se izpolnile učiteljske zahteve. Torej demagogija na drugo stran, hujskanje zoper učitelje iu šolo, seveda zato, ker so učitelji večinoma pristaši agrarne in in liberalne stranke. O bremenih, ki jih naklada ljudstvu cerkev, seveda molče. Čuditi se mora človek le učiteljem, da se dajo tako zvesto izrabljati od naših meščanskih strank, ki jih že toliko let vodijo za nos. 25. avgusta. •Slovenski Narod* bi rad pomagal go-riškim liberalcem in uto sprejema njihove dopise, tako neumne, kakor jih pač znajo sestavljati liberalci v Gorici. Modrovanje teh vedeževalcev o položaju na Goriškem nas res ne bi zanimalo, kajti človek ima vendar preveč dela, da bi se bavil s političnimi poizkusi tolarčkov; a mile dušice se zaganjajo tudi v socialno demokracijo in to že zasluži, da se vzame za trenotek ravnilo v roke. Ne da bi bila stvar važna; naši liberalci ie davno ne dajo nič važnega več od sebe. Ampak na svoj način je reč le zanimiva. Uberaloni bi namreč radi, da bi jim socialni demokratje pomagali. Tega pač ne pravijo direktno, ampak po ovinkih. Bilo bi res interesantno, če bi mogel človek pogledati v možgane teh ljudi 1 Kako so pri zadnjih ožjih volitvah ponižno prosili za sodalno-demokratične glasove 1 In kaj je bilo, ko so jih dobili? Ali je bila v «Soči» le četrtina boja proti klerikalizmu, kolikor ga je bilo proti socialnim demokratom ? Ali niso gentlemani v zahvale za podporo, pri ožjih volitvah ustanovili svojo H,O proti socialni demokraciji? Zdaj naj bi bile to seveda vse pozabljeno in vsak socialni demokrat naj bi verjel, da je liberalec najtrdnejši mož beseda! Misleči, da opratijo na ta način kaj več, so se spravili nad dr. Tumo, kakor da bi se bojevali proti njemu in ne proti socialni demokraciji. Toda s takimi sredstvi se bodo pri nas samo osmešili Osebna politika je pač vdomačena pri liberaleib, pri nas pa določa taktiko stranka in pol sleparstva lažinaprednjakev ni spoznal samo dr. Tuma, temveč že zadnji org. delavec na Goriškem. Najlepše je, če pišejo liberalci «So8inega» kova, da «je dolžnost vseh na-predno-čutečih Slovencev, da grede i pogumom v volilni boj, kjer si, združeni proti izkoriščevalcem in izsesavalcem ljudstva, lahko priborijo še lepšo zmago nego lani.» V resnici, nič drugega ne bi bilo treba, nego d« bi val napredno-čuteti Slo* venci izpolnili to željo. Če bi se to zgodilo, bi dobili liberalci in klerikalci, (izkoriščevalci in iz-sesevalci ljudstva*, tako brco, da se ne bi nikdar več priplazili do praga deželnega zbora. Zahtevajte po vieh gostilnah, kavarnah In v brivnicah MT Učiteljstvo na Slovenskem. (Dopis s Štajerskega.) •Zaveza avstr, jugoslov. učiteljskih društev* je zborovala dne 15. in 16. t. m. v Mariboru. Ne imeli bi nikakega povoda to omenjati, če bi ne bila rezolucija, sklenjena na delegacijskem zborovanju, obrnila nase našo pozornost. Vemo sicer, da imajo g. učitelji o rezolucijah druge pojme nego mi, radi tega pa bode za nas koristno na podlagi napominjane resolucije dognati, kaj bi bilo potrebno v takšnih izjavah izražati. Omenjena rezolucija je pred vsem izraz liberalizma v obliki, kakor ga učiteljstvo goji in kakršno je Lassalle grajal s pikro besedo. Pravice, ki jih te vrste liberalizem proklamira, ne veljajo za individuj splošno, marveč za posameznike, ki se nahajajo v posebnih odnošajih. Zgodovinsko je imel sicer liberalizem nalogo, streti vse srednjeveške spone ,in napotiti vseobči razvoj človeške družbe. Omejil se je pa poslej na imovitejše in inteligentne sloje vsakega naroda ter pustil mase spati spanje pravičnega. Zgodovinsko nalogo liberalizma so potemtakem njega lastni predikanti poteptali v nič, jedro njegovo je pa prešlo kot dedščina v socializem. Mi bi sodili, da učiteljstvu, ki stoji z obema nogama v neukem narodu, nikakor ne pristoja stanovski liberalizem, maryeč bi bil za učitelje yseh razvrst bolj prikladen pravi demokratizem. Prosto po Gorkiju povedano, je narod umazan na duši in telesu, ter potreben očiščenja, zakar je baš demokratična misel ustvarjena. Tisto učiteljstvo, ki često povdarja, da mu je socializem simpatičen, bi moralo vendar vedeti, da ni ne ene zares liberalne misli, ki bi se s socializmom ne vjemala. Spričo svoje inteligence bi že bili morali učitelji spoznati, da vsa teorija socialnega demokratizma, kakor tudi njega praktična dela kulminira v tem, ustvariti pogoje in odnošaje, ki bodo takozvani moderni družabni red izpreme-nili v prid duševno in fizično delujočim slojem. Završiti se pa mora to brez vsakaterih konkulzivnih izbruhov, zgolj na demokratični podlagi, torej iz ljudske, iz narodne volje. Saj si učitelji žele več uvaževanja pri vsakokratni yladi, ker bi radi na moči pridobili. Uvaževanje jim bode pa prišlo samoobsebi, kadar bodo dovolj močni, to je, če bodo imeli narod za seboj. Vendar, če se hoče narod pridobiti, je treba več kot z delom med šolskimi stenami škiliti po priznanju vladnih organov —; za to ne zadostuje samo stanovska zavest, potrebna je tu zavest prostega državljanstva, ki mu je misel otresti se hlapčevskih spon, resna. Sleherni učitelj je uverjen o moči klerikalizma, kdor se je pa količkaj v stvar poglobil, bode priznal, da je pravzaprav klerikalizem pojav parlamentarne dobe, da ga v času absolutizma niti ne najdemo. Duhovništvo je namreč takoj začetkom parlamentarizma potegnilo narod nase ter zaddbilo s tem ogrodje svoje moči. Učiteljem velevamo : Idite in storite ravno tako. Socialna demokracija pa bode tedaj dobila istinito povod, Vas v svojem prizadevanju izdatno podpirati. Omenjena resolucija je koncipirana v štirih točkah, čeprav nje vsebino lahko v treh delih ponovimo. Prvi del protestira proti preganjanju slovenskega učiteljstva na Kranjskem. To je hvalevredno; pomilovanja vredno pa je, da štajersko i. t. d, učiteljstvo ni imelo nobenih protestnih pristavkov glede na svoje razmere. Preganjanje in hlapčevanje, ki med učiteljstvom vobče vladata, sta mu značajnost in čut pravice Se docela preobrazila. Pod splošnim pritiskom na učiteljstvo se že za njegovo politično prepričanje več ne zazna. Dovolj poToda in podlage bi bilo protestirati proti splošni »persekuciji* slovenskega učiteljstva. Drugi del resolucije bi bil lahko izostal, ker ima zgolj namen, prikriti splošno apatičnost učiteljstva, hkratu pa priznati, da se vendar tupa-tam najde kaka bela vrana, ki kljubuje terorizmu. To je pa potreba, ki Se iz same stanovske zavesti izvira in vsled tega ne sme biti predmet resolu-cioniranega hvalisanja. V svojem tretjem delu, kjer bi mi pričakovali sistem taktike, priti neovržnim nedostatnostim v okom, poživlja rezolucija učiteljstvo k značajnosti, poklicane korporacije pa k čuvanju učiteljskih koristi. To ni dosti, pa je vse, k čemur se je za-moglo učiteljstvo povzpeti o priliki svoje manifestacije pravcatega idealizma. Uspeh ne more izostati in bode takšen, kar že vemo v naprej, da bode ostalo vse pri starem. Imponirala nam bode po učiteljih sklenjena resolucija šele tedaj, kadar bode pozivala sostavnik tudi na delo izven šole, za nabavo politične moči med narodom, in to vkljub vsemu klevetništvu; nadalje kadar bode glasovala za odpravo birokratizma v šolski upravi ter zahtevala isto v področje narodne samodo-ločbe. V to in še drugega več pa je v očigled splošni zaspanosti, potrebno še dokaj potrpljenja. Vederemo, ima za učitelje splošna trditev, da se dandanes hitro razvijamo, tudi kak pomen. * Rezolucije, sprejete na delegacijskem zborovanju učiteljev, se glase: Delegacija »Zaveze avstr, jugoslovanskih učiteljskih društev*, zbrana 15. avgusta 1909 v (Narodnem domu* v Mariboru I. najod]očnejš8 protestuje proti persekuciji kranjskega učiteljstva. Tako ravnanje z učiteljstvom ni samo nasilno in protizakonito, ampak je tudi de-moralizujoče, ker jemlje učiteljstvu ugled in veljavo pri mladini in ljudstvu ter mu provzroča moralno in materialno škodo. U. nasilno in iz same politiške strasti discipliniranim tovarišem izreka svoje najiskrenejše simpatije, občudujoč njih junaštvo, ki izvira samo iz čiste vesti in ki ž njim prenašajo krute krivice; III. poživlja učiteljstvo, naj s čistim svojim značajem ustvarja odpor vsaki korupciji, dokler se ob njem sama ne ubije; IV. poživlja vse v to poklicane korporacije, naj na podlagi drž. šolskega zakona in državnega osnovnega zakona branijo učiteljstvo ter čuvajo moralni in materialni položaj. * Nadalje se je sklenilo: V »Zavezi* naj se osnuje učiteljski obrambni odsek, ki naj čuva materialne in moralne koristi svojih članov ter jim naj preskrbuje gmotno in pravno pomoč. V ta odsek naj se volijo tovariši Gangl, Rapč, Likar in Luznar. * Odobrili so se tudi sklepi letošnjih učiteljskih abiturientov in abiturientk, ki se glase: Učiteljski abiturienti, zbrani na sestanku dne 1. avgusta t. 1. v Mestnem domu v Ljubljani 1. so, pregledali učiteljske organizacije spoznali nigno potrebo, da »Zaveza avstr, jugosl. učit. dr.* intenzivneje seznanja svoj naraščaj s težnjami stanu kakor organizacije same; 2. so uvideli niyno potrebo, da se okr. učiteljska društva pospešujejo v toliko, da se bodo redno prednašala mesečna predavanja, in sicer ne samo z ozirom na stanovska vprašanja, temveč na splošna življenska vprašanja, v kar naj «Zaveza* posreduje za pridobitev predavateljev; 3. so spoznali nujuo potrebo, da prične »Z. avstr. jsL uč. dr.* kar najodločneje delovati na to, da bo stik učiteljstva z učiteljiščniki Tonih krajih, kjer so slov. učiteljišča, kar možno najtesnejši in da skrbi učiteljstvo tamošnjega kraja, da se prirejajo temu dijaštvu znanstvena predavanja, da se tako izpopolni šolska izobrazba, in seznani učiteljstvo z vsemi aktualnimi vprašanji življenja; 4. so razpravljali o razmerah na koprskem učiteljišču in so spoznali nujno potrebo, da se od-pomore neznosnim razmeram in stanju koprskih učiteljiščnikov a tem, da se sedež učiteljišča nemudoma premesti iz Kopra v Gorico; L j. moški oddelek, in to iz vzroka, da se razširi duševno obzorje in se mu da več prilike za izobrazbo, nego jo ima dosedaj. »Zavezo* se pa naprosi, da ukrene vse potrebno v dosego teh smotrov. 9 Radi bodočnosti je vsekakor koristno, za* pomniti si vse te sklepe. Strokovni pregled. Strokovne organizacije, pozor! V četrtek, 26. t. m., zvečer ob 8. uri se vrši seja strokovne komisije, h kateri naj pa pridejo poleg delegatov tudi vsi odborniki organizacij, ker se gre za obravnavo važnih predmetov. Prosim torej, naj nihče ne manjka. Lokal: čitalnica v Šelenburgovih ulicah 6/II. Anton Kristan, strok, tajnik. Več mizarskih pomočnikoy dobi delo. Oglasiti se je v »Strokovnem tajništvu*, Šelenburgova ulica št. 6/II. Dopisi. Gorica. (Iz okrajne bolniške blagajne.) Minoli teden je odbor goriške okr. bolniške blagajne odpustil iz službe ravnatelja Leopolda Trav a ni ja. Ta sklep je provzročil v mestu pravo senzacijo, v italijanskem nacionalnem taboru pa naravnost razburjenje ; bivši ravnatelj je bil namreč strasten pristaš te klike. Pripravljeni smo, da bodo sedaj na vse načine napadali socialno-demokratično stranko, ki ima upravo bolniške blagajne v rokah. Ugibalo se je pa o tem koraku tudi že v slovenskem časopisju in »Soča* je svojim čitateljem celo pripovedovala, da so se našle v blagajni velike ne-redaosti in da so glasovali za odpust tudi zastopniki delodajalcev. Ni nam znano, odkod je »Sača* dobila take informacije, a kakor nas ne morejo vznemirjati napadi italijanskih šovinistov, tudi ne želimo, da bi se trosile lažnjive govoric med slovenskim ljudstvom. Zato je treba nekoliko pojasnila. Ne da bi hoteli posezati v delokrog blagajničnega odbora, omenimo torej za danes sledeče: Travan i je bil, kar je bil pri blagajni, vedno velik nasprotnik delavstva in delavske stranke. Zlasti slovenski člani so mnogo pretrpeli, dokler ni prišla blagajna v delavske roke. Radi tega je socialno-demokratična stranka že ob volitvah napovedala, da se Travani odpusti, če zmagajo socialistični kandidati. In priznati se mora, da je bilo to delavcem nenavadno všeč. Socialno-demokratična lista je res zmagala. Seveda ni mogel odbor kar čez noč meninič tebi-nič vreči ravnatelja čez prag in obsoditi blagajno, da bi mu bila plačevala pokojnino, temveč je moral natančno preučiti razmere, da lahko utemelji in opraviči vsak korak, ki ga stori. Sedaj ga je odbor odslovil. Da se pa nikomur ne zgodi krivica, bodi povedano, da ne gre za nikakršne sleparije. Glavni razlogi, ki so vodili odbor, so bili prvič to, da je bil mož preveč konservativen, kar nikakor ni koristno vodstvu moderne bolniške blagajne; drugič je včasi ravnal naravnost teroristično in sicer proti odborovim sklepom, tretjič pa je bil šovinist, česar tudi v službi ni zatajil. To so bili samoposebi dovolj tehtni razlogi, da je odbor sklenil, napraviti konec takim razmeram, ki so bile le na škodo blagajni in njenim članom. Za kričanje nacionalistov se pa blagajna ne bo zmenila in se ji tudi treba ni. Iz Tolmina. Pri nas smD imeli 18. t. m. veliko cesarsko slavje, kakor drugod po mili Sloveniji. Na predvečer razsvetljava, lampijončki, zastave i. t. d., drugi dan zastave, svetle uniforme, narodni fraki, velika maša in sploh slavnostno razpoloženje. In še nekaj posebnega je bilo tega dne. Nekemu orožniku so pripeli po maši srebrni križec s krono »za zasluge*. Ta fakt je povišal slavnost v obilni meri. Kajti po njem je bilo slavnostno — kosilo. Mi sodrugi sicer nismo zavidali gospodom tega kosila in bi nas tudi nič ne brigalo, da nismo izvedeli o njem sledeče zanimivosti: Predvsem povejmo, da se je zgodilo v narodnem hotelu gosp. tovarnarja. V veliki dvorani so sedeli gospodje, narodni in nenarodni, oziroma manj narodni, L j. nemški in slovenski uradniki, orožništvo in drugi cesarski služabniki, kojih narodnost se navadno sramežljivo skriva za uniformo, in poleg njih pa pristno narodni gospodje, narodni prvaki, in tu smo pri zanimivi točki: to kosilo je bilo — brez-narodno. Evo dokaza. Dvorana je bila okinčana z vsemi barvami, le s slovenskimi ne, neslovenski muzikantje (gospodje so si namreč h kosilu privoščili godbo) so svirali samo nenarodne komade, oficijelna govorica je bila nemška, vsi govori samo-nemški —• ysi slovenski narodnjaki so zatajili svojo narodnost... In baš to je tigta zanimiva točka, ki je sodrugi ne moremo pozabiti, ko nam bodo baš isti narodnjakarji očitali našo zvezo z sotrpini drugih narodov, našo mednarodnost. Domače vesti. — »Slovtuki Narod* se v pondeljkovena uvodniku zopet zaganja v nas, cvileč, da naj P°* jasnimo svoje stališče o narodnem vprašanju. »Slo* venskemu Narodu* ne bomo pray ničesar pojasnjevali, ker mu nismo odgovorni, ker mu ne tre za nič druzega kakor za prazno renomiranje in ker mu je nazadnje narodno vprašanje splob nedosežna skrivnost. Ce zatuli pri nas kak kričač »Hej Slovani*, misli, da je opravil narodno delo; puhloglavec prehudiča Nemca ali Italijana, smatr* samega sebe za narodnega junaka. Da je treM dandanes tudi nekaj znati, de se hoče govoriti o narodnem vprašanju, se ni gospodom pri »SIo-venskem Narodu* še nikoli sanjalo. Kako ravna in dela češka socialna demokracija, nam ni treba pripovedovati ; to vemo pač bolje od narodnjakarskih modrijanov, pobratimov tistih Klofačev, Burivalov, Freslov in enakih nezrelih komediantov, ki zmerjajo na Češkem češke socialne demokrate prav tako narodne mlačneže in izdajalce, kakor na Slovenskem narodnjakarji nas. Sicer bi pa res radi vedeli, po kakšni pravici si upajo liberalonski hinavci tirati koga pred narodni tribunal? O nacionalnosti naj le molče, dokler je še tako svež spomin na liberalno-nemško zvezo, na prodajo nacionalnih pivovaren v nemške roke i. t. d. Zlasti pa naj molče, če je narodnost kaj v zvezi z naprednostjo; dokler niso glede na narodno vprašanje napredovali niti za pol koraka od Bleiweisovih časov, dokler pospešuje njihova Cirilmetodova družba klerikalizem v šolah, dokler je Hribar y zavezi dalmatinskih popov, dokler se vsak dan razlega stok po slogi, je najbolje, če ostane &potovati *Simon£*Mn& ‘ Delniška dražba združenih plvovaren Žalec In Laiki tri Tel*l»n itev. 108« v Cjubljani Telefon itev. 108. priporoči »voj* —.......-....= Izborno pivo v sodcih In steklenicah. ==s ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI. »_»> izdajatelj in odgovorni urednik Fran Bar tl. Tiska Iv. Pr, Lampret v Kranju.