in memoriam
Zoran Simjanovic (1946-2021)
Slovo kralja (in rokerja) jugoslovanske filmske glasbe
Ivana Novak
Pod vplivom novovalovskih gibanj širom Evrope so mladi režiserji 'praške šole' v 70. letih oblikovali novi jugoslovanski film. A poleg zvenečih imen avtorjev, kot so bili Markovic, Karanovic, Zafranovic, Paskaljevic, Grlic in Kusturica, se pod kanon modernega jugoslovanskega filma podpisuje še en ključen filmski avtor: skladatelj, čigar ime je morda manj zveneče, vendar je njegov prispevek tako izjemen, da bi bilo treba tudi njega šteti med enega izmed ključnih avtorjev jugoslovanske popularne, ne le filmske kulture.
Zoran Simjanovic se je podpisal pod glasbo več kot 60 celovečernih filmov, 100 animiranih in kratkometražnih del, 100 gledaliških predstav in 500 oglasnih jinglov. Radio i TV trezor Zorana Simjanovica šteje zbirko 13 kompilacijskih plošč. Originalnost, hiperproduktivnost, najvišja raven mojstrstva v vseh glasbenih žanrih, od klasike do elektronike, eksperimentalni spirit, drzne aranžmajske odločitve, nezmotljiv čut za ustvarjanje spevnih melodij, igrivost - zaradi posrečene kombinacije izjemnih skadateljskih kvalitet so ga imenovali 'jugoslovanski Morricone', četudi je avtor bolj kot Morriconeja občudoval Nina Roto.
Simjanovic je bil v izhodišču roker. Jugoslovanski novi film je zahteval glasbenika, ki se ni bal stopiti v neznano, on pa je tuje teritorije osvajal že na začetku glasbene poti. V 60. letih, ko je bil rock v Jugoslaviji popoln kulturni tujek, je ustvarjal zvok prvih beograjskih rokovskih bendov Elipse in Siluete. Čeprav se je rokovski sceni ob vstopu v film odpovedal, se je ta drža ohranila v njegovih filmskih aranžmajih: v samozavestni ritmični sekciji, električnih kitarah in razposajenih elektronskih vložkih, končno pa tudi v strukturi glasbe, v energičnih, eklektičnih aranžmajih.
Moč Simjanovicevega ustvarjanja je bila v tem, da je konvencije povezoval z modernimi trendi in glasbenimi novostmi. Tako bi ga lahko hkrati videli kot klasičnega filmskega skladatelja in kot gonilno silo rabe elektronske glasbe v filmu, gledališču, na radiu in televiziji (celo v avizu 'uradnega' televizijskega dnevnika RTV Beograd, kasneje RTS). Njegov podpis je vselej pomenil določeno prelomnico, modernizacijo neke tradicije. Drzno je bilo njegovo poseganje v formo klasične filmske glasbe: linije, običajno pridržane za strogo določena klasična glasbila, denimo godala, je zaupal sintesajzerju. Glavni dokaz njegove genialnosti je, da je ob 'združevanju nezdružljivega' ostal popolnoma glasbeno kredibilen, to pa najbrž zato, ker kljub 'rokenrol' pristopu nikdar ni zašel daleč od konvencij, predvsem ne od primata melodije.
Pa ne le kakršnekoli melodije, temveč izrazito spevne, v isti sapi melanholične, igrive, sentimentalne, nostalgične, naivne, celo šlagerske melodije - v delikatnem, toplem, romantičnem aranžmaju. Ta je imel pogosto moderen spin in duhoviti part, s katerim je dal vedeti, da se ne jemlje smrtno resno. Poslušajte dva najlepša primera filmske glasbe v svetovnem merilu, prvo napisano za TV-serijo Na vrat na nos (Grlom u jagode, 1975, Srdan Karanovic) in drugo za film Posebna vzgoja (Specialno vaspitanje, 1977, Goran Markovic). Gre tudi za primera skladateljeve stroge ekonomičnosti kompozicije, saj njuna mi-lozvočnost odraža proces temeljite redukcije balasta. Glasba je okrnjena na bistveno: melodijo z redkimi, zgolj relevantnimi dekoracijami; nekomplicirano ritmično sekcijo; elaboriran, a minimalističen kontrapunkt, zvest načelu praktičnosti.
Intervjuji z Zoranom Simjanovicem (na YouTubu) so sijajno razvedrilo in šola, saj je bil očitno iskriva, angažirana,
4 ekran tulit/avgust 2021
in memoriam
razgledana osebnost z izbrušenimi političnimi stališči, posebej kritičen do porazne skrbi državnih institucij za materialno glasbeno zgodovino. Proti purizmu, z odločnim stališčem o politiki kompozicije, v njegovih besedah: »Glasba je tisto, kar si lahko zažvižgaš.« 1 In: »Glasba mora biti za narod.« Zagovarjal je popularno glasbo nasproti 'resni'; v atonalni glasbi je videl nevarnost hermetizma, elitizma. Tudi njegovo združevanje različnih glasbenih ideologij odraža kozmopolitstvo kot rdečo nit njegovega ustvarjanja. V zgodnjih delih zveni tudi kot idilični soundtrack Jugoslavije kot multikulturne tvorbe.
Zdi se, da je Simjanovic h kompoziciji že pristopil z namenom, da glasbe nikdar ne bi pozabili, kot da bi vnaprej kom-poniral ponarodeli kanon, ki se je zdel domačen že takrat, ko je bil slišan prvič. Že špica serije Na vrat na nos (njegovo prvo TV-delo), je dobila svoje življenje zunaj kinematografov in postala obče mesto v jugoslovanski popularni kulturi. Nobena melodija razen te (ponovil jo je le v filmskem nadaljevanju Jagode v grlu (Jagode u grlu, 1985, Srdan Karanovic) se ni v njegovem opusu ponovila niti enkrat. Od tod izhaja naslov kompilacije Jedna tema, jedan film, ki povzema avtorjevo rigorozno ustvarjalno etiko. V prepričanju, da je recikliranje zaradi ključnega prispevka glasbe k filmu sporna praksa, je vsakemu filmu dodelil edinstveni motiv, samosvojo zvočno identiteto. Današnja filmska glasba se krepko oddaljuje od formule »jedna tema, jedan film« ... Prepogosto gre za megleno atmosfero brez lastne 'osebnosti' in brez srčnega utripa.
Z režiserji je sodeloval že od začetka nastajanja filmov. To, da je glasba nastopila tako rekoč istočasno z režijsko zasnovo, pomeni, da je bila gonilo filmske kreacije, neločljiv element filma, nikakor ne le drugorazredna 'oprema'. Zato ni nenavadno, da je Simjanovic užival dolgo, srečno zvezo z določenimi avtorji. Najsrečnejša 'zakona' sta bila nedvomno tista s Srdanom Karanovicem in Goranom Markovicem, ki je po skladateljevi smrti dejal, da ne ve, kako bo ustvarjal filme brez njegove glasbe.
Ko je Goranu Bregovicu priznal, da mu lastne melodije včasih zvenijo tako, kot da so bile že napisane, je Brega dejal: »Bolje da slici na nešto, nego ni na što.« A pomembnejše je, da v njegovem primeru velja predvsem nasprotno. Ko njegovo delo poslušamo po 40 letih, slišimo nekaj svežega. »Samo čas je kriterij vrednosti umetniškega dela,« je govoril
v intervjujih, razkrivajoč strogost do lastnega ustvarjanja. In glej, glasba za Markovicev kultni film Državni razred (Nacionalna klasa, 1979), za katero se je bal, da bo zaradi navezanosti na aktualne glasbene trende hitro zastarala, je naposled prerasla v enega najboljših jugoslovanskih soundtrac-kov s številnimi uspešnicami v širokem naboru od popa do diska in balad. Na njem tako recimo najdemo enega najbolj energičnih disko hitov svojega časa »Floyd« in melanholično balado »Zašto« v izvedbi Oliverja Dragojevica.
Tu našteta dela so ponarodela do stopnje, ko se zdi, da niso nikoli imela avtorja. To, da se v zvezi z zimzelenimi skladbami pozablja ime Zorana Simjanovica, je sam opisal kot »enega največjih komplimentov«. Morda je največji avtorjev uspeh naposled res v tem, da ga preseže veličina njegovega dela, ki si ga v celoti prisvoji 'narod' - z drugimi besedami, lahko le upamo, da bi bilo čim več umetnosti, narejene za 'narod', tako svetovljanske, svobodomiselne, rokerske, kot je bila Simjanoviceva.
1 Intervjuji, iz katerih črpamo citate, se nahajajo na YouTubu, npr. »Zoran Simjanovic - Iskreno sa Aleksandrom Simic«; »Zoran Simjanovic - Svaka Morriconeova kompozicija miriši na njega, a je drugačija«; »Zoran Simjanovic kompozitor - Tajna zvuka TV Metropolis«.
Izbor najboljših filmskih glasb:
Na vrat na nos (Grlom u jagode, 1975, Srdan Karanovic)
Posebna vzgoja (Specialno vaspitanje, 1977, Goran Markovic) Boško Buha (1978, Branko Bauer) Nacionalna klasa (1979, Goran Markovic) Petrijin venec (Petrijin venac, 1980, Srdan Karanovic)
Dve polovici srca (Dvije polovine srca, 1982, Vefik Hadžismajlovic)
Maratonci tečejo častni krog (Maratonci trče počasni krug, 1982, Slobodan Šijan) Neka druga žena (1982, Miomir Stamenkovic) Balkan ekspres (1983, Branko Baletic) Skrivnost samostanskega žganja (Tajna manastirske rakije, 1988, Slobodan Šijan) Pot na jug (Put na jug, 1988, Juan Bautista Stagnaro)
Sod smodnika (Bure baruta, 1998, Goran Paskaljevic)
5 ekran tulit/avgust 2021