Vzhodna povest.
V ruščini zložil
Mihael Lermontov.
Poslovenil
Janez Vesnin.
V ©HMVOTo
Na svitlo dalo vrednistvo slovenskega Glasnika.
1864.
\
s-rtu
Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.
55870


f 11¥i bel.
i.
Pozdravljam te priserčno, sivi Kavkaz! Popotnik tvojim goram nisem tuj, Ki so nosile me v mladosti zgodnji, V puščavi me privadile nebesom. In dolgo še od takrat mislil sem, Nebo da južno gorske skale so. Prekrasen si, o merzli kraj svobode, In vi prestoli velike prirode, Kedar ko dim višnjevkasti oblaki Pod večer k vam hite od daljnih krajev, Nad vami se vij6, šeptaje tiho, Ko nad glavo prikazni velikanskih Nemirno perje si šumlja — in luna Po sinjem nebu popotuje sama.
II.
J£ak6 sem ljubil, Kavkaz veličastni! Značaj vojaški tvojih verlih sinov, In tvojega neba lazur prijazni,
In čudni šum preurnih glasnih viher, Kedar votline in gore sterme Ko nočne straže odgovarjajo! Al kar pogleda solnce, in blešči Se v zlatu potok; in na stepi cvet Lepodišečo dviga zdaj glavico, Blešči ko cvetka iz nebes in raja! —
V	večernem času megel sem deževnih Raztergani zavoj pogosto gledal; Samo oblaki, robljeni rudeče,
Edini še grozč, in nad skalami Čarovni gradič, čudo starih dni,
V	trenutek raste; al hitreje še Razpihne njega vetrovo pihljanje. Tako preterga grozni glas verig Pregrešnemu mučencu sanje mile,
Ko gleda hribe svojega domovja • • - " Al v tem pa belši, ko snegovi gorski, Beže od tod prijateljski oblaki, In pospremivši dan, valč se drug Nad druzega, in gledajo svetleje Tak 6 veselo, krasno in neskerbno, Ko večno tako slastno bi živeli! . . •
ni.
Al divji so teh skal rodovi mnogi; Njih Bog — je sv6boda, njih zakon — vojska; Oni rasto tam sred razbojev skrivnih, Prederznih del in del tu nadnavadnih.
Tam v zibki pesmi materne straše Z imenom ruskim mala deteta; Tamkaj ne pogubi pregreha vraga; Zvesti so ? al zvestejse je mešcenje. Za dobro — dobro tam, in kerv — za kerv, Sovraštvo je brezmerno kot ljubezen.
IV.
Povesti njih so temne. Starček sivi, Verhuncev kazbeških rojak nesrečni. Ko spremljeval je mene čez gore, Povest starinsko je povedal mi. Ljudi minulega je hvalil veka In vodil me pod kamen Roslambeka, Viseč nad potom med skale zavitim, Ko bi ga uderžavala Aloja Na zraku v padcu svojem iz neba. Obrasen ves z zeleno travo je, In ne boje se, da kdaj kamen pade, Nevihte varje se v njegovi senci, Ki je še mičniša, če nežnih dev Oči golobje v polnoči ledeni Pogledajo svitlo na dolgo steblo, In raste cvetka drazega spomina! In pod stoletno mahovito skalo 4 Sedel govornik nekdaj je pred menoj, Ko siva skala sivi starček se je Zamislil, ino glavo sklonil tiho . . . Morda je molil tu za domovino!
In potnik tuji sem se bal motiti Nje.ga molčanja in molčanja skal: Tačas ju skoraj nisem razpoznal!
V.
Povest njegovo žalostno in derzno Prenesti menim tje na sever daljni: Morda se zdi prečudna v našem kraji, Al kakor sem jo slišal, tak povem jo. Tega ne maram, da ne zvedo drugi, Povest da z menoj kot skrivnost pogine; Da-si na m6 ne pazite do konca, Povem jo vam! Komur ponosna duša Je dana, temu res ni treba venca; Ljubezen, pesmi — pevca so življenje; Brez njih je prazno, revno in brezupno, Ko je nebo brez zvezd in brez viharjev! —
VI.
Že davno je, kar tam, kjer čist Po kremencu Podkumek dere, Kjer za Mašukom vstaja dan, Za stermim Beštom pa zahaja, Tam blizo meje tuji zemlji Auli mirno so cveteli: Ponosni so na gostoljubje: Tam vsaki potnik prenočišče Je našel in sprejetje gostno: Cerkes je srečen bil in prost.
Zavolj lepote čudne znane So bile njih dekleta krasne, In starčki tam so belolasi Sodili mladih razpertije; Veselja vrele so njih pesmi: Oni takrat še niso znali Zlati, ne jekla ruskega.
VIL
Osoda ni nam vedno jasna: Reč vsaka ima svoj dan, svoj čas. Zašlo je solnce; pod goro Je že se vlegla bela megla; To noč auli, zdelo se je, Tišine nočne znali niso. Tesnile so se glasne čede, Vozovi težki so škripali; Tresoče žene blizo mož Deržale deteta plaeoče. Očetje njih, odeti s plašči, Molčš zasedali so konje In nabijali samokrese, Visoki na germadi žgali, Kar vzeti s seboj niso mogli. Ko pa je dan novorojeni Ponočni grozni grob ožaril In mokro jutranjo meglo Zbujeni veter že razpodil,
Odkrilo se je vznožje gor, Vas zapuščena, prazno polje; Germada komaj še dimeča In sled koles — vse drugo pusto.
VIII.
Al kaj je je napravilo Očetov svojih prah pustiti In samovoljno si izgnanje Iskati sred puščav neznanih? Gnjev Muhamedov? al prerokbe? O, ne! prišli do njih je vest, Da vrag nevarni je obišče; Vrag nesprosljivi, grozoviti, Ker njega gromi so presilni, Njegova moč ne d& se šteti...
IX.
V tem pa hite za letom leta... In peto leto že nastane, In džavrov kri ne teče še. Tam v nenaseljeni puščavi Je oddehnil Cerkes se grozni, Napravljen nov je bil aul (Njega sledov ne vidiš več), In starček ko mladeneč krepki Kipi sovraštva in derznosti, Ker Roslambek z bregov Kubana Že kneze zvezne pričakuje...
To leto neki dan jesenski Je med Železno in Zmejino, Kjer pot je vil se komaj viden, Po ozkem pa cvetočem dolu Tihotno jahal jezdec mlad; Krog pa na levo in na pravo, Ko bi ost
Pogleda gora izza gore;
V	daljavi car njih petoglavi, Megleni, modro-sinjkasti
V	višini čudoviti straši.
Ni loga rosnega še solnce, Svetilo nebno, osušilo: S& skal granitnih visel je Nad potom divji vinograd, Njegov sreberni dež osipal Je često jezdeca in konja. Al, gledi, kak se je ustavil, Ko z novo mislijo vznemirjen, In negotovo krog pogledal — Kaj bi ne srečal še, si misli,
V	nevaren beg spusti se s konjem, Kar vstavi ga, krepk6 se vstopi
V	stremena, trepeti, gori, — Vse tiho! stopi zdaj raz konja,
Mogočno
XI.
Nasloni k mokri zemlji glavo, In sliši tol'cih trav šumenja. .. Vse je odljudno onemelo. Strahu tesnile so se persi.. . Da vidi streho bele koče, Da sliši konjskih nog topot, On dal bi takrat ves bil svet.
xn.
Kdo je ta potnik? Rus? — nikdar. Cekmen ga krije, prosti bešmet, Kosmata čapka pa mu čelo: Meč v nožnicah in samokres Blešči v nasečki nebogati, Pretegnjen terdo je z remenom, In saška komaj še zveni, In puška mu visi na plečih , Beli v volneni se prevleki. Ali mar na sedlu njega hribca Ne razločuje od kozakov? Ni zmote tu — on je Cerkes! Rujavi cvet z njegovih lic Je skoraj zginil; sneg in vihre In zima severnih nebes So končno zmili barvo južno, Al vidi se, da je Cerkes! Obervi goste, pogled orlov, Qsemci dolge ino čeme, Kretanje hitro in prosto;
Odpahnil vse ie tuje šege, Ni bril si brade in ne berk, Zob bela versta še blešči, Ko pene po bregovih morskih-On nikdar ni navad in šeg Opustil svoje očevine ... Gorje, gorje pa, če se tudi Derži ljudi sirovih mnenja, Če je popaka, strup omike Na duši ga okužila! Za čutje in veselje starček, In vendar je brez sivih las, Kaj v kraj, kjer vse je tako živo, Tak nepokojno, tak igrivo, Prinaša svoje mertvo serce?
Mlad je ko so mladenči naši, In vendar blesk hladan v očeh. Poveršje temnega jezera Tako pokriva rani hlad Z ledeno terdo skorjo svojo Do perve vihre. Cutja, strasti
V	očeh na veke so zgorele,
V	serce se ko v berlogu lev, Globoko skrivajo, al moči
' ie zbeži nikakor.
XIII.
kamen serce to —
Strupeni, prebujeni plamen Ko oglje kamen bo raztlel.
XIV.
In pretečeno vse je bilo, Ko senca mu umerlega! Od sili mal se je spremenilo Bog vedi, kako in po čem! V samotno jahal je polje — Na enkrat sliši strel — kaj je? Ko bi se smejal, na edin glas Skalovja in stermin stanovnik Ponavljal trikrat je odmev. Popotnik bodež svoj potegne, In s puško, glej , brez bajoneta Kozaka vidi tam v germovji; Pred njim fazan je okervavljen ' Z roso drevesno okropljen, Z bleščečim sedmobojnim repom Ubit se svincem ležal v travi. In bliže potnik je prijahal In v čistem ruskem ga jeziku: „Kozak! povedi mi" je vprašal, „A1 davno je že prazno tu?" — — Od takrat, kar se vstrašil Rusov Je neustrašni narod tvoj! — Pred nami skriva se po gorah... Tega je danes peto leto! —
Kozak umolkne. Kaj pa s teboj Cerkes? Zakaj je tvoja roka Se dvignila s pregrozno puško? Odpusti smehljej ta kozaku! — O loj! zveršila se je kazen, V kervi, brez čutja, brez dihanja, Leži kozak zdaj zasmel1" '
V	njem zbudil se je duh vrojeni, Zanesti mogel ni nikakor, Zderžati mogel ni udarca.
Ko po oblacih svit požara, Ko lava Etne po poljanah, Stopila kri je v njega lice, Ko bi bolan bil; blisketale Ko meču kervnemu ostrina Oči njegove, in takrat Je strup in duša — vse v njih bil' In naposled je z zlobnim smehom Cerkes na sever pehnil oko: — Nič, kar nič ni sovraštvo smertno O smehljeji poflobnem temu!
V	svobodi dvigajo se persi! Vzdehniti htel je, pa ni mogel; Znoj hladen z vročega je čela Mu kapa!, 'z ust pa — ni besede!
rt
Cerkes zre na podobo
XVI.
"Na enkrat se zave in strese, Prikloni h skeli, konja vdari, En sam trenutek na mogili Pa šinil Je ko černa tica, In kmalu skril se ves v meglo. Čez kamnja ga je nesel konj, On gledal ni, in ni se bal, Beži tak naglo samo tisti, Za kterim grozni kes hiti!
XVII.
Kam je Čerkes obernil pot? Kje si oddahne mlade persi, Kje umiri prostosti misel? Čerkes ni hotel oddehniti.. . Podi in bije konja silno, In konj leti, ko veter v stepi; Gore nosnice, oko se. bliska, In že je tu zobčasta versta Kremenastih brezkončnih gor, In Šag dviguje se za njimi Se dvema snežnima glavama. In potnik misli: „Daleč ni več: „Ob uri lahko k njim priskačem!"
XVIII.
Pred njim pa, v temnoplavem mraku, IPodobno na pol zračni steni,
Stegujejo se gole gore; Nezveste, čudne ko zmišljije Razhajajo in shajajo ... Prešel je čas, teh dveh že ni! Oni nad potnikom smeje se, In komaj plavi cvet menijo! Bledi popotnik od nevolje; Konj nenavajen se ustavlja; K zapadu solnce je že šlo In zrak se vedno bolj hladil, Samotne grozne kope so Postale više in temneje, — Uganka bile so očem.
XIX.
Al glej pred njim, podobna megli, Nasprot hiti mu zadnja gora: Živeje ko preproga vzhodna Gore le više se krože. Pokrit ves s peno do ušes Jel dihati je konj prosteje, Otročjih let spomini mjli Sprosterli so se pred Cerkesom, Želje zbudile so se v persih, V očeh rodile so se solze, Za čas je vgasnilo sovraštvo, In misli neznebljivih breme Je padlo skoraj že od serca: Krepko je dvignil svetlo čelo, Ponosno v sercu si pa mislil,
Da je Čerkes, da je rodil se Sred skal prederznih on edin. Pozabil je hitrost življenja, On v mislih poglavar svetd Prisvojil rad bi njih si večnost, Pozabil je, kar je preterpel: Prijatle, vrage, strah pregnanja In, kak nevesto pri vernitvi Objel se vso bo strastno dušo!
XX.
Veršine sinje rudeče se. Z večerno zarjo osvetljena, Pa davno že so brezna temna; Valile skoz doline ozke In legle so se medle megle, Le konjski je glasil se topot, Pa zgubil je v daljavi se. Jesenski dan blede je vgasnilj Opadlo je vonjavno perje, Brez sanj so spanje pokušale Na pol zvenele mile cvetke; In čas navadni je molčč Prilezla izpod kamna kača, Igrala leno se na solncu; Luskina gladka ji srebrila Se je na pregibljivem herbtu, Ko jeklo kopja al oklepa, (Kedar zadremljejo po boji Pretrudne na širokem polji),
Ko najde jih v germovji luna, Leskečejo se v mraku nočnem.
XXI.
Že pozno je. Samotni potnik Odel je s plaščem se širokim: Za nizkim gosto vej nim hrastom Je skril se pot, in veter pihal; Spotaknil konj se je pod njim, Zasope, ko bi čul nevarnost, Začudi se, razsede jezdec In vidi brezno pred seboj, In tam na dnu njegovem, potok
V	svobodi divji po teminah
Sumi. — (Tud jaz ta šum sem slišal,
V	puščavi z vetri razpihani, In mnogo zbudil misli mi
Je v persih, ki jih strah tesnil je).
V	dvomljivih mislih je nad skalo Ustavil strudeni se tujec;
Kar vidi, da v puščavi daleč Tam ogenj plameni, in vnovič Zasede konja zlobnega. In z vso močj6 tje konj hiti, Kjer daljni ogenj se svetli.
XXII.
Ni duh kov^rstva in prevare Tu mamil s plamenečim ognjem, Izraael-bej.	2
Oči hudobnega šajtana Svetile niso v skalah teh; Dve sakli beli in prosti ste Se mirno skrivale za holrnom; Perstene strehe so jim černe; Na kra"' 1	" 3
Jesenski vlažni hladni veter
Pa poje jim nezemske pesme.
Široki okrožuje dvor
Ograda iz kolov in vej,
Ki nagnjena visi že dolgo.
Vse v mertvo spanje je vtopljeno —
Le eno okno se še sveti...
Razgeče trudni konj Cerkesov,
Udari z nogo ob zemljo.
In odgovoril mu je drugi...
Iz sakle nekdo ven hiti,
Priskoči: „Vel'ki Mohamed
Gotovo nam poslal je gosta.
Kdo je tu?" — Tujec! bil odgovor, —
In več ga spraševati noče,
Prededov šego ohranjuje
Pohlevni gospodar. Ža konja
On sam skerbi in trudi se,
On sam mu ves prostirek sname
In sam ga vodi na dvorišče.
Visele
V	tem pa uljudno v sakli dimni Popotnika sprejema starček; Pred ogenj gosta posadi
In gostoljubno stiska roko. Blešči po stenah na okrog Bogastvo hribca: puške, strele7 Z napisom bodeži pobožnim, Morivca belega baslik In bič med plaščem ino sedlom. Začela sta o zlati svobodi, O prejšnjih dneh, o bojnem polji; Glori, gori beseda njima In domišljija živa ziblje
V	prihodnjost ju in pretečenost; Preide čas, da kdaj ne vesta — Oni sedita in pervikrat
Je tujca vnemala povest, In starček čudil se mladenču.
XXIV.
Sam je lezginec; davno že (Tako sklenilo je nebo) Ni gledal doma. Trije sini In mlada hči živijo z njim. Pri njih molči do zdaj še tuga, In revež milo je sprejet. Kedar gore pa nočne zvezde, Podajo se na pota bratje,
Njegovi razuzdani sini: Ta plen živi družino vso! Povsod raztresajo ti strah, Ukrasti, vzeti — jim je eno; Med, vino prosijo z bodalcem, In s kroglo plačajo za pšeno. Iz konjske čede al pa s paie Prekrasnega vzemo si konja; Le dneva se oni boje, Njih vladi pa do zdaj ni meje. In danes je doma le eden, Njegov ljubimec, starši sin. Al teh besed že več ni slišal Popotnik; skoraj dihal ni, Oterpnil je pogled mu bistri, Ko meteor bi ir'J 11
Stvarjenje raja in zemlje Vstopila se je vila mlada!
In kdo bi, ko jo vidi, rekel: ne! Kdo nebesne milote, al še sled Nebeških rok, ki razsejane v žarkih So v sladkem smehu, iskri černih oči — Vse, kar se sklepa s pervo domišljijo, Vse, kar zgodi v življenji se le enkrat, Ne loči od krasote preminljive. Krasote zemske, dostikrat lažnjive?
Pred-nj, kakor
XXV.
Kdo, naj pove mi, preupije vest: Podoba mična, ali hladna duša! Kedar na enkrat vidi pred seboj To, kar častil je pervič z dušo Krilatcev, oproščenih zemskih spon, Na svet zletevših, da ljudi tolaže. A1 i• je spoznal lezginko:
Iztočna vrela kri je v njenih licih, Pa kakor mili se obraz oddalji — Jel dvomiti o tem je, kar je bilo, In zopet se poveril je blodenju!
Ah nežna, kakor vila mlada, Stvarjenje raja in zemlje, In mila — ko nam v tujem kraji Sred glasov tujega jezika Je znani glas besed domačih; Tako je tolaživno mila, Ko nekdaj bila je jetniku Pri oknu tihe ječe v mraku Svobodne tiče prosta pesem, Pri ognji stala Zara lepa. Nekoliko sklonila čelo, Ponosno pa in gibčno stala; Prostost je bila v njenem krasu, Prost njen okus. Ovita pridno Je bila nje glavica z ruto;
zemsko se življenje,
XXVI.
In izpod nje do nežnih neder Dve černi kiti ste kipeli Nepažno — tisti čas je ona Jih razpletala, zapletdla! — ^	■ je želela, —
S tresočo in strašljivo roko Postavila je sramožljivo Večerjo malo pred očeta, In se smehljala, in potem Hotela iti, pa ni znala: Al bi odšla? Nje persi s časom Odejo dvigale so znatno; Poslušala bi ona rada, Kaj govori popotnik mladi. Al on molči, oči blode: Njih vabi bodeža ostrost, In groznih bojev svetli kras;
Pa bala očeve se jeze Ni, in ostala je, in spet je Sklenila slušati popotnika. Al kaj je um njegov strašilo; Besed nedokončanih svojih Izustiti kar mogel ni, Smeji se, pa oči že davno
spozna se ženska!
XXVII.
"Več ne obrača na dekleta; Smeji in šali se, al hladni Nevolini smeh se ne prilega. Zamoiknil je — njo je dražilo, In sama vedela ni kaj. Cerkes lovil je s konca željno, Kdaj živo nje oko se dvigne; — Na zadnje so ustavile se Oči, ki so mu nagaj&le. Odgovora želi, se skloni, Al on je zabil, zabil na-nje!... Zadosti je! tega udarca Dekle več drugič ne sterpi; Al se ne blodi njemu, Zara? Pa ona ide, in odide!...
xxvni.
Kdor mnogo hodil je po svetu, Kdor gledal je njega navade, Kdor je strasti spoznaval znamnja, In komur znan njih jezik je; Osoda kogar rano vergla Je med omikane ljudi, In tak z lastno roko nikdar Prodal ne bode duše svoje, — Ta ženskina goreča strast, Ve, se ne šteje več za srečo; Ta s sercem prostim in prečudnim In s čustvom nekdaj tako svetim
Šaliti se boji. On skuša,
Da solzo sreča s smehljejem, Smehljaju da odgovor hladen: Kdor se dobrika, — tak se zmoti!" Pijan že večno vedne hlimbe Sam sebi ne verjame več; Visoka duša ni dovoljna Z ostanki revnimi mladosti — Omika pozna ji je britka, Ker ni pri ognji hrane v nji. T • j-/ _ -----ijenji svetskem taki
Kako strašljivosti detinske Velike priče so njih dela. Prevariti oni ne smejo, In odpustiti ne umejo! In dostikrat si mislijo, Da jih ozdravil kraj bo daljni, Puščava, vid visocih gor, Al senca samotne doline, Kjer so prešli mladostni dnevi. Pa upanje je njih zastonj: Podložna duši je zunajnost!
Ni mile Zare v sakli več. Čerkes nje sled je dolgo gledal, In mislil: „Nežno ti stvarjenje! Iz detskih komaj šla si let,
zmirom zlega so:
XXIX.
In že solze in želje imaš! Preslabi svetle zarje žar Na temni megli ne gori: Na nji tvoj blisk le pomrači se. Ker upa nima, se le muči!
XXX.
„Ti še ne veš zdaj, kdo sem jaz, Tolaži se! ne mirni vasi, Ampak svobodi, domu, bitvam Je posvečena sodba moja. Ljubiti z nežnišo ljubavjo Bi mogel tebe, pa nad teboj Budi branitelj nad zemljo: Mar roka, okropljena s kervjo, Al tvojo sme stiskati roko? Z objemom tebe sme ogreti? Al morejo poljubovati Te usta, vajene kletvine?"
XXXI.
Cas je! jasni se že na vzhodu; Cerkes je vstal na daljni pot. Sinočnji ogenj na ognjišču Je tlel še. Sivi starček ga je Razpihal, ino pšeno varil, In pravil, kod je boljši pot, In sam do starega je praga Pospremil dobroserčno gosta.
Popotnik lazil je počasi, Stiskala ga je skrivna žalost: O mladi deklici je mislil... In kdo mu konja bo pripeljal?
Otožno Zara konja je Popotnega pred njim deržala In s tihim svojim glasom, k njemu Oči dvignivši, govorila: „Konj je gotov! z lastno roko „Pripravila sem bojno uzdo „In v sreberni luskini bliska „Kubanska draga se nasečka, „In černi plašč z remenom terdnim „Ti privezala sem za sedlom. „To delo, vedi, ni mi novo. „Vse je gotovo, dragi tujec! „Tvoj konj je krasen; ne straše ga „Stermine golega skalovja; „Sicer je zrastel v daljnem kraji, „Na njem ponos se vidi divji XT'}gov herbet se lesketi,
„Le skloni se — že poleti; „ Gladila, božala sem ga, „Da tebe potnik reši raj še
xxxn.
,Ko kamen oglajen v potoku; ,Ko ogel mu pogled gori,
„0d bodeža in vražje puške „Tam v nemi stepi, v čas nevgodni!
XXXIII. „Ne hiti tak v jeklen stremen, „Ne beži tako spešnih nog: „Poslušaj, mladi tujec, me; „Kdo ve? morda kdaj pride čas, „In ti na mili strani bodeš ^Naključno spomnil se na me: „In če vesele svatbe čaša ,,Ti vre, blešči se v roci tvoji, „Nikar ne ljubkaj se spomini, „Od serca goni jih, kar moreš; „A1 če se misel ti rodi, „In če obraz moj se ti sanja ,,V samotni mučeniški noči, — „Usliši, usliši mojo prošnjo: „Ne zaničuj te svoje sanje, „Mkar ne goni misli proč!
XXXIV.
„Naš dom je mal, zato je miren; „Meč ruski se ga ne dotakne, „In kaj če vzeti? — pet, šest konj, „A1 terdo mar obleko našo ? ... „Pohlevnosti zaupaj moji, „Odkrij se meni, kam te vendar „Kovarni upi vlečejo?
„Kaj iščeš nek? — ostani tu, ,,Pri nas ostani, dobri tujec! „Na tanko vem: ti si pregnanec, „Odvadil si se svoje zemlje, „Pozabil si njen lepi jezik. „Zakaj hitiš tak v rojstni kraj, „In kaj te čaka tam? — ne vem, „Moj oče bode terdil s časom, „Da brez najmanjšega oponosa „Smo dolžni darovati sebe „Za nehvaležno domovino, — „Za me domovje je le tam, „Kjer up, ljubezen je doma!
XXXV.
„Po polji se vali še megla, „Nevaren zgodnji hlad veršin je ... „Samo en dan, le eno uro, — „Poslušaj, — eno uro mudi ,,Se terdoserčni blizo mene! „Tačas še pokermim ti konja, „Odvezala ga bodem sama, „Naj se oddahne, napoji; „Ti pa zdaj v sakli tukaj, v senci „Glav6 na roko mi položi: „Glasove tvojih besedi bi ,,Še enkrat slišati želela; „A1 ne ustavljam sreče časa, „Ločitve časa ne preganjam? ...
In Zara čakala s trepetom Je na odgovor besedi; Skrivati žalosti ni mogla, Solze z osemec so ji tekle. O joj! on vedno le molči, Popotnik vsede se na konja; Pripravil se je že oditi, Oberne se — in se prestraši, Ves ganjen miloserčnosti Tolažiti je hotel Zaro.
XXXVI. — „Nikar ne toži me tak ostro! Povej kaj hočeš — al mar solz? Imel sem kdaj veliko jih: Al svet je vzel jih iz zavisti! Pa ne zarad nemirne sodbe Razdvojil sem se z nežno dušo; Svobodni, suženj al vladar Žele, da zginem jaz edin. Vse, kar le malo mene ljubi, Potegnem precej za seboj ; Moj dih že spridi vse veselje, Res škoda, da moči več nimam! Priprost da nisem človek, vedi, (Da-si obleko prosto nosim) — Tolaž' se, Zara, pred seboj Zdaj vidiš brata Roslambeka!
To žertvo sreči dolžen sem prinesti... O ne žaluj o tem! — Odpusti sestra!"
XXXVII.
To rekši, mahnil je z roko, in podkev Začul se glas, v daljavi umiraje. Le diha še, brez solz, besed in misli, Stoji sterme, in neobčutno gleda, Kako ta daljni berzi glas podkva Prihodnjost njeno vso s seboj unese. O, Zara! Zara! kratko domišljijo Častila si, — kje zdaj je domišljija ? Kak polne so oči, kak prazna duša! Trenutek vsak ji teži je ko drugi, Vse, kar prešlo, oživljaš vnovič!. . . Po cele dneve ona gleda tamkaj, Kjer skrila se ji je ljubezni zvezda, Povsod, povsod nahaja njega le: V večernih tminah milo lice vidi; Po noči sliši še topot, iz postlje Poskoči, pazi, žde in njega čaka — In vetra piš polagoma raznaša Top6t le vedno bliže — pa vse mimo! Tak časih meteor leti na nas, Je blizo že — na enkrat pa ugasne!..
m to bel
L
Argune kalna voda zmir ropoče ;
Ledene skorje ona ne pozna,
Mrazu in zime spon se ne boji;
Pokrita s hladnim pertom srebernim,
Rodi se sama krepka med snegovi,
In tam, kjer serna hitro še beži,
Otrok prirode, ko otrok priprosta,
Neposajena se igra in skače!
In s časom, kakor zakrivljeno steklo,
Sred dolzih trav, prezorno in svetlo
Po gladkih kamnih, v brezdno se vali,
Zgubi v globocem mraku, in nad njim
S poslovnim se gruljenjem vije tropa
Strašljivih, tujih, svobodnih golobov...
In z brinami zelenimi pokrite,
Nad mračnim brezdnom grobne plošče mirno
Vise in čakajo, kdaj vriš omolkne,
Da padejo in vse pokrijejo.
Pa čakajo zastonj! — valovi nikdar
Ne dremljejo, da-si je tma objema,
Povsod Arguna zemljo si prerije In vnovič poleti na daljni pot!
II.
Na bregu teli kipečih, vročili vod Nedavno je pregnani narod si Aul postavil — in trenutka čakal, Ko bode se zveršilo meščevanje; Cerkes gotovil je napad prederzen, Zavezniki zbirali so se skrivno, In umni knez, lokavi Roslambek Uklanjal se pred Rusi je pohlevno, In v tem je s hitro derzovito trumo Vasi kozaške v nočni trni razdeval; Vernivši v vas se, na kervavo svatbo Jetnikov je pripeljal trepečočih, Prijaznost jim obetal, in se šalil In glave sekal jim zarad zabave.
m.
Lahko velevaš narodu, če ga Poprime ena sama skupna strast; Ni treba z zlatom si ga pokoriti, Pred njim ponosen biti, al enak; Ni treba misli svojih odkrivati, Al spraševati pri podložnih sveta In pozabiti, kar od zlatih gor Je boljše, vljudnost in besedo lepo! — Skerbi, da pervi boš povsod in vedno,
Nikar se ne spozabi, bodi zmeren, Nikogar slepih vraž se ne dotikaj, In sam umej z derhaljo biti vražen; Nikar ne napreduj začetka mnogo, In ne navadi naroda na zmage, Da se spozna v slabosti svoji vedno, Da vsaki mig rešitelja je treba, Da nima tebe s čim primeriti, In te časti prisiljen s tako silo; Umej prederzno vse potrebovati, Zato plačila pa ne tirjaj nikdar! — Otrok je narod: — noče dati nikdar, Ne skušaj vzeti, — ampak vkradi mu
IV.
Imel je nekdaj brata Roslambek; O njem žalujejo prederzne čete, Poslal je oče Izmaela v Rusko, In njihne upe vzela je Rusija. Že štirnajst let zapustil je te kraje, Kjer bil je izrejen in rojen deček, Da prava tuja ve, pozna zakone! Rodil pod težko perziško preprogo Se Izmael ni, pesem milonežna Ni njega vspavala v večernem mraku. Prepeval mu je burje boj nemimi. Ko pervikrat odpre oči nedolžne, Njegov nasmehljej srečala je groza. V berlogu temnem, kjer pregnan po Izmael-bej.	3
Bej-Bulatu, kovarnem ubijavcu, Njegov je oče skrival let se mnogo, Pregnanec novi, je ta svet zagledal!
Ko bi odveč bil med ljudmi, po rojstvu
Si duše razveselil ni z ničimur,
Da-si nedolžno je začel življenje,
Kak mnogi ga končajo —' s prestopljenjem.
Ljubezni materne on ni poznal.
Na persili gorki plašč ga ni segrel, —
Otročja 1
In mesec polnoči igral je ž njim. Med zemljo ino nebom zrastel je, Nikoli sile in skerbi poznal ni; Navadil megel se je pod nogami, In nad seboj lazurnega neba; Le orli sami in ponosne skale Imele ž njim mladenčem so zabave. Ustvarjen bil za strasti je velike, Kipela v njem je plameneča duša, In južni so odmevali vihaiji V nji z vso lepoto svojo strahovito ... Kar pa poslal ga oče je na Ruse, Od takrat vest o njem nič več ne v6...
V.
Njegovo
VI.
Na gori, ki se solncu skriva, Pregnanci mirno so sprejeti,
Sred nešpljevih dreves aul Raztresen je nad šumno reko; Stoji posebej vsaka streha Tam v senci, v dimovih pelnicah. Poletni dan, v poldanskem ognji, Ko dviga se iz kamnov čad, Igrd otrok se truma v travi, Cerkes pa truden ves počiva; V tem pa sedi njegova žena Pri delu v novi sakli sama, In poje pesem žalostno O dalj ni lepi domovini; Oblake rojstnega neba Cerkes že gleda v domišljiji: Tam log je lepši, dan svetlejši, Leslceča rosa je čistejša, Tam mavrica je raznobarvna Neb6 jasnila; krasen most so Na oblacih stvarjali duhovi, Da bi od ene skale k drugi Hodili po prezračni stezi; Tam pervikrat je še ves plašen Na lok pokladal hitre strele! ...
VIL
Začel se bajrana je praznik. Povsod veselje in ukan je; Zapustil Mul la alkoran je, Več ne posluša njega klicev,
Na stran odmeta razsvetljenja ^ Vso noč nad hladnimi skalami Visoke ognje žge za ognji, Ko b'le nad zemskimi oblaki Bi zemske zvezde; — ali luna, Ko na zemljo pogled oberne, Ne vidi sebi zopernic In, čisto zapuščena, sama Po nebu v svojem blesku blodi.
vin.
Že davno ples je bil končan, Končana strelba; vse je temno. Krog ognja, da posluša pevca, Stopila berhka je mladina, Tucl sivi starčki v redu so Vsi nemi pazili na pevca. Na sivi skali, brez orožja, Sedel neznan je, skromen tujec. Vojaškega ni treba krasa, Ponosen je in reven — pevec! Puščav otrok, ljubimec neba, Brez zlata je, pa ne brez kruha. Pričenjal je: in strune tri Že brenkale so pod roko, In živo, s čudno je prostoto Zapel starinsko krasno pesem:
IX.
Čerkeška pesem.
„Mnogo dev je v gorah teh; „Noč in zvezde v njih očeh, ,,Mična z njimi je osoda, — „A1 še lepša je svoboda! „Oj ne ženi se mladeneč,
„Slušaj mene mar: „Rajši konja si mladeneč „Kupi za denar.
TTrlnv ^Ai-iifi 1-ti »rt 1.»1
„JtJrani jok mu žene svoje! „Oj ne ženi se mladeneč,
„Slušaj mene mar: „Rajši konja si mladeneč „Kupi za denar.
„Dober konj te ne izda: „V vodo, ogenj se poda; „Ko vihar po stepi šine, „Tak daljava ž njim ti zgine „Oj ne ženi se mladeneč,
„Slušaj mene mar: „Rajši konja si mladeneč „Kupi za denar."
X.
Od kod ta šum? od kod ta dva?
In človek tuj na njega strani. Za njima pa trije glavarji „AM je velik in Mahom!" Zakliče knez. »Grobovi še so „Pokorni jima! V zemlji tuji Branila mojega sta brata: ,,Poznate mar vi Izmaela? . • • „Tam med sovražniki je zrastel , „Pa ni priznal njihove vere, „In v našo sinjkasto puščavo „Sam6 sovraštvo je prinesel!"
In po dolini zagermeli So glasi divjega veselja; Blagoslavljali čas prihoda, Krog Izmaela star in mlad Se gnete. Deteta so mala Na rame matere dvig&le, Njih žene gledale zijaje Na novega so kneza željno. Kje Roslambek, malik narodov, Po kterem tak slavi svoboda? — Sam, ves pozabljen je pred ognjem; Oddaljen, temnega obraza,
XI.
Je stal, ko žertva zle nevolje. Je davno mar, kar je natezal Sam misli vse in vse poglede? Je davno mar, kar je germeče Vsa ta derhal za njim hitela? Al davno, kar je mati dela Njegova pravila otroku? — In kaj je zdaj ? — Glej Izmael Služabnik vragom domovinskim Uničil mu je vso to slavo S prihodom svojim, — in vladar Ponosni včerajšni je zginil, Pazljivosti neumne žlote Natezati že več ni mogel!
3 je mično, kar je novo!
vCe je spoznal hudobni človek Že nevošljivost, pozabiti Popolnoma nikdar ne more: Ker ta prikazen posmehljiva In noč in dan straši duha.
Boj, boj! . .. preznani glas ljudem Odkar je brat od bratskih rok Končal nedolžno pred altarjem... Germe je čez odljudni Kavkaz Zagnal se krik: na boj! na boj! In zbudila so se plemena,
shiadi se," knez si misli.
XII.
Z veseljem vidnim v smert hite. Aul je vtihnil, kjer brezskerbno Nedavno sluiali so pevca; Rožljanje orožja, vriski stana, — Prešle mladenčeve so pesmi Prešlo bajrana je veselje!. • • „Glej, kako vsak se bije rad „Za častno delo in svobodo!... „Tako je bilo v naših časih, „Ko je veleval Ahmat - Bulat!" Tako s ponosnim so smehljanjem Septali starčki med seboj : Ko zvesto gledali na poti Prederznih so mladenčev čete ...
XIII.
Prešla je zima; in oblaki Svetleje plavali po nebu, Med potjo gledali se v reki: S ponosno pa divjostjo reka Ko zvita kača odvernila Ni nebu sladkega smehljaja; In belih potnikov njegovih Prestregala je terdovratno. In ravne, gladke kakor stena, Temne se na bregovih gore; Stermina njih in njih višina Omami um, oko straši; Privezana na te veršine
Krepostno z nagimi koreni, Se kaka gostovejna smreka Stoji vsa žalostna in sama. In cesto mračne domišljije Strašijo serce: tako časih Vladar, pozemski polubog Na krasnem prestolu, obdan S kerdelom gerdih prilizunov, Se žalosti: da on edin Na svetu sebi ravnih nima!
XIV.
Osvojevavcu je pregrada Postavljena že v tej dolini; Iz kamenja, dreves germada Arguno davi pod seboj. Ni druge poti do aula; In hribec misli: „Vrag hudobni! „Mogila tebi je gotova!" Al vrag na ravnost gre na nje In gromonosnih topov blesk Igra skoz temno meglo daleč. In Roslambek sovet pokliče In govori: „V tihoti nočni „Napademo njih čete derzni, „Ko padejo mogočni slapi „V dolino, ki spomladno sanja... „Naš molk pokončal bo gostove „In njih raztresene kosti,
„Plen krokarjem ino volkovom, „Segnjile bodo, pa ne v grobih. „Med tem pa se zvijačnim strahom „0 miru načnemo dogovor, „Kervavo skrivno maščevanje „Sramoto dolgo naj opere."
XV.
Sprejeli vsi so boj soglasno, Soglasen pa ni Izmael. Koj mahnil je z jekleno saško, In z mesta je hrumeč poskočil! Z letečim pehnil je pogledom Glavarje, v redu tu sedeče, Ponižno svetli meč spustivši, Tak je odvernil bratu brat: „Jaz nočem biti skrit razbojnik, „Rad vidim, vidim gorko kri: „Jaz hočem, če je zmaga moja, „Da zna za grozno mojo roko! „Ko ti, tud jaz sovražim Ruse, „In še veliko bolj od tebe; „A1 temni noči pod zavetjem „Casti ne bom ponižal kneške! „Drugačno tu je maščevanje, „Drugačna slava nad menoj! . .." Pričakovali so dvoboja Med bratoma molče glavarji;
Ganiti upali se niso,
Odšel je — in vsi so molčali...
XVI.
Kako si strašna, Sajtan gora,
Puščave stari velikan;
Zel duh je, pravi izročilo,
Ustvaril z derzno te roko;
Da laže bi izgnanje svoje
Pozabil med zemljo in nebom.
Stoletja tri je bil očaran,
Z verigo prikovan bil težko,
Kar je ponosno z novih skal
Pretil preroku z grozno strelo.
Ko s plaščem, je z jelovjem krita,
Cernejša je od gor sosednih.
Rumeno stezo je skopala
Po nji obupa britka solza;
Ne z mahom, ne z germovjem gostim
Zarasla nikdar se ne bode:
V nji pisani so čudni sledi',
Ta steza pelje, Bog ve kam!
In jelen vejastih rogov
Tam sred visocih cvetnih trav
Odet se hmeljem in beršljinom
Leži, na pol objet od spanja;
In kar zasliši znani laj,
In čuti bližnjega sovraga:
Rogove dvigne odlašaje,
Zasope hladne, čiste sape, Roso z mogočnih pleč otrese: Ko blisk jo mahne z enim skokom Cez skale, — in urno beži; Bodečih ternov ne boji se, Kovarni hmel pa s persi ruje, — Al, presekavši prosto pot, Pred njim steza se vije varna... Nikjer prederzno ne ustavlja Nevidna roka carja gozdom, In, ker mu ni poguba blizo. Svoj prejšnji pot ne nadaljuje ...
XVII.
Kdo je pod goro to nesrečno Zažgal plameči strašni ogenj? Svetlo je praskljajoči ogenj Ožaril vse okrog germovje. Na kamen glavo je naslonil, In ležal Izmael od daleč. Prijatli njemu so hoteli Iti za njim — pa niso smeli.
XVIII.
Glej, kaj mu je napravil rojstni kraj! Nič več ni domišljij: tam raj je vidil, Kjer svet je mlad, priroda tak bogata; Ljudje pa so ljudje — kai če priroda? Glej, brata komaj je objel pregnanec,
Že je obreka in zavid — nad njim! Prijatlov radost, in objetje nežno, Za kar bi drug zahvaljeval Stvarnika, Vse to se mu je spremenilo v kazen ... Al za terpljenje Izmael je vstvarjen? Ljudje so, kterim čustva so terpljenje... Da pa pokaže samovladje svoje, Tud časih premetuje jih med nami. Tak nekdaj car je v morje vergel demant; Al dragi kamen v svoj gotovi čas Vernili njemu zopet so valovi! — Osodni deci mesta ni na svetu; Oni ga strašijo z življenjem novim, Zasvetijo se — in njih sled se zgladi, Ko v temni megli gromne strele sled, Derhal se čudi dostikrat njih umu, In dostikrat dolži potem zato, Ker v morju rev, ko vihre v njem sejarnh', Od sužnja ne izprosijo pomoči; Hote povzdigniti se v zlu in dobrem, Njih volje znam je na ponosnem čelu.
XIX.
„Nespametnež! zakaj si odpehnil Besed ljubezni, prošenj lepotice? Zakaj, ko si tak dolgo ž njo boril se Osoda še otročja tebe straši? Vse prejšnje neveselje, ne vede kdaj, Pozabil bil bi blizo mlade Zare,
In še ljudi pri angelu v puščavi, Glej, ljubil bi, pa nisi hotel — zdaj pa Podobe sreče živo pred teboj Sprehajajo se v trumah očitaje. Ti stiskaš ji roko, in persi, rame Ji ljubiš ves pijan; dragost, besede, Spolnjeno srečo in ljubezen sladko Zdaj čutiš, slišiš; milj eni obraz, Čarrjvni gled — pred teboj je ko bilo Je še nedavno; domišljije tvoje So tak verjetne, da boji se duša, Ki ne verjame jim, da ne zgorijo! . .. In s čim si lepo srečo zdaj zamenil?" Premišljeval je Izmael pred ognjem. Kar sliši strel, dva, mnogo: in poskoči In sluša... vse je vtihnilo iz nova. In reče si: „to sanje so bolnika!"
XX.
Nemira dušnega ves truden Na zemljo knez se zopet vleže, Vali se dim in ogenj poka... Kaj je pred njim? prikazen vidi: Pred svetlim ognjem tiho, mirno Stoji opert z roko na sabljo, Na glavi belo čapko, Rus Bled, žalosten in oslabljen. Vprašati hotel bi ga knez: Zakaj zapustil je gomilo?
In ognja žar tresoči svitlo Na zagorela pal je lica, Cerkesu dal pogled serdit.
—	Povej, kaj hočeš ti od mene: „Mar gostoljubja in obrambe?" Na tri nevstrašno reče prišlec: — „Svoj pot sem zgubil v gorah teh, „Cerkesi so sledili meni,
„In vse kozake mi pobili, „Še zvesti konj je pal pod menoj. „Rešiti nočnega sovraga „Le ti me moreš. Ne bojim „Se smerti: persi so gotove. „A1 tvoji časti se predam!"
—	Prav imaš: na-me se zanesi! Glej, ogenj: vsedi se in grej. —
XXI.
Prezračna, tiha noč je bila, Na nebu zvezde so migljale, In luna za oblaki spala, Ljudje posnemali je niso. Sede sovražniki pred ognjem, Molčijo tiho, pa ne spe. Zbudile prišleca so čerte Koj nove v knezu domišljije; One spominjale so njega Na davno znane, mlade čerte. Oj to ni igra domišljije!
Razrešiti si mora dvombe... In prišlecu tak6-le reče Ves nesterpljivi Izmael: — Ko vidim, ti si mlad. Za slavo Te žene želja; pa si zabil, Da slave ni v kervavi vojski Z neizobraženo množino! Zakaj z roko ste zavidljivo Skalili to osodo našo? Ne boj se, le govori serčno; Zakaj si nam tak nevošljiv, S kakovo je sirovostjo Razžalil tebe prosti narod?
XXII.
„Ti motiš jako se, Cerkes!" Smehljaje Rus odgovori. „Veruj: ko vas, očara mene „Sumeči slap, temotni gozd; „Ljudi zamaknjen gledam vaše „Pozdravljajoče krasno zarjo, „In tudi vaše pleme ljubim; „Le enega sovražim vedno: „Cerkes po rodu, ne po duši „Ne v drugem ni podoben tebi, — „Gomilo knezu Izmaelu „A1 sebi najti sem zaklel se... „Cemu obraz si mračni zopet „S kosmato čapko tak zakrivaš?
„ Molčanje tvoje mi je graja; „Poslušaj me, vse bodeš zvedel... „In sam nevolje vroče gorel...
XXIII.
„Gotovo veš, da dolgo služil „Je v ruski vojski Izmael; „Nezadovoljen pa med nami „Na domovino le je mislil, „Povsod Čerkes je v njem se vidil. „V gostijah, bitvah se je skazal „Pred vsemi! medli mu pogled „Iztočne nežnosti odseva: „Dekleta naša je sovražil! „Plameča bila domišljija, „Brez truda zapovedoval je „In za prestopek ni nasladnost „Im61 in cenil on nikoli; „Ne v6m, al bila zaničljivost ,Zakonov je dežele tuje, „A1 pa popačena čutila ... „Ljubezen al britkost dekliška „Ko igra ste ga veselile; „A1 da zbeži njega zvijačam, „Le eni obveljalo ni.
XXIV.
„Čerkes! glej vidil sem prekrasnih „Sedaj svobode nežnih hčer; Izmael-bej.	4
>7
V
„Pa ne primerjam gledov strastnih ^Prijaznosti oči polnočnih. „Ti nisi ljubil! ne besed „Poznal, ne ust čarovnih nisi; „Se zlatimi device kodri „V zamaknjenji igral še nisi; „Prisegam strasti slušal nisi, „Zat6 te niso prevarile ... „Jaz ljubil sem! Osoda mene „Po svetli stezi je mamila, „Do brezdna mirno me speljala... „In čakal srečnega sem dneva! „Že sem nevesto svojo drago „Smel angelja imenovati, „Nedolžno ljubkanje verniti, „In z rajsko devo pozabiti, „Da raja ni že zdaj pod luno. „Kar vdarila je strašna ura — „Ta kriva muk je dolgoletnih; „Na vojsko klic, domovja glas, „Postal poslanec je ločitve. „Ko dim kropile so se misli... „Ta grenki dan bom pomnil večno. „Čerkes! Cerkes! al od nikogar „Mar nisi še jemal slovesa? ...
XXV.
„Ta čas je Izmael naključno „Nevesto mojo kje zagledal,
„In skrivna v njem je strast se vnela. „V tem pa, ko v daljnih krajih v boji „Iskal sem konca ali slave, „Pa ta nasladnež in kovarnik „Serce je mlademu dekletu „Omotal z mrežo osodopolno. „Kak je umel s hinavsko solzo „Do sebe vdahniti zaupnost; »Premagal s salami je skromnost, „Zmagavši pa, obraz pokoren „Ohranil — ai ves ogenj strasti „Pred njo v tem hipu je odkril!... „Očertalje s čarovnim risom „Nje želje; on je dobro vedel, „Da biti nje soprug ne more, „Da razdeljuje ju naš zakon, — „In upala prevarjena je „Na persili svojega morivca! „Razun ljubezni ni poznala, ,,Poznala druzega ni nič ...
XXVI. „A1 kmalu se je prenasitil „In dolgočasil Izmael; „Tajiti se ni znal in vedel. „Ko je ugasnil kratki ogenj, „Zapustil žertvo je varun „In vernil v daljni kraj se rojstni; „Da je na nebu maščevavec,
„Na zemlji pa še drug, zabivši! „A1 moja roka ga bo našla „Sred čete, v gozdih, v pusti stepi, „In kazni grozni meč zasvetil „Se bo nad neugnano glavo. „ Obleko lahko spremeni: „Obraza ne — duh ga poznal bo!...
XXVII.
„Čerkes! razumel si, ko vidim, „Da je pravično maščevanje. „Na ustih ziblje se ti kletev! „Ne enkrat samo si se stresel... „Ko ti ponavljati bi mogel, „Popisati pregrozno uro, „Ko lepo miljeno stvarjenje „Zagledal sem v ponižbi svoji, „Nepopisljivo nje terpljenje „V oččh zvenelih sem prebral!... „Zgubila pamet je in um: „Krasila se je, in si pela, „Molč6 je dolge dni pri oknu „Sedela, kot ne vedela bi, „Da jo izdal je, zdihovaje „Čakala je izdajavca. „Zgubljeno milo je življenje „Ostavilo se v pretečenem; „Nespamet njena je bila še „Do njega ljubav, misel na-nj ...
„In take duše ni cenil!.. In dolgo še je Rus govoril O maščevanji, sreči, izdaji — Poslušal ga je Izmael. Še sam ne, ve le Bog edini Kar ie takrat pod mirno šemo Godilo v sercu se njegovem. Tesnil je dihe, kvišku z licem (Da-si serce in gledi niso Od neba čakali hladila), Je ležal na široki zemlji, Tud nem in mračen, ko ti zemlja.
XXVIII.
Ste vidili, kak roparsko - hudobno Na zapuščeno truplo, v tihi dol, Nasledniki so prileteli zemski, Mertvaški krokar, kanja ino orel? Tako trenutki so, trenutki kratki, Kedar na enkrat vse peklenske muke Zletijo v serce in ga grizejo! Življenje vse zgrenijo ti trenutki... Vihar naj pihne — zl6mljena je lilja; Tako kdor z dušo rojen je slabostno: Trenutkov tem podobnih ne prenese; Al terden um, krepak in kamenit Vse spremeni jih v tezo Prometeja! Tud čas ne zgladi njih globoki sled; Vsega na svetu je, le nič pozabe!...
XXIX.
Svetli se. Gore s snegom krite Na plavem nebesa oboku
V	neb6 molijo zlate zobce;
In zlili z jutra mladim žarkom Okraj ci so se bele megle. Šajtanu gori na verhuncu Sramljivo ogenj je pred zarjo Obledel. Tiho se je dvignil, Ko bi pred smertjo vstal bolnik, Ves čmeren knez s široke zemlje. Rad bi se spomnil, ko se vidi, Povesti grozne, želel si je Preveriti se, da je spal; Obrisati je želel misli, Potegnil je rok6 po čelu: Al žalost, — silni poglavar! Ne zgladi s čela ti gerbancev.
XXX.
Vstal je, in hoče neprestano Vodnik ostati prišlecu; Ni vedel, kaj o njem naj misli, Dovolil plašno je mladeneč. Hodila sta po temni poti; Al vse vznemirja ju: tu tica Sferfra spod noge jima šumno, Tu lepo pisana lesica
V	cvetočem se zgubi germovji.
Le vedno niže, niže gresta, In rok ne zmakneta od sabelj. Hitita čez prehod nevaren Pripognjena, brez oziranja In spet na hrib prislk sta sterm In na okrog šotori ruski, Ko so žerjavi v prenočišču, Bel6 se žalostno že v dalji. Takrat se je Cerkes ustavil, Za roko Rusa poprijel, — In kdo bi, kdo se ne začudil? Jel ž njim je ruski govoriti.
XXXI.
„Odpusti! brez nevarnosti zdaj „V šotore svoje moreš iti. „A1, le verjemi mi, zastonj „Se trudiš v kervi potopiti „Si žalost! Boj se, morebiti „Kesanje še prideneš k nji. „Bolezni taki ne pomaga „Kri vraga, ne beseda ljubih. „Zastonj je zdaj, tu v daljnem „Gubiš prelepe mlade dni. „Sovraštvo tvoje ne doseže „Grlav6, ki tepe jo osoda! „In ona rabeljnom posvetnim „Nikdar ne pušča žertev svojih! „In tvoja roka ne ustraši
„Tega, ki se bori z osodo: „Ti slabo poznaš Izmaela; ,,Pogledi ga: stoji pred teboj!" Ozre s ponosom zaničljivim, Odgovora ne čaka knez; In skrije se v kermule skalne. — In dolgo Rus je brez življenja Samoten stal, ko bi vkopan bil.
XXXII.
Al v tem je pred goro Šajtanom Postavila vojaški stan Čerkesov hitrih četa derzna, Krog svetlega je sedla ognja. Ljubili ti so Izmaela: Ž njim ali slavo, al gomilo, Vse eno jim, da le so ž njim! Osoda vseh ni mogla teh Strinjati s tistim nežnim čustvom, Ljudi tak prostega še uma, In tako nepokojne duše: Razžalil vse je Roslambek! (Tak je povsod in zmirom človek).
XXXIII. Plenivci brez skerbi sede, Pij6 tam turški svoj tobak, In kneza čakajo: „ Gotovo, „Ko zgine hladni nočni mrak,
„Prišel bo k nam, pogled orlovi „Premagal bo sovražne trume, „In stresnili pred njim se bodo „Ko silni Roslambek z glavarji!" Tak pesmi svobodne pevaje Septale so prederzne čete!
Tihotno, žalostno, na strani, Oči dvignivsi svoje k luni, Družici ljubeznjivih misli, Prekrasen je mladeneč stal, — Cvetlica res za smert prenežna! Tud on je Izmaela čakal, Al ne brezskerbno. Skriven trepet Viharje serčne je izdal, In težek zdihljej, ne naključen, Ni enkrat le iz pers izletel; Pokazal bi se Izmaelu,
t-»_ .i— I—..L-	• gCrailo ;
Razseka na kose kozaka? Al tak obraz, sramljiv in skromen Zre kdaj na svet, da vidi kri? Kaj dela tu, in v noči temni, Mamljiv v obrazu, ko ljubezen, Edini sred Cerkesov lenih, Nemarnih, divjih in hudobnih? Da si povedati je bal se,
XXXIV.
Težko ne bilo bi vganiti, Ko bi... Al serce, čim je mlajše, Tim bojazljivše, tim ostrejše Varuje vzroke pred ljudmi Vseh svojih upov, svojih strasti. Skrivnost pa mladega Selima Globoko skrila se je v persih, Obračal usta, lica, oči, Kakor od kače, je od zvedčnih.
t®
in
I.
Glej, kake stepe, gore ino morja Orožju so protivile Slavjanov? In kje poveljem carja ruskega Izdaja in zavist se je podvergla? Tolaži se, Čerkes! zapad in vzhod Morda imd osodo tvojo kmalu. Nastane čas, in rečeš sam ponosno: Naj suženj sem, gospod je car vesoljni' Nastane čas — in novi grozni Rim Krasil na severju Avgust bo drugi!
Gore auli: v njih ni več obrambe, Vrag sine očevine je potolkel. Ognjeni žar, ko večni meteor, Igral v oblacih je, strašil oko. Ko ropna zver, v pohlevno je družino Priderl zmagavec sili'
n.
Mori nemilo starčke
Nedolžne deve, mlade matere Z roko kervavo boža po obrazu, — Al žene gorske niso ženske duše! Zarad poljuba bodež zasvetil...
m.
VJaulu daljnem Roslambek je črnerni Iz nova skril se, ne strahu prignan, Al v njem roje kovarne slabe misli, —• Sedaj jih zmešati ni mogel brat. Kje nek je Izmael? Po gorah daljnih, Neznanih blodi, bije se s kozaki, Zvabivši za seboj njihove čete,
V	puščavi zasipljujejo s kostmi jih, In novih vabijo po grozni poti.
Za njimi strudeni so derli Rusi, S krepostjo so naravno bojevali, Pa ne dade Cerkesi oddahniti, Zdaj skrijejo se, zdaj spet planejo; Ko senca so, ko dimova prikazen,
V	trenutkih tisti daleč so in blizo.
IV.
V	viharnih bojih Izmael ni mislil Iskati si pozabe in pokoja.
Za dom, prijatle ni se maščeval, Ime junaka čaralo ga ni; Poznal časti je ceno ino vrednost, Iznajdene samo le za bedake!
Ugasnil ogenj je; na duši truden Ne želel več bi njega oživiti: Se rojstni bi aul, — detinske skale Ne sklenil varovati ruskih mečev.
V.
Z meglo odet je dan se nagnil, Ko za prezračne pelenice ; Na zemlji vetra in megM ni Na bledem nebu. Dobro sliši Se orel na brezbarvni viši; Bledeča med skalami luč Je vkradla se v votlino divjo, Cepino gladko osvetila, In še mogil je prebivavcem Pred koncem divje se nasmejal, In po raztresenih kosteh, Zarasenih na mestih s travo, Polzil z ognjeno tresko je, Pokoju večnemu se čudil. Al pred je srečal še ta dva Nepremakljiva — ali živa!... In kakor neme groba žertve, Oba sta bila tak brezskerbna.
VI.
Sam ... tak na tanko — Izmael. Neznana misel njega tlači, Za solncem je meglenim gledal
Ko mi neredko spremljamo Nadležne goste; sveti se mu Oklep čerkeški in čelada, Kervave lise so temnile Na mestih blesk vojaški jekla. Selim je mlado svojo glavo Vojvodu sklonil na kolena; Povsod sledi za njim mladeneč, Očetovski podoben senci: Nikoli ni mermranja slišal Dozdaj še na njegovih ustih ... Naj straši se, al naj se strudi, Na Izmaela le pogleda •— Vesel prenaša trud in strah!
VIL
Zdaj spava, in osemci dolge Prikrile so oči pod seboj In v licih kri, ko pri dekletu Igra v prekrasnih mladih rožah, Oklep vojaški iz železa Mu ni težak. Pomilovaje Ozira na te nežne čerte Se knez, in živa domišljija Napolnjena mu je terpljenja. Tako tud svitla rosna kaplja, Ko zapusti svoj kraj, nebesa, Na oveneli pade list; Vsa v rajskih biserih bliščeča
Na njem počiva v mirnem spanji, In tak brezskerbna se ne ve, Da kmalu oveneli list Požanje kosa, konj odgrizne.
VIII.
Z na pol odpertimi pa usti, Dihaje v se večerni hlad, Naslonjen spi; al mirna duša Razvneta je; na pol besede SepU on v sanjah s tem al unim. Te slišal knez je in se čudil; Selimu k ustom, v tihi noči, Nagne uh6, da laže sluša. Morda pomorejo te sanje, Njegovo da izve osodo. „Si mogel zabiti? — ljubezni
„Ni treba nežnosti zunanje___
„Odpusti!" je sanjač govoril.
—	Kaj odpusti naj? — knez se praša. Selim umolkne, čez trenutek
Pa pravi spet: „Cemu so dvombe ? „Na vsem teži nj ega prezrenje ... „Joj meni! Kaj velja pred njim „Dekle priprosto, al Selim? „Tako med nama bode večno ... „Zakaj z neprecenljivimi „Je usti to ime posvetil?"
—	Al jaz? si misli Izmael:
Čez nekaj pa iz nova sliši: »Strašno, moj Bog! je za otroke „Prekletje rojstnega očeta, _ „Kedar na koncu starih dni „Ga zapuste ... ali strašneja ,, Njegova solza..Nekaj pravil Selim je še, in persi dvignil Globok je zdih, ko zdih slovesa Izletel bi. — Iz smiljenja Pretergal knez je težke sanje.
IX.
Zbudi mladeneč se in strese, Pogleda krog, in se nasmeje, Ko tako jasno koj zapazi, Da spal je na kolenih drugu. Zavrela mu je kri, in sanj Povedati je sramoval se Ko da lokave sanje imele Z osodo njega bi zavezo. Ni odgovoril na prašanje (Očitno žalosti je zamnje), Peresa divjih rož je tergal. Na zadnje pa dve solzni kaplji V očeh ste milo zableščeli; In hitro proč se obernivši Solzč posušil je z roko ... Zapazil, vidil vse je knez; Zato se v duši ni vznemiril,
Pripisoval je to prostosti, Zvijačam te solze otročjim. In končno, sam že davno znal ni Ljubezni sladostnih skerbi, In sam že davno več zaupal Ni svojega terpljenja solzam.
X.
Ne vem... Odvadil se je druzih Čutila soditi po svojih. Ne enkrat, s šemo umetnije, S solzo in pa z ledenim sercem Da je prevari čudil sam se, Prevarjen bil je — in je bal se Verjeti, in sicer zato, Ker nekdaj je vsemu verjel! Zaničeval je on ta svet minljivi, Kjer je življenje — večna versta izdaj, Kjer žalost in veselje — vidna laž je; Kjer je spomin na zlo in dobro — strup: Kjer zlo se nam sladki, pa bolj hrumi le, Kjer serca dobro nam ne potolaži, In kjer oni, ki so strastem pokorni, Samo kesanje nam prinašajo ...
XI.
Selim pa vstane, gre na goro ... Sprostira se sreberna megla Okrog votline: mrak se goni Izmael-bej.	5
V daljavi... Cuj , topot! Glej, dim Ilumen dviguje se v preduliu, Čerkesov krik o zgodnji zarji Doni, in zgublja se v puščavi... Selim vse slišal je na gori; Kar more prihiti v votlino: „Oni so tu!" zakliče glasno, In kneza z nežno svojo roko Potegne naglo za seboj. Pokazal se je pervi jezdec, Ko bi iz zemlje se rodil, Ko je prišel na stermi holm; Za njim pa drugi in še drugi, —■ In v dolgi versti prihajali Pevaje so po ozkem potu: Tam, če dva srečata se konja, Nazaj bi oba se ne vernila, In iti bi naprej ne mogla.
XII.
Prederznih je plenivcev truma Ustavila se pred goro, In s konj utrudenih stopila. Ko k njim hrumečim knez pristopi — Utihnilo je vse; spoštljivost Je brala se v obrazih živih; Al spoštovanje — ne pa strah, Oblast ni vzrok, temu je mnenje; „Kakove vesti!" — Ruski stan
Je zdaj na Osajevskem polji, Tud revnost naših gor jih mika! „Kdo izmed vas prostost ne ljubi?" Molče. „Tedaj oddahnejo se „Naj vaši konji. Pot bo rana. „Mi vležemo se radi v boji, „Kaj boljšega dočakamo? — „Umreti pa v življenja cvetu ... Selim, veš, ti ne pojdeš z nami!..."
XIII.
Mladeneč obledi, in brala
Se na obrazu mu je graja.
»Ne," pravi mu: „povsodi sem
„V pregnanstvu, v bitvi — tvoj sopotnik;
„Prisege nikdar ne pozabim —
„Ugasnem al živim s teboj!
„Ne plaši me žvižganje krogel —
„Saj to si vedel, Izmael;
„Ustrašili me niso vragi,
„Kedar si, knez, ti z menoj bil!
„In s čela tvojega mar nisem
„Tak često zmival prah in kerv?
„Kedar prijatli so bežali,
„Cegavo ljubkanje pregnalo
„Je žalosti otožne mrak ?
„Beseda moja! moja ljubav!
„Oj vzemi, vzemi me s seboj!
„Saj veš, se strelami ravnati
,Znam... Kaj pa mi je smert? — O, ne!
,Lepote, sreče mladih dni
,Cenila ni še duša moja,
,Vse, vse pustim, življenje, svet, —
,Ne zapustim pa Izmaela!"
Molče je knez pogledal k nebu, Na zadnje, obernivši se, Podal Selimu je roko ; T 1 1 >, terdno jo je stisnil
Ta znam otožni je obljubil! In dolgo vitez stal je tako; Izpod pobešenih obervi Bliščalo nekaj je, in solze Nazvati mogel bi ta blesk, Ko bi tak hitro se ne skril.
XV.
Po bregu pasejo se konji; Orožja, tule, sedla, oklepe Znosili v špiljo so čez noč; Pri vhodu ognji so zažgani. Na knezu svetli je oklep Bleščal rudeče se; pogreznjen Ves v žalostne je domišljije: Od strasti ino od bolezni Bežita spanje in pokoj.
XIV.
smert, pa ne ločitev
In reče mu Selim: »Gotovo »Te muči špilje temni duh! »Daj da zapojem tebi pesem; »Pogostoma deklica mlada „Jo poje v mojem rojstnem kraji, „Na boj vsa žalostna spuščaje »Predrazegana drugi strani „Je nisem slišal domovine. „Tud pevala je rojstna mati „To pesmico nad mojo zibko. „Slušaje jo, pozabiš muke, »Glasovi sklenejo oči, »Vse sanjarije let otroških!" Selim zapel je; noč ga krog posluša In pesem mu puščava vsa ponavlja:
Pesem Selima.
Glej mesec plava, Povsod je tih pokoj; Mladenča slava V kervavi žene boj. Nabija puško, da doni", In deva njemu govori:
„Premili! derzneji »Zaupaj se roku, „In moli k Iztoku, »Zvest bodi preroku, „Ljubezni zvesteji!
„In nič ga ne straši, „Kdor ljubi do groba; „Zavid ne, ne zloba „Njega ne uplaši; „Naj njemu smert preti v pogubi: „Samo on ne umre, kdor ljubi!
,,Ljubezen prevare — „Maščuje kervavo, „Kdor vraga ne stare — „Ne pade za slavo; „In dež njegovih ran ne zmije „In zver kosti mu ne zarije!"
In mesec plava, Povsod je tih pokoj; Mladenča slava V kervavi žene boj!...
„Proč s pesmijo! proč!" ko brezumen „Zavpije knez: „čemu ta graja?... „Mar tebe bo poslušal prerok ? ■ • • „S kervjo oblit, tam v šumni bitvi „Besede tvoje bom zaglušil, „Raztergal bodem njih okove, „Spomin udušil bodem v sercu ... „Vstanite! kaj? še ne gotovi?... „Proč pesmi! kervi meni! čas je!... „Prijatli, konje!... Niste culi!
»Žvižganje krogel, konjski topo t, „Upitje, tresk, razbito jeklo. „Vse čul sem... O, ne poj, ne poj! „Potiplji serce, kak se trese! „Oj ti si žalostna? Moj Bog!... „Zakaj kaznuje tvoja roka ? .. Odtergala se je beseda Od bledih ust, in pa donela Mogočno, kakor daljni grom. S tresočim plamenečim ognjem Do polovice osvetljen, In strašen, v roci šaško golo, Stal Izmael je nepremičen, Ko grozen duh iz spanja groba S čarovno prebujen besedo. Z vso silo je pogled obračal V puščavo step, grozil z roko, Grozil je nekomu strašno: • Drugače kak bi Izmael se Motiti mogel v terdi duši? — Spoznal na zadnje je Selim, Da vitez ž njim govoril ni... Oj, neprevidnež! dotaknil si Se dušnih strun — in glas si zbudil In vso raztergal hladno dušo ... In sam umetnosti je svoje Selim nevoljno se ustrašil...
XVI.
Vsa četa zdaj zasede konje. Pri svitu že gasečih ognjev Bežale so osebe mračne. Tako tud zapoznila tropa Pustinskih se žerjavov belih Na enkrat dvigne naglo s polja.. . Smeh, vriski, hrup, ropot, herzanje — Vse diha vojske in življenja! Ne vedo, kaj spodobnost hoče, Prederznost slepa tu le vlada.
XVII.
Nebo svetli se v dolzih tracih; In sredi sinjih megel zarja Pečala se je za oblake. V soteski jloli stopa knez, Za njim Cerkesi v dolgi versti. Po jezdecu se konj spozna: Beži ko veter po pustinji, In če spolzi hrumeč po pesku, Oberne, vije se na skale; Ko sneg je bel: v temoti nočni Oko zapaziti ga more. Na herbtu se zvenečim tulom, Napravljen s krasnim lepotičjem Selim berhko jezdari v versti, Na vrancu, na kobilici. Tako oblak v poldnevu vročem,
Prederzno plava in pokojno, — Na enkrat na terdini modri Odterga kos megle se gromne, Pregnal ga je viharja piš; Hiti ko černa cunja mimo; Al vedi, da v višini plavi On s to v naravni zvezi ni.
XVIII. Polje že blizo je osodno;
O j kdo osodi v žrelo pade? ... Na enkrat se zasliši strelba Trenutek vsak čedalje bolj, — In pušek gromoviti glas se Razlega hitro izza gore. In plane knez, in mahne z roko: „Naprej!" zavpije: „za menoj!" To reče — in spusti povodce. Tako prekrasen še nikoli Se ni pokazal! Sam poveljnik, Junak v pogledu in besedi, K sovražnikom je divjim letel, Je letel ko morivec angel: Trenutek ta, povej Selim, Kdo ne sledil bi mu zvesto?
XIX.
V tem pa s prederznostjo brezskerbno Kozakov krepkih hitra četa
Je gnala se za malim tropom
Prederznikov neustrašljivin.
To celo noč so ti rojili
Krog neprijatelskih šatorov,
Zagledale pa so jih straže, —
In počila po njih je puška.
In vitezi so boj sprejeli.
In komaj v nemem so obupu
Od sebe uderžali klanje,
Kazati niso hteli v begu,
Da smert ustrašiti jih more.
Njih krog se je precej že stisnil:
Pod sabljo zvalil se je eden,
Zadet je drugi v persi s svincem,
Na polje ga je konj unesel,
In mertvec le je bil na sedlu...
Z orožjem strani, upa ni.
Cerkes, molitve svoje moli!
Ves v kervi je tvoj svilni bešmet,
Ne vidi v drugič tebe bitva...
Kar prah in krik! — o j drago znamnje
Je rojstni krik, in ne brez prida!
Pogledajo in — tam nad holmom
Stoji v železnem knez oklepu.
XX.
Ni dolgo Izmael tam stal: Le konju dal je oddahniti, Pogledal, planil je med vrage
Derzno in pot za njim kervava
V	njih verstah vidna je bila, Povsod na levo in na pravo Po zraku krožijo se risi,
In padajo udarci s saške; Ne vidijo nje bleska vragi, In brez obrambe umirajo! Ko mladi lev, ko se ogreje,
V	njih sredo vsekal se je knez: Krog žvižgajo, grozijo krogle; Kaj morejo? saj brani prerok! Čelade ni mu skrivil vdar,
In slabo strelec meril je. Za njim pogubo razsipaje Vlomila je prederzna četa, In čez trenutek glasna bitva Sprosterla se je v tej dolini...
XXI.
Od bitve grozne daleč med germovjcm, Zrejenec serčni tramskih divjih čed Že razsedlan, počasi se liladivši Je ležal mertev konj, ino pred njim Je stal napolnjen živega sočutja Cerkes. Odvzet je njemu bil sobojnik, Roke je križem del in zavidljivo Tje doli gledal, tje na bojno polje, Preklinjal bi osodo svojo rad. Njegova žalost — bila je junaška!
In ves potan, ves spehan in utrujen Pribežal v strahu k njemu je Selim; (Nategnil loka ni še zdaj, in strele Do ene vse bilč so cele v tulu).
XXII.
— Oj žalost! pravi: kneza ni nikjer! Kam se je skril? — »Glej, ako hočeš znati, »Pogledi tje, kjer bolj rudeč je dim, „Kjer prah gosteji, smerti vrisk močneji, „Kjcr okropljen s kervj6, je mertvi, živi, „Kjer v begu skrivnem ni nobene nade. »Tam je... Poglej: leti ko z neba ogenj. »Čelado, konja — glej zastavo našo! „Tam je: ko duh se bije še neranjen »In vse beži, al pada pa pred njim!" Selimu tak odverne sin prirode, Prilizovanje je svobodi tuje!
XXIII.
Kdo je ta Rus, s kervavo sabljo v roci, In v beli čapki? Straha ne poznd on! Med vsemi je posebno se izkazal, Z izgledom svojim bojnike spodbujal: Iskal je Izmaela in ga našel, In samokres potegnil svoj, pomeril In vstrelil... al zastonj; prevaril ga Je svinec! — bližnji strel osodepolni Je slišal knez; na enkrat se oberne
In strepeta: „Ti zopet si pred menoj!..." „Bog mi je priča: temu nisem vzrok!..." Uzkliknil je, in saška zazvenela, In padša od trepečega telesa, Ko zreli sad od mlade vejice, Zvalila se je glava, konj razkačen Je spel se, zaherzal, in stresel grivo; In kmalo jezdec je obglavljeni Se zvernil tje na razteptani pesek. Ni dolgo mlado serce to venilo, Zdaj mir ima! trenutek tisti kratki Ljubezen in sovraštvo sta nehala: Ni vsem prisojena takova sreča!
XXIV.
Vse hujši boj, glave vale se Pod mahi knezove roke: Da rešijo življenje svoje, V neredu vsi beže kozaki; Ko duhi zli, ženo se hribci Z zmagavnim vojvodom za njimi In nikomur ne zaneso! Al kaj je? zmaga je izdana! Na hip nenadni poči grom, Vse v dimu se je skrilo gostem; — In Izmaelu pred očmi, Na zemljo z razdivjanih konj -S kervavimi se je kostmi •s?1 ZVernila versta mu prijatlov...
Ko toča vsala je karteča. In zaslišavši strel od daleč, Koj s svitlim bajonetom v roci Hiteli so širvanski polki... Da sprejme pogubljivo čelo, Edin z brezupno hotel dušo Spustiti se je Izmael; Al konja zgrabil je za uzdo Cerkes, in v goro za seboj — Čeravno je protivil jezdec — Mu vlekel močnega je konja. In ne najmanjšega nemira Tu sredi občnega gibanja Pripustil mladi ni Selim! Bezanje knezovo je vidil, Udar osode blagoslovljal In hitro, hitro šel za njim. Ne sram, temuč nevolja grenka Junaka zdaj počasi grize. Življenje zmaganim ni plača! Pogleda ni imel za prijatle In zdi se, da jih ne pozna.
XXV.
čim bolj norčuje z nami sreča, Tim slajše, milše se udarno Dozdevanjem in domišljijam. Rodi se skrivna preljubezen Za drugi svet, da si tud tam se
Pozna osode samovlastje, Darujemo mi vendar njemu Vse upe naše in želje; In ukrasimo prav po volji Lepo stvaritve svoje zračne. Kedar skerbi in druge tuge Skalijo jasni dušni pokoj, Pozabimo ta svet, in daleč Se duša z mislimi poda, Dopada v sanjah si, v kih ne Sledu ne sence let ni prejšnjih. Al um, z dvomnjenjem ohlajen, In krega naučen z osodo Ne veseli se, ne pozabi Želja in svojega terpljenja; In če si časih domišljuje, Si domišljuje le — premage! In, lastno silno moč spoznavši, Dokler ne pade prah v gomilo, Ne zapusti ponosnih misli... Tak krepek, nezmagaven um je Priroda dala Izmaelu!
XXVI.
Močno je ranjen! kri mu teče, A on ne čuti, on ne sliši; Po poti ga nevarnem nosi Iskreni konj, se spenja divje, Edin Selim ne obotavlja;
Z rokami je prijel za grivo, Na sedlu komaj sam sedi: Na čelu bledi strah se ziblje; Oči, ki polne vse so solz, Obrača časih na tega, Ki vse na svetu je za njega, Ki upu milega življenja Pripravljen žertvo je prinesti, In tudi, če njegov „odpusti" Ločitvo večno bi naznanil! Pred svetom bode naj zločinec — Kaj za ljudi ljubezen mara? Kaj mara za nebes odločbo? O nič, ljubezni ohladiti Se enkrat stiska ni premogla; Saj sama si je zlo in dobro!
XXVII. Umeri je silni krik potire; Peneči konji se kade; Med bistro vodo in goro Kremenasto, po tesni stezi Oni sami poznajo pot, In jezdece prezirajo, In roka prej tako skerbna Več vajetov deržati noče. Na desni pa germovje temno Visi, in v puške se zadeva; In z nepristopne visočine
Na nove potnike gledaje Je stala eerna mlada serna... Na levo — brezdna; na krajeh je Eudeče kamnje, tu in tam je Odrušiti se zmir gotovo. Nikjer nevidni hitri potok
V	dolino divji in samoten, Ko grozni ris amerikanski, Beži germeče glasnih valov; Zdaj v biserni blešči se rosi; Zdaj v robu ko smaragd zelenem; Ko dve družini — duh sovražni Dveh gor ver ho ve je razdelil.
V	daljavi pa na sinji nebes Steze neplodnih golih gor Peljajo želje in poglede,
Tje skoz oblake, kterih sence
Po njih hite in švigajo:
Drug zmenja druzega v zavisti,
Beže naprej, beže nazaj,
Češ, da pod vročim solncem južnim
Tud v njih kipijo južne strasti!
XXVIII.
Poldan je. Izmael slabi... Visoko solnce plameni, Pa. še je upa: dim se vije, Aul ni daleč rojstni več. .. Tam, kjer z germovjem tiho skriti Izmael-bej.	*>
Graniti dvigajo se krasni Z vsakoršno venčani temoto, Razpotje je in pot; skopali Vozovi so koles škripljočih. Od tu divjajo se peneče Argune modre bistre vode, Oko jih gleda pod nogami.. • Do željnega so prišli pota; Glej, tu je verh gore meglene; In sliši se rjovenje reke; Hitreje iskri konj zdaj stopa ... Na enkrat s sprednjo nogo se Prestopi, in se spodtakne Na terdo skalo, sredi kamnja, In z vso veliko pade težo.
XXIX.
In jezdec, gorko kri zgubljaj e, Brez čustva ležal je na zemlji; Na ustih nepremičnost grobna, Na čelu pa je muka stala; Res kaže se, da zadnja ura Je čakala iz neba znamnja, Da odhiti, in ta trenutek Ustvari iz človeka — prah. Al bode mar gomila v stepi Kazala svetu sled minljivi Tega, kogar je tol'ko let Minljivosti plašila misel? —
Ne! Ne ! še tukaj je Selim ...
V	obupu sklonil seje nad-nj, Kakor v viharji verba mlada Nad padlim stiska se altarjem — Čelado in oklep je vzel mu:
In serce na sercž stiskaj e,
V	nobenem ni življenja čul!...
XXX.
Selim zdaj vstane, krog pogleda: Nepremakljivo vse pred njim je! In kliče — in deževna megla Leti na klic njegov semkaj, Po vetru krila sprostiraje, Ko smert temotna ino hladna. S širokim naposled zavojem Odela potnike je ona, — In v novem strahu je mladeneč! Pritisniv naglo druga k sebi: „Oj prizanesi mu ... postoj „Uzkliknil je: „jaz vidim jasno, „Da si prišla odvzeti meni „Tega, kega tak strastno ljubim, „Ki ga ljubiti manj ne morem! „Od tod! po svetu druzih išči! „Vse žertve tvojega boga!... „A1 ni nesrečnejše od mene, „A1 ni bolj krivega od njega?"
V tem pa podobno dimni senci „ Da-si razumel ni molitve, Teman oblak jer mimo letel, f '	•	rise —
Hladu tega trenutka se je Zavedel bledi Izmael, Pogledal in oči odperl. Slab je: prijatla išče roko Njegova vsa tresoča roka; Na tanko vsak posluša glas In pije vetriča pihljanje, In vse, kar blizo, mu je dalečT Pred njim jasni se le počasi... Kje je prijatel? kje Selim? Pogleda ... kaj pa je pred njim ? Se gleda... usta zledene mu, Podvergle misli so se vidu — Ne more opisati tega trenutka Ne angelski, in ne demonski jezik T
Selim... in kdo sedaj ne bo uganil ? — Na njem kosmate čapke nič več ni: Razkrila persi je, na svilni bešmet So svitli černi kodri se valili. Bolj se krasijo ženske v žalosti — Molitev je na ustih ... in obraz .. .
XXXII.
Nebo! so take mar v šatorih rajskih Oči, kjer solze, žalosti in strah Pustiti — je strašno končati — škoda! Povej mi: ali mar je mlada Zara Med tvojimi dekleti? in mar plaka, In ljubi mar? Razumel sem molčanje! Ne sreča več podobno me stvarjenje: Na nebu ni posnemanje spodobno, In Zara bila je na zemlji ena.
Spoznal, spoznal pozabljeni obraz Sred dušnih je neviht in vojsk viharjev; Poljubil je preserčno nežna lica — Življenja barva se je povernila. Na persi njemu čelo je nagnila, — la moti Zaro.
In kak ljubezni srama ne premaga? Besede — plamen so; puščava večna Veselja ino blaženstva je polna. Ljubezen nebu sveta je in zemlji In samo za ljudi pregrešek je! Priroda vsa v ljubezni sladki diše, In le ljudje kupujejo to srečo!
XXXIII.
sercem ne pohujša?
Dve leti ste prešle, buči še vojska;
Brezplodnega Kavkaza se rodovi
Ziv£ s prevarami ino razbojstvi;
Čez dan soparni in pod nočno meglo
Prederznost njih za Ruse je prestrašna.
Spoznali so, da bratov dveh sovraštvo
Je vtihnilo, da v rodu je ljubezen.
Povsod, kjer vrag beži in kri se lije,
Spozna se' moč in puška Izmaela.
Zakaj ne Zara, ne Selim iskreni
Sedaj nikoli ne sledijo njemu?
Kam je Lezginka nežna zdaj se skrila?
Al kakšen vdar te persi je zledenil,
Kjer je ljubezni tako serce bilo,
Nad kterim vladati ni vreden bil?
Je mar izdajstvo vzrok ločitve njih?
Al živa je al spi v poslednjem spanji?
Al lastne so roke jej grob postlale?
Al mar poslednji „z Bogom" s solznim okom
Povedali so jej v jeziku rojstnem?
In če dozdaj jej smert je prizanesla —
Med kakimi ljudmi je, v kaki pušči:
Kdo Izmaela vprašati bi smel?
Nekdaj o času, ko zapada žarki Metali so po oblacih zlate iskre, Zamišljen na gomili Izmael Sedel je. Deček mlad še, že je ljubil Prirode divjo-puste krasno sliko,
Mladostno zarjo in ledene verhe, Ki so blisčali se na plavom nebu; In spremenilo se še to ni v njem. Bliz njega štirje hribei stali so, Spoznati misli so želeli v licu; Al kdo predere globočino morja In serce, kjer nemir je, pa ni strasti? O čem bi on ne mislil, — daljni zapad M vabil žalostne mu domišljije; Spomini vse drugačni ino drug je, Drug predmet gospodaril v njega duši... Al kaj ta strel... Bel dim je dvignil se, Vrag ima terdno roko, oster vid! Se svincem v persih je prostert na zemlji, S pečatom smerti na ponosnem čelu, Obdan s prijatli je ljubimec vojske Tu ležal, večno nem za njih klicanje. Poslednji žarek zarje še igral Na temnih čertah je, in mu pritisnil Na lice rudečico, in bilo je, Ko bi življenja v njem še kaj ostalo; Ko misel, ki ga je tako stiskala, Poslednja vseh njegovih težkih misli, Ko duša je zbežala od telesa, Njegovih lic ni mogla zapustiti! Nebeška sodba naj bo nad teboj, Ti grozni brat, zavistnik verolomni! Ti sam pomeril si osodni strel: Najemne roke v gorah nisi našel!...
Ne daleč je bobnel gerineč studenec, K valovom tem Čerkesi so prinesli Kervavo truplo. Hitro mu odpno Čekmen, ki je prebit z osodno kroglo, In že hoteli so omiti persi... Al kaj je njih pogled tako otemnil? In česa so ustrašili se tako? Zakaj tak hladno so odstopili? Zakaj? oj kaj pomeni zlati koder, (Gotovo talisman dežele tuje), Pod terdo grobo razmečkan obleko, In križec bel na traku pisanem, Bliščala sta na persih mertvecu!.. .