Nihilizem: izkustvo neprekoračljivega Aljoša Kravania Vrednote so sestavni del kriznega besedišča. Zato doba s priostreno krizno zavestjo posega po delih Friedricha Nietzscheja, filozofa »«prevrednotenja vrednot". Naša družba ni zgolj v ekonomski ali poli- tični krizi, pravijo časopisni misleci in poklicni tele- vizijski gosti, temveč v krizi vrednot. Nietzschejeva literatura nam lahko domnevno pojasni, kako ta globlja ali celo podtalna izguba vrednot vpliva na vidne podobe krize. V skladu sto pripovedjo naj bi bil Nietzsche tisti pisec, kije še veliko pred Spen- glerjem ali Valeryjem zaslutil gromozanskost po- sledic modernega nihilizma. Kadarkoli torej Evro- pejec občuti duhovno stisko, se v resnici nahaja na teritoriju, ki ga je že dolgo pred nJim prehodil in kartiral Nietzsche. To pripoved potrjuje neko nezaslišano dejstvo, ki se mu težko izogne še tako previden bralec: na več mestih Nietzschejevega opusa se zdi, kot da avtor napoveduje politično in kulturno katastrofo dvajsetega stoletja. Če bi morali iskati misleca, ki daje vtis preroka - skupaj s svojo dobro znano blaznostjo in osebnostnimi čudaštvi - bi bil to nedvomno Nietzsche. Njego- va p rog noža evropskega nihilizma ustrezno napove» prvič, po- lom evropske modernosti, ki se je pred stotimi leti začel s prvo svetovno vojno» ter, drugič» postopen zaton Evrope v mlačno filistrstvo sedanjosti. "O, kje je še morje Toda ta zgodba ima neko bistveno težavo. Nietzscheju namreč pripisuje utečeno, splošno razširjeno pojmovanje vrednot» kot da bi med njim in kakšnim Spenglerjem ali celo nami vladala neprekinjena duhovna kontinuiteta. Pri tem se pozablja, da Nietzsche ni zgolj podal prognoze nihilizma, temveč je v svoji filozofiji temeljito spremenil sam pomen vrednot in njihovega zatona. Kajti kaj je imel v mislih kakšen Valery, ko je v dvajse- tih letih prejšnjega stoletja dejal» da je ideja Evrope «izgubila svojo veljavo*»Ta uvid je posledica vzgojene 'resnicoljubnosti': torej je tudi sam posledica vere v moralo*<. Ker smo bili vzgojeni v resnicoljubnosti, še veČ, ker je »vzreja živali, ki sme vzeti svojo besedo zares« pogoj človeškosti na- sploh, moramo v zadnji konsekvenci opustiti vse tiste vredno- te, ki sramežljivo prikrivajo svoje poreklo in ne pustijo, da jih »vzamemo zares«. Bog je ena takšnih vrednot, krepost tudi. celo ljubezen. Vendar to še ne pomeni, da je gibanje nihilizma uničenje vseh vrednot. Nasprotno, ker se lahko človek odreče svojim najvišjim vrednotam zgolj vimenu neke druge vrednote, resnice, bo v nihilizmu izkusil natanko njeno absolutno vztraj- nost. Čim večja je sila, s katero razkrinkava in uničuje vrednote, tem bolj bo očitna njegova volja do resnice. Čim večji je dvom v resnico Boga, kreposti in ljubezni, tem večja bo veljava resnice same. Nihilizem je izkustvo neprekoračljivosti resnice. Seveda iz tega ne sledi, daje Nietzsche z voljo do moČi razumel enotno psihološko motivacijo, ki bi stala v ozadju nihilizma v celoti. Volje do resnice in s tem samega dejanja razkrinkanja vrednot se lahko polasti cela množica različnih gonov: slast po polemiki, samotrpinčenje slabe vesti, strah pred prevaro, gola želja imeti prav. Ne obstaja čista volja do resnice. Toda ravno dejstvo, da si moramo voljo do resnice vselej prisvojiti z nekim posamičnim gonom, da se mora nihihzem predstavljati v ve- dno novi psihološki preobleki - enkrat kot hladna doslednost Ivana Karamazova, drugič kot razbrzdanost Dmitrija, tretjič spet kot zavrženost Smerdjakova - , priča o tem, da je volja do resnice neprekoračljiva. Prav zato, ker ne moremo iti preprosto preko nje, smo si jo prisiljeni prilastiti z vsakokratno gonsko podlago naše psihologije. Za mnogoterim, pluralnim videzom nihilizma se skriva njegova absolutna neobhodnost. Življenje vrednot, vrednost življenja Toda Še kar ni povsem jasno, kaj je tisto, kar resnica naposled «razkrinka«, in zakaj bi se morale vrednote sploh sramežljivo skrivati pred njeno svetlobo. Ali nam naša resnicoljubnost raz- krije zgolj suho dejstvo - v slogu Richarda Dawkinsa in podob- nih poklicnih debaterjev - , da Boga ali kreposti «v resnici ni«? Nietzsche poda drugačen, globlji odgovor. Poslednji cilj volje do resnice je v tem, da razkrinka vrednoto natanko kot vrednoto. Volja do resnice ne razkrije le nepopolnosti, svetohlinstva ali zatajenega nasilja, skritega v osrčju neke vrednote, temveč v zadnji instanci predstavi prav njen vrednostni značaj. To pome- ni: v nihilizmu se razkrije, da vrednote vselej postavlja neko človeško življenje, ki jim šele podeli njihovo vrednost. Že sam izraz «vrednota« (Wert) namiguje, da so vrednote bistveno pre- hodne, saj so vselej vredne (wert) «nečesa«, denimo čaščenja, upoštevanja, spoštovanja. Z drugimi besedami, vredne so ne- kega življenja. Toda iz tega sledi, da vir vrednosti vrednot niso one same, temveč prav življenje, ki so ga te vrednote vredne. «To pa je le nek nihilizem, in sicer najekstremnejši<*, pravi Nie- tzsche v odločilnem fragmentu iz leta 1887. »Vrednost stvari Poslednji cilf volje do resnice fe v tem t da razkrinka vrednoto na tanko kot vrednoto. Volja do resnice ne razkrije le nepopolnostih svetohlinstva ali zatajenega nasilja^ skritega v osrčju neke vrednote, temveč v zadnji instanci predstavi prav njen v rednostn i značaj. To pomeni: v nihilizntu se razkrije, da vrednote vselej postavlja neko človeško življenje, ki jim šele podeli njihovo vrednost. polaga ravno v to, da tem vrednotam ne ustreza ter da jim ni ustrezala nobena realnost, ampak da so zgolj simptom sile na strani postavljanja vrednot, da so simplifikacija v namen življe- nja.*< Volja do resnice noče razkrinkati zgolj svetohlinstva mo- ralnosti, nihilizem se ne ustavi pri abstraktni tezi» da Boga »ni«. Dovršita se šele v spoznanju, da vse domnevno višje vrednote, ki naj bi jih življenje »dosegalo*<, koreninijo prav v življenju sa- mem. Nihilizem je najskrajnejše približanje vrednot življenju. Nietzschejevo mišljenje se običajno uvršča med filozofije vi- talizma. Tako kot kakšen Bergson naj bi tudi Nietzsche slavil neskončni nemir življenja, ki vsa bitja sili, da prestopajo svoje lastne meje in izumljajo nove življenjske oblike. Ta opredeli- tev Nietzschejeve filozofije nedvomno drži. Navedli bi lahko celo množico mest, na katerih poziva k »stopnjevanju volje do moči«, tj. k silovitemu preseganju življenja zaradi krepitve življenja samega. Toda ko je pisal o izkustvu nihilizma, Nie- tzsche življenja ni prikazal kot produktivne sile prestopanja mej živega, kot »kreativne evolucije«. Nasprotno, preseganje svojih pogojev bivanja - svoje zatohle, natrpane srečnosti - je zadnja stvar, ki bi padla na pamet poslednjemu Človeku. »Za- dnji človek živi najdlje«, pravi Zaratustra v Uvodnem govoru; zadnji človek ni nič drugega kot avatar vztrajnosti nekega tipa življenja. Ker je volja do resnice skozi gibanje nihilizma razkri- la življenje kot resnični vir vrednosti vrednot, je za zadnjega človeka življenje postalo ravno nekaj nepresegljivega. Nihilizem ne pomeni nenadnega odprtja vseh tistih možnosti, ki se jim je življenje prej asketsko odrekalo, temveč navezavo in zamejitev življenja nazaj na življenje samo. Vendar iz tega ne sledi, da bo nihilizem namesto Boga častil posvetno eksistenco. Poslednji človek ni Marxovo neodtuje- no vrstno bitje (Gatrungsivesen), ki bi po uničenju religiozne mistifikacije pričelo »vrednotiti« svetno, zemeljsko, dejansko bivanje. Nasprotno, neprekoračljivost življenja postane najbolj očitna prav tedaj, ko poskušamo - mi, moderni, Zaratustrovi zadnji ljudje - oceniti vrednost življenja samega. V Somraku malikoVy enem izmed Nietzschejevih zadnjih objavljenih del. najdemo odločilen prikaz te slepe pege nihilizma: -»Morali bi imeti položaj zunaj življenja in ga po drugi strani poznati tako dobro kot nekdo, kot mnogi, kot vsi, ki so ga živeli, da bi se sploh smeli dotakniti problema vrednosti življenja nasploh: to pa je dovolj za ugotovitev, da nam je ta problem nedostopen, (o govorimo o vrednotah, govorimo po navdihu, skozi optiko življenja: življenje samo nas sili k postavljanju vrednot, življe- nje samo vrednoti skozi nas, ko postavljamo vrednote.« Nihilizem je v svoji poslednji stopnji natanko razkritje te ne- prekoračljivost i življenja. Volja do resnice nas pripravi do tega, da razkrinkamo prikrito nizkotnost in nasilje v osrčju najvišjih vrednot. Še več, v imenu resnice se naposled razkrije tudi te- meljni vrednostni značaj vrednote, njena zakoreninjenost v ži- vljenju. Toda življenju samemu ne moremo nikoli niti pripisati niti odvzeti vrednosti, saj je dejanje vrednotenja vselej odraz nekega življenja. »Obsodba življenja s strani živečega ostaja na koncu zgolj simptom nekega določenega življenja,« pravi Nietzsche. V vsakem postavljanju vrednot, v vsaki oceni njihove vrednosti, tudi v njihovem razkrinkanju, obsodbi, smešenju, zaničevanju in naposled popolnem razvrednotenju vztraja neko življenje. Nihilizem v svoji dejavni različici, nihilizem Ivana Karamazo- va, razvrednoti ideal za idealom, ne ustavi se pri Bogu, krepo- sti, celo pri ljubezni ne (še posebej pri ljubezni ne!), vendar naposled t r ä ob življenje kot nepresegljiv vir samega dajanja in jemanja vrednosti. Nihilizem je izkustvo neprekoračljivosti ži- vljenja, v njem se razodene absolutna nemožnost kakršnegakoli '>zunaj« življenja. Seveda ne moremo upati, da bi lahko s to kratko in Še preveč abstraktno opredelitvijo zajeli vso bogastvo Nietzschejevih du- hovitih, raznolikih, pogosto protislovnih spoprijemov z nihi- hzmom. Njegovi aforizmi, če poudarimo še enkrat, ne zariše- jo enotne zgodbe zatona vrednot: če bi verjeli v to, bi naredili isto napako kot Elizabeth Förster-Nietzsche, Friedrich Würz- bach in drugi izdajatelji Volje do moči, te umetno sestavljene »zgodovine evropskega nihilizma«. Toda kljub temu Nietzsche v svojih poskusih mišljenja zatona vrednot vedno znova trči ob dva ista, neobhodna kažipota nihilizma: voljo do resnice in življenje. Neko vrednoto je mogoče razkrinkati in pokopati samo v imenu resnice. Volja do resnice je zato neprekoračljiv pogoj uničenja najvišjih vrednot. Toda kaj se naposled sploh razodeva s to neprekoračljivo resnico? Neprekoračljivost same- ga življenja. V nihilizmu nas odkrita resnica vrednosti vrednot neobhodno napotuje na dejstvo, da smo neprehodno vezani na naše življenje; razkrinkanje vrednot v njihovem izvoru nas ne- prekoračljivo privede pred neprekoračljivo s t samega življenja. Ali Če povemo v besedah, ki so bližje našemu izkustvu (in prav za našo izkušnjo gre, za izkustvo dobe, ki jo je še v meglenih obrisih izmerila Nietzsche jeva kulturna prognoza): ker preveč cenimo resnost samo, ne moremo vzeti resno nobene stvari, ki bi kot domnevno ^višja vrednota« presegala naše življenje. To izkustvo ni nujno svobodno, še veČ, je celo nasprotje same svobode: odigrava se v protiigri resnice in življenja, dveh hori- zontov, ki ju doživljamo ravno kot nepresegljiva. Nihilizem je izkustvo neprekoračljivega. Na začetku smo dejah, da po Nietzscheju nihilizem ne pomeni izgube vrednot, temveč stanje, v katerem smo izgubili samo možnost izgube, v katerem zaton vrednot ravno ni več obču- ten kot problem. Zato bi se bilo odveč spraševati, kako naj »od- pravimo« nihilizem, kakor da bi ga doživljali kot nekaj hudega ali perečega. Kajti kaj je navsezadnje bolj domaČe od tega, da svoje življenje izkušamo kot poslednji cilj svojih dnevnih skr- bi? Ali sploh poznamo kakšno boljšo formulo sreče? In mar ni prikladno, da dosegamo to srečnost prav v imenu common sense resnicoljubnosti? Nietzsche se s tem vprašanji spoprijema - in razbija silo njiho- ve samoumevnosti - na robnih delih svojega opusa, na točkah, kjer njegovo pisanje prehaja v poezijo ali miturgijo. Ta besedila, zlasti Zaratustra in pozni spevi o Dionizu, toda tudi Ecce homoy so dokumenti življenja, ki je pričelo eksperimentirati z resnico. Ne prekorači) i vosti resnice in življenja, ki jo je izkusil na skrajni točki nihilistične zaostritve, je Nietzsche postavil nasproti ži- vljenje, ki iz preizkušanja resnice naredi svoj osnovni problem, svoje bistveno gibalo. V Genealogiji morale formulira ta načrt v že skoraj programski obliki: >>In tu se ponovno dotikam svojega problema, našega problema, moji nepoznani prijatelji ( - kajti ne poznam še nobenega prijatelja): kakšen smisel naj bi ime- la naša celotna bit, če ne tega, da bi se v nas volja do resnice zavedala sebe kot problema?« »Problem« tukaj ne pomeni več nepremostljive zagate. Nasprotno, njegov smisel je bližje »ša- hovskemu problemu«: poeziji, igri, eksperimentu. • COWORKING povezuje predvsem ljudi iz ustvarjalnih panog, ki si za delo delijo skupne prostore in ideje. p PREM ISLEK O NOVIH OBL IKAH DELA V J E S E N S K I ŠTEV ILK I R E V I J E RAZPOT JA . P R I S P E V K E P O Š L J I T E NA ELEKTRONSK I NASLOV urediilstvo@razpotja.sl DO 30. 9. 2014.