Za poduk in kratek čas. Kako so Pi-usaki rešili Joška. Napisal J. Sattler. II. Nekega dne nie obiščejo mati. Pri vratih so stali in me čakali. Vojak pride po nipnp. Silno tesno nii je bilo krog srca. Polotili ao se me čudni občutki: veselil aein ae in bal. Ko me uzrejo mati, zasvelijo se jim solze v očeh. Uboga mati, saj ao vedno mislili in upali, da poatanein dubovnik, da bom molil in maševal za njih. Ta miael jih je krepila pri trudapolnem delu; ta up jih je tolažil v britkostih in nadlogah. Ali sedaj? Vse aladke njih nade ao aplavale po vodi; izginila jp tolažba starih dnij. Stal sem v oguljenem plašču pred njinii kakor strašilo. Ni bilo več nobenp dvojbe; bil spm žalostna istinitoat vojaška. Nekaj liipov sva stala nema; potpm pa rečejo mati otirajou ai aolze iz očij: »Moj Bog, takošnega tc inoram videti! Oh, kaj sem doživela! Koliko skrbij in truda me je atalo, da ai ae šolal! Sedaj je pa vse brez uapeha!« Da-si me je aolz bilo srani v pričo tovarišev, vendar ae niseni mogel preniagati. Poroailo ae je tudi meni oko. Koniu bi pa materine solze ne segle v globino arca? Kdo bi mogel gledati plakajočo mater brez ganenja? Ihteč rečem: »Volja božja!« Potem hitim prosit vodjo, da bi smel apreniljati mater. Od kraja mi ni hotel tega dovoliti, češ, da aem novinec in ae toraj ne znam veati vojaški. Najbrž pa ini je branil izhod radi kraane moje obleke! Napoaled ga vpndar gane prošnja matere aame. Šla ava. Med potjo jainejo zopet tarnati: »Kaj bo iz tebe?« »Ne žalujte, mati. Bog še obrne vse prav, aaj se brez 8vete njegove volje nič ne zgodi.« S temi besedami sem jili pomiril nekoliko. Čudovito nioo ima vera v previdnosl božjo. lvo se sponinimo, da dpla neskončno modri Bog vse pcav, odvali se nam a potrtega srca obupnoati težki kamen. Vera nam pravi, da iina Oče nebeški z nami najboljše namere. On nam ne nareja boli, nego lioče le blaginjo našo. Spremljal aeni inater kraj deroue Drave proti Sv. Petru. Mnogo 8va si iinela povedati. Hitro so minilp ure. Prišel je ločitve čas. ()h kaka ločitev! Uboga niali se me oklenpjo glaano plakajoč. Toda nič ni poinagalo. Odtrgala«naju je usoda nepreprosna. .leden pogled še v najmilši obraz, in aročno blaga, zlata niali! Drava je zašumela. ko bi botela oglužili ibtenje materino in moje. III. Bilo je sredi meseca junija. Na vadišču za Mari- borakim pokopališčem amo stali novinci v dolgih vrstar Ma.jor C. jaše dva-, trikrat gor in dol med redmi, motreč nas mlade vojake; naposFed obatane in izpregovori ne-kako tako-le: »Naš polk je apdaj na Moravskpm; dopol-niti ai mora moštvo. Vojaka naša bode poteni tako silne da pobijemo vao Pruaake. V štirinajatih dneh aino vBeroliini, v stolnein meatu Pruakem; potlej je konecvojni.« Po teh ognjevitih besedah vpraša glasno, da sej je daleč razlpgalo: »Kdor hoee iti rade volje k polku, naj atopi na-| prej!« Nekoliko liipov je bilo vae mirno; potem pa sto-pijo nekateri iz redij; med njirai bil aem tudi jaz. Kako lo? bote morda vprašali. Si-li pozabil materinih aolz? Niaein jib in jili ne bom nikoli; toda življenje v vojašnici nii je bilo neznoano. Rajši trpim vse vojnp britkosti in nevarnosti, nego da bi samo nosil kruh, pometal vojašnico in krtačil slanmik. Biti sem hotel pravi vojak. Vrbu tega mi je pa rojila po glavi iniael, da bi bitrejp avanzoval v vojni. Zvečer seni piaal materi. Tolažil aem jih in se priporočal njihovi Ijubezni in molitvi. Drugi dan dobimo novo obleko in opravo ter splob vse, kar je potrebno za vojno. Popoldne odrinenio na kolodvor. Jaz sem bil zamišljen; drugi so ai delali na vao inoč »korajžo« s petjem in vriskanjem. Z Bogom domovina draga! Morda te ne vidim več. Peljali amo se na Dunaj, odtod v Olumuc in dalje do Moravake Tribave. DoSli smo k polku. Bilo nas je kakih triato; kajti naposled so pobrali vse, stare in mlade; major ni več vprašal, hoče-li kdo iti radovoljno ali ne. Smešnica. Postavili ao bili v neki vaai enkrat, ko 80 pri larni eerkvi obhajali cprkveno žpgnanje, fantje lep niaj. Ko pa je v tistej okolici kmalo potem toča pobila, brž ao nekateri ljudje znašli, da toue nihče drugi ni kriv, kakor maj. Kdo torej ve povedati, komu bi se bilo bolj čudili, ali modrosti in znajdljivoati ljudij, ali nioči, katero ima obeljena, po konci atoječa smreka?