Iveri junijskega Pacuga
V našem obmorskem letovišču smo srečali mlade Pograjce in učence s Šentjošta ter Črnega vrha. Z otroki iz WE Polhov Gra-dec so bili v šoli v naravi ter na letovanju.
Imeli so (skoraj) sedem vetrovnih in hla-dnih dni. Škoda!
To nas ni oviralo, da ne bi poiskali nekaj posebnosti njihovega bivanja.
»Prvič sem bila v Pacugu. Prav posebno mi je bilo všeč primorsko zelenje. Ker fante nismo upale prositi za ples, smo se zavrtele kar same. Ozvočenje je zelo dobro,« je od-prla prvi list pacuškega dnevnika Irena Jarc. Simona Kozjak pa je pridala: »V skopih urah, ki smo jih preživeli v morju, sem se še bolj naučila plavat »žabco«. Želela sem si več sonca, toplega zraka, tople vode in pla-vanja.« Roman Hriber je bil že v Umagu, Selcah in Pacugu. »V Pacugu,« je pritrdil, »je bilo najlepše«. Zaradi prijateljev. Star-šem je razodel, da je bilo v enkratni obmor-ski dolinici lepo in da se je naučil plavati. Matjaž Bogataj ni izbirčen. Rad je jedel prav vse, kar so pripravile kuharice. Pridal je še, da so bili pri mizah pridni in, da jih je le malo spoznalo, kako bolijo »ta sladki«. Toni Malovrh je bil že trikrat v Pacugu. Ni opazil sprememb in tudi plesal ni, ker ni bilo dovolj dobrih deklet.(!) Bil je na izletih v Fieso, Piran, Portorož. Opazoval je obalo, ki je žal polna odpadkov in je prisegel, da kot odrasel Tone ne bo odmetoval odpadkov v naravo.
Andrej Dolinar je imel rahlo prednost pred otroki iz Ljubljane. Ker so v domačem Šentjoštu zagradili potok in naredili bajer, v katerem se kljub hladni vodi kopajo, je zanj morje hitro dovolj toplo. Posebno všeč so mu bila primorska mesta.
Janezu Kožuhu je bilo tako ljubo, da bi bil v Pacugu rad vsaj 14 dni.
S. J.