Dopisi in novice. Y spomin umerlemu Fiju IX. i. Na sveti gori romar bil, Minulo je pol leta; Marijo serčno tam častil, In duša njega vneta Prosila je „0 ljubi Bog, Naj Piju konec bo nadlog!" 2. Ko z gore se domov poda, Veselo, čuj! zvonenje; Prizor zares prelep ima, Ouj, možnarjev gromenje! Preslavljal takrat celi svet Je papežtva naj lepši cvet. 3. Je romar spet na gori bil, Ki pravijo jej sveta, Solza obilo tam prelil Za svetega Očeta. Njegove prošnje ta je glas: Rešitve pridi Piju čas! 4. Ko z gore se domov ravna, Začuje spet zvonenje; Pa kaj je to, oh sam ne zna • Kdo končal je življenje? — Gotovo velik pač gospod, Zvonenje čuje se povsod. 5. V bližnjo cerkev stopi zdaj, Kjer milo je zvonilo; BBog Piju večni pokoj daj!" Zasliši pesem milo: Občutkov, ki jih tu im&, Izrazit' pesnica ne zna! 6. Kotiček miren poiskal, Z občutkom ondi svetim Ves solzen dolgo je ostal In molil s sercem vnetim: Bog večni pokoj Piju daj — Dodeli mu presveti raj! Z. — f Pij IX. Dne 7. m. m. ob 5% uri popoldne umerl je sv. oče papež, Pij IX. Ta velevažna vest vzbudila je po širnem svetu od enega konca do druzega, in zlasti med vsemi katoličani, najglobeje sočutje in to ne samo zarad tega, ker je bil Pij IX. glavar vesoljne katoliške cerkve, ampak ker je v resnici eden največjih zgodovinskih mož, v kojega življenje spadajo najvažnejši dogodki sedanjega veka in kateri je sam tudi dejansko prav globoko segal v novejšo zgodovino. Pij IX. je 256ti naslednik sv. Petra, ter je oskrboval najviše pastirstvo dalje od vsih svojili prednikov; preživel je cel<5 Petrova leta, to je 25, katera doba papeževanja je veljala do zdaj za najdaljšo. Eojen je bil 13. maja 1792 v Sinigalji, mesticu v takratni rimski papeževi državi; njegovo pravo ime je grof Ivau-Marija, Ivan-Krstnik, Peter, Pelegrin, Izidor Mastai-Ferretti; starši, jako imenitni in bogati plemenitaši, so bili odmenili Ivano-Marijo za vojaško službo in v resnici je imel vstopiti 1. 1815 v Eim v plemenito papeževo stražo, a zadrževala ga je bolezen. Pripovedujo se namreč, da se ga je uže v 17. letu lotila božjast, a da ga je pozneje nek jako pobožen dubovnik, z imenom Strambi Loretto, s polaganjem rok ozdravel. Izključen od vojaškega, posvetil se je duhovskemu stanu. V Eimu je študiral bogoslovje in je bil, ko je svoje bolezni okreval, v mašnika posvečen. Kot kanonik Sv. Marije Inviolate spremljal je v letih 1823—25 nadškofa Muzi-ja v Kile v južni Ameriki na precej nevarni in težavni misiji, ker je šlo za to, da bi se branile in zavarovale pravice katoliške cerkve, katere je državna oblast kratila. Vrnivši se prevzel je vodstvo Mihaelovega hospitala, velike obrtnijske šole v Eimu, katero je v dubu časa preustrojil. Maja meseca 1827 ga je imenoval papež Leo XII. za nadškofa v Spoletu; decembra 1832 pa je bil premeščen v nadškofijo Imolsko, kder je duhovenstvo in tamošnje cerkvene in humanitarne zavode z vso odločnostjo reformiral. V tedanji dobi je po vsej Italiji vel nekakov svobodnjašk, narodnosten duli in tudi Imolskega nadškofa je bil močno navdal. Pri vsem tem pa ga je povzdignil Gregor XVI. decembra 1839 za kardinala; kot tak je bil hud nasprotnik takratne strogo absolutistične vlade. Ko je Gregor XVI. dne 1. junija 1846 umerl, in so se bili kardinali 14. junija v Kvirinalu v konklave zbrali, všteval se je Mastai-Ferretti med one kardinale, proti katerim je hotela avstrijska vlada svoj »veto« vložiti, a kardinal Gaisruck, kateri je bil k temu pooblaščen, zakesnil se je na potu ter je prišel uže po končani papeževi volitvi v Eim. Najbrže bi ne bil Mastai-Ferretti nikdar za papeža izvoljen, ako bi bili kardinali poznali namero avstrijske vlade. Tako pa je prejel pri četrtem glasovanji proti kardinalu državnemu tajtiiku Lambruschini-ju 35 glasov, — štiri veC, kakor je trebalo v dosego dveli tretjin vseh glasov. Kardinali so ga volili, ker so ga poznali kot jako milega in zmerno sodečega moža in uže pred konklavem je nekda kapucinec kardinal M. na Lambruschini-jevo vprašanje, kdo vtegne papež postati, zbadljivo odgovoril: »Če obvelja vragu, Vaša Ekselencija ali jaz, če ima pa sv. Duh besedo, nikdo drugi, nego kardinal Mastai!« Ko je grof Mastai pozvedel izid volitve, prebledel je, zakril si z obema rokami obraz in se za nekoliko časa v omotici na tla zgrudil. Ko se mu je povrnila zavest, prosil je, kar je mogel iskreno in zarotaval kardinale, naj odvernejo od njega težavno breme — a prosil je zastonj, moral se je vdati. Eimsko in italijansko ljudstvo je Pija navdušeno pozdravilo na papeškem prestolu, ker je od njega pričakovalo narodnega zjedinjenja Italije. Bil je uže poprej tej ideji prijazen, in gojil jo je zares tudi kot papež še dalje časa, a spoznal je kmalu, da segajo narodne italijanske namere predaleč in za to je stopil na konservativnejšo stran. Prvo važno dejanje njegovega vladarstva je bilo pomiloščenje ogromnega števila jetnikov, katere je poprejšna stroga policijska vlada v zapor palmila. Ta čin je vzbudil nevoljo avstrijske vlade, pa tudi kardinali ga niso odobravali. Ko je bilo o tem glasovanje v kardinalskem kolegiji, vložili so skoro vsi kardinali črne krogle, to je nasprotne glasove. Pij pa vzame svojo belo kapico raz glave in zakrije črne krogle, rekoc: glejte, zdaj je vse belo in s tem je vtrdil pomiloščenje, katero se je poteui tudi v resnici izvršilo. Ko je leta 1848 povzdignila revolucija rudečo glavo tudi v Eimu, bežal je Pij IX. v Gaeto, od koder se je še le leta 1850, ko so bile tuje države revolucijo zatrle, v Eim povruil. Leta 1859 je zgubil dve tretjini svoje po- svetne oblasti, drugo leto še Umbrijo in marcija tneseca 1861 je italijanski parlament izrekel, da je Eim naravno središče zjedinjene Italije. A takrat so ga še Francozje branili; ko so pa leta 1870 sami v stiske prišli, vzeli so Italijani še Eim in papežu ni ostalo druzega nego Vatikan. Pa nij zadosto, da je Pij IX. zgubil posvetno oblast, katero so papeži po daritvah prejeli in nad tišoč let imeli, moral se je tudi neprestano in trdo boriti z raznimi državami, katere so botele ali s papeži sklenjene pogodbe (konkordate) razveljaviti, ali pa večji državni upliv na hierarhijo doseči. V vseh teb bojih je pokazal Pij IX. občudovauja vredno, neupogljivo vstrajnost ter se je strogo in dosledno oklepal papeških tradicij, pa se nikdar ne prostovoljno vdal. Cerkvena zgodovina je zabilježila v Pijevem delovanji dva jako pomenljiva čina in ta sta: dogma zarad neomadeževanega spočetja Device Marije, sklenjen na rimskem koncilu leta 1854 in drug dogma, kateri je vzbudil veliko več hrupa, — o papežki nezmotnosti, sklenjen na velikem koncilu leta 1870. Po mnogih liudili borbah tedaj, po 31 letnem neumornem delovanji na krmilu vesolne Kristusove cerkve^ slavljen od vseh narodov celega sveta, češčen od svojili vernih, spoštovan od svojih nasprotnikov in cel6 od sovražnikov svete cerkve, vlegel se je Pij IX. k večnemu počitku. »Soča.« — Pristavek. Dasiravno so vse novice o Pijevi smerti nekoliko zastarane, ker imamo že novega papeža, sv. Očeta Leoua XIII., vendar si ne moremo kaj, da bi ne pisali še par verstic o slavnemu papežu Piju IX. Eesnično, ta je bil Sin Božji, je zaklical stotnik ob Kristusovi smerti. Pij IX. je bil velik, je bil slavni papež, je bil mogočna prikazen na pozorišču sveta, klicali so ob Pijevi snierti časnikarji vseh strank, in tako nehote pričevali o resnici, — ter ne vede preklicevali stare, tolikrat pregrete laži, med katerimi omenim le te, da so sv. Oče 1. 1848 tako zvane laške križarje blagoslovili in v boj zoper Avstrijo poslali, — a mi pa tudi pravimo, Pij IX. so bili velik dobrotnik človeštvu, najterdnejša podpora kraljevim prestolom. Pij IX. so bili vsem vernim katolikom neizmotljivi učenik, izgled kerščanskili čednosti, svitla luč postavljena na visokein svečniku, da sveti visokim in nizkim, oblastnikom in podložnim. — Velik v zgodovini je bil tudi Atila, Aleksander ali Napoleon, a pri teh imenih človek nehote misli na reve in stiske, ki so ob njili času zadevale Ijudstva na svetu, na potoke kervi, ki so bili zarad njih preliti, — kaj pa Pij IX., kako so pisali 20. septembra 1. 1870, ko je sovražnik napadel Eim.... Ni se tedaj čuditi, da je novica o Pijevi smerti globoko pretresla ves svet, in britko zadela serca vseh vernih katolikov, kajti mislili smo v svoji kratkovidnosti, da bodo Pij IX. še doživeli popolno zmago sv. cerkve, ker veliko nasprotnikov sv. prestola so videli stopati v grob, a tolažimo se, Pij IX. so že obhajali zmago nad sovražniki kerščanskega imena, kakor smo sami o priliki svoje škofove petdesetletnice reldi, ko so videli zbrane okoli sebe katolike vsega sveta; sv. ceikev je zg-ubila svojega poglavarja na tem svetu a zadobila priprošnika pred prestolom Boije milosti; zbor kardinalov je nemudoma, ko so minule devetdnevnice, skupaj stopil, in izvolil kardinala mlsgsp. Joahima Pečija, papeževega kamornika za naslednika Piju IX., in tako je sv. cerkev na zemlji zopet dobila svojega poglavarja, in luč stoji zopet na svetilniku, da sveti kristjanom v teh žalostnib iu zmedenih časih. Vse to nas pa močno poterdi v zaupanji v božje besede: Jaz ostanem pri vas do konca sveta. Ees da, kdor v naših časih noče spoznati božje previdnosti, ki vodi serca človeška, kakor vodne potoke, ta z odpertimi očmi ne vidi, in ko bi tudi z lastnimi očmi čudeže gledal, ne veroval bi, kajti podeben je terdovratnim Judom, ki so tudi od Kristusa tirjali znamenj in čudežev. • Papež Leon XIII. poprej imenovani Joahim Pecci (Petci) so rojeni 2. sušca 1810 v Karpinetu, škofije Anagni na Eimskem. Pod Gregorijem XVI. so postali nadškof Damijaški i. p. 1843 poročnik v Bruselju, čez 3 leta potem nadškof v Perugii (Perudži) 1853 pa kardinal. Bili so papežev delegat v Beneventu in drugod. Sploh hvalijo Njihovo modrost in izurjenost v politiških rečeh. — Papeži merjo, papežtvo ostane, tisti ki mislijo, da bodo sedanji papež odstopili od tradicij Eimskega prestola, se zelo raotijo. — Iz seje c. k. dež. šl. sveta za Kranjsko dne 7. februarija 1878. Poldnevni poduk na dekliški šoli v Kočevji se je privolil. Plača učiteljem na meščanski šoli v Kerskem seje stavila na 800 gl. C. k. okrajni šol. svet v Kočevji je poročal o napravi 2razredne dekliške šole v Kočevji, temu se je priterdilo in tako nasvetovalo kranjskemu deželnemu odboru. Nadučiteljevi vdovi se je priznala pokojnina a otrokom pripomoč pri odgoji. Nasvet gimnazijskega ravnateljstva, kot ekonoma v licealnem poslopji, v katerem se pove, kako se ima začasno oskerbovati služba hišnika in šolskega s.luge v licealnem poslopji, je bil v porazumljenji s kranjskim deželnim odborom sprejet. Eazreševali so se prizivi, prošnje za vlajšenje kazni zastran šolskih zamud, prošnje za nagrado in denarno pripomoč. — Iz Železnikov. 21. februarija. Tako bogate letine, kar število učencev zadeva, naša šola še ni imela nikoli, kakor letos. V vsakdanji šoli je 75 dečkov in 71 deklic, skupaj 156; v ponavljavni šoli pa 42 dečkov in 50 deklic, skupaj 82. Za eno človeško učno moč jih je toliko čez glavo dovolj, ker vsa teža sloni do malega le na enib ramab. Edino dobra je ta, da je šolsko obiskovanje pri nas z malo izjembo redno, in ukov toraj ni treba preveč tergati in razkosovati; so pa vender tudi pri nas stariši-najemniki, bolje reči: gerdini, ki jim je za dobro izrejo njihovib otrok manj mar, kakor nespametni živini za svoje mlade. Iz šole je postava šibo odpravila; a za nekatere zanikerne stariše bi bila pa batina prav zdravo mazilo zarad zanemarjenja zakonskih dolžnosti. »Narodna šola« je bila našo učilnico tudi letos bogato obdarovala z risanskimi, pisnimi in računskimi sešitki, z elastičnimi tablicami, svinčniki in čertalniki, kar se je pa po večjem razdelilo med otroke še le k Božiču, češ: da jim je vse to v Ljubljani »Ješček« prinesel. Neizrečeno so bili otroci teli darov veseli, zlasti ker je za denar vsled hudih obertnijskih in kupčijskih stisk zdaj pri nas strašno slabo, in imamo revščine na kupe. Zdravje se, hvala Bogu, naše mladine do zdaj prav dobro derži, in le malokdaj oboli kak otrok. V okolici pa »davica« otroke neusmiljeno mori. Tako jih je n. pr. v Št. Lenartski fari že prav veliko pomerlo. V eni hiši so imeli petero otrok; največji med njimi je bil star 8 let, pa vsi so morali iti v večnost. Zdaj se je bolezen pomaknila iz hribov v ravnino Selške fare, kjer je že tudi mnogo otrok za to boleznijo pomerlo. Bog varuj te morilke v naš kraj, kjer je v mnogih hišah po več družin z mnogo otrok nagnjetenib, in bi se nalezljivosti skoraj nikakor ne mogle meje staviti. — Z drobno pevsko knjižico »Šopek mičnih pesen za šolo in dom« je verli gosp. Steguar naši mladini jako, jako vstregel. Napevi so tudi kaj primerni in lahki, in otroci bi zdaj v enomer le radi peli. Dobil sem bil dozdaj 11 knjižic iz Ljubljane, pa ko so jih otroci vidili, bilo je ravno tako, kakor bi bilo treščilo med nje. Le grede ni bilo nobenih bukvic več. Pisal sem bil vnovič po en ducat v Ljubljano, katere sem pa še le vceraj dobil, kar svedoči, da so se po teli pesmicah menda tudi drugje hitro sternili. Našim mladim narodnim učiteljem in splob pisateljem bi pač še eno reč priporočil in položil na serce, namreč lahko umevno spisovanje kratkočasnih (povestnih) bukvic za šolske knjig-arne. Pri nas vsaj mladi (pa tudi že odrasli) ljudje silno radi berejo, in akoravno šteje uaša farna bukvarnica (ki je s šolsko tako rekoč eno in isto, ker obedvojo oskerbuje po izgledu švedskih občin šolsko vodstvo) 232 zvezkov, vender za take, ki radi berejo, že skoraj nekako knjig priraankuje. Mislil sem že večkrat na to, uaj bi »Slovensko učiteljsko družtvo« po svojih zmožnih udih po zgledu nekdajnih lavantinskih g. g. bogoslovcev se polotilo poslovenovanja najpred vseli Krištof Šmid-ovih mladinskih knjig; potem naj bi sledili spisi slavnega Chimaui-ja in drugih slovečili pisateljev, ki so za mladino sostavili raične in pripravne povesti. Se ve, da bi pa morali potem tudi dotične šolske oblasti in predniki delovati na to, da bi si vsaka šolska knjižnica na Slovenskem kupiti morala vsaj po en iztis. S tem, da so se šolska darila odpravila, vstavilo se je nehotoma nekako tudi izdavanje povestnih bukvic za našo slovensko mladino, kar je jako obžalovati. Naj mi velečestito vodstvo slavne Mohorjeve družbe ne zameri, če o tej priliki javno izrečem, da sem že marsikako pritožbo slišal, da se ono v svojem sicer neprilično hvale vrednem delovanji na to versto knjig (za mladinsko zabavo namreč) nekoliko premalo ozira. »Večernice« pervih let donašale so za mladino več tečne duševne hrane. Upam, da se mi ta nedolžna opazka ne bo štela v zlo, ker izvira iz blazib namenov. — Slovesne zadušnice po neumerljivem rajuem svetem Očetu, Papežu Piju IX. smo pri nas včeraj opravljali, in kakor se popolnoma spodobi, vdeležila se jih je tudi vsa šolska mladina. Podoba rajnega sv. Očeta, ki je dozdaj kinčala našo učno sobo, shranila se bo v šolski pisarni v vedni spomin. Eavno ko je bil ta spis skončan, prinesel nam je »Slovenski Narod« pervi veselo novico, da ima osirotena katoliška Cerkev zopet vidnega poglavarja v vsvišeni osebi kardinala Joabim Pecci-ja, ki so sprejeli ime Leo XIII. Med neštevilne milijone oveselenih serc pridružimo tndi mi svoja iskrena čutila, ter zakličemo: Bog živi papeža Leona XIII. na dolga dolga leta! J. L. — Iz Dunaja. (Izv. dop.) Ali si že slišal dragi bralec ali bralka ime »urednica?« Odkritoserčno ti povem, da ga tudi jaz še nisem bral, niti slišal, če tudi sem prečital že marsiktero slovensko knjigo in časnik. »Urednica« je tedaj čisto novo skovan samostalnik. Kaj pomeni neki urednica? boš vprašal radovedno. Poslušaj, hitro ti razložim ta neologizem! Vsakdo ve, da se imenuje urednik tisti mož (mož mora biti), ki ureduje kakov list, in urednica je tedaj tista ženska, ki ureduje list. To je ravno tako, kakor grešnik in grešnica. Grešnik je tudi mož, ki greši, in grešnica ženska, ki greši. — Jezil se bodeš morda, Ijubi bralec, zakaj te mučim s tem razlaganjem, ter dejal: Čemu je Slovencem treba tega novega samostalnika, saj je naš jezik tako dovolj bogat, in saj na Kranjskem, Stajarskem, Koroškem, v Primorji, celo v Medjimurji nimamo urednice. — Ali ne jezi se, jaz sem hotel slovenski jezik le pripraviti na to, če navstane kedaj iz naroda kaka urednica. To je vse mogoče. Kdo bi si bil pred sto leti to mislil, do bodo ženske kedaj juristinje, medicinarice i. t. d. ? Ali zdaj so tu. In kaj se čudiš, ako je postala ktera tudi urednica! Glej, Slovenci smo jako ubožni: imamo samo en pedagogičen list. Nemci jih imajo seveda več, in med njimi tudi take, ktere uredujejo ženske. In poslušaj in čudi se! Pedagogična litflratura se je letos pomnožila še z enim ženskim pedagogičnim listom, ki se imenuje »Padagogische Mitthei- lungen«, ki je jel letos z novim letom izhajati na Dunaji. Pa ne sam. Kakor se zemlja sama ne suče okoli solnca, ampak jo spremlja luna, tako tudi ni prišel ta pedagogičen list sam, ampak prinesel je tudi prilogo »die Arbeitslehrerin«. Kako se pač razumejo ženske na astronomijo! Kaj pa stoji pisanega ali tiskanega v tem listu? me bodeš vprašal. Tu so gotovo sami sestavki in razprave, ktere so spisale nježne roke ljubeznjivih dam, si bodeš mislil. — Ali motiš se. Pervi trije listi, ki so izšli 1. in 15. januarja in tisti, ki je prišel na svitlobo 1. februarja, imajo, razen dopisa in spisa iz prakse neke učiteljice, samo sestavke od moškili. No, porečeš, tedaj je ta list tak, kakor so drugi, v ktere pišejo tude ženske. To je vse res, ali ne pozabi, da ima ta list urednico in ne urednika. Ženska je tedaj vladar tega lista, ona ima tedaj določiti, kaj pride v list in kaj v papirni koš. Pomisli, če bi kak gospod in gospodična pisala o enem in tistem predmetu, od kterega izmed njiju bi urednica vzela sestavek v list? Gotovo od gospodične. Ali pisatelj bi se vedel tudi tolažiti, saj je še toliko listov uredovanih od urednikov, in poslal bi ta svoj sestavek v kterega izmed teh. Jaz bi že tako storil, kdo drugi bi morda obupal. To novost sem moral povedati bralcem in bralkam, da se bodo vedeli obnašati, ako tudi slovenskim šolmoštercam pridejo kedaj take muhe v glavo, da bi začele izdajati kakov pedagogičen list. — f 16. m. m. je nagle smerti umerl v. č. g. Matija Brolih, bivši dekan v Šmariji. Pri njegovem pogrebu 18. m. m. je bilo navzočnih okoli 20 duhovnov in obilo ljudstvo; rakev so nesli najodličnejši farani. — Eanjki je bil rojen 10. svečana 1813 v Šentjurji pri Kranji, in v mašnika posvečen 13. avgusta 1837 — v Smariji je bil dekan nad 16 let, in v ti službi obilo imel opraviti s šolo i. dr. Svojega rodoljubja ni skrival pod klobukom, marveč nevstrašeno pokazal se narodnjaka, kedar je bilo treba. N. v m. p.! — Javna zabvala. Slavna hranilnica v Ljubljani je zopet letos v svoji blagodušnosti naklonila »Narodni šoli« za napravo učnih pripomočkov revnim šolskim otrokom lepo svoto 100 gl. Za ta lep dar izreka najtoplejšo zahvalo Odbor nNarodne šole".