RAZPRAVE 6 EVROPSKI ZELENI DOGOVOR IN SPREMEMBA OKOLJSKE PARADIGME: SISTEMSKO ZNANJE IN CELOSTNE INOVACIJE ZA TRAJNOSTNE PREHODE, ZA SOOČANJE Z IZZIVI 21. STOLETJA Dr. Darja Piciga, Ministrstvo za okolje in prostor European Green Deal and Changes in the Environmental Paradigm: Systemic Knowledge and Integral Innovations for Sustainability Transitions, for Facing the Challenges of the 21st Century IZVLEČEK V članku izhajamo iz problematike razvojnega modela, ki povečuje ekološki odtis in ki ga v zadnjih desetletjih v EU naslavlja okoljska zakonodaja, zasnovana na najbolj sodobnih okoljskih standardih na svetu. Zaradi okoljskih politik je bil dosežen napredek pri vzpostavljanju trajnostnega zelenega gospodarstva. Kljub obetavnim sklepom in politikam pa nedavni trendi opozarjajo na upočasnitev napredka na področjih, kot so zmanjšanje emisij toplo- grednih plinov, industrijskih emisij in nastajanja odpadkov ter izboljšanje energijske učinkovitosti in povečanje deleža energije iz obnovljivih virov. Pričakujemo lahko, da trenutna stopnja napredka ne bo zadostovala za izpol- nitev podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 oziroma 2050. Zato bo treba v temeljih spreminjati sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, skupaj z globokimi spremembami v prevladujočih strukturah, praksah, tehnologi- jah, politikah, življenjskih stilih, mišljenju. Trajnostni prehodi vključujejo prehode v nizkoogljično, krožno ter bio- in modro gospodarstvo ter zahtevajo sistemske inovacije – celostne inovacije sistemov, ki vključujejo tako tehnolo- ške kot socialne inovacije in paradigmatski premik v razvoju znanja in upravljanja, v inovacijah in vizijah. Sistemske rešitve ne vključujejo samo inovacij v tehnologijah in proizvodnih procesih, temveč tudi spremembe v vzorcih po- trošnje in načinih življenja. Za celostni in sistemski pristop k načrtovanju in delovanju za trajnostno prihodnost pa so potrebne tudi drugačne kompetence, t. i. metakognitivne kompetence, kot so npr.: kompetenca sistemskega mišljenja, kompetenca predvidevanja, strateška kompetenca, integrirana kompetenca reševanja problemov idr. Ključne besede: ekološki odtis, SOER 2020, globalni megatrendi, ekosistemski pristop, trajnostni prehodi, Evropski ze- leni dogovor, vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ABSTRACT The article discusses the issue of the development model which is increasing the ecological footprint; over the last few decades, it has been addressed by EU environmental legislation that is founded on the most recent global environmen- tal standards. Owing to environmental policies, progress has been made in establishing a sustainable green economy. Despite the promising decisions and policies, recent trends indicate slower progress in areas such as the reduction in greenhouse gas emissions, industrial emissions and waste generation, and in improving energy effi ciency and increas- ing the share of renewable energy. It is anticipated that the current rate of progress will be insuffi cient to meet the cli- mate and energy targets by 2030 or 2050. Therefore, it will be necessary to radically alter the systems which are catering to society’s needs, along with making profound changes to the dominant structures, practices, technologies, policies, lifestyles and mindsets. Sustainability transitions include transitions to a low-carbon, circular, bio- and blue economy, and require systemic innovations – integral innovations of systems, which include both technological and social innova- tions, and a paradigm shift in the development of knowledge and management, and in innovations and visions. System- ic solutions comprise not only innovations in technologies and production processes, but also changes in consumption patterns and lifestyles. A holistic and systemic approach to planning and working for a sustainable future requires a dif- ferent set of competences, i.e. the so-called metacognitive competences, such as the competence of systemic thinking, the competence of foresight, the strategic competence, the integrated problem-solving competence, etc. Keywords: ecological footprint, SOER 2020, global megatrends, ecosystemic approach, sustainability transitions, Eu- ropean Green Deal, education for sustainable development VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE | Dr. Darja Piciga | Evropski zeleni dogovor in sprememba okoljske paradigme: sistemsko znanje in celostne inovacije za trajnostne prehode, za soočanje z izzivi 21. stoletja | str. 6 - 14 | RAZPRAVE | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 7 PORABIMO VEČ IN ONESNAŽUJEMO BOLJ, KOT PLANET PRENESE – NUJEN JE EKOSISTEMSKI PRISTOP K RAZVOJU Okoljske institucije, med njimi Evropska agencija za oko- lje (EEA), in številni ugledni strokovnjaki opozarjajo na problem prevladujo čega razvojnega modela, ko se hkrati s pove čevanjem blaginje (predstavljena je z indeksom člove- kovega razvoja) pove čuje tudi ekološki odtis, torej izraba naravnih virov in onesnaževanje okolja. Ekološki odtis 1 (uporablja se tudi izraz okoljski odtis) je sintezni kazalnik okoljske razsežnosti razvoja, ki ga Omrežje za globalni ekološki odtis (Global Footprint Network – GFN) izra čunava za okoli 200 držav sveta, med njimi tudi za Slovenijo. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, tako imenovanih globalnih hektarjih (gha), ki pomeni rodovitne površine, potrebne za zadovoljitev človekovih potreb, med njimi potreb po hra- ni. Sestavljen je iz odtisa kmetijskih pridelkov, pašništva, gozdnih proizvodov, ribištva, odtisa pozidanih površin in ogljičnega odtisa. Na Sliki 1 je prevladujo či razvojni model predstavljen s kombinacijo dveh sinteznih kazalnikov: indeksa človeko- vega razvoja in ekološkega odtisa, zna čilno za posamezne države. Rde ča puščica prikazuje smer razvoja, ki se dogaja in po katerem višjo razvitost spremlja višji ekološki odtis. Razvoj se torej dogaja brez upoštevanja okoljskih zmož- nosti planeta. Blaginje na ra čun povečevanja ekološkega odtisa si ne moremo in ne smemo ve č privoščiti. Človekov razvoj je treba ločiti od rabe naravnih virov in okoljskih pritiskov ter doseči kombinacijo človekovega razvoja in ekološkega odtisa v smeri, ki jo kažejo zelene puš čice na Sliki 1, to je v spodnji desni, zeleno ozna čeni kvadrant (trajnostno). Ker države v razvoju pri obremenjevanju okolja za gospodarsko rast sledijo razvitim državam, je nujno, da vse države takoj in odlo čno stopijo na pot trajnostnega razvoja. 1 Ve č informacij na spletni strain GFN (https://www.footprintnetwork.org/) in Agencije RS za okolje (http://kazalci.arso.gov.si/sl/content/ekoloski-odtis). Doseganje blaginje s preveliko rabo surovin in ekosistem- skih storitev Zemlje je zna čilno tudi za Slovenijo. Po zad- njih dostopnih podatkih (za leto 2016) je bilo porabljenih toliko virov, da bi človeštvo, če bi živelo na tak na čin, zalo- ge Zemlje, ki so na voljo za celo leto, v letu 2019 porabilo že do 27. aprila 2019. Za EU je bil ta dan (to je dan okoljskega dolga) 10. april. Dodatne analize ekološkega odtisa Slove- nije so pokazale, da je leta 2016 v Sloveniji znašal ekološki odtis 5,1 gha, kar je ve č od EU (4,6 gha) in ve čine sosednjih držav (Slika 2) ter za ve č kot 80 % višje od svetovnega pov- prečja (2,75 gha). Primerjava ekološkega odtisa z biološko zmogljivostjo na- rave oziroma biokapaciteto (to so tiste biološko produktne površine, ki so se sposobne regenerirati in so prav tako preračunane v globalne hektarje) pokaže, da je bil ekološki odtis Slovenije leta 2016 ve č kot še enkrat višji od biokapa- citete naše države (2,2 gha), zato je ekološki primanjkljaj znašal 2,9 gha. To ustreza obnovitveni sposobnosti 3,1 Zemlje – kot človeštvo v celoti pa bi potrebovali 1,7 Zemlje, da spet obnovi naravne vire, ki jih letno potrošimo. V Sloveniji smo uspeli veliko bolj kot drugje po svetu oh- raniti celovitost ekosistemov in se ubraniti njihove degra- dacije. Kljub temu veliko povpraševanje po biokapaciteti dosegamo z uvozom, predvsem fosilnih goriv, ki vplivajo na višanje izpustov toplogrednih plinov (v nadaljnjem besedilu: TGP) in s tem tudi na ekološki odtis. Analiza strukture ekološkega odtisa za Slovenijo pokaže najve čji delež ogljičnega odtisa (okrog 60 %), ki je posledica rabe fosilnih goriv. Večina ogljičnega odtisa je nastala v dveh gospodarskih dejavnostih, in sicer v prometu in energetiki. Trajnostna razvojna pot Slovenije je lahko le pospešeno zniževanje ekološkega odtisa v omejitvah ekosistemske zmogljivosti ob hkratnem zmernem pove čevanju blaginje oziroma njenem ohranjanju. To vizijo podpira tudi zaveza v Strategiji razvoja Slovenije, da se do leta 2030 ekološki (okoljski) odtis zmanjša za 20 % (s 4,7 gha/osebo v letu 2013 na 3,8 gha/osebo). Za takšno razvojno pot je – po Evropski okoljski agenciji – nujna nova razvojna paradi- gma: ekosistemski razvoj. EU-28 country Legenda: Ecological deficit = okoljski primanjkljaj World biocapacity = svetovna biološka zmogljivost Sustainability = trajnostnost država EU-28 ZDA Rusija Brazilija Indonezija Južna Afrika Indija Kitajska Slovenija (Global Footprint Network, 2012; UNDP , 2014) Okoljski odtis (hektari na osebo na leto) „ZELO VISOK ČLOVEKOV RAZVOJ“ Znotraj okoljskih meja „Dobro živeti“ Indeks človekovega razvoja Japonska  SLIKA 1: Razvojni modeli in klju čni izziv 21. stoletja: dobro živeti ob upoštevanju okoljskih mej (Vir: EEA.) RAZPRAVE 8 STANJE OKOLJA V EVROPI 2020: SPREMEMBA SMERI JE NUJNA, ČE SE HOČEMO SPOPRIJETI Z IZZIVI, KI NASTAJAJO ZARADI PODNEBNIH SPREMEMB, ZAUSTAVITI DEGRADACIJO IN ZAGOTOVITI BLAGINJO V PRIHODNJE V zadnjih nekaj desetletjih je bilo v EU sprejetih veliko različnih okoljskih zakonov, za katere lahko danes trdimo, da so najiz črpnejši sodobni sklop okoljskih standardov na svetu. V tem obdobju se je raven varstva okolja v ve čini de- lov Evrope dokazljivo izboljšala. Te izboljšave so pretežno plod celovite okoljske zakonodaje, vzpostavljene v razli č- nih evropskih državah. So podlaga za veliko neposrednih okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi, pa tudi mar- sikatero posredno. Zaradi okoljskih politik je bil dosežen napredek pri vzpostavljanju trajnostnega zelenega gospo- darstva. Poleg tega vklju čevanje okoljskih ciljev v sektor- ske politike, kakršne so kmetijska, prometna in energetska, zagotavlja finančne spodbude za varstvo okolja. Splošna vizija za evropsko okolje in družbo je dolo čena v sedmem okoljskem akcijskem programu (7. OAP), ki pred- videva, da bomo do leta 2050 živeli dobro znotraj okoljskih omejitev našega planeta. Naša blaginja in zdravo okolje bodo izhajali iz inovativnega, krožnega gospodarstva, kjer se nič ne bo zavrglo in kjer se bodo naravni viri upravljali trajnostno, biotska raznovrstnost pa bo zaš čitena, cenjena in obnovljena na na čin, ki bo krepil odpornost naše družbe. Naša nizkooglji čna rast je že dolgo lo čena od rabe virov in narekuje tempo varni in trajnostni globalni družbi. Tri prednostne vsebine v 7 . OAP usmerjajo okoljske politike EU: 1) varovanje, ohranjanje in izboljšanje naravnega kapitala EU, 2) spreminjanje EU v gospodarstvo, ki je gospodarno z viri, zeleno, nizkooglji čno ter konkuren čno, in 3) varovanje državljanov EU pred pritiski in tveganji za zdravje in dobro po čutje, ki so povezani z okoljem. Kljub izboljšanemu varovanju okolja pa je Evropska agen- cija za okolje (EEA) v zadnjem poro čilu o stanju okolja (SOER 2020, objavljeno decembra 2019) opozorila, da Evropa svojih ciljev do leta 2030 ne bo dosegla brez nujnih ukrepov v naslednjih desetih letih, s katerimi bo obravna- vala skrb vzbujajo č tempo izgube biotske raznovrstnosti, čedalje ve čje učinke podnebnih sprememb in čezmerno porabo naravnih virov. Spoprijemamo se s tako obsežnimi in nujnimi okoljskimi izzivi, kakršnih še ni bilo. Vendar pa EEA hkrati navaja, da razlog za upanje še obstaja, in sicer zaradi ve čje ozaveščenosti javnosti o potrebi po prehodu na trajnostno prihodnost, tehnoloških inovacij, rasto čih pobud skupnosti in okrepljene dejavnosti EU, kot je evrop- ski zeleni dogovor. Na splošno se okoljski trendi v Evropi od predhodnega po- ročila o stanju okolja, ki ga je agencija EEA pripravila leta 2015, niso izboljšali. Večina ciljev iz sedmega okoljskega akcijskega programa za leto 2020 ne bo izpolnjenih, zlasti ne cilji, ki se nanašajo na biotsko raznovrstnost. Kot kaže Preglednica 1, so postopne spremembe prinesle napredek na nekaterih podro čjih, vendar nikakor ne dovolj, da bi iz- polnili svoje dolgoro čne cilje, torej uresni čili vizijo 7. OAP do leta 2050. Na splošno se okoljski trendi v Evropi od predhodnega po- ročila o stanju okolja, ki ga je agencija EEA pripravila leta 2015, niso izboljšali. V oceni je navedeno, da čeprav večina ciljev za leto 2020 ne bo izpolnjenih, zlasti ne cilji, ki se nanašajo na biotsko raznovrstnost, je še vedno mogo če izpolniti dolgoročnejše cilje, tj. do leta 2030 oziroma 2050. Evropa je pomembno izboljšala u činkovitost virov in krožno gospodarstvo. Kljub temu nedavni trendi opozarjajo na upo- časnitev napredka na podro čjih, kot so zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, industrijskih emisij in nastajanja od- padkov ter izboljšanje energijske u činkovitosti in pove čanje deleža energije iz obnovljivih virov. Pri čakujemo lahko, da trenutna stopnja napredka ne bo zadostovala za izpolnitev podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 oziroma 2050. Podro čje, na katerem ni mogo če opaziti vidnejšega napredka, je varovanje in ohranjanje evropske biotske raznovrstnosti in narave. Izmed 13 specifi čnih okoljskih ciljev, ki naj bi bili na tem podro čju izpolnjeni do leta 2020, bosta verjetno izpolnjena le dva, in sicer opredelitev zaš čitenih morskih in kopenskih obmo čij. Če se bodo zdajšnji trendi nadaljevali, se bo do leta 2030 stanje narave še dodatno poslabšalo, one- snaževanje zraka, vode in tal pa se bo nadaljevalo. Vplivi podnebnih sprememb, onesnaževanja zraka in obre- menitve s hrupom na okolje in zdravje ljudi še naprej vzbu- jajo skrb. Zaradi izpostavljenosti drobnim trdnim delcem v zraku je v Evropi vsako leto 400 000 prezgodnjih smrti, dr- žave Srednje in Vzhodne Evrope pa so prizadete v nesoraz- mernem deležu. Pojavlja se tudi čedalje večja zaskrbljenost zaradi nevarnih kemikalij in tveganj, ki jih te povzro čajo. PRIHODNJI OKOLJSKI IZZIVI SO KOMPLEKSNI, SISTEMSKI IN GLOBALIZIRANI Pregled treh zgoraj omenjenih prednostnih podro čij sed- mega okoljskega akcijskega programa EU kaže, da je Evropi sicer uspelo zmanjšati nekatere klju čne pritiske na okolje, vendar se to izboljšanje pogosto ne kaže v izboljšani od- pornosti ekosistemov ali zmanjšanem tveganju za zdravje in počutje ljudi. Poleg tega so dolgoro čne napovedi pogos- to manj ugodne, kot bi lahko sklepali iz novejših trendov. Ukrepi evropske okoljske politike so se izkazali za še posebej u činkovite pri odpravljanju lokalnih, regionalnih in celin- skih pritiskov na okolje. Vendar pa so nekateri od okoljskih in podnebnih problemov, s katerimi se ubadamo danes, druga čni od tistih, ki smo jih uspešno reševali v zadnjih 40 letih: po svojih lastnostih so hkrati sistemski in kumulativni ter niso odvisni le od našega ukrepanja v Evropi, temve č tudi od dogajanja po vsem svetu. Okoljski izzivi so: • ve čplastni, torej je zanje več vzrokov in z ve č vidikov obstaja soodvisnost med klju čnimi procesi in dejavniki v njihovem ozadju ter z njimi povezanimi u činki, • medsebojno odvisni ter povezani z družbenim in gospo- darskim sistemom, • neločljivo povezani z vzorci potrošnje in rabe virov, • gonila, vzorci sprememb (trendi) in vplivi, povezani z okoljem, so vse bolj globalizirani, • odvisni od evropskih in svetovnih vzorcev sprememb (GMT), kot so na primer: rast prebivalstva, širjenje urbanizacije, pospešene tehnološke spremembe, go- spodarska rast in prerazporeditev gospodarske mo či, tekmovanje za vire, pritiski na ekosisteme, naraš čanje posledic podnebnih sprememb, ve čanje onesnaženosti okolja. VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE | Dr. Darja Piciga | Evropski zeleni dogovor in sprememba okoljske paradigme: sistemsko znanje in celostne inovacije za trajnostne prehode, za soočanje z izzivi 21. stoletja | str. 6 - 14 | RAZPRAVE | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 9  PREGLEDNICA 1: Povzetek preteklih trendov, napovedi in perspektiv za izpolnjevanje okoljskih ciljev EU Za mnoge od današnjih okoljskih izzivov je zna čilna kom- pleksnost (tj. zanje je ve č vzrokov in v ve č pogledih obstaja soodvisnost med klju čnimi procesi in dejavniki v njihovem ozadju ter z njimi povezanimi u činki). Težko jih je jasno razmejiti ali opredeliti, saj razli čno prežemajo različne dele okolja in družbe. Danes se soo čamo s spremembami, ki jih obsegu ni mogo če primerjati s tistimi v preteklosti, z medsebojno povezanimi nevarnostmi, globalnimi „megatrendi“ in ekološkimi omejitvami, ki neposredno in posredno vplivajo na evrop- sko in slovensko okolje. Med okoljem, podnebnimi spre- membami in temeljnimi silami, ki jih poganjajo, so številne povezave, zato jih je zaradi njihove zapletenosti težko razu- meti. K opisani kompleksnosti prispevajo razli čni dejavniki. Za delovanje okoljskih sistemov je zna čilen časovni zamik med zmanjšanjem pritiskov na okolje in izboljšanjem nje- RAZPRAVE 10 govega stanja. Poleg tega so številni pritiski v absolutnem pomenu še vedno precejšnji, čeprav so se v zadnjem času zmanjšali. Iz fosilnih goriv na primer še vedno pridobimo tri četrtine vse energije v EU, kar mo čno obremenjuje ekosisteme zaradi podnebnih sprememb, zakisovanja in evtrofikacije, ki jih povzro ča zgorevanje fosilnih goriv. Povratno delovanje in medsebojna odvisnost okoljskih, družbenih in gospodarskih sistemov ter njihova ujetost v us- taljene vzorce prav tako spodkopavajo prizadevanja za blaže- nje okoljskih pritiskov in s tem povezanih vplivov. Izboljšana u činkovitost proizvodnih procesov lahko na primer zniža stroške blaga in storitev, kar pa lahko spodbudi pove čanje potrošnje („povratni u činek“). Spreminjanje vzorcev izposta- vljenosti in občutljivosti ljudi, na primer v povezavi z urba- nizacijo, lahko izni či učinke zmanjšanih pritiskov na okolje. Današnji okoljski izzivi so neločljivo povezani z našimi vzorci potrošnje in rabe virov. Raba virov je bistvenega pomena za blaginjo ljudi. So časno pa črpanje in raba virov – zlasti kadar potekata nenadzorovano – negativno vpliva- ta na ekosisteme, ki jih zagotavljajo. Netrajnostni sistemi proizvodnje in potrošnje, ki povzro čajo številne obreme- nitve okolja, prinašajo tudi koristi, vklju čno z delovnimi mesti in zaslužkom. Različni viri so med seboj tesno povezani. Nadomeš čanje fosilnih goriv s kulturnimi rastlinami, iz katerih pridobi- vamo bioenergijo, lahko pripomore k reševanju energetske problematike in z zmanjševanjem emisij toplogrednih pli- nov k blaženju podnebnih sprememb, vendar pa je povezano s krčenjem gozdov in spreminjanjem rabe tal. To vpliva na obseg zemljiš č, ki so na voljo za pridelovanje hrane. Ker so svetovni prehranski trgi med seboj povezani, to hkrati vpliva na cene hrane. Zato ima degradacija okolja resne posledice za sedanjo in dolgoročno varnost dostopa do klju čnih virov. Spodbujanje rabe biogoriv v EU je med drugim prispevalo k povečanemu uni čevanju tropskih pragozdov in ve čjemu tveganju za prehransko varnost (lakota). Morda najve čja težava za evropsko okoljsko upravljanje iz- haja iz dejstva, da so gonila, trendi in vplivi, ki se nanašajo na okolje, vse bolj globalizirani. Danes na evropsko okolje, vzorce potrošnje in življenjsko raven vpliva veliko razli čnih dolgoro čnih megatrendov, vklju čno s tistimi, ki so povezani s stanjem prebivalstva, gospodarsko rastjo, trgovinskimi toko- vi, tehnološkim napredkom in mednarodnim sodelovanjem. Globalni megatrend (GMT) pomeni veliko družbeno, ekonomsko, okoljsko, politi čno ali tehnološko spremembo, ki se zasnuje po časi – kot so na primer demografski trendi, tehnološki razvoj, digitalizacija, naraš čajoči pritiski na okolje. Ko se udejanji, vpliva na številne aktivnosti, proce- se in tudi na dojemanje pojavov. Njen vpliv je dolgoro čen, traja ve č desetletij. GMT-ji, ki jih je EEA podrobno obrav- navala v ve č svojih poro čilih, so našteti na Sliki 2: gre za prebivalstvene in družbene (1–3), tehnološke (4), gospo- darske (5–7), okoljske (8–10) in upravljavske (11) trende. Pove čana raba virov in pove čani izpusti, ki so bili posledica svetovne gospodarske rasti v zadnjih desetletjih, so zmanj- šali pozitivne u činke zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in onesnaževanja v Evropi in hkrati povzro čili nove nevarnosti. Globalizacija dobavnih verig tudi pomeni, da do številnih vplivov evropske proizvodnje in potrošnje prihaja tudi drugod po svetu, kjer imajo evropska podjetja, potrošniki in oblikovalci politik razmeroma omejeno zna- nje, motivacijo in možnosti, da bi nanje vplivali. Te dolgoro čne vzorce sprememb, ki na svetovni ravni potekajo že desetletja, je čedalje teže prepoznati in dr- Razhajanje v svetovnih prebivalstvenih trendih Na poti k bolj urbaniziranemu svetu Spreminjajoča se bremena bolezni in nevarnost pandemij Pospešene tehnološke spremembe Nadaljnja gospodarska rast? Čedalje bolj večpolarni svet Okrepljeno svetovno tekmovanje za vire Vse večji pritiski na ekosisteme Vse hujše posledice podnebnih sprememb EU Vse večja onesnaženost okolja Vse večja raznovrstnost pristopov k upravljanju Hrana Voda Energija Snovi GMT 1 GMT 2 GMT 3 GMT 4 GMT 5 GMT 6 GMT 7 GMT 8 GMT 9 GMT 10 GMT 11 Ekosistemi Zemljišča VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE | Dr. Darja Piciga | Evropski zeleni dogovor in sprememba okoljske paradigme: sistemsko znanje in celostne inovacije za trajnostne prehode, za soočanje z izzivi 21. stoletja | str. 6 - 14 | žave zaradi medsebojne globalne prepletenosti vse teže enostransko rešujejo okoljske težave. Tudi velike skupine držav, ki ukrepajo skupaj (kot na primer EU), jih ne morejo rešiti same. To zelo dobro ponazarjajo podnebne spremembe: izpusti prispevajo h koncentracijam snovi v ozra čju, ki učinkujejo daleč od svojih virov in bodo morda u činkovale še dolgo v prihodnost. Podobno velja za predhodnike ozona, katerih izpusti so v zadnjih desetletjih v Evropi bistveno upadli, izmerjene koncentracije prizemnega ozona pa so nižje le za malenkost ali so se celo zvišale, saj se onesnaževala, ki nastajajo zunaj Evrope, prenašajo na velike razdalje. »DOBRO ŽIVLJENJE« V PRIHODNOSTI: NUJEN JE EKOSISTEMSKI PRISTOP Evropska okoljska agencija v svojih poro čilih v zadnjem desetletju opozarja, da je za uresni čevanje evropske okoljske vizije (»Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta«) nujna sistemska sprememba razvojnega modela, in sicer umestitev temeljnih družbenih sistemov v meje ekosistemov (kot je ponazorjeno na Sliki 3). To je, da v temeljih spremenimo sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, skupaj z globokimi spremembami v prevladujo čih strukturah, praksah, tehnologijah, politikah, življenjskih stilih, mišljenju. Potrebni so trajnostni prehodi naših sistemov proizvodnje in potrošnje – predvsem sistemov, povezanih z energijo, mobilnostjo, hrano, bivanjem, ki so globinski vzrok okoljskih in podnebnih pritiskov. Trajnostni razvoj se torej uresni čuje prek gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja, ki ustvarja pogoje in pri- ložnosti za zdajšnje in prihodnje rodove, pri čemer stanje ekosistemov in njihova sposobnost opravljanja ekosistem- skih storitev družbi dolo čata možnosti njenega razvoja (ekosistemske storitve so samo čistilne in samoregenera-  SLIKA 2: Globalni megatrendi (Vir: Evropska okoljska agencija. Evropsko okolje, Stanje in napo- vedi 2015.) RAZPRAVE | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 11 tivne sposobnosti našega okolja, ki nam med drugim omo- gočajo čist zrak, od katerega smo odvisni, čisto vodo, ki jo pijemo, čisto prst za pridelavo hrane, vlaknine, les). Trajnostni prehodi vklju čujejo prehode v nizkooglji čno, krožno ter bio- in modro gospodarstvo, za katere je EU že sprejela agende, ki jih še nadgrajuje (strategije, programe, načrte, predpise itd., vklju čno z zagotovijo dodatnih fi- nančni sredstev). Zahtevajo sistemske inovacije – celostne inovacije sistemov, ki vklju čujejo tako tehnološke kot soci- alne inovacije in paradigmatski premik v razvoju znanja in upravljanja, v inovacijah in vizijah. Sistemske rešitve ne vklju čujejo samo inovacij v tehnolo- gijah in proizvodnih procesih, temve č tudi spremembe v vzorcih potrošnje in na činih življenja. Med drugim bodo nujni razvoj bolj sistemskih, dolgoro čnih okvirov poli- tike in zavezujo čih ciljev, nova baza znanja za doseganje celovitega izvajanja obstoje čih politik EU, spodbujanje inovacij v celotni družbi in povezovanje znanja z ukrepi. Za doseganje trajnostnih prehodov bo potrebno novo in raznoliko znanje, ki bo temeljilo na ve čjem številu disci- plin, potrebne bodo druga čne spretnosti, evropski zeleni dogovor napoveduje tudi nov evropski okvir kompetenc za podnebne spremembe in trajnostni razvoj. Hkrati s podrobnim kriti čnim pregledom stanja okolja v Evropi in u činkovitosti ukrepanja na ravni politik agencija EEA navaja, da razlog za upanje še obstaja, in sicer zaradi več- je ozaveščenosti javnosti o potrebi po prehodu na trajnostno prihodnost, tehnoloških inovacij, rasto čih pobud skupnosti in okrepljene dejavnosti EU, kot je Evropski zeleni dogovor. Evropa se še lahko vrne na pot, po kateri bi lahko dosegla zastavljene cilje in ambicije do leta 2030 oziroma 2050. KAKŠNO ZNANJE ZA TRAJNOSTNO PRIHODNOST? Evropa še vedno lahko doseže cilje za nizkoogljično in traj- nostno naravnano družbo. Še vedno se lahko vrne na pot, po kateri bi dosegla zastavljene cilje in ambicije do leta 2030 oziroma 2050. Med sedmimi v poro čilu SOER 2020 opredeljenimi ključnimi področji, na katerih je potrebno pogumno in odlo čno ukrepanje, je tudi zgraditi ve č kon- ceptualnega znanja in znanja o delovanju. Tu gre za dodaten poudarek na razumevanju sistemov, ki so klju čni dejavniki obremenjevanja okolja, poti do trajnosti, obetav- nih pobud in ovir za spremembe. Za doseganje trajnostnih prehodov bo potrebno novo in raznoliko znanje, hkrati pa tudi spremembe v sistemu povezovanja znanja s politiko in ukrepi. Da bi držali korak s hitro spreminjajo čim se sve- tom, je treba okrepiti zmogljivosti, in sicer z vlaganjem v izobraževanje in pridobivanje spretnosti. SOER 2020 prinaša sintezo znanja za trajnostno prihodnost, ki je nastala s sodelovanjem strokovnih organizacij, kot so okoljske agencije, akademske skupnosti, in drugih delež- nikov v Evropi in ki podpira doseganje ciljev na klju čnih področjih Evropskega zelenega dogovora (EZD). EZD predstavlja okvir za EU, kako pristopiti k rasti, katere cilj je preobraziti EU v sodobno gospodarstvo, ki bo u činkovi- to izkoriščalo vire in bo konkurenčno, ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo neto emisij toplogrednih plinov (TGP), v katerem bo rast ločena od rabe virov in v katerem nihče ne bo pre- zrt. Ta dokument, ki ga je komisija objavila decembra 2020 (nekaj dni za objavo SOER 2020), je časovni na črt za vzpo- stavitev trajnostnega gospodarstva EU, pa tudi za integra- cijo Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja v temeljne razvojne dokumente in procese unije. Klju čna podro čja EZD in odnosi med njimi so prikazani na Sliki 4. To so hkrati tudi ključna podro čja, s katerih je potrebno konceptualna znanja in znanja o delovanju v povezavi s cilji trajnostnega razvoja (Agenda 2030) vklju čiti v izobraževalne sisteme.  SLIKA 4: Evropski zeleni dogovor (Vir: Evropska komisija) Pri tej nalogi si lahko pomagamo s priro čnikom za u čitelje »Education for Sustainable Development Goals, Learning Objectives« (UNESCO, 2017), ki predstavlja pomembno podlago za vklju čitev okoljskih ter drugih trajnostnih ciljev in vsebin v programe na razli čnih ravneh vzgoje in izobraževanja. V priro čniku je navedeno, da je vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj (VITR) klju čno orodje za doseganje ciljev Agende 2030 (UN, 2015b), zato so v njem navedeni specifični učni cilji in teme, ki so prilagojeni vsa- kemu cilju agende, ter ključne prečne kompetence za vse cilje trajnostnega razvoja. Tudi EZD poudarja izobraževanje za trajnostni razvoj. V točki 2.2.4 Zagon izobraževanja in usposabljanja priporoča, da šole, ustanove za usposabljanje in univerze z u čenci, starši in širšo skupnostjo za čnejo razpravo glede sprememb, ki so potreb- ne za uspešen ekološki prehod. Napoveduje, da bo Komisija pripravila evropski okvir kompetenc za pomo č pri razvoju in ocenjevanju znanja, spretnosti in ravnanja na podro čju podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja. Zagotovila bo tudi podporno gradivo in olajšala izmenjavo dobrih praks v mrežah programov za usposabljanje u čiteljev v EU. Komisija si nadalje prizadeva državam članicam zagotoviti nova finančna sredstva za pove čanje trajnostnosti šolskih poslopij in dejavnosti. Da bi se lahko izkoristile prednosti ekološkega prehoda, sta potrebna tudi proaktivna izpopol- Ekosistemske storitve EKOSISTEMI Politika Vrednote Tehnologija Znanost Trg Industrija SOCIO-TEHNI ČNI SISTEMI - z adovoljujejo socialne potrebe, zagotavljajo vrednost Zunanji vplivi na okolje Odpadki Emisije system system system Prehra- nski sistem Energe- tski sistem Mobil- nostni sistem Urbani sistem  SLIKA 3: Ekosistemski model razvoja (umestitev temeljnih druž- benih sistemov v okvir ekosistemov) (Vir: Evropska okoljska agencija.) RAZPRAVE 12 njevanje in prekvalifikacija: predlagani Evropski socialni sklad+ bo evropskim delavcem nudil pomo č pri pridobiva- nju znanj in spretnosti, ki jih potrebujejo za prehod z na- zadujočih sektorjev na sektorje z rastjo in pri prilagajanju novim procesom. Program znanj in spretnosti ter jamstvo za mlade bosta posodobljena, da se bo pove čala zaposlji- vost v zelenem gospodarstvu. Ob tem, da se zavedamo upravičenih pomislekov glede uporabe izraza »zelena rast« in raje govorimo o zelenem razvoju in celo preboju ter o trajnostnih prehodih (preho- dih v nizkooglji čno, krožno ter bio- in modro gospodar- stvo), pa je v skladu s poudarki SOER 2020 treba posebej izpostaviti premik od »železnega repertoarja« okoljske politike 20. stoletja na celostno, sistemsko strategijo traj- nostnih prehodov, za katero lahko potrditev najdemo tudi v usmeritvah Evropskega zelenega dogovora (EZD). Za celostni in sistemski pristop k na črtovanju in delovanju za trajnostno prihodnost so potrebne druga čne kompeten- VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE | Dr. Darja Piciga | Evropski zeleni dogovor in sprememba okoljske paradigme: sistemsko znanje in celostne inovacije za trajnostne prehode, za soočanje z izzivi 21. stoletja | str. 6 - 14 |  PREGL EDNICA 2: Klju čne prečne kompetence VITR (povzeto po UNESCO, 2017: 10–11) KLJUČNE PREČNE KOMPETENCE VITR K1. Kompetenca sistemskega mišljenja: sposobnosti (zmožnosti) prepoznavanja in razumevanja odnosov; analiziranja zapletenih sistemov; razmišljati o tem, kako so sistemi vgrajeni znotraj različnih področij in na različnih ravneh; in sposobnost spoprijemanja z negotovostjo. K2. Kompetenca predvidevanja: sposobnosti (zmožnosti) razumevanja in vrednotenja »multiplih prihodnosti«, in sicer možna, verjetna in zaželena prihodnost; ustvarjanja lastne vizije prihodnosti; uporabljanja previdnostnega načela; ocenjevanje posledic ukrepov; in za soočanje s tveganji in spremembami. K3. Normativna kompetenca: sposobnosti (zmožnosti) razumevanja in razmišljanja o normah in vrednotah, na katerih temeljijo dejanja posameznika; in pogajanja o trajnostnih vrednotah, načelih, ciljih in ciljnih vrednosti v kontekstu konfl iktov interesov in kompromisov, negotovega znanja in protislovij. K4. Strateška kompetenca: sposobnosti (zmožnosti) kolektivnega razvoja in izvajanja inovativnih ukrepov, ki povečujejo trajnost na lokalni ravni in širše. K5. Kompetenca sodelovanja: sposobnosti (zmožnosti) učenja od drugih, razumevanja in spoštovanja potreb, perspektiv in dejanj drugih (empatija); razumevanja, povezovanja z drugimi in občutljivosti za druge (empatično vodenje); reševanja sporov v skupini in spodbujanja sodelovalnega ter participativnega reševanja težav. K6. Kompetenca kritičnega razmišljanja: sposobnost (zmožnost) spraševanja o normah, praksah in mnenjih; razmisleka o lastnih vrednotah, dojemanjih (percepcijah) in ravnanjih ter zavzemanja stališča v diskurzu o trajnosti. K7. Kompetenca samozavedanja: sposobnost (zmožnost) razmišljanja o lastni vlogi v lokalni skupnosti in (globalni) družbi; nenehno vrednotenje in nadaljnje motiviranje dejanj posameznikov in soočenje s čustvi in željami posameznikov. K8. Integrirana kompetenca reševanja problemov: splošna (krovna, vseobsegajoča) sposobnost (zmožnost) uporabe različnih okvirov reševanja problemov v primeru kompleksnih vprašanj trajnosti in razvoja izvedljivih, vključujočih in pravičnih rešitev, ki spodbujajo trajnostni razvoj, z integracijo zgoraj navedenih kompetenc. ce kot za delo na ožjih podro čjih zelenega gospodarstva. Lahko bi jih opredelili kot metakognitivne kompetence, ki jih najdemo med klju čnimi prečnimi kompetencami Unescovega priro čnika, zlasti: kompetenca sistemskega mišljenja, kompetenca predvidevanja, strateška kompe- tenca, integrirana kompetenca reševanja problemov. Za uspešno delovanje v smeri doseganja posameznih ciljev Agende 2030, tako okoljskih kot gospodarskih in družbe- nih, pa so relevantne tudi preostale ključne kompetence, zato jih v Preglednici 2 v celoti povzemamo. VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ZA TRAJNOSTNE PREHODE V SLOVENIJI: NEKAJ POUDARKOV Na podlagi Agende 21 OZN (1992) je bilo pod okriljem UNESCA uvedeno Desetletje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (2005–2014). V evropskih državah je izvajanje Desetletja VITR usmerjala Strategija za VITR UNECE (UNECE, 2005) in na njeni podlagi je slovensko ministrstvo, pristojno za izobraževanje, leta 2007 sprejelo Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraže- vanja (MŠŠ, 2007). Smernicam so v naslednjih letih med drugim sledili: vklju čitev VITR med temeljne cilje vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, 2. člen), priprava medpredmetnih kurikulov za okoljsko vzgojo kot vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj in izbirnih predmetov za okoljsko vzgojo (za OŠ in gimnazije), oblikovanje kompetence za trajnostni razvoj (poklicno in strokovno izobraževanje). Obravnavo vzgoje in izobraževanja za okoljske in podobne cilje v okviru VITR pa smo v preteklem desetletju podprli tudi z aktivnostmi Službe Vlade za podnebne spremembe in ministrstva, pristojnega za okolje. Pri tem smo izpostavili tudi prehod na zeleno gospodarstvo (prim. Piciga, 2014). Zavod RS za šolstvo je v letih 2016–2017 s podporo Sklada za podnebne spremembe Ministrstva za okolje in prostor (MOP) izdelal analizo učnih načrtov in kurikularnih doku- mentov glede na priporo čila za VITR in prehod v zeleno gospodarstvo. V nadaljevanju navajamo predvsem zaklju č- ke projekta, povezane s temo pri čujočega članka. Ugotovljene pomanjkljivosti se nanašajo na temeljna na če- la tega vzgojno-izobraževalnega koncepta in kažejo, da se trajnostni razvoj še ne pou čuje kot širok in celovit koncept, ki vključuje medsebojno povezana okoljska, gospodarska in socialna vprašanja, s tem da so okoljske kategorije najpogo- steje zastopane. Kljub ve čji zastopanosti pa nekatere zelo relevantne okoljske kategorije v u čne načrte in kurikularne dokumente niso vklju čene (kot so nizkooglji čno gospodar- stvo, prilagajanje na podnebne spremembe, trajnostna mo- bilnost, trajnostna gradnja, krožno gospodarstvo) ali pa se najdejo le v enem ali dveh u čnih na črtih (npr. ekosistemske storitve, planetarne omejitve, zelena tehnologija in zelena delovna mesta le v enem UN), nekatere pa niso ustrezno obravnavane. (Eko)sistemsko mišljenje in celostni pristop se ne spodbujata v zadostni meri. Ugotovljeno je prevlado- vanje nižjih taksonomski ravni v razmerju z višjimi, še zlasti v gimnazijskem programu. Strateški pristop k obravnavi TR je sicer razmeroma pogosto razviden iz splošnih ciljev, kas- neje pa iz operativnih ciljev vklju čenosti TR ni več mogoče vedno zaslediti. Pogosteje so predvidene okoljske akcije kot pa cilji, usmerjeni v dolgoro čne spremembe miselnosti, od- govornost u čencev/dijakov/posameznika. V nadaljevanju izpostavljam nekaj novih poudarkov pri obravnavi okoljskih izzivov, ki so v analiziranih kurikular- nih dokumentih pomanjkljivo obravnavani ali pa sploh ne . RAZPRAVE | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 13 Nujna je celovita obravnava vplivov na okolje (holisti čni pristop). Nekateri ukrepi imajo lahko pozitiven u činek na doseganje nekaterih ciljev in negativen u činek na doseganje drugih ciljev varstva okolja. Omenili smo že negativne posle- dice uvajanja biogoriv, v Sloveniji pa še posebej pri kurjenju biomase: le-to onesnažuje zrak, čeprav je obnovljiv vir ener- gije in teoreti čno ne prispeva k podnebnim spremembam. Pri obravnavi vloge človeka je treba spodbujati razume- vanje, da okoljski problemi niso le tehni čni ali tehnološki problem, temve č so splet osebnih, ekonomskih, kulturnih in političnih dejavnikov, zato tudi rešitve ne morejo biti le tehnološke. Pri spremljanju stanja okolja je smiselno obravnavati ne samo kvarne (negativne) vplive, ampak tudi potenciale človekovih aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na stanje okolja. Napredek ne prinaša le tveganj – tveganja prinaša predvsem rast prebivalstva v kombinaciji s potro- šniškim načinom življenja. Med novimi pojmi in temami, ki zahtevajo sistemati čno obravnavo, je prav gotovo širok sklop zelenega gospodar- stva: reševanje okoljskih problemov nam lahko predstavlja tudi priložnost za gospodarski razvoj (torej za zeleno go- spodarstvo) in za družbeni razvoj. Delovanje za trajnostni razvoj zahteva razumevanje, kako vplivajo na čini gospo- darjenja in ekonomski interesi na okolje, kakšne so mož- nosti usklajevanja teh interesov, katere so alternativne možnosti, zlasti v povezavi z zelenim gospodarstvom (npr. kmetijstva, gozdarstva, prometa – trajnostna mobilnost!, turizma in drugih storitvenih dejavnosti, gradbeništva, kemijske tehnologije in drugih tehnologij, energetike, biotehnologije), ob tem poznavanje tudi drugih podro čij ukrepov (kot so trajnostni razvoj mest in podeželja ali eko- nomija delitve oz. delitvena ekonomija). Dolgoro čno naj bi današnji alternativni na čini gospodarjenja, vklju čno z rabo energije, postali obi čajni, kar je treba posebej izpostaviti v vzgojno-izobraževalnem procesu. Na čini gospodarjenja, ki so škodljivi, pa naj bi v prihodnosti postali zgolj alternativ- ni v primeru npr. izrednih razmer. Pomembna gospodarska koncepta sta nizkooglji čno gospodarstvo (gospodarstvo z nizkimi emisijami toplogrednih plinov) in krožno go- spodarstvo (učinkovita raba virov je potrebna kot temelj krožnega gospodarstva, kjer ni odpadkov in snovi ves čas krožijo). V povezavi s slednjim pa je treba poznati življenj- ski cikel izdelkov in koncept ‚ni č odpadkov‘ (zero waste). Pri obravnavi podnebnih sprememb ni pomembno le bla- ženje podnebnih sprememb, ampak tudi prilagajanje nanje. Danes je nujno zavedanje, da se z nekaterimi posledicami degradacije okolja soo čamo že danes – to so npr. vplivi pod- nebnih sprememb, na katere se moramo že danes prilagajati. Tudi samo blaženje podnebnih sprememb mora biti dovolj široko obravnavano, torej ne le zmanjševanje emisij TGP, ampak tudi druga podro čja, drugi vidiki (npr. ponori TGP). VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ZA VARSTVO OKOLJA V NACIONALNEM OKOLJSKEM PROGRAMU Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja (ReNPVO, 2020) je klju čni okoljski dokument, ki dolo ča cilje in ukrepe vzgoje in izobraževanja za varstvo okolja. Izhaja iz okoljske vizije »Ohranjena narava in zdravo okolje v Sloveniji in zunaj nje omogo čata kakovostno življenje zdajš- njim in prihodnjim generacijam«, ki bo dosežena z ukrepi treh strateških usmeritev: • varovati, ohranjati in izboljševati naravni kapital Slove- nije, • zagotoviti prehod v nizkoogljično družbo, ki u činkovito ravna z viri, prepre čuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna, • varovati prebivalce pred tveganji, povezanimi z okoljem (okoljskimi tveganji). V poglavju 8.6 je dolo čeno, da je vzgoja in izobraževanje za varstvo okolja del širšega koncepta vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Na podro čju vzgoje in izobraževanja za varstvo okolja bo treba v prihodnje narediti odlo čnejši napredek s cilji, da: • se polno uveljavi načelo trajnostnega razvoja kot eno ključnih na čel vzgoje in izobraževanja v Sloveniji in da sta hkrati vzgoja in izobraževanje uveljavljena kot eden ključni podpornih sistemov doseganja ciljev trajnostne- ga razvoja in varstva okolja, • so mladina in odrasli opolnomočeni za delo in življenje v trajnostni, do okolja odgovorni družbi in za prehod v nizkooglji čno krožno gospodarstvo, • je okoljska pismenost klju čna sestavina funkcionalne pismenosti. ReNPVO nadalje dolo ča, da bo za doseganje teh ciljev treba vzpostaviti sistemati čen, strokoven in z ustreznimi viri podprt proces za uveljavitev koncepta vzgoje in izobra- ževanja za trajnostni razvoj ter za prehod v nizkoogljično krožno družbo s celostnim pristopom na vseh ravneh vzgo- je, izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji. Za vzposta- vitev in izvajanje tega procesa so predvideni ukrepi, ki so povzeti v Preglednici 3. V ReNPVO smo predvideli tudi, da potrebujemo siste- matično raziskovalno in razvojno delo, s katerim bomo v Sloveniji zagotovili odpravo vrzeli v znanju. V poglavju 8.7 Raziskave, razvoj in inovacije za varstvo okolja je predvide- no prednostno preučevanje izbranih sklopov ter integrira- no naslavljanje okoljskih izzivov, med drugim: • zeleno gospodarstvo kot sistemska sprememba, ki zajema trajnostne prehode socialno-tehni čnih sistemov v smeri trajnostne proizvodnje in potrošnje s poudarkom na sis- temih, povezanih s hrano, energijo, mobilnostjo in mesti, • prestopanje okoljskih prelomnih to čk in meja zmoglji- vosti planeta. DAN OKOLJSKEGA DOLGA IN COVID-19: ZGRADIMO NAZAJ BOLJŠE! Dan okoljskega dolga (#overshootday) zaznamuje datum, ko povpraševanje človeštva po ekoloških virih in storitvah v dolo čenem letu preseže to, kar lahko Zemlja obnovi v tem letu. Covid-19 je povzročil znižanje ekološkega odtisa člo- veštva, kar je dan okoljskega dolga premaknilo nazaj (to je proti koncu leta) za ve č kot tri tedne v primerjavi z lanskim letom. Izziv ponovnega zagona naših gospodarstev daje državam edinstveno priložnost, da delujejo v prihodnosti, ki si jo želimo. 20. avgusta 2020 se je lahko ob činstvo pridružilo Rimskemu klubu in Global Footprint Network na zanimivi spletni seji, ki je dostopna prek spletne strani dneva okoljskega dolga. Javni dogodek je združil videosporo čila „zelenih prvakov“ po Evropi in oživil, kaj v praksi pomeni „zgraditi boljše“, drugačno okolje po covidu-19. Gre za odgovor tistim, ki pravijo, da si danes ne moremo privoš čiti sprememb, ki jih terja prehod v nizkoogljično in krožno gospodarstvo, ker moramo najprej zgraditi nazaj. Vendar si danes ne moremo privoščiti, da se po pandemiji vrnemo nazaj brez spre- RAZPRAVE 14 memb. Nimamo virov, da zgradimo nazaj. Sposojamo si jih od prihodnjih generacij. Ne moremo uporabiti teh virov, da bi zgradili nekaj, kar se bo sesulo okoli njih. Od prihodnjih rodov si lahko izposojamo le s tem name- nom, da zgradimo boljšo prihodnost zanje. In to je pogoj za porabo teh izposojenih virov – gre tudi za velika sredstva načrta za okrevanje po pandemiji, ki jih bomo v državah EU začeli porabljati v prihodnjem letu. Skupaj z drugimi ukrepi in sredstvi v okviru Evropskega zelenega dogovora imamo resnično priložnost za zeleno okrevanje, da »zgra- dimo nazaj bolje«. Za uspeh bodo nujni tudi sistemsko znanje in celostne inovacije za trajnostne prehode.  PREGLEDNICA 3: Ukrepi vzgoje in izobraževanja za varstvo okolja Vrsta ukrepa Ukrep Sistemski ukrepi Nadaljnja konceptualizacija vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj ter posodobitev Smernic VITR (2007). Nadaljevanje sistematičnega in celostnega ovrednotenja izvajanja Smernic VITR na vseh področjih in ravneh vzgoje in izobraževanja s pregledom znanja in usposobljenosti. Izdelava predlogov za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Izvedba celostnih posodobitev učnih načrtov in drugih kurikularnih dokumentov ter drugih ukrepov za zagotovitev sistemskega okvira za VITR. Prevod posodobljenih ključnih mednarodnih dokumentov in strokovnih gradiv za področje VITR z ustreznimi prilagoditvami za Slovenijo in EU. Uvajanje načel trajnostnega razvoja in VITR v mladinski sektor. Vključitev VITR v politike, načrte, strategije, programe in procese na državni, regionalni in lokalni ravni, ki se nanašajo na trajnostni razvoj – podobno pri dvostranskih in večstranskih okvirih za razvojno sodelovanje. Kompetenca za trajnostni razvoj v poklicnih standardih Izvedba usposabljanja za uvajanje kompetence za trajnostni razvoj v poklicne standarde in izobraževalne programe. Vključevanje kompetence za trajnostni razvoj v vse poklicne standarde. Usposabljanje Izdelava načrta usposabljanja za prehod v nizkoogljično družbo in krožno gospodarstvo z opredeljenimi potrebami po usposabljanju za različne cilje skupne. Zagotovitev podpornega okolja Nadaljnja priprava in uvajanje izvedbenih usmeritev za VITR za učinkovito izvedbo kurikulov in učnih načrtov ter razvoj šolskih ustanov v smeri trajnostnih inovacijskih ekosistemov. Pomenile bodo podlago za pripravo učnih gradiv in načrtovanje razvojno-inovacijskih projektov, pomembne bodo za učitelje in za vodstva šol. Vzpostavitev strokovnih delovnih skupin za učenje o okoljskem vidiku trajnostnega razvoja, za sistematično in integrirano naslavljanje vrzeli in vključevanje novosti na tem področju. Pregled, izbor ter objava strokovnih in učnih gradiv, pomembnih za premoščanje vrzeli na področju VITR, in usposabljanja za zeleno gospodarstvo ter priprava novih gradiv. Posodobitve kurikulov in programov s cilji in vsebinami VITR ter nizkoogljičnega krožnega gospodarstva, ki ne zahtevajo sistemskih ukrepov, prilagoditve na izvedbeni ravni. Primeri: razvoj inovativnih celostnih modelov VITR in prenos dobrih praks, nadgradnja letnih delovnih načrtov in vzgojnih načrtov v celostne trajnostne načrte, okrepitev dnevov dejavnosti, posodobitev obveznih izbirnih vsebin (gimnazije), posodobitev programov izobraževanja odraslih, uvajanje interdisciplinarnih tematskih sklopov za VITR. Strokovno izpopolnjevanje učiteljev, vzgojiteljev ter drugih strokovnih in vodstvenih delavcev vzgojno-izobraževalnih zavodov. Opolnomočenje predmetnih strokovnjakov in svetovalcev, učiteljev in drugih nosilcev sprememb za VITR. Konceptualizacija in izvedba namenskega dne VITR. Priprava navodil za izboljšano upoštevanje načela trajnostnega razvoja pri izvajanju programov za črpanje sredstev EU na podlagi Vrednotenja upoštevanja načela trajnostnega razvoja pri izvajanju OP EKP 2014–2020. Prizadevanja za vključitev ciljev in vsebin VITR ter prehoda na nizkoogljično krožno gospodarstvo v programe, fi nancirane s sredstvi EU. VIRI IN LITERATURA EEA: SOER 2020 EK: EZD MOP : Poročilo o stanju okolja MŠŠ – Ministrstvo za šolstvo in šport (2007). Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraževanja. Dostopno prek: http://www.mss. gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/ razvoj_solstva/trajnostni_razvoj/trajnostni_smerni- ce_VITR.doc (10. 10. 2017). Piciga, D. (2014). Vloga vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj pri prehodu v zeleno in integralno gospodarstvo, Vzgoja in izobraževanje ReNPVO SVRK – Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (2017). Strategija razvoja Slovenije 2030. Sprejela Vlada RS na svoji 159. redni seji, 7. decembra 2017. Dostopno prek: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projek- ti/2017/srs2030/Strategija_razvoja_Slovenije_2030. pdf (10. 10. 2017). UNESCO (2017). Education for Sustainable Development Goals. Learning Objectives. Do- stopno prek: http://unesdoc.unesco.org/image- s/0024/002474/247444e.pdf (10. 10. 2017). ZRSŠ 2017: Poročilo o projektu. VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE | Dr. Darja Piciga | Evropski zeleni dogovor in sprememba okoljske paradigme: sistemsko znanje in celostne inovacije za trajnostne prehode, za soočanje z izzivi 21. stoletja | str. 6 - 14 |