Književna poročila.
239
ščine in notranjščine te zanimive gotiške dvoladijske stavbe ponazorujejo številne ilustracije. Iz naše domače umetnosti je posebno omeniti prižnico, ki jo krasi še-stero Mencingerjevih oljnatih slik, izdelanih nenavadno skrbno in z mojstrsko lahkoto. Stenske freske, ki se oklepajo italijanske renesanse, je dovršil Ljubljančan Elias Wolff 1. 1592. V dodatku so objavljene tri latinske listine. Večje zgodovinske važnosti je tretja, ker nam pripoveduje, da je bila cerkev 9. septembra 1492 „iznova posvečena, da se imenuje cerkev sv. Radegunde, da pa je bila prej posvečena sv. Primožu in Felicijanu, ker so se ondi pred turškim vpadom hranile svetinje teh dveh svetnikov, in da so cerkev v prejšnjih časih obiskovale velike trume vernikov". — Ravnateljstvo Idrijskega rudnika nadaljuje z objavo gradiva o tretji okupaciji Idrije po Francozih 1. 1809. (str. 29—39). Ivan Šašelj je na novo nabral par doneskov k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem (80—84). Prof. Kaj. Stra-netzky je opozoril na nekaj jam in požiralnikov okrog Žirov, ki pa še čakajo natančnejšega preiskovalca. — Med prirodopisnimi sestavki je v prvi vrsti omeniti dr. J. Ponebška .nadaljevanje monografije o naših ujedah (39—60). Tokrat je opisal malo uharico, močvirno uharico in deloma še velikega skovika. Bogata navedba literature bo dobrodošel kažipot celo strokovnjaku, kaj šele nestrokovnjaku. Opisi posameznih vrst so zdaj krajši, živahnejši; dobre slike povečujejo njih mikavnost. - Enako nadaljuje prof. Alf. Paul in v lanski Carnioli začeto razpravo »Uber einige fiir Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Stand-orte" (61—72). — Albin Seliš kar je na kratko opisal modropikčastega slepiča, ki je ugotovljen tudi za Kranjsko po edinem eksetnplaru, ki je bil ujet v južni deželah naše monarhije. — Književna poročila o slovenskih in nemških publikacijah ki spadajo po svoji vsebini v okvir Carniole, so prispevali dr. J. Debevec, dr. J. Gruden, ravn. dr. Mantuani, J. Vesenjak in Ferd. Seidl. Običajni »Društveni vestnik" zaključuje obsežni zvezek.                                                 J. Š-r.
Lovrič Božo, Sveto prolječe. Izdanje »Društva hrvatskih književnikov", knj. 36. V Zagrebu, 1915. 8«. 110 str. Broš. 2 K.
Lovričeva »Sveta pomlad" spada med najmočnejšo liriko, kar smo je dobili zadnja leta. To ni cvetka, ki z drobnimi koreninicami rahlo lepi v zemlji, temveč stoji trdno v široko obdelanih tleh ideje in volje in močno poganja v naše ozračje. V prozi pisani uvod nam tolmači naslov knjige.
Nekega poldne je nenadno zavladal silen in topel veter. V svojem besu in neobuzdanosti je porušil vse, kar je bilo slabo, zlomil vse, kar je bilo trhlo. Narasle so vode; a ko se je polegla voda, so povsod ozeleneli lati, oživljali grobove, kitili krove. Nad kulo, napol razrušeno, je plapolala razprana zastava ... Tako je to »sveto proletje". In orač zapara zemljo in poseje močno seme, ki naj nahrani vse pleme, in kovač kuje jatagane, nože in sablje in topuzine za junake, in potniku še oči niso zatajile svetlobe solnca in svobode vetra. Goslar si izdela iz javora gosli in iz grive si splete strune. Ta' goslar posvečuje svoje pesmi vsemu temu, kar želi rasti in se izraziti v borbi, kar išče očiščenja v spopadih; silno in lepo mu je, kar je ustvarjeno za ljubav, ustvarjeno za borbo. Mrzka mu je slabost, ker je vajen, da na njegov mig trepetajo deca in fantje. Čuje veter, kako se pritožuje nad močjo ter jo proklinja, da mu ni dala druga v borbo, da bi poizkusil svojo moč ter je obsojen se biti sam s seboj. Po silnem sinjem morju plovejo njegovi ljudje v modro večnost, da bi osvajali in da bi zopet oživela priča o junaku, ki je blodil deset let po neverni gladini, dokler ni osivel ugledal zopet svojega doma. Proklinja »prodane žene in kupljene misli", pa ženo nerodico, suho kakor mož modrijan, ki
240
Književna poročila
svoje modrosti ne pretvarja v čine, a proslavlja majko, ki hrani s svojim mlekom nebrojna pokoljenja ... Na stari kuli bedi „mati vseh junakov"; okoli zidov se plazi v burji Senca, a njen Joško nese zlato križarsko zastavo; deva nosi živo vodo po bojišču ... V litijah (grških procesijah) gredo vrste svetih in čim težje je vpitje in čim večja je borba, tem skladnejši in čistejši so glasovi pobožnih; a največji med njimi mesto propovedi dvigne k zvezdam krvavo človeško srce, ki ga je strela prebila sedemkrat, ki pa ni prestalo biti. »Mati vseh žalostnih drži v roki grižljaj belega kruha in poln kelih vina, kri in telo svojega Sina, oblast in moč vstajenja ..." In pesnik vidi iz temnice rob neba.
Ta pesnik je Božo Lovrič. Kršna skala dalmatinske obale in gladina morja sta kumovali njegovi mladosti. Na vseučilišču je bil v Zagrebu, a potem je s Kosorom krenil v svet. Ustalil se je v Pragi, kjer sedaj živi že več let. V nakladi »Splitske omladine" je izdal prvo svojo knjigo: »Hrizanteme" (1902/3). Eno zbirko pesmi in eno dramo »Prije noči" je izdal pri »Matici Srpski" v Novem Sadu, dramo »Dugovi" pri „Matici Srpski" v Dubrovniku. Knjigo „Eisays" in roman iz dalmatinskega življenja „Crni brod" (ali „Brača Kuzmanič") je izdalo »Delo". Lovrič je sotrudnik „Savremenika", »Književnega glasnika" in dr.
Ivan Vezenj.
Humoristična knjižnica. Izhaja v Zagrebu. Pred seboj imam 73. in 74. zvezek te zbirke: A. P. Čehov, Izbrane humoreske. Zdi se mi čas, da opozorim naše občinstvo na to knjižnico, ne samo zato, ker je prinesla »prijatelju humorja" že toliko izvrstnega blaga: poleg hrvaskosrbskih humoristov, med njimi posebno Bronislava Nušiča, tudi Čehova, Gogolja, Mark Twaina, Maupassanta, Daudeta in dr., nego ker se mi zdi, da je humor najboljši posredovalec za »medsebojno zbliževanje"; tako se res »igraje" naučiš jezika. Razen posebnih »ljubiteljev" slovenskega jezika se Hrvatje slovenščine niso in ne bodo učili; mi pa se hrvaščine bomo, če nismo prehudi lokalni patrioti in če umevamo dejanske razmere. S tega stališča so prevodi iz hrvaščine v slovenščino nesmiselni, ne pa narobe; v kolikor je namreč nam na tem, da nas spoznajo tuji narodi. — »Humoristična knjižnica" stane letno (za 24 zvezkov) 6. K. Čudno, da se še ni našla slovenska glava, ki bi se lotila takega brezdvomno dobičkonosnega podjetja.                                          /. P—k.
Uredništvo je prejelo sledeče književne novosti:
Milan Rešetar, Elementar-Grammatik der kroatischen (serbischen) Sprache. Zagreb 1916. Mirko Breyer's Buchhandlung. 8«. XI + 208 str. Vez. 4 K 80 v.
Dr. Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec 1916. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. V. 8°. 276 str. Vez. 3 K 60 v.
Pavel Novak, Nemščina brez učitelja. .II. del. Slovensko-nemški razgovori v vsakdanjem življenju. V Ljubljani, 1916. Založila Katoliška bukvama. M. 8°. VIII + 99 str. Broš. 1 K 20 v.
Slovenske vojaške narodne pesmi za moški zbor priredil Fran Marolt, učitelj. V Ljubljani 1915. Izdal in založil prireditelj. M 4°. VI -f 71 str. Cena kart. odtisu 1 K 50 v, v platno vez. 1 K 80 v.