Za poduk in kratek čas. Iz Slovenije do Adrije. (Potopisna črtica.) (Konec.) Predragi čitatelj, poprej, ko se posloviva od sv. Siineona, podajva se še enkrat tje v duhu in sicer dne 8. vinotoka. Ta dan se obbaja namreč najslavnejši praznik našega svetnika. Že dva dni poprej prihajajo ljudje od vseh vetrov sveta iz cele Dalmacije in bližnjih otokov. Tu vidiš hrvaški narod v njegovih mnogovrstnih nošah. Tu ti stopa mož v svojih opankah, tam drugi naju zanima zopet s svojim nadramnikom, na kojem ima cele vrste ,,tolarjev" našitih, tam oni pa cela prsa v srebro okovana, namreč s ,,tolarji" in poleg njega stopa krasna visoko vzraščena deklica s svojo ,,kapico", ki je vsa z zlati pokrita, tam ona pa ima Bpečo" na glavi, ki jej prav dobro pristaja; okolo vratu pa ji visi verižica iz samih ,,napolejondorov" sestavljena. In kako krasni ljudje so to, kake velike močne postave, saj ne vidiš skoro malega med njimi in kako dobro vsi izgledajo, da-si tudi znabiti jako slabo živijo, a oni še ne poznajo, kakor pri nas na Slovenskem, bodi Bogu potoženo, žganja, te morilke sedanjega roda, oni ne poznajo ,,ponočevanja", zatoraj tudi ne njegovih nasledkov — biranja na duši in telesu, oni so še, rekel bi, kakor jih je Bog vstvaril, med tem ko je na Slovenskem že vse od ,,mode" in »posvetnega duha" okuženo. — Osmi vinotok toraj je. Ako Zadrani tega ne vedo, povč jim to mnpžica Ijud8tva, ki dobaja sv. Simeona častit. Že rano v jutro se rakev otvori in sedaj se vrstž mašniki s sv. mašami dopoludne, cerkva pa je vedno natlačena pobožnega ljudstva, ki stopa v nepretrgani vrsti po stopnicah do nsvetca", da ga vidi in krsto poljubi. Dragi nai hrvatski narod, dal Vsegamogočni, da ostaneš dolgo, dolgo tak, kakor sem te jaz spoznal. Dal Bog, da živi v tebi na veke živa vera v vsegamogočnega Boga, da ga častiš v njegovih svetnikih, da ga Ijubiš in to svojo ljubezen do njega v ljubezni do svojega bližnjega in svoje ,,materištine" izkazuješ, potem bodo prišli tudi za tebe lepši in milejši časi — nastopili bodo dnevi, ko bodeš jarem svojih tlačilcev celo otresel in bodeš na svoji zemlji svoj gospodar! ,,Zorapuca, bitdedana!" Zagajski. Smešnica 46. Čevljar Kuček zasači svoja učenca, da sta na črešnji, ne pa, kakor bi se spodobilo, vsak na svojem trinogu, zato zgrabi prec za ,,kneftro" ter udriha krepko z njo po prvem, ki ga dobi pod roko. ,,Oče", pa.zavpije ta, ko že ima nekaj gorkih na brbtišči, noče, nehajte, še je drugi, naj še Tonek pride na vrsto!"