Sfovcfisfta Krajina. Vprašanjc tihotapstva v Slovenski krajiiii. — Tihotapstvo v obmejnih krajih cvete že dolga teta sem. Vsi napori obmejnih straž in oblasti bo skoro brez uspeha. Vedno znova se sliši o kakem ustreljenem tihotapcu. že mnogo jih je podleglo v tem nevarnem poklicu. Vendar jih pa ne drži prav ničesar nazaj, da se ne bi znova podajali v življenjsko nevarnost in tako povzročali svojcem razne sitnoati. Posebno avetrijska meja je vabljiva točka za tihotapce. Da bi pa beda silila te ljudi do prepovedar.ega lposla, je izključeno, ker se po raznih dosedanjih znakih sodeč, lotijo tega posla le taki, katerim redno delo smrdi in jim je ljubše pohajkovati. Tudi dobiček pri tem poslu je včasih tak, da skoro ni vredno omenjati. Tvegati živIjenje pa tudi ni pravilno za bori zaslužek. Mnogi so ži nasedli poklicnim tihot&pcem in tvegali življenje ali vse imetje in si tako onemogočili redno življenje. Jasno pa je, da se tihotapci boje poštenega življenja. Svoji obrti so elepo udani in tekom let ',o se že marsikaj naučili. Celo organizirajo se družbe, ki potem prenašajo blago čez mejo in ga razpečavajo med Ijudstvom. Zlasti saharin, kresilnike in kamenčke za kresilnike radi prenašajo čez mejo. Zato bi bilo nujno, da se organizira odpor proti tihotapljenju v zaledju, ne na meji, in pokazati je treba ljudem v posebnih okolščinah škodo, ki jo povzročajo fihotapci državi. Vsaka posaraezna občina bi morala poskrbeti kontrolo vseh sumljivih občanov in jih stalno imeti v nadzoru. Uvedle naj bi se posebne legitimacije, ki bi jih naj občine dajale zastonj svojim občanom v slučaju odhoda iz okolice domače vasi. Pred seboj moramo končno imeti blagor vseh ljudi in zajeziti ta nevaren povojni val, ki zahteva vsako leto na desetine človeških žrtev pri tem nedovoljenem poslu. Vse predolgo se je molčalo o tem in končno bi bil že čas, da se zgane oblast in zatre ta nevarnost. S tihotapstvom se ustvarja samo gotovo število delomrznežev, katerim je pošteno delo strup in življenjski križ. še druga reč je pri tem. Tihotapci so oboroženi. V slučaju, da jih zajamejo obmejni organi, se lotijo orožja in streljajo, ne da bi pomislili, da pri tem lahko koga ubijejo. Ali se ne ustvarjajo na ta način nevarne družbe, kl se polagoma lahko pretvorijo v tatovske ali roparske? Treba je pri tem na to pomlsliti in zato je nujno, da se tihotapstvo omeji. Cene živiiie. Od leta 1928, odkar se je pojavilo med našim kmečkim ljudstvom padanje cen pri živini, se je stopnjevalo siromaštvo od vasi do vasi.Naš kmet, ki je izključno od dohodkov pri prodaji živine kril gospodarske potrebe pri svojem dornu, je prihajal v vedno težje škripce. K temu ga je zajela še kriza in tako je začel životariti. Po drugih predelih se je gospodarstvo še nekam dvigalo in kljubovalo, saj dohodki s kmetij niso prihajali samo iz živine, temveč tudi iz vinogradov, sadovnjakov in gozdov. Zadnja leta so bile cene živini tako nizke, da se pri prodaji živine niso krili niti stiroški pri plačevanju davkov, kaj še, da bi se oblekla družina in krila druge potrebne izdatke. Zato je pač bila tudi poslediea, da je veliko rraših ljudi odšlo v Francijo. Sicer se sedaj organizirajo kmetje, da bi se cene dvignile. Vprašanje je pa, če se bodo obdržale, saj je producent navezan na konsumenta in obratno, in prav radi tega je vprašanje, na kako višino je niožno sploh dvigniti cene živini, da bi se odpomoglo našim kmetovalcem, ki bi s svojo pridnostjo rets zaslužili primeroma dobre cene pri živini, ker jo gojijo res z vso vnemo. Najhujše je pač to za naše kme- tovalce, da države, ki izvažajo našo živino, ščitijo pač svoje kmetovalce in radi tega so cene naši živini vsled visokih carin možne le na podlagi nizkih cen. če bi pa industrijske države pristale na znižanje uvoznih carin naši živini, bi vsekakor cene živini naglo poskočile in bi se dvig cen pri nas ne samo olajšal, temveč tudi utrdil. želimo iz srca, da se naši kmetje rešijo iz obupnega objema krize in sti.-ske.