LJUDSKO IZROČILO IZ TUNJIC IN IZ KAMNIŠKE OKOLICE
Spominu Borisa Orla
France Stele
Leta 1939 sem priobčil v Etnolog XI neikaj narodnega blaga iz
Tunjic pri Kamniku pod naslovom »Izročilo Tomaža Steleta«. Iz števil-
nih zapisov, nabranih po pobudi prof. K. Streklja, ki mi je svetoval, naj
poleg pesmi zapisujem tudi pravljice, ker bo tudi to gradivo treba enkrat
skupno izdati, sem po želji uredništva »Slovenskega etnografa« izbral
tisto, kar je pred desetletji še živelo v spominu mojih domačih, predvsem
očeta Franceta in bratov Toneta in Jožeta. Očetovo pripovedovanje se
nanaša predvsem na hišno izročilo in spomine na Francoze, zbrano
leta 1909 za Slovensko Matico kot gradivo za spomine na Francoze, ki
jih je objavil J. Gruden v Zborniku Matice Slovenske XIII. zv., Ljub-
ljana 1911, str. 1—28.
V zvezi z rodbinskim izročilom o Tomažku in Jakcu-hudobcu, ki sem
ga priobčil v Izročilu Tomaža Stelerta v Etnologu XI, str.331, pa bi sedaj
rad opozoril na nordijski vir storije o zanesljivem strelcu lovcu Tomažku,
ki je ugnai Jakca-hudobca, ker ni vedel, »da ima šternioo v riti«. Vtis
imam, da je pri tej storiji kakor tudi v ozadju storije o Šuštarjih in
mačkih pri Vinšeku, ki jo je pripovedoval moj brat Jože, odmev prav-
ljice o Peru Gyntu. Stari oče Tomaž je bil namreč poklicni lovec, najprej
v službi graščine Zaprice v Kamniku, po letu 1848 pa v lovskih družbah
kamniške uradniške gospode. Po teh zvezah bi bil mogel priti anajlfabet
Tomaž in po njem tunjiški ljudje do pravljice o Peru Gyntu. Mislim, da
naši folklori ne bo v škodo, če jo tu posnamem:^
Lovec, odUčni strelec Per Gynt se poda v pozni jeseni v planino,
kjer ga zajame noč. V temi začno psi tako strašno lajati, da ga prevzame
strali. Dvakrat zadane ob nekaj, kar na vprašanje odgovori: »Jaz sem
,ta krivi'!« (der Krumme — mogoče bi bilo prevesti s ,ta krulja'\-i', ker
je v našem ljudskem izročilu hudič, ki ga predstavlja Jakec, kruljav).
Pride pa vseeno mimo njega v kočo, kjer je popolna tema, in začuti ne-
kaj mrzlega, velikega, spolzkega. Na vprašanje, kaj je, se odgovor glasi,
da »veliki ta krivi«, ki ga vse okrog otiplje. Zato zapusti prostor, gre ven
in tiplje neznano, dokler se ne dotiplje do glave. Na vprašanje dobi
odgovor: »Jaz sem ta veliki ta krivi iz Etnedaila.« Nato mu Per sestreli
' Die Märchen der Weltliteratur, hgb. von Friedrich von dei- Leyen u.
P. Zaunert. Nordische Volksmärchen II. Norwegen. Übersetzt von Klara Stroebe.
Jena 1919, str. 3—8.
22  Slovenski etnograf 33^
France Stele
tri krogle v gilavo. Oni pa: »Še enkrat streljaj!« Tega pa Per ni storil,
ker je vedel, da bi krogla odletela nanj samega nazaj. S pomočjo psov je
izvlekel »velikega troUa (škrata)« iz koče, da si naredi prostor. Medtem
pa je odmeval zasmeh od vseh gor: »Per Gynt je veliko vlekel, toda več
so vlekli psi«, se je glasilo. Ko je šel zjutraj v »fjäll«, je opazil deklico,
ki je vodila ovc« in koze čez vrh gore. Ko pa je prišel gori, ni bilo ne
deklice ne živali, pač pa velika čreda medvedov. Ko je pa bliže prišel,
so izginili vsi razen enega. Z gore v bližini pa se je oglasilo: »Pazi na
mojega merjasca, ker se bliža Per Gynt s svojo puško«. Odgovor pa:
»Potlej bo Per Gynt slabo opravil, ne moj merjasec, kajti danes se ni
umih. Per Gynt si je opral roke z lastno močo im ustrelili medveda. Z gor
pa se je oglasil gromki smeh. En glas: »Paziti bi bil moral na svojega
merjasca«. Drugi: »Nisem pomislil, da ima omivalnih (Waschschüssel)
v hlačah.« Nato je Per Gynt medveda odri in vzel s seboj kožo in čre-
pinjo. Nato je srečal gorsko lisico in jo ustrelil in odri. Na planšarsko
kočo je pribil glavi z odprtimi gobci obrnjenimi naprej. Po raznih do-
godivščinah s trolli reši planšarice iz stiske zaradi troUov, katerih več
pobije. O Božiču je zvedel, da mnogo trollov na vsak sveti večer nadle-
guje prebivavce po hišah v Dovreu, tako da morajo iskati prenočišče
drugod. Raztrgano se je oblekel, vzel s seboj krotkega medveda, jermene,
žico in smolo. Prebivalci so ga pustili v hišo in mu dali še svinjsko kožo.
Medved se je vlegel za ognjišče. Per pa je vzel smolo, jermene in žico in
začel izdelovati iz cele kože en sam čevelj. Vdel mu je trak, da ga je
lahko okrog in okrog zavezal. Naenkrat so prišli trolli in začeli prazno-
vati sveti večer. Ko so opazili čevelj, so ga začeli pomerjati. Vsak od
njih je vtaknil vanj po eno nogo. Per pa je hitro nategnil trak tako, da
so vse noge obtičale v čevlju. Takrat se je pokazal medved. Per mu je
zagnal žareče opečeno kroto v žrelo. To ga je tako razjarilo, da je planil
na trolle in začel tolči po njih. Per pa tudi. Per je ostal v hiši in sedel
k božični večerji. Odslej več let ni bilo slišati o trollih. Kmet pa je imel
belo kobilo; svetoval mu je, naj vzredi od nje žrebeta in naj jih razplodi
po gorah. Poi mnogih letih enkrat je prišel nek troll o Božiču zopet mimo
in kmeta vprašal: »Ali imaš še veliko belo mačko?« Odgovoril mu je, da
počiva za pečjo in da ima sedem mladičev, ki so še hujši od nje. Troll je
odgovoril, da če je tako, jih nikdar več ne bo nazaj.
I. Hišno izročilo (Tunjice št. 17)
1. Pripoveduje moj oče 7/VII 20.:^
Moj oče so bili jagr pa so imeli tako prištimano, da se je iz grma, v
katerem je zajec sedel, ven kadilo. Zato mora imeti od cerkve vse do-
voljeno. Pô se jim je pa po noči sanjalo: »Al ti je več za dušo, al ti je več
za zajce?« Pô pa niso več tega delali.
2 France Stele, r. 25. U. 184« v Tunjicah, u. 7. 3. 1950 istotam.
338
Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice
Mi smo spadali pod zapriško" graščino, grajščak je dal naš svet
enemu hlapcev in takrat je postavil cimper. Dokler je bil tisti gospod,
se je naša živina smela povsod pasti. Imeli so cimper na pristavi, kamor
so jeseni gonili živino in če so naši kaj potrebovali, so jim kar cimpr
odprli pa so vzeli, kar so hoteli. Od takrat »se še ni klobuk prevrgel pri
nas«.^ Poprej se je reklo pri nas pri Štletu;" od takrat pa ko so tunško
cerkev zidali in so pri nas odprli gostilno, se pravi pri Birtu. Grajščaku
so vsako leto delali 34 dni tlake za tisti svet.
Tisti hlapec, začetnik našega rodu na sedanji hiši, se je imenoval
Tomaže.' Njegov sin je bil Jur in bratje eden Janez, Primož, Matevž.
Vsi so bili jagri in ribiči. Tomaže je šel enega v Tunjšco preganjat, ko jc
rake lovil, ga je pa oni vrgel na zemljo in potrl in na tem je umrl.
Takrat so še lovili vojake. Kakor zajce so jih gonili po gozdovih in
jih tudi streljali; če so koga ujeli, so ga odpeljali, pa ga ni bilo več nazaj.
Primoža so tudi hoteli ujeti. Ležal je v hiši, pa so prišli lovci in se skrili,
da bi ga ujeli, je pa vstal, pokleknil k mizi in molil »še en očenaš za
sovražnike in lovce«, da bi ga ne ujeli, je pa eden lovcev rekel: Pustimo
t'ga fanta, ki za nas moli, in ga niso ujeli.
Jur in Primož sta se morala potem skrivati po borštih. Skrivali so se
tako, da so kopali po gozdovih jame, kjer so se skrivali po dnevu in
položili vej in listja čez. V našem gozdu je še zdaj polno jam, pa je moj
oče vprašal stare, kaj pomenijo, so mu pa to razlago povedali.
Ona dva sta bila manjša in sta že cegelce dobila. Matevž je na
maršu umrl, krvave pene tiščal, ko je šel na prajzovsko vojsko, Janez
je pa dezertiral na Koroško, kjer so bili prosti. Gori je bil pri nekem
kmetu 40 let. Moj oče še pomni, ko je prišel domov in umrl.
Na Koroškem so stanovali v baraki 12 holcarjev, pa so vojaki prišli
ponje pa je ta velki dejal: »Počakajte, da žgance snemo.« Ko so se na-
jedli, so pa zagrabili cepine pa na vojake. Vojaki za puške, holcarji so
bili pametni, pa so jim skrivaj vzeli ogenj in so vstrelili, pa so šretlni kar
pred puško doli padli. En korporal je pa rekel: »Jaz jih bom pa pri-
peljal.«
Pride, pa zopet mojster pravi: »Počakajte, da snemo.« Pa zopet reče
mojster: »Fantje, cepine!« Korporal pa napne in sproži, pa ubije mojstra
— potlej so pa sami roke moleli, da so jih povezali.
Tomaž, oče mojega očeta, je bil sin Jurjev.
Enkrat so oče mojega očeta pomagali grajskim hlapcem kositi, so
pa hlapci kar 5 voz mrve prodali. En Tunjčan jih je šel zatožit graj-
ščaku. Grajščak ga je poslušal, potem pa zmaknil palico, ki je visela
poleg njega in ga fest našvrkal z besedami: »Hlapci so moji in mrva
tudi moja, če so jo prodali in denar zapili, so jo pa tudi zavžili.«
^ Zaprice v Kamniku.
* Še ni izimirl moški rod.
^ Ime Stele izgovarjajo v Tunjicah Stle ali Škle.
' Prim. o njem »Izročilo Tomaža Steleta,« str. 331.
22* 339
France Stele
2. Moj oče pripoveduje 1928 ali 1929:^
Tisi naš mos ta star je biv ku hud, kar je dobiv, s tem je pa udaru,
če smo kej nagajal.
Al je treba vojske?
Za tole pest, pest pa vojsko napravlat.
Ta j' dobra nehterm, je pa kar škoda,
če je ker kej zapadu.
Jest sm biv tamia doma pr Kamlc,*
če vste — v solzni dolini kličejo upijoči
zdihujejo. Solzne dolince vpijejo,
dolince solz zdihujejo.
M'ne vojska ni n'č zadeva.
En Petrček je biv de je vse, je mne pestvov
pa m je prov pev včais k smo moral
pestvat te male, ga j pa kar mogu pestvat.
K sm biv mvad sm tolk bolezen prestov,
sem biv zacahnan, zdej sm pa zdrov kt še nkol nism biv.
Upijejo zapuščeni v dolini solz zdihujejo.
Kam pa so šli ta Petrček?
V dolini solz zdihujejo, objokujejo.
Ker je bil Mazovic," zdihujejo,
objokujejo, solzno dolinco kličejo,
zdihujočiga, vpijočiga.
Pa bolezn sm pa tolk prestov, de obeden tolk,
sm bil enkrat — vpijoči zdihujejo solzne doline solz — de na bom nkol —
vpijočih zdihujejo.
Čevelj me žuli. Cas so me pa prov žlil
(cujo dal okol).
Pa sej če je mvad, se nč na merka
na obeno reč,
nej ma čevelj kakšnega hoče,
bo kar v užo šu.
Sej je pr nas Petrčk.
A sta bva ndva kej vkp?
Sej pr nas smo bli zva bogat,
so djal dej na beračovm.
En Pikove,^" če ga poznaš,
^ Moj zadnji razgovor z očetom pred smrtjo. Govoril je pol v sanjah in
vmes pel dete pesmi »Marija k tebi uboge reve...«
8 Pri Kamniku — v Tunjicah ga izgovarjajo Kamlk.
' Mazovec s Perovega pri Kamniku, oče prof. Ivana M.
1» Sosed.
340
Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice
je pa tko foTSÜT bi v,
če j ker doma al pa ne, pa je
kar u bajto podav se —
sovzne dolince — ni nič vedu —
klicati na pomoč —
otročič zdihujejo, objokujejo ...
3. »Tlačanje so najžlahtnejši,« so že nekdaj o graščinskih rekli,
sedaj so pa na te obrnili, k na cestah zastonj delajo. Ven so klicali, da
morajo spomladi in jeseni cesto nasuti; če niso prišli, so pa najeli zanje
in nje kaznovali. Ker se niso vštimali med seboj, so vsakemu gotov kos
ceste določili. Iz ljudi so se pa tako norca delali, da so stari dejali, da si
še hudič ni upal mimo njih. Kot majhen fant se je hudič piibHžal tlača-
nom, pa si ni upal mimo in pred njimi prav jokal. Pa je prišla ena sitaxa
baba in ga vprašala: »Fant, zakaj vekaš?« »Zato ker so tako zieht in me
ne bodo pri miru pustili,« je odgovoril. Baba je pa dejala: »Fant le brez
skrbi bodi.« Takrat so imeli prav velike predpasnike, ga je pa v bertah
zavila in ga mimo nesla. Komaj do njih pride, pa začno vpiti, kaj za
enega hudiča nese, in se tako norca delali, kar so mogli. Ko čez prideta,
je hudič ven skočil, pa babo prav nabil in dejal: »Sedaj so me šele!«
4. K' smo bli mi otročji,
k' je bil bob v stročji
pa pšenica v kvas'.
5. O zakladih, pripovedoval leta 1905 moj oče:
»Zvai hrif« je pod Ukušekom. En Košišov fant je zvat denar izko-
pov, k so igral. Kavsl ni vtu jta gledat. Govobov Janez, strehar je šu z
maina jh je pa nejveč dobiv. Naša dekle, očetova (Tomaževa) sestra j
tri pmesva, so pa vtla oče dol ita jh je pa Vmevc ubmii. Je pa reku:
»Naša jh da vse za dva krajcarja, to so tutke, a s ku prprost.« Po dve
sto let so bb star, k so jh dobil. Še stric enega kupil. Umborh šu h paru
maš, ga j ura zmotiva, še preh trem tam biv, a j naprej ušva. Je pa uč
vidu, je bo jno rehto dnarja, pa uč na na goreva, mo pa ni bo nač na
misu, de b jh uzev, je šu pa naprej. Pa še dan ni zvoniv, kje pršu h maš.
Za našo mejo jh je pa Korbar dobiv; čevle j šu brisat j pa trdii po-
tegnu, se j pa pokazov piskr zvatov; je pa tri hčere vmožu.
Mavarjov hrib nad Bajsrovcam: En kamlšk pašter enga mesarja je
kozle hodu past, zmerej dost dnarja jmu. J biv pa piskr, je pa z nega
jemav. So pa misl'1 de krade, so ga pa trdu prjel. Je pa povedov, ke so.
Je šu pa kazat pa ni vbedn več vidu.
Na naš Trat, k je ena h Vogrin šva iz Pikovca k je ta malga jmeva,
j pa bi trdu jmev jo (u Božič), je pa uč goreva šac, pa na vem če j kej
uzeva. Utroka pstiva, k je nazaj pršva, pa ni bo več. Je pa Pikove en-
341
France Stele
krat pršu je bô pa u piskr vogla, je pa zagnov v našo dolino, je se pa
pogréznu, pa še zdej votlina.
Kosiš tud u Zvatmo hrib, k je bô več jagnedov. So pa jagnede sekal,
je pa reku k so ub nekaj zadel: »Pa pstimo«. Je mu pa zmerej dost
dnarja. Pa to ni bô tam k ta paru v Zvatm hrib.
U Prašnikarjovm maina sta dva mlinarja gostvava. Je pa žena kro-
pile šva žet. Je pa tam bô en vonc srebra. J šva pa moža klicat, se j pa
mož posušu: je biv silno suh, je pa djava, de uh Prašnikarja maln kup,
pa mislu, de se norca deva, j pa djav: »Sej nima n'č, berač, s kom bo pa
pvačov«; sta pa zglihova pa briste (Frist) narédva, k je mislu, saj nov
nč dava. Ta paru brašt pride, mo j pa vse pvačava, j pa vase ségu.
Zdej pa spet Prašnik. Od mojega včeta matere popov brat fantin
je šu v Kriško goro po bršlin, je pa v skave zašli, ja pa dobiv dva piskra
dnarja pa jno uro. Je pa vtu nekaj uzet, je pa kamne letu kokr de b ga
pohsu, je pa zbežov. So pa iskal pa nč dobil.
Pr' Mborhovmo znamna je dobiv po četrtstu eden, pa jh je uhkopov.
Jožovc, Jeran je pa groblo kopov je pa dnar dobiv.
6. Bratje moji pripovedujejo izročilo očetovo:
Jonglnov Duh je na kvatrni petek (od Prajzovih,^^ kamor se je od
naših priženil, pozneje je prišel v Kamnik k Jonglnu),^^ ko so iz Tunjic
prišli k njemu, rekel: »Danes je kvatrni petek. Zato svinjsko glavo
kuham, da ne bomo mesa jedli.«
Naši so bili jagri in klavci. Bili sta dve hiši, ki sta se združili. Okrog
so bile jame (ilovica).^"
Naš prednik je bil Italijan, ki je prišel za jagra v zaiprško graščino.
Priljubil se je, pa mu je gospod dal svet, da je sezidal hišo. Najprej so
rekli Pri Šklet' (Štlef — Stelet'). Pri Birtu pa od sr. 18. stol., ko so zidali
novo cerkev v Tunjicah. V bližini je bila jama za gašenje apna, pri nas
pa gostilna.
Na Špinovem je bila pristava, tam je bil vedno Lah (Italijan)
oskrbnik.
7. Pripovedoval moj brat Tone:^*
Bil je nekoč zelo majhen žnidar. Ta je ubil nekoč z vatlom štirideset
muh. Napravil si je črn gvant, vanj pa si je všil iz belega blaga številko
štirideset. Vprašali so ga, kaj to pomeni, jim je pa odgovoril: »To po-
meni, da sem ubil štirideset ljudi.«
" Pri Prajzu, domačija v Tunjicah, kjer je ostal sredi XVIII. stol. eden
pruskih ujetnikov, ki so bili poslani v Tunjice, ko so novo cerkev zidali.
Domače ime za hišo naših sorodnikov na Šutini v Kamniku.
Naš del vasi se imenuje Mlaka.
" Tone Stele, r. 8.1.1888 v Tunjicah, u. jeseni 1914 v vojni v Vzh. Galiciji.
542
Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice
Hoteli so ga vtakniti v vojake. Prišli so ponj in ga s silo vlekli. On
pa se prime za neko znamenje. Hitro ga izpuste misleč, da bo znamenje
izruval in jih ž njim pobil.
Nato pošlje ponj kralj s poročilom: »Imam velikana, katerega se ne
morem znebiti. Pridi ti!« Žnidar se napravi in vzame torbo, notri pa
dene kos sira in kanarčka. Ko pride do velikana, pravi: »Skusiva se,
kateri bolj stisne kamen. Vzame sir in ga stisne tako, da priteče voda.
Velikan pa stiska kamen in ga stiska, da se ves razdrobi, vode pa ni.
Reče mu: »Ti si močnejši.« Potem se skusita, kdo vrže dlje kamen. Ve-
likan ga vrže, da ga štiri ure ni bilo nazaj. Žnidar pa spusti ptiča in ni
ga bilo več. Zopet je bil velikan premagan. Nato se je naredila noč in sta
šla spat. Žnidar je ležal v železni postelji, ker pa se je nekoliko bal,
zleze pod posteljo. Ponoči, ko je velikan mislil, da žnidar spi, pride z
vrha, kjer je ležal, doli in začne mahati s sabljo po žnidarjevi postelji.
Ta skoči iz skrivališča in pravi: »Kaj me pa žgečkaš?« Cez nekaj časa
velikan zopet pride, ker misli da žnidar spi. Ta pa je bil za vrati. Ko
velikan pride, mu skoči med nogami ven, ga spodbije in mu odseka
glavo. Bila je tolikšna, da so jo peljali s štirimi pari volov.
Sedaj pa mu kralj reče: »Drugo žival še imam, volka, ki mi je vse
jagnjeda požrl.« Žnidar gre v gozd in ko pride nazaj pravi: »Hotel sem
ga umoriti pa se mi je tako šmajhlal, sem pa dejal: ,Ta nedolžna žival
naj živi, kaj bi jo pobijal.'«
8. Pripovedoval moj brat Tone:
Bili so trije neoženjeni bratje. Starejši se oženi. Nagovori ženo, da
gre k bratu sosedu žet proso. Ta jo vidi in jo ustreli. »Zakaj si jo ustre-
lil, te bom tožil,« pravi brat. Sosed pa mu je za to raje nekaj plačal.
Drugi dan nese mož svojo mrtvo ženo v cerkev, reče mežnarju naj mu
odpre, jo odnese v spovednico in gre po duhovnika rekoč: Moja baba bi
se rada spovedala.« Gospod pride in jo hoče spovedati, baba pa le molči.
Zato je dufne v prsi, da se zvali po tleh. Mož stopi k njemu in pravi:
»Tožim vas. Babo ste mi ubili.« »Ker ni hotela antvert dati,« odgovori
duhovnik. »Moja baba je bila gluha.«
9. Povedal moj brat Tone:
V mnogih cerkvah ponoči samo od sebe zvoni. Tako v Tunjicah ob
enajstih. Neka žena je slišala to zvonjenje in je misla, da je jutro. Šla
je v cerkev, tam pa zagledala mrliče. Hitro se je obrnila, da bi ušla,
pustila pa je kožuh, katerega so mrliči raztrgali in vzeli vsak po eno
dlako.
10. Povedal moj brat Tone:
Neki mežnar je hodil vsako jutro skozi britof dan zvonit. Vselej je
videl na nekem grobu nogavice položene na križ. Nekdo mu reče, naj
eno vzame. On to res stori in gre v zvonik. Ko pride v zvonik gori, po-
343
France Stele
gleda skozi okno iii vidi na grobu sedeti mrliča, ki je obuval nogavico
sedaj na eno sedaj na drugo nogo. Mežnar hitro vrže nogavico skozi lino
in, predno ga oni more zgrabiti, prime za kembelj, da zvon zapoje. Sedaj
pa mrlič nima več moči in odide.
11. Pripoveduje brat Tone:
Nekateri ljudje izkopljejo truplo mladega nedolžnega otroka in ga
toliko časa tepejo, da začne krvaveti, da bi numare (loterijske številke)
povedal.
Enkrat so ga tepli, on pa je na pomoč zaupil in takoj je vstal polen
britof mrličev. Edm izmed ljudi potegne hitro za vrv, da je zapel zvon,
in rešeni so bili.
Enkrat so ga res toliko časa tepli, da je številke povedal. Stavili so
jih, toda prišle so vse krvave, oni pa so nato vsi pomrli
12. Pripoveduje moj brat Jože:^''
Šuštarji so prišli v stiro k Vinšeku.^' Pri hiši so bile 3 dekleta in
vsaka je imela svojega mucka v naročju in so jim iz sklede dajale pri
jedi. Šuštarjem pa se to ni dopadlo. Popoldne so odšli domači na delo,
mačke pa so ležale pri peči na klopi. Pa pravi majster: »Tega pa ne
bomo trpeli. Dejmo jih enmav prebiksat'.« Muckam pa je bilo ime:
Spodlešekar, Huda muca, Sikst. »Fantje vzemimo kneftr v roke!« in
je vsak po imenu poklical enega muca in ga je pošteno^ oplazil. Ko so
jih zadosti nabiksali, so odprli okno in so jo mački pobrisali. Zvečer so
prišle dekleta domov, so jih začele klicati pa ni nobeden maček hotel
priti v bližino'. Potem pa pravijo Šuštarjem: Kaj je danes našim muc-
kam, da ne gre nobena v hišo. Eden odgovori: »Buzarajkel', a' ne veste
kako šuštarska smola mačkom smrdi.« Dokler so bli šnštarji pri hiši, ni
noben izmed mačkov več prišel v hišo. Ko so ob letu zopet prišli, so jo
mački takoj pobrisali ven in dokler so bli Šuštarji notri, ni noben več
pogledal notri.^'
13. Pripovedovala na veliki pondeljek 1952 na Penovem pri Kam-
niku moja teta Franca Mazovec:^^
O treh risih
Trije risi so v dolini ukradenega vola pekli in kad vina pripravili.
Dvanajst razbojnikov je en grad obravbalo in so pod hrastom v
bližini šteli denar in delili.
»5 Jože Stele, r. 5. 3. 1893 v Tunjicah, u. 27. 9.1954 istotam.
Hišno ime v Tunjicah.
" Prim. norveško pravljico o Peru Gyntu v uvodu.
18 Frančiška Mazovec, roj. Pavlic, r. 12.9.1876 v Podgorju pri Kamniku,
u. 13. 3.1959 na Homcu.
344
Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice
Bil je en fant malo trčen pa mu je mati rekla: »Tebi se ne bo nikdar
dobro godilo. Tebe bodo še tuja durca po riti tolkla.« Fant je snel vratca
omarce v zidu in jih navezal na hrbet: »Da me ne bodo tuje durca bila,
bom domače vzel« — in je šel po svetu.
Noč ga je došla v dolini pod hrastom, kamor so zahajali razbojniki,
pa ni vedel, kje prenočit; zlezel je na hrast. Razbojniki so prišli pa šteli
naropani denar. Fant bi bil rad videl, koliko imajo in se je nagnil, pa so
mu durca doli padle in ropotale po vejah. Oni sO' se preplašili in zbežali,
fant pa ves denar pobral.
Risi so f»a medtem jedli in pili; kad je bila težka in ker eden vzdihne
»Ne morem piti«, se je sklonil in pil. Oni pa: »Ali kar po kravje?« Po-
tem so tudi odšli.
Fant pa je prišel blizu okradenega gradu do birta in birt mu je
svetoval naj gre v grad ker bodo risi prišli in tudi pokradli. On pa se je
notri skril. Ko so risi prišli in je vsak pomolil glavo skozi luknjo, jo je
odsekal in ga potegnil notri. Tako je vse pobil in je postal gradii gospo-
dar in bogat.
II. Izročilo o Francozih
pripovedoval moj oče France Steâe leta 1909
1. Francozov bi nikdar ne bilo v naše kraje, če bi naših en general
ne bil prodal. Eden naših je videl, kako sta se naš general pa francoski
sešla na hribu in si segla v roke. Ker se je našim zdelo, da jih je gvišno
izdal, je eden že kanon naciljal, da bi oba ustrelil, pa mu je drugi ubra-
nil Nato so naši dobili povelje, da naj več he streljajo in so imeli Fran-
coz je prosto pot.
2. V Tunjice so Francozje prišli samo enkrat in sicer štirje k Vo-
grinu." Stopili so vsak na en prag, nabasali puške in bajonete nataknili.
Eden je prišel v hišo in mu je moral stari vse skrinje odpreti. Z golo
sabljo je hodil zraven njega. Denarja niso nič dobili, samo nekaj mesa
so vzeli. Stari se je tako izstrašil, da je kmalu na to umrl.
3. Francozje so bili povsod na kvarterju samo v Tunjicah ne. Le s
konji so enkrat šli skozi. Še moj oče je njih podkve našel. Med našo hišo
in Tunjščico je namreč frajka (skupen svet) poglóbnica, kjer so nekdaj
vsi pasli. Tam se je konjem udiralo (pogóbvaT so), pa so podkve pogu-
bili. Imele so široko obliko, samo v sredi je bila majhna luknja.
4 Na Spanovem (taiko se imenuje naš travnik pod Vogrinom) je
Tunjščica bolj z ovinkom tekla. V tunfih na ovinkih je bilo zelo veliko
Hišno ime v Tunjicah.
345
France Stele
rib. Francozje so bili v Podgorju na kvarterju. Prišli so in ovinke pre-
kopali, da je voda naravnost tekla, oni so pa dobili ribe.
5. Moj stari oče so šli z veliko Tunjčani nad kriško graščino, ko je
jelo pokati. Pa jih je v Mostah Francoz zagledal in mislil, da je sovraž-
nik. Spustil je štuk gori in vpričo njih borovec na sredi razbil, zadel pa
ni nikogar. Tunjčanje so pa bežali.
6. V Mostah je bila ta velika francoska druhal. Naša armada je pa
na Homec prišla in se postavila okrog hriba in pri cerkvi gori. Naš
general je šel na Homcu okrog oltarja in en bel denar v lampico spu-
stil, kjer večna luč gori. Nato so naši na Francoze padli. Od Homca tja
se je kar megla potegnila in nanje padla. In so tako bežali, kar je kdo
mogel, za veliko cesto proti Lukovici in Blagovici. Pavri pa so jih kar
pobijali.
7. Starega očeta brat, ki je bil v Zapričah za velikega hlapca, je
pravil, da je bil eden naših dragonarjev tako togoten, da je konju glavo
odsekal. Pripeljali so ga v zapriško graščino in ga h kozolcu priklenili.
Takrat so pa jeli v Mostah pokati. En vojak ga je moral straziti. Ko se
začno pokati, se je pa odtrgal. Enemu je konja vzel, sedel nanj in letel
proti Mostam na sovražnike. Zadel je na pošto dvajsetih mož in vse
onemu gori prignal, da jih je moral straziti. Sam pa je šel nazaj.
8. Neka žena je pravila, da se je na Posavju pri Jezici pri kovaču ta
veliki Francoz skril. Skrila ga je neka žena, da bi ga ne ubili. Dal jim je
zato veliko denarja in jim pustil tako lepo hišo narediti kot še ni bilo
nobene druge.
9. Francoz je zažugal, da bo nazaj prišel in da bo daleč okoli za
veliko cesto vse drobno, ker so ga tam s kropom polijali in pobijali,
koder je šel.
10. Kadetek je k neki hiši pribežal in zelo lepo prosil, naj ga puste:
»Samo mene imata mati in oče doma.« Pa so ga vseeno ferderbali.
U. Od Bitna proti Kamniku blizu studenca je stara lipa. Tam so
Francozje imeli svojo blagajno. Ker se zemlja malo v vodo vsipa, so
pastirji našli zlato. Kamniški Kindl ga je prav po ceni kupil. On je
kupil tudi zlatega Jezuščka, ki je bil ukraden na Štajerskem pri sv. Fran-
čišku. Zato so mu rekli — Kindl — otročiček.^"
Zgodba se nanaša na znano tunjiško najdbo rimskih zlatnikov pred pri-
bližno 150 leti.
346
Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamuiške okolice
III. Pegam in Lambergar
Pripovedoval Franc Brešar,^^ Perovo pri Kamniku leta 1909
Lambergar je živel na Gorenjskem, Pegam pa je bil Turek. Lamber-
gar je euo leto doma konja futral s samo pšenico in rebulo. Ob letu je po
ograji okrog posestva prišel. Mati mu je povedala, da mora srednjo glavo
odsekali.
Potem je pa jezdil čez Cmuče in tam Savo preskočil, se okrog obrnil
in dejal: »Tule bi bil pa en most dober!«
Na Dunaju sta se pa s Pegamom udarila. Pegam je imel tri glave
ker so mu vsi hudiči pomagali in je te glave samo Lambergar videl. Mu
je pa srednjo odsekal in Pegam je bil premagan.
IV. Kolednice Treh kraljev
1. (Jarše)
Vsi pojejo:
Mi smo prišli
krali trije
z jutrove dežele.
Mi Jezusa vofrujemo,
tga krala nebeškega.
Prnesla smo mo
en vofr lep
mero, kadilo, čisto zlato.
Sem in tja hodijo in se priklanjajo, govoreč:
A. Kraleva visokost od kod ste vi doma?
M. Jest sam kral Melhjor
sm tam doma k sonce gor gre.
A. Kraleva visokost od kod ste vi doma?
B. Jest sam kral Boltežar
sm tam doma k sonce upovne stoji.
A. Kraleva visokost od kod ste vi doma?
(Crni): Jest sam kral Gašper
sm tam doma k sonce dol gre.
H. Jest sam kral Herod;
kadar boste našli dete,
pridte men povedat,
da ga grem tud jest pogledat.
^' Franc Brešar, r. U. 12. 1836 na Perovem pri Kamniku, u. 3. 12. 1941 ivsto-
347
tam.
France Stele
Angel: Ti s' kral
jest uzamem teb' meč,
ti na boš več kral.
2. (Tunjice)
Mi poglejmo, kaj je tam.
Trije krali grejo b nam.
Gašper, Melhjor, Boltežar
so prinesli Jezus' dar.
3. (Tunjice)
A. Jest sam tam doma
ker sonce gori gre.
B. Jest sam tam doma
ker sonce dol gre.
C. Jest sam tam doma
ker voda van cria.
Mi smo trje krâli
Gašper, Miha, Boltežar.
Eden je prov črn, mlad,
vas je v portah in je zlat.
V. Štanceljni^^
(Tunjice)
1. Ce bi Savco in Dravco
preplavati znov,
bi najgoršga deklica
v Lublanci šteanov.
Cez Savo in Dravco
ni nobenga mostu,
Ce b pia vai ne znov
bi pa h lupci ne šov.
Pod mostam je Voda,
na most je pa led,
pa kdo bo vais hodu
k mojmo deklet.
2. Se j kravca prevpasla
ker nima sena,
se m je dekle zgojzdala
k me ni blo doma.
3. Vsa žlahta je jezna,
vsi ludje so čez me,
kar dol bi se vsedu
pa zjokov bi se.
4. Zakaj bi ne žvižgov,
zakaj bi ne pev,
k mam zavbr deklica
sam zmeram vesev
(k sm ga na limance vjev).
22 Stanza, ital. kitic5a.
348
Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice
5. Le malo počaki,
koroška dekle,
ko škorne nakujem
pa pridem po té.
(Vse veže samo ista melodija,
zato pravijo: »Se lahko pritakne.«)
VL Pesmice
(Tunjice)
1. Dobr dan, gospod ušteir,
tako luštno ni nikjer
kakor tukejla pri vas,
tolk skrbete vi za nas.
Dobr dan, gospot ušter,
kelnarce pa ni nikér,
da b rajtngo povedala
celo našo cerango.
Vin je 2 goldinarja,
p rata pô goldinarja,
cirtre, gosla, harfe, bas
to je nam za 'n kratak čas.
2. Zdaj se deklicam
krvica godi
ker cesar fantiče lovi;
ble vedle b'se pret omožile
de b tolk solz na pretočile.
Za pušalc moj dala
zelen rožmarin,
takrat se bo troštov
k na vojsko pojde ž nim.
3. Oj sinek moj Francai,
pojdi ti dam,
doma ti očka prov bovni leže.
Nej le leže leže,
Boh nej jam pa za zdravje skrbi.
Oh sinek moj Francai,
pojdi ti deim,
doma iti očka na parah leže.
Nej le leže leže,
Boh nej jam pa za dušo skrbi.
Oj sinek moj Francai, pojdi ti dam,
doma ti pa hiša s plemenam gori.
Nej le gori gori gori
sam svet Fier j an nej jo pa pogasi.
349
Franco StcIe
Zusammenfassung
VOLKSTÜMLICHES AUS TUNJICE UND AUS DER UMGEBUNG
VON KAMNIK
In der Einleitung macht der Autor auf die Verroandschaft einer von ihm
im Etnolog XL. Ste 331 veröffentlichten Familienüberlieferung von unübertrof-
fenen Scharfschützen Tomaiek und Jakac-dem Teufel mit dem normegischen
Märchen vom Per Gynt aufmerksam. Hier veröffentlicht er ein zmeites in diesem
Zusammenhange interessantes Märchen von den Schustern und Katzen bei
Vinšek.
Das Übrige hier veröffentlichte bezieht sich auf die Familientradition
des Hauses Stele in Tunjice, auf die Franzosenkriege vom Anfang des XIX.
.fhrh., auf die Schatzgräberei und auf Pegam in Lambergar. Ausserdem sind
hier Bruchstücke der Dreikönigslieder veröffentlicht, aus denen ihre Abstam-
mujig aus dem Dreikönigsspiel ersichtlich ist. Es folgt eine Reihe volkstümlicher
^iG'stanzein«.
350