PRIMOLA
Izvirna novela
Uvod
Stari Primož sedi v slabo razsvetljene] sobi. Oko se mu bliska i srdito gleda
krepkega mladenča, kteri mirno njemu nasproti sedi.
»Alj si trdno sklenil kljubovati svojemu očetu?« zavpije starec, »če bi to
slišala tvoja ranjka mati, še v grobu bi se obrnila. Tedaj me ne vbogaš?«
»Ne morem, oče, ne morem,« boječe odgovori mladenč.
»Meniš tedaj, da sem te zato zredil, zato se potil, zato zapravljal svoj denar,
da si goljuf, bogotajec i Bog ve, kaj še? Le pojdi na Dunaj v tvoj raj, povem
ti pa, ne dam ti venarja več, nehvalježnež!«
Sin pobesi oči, jeze ga oblije rudečica, vendar ne zine besedice; to starca
še bolj vname, zadere se s hripovim glasom:
»Poberi se mi izpred oči, da ti ne kolnem i ne oskrunim spomina tvoje
matere, poberi se!«
V svojem srdu ni čutil, kako je zapustil sin sobano.
Drugo jutro je odrinil na vseučelišče.
O Vrba, srečna, draga vas domača
I'. Kjer stoji hiša mojega očeta!
Prešeren
Spomladansko solnce se je bližalo k zatonu, se zadnjimi žarki je obsevalo
vaški zvonik v P*. Delalci se vračajo z polja, pastirji podijo svoje cede proti
vasi i potihnilo je petje milih ptic: narava zavila se je v tihoto, le sumljenje
bližne rečice, pa trde stopinje potnikove cule so se v tihoti. Potnik bil je mladenč,
kakih i dvajset let star, oblečen v gosposko suknjo. Črna brada mu obsenčeva
obraz ter mu daje izraz žalosti i zamišljenosti. Počasi koraka po cesti,
ktera je peljala v vas, ter večkrat globoko vdahne. Cesta se zavije i pred njim
leži v dolini domača vas. Osupnjen obstane, a solze mu zatitrajo v očesih.
»Že tri leta nisem te videl, draga domačija, mnogo si spremenila svojo
obleko! Oh! Kako srčno te ljubim!«
Mladenč ni bil nihče drugi kot sin starega Primaža. Oče mu je vmerl. odpustil
mu na smrtnej postelji njegove pogreške ter mu izročil vse premoženje;
teden prej, kot je mladenč korakal proti vasi, izročili so ga hladnej zemlji.
Zapustil je sina, kterega so z očetovim imenom krstili i sedemnajstletno hčerko
Barbiko. Mladi Primož pospeši svoje korake i kmalo dospe v vas. Srce mu tolče,
ko zagleda rojstno hišo, zunaj grada najlepše poslopje v vasi. Stopi v hišo,
191
družina ravno večerja. Plašno gledajo prišlega kosmatina, nihče ga ne pozna.
Ko jih pozdravi i nekoliko besed spregovori, skoči mlada deklina v vežo.
»Primož! Primož, moj brat,« oklene se ga ter mu poljubuje lica. Strastno
pritisne mladenč deklico na prsi, strmeč jej gleda v modre oči, — še govoriti
ni mogel! Bil je to prvi večer v domačej hiši, — tri leta že ni spal v njej!
Drugo jutro napoči, gore i snežniki orumenovali so v izhajočem solncu.
Primož vstane, odganjali so mu spomini na preteklost spanje celo noč, odpre
okno svoje spalnice ter srka radostno jutrnji zrak. Na dvorišču gibalo se je že
vse, družina odpravljala se je na polje z orodjem. Prvi hlapec Miha, ki je za
djaj bil mesto gospodarja, opazi Primoža, hoče mu tedaj, kakor poprej očetu,
naznaniti, kaj bodo delali danes.
»Dobro jutro, Primož,« ga pozdravi, stopivši v sobo. Mihov glas ga probudi
iz globoke zamišljenosti; obrne se k njemu i pravi:
»Kaj bi rad, Miha?«
Miha nekoliko časa molči. Ni vedel, alj bi ga vikal, alj tikal? — E kaj bi
ga vikal, saj sem ga pestoval, misli si i reče:
»Hotel sem ti le povedati, da bodemo danes sadili v lazu krompir, če bodeš
prišel kaj pogledat.«
»V laz ne grem, pa ti ondi gospodari, Miha.«
»V dolgih travnikih bomo kosili otavo, ko bi kaj pogledat prišel!«
»Bode pa Barbika prišla, le pojdi le, Miha!«
»V ,njivah" bodo orali; zadnjo nedeljo rekel mi je Brentež, da bi sivce rad
kupil; dobro bi tedaj bilo, da si tudi ti zraven, ko jih danes ogledat pride v
.njive'!«
»Bodem pa prišel, če je ravno treba!«
Miha godrnjaje odide: Slab gospodar, kter se mora toliko prositi!
Primož gleda za odhajajočim i napolni mu radost srce: Kako sem zamogel
vendar toliko časa živeti med pustimi zidovji; sedaj šele vem, kaj je domačija!
Barbika prinese zajutrk.
Za nekaj časa odpravi se proti ,njivam', da bi govoril z mesarjem. Steza,
po kterij je šel, peljala je memo vode, ptice so pele v grmovju i polje je mrgolelo
pridnih ratarjev. Po stezi primaha Primožu že znan obraz moža, v lice
nekoliko zabuhlega i razmršenih las. Cez ramo je vrgel kamižolo. Opira se na
debelo gorjačo. Ni bil ravno star; dostikrat je sam pravil, da jih nosi komaj
štirdeset na hrbtišču; to so mu povedali fajmošter, preden je šel Grčarjevo Nežo
snubit lani o pustu. Silno bi se bil rad ženil, alj zelo nesrečen bil je v tej reči.
Hudobni jeziki so hoteli namreč vediti, da je mož prazne glave, alj še huje,
da je neumen. Grozno ga je tudi starost jezila, ker povsod so ga navlaši zvali
»starega Strevca«. Ta mož pride tedaj našemu Primožu nasproti, čudno se mu
zasveti zabuhli obraz, zapazivši ga, odkrije se, rekoč:
»Dobro jutro bi vam vošil, gospod!«
Primož spozna, da dedca nekaj tišči na srcu, pa se ni prevaril. Strevec
namreč nadaljuje:
»Ce bi vas smel nekaj prositi, gospod?«
»Kaj bi rad, reci hitro!«
Strevec, ki ga grozno jezi, da ga tika, začuden popraša:
»Gospod, morebiti ne veste, kdo sem? Lejte, una tam čedna hišica, moje
posestvo, alj znabiti ni čedrta?«
»Da, čedna je, čedna! Pa kaj bi vendar rad, hitro mi povej!«
192
»Alj vidite oni laz za mojo hišo, tudi oni laz je moj. To vam je njiva.
I.etos sem pridelal na njej toliko korenja i krompirja, da sem preživel samega
sebe pa mi ga je še ostalo! Mislil sem si: Strevce, ti bi zamogel še kaj druzega
preživiti nego sam sebe.«
»Kupi si tedaj prešiča.«
»Da, pozabil sem povedati, tudi prešiča že imam i ostalo mi je še tolika
krompirja i korenja, da bi se zamogel še nekdo drugi preživeti nego sam
Strevec«
»Preskrbi si psa, da te varuje, če imaš živeža odveč.«
»Alj gospod, še kaj več bi se zamoglo preživeti pod mojo streiio kakor
kak pes!«
»I kaj pa vendar hočeš pri meni?«
»Vaša Bar — ba — je boje na ženitvi, če bi je vi meni «
»Pojdi, pojdi, ti stari norec i ne kradi več časa poštenim ljudem.« To rekši,
nevoljno se obrne i nadaljuje svojo pot. :•
Strevec stoji osupnjen. Srdit vpije za njim: »Ti prekajena svedra, kje si
se pa ,manire' učil? Sva li midva skupaj pasla? He, na kterej planini pa? Tedaj
sem jaz norec? Kdo si pa ti, kaj pa meniš? Boljšo ženo si pa še upam dobiti,
kot je tvoja Barba, desetkrat boljšo!« Tako je vpil dedec, alj Primož ga ni čul,
ker se je vmeknil pred njim za bližnje vrbovje.
II
En starček je bil,
Je vince rad pil.
Narod. pes.
Od tistega časa bil je pretekel teden i napočilo je lepo nedeljno jutro.
Solnce je rahlo razlivalo svoje žarke po božjej naravi. Zvonovi done iz visokega
stolpa i vabijo verne ovčice k službi v cerkev. Med obilnim ljudstvom
najdemo tudi našega Primoža, ki je zunaj grajskih edini v gosposkej suknji. Ko
mine duhovno opravilo, vsejejo se ljudje iz cerkve ter se v goste kupe razdelijo.
Tudi Primož se vstopi mednje, no nihče mu se ne pridruži, a on tudi
nikogar ni želel. Pridrdra voz grajske gospode ter obstoji pred cerkvenimi
vrati. Primož mehanično pozdravi prišle, med kterimi je bilo tudi nekaj
gospodičen.
Na vseučelišču sovražil je ženski spol, zato tudi zdaj kmalo pozabi grajske
krasotice. Ljudje se razidejo, nekteri v krčmo, drugi na dom. Med zadnjimi
je tudi Primož.
Pri jPolonovci' bila je isti dan zbrana lepa družba pilcev i pijancev. Med
njimi se suče i nadleguje stari Strevec, ki je zraven norosti i starosti tudi to
napako imel, da je razun vode za silo rad srkal karkolj se je dobilo v Polonovčej
kleti. Danes se pričujoči ne menijo dosti zanj, to ga hudo srdi.
»Možje,« zavpije Strevec, »bom vam pa jaz kaj povedal.«
Vsi ga osupnjeno gledajo.
»Alj že veste, da je prišel Primožev gospod iz unega mesta, ne vem, kako
se že imenuje, ali je že kdo govoril ž njim, kaj?«
Vsi molče.
»Jaz sem pa govoril, jaz pa jaz! Dober so gospod, čeravno hudo gledajo kot
zlodi. Moja mati so djali: človek se spozna že po obrazu, češ, alj je dober alj
hudoben? Tukaj se je zmotila, Bog jej daj dobro!«
13 Loški razgledi 193
»Strevec!« oglasi se nekdo mladih pilcev, »tebi se pozna tudi že na obrazu,
da si neumen, mati so že imeli prav.«
Velik smeh nastane v pilnici.
»Pobalin,« izdere se Strevec ojstro nad njim, »drži jezik saj toliko časa za
zobmi, dokler ti se mleko na ustnicah posuši, potlej se šele vtikaj v govore
pametnih mož!«
»Pij, Strevce, nikar se jeziti,« pokliče ga star hribovec.
»Kako, da me tikaš, saj nisva skupaj kozarila na vaših planinah, — pil ga
pa bom vendar.^<
Tako i enako so ga sosedje pikali ves čas. Nazadnje ni več stati zamogel na
ostarelih nogah.
»Zapoj, Strevce, zapoj ktero, vsaj vidiš, da gredo dekleta k nauku,« poprosi
ga zopet mlad fantalin iz fare.
»Misliš li tepec, da ne morem, alj da ne znam,« godrnja nevoljno i začne
s hripovim glasom:
Vince je sladko,
teče prav gladko.
Še dobro nedokonča, ko stopi v sobo oštir i pravi:
»Možje, veste, da med božjo službo ne trpim pijančevanja v svojej hiši.
Pojdite v crkev! Ti pa Strevce molči i zaspij na klopi, saj stari norci niso
za petje.«
Pilci odidejo v božji hram, Strevec se pa zavali mrmraje na klop pri peči:
Jaz norec, kaj, ti si norec, — misli, da sem pijan, ti, pijan, ti
III
Breznu i strmini
Lovec gospodar!
Cegnar (Velj. Tel.)
Preteklo je zopet nekaj dni.
Primož se je pečal mnogo z gospodarstvom. Necega jutra vzame staro
puško na* rame ter gre na lov. Tiho je bilo vse, ko korači po vasi, samo tu pa
tam je zapel petelin, hote priganjati vaščane k delu. Ura ravno vdari pet, ko
naš lovec stopi ravno čez most rečice, ktera je vaščanom vodo dajala.
Tamle v smrečji bodo veverice, misli si, tu jo krene proti smrekami. Počasi
stopa naš lovec po tihem gojzdu. Tihota, ktera je v gaju vladala, bila je
vzrok, da so mu čudne misli po glavi rojile. Spomini na očeta, ki ga je spodil
i vendar tako srčno ljubil, probudijo mu v srcu tožnost, da ni niti zapazil vzhajajočega
solnca.
Iz take zamišljenosti zdrami ga krokar, izletivši iz svojega gnjezda, ki je
po svoje opravljal jutranjo molitev vsegamogočnemu bitju. Mladenč se strese,
pogleda na kviško ter zapazi malo žival, ki je, zibaje se po vejah, skakljala po
vjsocej smreki. Hladnokrvno vzdigne cev, — sproži jo, a glasni — pok —- odmeva
po goščavi od bližnjih planin. Plaha veverica milo jekne, kmalo se vije
v lastnej krvi pred neusmiljenim lovcem. Mladenča obide žalost, vidivši vbogo
žival v mukah; zopet se zamisli i ne čuti, kako mu je odpadlo morilno orodje,
ampak pustivši puško i veverico, poda se dalje po potu, ki pelje po gojzdičku
v grad.
Po istej poti pride kmalo za Primožem že znani stari Strevec. Čudno orodje
je nosil danes mož se sabo! Imel je tudi staro mnogo barvano kamižolo, čez
194
ramo je vrgel veliko vrečo, pod pazduho tišči pa malo reščeto, na rokah ima
stare vojaške rokavice, čeravno je bilo jutro gorke spomladi. Vsaki bi ga vvidil
v hipu, da smuče danes brinovke naš mož! Te mu je plačeval vaški žganjar po
deset grošev polovico (mernika). Smejaje je govoril sam sabo:
"Bog ti daj srečo, Kamnjar! Da ti si poštena duša!«
Kamnjar mu je namreč ,frakelj' žganega na brinovke zaupal, ki so še
visele na brinjah i po ktere se je Strevec danes s svojo lastno vrečo semkaj
potrudil.
»Ha, kaj bode neki rekla Kobilarjeva Neža, ko bode vidila. da sem jej
osmukal tukaj brinje? Kaj mi je mar! Prav ti je baba, dostikrat si me obrekovala,
a jaz ti bom tukaj le danes brinovke osmukal, čeravno si me prosila včeraj
pri Jurji, da bi ti jih pustil. Stara si res, zato ti je ta kraj najpripravnejši
za smukanje, ker je raven; — ,v hrib ne morejo več moje kosti', rekla si večkrat,
jezik te pa še nese čez gore i doline! Naj ti le škodi jeza, — naj!«
Tako se je jezil i našteval v svojem monologu vse vaške baburine, na ktere
je imel kako posebno piko. Naenkrat čuje cviljenje ter zapazi malo veverico,
kako se je reva obstreljena semtrtje metala v svojej krvi.
"Dostikrat sem čul, da je veverica tečna s krompirjem, čem s tabo poskusiti,
« to rekši, zgrabi vbogo žival, buti ž njo ob smrečje deblo ter jej izbije
zadnjo iskro živenja.
"Tukajle počivaj pri brinovkah!« Nato jo pobaše v platneno vrečo, a pri
tej priliki zagleda tudi puško, ki je ležala v visokej travi.
"Oho, tukaj pa leži pihalnik grajskega lovca, gotovo sitnega Lukeža! Uni
dan me je zapodel, ko sem smukal na grajskem! Čakaj, Luka, čakaj, doživel
boš maščevanja; gospodu nesem tvojo robo, ki ti bo poštene litanije bral; meni
bo pa zato dovolil smukati na grajskem. Pri moj' duš', krvavo bo gledal, ko
primaham v grad z njegovo cevjo, Ha, ha! Le hitro od tod!«
13» 195