Ze dvlgrafo grlarveT Napoved občinskih, samoupravnih in parlamentarnih volitev, ki se bodo najbrž v tem redu vršile v bližnji bodočnosti, je vplivala oživljajoče na nekatere politične elemente. Zopet so začeli dvigati svoje glave, ki jih je pri zadnjih volitvah naše Ijudstvo z močno roko potisnilo k tlom. Nekateri to delajo s plašljivo neodločnostjo, kakor da bi se hoteli nekoliko bolj razgledati v okolici. Drugi so že začeli preiskovati teren. Tretji iščejo sodelavcev in zaveznikov. Začele so se plesti niti od oseb do oseb, da bi se ostvarila nekaka ljudska fronta, segajoča od buržujev (meščanskih liberalcev) do komunistov. Ta tabor — ali se bo imenoval 3. tabor ali z drugim imenom, ni bistveno — bi naj bil zatočišče za ljudi najrazličnejših nazorov in.stremljenj. V ta tabor bi se zatekli svobodomiselni inteligenti, ki niso zadovoljni s politiko JNSarskega vodstva; bolj liberalno navdahnjene podeželske osebe, ki odklanjajo Pucelj-Mravljetovo »kmetijsko« politiko; ljudje, ki se odevajo s slovenskim kmetskim plaščem in so se pri parlamen- tamsh volitvah v decembru 1938 naselili na dr. Mačkovi kandidatni listi, ki je več ne bo; socialistični voditelji, ki so jim delavci obrnili hrbet; salonski komunisti, ki poslušajo povelja kominterne (komunistične internacionale v Moskvi) ter bi radi v kalnem ribarili. To je prav pisana družba, ki se je začela zbirati. Ne druži jih skupen program, niso povezani med seboj z istimi življenjskonazornimi in setovno-nazornimi ideali. Kar jih druži v protivnost zoper stranko slovenskega Ijudstva, ki ji je na čelu narodni voditelj dr. Korošec, je zasebno-sebični in strankafsko-sebični pohlep. Zgodovinsko dejstvo pa je: vse, kar je slovensko ljudstvo doseglo na socialnem, gospodarskem in političnem polju, vse to je uresničenje programa naše stranke, sad našega dela, uspeh naše borbe. Vsega tega se naj naše Ijudstvo zaveda ob tako važni časovni prelomnici, kakor je prehod v samolastno in samoupravno banovino Slovenijo. In naše ljudstvo se tega v polni meri zaveda.