1029 IZ SODOBNE ITALIJANSKE LIRIKE Izbrati dva ali več pesnikov iz naravnost nepreglednega števila italijanskih lirikov, poetov in verzifikatorjev obeh spolov, je dokaj tvegana zadeva, da ne rečem velika predrznost, še zlasti če ne greš ponje (ali ponju) v to ali ono bolj ali manj slovito antologijo sodobnega italijanskega pesništva, ki je hočeš nočeš opravila tudi zate korenito selekcijo in posledično, ko izbiraš, skoraj ne moreš zgrešiti, saj se dejansko odločiš - ne glede koga boš izbral - za predstavitev že priznane veličine, da ne rečem za že davno odkriti monument, z malodane natančno določenim mestom na italijanskem parna-su, v katerega veljavnost niti ne smeš podvomiti. Torej nič lažjega kot ribariti v ribnikih z vseskozi zajamčeno kvaliteto plavajočih rib in ribonov. To je približno tako, kot se naročiti na sobotno izdajo nekega primorskega časnika, ki abonentom obljublja nagradno akcijo, ki bo nagradila PRAV VSE sodelujoče. Skratka, sploh ne moreš zgrešiti, pa če na slepo izbiraš. No, jaz sem vrgla svoj trnek v navaden ribnik, kjer lahko uloviš večjo ali manjšo ribo. Ali pa nič, star čevelj. Z upanjem kajpak, da sem imela srečno roko. Saj se moja dva pesnika nadvse zavzeto in uspešno udejstvujeta na pesniškem in kulturnem področju in pridno podirata regionalne zapreke in pre-graje, da me sploh ne bi začudilo, če bi #ot živa voda kdaj tudi vdrla ali prodrla v kakšen nacionalni cvetober. Pa tudi če bi ju ta srečna ... konjunktura obšla. Glavno je, da znata kaj povedati in da povesta dovolj melodično in duhovito. In da sta nam všeč. Meni sta. Jolka Milič YL SODOBNE ITALIJANSKE LIRIKE Elio Andriuoli lOJiT Elio Andriuoli GRENKA SAMOTA ETRUŠČANSKA POROČENCA Objeta na žari se nam smehljata etruščanska zakonca. Živela sta. Zdaj zreta na svet od daleč. Videz ponavlja skrivnostne pravljice: modrino neba, ptičje sprelete, menjavanje letnih časov. Stojita. Že davno sta prestopila prag umrlih. Počasen sen je legel na njuna srca. Ne govorite jima o trepetavi luči, ne pravite jima spet o igri oblakov. Saj bi lahko vznemirili njuno neizrekljivo vednost; zdramili bi ju iz zamaknjenosti. Črna žalost bi ju obšla. Ne bi zmogla več zdajšnje vedrine. Vodijo ju starodavni pogledi. Za njimi hodita: ona, manjša, on pa jo varuje. Čisto spokojno strmita v prihodnost. Sonce zahaja. Na zid padajo njegovi drobci, živo bleščanje, ki zažari v pisanih odsevih. Trenutek je obstal. Vesolje čaka. 1031 GRENKA SAMOTA OB POSLUŠANJU AISHILOVEGA AGAMEMNONA »Znanje je bolečina,« pravi zbor. »Znanje je bolečina,« si zamišljeno ponavlja duša poslušalca. V tihoti gledališke dvorane odmevajo glasovi kot usodne prerokbe. Kralj, mi to vemo, bo umorjen: ne more več ubežati svoji usodi. Ifigenija je že davno mrtva in bliža se ura še strašnejšega zločina. Ledeno mrzlo je ženino srce, okamenelo je od mračnega sovraštva. In bliža se že voz junaškega zmagovalca in dvorna vrata se že odpirajo. Kasandra nam bo razodela prihodnost. Dolg krik se bo razlegal iz njenih ust. Glejte, ona vidi. Kri, ki jo je priklicala stara krivda, se pred nami znova preliva. -SPUST V PODZEMLJE Orfej, ko skoraj izpolni svoje drzno dejanje, se ozre nazaj in ponovno izgubi Evridiko, njen zategli krik se oddaljuje v temi, ki se je za vedno polasti, zaman je 4 kriljenje njenih rok... Vse in nič je življenje. Zgodi se pač, da dosežeš in obenem ubiješ svojo najskrivnejšo radost. V nizu begotnih ogledal se soočiš s svojo za vselej razdvojeno podobo. Potem pa te žre obžalovanje po vsem, kar si zgubil. Na grmadi misli zaman požigaš čas, ki te dela bledega in nemega. Elio Andriuoli 1032 USLISAL GA JE »Rajši umreti v cvetu mladosti, ne da bi vedeli za propadanje, kot gledati iz dneva v dan počasno približevanje sovražnice, ki nam odvzame slo po življenju in zatre v nas vsako veselje.« Tako je dejal nekega jutra. Uslišal ga je bog prepadov. Zdaj na njegovem grobu že raste trava in grenka samota. MORSKA DRAMA V hipu švigne riba po plenu: čvrsto ga drži v gobcu. Žrtev se zvija in polzi na dno neusmiljenega žrela. Kot klešče ostri zobje jo tiščijo in ob vsakem trzaju drsi vedno nižje. Vsa iz sebe od groze vidi, kako svet zgineva, ta mili dar, ki ji je bil dan nekoč, in nič ne more, da bi ubežala strahoviti usodi, v katero so zdaj zazrte njene oči in ji polni srce z bridkostjo, medtem ko njen dih že pojema. Neizmerna tema zazeva okoli nje, ko čisto obupana napne zadnje sile, da se vzdigne nad živim bleščanjem krvi in slednjič ponikne v svoj konec. PLIMOVANJA Počasni glas nihajočih plimovanj se zdaj vrača s svojim šepetom in nam prepeva v srcu. In kako narašča iz goste teme, in kako pritiska na legendarno navzočnost alg in čeri, GRENKA SAMOTA medtem ko seže do negotovih meja duše. V mrakobi izganjajo slepila preteklosti. Živi le naše upanje in prevara, ki ga zaobjema. A koliko lepote je v tem boju, ki odreka času zmago. Zdaj vem: nič ne pomaga se upirati usodi. Tvoja radost se razgubi po neznanih poteh, postane bledo čakanje. Najdeš jo spet še bolj žarečo tistega dne, ko te pokliče veter iz zvezdnih višav (ti si sam in ves prevzet od začudenja) in te odnese s sabo. VSE DRUGO V siju tega žarečega neba, ki se prenavlja, poslušam besede, ki mi jih praviš, zrem v tvoje oči, da bi iz njih razbral odsev privida, ki te obdaja. Sonce se veča, rdeče ob zahodu. Ponavljaš mi vse misli srečne dobe, izgubljene v preteklosti; njene skrivnosti, njeno živo legendo, v kateri spet najdem nekdanje bogastvo. Na tvojem licu večer postaja lahak. Mil žarek se te dotakne s svojim sladkim začudenjem; vso te oživi v svoji slavi. Dan, ki naju čaka, se staplja z onim, ki sva ga že doživela; vrača nama svoje svetle obljube, svoje ure, svoja nežna pričakovanja, gotovosti za vselej ohranjene v spominu. Prihodnost je v sanjah, ki jo ustvarjajo. Ti stegneš roko z mislijo, ki te očara; in pričaraš bivanje; izumiš še dragocenost Elio Andriuoli 1034 novega trenutka; zapadeš slepilu nove zore: čakaš, da te premaga s svojo toploto. Vse drugo je brez pomena. TI REČEŠ Ti rečeš: »Prišla je že jesen.« Dan raste na svojem visokem nebu; počiva med zlatimi odsevi. Z vinogradov se ponuja sladko grozdje. In pot se že pobarva z novimi prosojnostmi; življenje se ureja po širnem prostranstvu; zamikajo ga nove steze. Celo leto je minilo, odkar sva prišla sem iskat miru in zdi se, ko da je minila ura. Lahkotno padajo tvoje besede; počasi naju zaprejo v čarni ris razigranih mavričnih misli. In vse je sonce. Vendar ni ta svetloba, ni to jezero spomina, ki zažari v nenadnem blišču in v prerojenih upih, da postaneta lažji najini srci, to kar ublaži vse bolečine, marveč gotovost, da sva skupaj, tule, skrivaj v miru te kratke ure, ki nama daje svoj nenadejani dar, nama obema, ki nevedno hodiva po svetu. In v naglem teku let, ki naju spodnaša in daleč odnese, je kot dih nove mladosti. Kot nepričakovani in bliskoviti klic. Kot obljuba prihodnjega blagra. ¦ 1035 JOLKA MILIC: O AVTORJU ELIO ANDRIUOLI se je rodil v Genovi leta 1932. V tem ligurskem mestu tudi poučuje pravo in ekonomijo na višji šoli. Je sourednik revije »Contrappunto« in sodeluje pri neštetih drugih, in sicer: Resine, Liguria, Arte Stampa, L'Agave itd. Objavil je naslednje pesniške zbirke: // tuo volto si perde (Tvoje obličje se zgublja), 1961; La tromba doro (Zlata trobenta), 1971; La spirale dei giorni (Spirala dni); Quartine (Kvartine), 1975; Fughe nel tempo (Pobegi v čas), 1976; Equinozio (Enakonočje), 1979; Reperti (Najdbe), 1984; Stagioni (Letni časi), 1986; Maree (Plimovanja), 1990 in La traccia nel labirinto (Sled v blodnjaku), 1991. Izdal je tudi več esejističnih knjig in uredil pesniško antologijo skupaj s pesnikom Silvanom Demar-chijem z naslovom Gruppo Golf o '89 - Per una poesia come ispirazione (Skupina Zaliv '89 - Za pesem kot navdih), 1990. Prejel je več priznanj in književnih nagrad nacionalnega pomena. Prevedene pesmi so iz antologijske zbirke Sled v blodnjaku, ki je izšla v Ligurii leta 1991. Prevajalka Jolka Milic