ARODNA BIBLIOTEKA . Berač. Povest nemškega poslovenil I. P. Elizabeta, angleška kraljica . Zgodovinska črtica. Iz nemškega poslovenil I . P. Drugi nespremenjeni natis. Novo mesto 1908 . Tisk in založba J. Krajec nasl. 48898 Berač. Povest. Iz nemškega poslovenil I . P . Pred vrati samostana sv . Magdalene v C . v južnej Franciji je ležal ob poldnevnem čas u berač in čital neko vže odrgneno knjigo. Poleg njega je stala skledica juhe, katero so mu po delile milosrčne nune. Ne da bi obrnil oči od č'itanja, nosil je hitro žlico k ustom, dokler ga ni rožljanje na dnú sklede prepričalo, da se njegovo kosilo bliža koncu. On se ni dal motiti, temveč prijel je košček kruha, ki so mu ga podarili z juho, in povžil ga ravno tako brezskrbno, še vedno zamišljen v svoje berilo . Vratarica, katere dolžnost je bila, nekater e dni revežem deliti jedila, gledala ga je nekaj časa čudé se, ne da bi ga kaj motila ; nazadnje pa, ko so vže vsi drugi reveži odšli, stopila j e k njemu, poprosila ga za leseno žlico, s kater o se je mehanično igral, ter bila naposled prisiljena lahko potrkati ga na rame, da ga opomni . Berač. Osupnen pogledal io je tujec, kakor da je nekaj premišljeval. Potem je ostal, dal jej, kar je za htevala, pri čemer je uljudno prijel njeno roko , in pritisnil jo na svoja ustna. Njegova vnanjost ni napravila neprijetnega utisa na pobožno nevesto Kristusovo. Moralo mu je biti kakih petdeset let, bil je vitke postave, katero sta p a vže, kakor se je videlo, upognila čas in trpljenje. Njegovo lepo obokano visoko čelo omejevali s o kakor sneg beli, skrbno počesani lasje, s katerimi so žive, svetlorujave, vendar nekako nemirne oči bile v ravno takem nasprotji, kakor zima in poletje . Poteze njegovega obraza imel e so nekaj prijetnega, njegova sicer lepa usta pa čili so pogosti krči, ki se javljajo pri ljudeh, ki trpé na živcih . Glas njegov se je tresel, ka r mu pa vendar ni jemalo prirojenega blagozvočja, z jedno besedo, vse njegovo bitje imelo je nekaj prikupljivega, in brez bistroumnosti ,je vsak lahk o vzpoznal, da ni bil rojen v tako nizkih razmerah , v kakoršnih je bil zdaj . Na ponovljeni poziv vratarice se je še jeden pot opravičil in opomenol, da ga je zanimiv o berilo, s katerim se bavi, tako prevzelo, da skoraj ne vé, kde je . Ob jednern se je zahvalil za ko Poslovenil I . P. silo, in poprosil jo, da naj se ga vzpominja pri molitvi. Skrbno izbrane besede, katerih se je posluževal, in način, kako jih je izgovarjal, vzbu dile so radovednost pobožne sestre ; obljubila mu je, vzpominjati se ga pri molitvi ter pristavila, da bi iz ženske radovednosti rada vedela, ka j da čita. „Pokorjenja, častita sestra,” odgovoril je on, „samo da stojé v knjigi, v kakoršnej v i ne mislite, in katera je najposvetáejša izme j vseh, ki so vam kedaj prišle v roke. Poglejte! ” Podal jej je knjigo : bila so takrat jako razširjena „Pravila in premišljevanja vojvode d e la Rochefaucauld-a .” Nuna ni vedela, kaj bi rekla in podala, mu je knjigo nazaj zmajujoč" z glavo ; kajti berača, ki bi se bavil s takim berilom, š e ni videla v samostanskej samoti . „Vi se čudite , pobožna gospa,” rekel je on, ko je nekaj čas a zastonj pričakoval kakega odgovora, ,,da vidit e v beraških rokah knjigo, katero je pisal imenitnik za imenitnike ; ker pa v življenji ni nikdar prepozno nadomestiti zamujeno, in je prav za prav dolžnost vsakega kristijana to storiti, keda r in kder more, zato sem zdaj to storiti sklenol , in to me ne grize . Kder koli odprem knjigo , povsodi se mi usiljuje opominovanje, zakaj se 8 Berač . nisem preje zmenil za izkušnje svetá. Bolje bi bil storil, ako bi bil narobe ravnal, ter se v moj ej mladosti bolj menil za svet, v starosti pa za ljubega Boga ; tako sem pa z Bogom vže davno pri kraji, pogrešani pa prijaznost svetá in njegove hišinje Fortune ; lahko vidite, da mi j e težko, z drugimi berači juhe prositi, če tudi je to prav za prav najbolje. Kako resnično pravi moj oznanjevalec pokore : La jeunesse est la fievre de la raison." „Mladost je norost . ” Vratarica poslušala ga je, zmajujoč z glavo , potem je pa odšla, ne da bi izpregovorila kak o besedo. Ptujec je zopet legel, obrnol svoj hrbet proti solncu in začel z nova čitati . Crez nekaj časa vrnila se je zopet vratarica, in rekla mu, da naj gre z njo, kajti opatica hoče govorit i njim. Ubogal jo je, in šel je za njo v govo rilnico, kder mu je ona velela sesti in čakat i velečastite predstojnice. Ta je kmalu prišla ; bila je visoka resna žena, ki je nekdaj morala biti jako lepa ; ali poleg prirojenih strogih potez kazile so njen obraz tudi koze, ter je bil strašno grd . Pozdravila ga je s ponosnim pogledom, ostrmela je, k o ga je natančneje pogledala, in vprašala ga je : Poslovenil I. P. „Kako je. vam imé ? " „Evgen,” je odgovoril berač. „Vaše rodovinsko imé? ” „Rodovinskega imena nimam ; kajti jaz nimam rodovine. ” » Koliko let vam je? " „Rojen sem 1730. leta, zdaj je pa 1781., če se ne motim. ” „Zakaj beračite? ” „Ker delati ne morem. ” „Prosim vas, da se točneje izrazite. ” Kakor je tudi lakonično odgovarjal, izraža l je ipak njegov glas spoštovanje, katero je bi l opatici dolžan ; a videlo se je, da je on ta vprašanja vže večkrat čul, se navadil na nje mehanično in kratko odgovarjati. Na izrečno povelje opatice začel je obširneje žive] še pripovedovati : ,,Jaz ne morem delati, kajti mene muč i najstrašnejša bolezen, božjast, ki mnogokrat napade, kakor krvoločni tiger iz zakotja svoj brezskrbni in mirno pasoči še plen . Bog vas čuvaj, da bi videli kedaj zemeljskega sin, ko ga lomi in mu ruši čuvstva in duh ; iztrga mu kupico od ust, ko hoče piti ; omrtvi mu ude, k o jih hoče rabiti, ter oropa ga vsake mirne mi 10 Berač. nute, ker ni nikdar varen pred njo . Pa odpu stite mi, velečastita gospa, jaz vem, da je predrzno predstavljati vam njeno strahoto . Zdaj me pač ne bodete vprašali, zakaj ne delam? " „Ubogi mož'!” rekla je opatica sočutno, „kaj je pa tako spodkopalo vaše zdravje? ” „Hudobni ljudje, zeló hudobni ljudje, ki so imeli moje živce za vrvi, ter' niso hoteli prej mirovati, dokler jih ne raztrgajo ; to se vé, se jim ni posrečilo, a oni vendar mislijo, da se jim je. ” „In vi nimate nikogar, ki bi se vas usmilil? ” „Nikogar na širokej božjej zemlji ; slednji kraj, kamor bi položil svojo trudno glavo, pri pada kakemu tujemu in neznanemu človeku, kateri nima nikakega uzroka, da mi ne reče : ustani in odlazi! Cisto sam sem, velečastita gospa, in to je strašno prokletstvo ; moje prvo vprašanj e na onem svetu bode, s čim sem to zakrivil : za Boga! jaz ne vem, jaz ne razumem . ” „A kaj mislite storiti? ” ,,Jaz ničesar ne mislim ; klatim se okrog , spim, kder dobim prenočišče, jem, če mi kaj poda milosrčna roka, a če tega ne dobim, p a kujem in stradam. V dobrih urah, kedar se najem Doslovenil I. P. 1 1 in odpočijem, čitam Rochefaucaulda ter smeje m se sebi in svojej neumnosti. To je moja jedina zabava. " „Kako dolgo vže živite tako? ” „Tri mesece ; pa mislim, da ne bode več dolgo trajalo, in presrčno se veselim konca . Kedar mine, pa mine . ” „Vi ste mi zagonetka, katero moram rešiti, a pred vsem je treba skrbeti za vaše zdravje . Ukazala bodem streči vam v bolnici, ki stoji pod vodstvom naših pobožnih sester. ” „V bolnico. Vi ste jako dobra, častita gospa, ali so tudi blazni v tem zavodu? ” „Seveda ; neko stransko poslopje bolnic e odločeno je zanje . ” „Potem me nobena moč na svetu ne spravi notri. Blaznica! oh, strašno! ” Padavica ga je strašno napala ; zgrudil se je v strašnih krčih opatici k nogam ; prestrašen a tekla je proč, in ohranila je jedva toliko zaved nosti, da je mogla poslati mu pomoči. ** * Nekaj tednov pozneje bila je opatica zopet v govorilnici, njej nasproti stal je ta berač, novo 12 Berač. oblečen, in na videz zopet zdrav . Prizadeval se je velečastitej gospej izraziti svojo hvaležnost z a postrežbo, ki jo je dobival v bolnici, pa besede mu niso prav šle iz ust, kakor bi iskal pravih besed. Ona mu je pretrgala besedo rekoč » Zdravj e vam se je zboljšalo, Evgen, in moja dolžnost je , opominjati vas na najvažnejšo dolžnost, kater o ste v .bolezni po izpovedbi zdravnika in- sestr e Marije navlašč zanemarili . " „Kaka dolžnost je neki ta?” vprašal je on osupnen, ako velečastita gospa mislite dolžnost hvaležnosti, delate mi veliko krivico ; jaz vem, kaj ste storili zame in:nikdar ne bodem pozabil, tem manje, ker je to j-edina dobrota, ki mi j o je kdo izkazal v teku 21 let brez stranskih namenov. „Vi se motite,” odgovorila je ona, ,,meni se ni treba zahvaljevati, kajti jaz sem samo slabo orodje milosti vsemogočnega Boga . K njemu morate se obrnoti, njemu zahvaliti se, njega častiti za vse, kar je vam poslal dobrega in hudega. Kar sem storila za vas jaz in z menoj pobožne sestre te hiše, bilo je le izpolnovanj e dolžnosti, katero je naložil ustanovnik našemu Poslovenil I. P. 1 3 samostanu do vseh trpečih. Me smo skrbele za blagor vašega telesa, zdaj pa vi skrbite za blago r vaše duše in obračajte se k Bogu . " „Zato nemam nikakega povoda, velečastita gospa, moral bi se kak nemogoč čudež zgoditi . ” „Bogu je ' vse mogoče . ” „Morda, a jaz tega ne verujem . ” ,, Ce vaše srce še ni popolnoma okamenelo, kakor se vidi res še ni, a le otrpnelo od raz nega trpljenja, tedaj bode se vam vera zope t povrnola. Poslušajte kaj Bog stori po meni, k i sem le njegovo slabo orodje. Mej vašo boleznijo umrl je stari Jakob, samostanski sluga, ki j e pomagal vzlasti sestri Agati pri delitvi hran e ubogim. Vi zdaj lahko nastopite njegovo služb o in prevzamete -njegova opravila, ko obstoje sam o v lahkem podajanji z rokama, kar za vas n e bode težko, če je mogel pokojnik, bolehen starec, jih brez truda opravljati . Ali hočete nastopiti to službo? " „Ali hočem?” ne poprašujte te , " velečastita gospa, dotiral sem dotlé, da vse hočem ; a drugo vprašanje je, ali me bode osoda dolg o pustila tukaj, kajti vže dalje od 25 let prežene me vselej od tam, kder mislim ostati v miru, 14 Berač. in vrže me še siromašnejšega, gole sega in onemoglejšega mej ljudi. Z njenim dovoljenjem vzprejmem vašo ponudbo z najglobokejšo hvaležnostjo, blagoslavljal bi vas, ako bi vi, plemenita in visoka gospa, tega potrebovali . " „Ko bi jaz tega potrebovala!” vzdihnila j e nehote opatica. „Ali ne vidite v tem božje dobrote in naredbe. ” „Velečastita gospa, vsak človek ima svojeg a Boga, in moj se mi vže dolgo rad skriva ; če mu se vzljubi kedaj pokazati se, zavije se v kopreno dvomov, da ga zopet videti ne morem . ” „Kdo vé, da li niso grehi vaše preteklosti krivi takej osodi? ” „Tega ne verujem. ” „Ali mislite, da ste brez grehov? ” „Kdo bi se mogel ponašati s tem? Pa pogubil sem se v boji proti grehu. ” »Proti svojem u ,,Proti grehu drugih. Pa težko mi je z vami tako v zagonetkah govoriti. Rad bi po vedal kakemu človeškemu bitju, kaj me teži . Vi se mi zdite najbolj človeški izmej vseh i n uživate tako čast, da si mislim zlajšati srce , ako vam vse zaupam. Ako bi vi hoteli slišati Poslovenil I. P . 1 5 zgodovino mojega življenja iz mojih ust in shraniti papir, na kateri sem jo zapisal, tako dolgo, da ga bodem sam nazaj zahteval, ali pa prosi l oddati ga tja, kder jih bodo morda potrebovali ? Ako mi to dovolite, odvzamete mi težko breme raz mojih pleč . " Opatica mu je to dovolila, in ukazala mu je priti po večernicah na samostanski vrt, ker je zdaj pretrgal njijin razgovor zvon, znak, da s e bode delilo kosilo revežem. On je odšel z globokim spoštovanjem, in nastopil je svojo novo službo . Ob določenej uri prišel je zopet Evgen . Opatica sedela je z neko drugo nuno, sestro Evgenijo v nekej vrtnej lopi, in poslednja čital a jej je iz neke pobožne knjige. Ko se jima j e približal, namignila mu je opatica, da naj n e moti bralke ; obstal je malo od daleč, pa njego v obraz je kazal, da mu eitanje ni povšeči. Crez nekaj časa, ko je bila molitev končana, obrnola se je velečastita gospa k njemu z besedami : „Vi kakor se vidi, niste prijatelj duhovnih vaj, Evgen? ” „Cemu bi se komu usiljeval, ki zame ne mara? Ali je mari Gospod Bog tiste vrste ime nitnih gospodov, katerim se mora včasih delat i poklone?” 16 Berač. „Vi ste pozabili o čem in s kom govorite . ” „Oprostite, velečastita gospa, poslednje gotovo ne ; kajti jaz mislim, da vam izkazujem največje spoštovanje baš s tem, da vam pove m svoje misli odkritosrčno in brez vseh ovinkov . Sicer pa jaz mislim, da je vsako posamezno bitje, katerih je na milijone, tako neznatno, da Bog ne more na vse gledati. ” „Ali vi v svojej nesreči niste videli božjega prsta? ali mislite, da j e vas zadela nesreča bre z božje vednosti in volje? ” „Jaz ne vem, in nikdo ne more tega vedeti , velečastita gospa ; kajti vse, kar mi vi moret e navesti proti mojim nazorom, sem jaz vže ravno tako dobro premislil. Da bi končal ta dvoru, ki se je vedno vzbujal v meni, stavil sem božjej previdnosti neko nalogo, ter ako jo reši in rešiti more, tedaj sem jaz premagan, in hočem vse hvaležno in ponižno vsprejeti, kar mi pošlje . ” „In vi ne pomislite, da ste se ravno s tem postavili nad strašno brezdno? ” „Kaj se zmeni igralec, ki je vse izgubil, če tudi zastavi kocke same, s katerimi je vs e izgubil in ž njimi zanje igra? ” „Kaj pa izveličanje vaše nesmrtne duše?” Poslovenil I. P . 1 7 „More se ravno s tem pridobiti . Oprostite, veleč'astita gospa, ako se vam utičem v besedo . Jeden slučaj, in ako ga izvede višja moč v mojem življenji, hočem jo blagoslavljati in moliti , kajti bilo je potem vse, kar je mene zadelo, ak o ne meni, pa drugim ljudem v prid — potem verujem, da smrt Kristusa, ki je umrl na križ i za grehe sveta, ni prazna basen . ” „Vi govorite tako, da vas ne bi smela poslušati, ko ne bi bila moja sveta dolžnost, skr beti za izveličanje vaše duše, in vas, ki ste zašli, zopet privesti na pravo pot, na pot svitlobe . ” „Samo moje življenje more vam vse razložiti ; dovolite, da vam povem vse, ne jezite se. Veroval bodem, ako naredi božja previdnost, d a bode to bitje, ki me je naredilo tako nesrečnega , streglo meni v bolezni iz najčistejše ljubezni bre z kakih stranskih namenov, in podalo mi v naj težjih trenotkih, brez gnjusa in v pravqj ponižnosti pred Bogom, svojo pomoeno roko . ” „To je strašno predrzno, vendar nečem soditi, dokler ne vem vaših vzrokov. Povejte mi tedaj, kaj ste vse doživeli. ” » Velečastita gospa, jaz smatram vas, kako r za svojega izpovednika . " 2 Nar. MM . 18 Berač . „Idite, sestra Evgenija, in čakajte me v drugej kolibi, dokler vas ne pokličem . ” Nuna je ubogala, Evgen je sel na migljaj opatice malo proč od nje in -začel je pripovedovati : ,,Jaz pripadam jednemu najstarejših najplemenitejših in najsiromašnejših rodov Normandije , in sem najstarejši izmej desetero sinov, s katerimi je Bog v pomanjkanji drugega imetka blagoslovil moje roditelje. Moja odgoja ni mogla biti slabša, nego je bila ; oče mi je slednji dan pravil, da slava našega rodu daleč preseza vs e druge rodove v Franciji, da nebo ne bi bilo pravično, ako ne bi tega starega rodu povzdignolo na ono visoko stopinjo, ki mu gre, kater o mu pa odreka svet na najnesramnejši način, ker vse ceni samo po imetku. Pouk, -katerega mi je dajal neki nesrečni odgojitelj, omejeval se j e na čitanje, pisanje in nekaj latinščine, vse drugo bilo je po mnenji mojega očeta za plemenitnike nepotrebno ter se spodobi samo za m e ščane, ki morejo samo s tem pridobiti si veljave . Nam sta bili odprti dve sijajni poti, dvor in vojna služba ; ker pa nismo imeli neizogibno potrebnih sredstev, da bi se mogli poka Poslovenil l. P. 19 zati na dvoru, odločeni smo bili, seveda za čuvarje domovine. Jeden moj ujec bil je stotnik v nekem vojnem polku ; njegovemu trudu posrečilo se je pridobiti mi mesto poročnika v njegovej stotniji ; pijan od veselja tekel sem, ko j e nastala vojúa, kot štiriindvajsetletni junak naproti vojnim nevarnostim, ki so imele uresničiti moj e sanje o slavi in sreči . Pa bitva pri Ilastenbecku razrušila je moje najlepše nade ; bil sem nevarno ranjen in postal za vojno vsaj več let nesposoben. Kaj sem hotel? .Zalostna bodočnost me je čakala. Ali sem hotel pomnožiti doma skrb i in potrebe roditeljev, kot nepotrebni član rodovine? To mi ni dovoljeval moj ponos, kajti loči l sem se bil od roditeljev s ponosnimi obljubami, da me vidijo znamenitega, ali pa nikdar več. Mojega ujca dohitela je pa smrt na bojišči ; pa tudi ako bi bil živel, ne bi bile prošnje neznatnega stotnika dosti pomagale ; videl sem takoj, da se morem samo v sebe povzdati; sklenol sem vse poskusiti, ker sem mislil, da mi moje ran e dajo neovrgljivo pravo na pošteno preskrbljenje kakor odškodnino, podal sem se v Pariz, da se obrnem, do vojnega ministra. Pa kmalo sem žali bog vzpoznal, da je človek brez pokroviteljstv a 2* 20 Berač . ničla, nikdo ni govoril zame, kolikokrat se m prišel v sobo mogočnega ministra, tolikokrat odšel sem s prazno tolažbo v mojo revno podstrešn o sobo drugega stanovanja mi ni dovoljevala moj a gotovina, ki se je z vsakim dnevom manjšala , in kmalu žugala izginoti . Pa meni se vender noben trud ni zdel prevelik in vsako jutro zavzemal sem svoje mesto v ministrovej predsobi . Nekega jutra naletel sem tam na sijajno društvo , katerega udje so v pričakovanji planeta, okrog katerega se je vse vrtelo, iz dolgega časa dru g drugega pogledovali . Radi moje skromne oblek e se zame ni zmenil nikdo . Usel sem se v kot in skušal sem se skriti za nekatere klepetave markize, dokler ne pride name vrsta, da se poklonim mogočnemu ministru in mu podam šestin trideseti pot svojo ponižno prošnjo . Ko sem vže precej časa sedel ves zamišljen v kotu, kar me prebudi iz zamišljenosti prijaze n nagovor nekega ptujca. Vstal sem, da mu od govorim, in zagledal sem pri natančnejšem opa zovanji nekega, kakor se je videlo, jako znamenitega gospoda srednje starosti, kateri je bil , če tudi ne tako sijajno kakor drugi dvorniki, vendar jako okusno oblečen, ter imel več redov Poslovenil I. P. 21 v gumbovi luknji . Ta je ponovil svoj nagovor z veliko prijaznostjo in pristavil je ulj udno : Opro stite, gospod, ker vas večkrat vidim v tej sobi , vi gotovo kaj prosite?" — „Oh,” odgovoril sem , „moja prošnja je neznatna, jaz mislim, da sem opravičen pričakovati, da se mi izpolni, in sme m nadejat se, da se vendar jedenkrat usliši . „Ako se vam ne zdi brezobrazno od mene, ustregli b i mi jako, ako mi poveste, kaj prosite. Jaz sem vas vže dolgo opazoval, in vaše skromno, p a vendar ponosno obnašanje se mi je prikupilo in vzbudilo v meni sočuvstvo do vas.” — ,,Vi ste jako dober gospod, da se za neznatnega ptujca zanimate ; moja osoda in moja prošnja povedani sta v kratkih besedah. Bil sem poročnik v nekem vojnem polku in bil sem ranjen v bitvi pri Hastenbecku ; ležal sem deset mesecev v bolnici, kder sem sicer ozdravel, pa za daljš e službovanje nisem več sposoben, in zdaj ' sem tukaj, da bi dobil po milosti vojnega ministra kako odškodovanje za moje stvari, ki so Sle sovražniku v roke, in, če j e mogoče, maha pokojnino, ali pa, da bi me nekako druoče preskrbeli. Pa prositi za podporo je najbolj žalostn o in nehvaležno delo za ubogega in ranjenega 22 Berač. častnika. Moja vnanjost je jako slab priporočevalec, kakor sem se prepričal, kajti moja potrpežljivost in moja gotovina ste vže pošli, jaz pa še nisem nič več dosegel, kakor tedaj, k o sem bil v prvič tukaj. " „To je hudo,” reče moj novi dobrotnik . „Vi tedaj nimate nobenega prijatelja ali sorodnika , ki bi mogel kaj storiti za vas?” — „Nobenega, gospod, ubožec je vedno sam na svetu.” — „Ali ste z dežele?” — „Iz Normandije . — „Plemenitnik?” — „Da, in sicer iz jednega najslavnejših rodov naše dežele, pa moja rodovina j e baš tako siromašna, kakor stara, če tudi se naše rodovinsko deblo lahko zasleduje do naj starejših časov.” — „Ali smem vprašati za vaše imé?” — „Jaz sem Evgen de Flasseles . ” „Evgen de Flasseles!” pretrgala mu je pr i tej priči opatica besedo, in ponovila je še jede n pot počasi : „Evgen de Flasseles! ” Strmeč jo je pogledal, pa ona je ostala, poklicala nuno, in odšla je, upirajoč se na njen e rame, ne da bi bila izpregovorila še kako besedo. On je gledal ves osupnen za njo . Več dnij je minolo, in Evgen ves čas n i ničesar slišal o svojej dobrotnici, razven tega, Poslovenil I. P . kar mu je povedala sestra Agata, katerej j e zvesto pomagal pri njenem blagodejnem delu , da je opatica bolehna in leži v postelji . Nazadnje bil je zopet pozvan k ,velečastitej gospej . Klečala je na kolenih pred oltarjem v svojej sobi in goreče molila. Ona se ni nič zmenila, kakor ne bi bila opazila njegovega prihoda. Naposled je ostala, vsela se na naslonjač, i n ukazala mu sesti -njej nasproti na stol brez naslonila. Bila je bleda in shujšana, sledovi neprespanih nočij so se poznali na njenem obrazu , pa to ni pomanjševalo njene dostojanstvenosti . Precej dolgo je molčala in pazljivo ga ogledovala, on jo je skrbno opazoval, kakor bi hote l kaj čitati na njenem obrazu., Potem mu je pa rekla z resno prijaznostjo : „Rada bi dalje slišala zgodovino vašega življenja, Evgen, trdn o se nadejam, da mi ne bodete ničesar utajili . ” „Jaz zato tudi nimam nikakega povoda, velečastita gospa,” odgovoril je, „kajti povedat i imam vam same neumnosti, pa nobenih hudobij ; neumnostij se pa ne sramuje noben pameten mož, ki se je vže postaral. Kar mi je prej velel o molčati, tega zame ni več, in jaz vam hoče m povedati vse.” 24 Berač. „Pripravljena setu vas poslušati . Začel jc pripovedovati : „Vi se pač še 4)ominjate, da me je ptujec vprašal po imenu. Ko sem mu je povedal, zaklical je, kakor se mi j e zdelo z najživejšim soeuvstvom : „Vaša rodovina mi je dobro znana, častiti gospod ; vaša mati j e iz rodovine Dovrecourtov, njen brat je stotnik v polku Choiseul.” — „Bil je,” odgovoril sem, „pa je umrl slavne smrti na bojišči. ” — „To jak() obžalujem, kajti on je bil pošten mož in vrl častnik. Ne dvomim, da ste mu tudi vi podobni ; hvaležnost je dedščina vaše rodovine, katerej sem tudi jaz hvalo dolžen, če tudi ne osobno. Vaš ded, polkovnik Dovrecourt, otel je mojemu očetu življenje pri vzetji Landava pod Villarsom , in veselilo bi me, ako bi mogel storiti kak o uslugo njegovemu ljubeznjivemu unuku.” Jaz sem se mu globoko priklonil. ,,Jaz sem kavalir Bandrangesa, in sem diplomat, katerih vi vojaki radi ne vidite ; a vendar se nadejam pridobit i vaše prijateljstvo. Moja beseda nekaj velja pr i ministru, ter — a zdaj slišim šum v kabinetu, avdijence se bodo pričele ; čas mi ne dopušč a točnejše se izraziti. Blagovolite priti jutri v hotel Belsac v Richelieu-ovo ulico, sluga bode vam Poslovenil I . P. pokazal mojo sobo, in nadejam se, da vam bo dem mogel kaj prijetnega poročati . " Minister je ustopil, moj pókrovitelj obrnol se je k njemu in govoril je ž njim, kakor sem zapazil, jako dolgo in zaupljivo, potem se mi je pa izgubil izpred očij . Kar sem videl in izvedel, vse se mi je zdelo samo san, pa zadela me je tudi isti dan navadna osoda in postavil a me precej brezobzirno nazaj v dejstvenost . „Ko je zopet po dolgem čakanji prišla vrsta name, podal sem najmrzlejšemu pozemeljskemu bogu mojo prošnjo, in dobil sem zopet stari odgovor : » Bomo vže videli, kaj je storiti, hočem se poučiti o vaši stvari.” Žalosten sem odšel , in nič več se nisem nadejal, zvedeti kaj veselejšega v hotelu Belzacu ; vendar sem se okleni l tega naključja, kakor mornar, kateremu se je razbila ladja, deske, in šel sem tja drugi dan . Kavalir me je vže čakal, kakor se mi j e zdelo. Vzprejel me je prijazno in njegovo prv o vprašanje je bilo : No, gospod de Flasseles, ali so uslišali vaše želje? Mesto odgovora zmajal sem z rameni. „Jaz vidim,” dejal je, ,,nejevoljo na vašem obrazu, in veseli me, \da morem gub e na vašem čelu pogladiti s tolažilno vestjo. Jaz 26 Berač . sem bil srečnejši od vas; ko sem drugi pot sešel se z ministrom, ki je bil, Bog vé zakaj , nekako nejevoljen na vas, posrečilo se mi j e pokazati vaše prednosti in zasluge v lepšej luči , in vsaj majhno pomoč pridobiti vam ; in tudi mislijo vas preskrbeti vse življenje . Vzemite za zdaj majhno odškodnino za vaše nevspešno bivanje v Parizu. Pri teh besedah podal mi je napotnico vojnej blagajnici v iznosu letnih sto louisdorov. Jaz od samega veselja nisem mogel besedice izpregovoriti, da bi mu se zahvalil ; nazadnje začel sem nekaj momljati. „Ni treba, je vže prav”, segel mi je on v besedo, „veseli me neizrečeno, da morem vsaj malo povrniti velike zasluge , katere je izkazal vaš ded mojemu očetu, in pomagati zasluženemu članu tako odlične rodovine . Kako rad bi jaz povzdignil vaš rod na ono sijajno stopinjo, s ',katere je pal na nezasluženi način. Suče se mi nekak črtež po glavi, pa ne vem, ali bi vi storili, kar bi vam svetoval . ” ,,Blagorodni gospod, vaša velika dobrota me j e iznenadila, in bila bi po mojem mnenji največja nehvaležnost, ko bi ne ubogal svetov tako do brega in velikodušnega moža. Zapovedujte mi Poslovenil I. P . 2 7 neomejeno, tem rajši bodem vse storil, ker se tu ne govori samo o mojej sreči, nego tudi o sreči vse moje rodovine ." — „Ali bi se hoteli oženiti?” , — „Oženiti se? ali se šalite, s čim pa hočem preživeti ženo? in misel, da bi moral o ljubljeno bitje, čegar osoda bi bila združena z mojo, trpeti pomanjkanje, bila bi pekel za mene. ” „Mišljenje, katero ste vi izrazili, dela čas t vašemu srcu in vašemu značaju, a jaz nisem drugačnega pričakoval od vas. 'Zenitev, katero vam jaz priporočam, zagotavlja vam vsekako dvanajst tisoč lir letnih dohodkov.” — „Lepa vsota, pa teh dvanajst tisoč lir bili bi dohodki moje žene, a kaj pa naj jaz temu nasproti postavim? Kakor sem reven, od dohodkov svoj e žene ipak ne bi hotel živeti .” — ,,Kdo bo v ,denašnjih časih imel take pomisleke! Vi st e nekaj stoletij prepozno prišli na svet, ter spadat e v dobo Amadisov. Pa pustimo šalo na stran. Mlada dama,, katero vam primerjajo, je iz, dobre rodovine, v daljem sorodstvu ministra, brez roditeljev in jako bogata . Ona je vas opazoval a od onega dné, ko ste bili prvi pot v ministerskej predsobi ; vaše plemenito, a vender jako prijazno bitje, otožnost na vašem obrazu in kar 28 Berač. še more ganoti rahločutna srca mladih dam , vzbudilo je v njej najživejše zanimanje za vas , iz katerega se je razvila goreča ljubezen . Objavila je ministru, da samo z vami in z nikome r drugim ne zamore biti srečna . Dostojni mož ukazal vas je opazovati, in ker vas vse priporoča, naročil je meni napeljati stvar. Sreča se vam ponuja, le nikar je ne pehajte od sebe! " — „Ne pehajte je od sebe!” ponovil sem treso č se od veselja, kajti najlepša prihodnost se j e odpirala mojim očem ; zdelo se mi je, da sem na mah iz pekla v nebesa prestavljen, kajti le predolgo je tlačilo mojo mladostno nepotrpežljivost, pomanjkanje in siromaštvo. Najlepše po dobe plavale so mi pred očmi ; videl sem v duhu veselje mojih roditeljev, ko bodem pripeljal domov mlado in ljubeznjivo soprogo ; vse to me j e mamilo in onemel sem prevelike sreče. " „Kaj ?” vprašal je kavalir. „Vzpoznati se morate vender na vsak način ž njo. Jutri bodem vas pričakoval tukaj, potem pa vas peljam k njej. Do tedaj ostanite zdravi! ” Poslovil sem se, ne vedoč, ali se mi sanja, ali je res, zdelo se mi je, da se je na mah odprlo nebo nad menoj in zlilo vso srečo sveta Poslovenil I. P. 29 na mene. Jaz ubog invalid, ki še pred nekate rimi urami nisem vedel, s čim se bodem preživel drugi dan, bil sem na mah povzdignem na vrhunec sreče in blagostanja, o kakeršnem še nikdar sanjal nisem ; kako se je to ujemalo ? Veselje me je tako upijanilo, da se niti prav zaveda l nisem, in nepotrpežljivo čakal sem drugega dné . Po dolgej noči, v, katerej ves čas nise m zatisnil očesa, nastopil je tako zaž'eljeni dan . Tresoč se, podal sem se k kavalirju, kajti mučil me je strah, da je vse bila le šala njega al i pa osode ; no, prijazen vzprejem me je popolne m pomiril, in črez pol ure sedela sva v vozu i n peljala se k dami. Naju sta prijazno vzprejeli ona in še neka druga starejša ženska ; vender se mi je zdelo, da je ona bila malo v zadregi, in opazil sem, da me je skrbno pogledovala , kedar je mislila, da je jaz ne gledam . Izpregovorila sva le malo besedij mej seboj, kajti kmalu se je ona oddalila, a njena starejša sorodnic a govorila je obširno o najinej zadevi, in ko sm o se poslovili, rekla je, da naj se v vsem držim kavalirja, da je varuh moje bodoče žene . ,,Jaz sem vso pot dopovedoval kavalirju , kak utis je napravilo name to lepo bitje, kaj Berač , ljubeznivejšega ne bi lahko našel! — in oh, t e angeljske poteze zakrivale so vražje srce . — Bila je jako gibčna —" . „Za,dosti je”, pretrgala mu je na mah besedo opatica ter ostajala, „zadosti za denes ; pa prizanesite mi drugikrat z opisovanjem telesni h mičnostij, kajti jaz tega ne maram slišati . Zdravi ostanite do tedaj, dragi Evgen,” rekla je prijazno, ko se je on ves potrt priporočal, kako r bi hotela s tem omehčati trdost, s katero j e govorila prve besede. Ko je bil Evgen zopet k opatici poklican , in mu je rekla nadaljevati svoje pripovedovanje , opomnil je on : , „Meni se zdi velečastita gospa, da sem bil do zdaj preveč obširen, kar bodet e vi blagovoljno oprostili bližajočej se starosti, k i je navadno klepetava in okolnosti, da so moj i nesrečni dogodki jedina stvar, o katerej jaz govoriti znam. Vas seveda ne zanima vzaka beseda, ki se je govorila pri tej, zame jako važnej zadevi, tako, kakor mene, ko se mi je vse, kar sem takrat doživel, s plamenom zapisalo v moj o dušo. Ravnal se bodem po vašem opominu, katerega ste mi dali posljedni pot, in bodem vs e le ob kratkem dopovedal.” Poslovenil I. P . 3 1 „Jaz ne želim, da bi to storili,” odgovorila je ona, „temveč prosim vas, da mi ničesar ne zamolčite niti najneznatnejše malenkosti ; a vse obširno dopoveste, kajti jaz bi rada o tem imel a jasno podobo iz vzrokov, katere še zdaj moram zamolčati. Le nadaljujte, kakor ste začeli . ” Evgen je ubogal in nadaljeval je s tem i besedami : „Ko sva se odpeljala, svetoval mi j e kavalir, peljati se precej k beležniku, kateremu da je vže naročeno spisati pogodbo. Jaz sem bil brzo pripravljen ; v svojej nepotrpežljivosti bil bi se na mestu oženil ; kajti bal sem se vedno, da ne bi kak sovražen slučaj razdrl vsega, i n odtrgal mi kupo veselja od ust, ko sem jo vž e k njim prinesel. Belež'nik podal mi je dve je~nako glaseči se pogodbi, in rekel skrbno pregledati ju ; pa kako bi se bil mogel meniti za kaj takega ; zadostoval mi je nadpis : „Ženitovanjska pogodba mej gospodom Evgenom de Flasselesom in gospodično Lenoro Justino de Valpré.” Ne da bi premišljeval, segel sem po peresu in hitro podpisal svoje prokletstvo . Kavalir se je vesel o zasmejal, ko je videl mojo naglost, želel mi je srečo, in poprosil me je, da se peljem ž njim v zame in za mojo soprogo odločeni hotel. Pri 32 Berač. šedši tja, vodil me je moj dobrohotnik povsod i okrog, popraševal me je, kako mi je vse všeč , in če mislim, da bo moja soproga zadovoljna s to opravo, katero je on preskrbel, in ko se m temu pritrdil, svetoval mi je, da naj se takoj drugi dan poročim z mojo nevesto, kajti vse za vire, ki bi jih utegnila delati cerkev, so vž e odpravljene po ministrovem trudu . Oslepljen, kakor sem bil, nisem ničesa r toplejše želel. V istim peljal sem drugi dan to ljubeznivo bitje k oltarju. Nisem se mogel nagledati njene lepote, mislil sem, da sem najsrečnejši med smrtnimi, ter sem se goreče zahvaljeval kavalirju, katerega sem imel v mojem prevelikem veselji za svojega angelja cuvarja . Ko je minola slavnost, usela se je moja soproga zopet v kočijo, in midva s kavalirjem usela sva se v ono kočijo, ki je naju pripeljala. Najina kočija drdrala je nekaj časa za prvo, pote m jo je pa na mah zavila v neko drugo ulico, in v moje veliko začudenje obstala je pred moji m starim stanovanjem . Izstopila sva na željo mojega spremljevalca iz voza, in podala se v moj o sobo, tu mi je podal on več zavitkov cekinov rekoč : ,,Tu imate, gospod de Flasseles, izpla Postoveni I. P. 33 čane vaše dohodke za prvo četrt leta, in vedno jih bodete tako dobivali. Zdaj pa lahko odpotujete, in po mojem mnenji storite najbolje, ak o ne odlašate." — „Kako mislite?” vprašal sem čudeč se. — „No, ali niste govorili, da se vrnete k svojim roditeljem,” rekel je on . — „Res je,” zaklical sem ; „kar gorim od hrepenenj a predstaviti jim svojo soprogo.” — „Vašo soprogo? na to ne smete več misliti.” — „Kaj hočete s tem reči?” — „Da ste vi tako srečni, jedva ste oženjeni, pa ste vže prosti vseh dolžnostij. Polovica naših zakonskih more zavidati vas, ljubljenec sreče .” — Zdaj me je pretresel mraz, in temne slutnje vzdigovale so se v mojej duši. „Vi govorite v zagonetkah, blagorodni go spod,” odgovoril sem z resnim glasom „za Boga , jaz nisem mož, kateri bi se kar tako dal imeti za norca. Kaj to pomenja?” — „Moj Bog,” od govoril je tako hladno, da me je bilo kar groza , „kaj hočete. Vsaj ste sami prostovoljno podpisal i pogodbo, v katerej ste se odrekli vseh pravic soproga za 12.000 lir na leto, in ste se zave zali živeti na deželi . Zdravi ostanite! ” Vse je zginilo, kakor blisek. Stal sem, kakor bi bil okamenel, otrpneli so mi vsi udje , Nar.bibl. 3 34 Berač. in gledal sem v jednomer z očmi tja, kdor j e ravnokar on stal ; a v meni se je kuhala strašna jeza, zaradi te nesramne prevare . Nazadnje sem se malo oddahnol, hitel sem za njim, a zastonj . V hotelu Belsac so mi povedali, da je gospod , ki se j e imenoval kavalir de Vaudrange, tam bil le začasno sobo najel, in jo je vže zopet zapustil ; kdo da je bil prav za prav on, in kd e najti ga, tega nikdo ni vedel. Mučile so me razne slutnje, strah in sramota pohabila sta mo j vzpomin ; kajti nisem se mogel vzpomniti niti z a stanovanje moje nesramne soproge, niti imena onega beležnika, pri katerem sem podpisal po godbo. Koga sem hotel prijeti? Koga tožiti ? Na kaj sem mogel 'opirati svojo tožbo? Videl sem, da so se me poslužili za neko hudobijo, in z menoj igrali gnjusno igro, a zakaj ? In č e sem se res s tako pogodbo odpovedal vseh pravi c soproga, kaj mi potem pomaga tožba? pripisovali bi mi hudoben namen, da hočem izsiliti še več denarja, nego so mi ga plačali. Kakor blazen tekal sem ves dan po pariški h ulicah, stoprv zvečer prišel sem malo k sebi ; prirodne sile pokazale so svojo moč, ter utruje n in spehan hitel sem v svojo samotno sobo. Tu Poslovenil I. P. 85 sem opazil, da sem še v svatovskej obleki ; se silno jezo strgal sem jo se sebe in legel n a postelj . Nazadnje premagal me je spanec . ,,Ko sem s‘ e prebudil drugo jutro, stopili so mi vsi dogodki prejšnjega dné v vsej gnjusobi pred mojo dušo, a moja kri je bila hlad nejša in sklenol sem, storiti ničesar brez izvedenega moža. Ko sem se hotel obleči, da bi šel iskat kakega- odvetnika, in premišljeval katerega, stopi policijski sluga v mojo sobo, in mi poda zapečačeno kabinetno pismo, katero 'sem hitro odprl. V pismu stalo je povelje, da moram v 24 urah zapustiti Pariz in se brez izrečnega protiukaza ne smem približati za 50 lijej prestolnici . To naglo prognanstvo odprlo mi je oči ; videl sem, da so v ta posel visoke osobe zamotane, ter sklenol sem molčati o tem, kaj se m doživel, kajti to je bilo jedino sredstvo očuvat i si dobro imé. Še tisti dan sem odpotoval, in č e tudi nisem nikomur povedal, kde da bivam , vender so se mi redno izplačevali moji dohodki iz kraljeve blagajnice. Ker se jim nisem mogel odreči, da bi to ne vzbudilo pozornosti, sklenol sem vse te dohodke porabiti za svojo rodbino . 8* 86 Berač. „Nastanil sem se v Valogne, glgvuem zbi7 rališči plemenstva v Basse-Normandiji, 1der ni manjkalo burk in neumnostij, Iakoršne yzbnja želja pokazati se imenitnega. S početka sem se ogibal mojih stanovskih sovrstnikov in živel sem dalje nego jedno leto kakor puš'avnik; ko se je pa .Iekaj mojih vojnih drogov tu naselilo, in želelo občevati z menoj, bil sem prisiljen, včasih pokazati se y velikem društvu . Tako sem bil nekega večera v mnogobrojnej in izbranej družbi , kar se mi predstavi nek častni* in me nagovori z besedami ; Vam jc imé Flasseles, gospod ; ali ste morda kaj v sorodstvu z markizinjo d e Flasseles, ki zdaj tako sloje in igra jako važno rolo. Jako bi mi ustregli, ako bi me malo pri njej priporočili, meni je treba pokroviteljstva. ” Govorjenje tega usiljenca napolnilo me je z jezo, in razburjenostjo, pa skrival sem svoja čuvstva kolikor sem mogel in odgovoril sem mu hladno : »Mogoče je, gospod, da sem z ono damo, o katerej vi govorih v sorodstvu, pa po nevedoma ; a vendar moja rodovina ni nikak markizat, in jaz sem doma iz Normandije ." — „Dobro,” od govoril je vesel častnik, ,,tam je tudi njen mo ž markiz doma. Ta mora biti pravi tepec. Ko Poslovenil I. P. 37 se je poročil s priležnico nekega velikega gospoda, je bil fieumen dovolj, da noče uživa i koristij, ki izvirajo iz tega, ter se prostovoljno podal v prognanstvo, in zdaj baje životari kako'i . rastlina nekde -~- jiižnej Franciji . Prava neumnost je od njega, da moče žeti sadi svoje setve, in poiabiti svojo soprogo za to, za kar je, z/a zdatni denarni vir. " ,;Mene je dušila jeza, ko sem slišal te besede, in naj.živejša rudečica m'enjala sé je se smrtno bledostjo na ffiojenl «bra;zu, k sreči klepetalec, s katerim sem govoril), tega ni zapazil. Jaz sem zbral svoje misli ) , in rekel sem črez nekaj časa : „Vi govorite jak~ neprevidno ; vsaj ne morete vedeti, koliko a',deva ta razmeta mene , in ali me ne žali;t da jo tako sodite.” — „Opróstite,P” odgovoril d n prijazno, ja nisem' nikakar nameraval žaliti vm ; take stvaY'i so navadn e v deriašnjih dneh, in jaz sem samo to povedal, kar odmeva' skoiaj po vsem Parizu." — „Pustiva to,” rekel sem mu hlad'no . „tam se mnogo blebeta.” odgovoril jé on, „pa se tudi mnogo Stori ), o čemer se vselej ne govori.” ,,Ttudeč se prema'gati čuvstvo, ki so me j e polastilo mej tem} gdvoijenjém, z-apústil sena 38 Berač. družtvo, v katerem mi je nepričakovani slučaj razjasnil moj čudoviti dogodek . Čudno se mi je zdelo, da tako dolgo nisem mogel pravega uganoti, vse drugo bil bi preje mislil, nego kaj takega. Ker nisem mogel prenašati jeze, katera je netila v meni misel, da se je moje imé zlo rabilo na tak nesramen način, sklenol sem kljubovati vsem nevarnostim in hiteti v Pariz ter z mojo navzočnostjo narediti konec onemu zasramovanju na način, kateri se mi je samo zato zdel izpeljiv, ker je bil pošten in pravičen . Qh, kako malo sem še poznal svet . ,,Jedva prišedši `v prestolnico, nisem ve č imel mirú, tako močno premagovalo je ono čuvstvo v meni. Brez obotavljanja zasledoval sem ono sprijeno bitje, ki mi je nakopalo nezaslužn o sramoto . . Ni bilo težko dobiti te zloglasne ženske, kajti le predobro je bilo znano njeno življenje. Jedina prekanjenost, katera se mi je zdela potrebna, bila je ta, da sem v hotelu., kder sem se nastanil, objavil napačno imé. Tako se je zgodilo, da me ni brž ovohala policija, sicer bi bili moji nasprotniki vse moje poskušnje vže s tem preprečili, da bi se bili polastili moje osebe . Vsaj so imeli vso moč v rokah. Tako mi je Poslovenil I. P. 39 minolo deset dnij v omahovanji in neodločnosti, kako to stvar končati ; nazadnje pripeljal me j e nek slučaj pred veličasten hotel, ki je nosi l ukradeno moje imé. Kri mi je zavrela pri te m pogledu ; ne da bi bil kaj premišljeval, hitel se m notri. Sluga me je zadržal pri vratih; jaz sem hitro vprašal po markizinji de Flasseles, kajt i ta naslov si je bila pridejala, Bog ve zakaj, nesramnica . „Opustite vse take pridevke, rekla je opatica, ki je pazljivo, a ‘vender, kako' r se je- videlo, z neko skrivno nejevoljo poslušala . „Opustite take pridevke,” ponovila je, „jaz tega n e ljubim, nadaljujte tako mirno, kakor ste pričeli . ” „Oprostite, velečastita gospa,” odgovoril j e on, „kedar se domislim onega prizora, ne more m več premagati onih čuvstev, katere vzbuja ta vzpomin, če tudi je že minulo mnogo let, sam vem, da je zdaj dvojna krivica od mene, vdajat i se grdim mislim, kajti moja starost in vaša navzočnost, katerej je vse tako daleč, kakor molj e od meseca, morali bi me odvračati od tega ; pa žalibog moje srce bije semtertja tako toplo, kakor v mladosti . Oprostite mi zdaj, nadalje hočem strogo paziti.” 40 Berač . „Tega pričakujem od vas,” odgovorila je opatica. Evgen je nadaljeval : „Izgovarjal sem se pri vratarji, da moram z markizinjo govoriti v nekej jako važnej zadevi ; prevzetno pokazal mi je predsobo, v katero sem se hitro podal . Tu: sem našel nekega, služabnika, kateremu sem ponovil svojo željo ; ta mi je prevzetno in porogljivo pokazal duri, pa postal je prijaznejši, k o sem mit stisnil cekin v roko, obljubil je ob javiti me markizinji ; odšel je, in pustil me je čakati samo pol ure, a čas , je strašno počasi tekel, ker sem se bal, da me ne bi vzpoznali. Nazadnje se je vrnol, peljal me je v neko drug o sobo, in rekel mi je, da njegova gospodaric a takoj pride. ,,Najčudnejši občutki podili so se, v mojej duši ; pa vender sem se dovolj pripravil, da se m mogel mirno stopiti pred njo, ko je prišla. Prizadevala si je kazati ponos in dobrotljivost, kajt i imela me je za kakega prosilca, ki potrebuj e njene pomoči . A jedva me je pogledala, pa m e je' vzpoznala; in ni bila več v stanu skrivati , svoje, zadr,ege: „Kako. iznen.adenjé,” zaklicala je ; ,,kdo bi vas bil tukaj pričakoval, gospod? : Kaj, je, Poslovenil I. P. 4 1 vas pripeljalo semkaj?" „Čast,” odgovoril sem z resnim in mirnim glasom ; „pa če se ne mo‘tim jo bode težko najti v teh pozlačenih in okinčanih sobah. Zlorabili ste moje imé, prevarili me za moj dober glas in omadeževali moje dobro imé!” Takega odgovora ona ni pričakovala, čuvstvo krivde zavezalo jej j'e jezik, zastonj iskala, je besed. „ ..Ali misliš, nesramnica !” zakričal sem jezen, „d:a bodem to sramoto voljno prenaš'al! Jaz-zahtevam, da mi vrneš mojo omadeževano čast in osramočeno imé ; ali te pa prisilim po zakonu, tvojo in mojo sramoto skrivati v kakem skrivnem. kraji. Pravica je na mojej strani, in jaz se bodem znal ustavljati tvojemu zape, ljivcu in njegovim pristašem, dokler imam mo č vzdignoti svojo roko. Jaz zahtevam, da se odločite kar na tem mestu. ” „Skleniva za danes,” rekla je opatica s tre sočim glasom. ,,Jaz sama sem nekdaj nekaj podobnega doživela; to je, bila sem zraven, in vzpomin na to vzbuja' v meni pretežka čuvstva, katerih ne morem prenašati, v polne] meri pr i svojem slabem zdravji.' Evgen jo je pogledat čudeč se in vprašajoč, a ona mu je' mignola roko, da naj jo 'zapusti. 42 Berač . Evgen je nadaljeval drugi dan svoje pripovedovanje : „Mej dolgim govorjenjem zbrala si je misli, in prišla je zopet k sebi. Nesramno postavila se mi je nasproti, ostro Me je pogledala in rekla z osornim glasom : „Kaj hoče ta človek? Prijatelj, čudim se vašej predrznosti ; jaz vas ne poznam.” — K/ o sem zapazil, da je stegnola svojo roko, da bi pozvonila, nisem s e mogel več premagati. Ujel sem njeno roko, nastavil sem jej meč na prsi ter rekel sem bolj s tihim glasom : „Če se ganeš, pošast, pa s i mrtva!” Moja jeza jo je tako prestrašila, da je pala v nezavest. Ta trenotek sem porabil, in odšel sem. Črivstvo časti pripeljalo me je v njeno stanovanje, pa baš to čuvstvo me je tudi zadrževalo do skrajnosti; tako sprijena ženska ni bila vredna mojega maščevanja . ,,Po tako predrznem in nekoristnem korak u bi bilo zame najbolje, da sem takoj zapustil Pariz ; pa jaz nisem poznal močij svojih nasprotnikov, in maral nisem, da bi bil moj pot zastonj , zanašal sera se v zakone, in bedak mislil sem, da sem varen pod njih varstvom. Moja prva .pot bila je k nekemu slovečemu odvetniku . Pazljivo me je poslušal in kakor se je videlo, bil je Poslovenil I. P. vže pripravljen potegnoti se zame, a ko sem imenoval moje imé, zaklical je prestrašen : „Proti markizinji de Flasseles, ljubici ministra vojvode ? Ne, ne, ne, gospod, te stvari jaz ne morem vzpre jeti, ako si nočem na veke nakopati nesreče n a glavo.” Tak odgovor dalo mi je še kakih pet drugih odvetnikov . Vže sem bil obupal, da najde m kakega zastopnika, kar naletim nazadnje na ne- k-ega jako učenega, pa zeló ubogega-odvetnika, kateri se mi je ponudil, da zastopa mojo stvar , ker on, kakor je rekel z britkim smehljajem, n i imel ničesar več izgubiti. Nekoliko potolažen poiskal sem svoje stanovanje, da bi dal svojem u utrujenemu telesu malo pokoja. Mislil sem, da sem popolnem varen pod izmišljenim imenom, in brez skrbij sem zaspal. Okoli polunoči probudi me močno trkanje na moja vrata. Boreč se se spanjem, vzdignol sem se iz postelje, ko s e je vže tudi moja soba napolnila z oboroženimi ljudmi, katerih poveljnik mi je podal pisano povelje, da me mora prijeti. Vsako ustavljanje bilo bi zaman. Zvezali so me na rokah in nogah in odpeljali v zaprtem vozu v ječo . Tu sem moral globoko pod zemljo preživeti cele tri dni ; potem so me pa dalje vlekli, in tedaj izgubil sem zavest . 44 Berač. Črez dolga časa sem se. zavedel. v blaznici, nklenen na rokah in nogah. Moji bližnji sosedi bili so blazn-i-. -- Kako --zvito-je bilo -vse- prevdar jeno, ravnali so grdo z menoj in mučili me n a duši in da telesu, da bi na ta način lpoginol te r ne bi nikdar bil v stanu osvetiti se. Res je vže malo manjkalo, da nisem, izgubil uma,. pa nek svetel trenotek rešil me Se' groznega pogina misel na Boga čuvala me je . obnpanja, videl sem, kaj; trdna volja premore,. sklenil sem vaditi moči mojega uma v tem,l da ostanejo vedno neoslabljene, in posrečilo se mi je . Pa; vzpomin na oni strašni čas me je silno prevzel ; milostljiva gospa, dovolite :mi kratek prenehljaj.. " Opatica, mu je prikimala, in pokazala mu: j-e z roko, da naj počaka ; na to je, pa ostala, in hodila nemirnimi koraki po gobi gori in doli.. Bita je jako' vznemirjena', in preteklo j.e precej, čas-a, predno se je zopet usela in vprašala, če imam dovolj močij,‘ da bi nadaljeval,. Evgen je pritrdil na opatično vprašanje, . in u.bogal je njeno povelje. ,,Dve leti, dve celi leti prenašal' serw Inn čenja in grdo ravnanje surovega in neusmiljenega stražnika ; samo' misel , nw Boga in neka Poslovenil I. P. 4 5 duševna tolažba sta me vzdrževali. A zdaj je k sreči moj trinog umrl, in nov človekoljuben stražnik prišel je na njegovo mesto. Da se ne bi izdal, delal sem, se, kakor bi bil pod njegovi m nadzorstvom počasi postajal mirnejši, in zaradi , tega dobival sem vedno več svobode. Izpustili so me iz moje sobe, in prišteli me k mirnejšim blaznim. Zdaj se je moja osoda na , boljše obrnola ; jaz mislil)]. na oni 'čas, če tudi je v globokej britkosti, vender le z največjo ljubeznijo ; kajti našel ,sem srce, ki je bilo za mene. Ko sem šel prvi pot o poldne drugimi blaznimi 'Z sprehajat se po, velikem za nas odločenem prostoru, vzbudila je mojo pozornost mlada ženska, ki se je v nekem kotu igrala z mačico . Približal sem se jej, in videl, kako je poljubovala mačico, kakor bi bila njeno ljubljeno dete . Ko sem jc nagovoril, skočila je kvišku, uprla j e oči v me, ter zaklicala je : „Viljem, Viljem, ali si ti tukaj? Ali te je spustila hudobna morska, deklica? Zdaj se ne smeš več ločiti od mene! ” Njen glas imel je nekaj tako ganljivega, da s o se mi udrle solze iz očij . Usedel sem se zraven nje, in ona je dala .mačico meni katerega je imela za svojega soproga, kakor da je dete ; 46 Berač . katero je porodila v mojej odsotnosti ; začel geni mačico poljubovati, kar jo je še bolj utrdiló njenih mislih. Oh, kako dobro se mi je zdelo, da sem srečal drugo revno, ljubeznjivo in prijazno bitje, ter ure, ki sva jih smela na plane m prebiti, minole so mi le prehitro. Bila je, kakor sem izvedel iz njenih ust, ljubica in nevesta mladega mornarja, njijina svatba je vže bil a določena, kar so njenega ljubega pQklicali z , odpusta ; ladja, na katerej je služil, bila je namenjena za neko skrivno ekspedicijo . Hitro sta se poročilo, in ,on je ,odpotoval, a ni se več vrnol . Ko se je približal čas poroda, objavili so jej na neprevidni način njegovo smrt. Otrok umrl jej je brzo po porodu ; a ona je zblaznela in utisnola si v glavo misel, da njenega moža drž i v morji morska deklica, njen otrok se je pa izpremenil v mačko, a oba bodeta isti dan rešena . Njeni sorodniki so je poslali semkaj, in zdravniki objavili so jo za neozdravljivo, kajti noben a sredstva niso nič pomagala ; a ker je bila jako krotka in ljubeznjiva, jo dalje niso več nadlegovali. Moja navzočnost vplivala je silno na njo . Vže mora biti neka skrivna zveza src, za kater o mi ne vemo, in je ne razumemo . Njena blaznost Poslovenil I. P. 47 je tem bolj pojemala, čem bolj je rasla ljubezen do mene v njenem srci. Nova čuvstva pregnala so jej skoraj popolnem vzpomin na pretekle muke . Moje srce bilo je kmalu njeno, kdo je bil srečnejši od mene! tako dobro se mi še nikdar ni godilo ; to je bil prvi solnčni žarek, ki je prodrl v temno noč mojega trpljenja ." Vpehan preneha Evgen wipovedovati . Opatica se ni mogl a premagati, da je ne bi bile polile solze. On jo je ponižno vprašal, če sme zdaj končati za danes . „Ne., ne!” zaklicala je ona živo ; „Ie povejte vse, kajti to povzdiguje mojo dušo k očetu svitlobe in milosti. ” ,,Zdravniki so objavili naju za ozdravljena . Ravnatelj blaznice poklical me je nekega dne k sebi in mi je rekel : ,,Ko so vas pripeljali semkaj, dobil sem strog ukaz, da vas ne sme m spustiti iz zavoda živega, če ne zgubim službo, in moram objaviti vsako važno spremembo, ki b i se zgodila z vami . Velika tajnost mora biti združena z vašo osebo, pa meni se ne spodob i popraševati po njej. Jaz sem vas vže dolgo opazoval, in vi ste vzbudili v meni spoštovanje d o vas ; zato pa tudi ne maram ničesar storiti v vašo pogubo. Ce hočete ostati v zavodu, tedaj 48 Berač. ne bodem ravnal proti mojemu ukazu ; mesto tajnika je izpraznjeno, ker je prejšnji povzdignen na višje mesto ; jaz vam ponudim to mesto, če mi prisežete, da nikdar ne prestopite prag a tega zavoda." Prisegel sem mu, ne da bi kaj premišljeval ; zidovi blaznice bili so zame posvečeno zavetje ; kajti zvunaj nésem smel pričakovati drugega, kot preganjanje, sramoto in siromaštvo? Melanija, tako se je klicala lepa bolnica, bila bi se morala vrnoti k svojim sorodni kom; pa ona se ni hotela ločiti od mene. Človekoljubni ravnatelj posredoval je najin zakon , in ona je postala moja žena . ,,Celih petnajst let bil sem srečen, kajti imel sem pravega angelja na svojej strani; ona mi je povila tri otroke, ki so pa vsi hitro pomrli, in to so bile jedine grenke kapljice v mojej kupici veselja. Moje delo je bilo, došla pisma oddajati ravnatelju zavoda, urejati jih, ko jih je on prečital, in po vrsti odgovarjati na nje po njegovem ukazu. Ko sem bil nekega jutra zato pri njem, pogledal me je ves prestrašen, ko je prečital neko pismo, in rekel mi ,je, ozirajoč se okrog, ali naju nikdo ne sliši : ,,Evgen, vi morate bežati od tod ; jaz sem ravno zdaj Poslovenil I. P. dobil povelje, poslati vas v Pariz, ako še živite in niste popolnem zmešani, in naznaniti to kavalirju Vondrangesu . " »Kavalirju Vondrangesu!" zaklical sem ves prestrašen, in besede so zamrle na ustnih ; vsa beda mojega življenja stopila je pred moj o dušo, malo je manjkalo, da nesem znorel . „Hitite,” rekel je vodja ; odlašati ne smete ; kajti vsak daIT pričakujem kraljevih komisarjev da pridejo preiskat ta zavod . Tu so sredstva za beg ; povejte svojej soprogi, kar je treba ; jedno uro ne smete biti več tukaj. " „Pol v nesvesti planol sem k Melaniji . Do zdaj sem jej bil čisto zamolčal svojo osodo ; a zdaj sem jej v strahu povedal vse . Ona me je jako pazljivo poslušala. Ko sem končal, zaklicala je : To je kazen božja ; oba sva prelomila prisego, ti si bil oženjen, jaz pa omožena . Viljem še živi, povodna deklica ga trdo drži in ga neč e izpustiti.” Čez eno trenotje je vže nesem ve č poznal ; blaznost se je je pri tej priči polastila ; živela je zopet samo v starih in napačnih vzpominih. Groza me je bilo, in s pobitim srcem za pustil sem jo . Nar. MM . 50 Berač. ,,Bežal sem v Ameriko, jutranja zarja svobode prikazala se je ravno tedaj v tej deželi. Naselil sem se v nekej pustinji in živel sem v velikej britkosti . A nekega dne ugrabijo m e divji domačinci in vlačijo okrog. Čez več mesecev bil sera zopet osvobojen, pa moje zdravj e je bilo spodkopano ; padavica me od, tistega časa ni več popustila. Hrepenenje po domovini me je premagalo , nek usmiljen mornar vzel me je zastonj seboj ; stopil sem zopet na francoska tla, in po dolgem potovanji prišel sem do one blaznice . Melanij a bila je mrtva, ravnatelj tudi, in jaz tam nesem nikogar več poznal. Priberačil sem do Pariza ; moja nesramna žena bila je zginola, njen hote l je imel vže tretjega lastnika in ni več nosil mojega imena. Obrnol sem se v Normandijo ; moji roditelji počivali so vže v grobu svojih pradedov , moja rodbina, ki se je z mojo pomočjo malo opomogla, pregnala me je kakor sleparja. Tako sem beračil okrog in iskal kamena, da bi nanj položil svojo trudno glavo in umrl . Meni ni ostalo ničesar drugega vlastnega, kakor Rochefaucauldova premišljevanja ; ravno tako, kakor bi se osoda norčevala iz mene, kajti kupil sem to Poslovenil I. P. 5 1 knjigo na dan moje poroke v Parizu . Vi ste se usmilili mene, dovolite tedaj, da jo vam zapustim , ko mene več ne bode ; kajti, jaz imam samo to knjigo in najsrčnejšo zahvalo . Zdaj, ko ste slišali moje trpljenje, vprašam vas: Ali je Bog pravičen? " „Bog je pravičen,” odgovorila je opatica, pa njen glas se je tresel in kolena so se jej šibila, ko je govorila te besede . Podoba je bila, da je potreba, razodeti vsa svoja čutila kakej č'utečej duši, jedino, kar je š e vezalo Evgena na zemljo . Začel je zopet hirati , z vsakim dnevom bil je slab ejš'i in več ni moge l zapustiti postelje. Opatica stregla mu je osobno , kakor bi bila vsa njena strogost proti njemu izginula. On je vzpoznal njeno dobroto s hvaležnim srcem, pa vender ga je spravilo to nekako v zadrego in v pričo nje bil je bolj tih, kajti sicer bil je včasih prav dobre volje, kedar ga neso preveč mučile bolečine. Opatica čitala mu je mnogo iz pobožnih knjig, in skušala k Bogu obrniti njegovo dušo, kar njegovemu mišljenj u nikakor ni ugajalo, česar jej pa ni pokazal iz spoštovanja do nje. Njegova bolezen se je hitro hujšala, čez osem dnij je vže čutil, da ne bode 4* Berač. več ustal iz postelje. Poprosil je opatico, ko j e prišla ob navadnem času k njemu, da vzprejme njegove papirje in jih odda Lenori Valpré, kako r njegovo zapuščino, ako jo bode moči najti . „To se bode zgodilo,” rekla je opatica, „pa vender samo s tem pogojem, da jej vse odpustite, kar vam je ona hudega storila. ” „Njej naj bi odpustil? nikdar?” zaklical j e s polzamrlim glasom, in od jeze zarudel je njegov obraz. „Osveto sem sebi pridržal, in hočem vsakemu poplačati, govori Gospod,” rekla je opatica ( se slovesnim glasom . „Ali se hočete se sovraštvom v srci ločiti s tega sveta in stopiti pre d sodnika. „To hočem,” odgovoril je on, „hočem ga vprašati, ali je pravičen, in zakaj je ravno men i naložil take muke? ” „Odgovoril vam bode : Evgen, ali veš, kratkovidnež, kaj je bilo popreje in kaj bo potem? ” Bolnik je nmolknol in zaprl oči ; videlo se je, da je bojeval hud duševni boj. „Pomislite,” nadaljevala je opatica ; ,,ako Lenora še živi, pahnena z visokosti in ravno tako ponižana, kako r je bila preje povišana pri ljudeh, ter bi rada Poslovenil I. 53 vse popravila, , kar je preje zakrivila? Kesanje jo je dohitelo, vest jo grize, vsa pokora se jej ne zdi zadosti, in živi strašno življenje polno strahu in muk ; kajti vedno vidi vas pred seboj , da jej **čete odpustiti, in vaša podoba jemlj e jej ves duševni mir. Vaše odpuščenje bilo bi jej znamenje, da je tudi njej odpustil Bog . Ali se hočete vsekako ločiti s sveta, ne da bi njej odpustili?" — „Jaz , sem preveč trpel zaradi nje ; jaz jej ne odpustim . ” Zdaj se je opatica zgrudila pred njegovi m ležiščem in zaklicala je s presunljivim glasom : „V Lenorinem imenu rotim vas pri vzpominu n a Melanijo, ki je `stopila pred vas kakor angelj svitlobe, odpustite, odpustite, grešnici! ” „Ljubeznjiva gospa,” zaklical je prestrašen , in s težavo se je vzdignil na ležišči, „za Božj o voljo, vstanite! Kaj vi klečite pred menoj, iz gnanim beračem! ” „Jaz preje ne grem proč',” odgovorila je ona, „dokler ne izprosim Lenori odpuščenja . ” „Kaj vsega ne zmorete pri meni, vi naj plemenitejša ženska na zemlji!” odgovoril je on . 54 Berač. „Dajte jej papirje, ako zveste za njo, in povejte jej, da jej , je odpustil umirajoči Evgen zarad i vas.” „Papirji so vže v njenih rokah,” rekla j e ona, počasi ostajajoč. jaz sem Lenora de Valpré, vaša nevredna soproga . " „Vsemogočni Bog,” zaklical je Evgen, i n pokril je svoj obraz z rokama. Zapustili so ga čuti, in zgrudil se je kakor mrtev na pósteljo . Pa to je. bila samo omedlevica; jedeit pot se je povrnolo življenje v Evgenovo slab o telo. Ko se je zopet zavedel, klečala je pred njim Lenora, kakor popreje, držala je njegov o roko in pritiskala jo na goreča ustna ; britke solze tekle so po njenih licih. Treba je bilo mnogo časa, da je zbral svoje moči, potem p a je rekel z iskrenim notranjim prepričanjem : „Bog je pravičen! ” „Bog je pravičen,” ponovila je ona; ,,on nas kaznuje za naše grehe na zemlji, in poplačal bode nam vsa dobra dela v nebesih. Dovoli, da ti povem, kako sem postala zapeljana in sprijena ženska. — Pala 'sera kakor mnogo drugih, oslepljena po nečimernosti in ‘posvetnej mogočnosti — pa kako sem se prizadevala, po Poslovenil I. P. 55 praviti vse in kako me je Bog vzbudil iz pregrešne slepote. Ko si ti prišel v Pariz in te j e tvoja z nogami poteptana čast pripeljala k meni , tedaj se je vnela v meni gorka ljubezen do te: be, in 'glodalo me je hrepenenje po tebi ; povsodi me je spremljevala tvoja podoba ; pa moj zapeljivec, kateremu sem bila v razburjenosti raz odela, kaj se godi v meni, preganjal je tebe, slepil je mene s tein, da si umrl. Zalovala sem po tebi, pa veselje sveta me je' zopet po á tegnilo v svoj vrtinec, dokler me nazadnje ni obis kala najstrašnejša bolezen, in uničila vse sled i moje lepote. Moj nesramnizapeljivec bil me je sit, nisem mu več bila všeč, in zapustil me je. V jezi, ko sem ga obsipala z očitanji, povedal mi je, da še živiš in naročil je svojim pomagačem združiti tebe 'z menoj. Ko bi jaz bila, slutiti mogla, .da bode, o čemer sem upala, da me osreči, napravilo tebi tako neizmerno gorje , bila bi se gotovo vsemu odrekla. Ti si brez sledu izginol, jaz sem se pa obrnola v ta samostan, kder sem si pridobila:z ostro pokoro zaupanje opatice, ter postala njena naslednica . O, ti ne veš, kako me je vedno preganjala tvoj a podoba, kako sem slednjo noč klečala pred Bo 56 Berač . gom v gorečej molitvi, da bi 'izprosila sprav o s teboj. Ali mi zdaj moreš odpustiti? " „Odpustil sem ti, Lenora. Božja pota s o čudna in nerazumljiva, a peljejo vselej k najboljšemu cilju . Tam me čaka Melanija, kakor angelj miru ; pa tudi ti ne bodeš žalostna stal a zraven naju. Ljubezen, ki je nama tukaj bila tuja, združevala bo naju tamkaj . Bog je pravičen . ” Cez nekoliko dnij vže Evgena ni bilo, ležal je pokopan na samostanskem pokopališči ; sam priprost kamen lepšal je gomilo, pod kater o je on počival ; na njem stalo) je zapisano sam o njegovo ime in pis : ,,Bog je pravičen. Tu je dostikrat klečala opatica v gorečej molitvi. Zivela je še dolgo, in storila je mnog o dobrega v svojem krogu. Nazadnje preselila se je k Gospodu, spravljena se svojim lastnim srcem. Elizabeta, angleška kra~jica. Zgodovinska črtica . Iz nemškega poslovenil I . P. Na obzoru britanske zgodovine odlikuje s e kakor, svj.tla zvezda cloba vlade vsakemu Anglež u nepozabljive Virgin Queen. Mnogo jih je že opisovalo njene vladne nadarjenosti, sloveče zmage, dela, naredbe in državno modrost ; pa le malo se jih je bavilo z njenim značajem, nravom in navadami — z jedno besedo — ž njo samo, i n mej temi nemnogilrii bil je jedva jeden, čega r peresa ni vodilo rodoljubje ali narodno sovraštvo , politično modrovanje ali verski predsodki, ko j e navajal nagibe njenih dejanj. V novejšem času, katerega bi morda lahko po vladujočih nagnjenjih imenovali dobo zapiskov in novel, ne manjka Životopisov znamenite kraljiee Elizabete. Ce tudi , sta, razen spisov Camdena, Duneana Forbesa, Peletiera Marsyja, Bircha in Kerolia, blagi prijatelj in varuh nesrečne Marije Elizabeta, angleška kraljica . Stuart, in Walsingham že davno v svojih zapis kih priobčila mnogo mičnih anekdot iz Elizabetinega življenja, vendar je vzbudilo na novo oživljeno preiskovanje zgodovine marsikako bistr o glavo, katera je poskusila opisovati veliko kraljico, Mej novejšimi pisci moramo posebno omeniti Lucyja Aikina, kateri si je s svojimi „Memoirs o f the court of Queen Elisabeth” pridobil hvaležnost potomcev. A te se' nahajajo v rokah vseh prijateljev zgodovine, in bilo bi tem manj treb a opozarjati na nje, ker se za vladanje velike kraljice vedno bolj zanimivajo in je primerjajo s sedanjostjo. Elizabetino ime vzbuja še zdaj pri Angleži h navdušenje in najživejše domoljubje . Železno že'slo, k kateremu je bil privadil Henrik VIII svoj e podložne, se jé jedva čutilo pod njeno vlado ; kajti njene in oči njenega naroda bile so obrnene na povekšanje ozemlja in zboljšanje občnega blagostanja. Njeno lokavost imenovali so politiko ; njeno skoraj otročjo nečimernost, da je skoraj do konca svojega življ enj alhotela veljati za naj lepšo žensko v Evropi, izbrisovale so njene dobr e lastnosti ; njena dóbrotljivost in miloba odvagali sti neko strogost in svojevoljnost njenega značaja . Poslovenil I. P. 6 1 Častno ime „nove utemeljice angleške morske sile in kraljice severnih morij” zatemnevalo je ime »morilke svoje sestre" in „tiranice” . Trepetala je pred neugodno sodbo naroda, pa vendar j e bila večji, kakor ta po nečimernosti vzbujeni strah, njena ponosna zavednost, da se more ustavljati vsakej sodbi . Kraljica in devica borili sti se v njej . Ker je bila kraljica, hotela je biti najlepša ženska, a ker jej je reklo zrcalo, da že venejo cvetovi njene mladosti in lepota, hotela je pokazati pravice vladarice . V čuvstvu kraljeve oblasti dala bila bi cel svet za prepričanje, da je kot ženska ljubljena od ljubečega možkega ; a ko bi bila imela to prepričanje, imela bi bila rajši najmanjšo grofijo, kakor one ga možkega. Pravi duševni meteor je ona v zgodovini. Kdo se ga predrzne kemično preiskovati? kdo se upa 11topiti v najglobokejše globočine srca , in tam razkriti najskrivnejše tajnosti?. Ref zadovoli se tedaj s tem, da nam pov e iz nekega, malo znanega vira, katerega je naše l kot rokopis v nekej večjej biblioteki v Nemčiji to, kar nam slika devico-kraljico bolj kakor žensko, nego vladarico, in osvetljuje njene kreposti 62 Elizabeta, angleška kraljica . in slabosti v okvirih domačega rodovinskeg a življenja . Zgodovina je med znanostmi to, kar je krajevid med slikami. Spredje je sedanjost, in je pogosto močno senčnato ; sveže zlato osredje lepih stoletij se le prehitro premeni v dozdevanj polno sivino daljave ; verige dogodb ali gorá, katerih ne razloči več najbolj vajeno oko, omejujejo obzor. Pa preiskovanje virov in kritika podali ste človeku v roko daljeglede, s katerimi marsikako stvar vjame, ki je že davno ušl a neoboroženemu očesu . Naj podamo sledeče opombe nekega oče vidca, ki je od leta 1567—1600 živel v Angliji, in sicer največ na dvoru — kakor so tud i pomankljive — občinstvu v zabavo in poduk . Kraljica Elizabeta, pravi to poročilo, bila je rojena 17. septembra 1533. leta v Greenwichu, kjer je navadno celo poletje v svojem priljubljenem in lepem gradu bivala. S posre,dovanjem nekega angleškega velikaša, ki j e pripadal k najbližnjem okrožji kraljice, dobil i smo dovoljenje iti v grad. Peljali so nas po mnogih hodnikih in lepo okinčanih mostovžih v sobano za avdijence. Stene so bile vse pre Poslovenil I. P. prežene s tapetami iz redečega damasta, olepšane z zlatimi robovi, ovitimi z biserji ; tla so bila, kakor je takrat bila navada v Angliji, potresena s senom . Skoz to sobano morala je iti kraljica, kadar je šla k božjej službi v dvorno cerkev. Pri uhodu stal je visok plemenitaš v dolgem svilnatem talarji z veliko zlato verižico okrog vratu . Ta je vodil grofe, barone in lorde in celo naj višje dame cele države, katere so hotele govoriti s kraljico, v njeno sobo . Ob nedeljah, kadar je hodila kraljica v cerkev skoz sobano za av dijence, kjer so jo pričakovali najvišji dosto janstveniki. Ko je prišla iz svojih notranjih prostorov} priklonilo se jc celo društvo s koleni, in odkriti korakali so naprej nižji uradniki in vitezi. Za njimi šli so vitezi reda hlačne podveze, za njimi baroni, grofi in lordi, ravno prd kraljico stopala sta dva maršala, jedcn je nesel žeslo, drugi meč v baržunastih nožnicah, ki so bile olepšane z zlatimi potezami, s križu podobnim roča jem po konci . V sredi mej njima nesel je veliki kancle r državni pečat na svilnatej blazini. Kraljica bila 64 Elizabeta, angleška kraljica. je takrat v pet in šestdesetem letu. Bila je podolgastega obraza, na čegar belej koži bilo j e polno peg, imela je majhne črne, pa jako živ e oči, . malo zakrivljen nos, ploščata ustna, ki s o se trdno zapirala, črne zobe, katere so v Angliji — kakor pravi naš opazovalec — počrnele ,o d pogostega uživanja sladora. Dva velika podolgasta bisera bila sta njena uhana . Na rudečkastih tujih laseh, ki so bile po tedanjem okusu visoko nakupičene, stala je majhna krona, k i je neki bila narejena iz sloveče liinenburške*) mize. Njene prsi bile so čisto razkrite, kar j e veljalo v Angliji za znak devištva, katera navada se je ohranila do osemnajstega stoletja pri ne: omoženih Angličankah . Omožene Angličanke s o pa bile skrbno zagrnene, če so bile še tak o mlade. Okrog vratu imela je verižico iz zlata. Njeni roki bili sti majhini, njeni prsti pa dalji, *) Ta miza je ona, ki je bila spravljena nekdaj v cerkvi svetega Mihaela nekdanjega benediktinskega samostana v Liinenburgu. Bila je narejena, kak« se misli, dokazano pa ni, i z zlata in žlahtnih kamenov, katere je priplenil cesar Oto II. v desetem stoletji, ko je premagal Ogre, in shranil v samostanu, p o celem Saksonskem slovečem . Ta miza bila je prevlečena s ploščevino iz najčistejšega zlata, in olepšana z žlahtnimi kameni ; največ s rubini in smaragdi in jednim demantom . Od tega slovečega spominka ostalo je le še nekaj žalostnih ostankov, ko ga je 1698 . leta zloglasna roparska četa oropala in razdjala . Poslovenil I. P. kakor je to zahtevala prava razmera, in njen a postava bila je srednja. Nič se ni dalo primerjati z njenim dostojnim in ponosnim vedenjem. Pri vsej počasnej in ponosnej hoji bila j e vendar prijazna z njenim spremstvom. S to vnanjo gracij o združevala je pri ob čevanji s tujimi osebami visoko stopinjo prevzetnosti, ošabnosti in zlobnosti, katero je bila podedovala po očetu, pa kazala je zopet tolik o krotkosti in Ij ub eznjivosti, kolikor jej je bil o lastno samo..njenej nesrečnej -materi, Ani Boleyn. V njej je priroda združila lastnosti obeh njeni h roditeljev. Divji nrav njenega očeta, ki se ni ničesar bal izreči, ki v svojej jezi ni bil vajen odpustiti nobenemu možkemu, in še celo v ljubezni ženskej ne prizanesti — mehčali so občutki njene matere. Ni si pridobila samo najzvestejše ljubezni svojih podanikov, temveč celo v inozemstvu slo vela je njena ljubeznjivost . Pri vsej svojej pre vzetnosti, katera jo je pripeljala do sklepa, d a se ni nikdar dala naslikati — iz strahu, da bi umetnik ne izrazil vseh njenih prednosti in mičnostij (kajti rekla je dostikrat : „po boŽjej mi losti sem prosta vsake nepopolnosti”) ni bil a Nar. bibl . Elizabeta, angleška kraljica. brez vse ponižnosti, kar spričuje to, da je ono trenotje, ko so jej naznanili smrt kraljice Marije , njene najhujše sovražnice, pala na kolena, i n čez nekaj minut tihe molitve zaklicala: Domino factum est istud, et est mirabile in oculis nostris i" — Besede, ki se še danes beró na zlatih denarjih, katere je dala ona kovati . Nedotaknena naj ostane tukaj zmernost, katera dobiva svojo hrano samo v ponižnosti, ki pripisuje Bogu čast, moč in vodstvo, katera j e vodila vse njene ukrepe, ko so se še kadile grmade, na katerih je sežigala njena sestra i z fanatizma najplemenitejše ljudi pri novovzhajajocej jutranji zarji verskega čiščenja . Pa vrnimo se zopet k njenemu domačem u življenju. Dasi je imela za slednji dan v let u posebno obleko, katerih je druga presegala drugo v lepoti in dragocenosti, nosila je vendar navadno belo spodnjo oblačilo obrobljeno in posuto v pravilnih romb ojidih s kakor bob debelimi biselji, z visokim ovratnikom, ki je zakrival po l glave, čez to imela je ogrnen črn baržunast plašč , ves prevlečen s srebrnimi nitmi in z dolgo vlečko , katero sti nosili dve markizinji. Okrog vratu j e imela ovratnico iz zlata in dragocenih kamnov . Poslovenil I. P. 6 7 Ko se je prikazala v sredi svojega dvora, govorila je zdaj s teni, zdaj z onim, zdaj angleški, zdaj francoski, zdaj laški, kakoršni po slaniki so bili navzoči. Poleg teh jezikov razumela je ne le španjski, gotski in holandeški, a tudi latinski in grški. V prostih urah bavila se je z godbo, — posebno se je odlikovala na gla sovirji — in s prestavo klasikov . Prevela je neki celega Horacija v svoj materni jezik, in to delo se je takrat jako čislalo . Tudi je prevela v latinščino dva Demostenov a govora in nekaj Sofoklejevih tragedij . V tem jeziku znala se je gladko, če tudi ne elegantno , pa saj brez napak izraziti . Ne davno so neki našli popolen prevod in obdelavo Boethinsov e de Consolatione philosophica, ki je pisan večinoma z njeno lastno roko. Ukvarjevala 8e je včasih tudi s pesništvom. Neimenovani pisec zgornjih opazk videl je v Woodstocku, kjer s o jo imeli zaprto, deset z njeno lastno roko z ogljem na leseno steno napisanih kitic, s podpisom : Elizabethe prisonner 1555. Pri avdijencah, nadaljuje pripovedovalec, govorili so ~ njo kleče : Tedaj, to je bilo let a 1595., bil je nek češki poslanec baron Viljem 5* Elizabeta, angleška kraljica. pl. Slavata na njenem dvoru. Ta jej je podal z odkrito glavo, pokleknivši na desno koleno , neko pismo, in ona je slekla — kot znamenj e posebne milosti — rokavice, in podala mu desno s prstani in dragocenimi kamni okovano roko z a poljub. Kjer se je le pokazala, pokleknil j e vsak na koleno. Njo je spremljevalo povsod celo društvo grofinj in plemenitih gospej . Za svoje najbližje okrožje izbrala si je najlepše devic e iz visokega plemstva, katere so vselej moral e priti v belej obleki, ki je morala biti tako na rejena kakor njena. V predsobi zbiralo se je ljudstvo ob nedeljah in praznikih in podajalo jej prošnje, katere je milostljivo prijemala z lastn o roko . Vsakdo, ki jej je podal prošnjo, je z veseljem zaklical : „God save the queene Elizabeth” (Bog ohrani kraljico Elizabeto,) in ona je odgovorila prijazno priklonivši se : „J thancke yon my good peuble!” (J thak yon my goo d peoble! Zahvaljujem se vam, moj ljubi narod! ) Ko je bila kraljica v cerkvi, kar ni trajalo čez pol ure, pogrinjali so mizo, in slednji, kdo r je kaj prinesel, priklonil se je trikrat s koleni , kadar je prišel ali odšel, ravno tako, kakor b i bila vladarica sama navzoča . Poslovenil I. P . 69 Prt je pogrnil jeden prvih grofov države . Drugi vitez je prinesel kruh, tretji solnico, četrti vino, in zopet drug kuverte. Z ravno takim spoštljivim priklonom prinesla je mlada grofinj a nenavadne lepote veliki nož. Nazadnje so životarji, za kar so bili izbrani najmočnejši ljudje cele države, v rudečih oblekah, po katerih so bile vezane zlate cvetlice, začeli prinašati jedi v pozlačenih skledah . Vsak prinos štel je štiri in dvajset jedi, in pri vsakem kosilu bili so trije. ~ivotarjein jemali so jedi plemenitaški dečki, in postavljali jih n a mizo . Potem je podal točaj slednjemu jede n grižljej one jedi, katere je prinesel, radi varnosti proti ostrupljenju. In zagodlo je dvanajst dvornih trobcev in dva bobnarja, kajti kraljic a je ljubila godbo pri kosilu. Po teh dolgih okolnostih prišlo je nekaj plemenitih gospic, katere so z velikim spoštovanjem jemale jedi z mize in nosile jih kraljici v njeno sobo, kjer jc sama obedovala, kamor se je le malokomu posrečil o pridobiti si ustop na priprošnje kakega velikaša, in to je veljalo za posebno milost . Pri tej, skoraj vzhodnej gizdi, pri tem . pri pogibanji kolen in skoraj hlapčevskej udanosti Elizabeta, angleška kraljica. in zvestobi, ki vzbujajo neprostovoljni smehljaj, če se domislimo starkinih velih prsij, črnih zob in tujih las, usiluje se nam vprašanje, kako d a se je ponosni britanski narod pokoril slabostim te ženske, in prenašal breme pokornosti tak o javno in sramotilno . Da postavimo tem slabostim ženske nečimernosti kako protitežje, bodi nam dovoljen o navesti sledečo potezo plemenitne dušne velikosti in prave starinske značajnosti . Marjeta Lambrun, služkinja nesreč-ne Marije Stuart, mož katere je zbolil in umrl od žalosti , ko je slišal . vest o smrti svoje zapovedovalke , sklenila je maščevati Marijino smrt . Oborožena z dvema samokresoma, in s trdnim sklepom v prsih , umoriti angleško kraljico, podala se je v notranje prostore gradú, in rine nekega, za avdijence določenega dne skoz čakajočo tropo prosilcev. Pa ta trenutek zmuznil se jej je jeden samokres. Prijeli so jo in peljali k kraljici. Ta hotela jo je najprej natanjčno izprašati ; a ker jej je predrzno odgovarjala, vprašala jo j e hladnokrvno : ,,Vi tedaj res mislite, da naklada vam ljubezen do vaše gospodarice in vašega moža tako dolžnost? Kaj pa menite, da je Poslovenil I. P . 7 1 zdaj moja dolžnost proti Vam?" — „Hočem Vam odkritosrčno in neustrašljivo odgovoriti ; samo do volite mi jedno vprašanje : ali hoče to vedeti moj a kraljica ali moja sodnica ?” — »Vaša kraljica," odgovorila je Elizabeta. — »Tedaj je vaša dolžnost skazati mi milost." — „Kako jamstvo pa mi morete dati, da moje milosti ne boste zlorabili in drugi pot skušali umoriti me?” „Moja kraljica, milost, ki se podeli komu s tako previdnostjo , neha biti milost! Tedaj me sodite in postopajt e z menoj kakor sodnica!” — Ganjena od teg a odgovora, obrnila se je Elizabeta k okrog stoječim svétnikom rekoč : „Celih trideset let ž e vladam, pa mi še nikdo ni dal tako lepega i n resničnega nauka!” — Ali je devištvo bila izbrala po svojej svo bodnej volji, morda iz kakih političnih obzirov, ali pa zbog kake organične napake — to še ni dognano, in najbrž nikoli ne bo. Toliko je gotovo, da je v svojej poslednjej oporoki odločno ukazala, da je po smrti (6 . aprila 1603) n e smejo niti odpreti niti preobleči. "