Slovenski List:
Neodvisno slovensko krščanskosocialno giasilo.
Štev. 31.
V Ljubljani, v soboto 1. avgusta 1903.
Letnik VIII.
»Slovenski LiBt“ izhaja v sobotah dopoludne. — Naročnina je za vse leto 8 K, za četrt leta 2 K. Vsaka številka stane 14- vin. — Dopisi pošiljajo se uredništvu ..Slovenskega Lista" — Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo: rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamacije in oznanila se pošiljajo upravništvu „Slov. Lista'. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani
Stari trg štev. 19. Uradne ure od 9 do 12 ure dop. — Oznanila se računajo po navadni ceni.
Sramota za Gorenjsko.
Pesem o „Lačnem Lahu", katero je poklonil .Gorenjec" za piruhe papežu Leonu XIII., ali kakor sam pravi, načelniku rimske kurije, še ni pozabljena. Psovke na papeža, duhovščino in cerkev so bile vzete iz francoskega slovarja in obite z rimami. Kar je „Gorenjec“ za praznik Kristusovega vstajenja v oni pesmi premalo povedal, je pa sedaj dopolnil. Porabil je priliko papeževe — smrti. Ni ga bilo skoraj časnika na vesoljni zemlji, ki bi bil tako nesramen, da bi bil porabil smrt velikega papeža za povod, da zaničuje Leona in duhovščino. Tega niso storili niti pravoslavni, niti luteranski, niti židovski listi, le Slovenci imamo dvoje tako propadlih časopisov, da sta napisala članka o najlepšem cvetu katoliškega življenja samo zato, da sta mogla oblatiti njega in duhovščino. ,S1. Narodu" se je v tem lopovstvu pridružil brat »Gorenjec". Kar je pisal „S1. Narod", je v resnici sramota za slov,enski narod, kakor je rekel „Slovenec", in kar je pisal .Gorenjec", je sramota za Gorenjsko, sramota namreč, da tak časnik izhaja med gorenjskim katoliškim ljudstvom.
„0, saj je ,Gorenjec' papeža še pohvalil!" je rekel te dni neki tumpast liberalec. — Res je, pohvalil ga je, nekoliko ga je vzdignil, zato da ga je lahko potem bolj globoko vrgel: pohvalil ga je, pa le zato, da je hujše lahko udrihnil po duhovščini; pušico je namazal zoljem, daje segla globokeje.
O papežu Leonu pravi »Gorenjec", da je imel na svoji pisalni mizi v zlatu vezanega Horacija, tega rimskega pagana z Goethejevimi nazori, da je segala njegova roka, ko se je že boril s smrtjo, po Horaciju, da je to zelo značilno, da tedaj na njem ni bilo one nestrpnosti, enostranosti, bojazljivosti, krutosti, navidezne pohlevnosti, odurne ošabnosti in sploh onih slabih lastnosti, ki tako nelepo znučijo velik del naše duhovščine. Po mnenju „Gorenjca" je bil papež
tako prevzet duha „onega rimskega pogana z Goethejevimi nazori", da opazujemo na njem nekaj olimpskega, nekaj Goethejevega, in da je vsled tega dvignil rimsko kurijo na dosedaj skoro nedosežno višino.
Za neumnosti, ki tiče v teh stavkih, n. pr. da je bil Horacij Goethejevih (1) nazorov, se ne zmenimo, pač pa moramo zavrniti hudobno podtikanje, da je bil papež Leon poganskega duha, da umirajoč ni segal po križu, kakor delajo kri-stijani, ampak po poganskem pisatelju, da se je od pogana navzel lepih čednosti, ne pa od Kristusa, da je bil njegov duh vzvišen do poganskega Olimpa, ne pa do nebes krščanskih, in da je ta vzor krščanskih čednosti in katoliških nazorov imel naziranje umazanega — Goetheja do zadnjega trenotka življenja. Večjih krivic papežu Leonu ne more nihče delati, kakor mu jih je storila barabska duša v »Gorenjcu" z onimi izmišljotinami svoje propadle fantazije. Sramota za Gorenjsko, da tak list izhaja v Kranju 1
Podtikanje, da je Kristusov namestnik umrl kot nekak posnemalec nazorov pogana Horacija in nečistnika Goetheja je pa še-le uvod k „Go-renjčevemu" umazanem članku. Ker se sliši praviti, da bi utegnil kardinal Rampolla biti izvoljen papežem, tedaj obrca ,Gorenjec" tudi Leonovega državnega tajnika Rampollo. Ta je baje v sporazumu s papežem krivico storil narodnostni ideji, katero je hotel vpreči v službo rimske kurije, da je kurija od nje dobila življenjske sile, on je kriv, da je vsled tega nastala tudi na Slovenskem katoliško-narodna stranka, ki ima vero za smoter, narodnost pa za sredstvo, in da vsled te .kočljive rimske politike" duhovnik mora iz zakristije.
Napisati bi morali dolg članek, ako bi hoteli iztresti vse otroba, katere je natlačil »Gorenjec" v oni članek, strmeti moramo pa nad predrznostjo, da hoče člankar na katoliškem Gorenjskem narodnost imeti za smoter, vero pa za sredstvo, in da se sploh upa glede verskih zadev
vtikati se v določila rimske kurije. Katoliški kristijani dobro vemo, da si vera in narodnost ne nasprotujeta; ako bi si nasprotovali, je seveda vera prva, toda nasprotje med njima najdejo le liberalci, tisti absolutni narodnjaki, ki so iz srca vero izbacnili in veri odločen prostor odkazali — na Kranjskem zaveznikom Nemcem. Taki ljudje naj ne dajo pouka o narodnostni ideji niti papežu, niti slovenskemu katoliškemu ljudstvu na Gorenjskem.
Za tem sledijo v .Gorenjčevem" članku še razni napadi na nevedno kranjsko duhovščino, ki „nima druge izobrazbe nego težko prebito gimnazijo in s trudom absolvirani lemenat", napadi na škofa dr. Jegliča, ki ne zna prav pisati pastirskih listov, armpak gazi v vsakdanjostih in se meša med svinje, ki kapelane pošilja na kravje semnje, ki pot v .Katoliško tiskarno' hoče po-tlakati s cekini in je tedaj vzrok, da peša versko naziranje po farovžih in med ljudstvom. Na zadnje pridejo na vrsto „pod kožo krvave device Marijine družbe", katere svetinjica spravi bliže farovžu, greh pa tišči na njeno vest. Vsega tega je kriv kardinal Rampolla, tajnik Leonov!-------------—
Ali si moremo misliti večje nesramnosti, kakor je »Gorenjčeva?" Drugega ne moremo reči, ako preči,tamo »Gorenjčev" članek o Leonu in premislimo v njem nakupičene podlosti, kakor to: »Gorenjec" je sramota za Gorenjsko 1 »Gorenjec* bo izginil iz vsake poštene kržčanske hiše na Gorenjskem!
Krivice narodu lirvatskemu.
1/. Hrvatske.
Kljub lepim besedam novega bana se je vendar zgodilo, da so samomažarski napis na prometni zgradbi sicer odstranili in nadomestili z dvojezičnim, a mažarski napis ostane in to je n e p o s t a v n o. In novi ban je na vsa
Na prenočišču.
(Ruski spisal Anton Cehov.)
Zlat oblaček je prenočil Na širokih prsih veleskale.
Lermontov.
V	sobi, kateri pravi gostilničar kozak S^ men Cistopluj »popotovalna", to je, v sobi, namenjeni zlasti za popotnike, je sedel pri veliki, beli mizi visok, širokopleč mož pri kakih štiridesetih letih. Na mizo naslonjen je spal, pod-piraje glavo z roko . . . Konec lojeve sveče, potaknjene v pomadni lonček, mu je osvetljeval plavo brado, debel širok nos, ogorela lica in črne obrvi, iztezajoče se čez zaprte oči . . . In nos, lica, obrvi, cel obraz, vse posamezno je bilo robato, nerodno, kakor pohištvo, peč v sobi, strinjalo pa se je v celoti v nekaj harmoničnega, celo prijaznega. Tak je pač ruski obraz: čim robatejše in nenavadnejše poteze, tem blažji in poštenejši je. Oblečen je bil v gosposko suknjo, ki je bila sicer že ponošena, vendar pa zašita s široko novo zaplato, potem v baržunast telovnik in široke, črne hlače, ki so tičale v velikih čevljih.
Na dolgi klopi ob steni je spala nekako osemletna deklica na lisičji koži. Otrok je bil v rujavi obleki in dolgih, črnih nogovicah. Njen
obrazek je bil bled, lasje plavi, rameni ozki, vse telesce suho in tenko, nos pa je bil podoben, kakor pri možu, debeli, grdi kepi. Trdno je spala in niti čutila ni, da ji je zlezel okroglasti glavnik z glave in jo tiščal v vrat.
Soba je imela praznično lice. Zrak je dišal po novo omitih tleh, na konopcu, ki je visel povprečno čez vso sobo, so bile obešene male cunje, in v kotu nad mizo je brlela svetilka, rdeče osvetljujoča podobo sv. Jurija. V natančnem in previdnem redu prehajajoč od svetega do posvetnega se je vlekla na obe strani svetega Jurija po jedna vrsta prav navadnih lesorezov.
V	motnem svitu svečice in rdečkasto brleče svetilke so bile te podobe ko temna proga, pokrite s črnimi sragami; ko pa se je peč z velikimi pečnicami navžila zraka, hoteča tekmovati z neurjem ter so zaplapolala in nevoljno zagol-čala polena, kakor bi se vzbudila iz spanja — so začele naenkrat poskakovati rdečkasto se svetlikajoče srage na lesenih stenah in bilo je videti, kako se je nad glavo spečega moža prikazal iz teme sedaj Serafin, sedaj šah Nasr-ed-din, sedaj rejen, zamolklo rujav dečko, šepetajoč nekaj na uho mali deklici, obdarovani z nenavadno topim in ravnodušnim obrazom . . .
Zunaj je divjala huda ura. Nekaj besnega, sovražnega in ob enem skrajno nesrečnega je
krožilo z divjo jezo okrog gostilne, hoteč prodreti vanjo. Z vrati loputajoč, po oknih in strehi bobneč, škrabajoč po stenah je grozilo, prosilo, da se je malo odpočilo in potem z veselim, izdajalskim tuljenjem vrglo skozi dimnik v peč; tu pa so zaplapolala polena in ogenj se je vrgel liki priklenjen pes na sovražnika, — začel se je hud boj, kojemu je sledil jok, stok in jezno tuljenje. Iz vsega se je razločil jezno besni jad, neutešljiv gnjev in razžaljena nemoč onega, ki je poprej navadno le zmagoval.
Ta divja in nečloveška godba je sobo nekako za ves čas začarala.
Toda nakrat so se odprla vrata in vstopil je hlapec v novi srajci iz katuna. Šepaje in mežikaje s zaspanimi očmi je osnažil s prsti luč, zagnal še nekaj polen v peč in zopet odšel. Iz cerkvice v Rogaču, oddaljene kakih tristo korakov od gostilne, so oznanjali udarci zvona polnoč. Veter se je igral z zvonenjem, kakor s snežinkami, preganjal glasove, vrtel jih v daljavi, da so se nekateri slišali glasno na dolgo zategnjeno, drugi pa so se izgubljali v občnem šumu. En udarec je zadonel tako glasno in razločno po sobi, kakor da bi zvonilo pod oknom. Deklica ki je spala na lisičjem krznu, se je stresla in vzdignila glavo. Nekaj časa je brezmiselno strmela v temno okno, na Nasr-ed-dina, na ka-
usta upil, da ne bo pustil trošiti nagodbe. Kak mož je to ? Ali z novimi nepostavnostmi hoče pomiriti Hrvate. Po železnicah je tudi vse nespremenjeno. Celo uradovanje je mažarsko, kakor je bilo do zdaj, napisi so dvojezični po vseh uradih železniških, po nekaterih pa samo ma-žarski posebno po Slavoniji; imena železniških postaj so pomažarena, a v novejšem času tudi še pri poštah, kjer so tudi že vse tiskanice dvojezične, a za vnanjo porabo celo samo ma-žarske in francoske. Razume se, da je povsodi mažarščina na prvem mestu. Po tem takem se nameščajo v železniško službo le taki činovniki, na Hrvatskem zgolj Mažari. Kar je bilo Hrvatov od poprej, so jih porazmestili križem Ogerske, doma niso smeli ostati. V pogledn nameščanja činovnikov na hrvatskih železnicah imajo Mažari svoj posebni zistem. Mažarski mora znati vsak činovnik, zato pošiljajo na Hrvatsko večidel po-mažarene Hrvate ali Srbe, ki še za silo lomijo hrvatski. V novejšem času pa tudi že takih ni da se na mnogih postajah najde komaj eden, da zna malo hrvatski.
To pa še ni vse. Zistem pomažerivanja gre še dalje. Ne samo činovniki, nego tudi sluge in celo delavci po progah morajo biti Mažari. Lani so na karlovško reškej železnici odpustili iz službe veliko število že precej starih delavcev, ki so od svoje mladosti delali pri železnici. Ko so se ti ljudje pritožili, da je tako ravnanje ž njimi krivično, je železniška uprava odgovorila, da je to storila radi tega, ker železnica ravno v istem času ni imela dosti posla, a ko bode zopet več opravila in dela, jih bode zopet namestila. A kmalu potem so bili postavljeni na njihova mesta novi uslužbenci Mažari. Radi te očitne krivice so se hoteli ti iz službe izgnani ljudje pritožiti pri deželni vladi, toda bivši ban jih ni hotel sprejeti, niti je dovolil, da se radi tega dogodka dovoli javna skupščina zagrebškega meščanstva. Sama domača vlada je zadušila vsak pokret v korist domačega prebivalstva proti mažarskim doseljencem. A ko so letos nastali nemiri, so se mažaronski krogi čudili, od kod toliko nezadovoljstva v narodu ter so iskali uzrokov povsodi, le tam ne, kjer bi jih bili lahko z roko zgrabili, Hrvatski narod se je vzdignil, da brani svoje narodne ali tudi človeške pravice; ljudje hočejo živeti v svojej zemlji ter si z delom služiti kruh, a doseljeni tujec mu ga trga iz ust. Kaj niso to grozni odnošaji?
A še žalostneje se nam prikaže vsa ta zadeva, če pomislimo, da so se skoraj vse železnice na Hrvatskem zidale z dohodki iz krajiških šum, tedaj s hrvatskim denarjem. In zdaj Hrvat nima pri tem podjetju nobene pravice, niti mu je dovoljeno si služiti s težkim delom svoj kruh. Pa se še čudijo, da je narod nezadovoljen. Pri hrvatskih železnicah se ne vodi boj samo za mažarizacijo, nego tudi za kruh:	domačin	ne
more dobiti v svojej žemlji zaslužka, ker ga
terega je smuknil za hip rdeč sij iz peči, nato se je obrnila na spečega moža:
»Papal" je zaklicala.
Mož pa se ni ganil. Deklica je jezno zaprla oči, legla nazaj in skrčila noge.
Za vrati v pivnici je nekdo glasno in zategnjeno zazdehal. Skoro nato se je zaslišalo škripanje težkih durij in nerazločno govorjenje. Nekdo je vstopil, drsajoč v volnenih čevljih in otresajoč sneg z njih.
»Kaj?" je vprašal leno ženski glas.
»Gospodična Ilovajska je prišla ..." je odgovoril nekdo v nizkem basu.
Zopet so zaškrtala vrata. Zaslišal se je piš vetra skozi odprta vrata. Nekdo, najbrž šepavi dečko, je pritekel k vratom »popotovalne* sobe, pokašljujoč je zgrabil za kljuko, kakor bi hotel izražati globoko spoštovanje.
»Prosim, vstopite gospodična", se je oglasil pevajoč ženski glas. »Prav snažno imamo tukaj, lepa gospica ..."
Vrata so se odprla in na pragu se je pojavil bradat kmet v kočijaški obleki, z velikim kovčegom na rami, pokrit od nog do glave s snegom. Za njim je vstopilo malo ženišče, na pol toliko kot kočijaž, s pokritim obrazom in zavitimi rokami, podobna kratki butari. Tudi ona je bila zametena. Mala deklica je zapazila,
izpodriva doseljeni tujec. Zato je v narodu tolika mržnja proti železnicam in njenemu mažarskemu činovništvu. A ta mržnja je tem veča, ker narod ve, da je vse kar se godi pri železnicah, nepo-stavno in krivično, in da je za vse to poprejšnja hrvatska vlada znala, pa se vendar ni hotela zavzeti za siromašni narod.
Domačinom se mora odpreti pot do železniških služb, a to bode mogoče, če se bode od nove vlade v istini zahtevala stroga izvršitev postave. Po nagodbenej postavi je hrvatski jezik za vse urade na Hrvatskem le hrvatski; tudi za zajedniške. Železnice spadajo sicer pod zajedni-škega ministra, ali le tega veže omenjena postava, ter bo moral poskrbeti, da znajo vsi železniški činovniki na Hrvatskem hrvatski, in da se tako omogoči domačinom iz novič zaslužka v domačej zemlji. Ce-izvede nova hrvatska vlada to prepotrebno spremembo na hrvatskih železnicah, bode izvela velik kos socijalnega vprašanja na Hrvatskem. Narod zahteva od vlade da se poskrbi najprej za domačine, potem še le za doseljence in tujce. To je zapopadek boja proti glasovitemu napisu na prometni zgradbi »M. Kir. allamvasutak".
Kako se vrši volitev papeža.
Po določilih Gregorja X. in njegovih naslednikov, se vrši volitev v konklave, to je v poslopju, ki je v svrho izvolitve papeža za kardinale nalašč zaprto. Kraj konklava je vedno mesto, kjer je papež umrl.
Za tokratno volitev so vatikanski arhitekti že popolnoma dovršili priprave za konklave v Vatikanu. V Damazovem dvoru so vsa vrata zazidana, da se tako ločijo kardinali od ostalega mesta. V njem je pripravljenih 65 'stanovanj z dvema ali tremi sobami za kardinale, njihove konklaviste in služabnike. Obedovali bodo skupno. Glavne seje kardinalov bodo pa zjutraj in zvečer v sikstinski kapeli.
Ko je vse pripravljeno in je umrli papež pokopan, se konklave prične. (Listi poročajo, da se je sedanji konklave pričel včeraj.) Kardinali se zbero v Vatikanu, ko so poprej opravili sv. spoved in obhajilo, kardinal-dekan bere sveto mašo k sv. Duhu, drug prelat pozove visoke volivce v latinskem nagovoru, naj izvolijo najvrednejšega izmed sebe za namestnika Kristusovega, in potem gredo kardinali v slovesnem sprevodu paroma, pojoč Veni Creator v konklave, in nato v sikstinsko kapelo, kjer se jim prebero bule, tičoče se volivnega reda, in kardinali prisežejo nanje. Konklavisti pa se zapri-sežejo, da bodo o vsem, kar se bo zgodilo v konklavu, strogo molčali.
Edina vrata, ki vodijo v konklave, se na to zaklenejo s štirimi ključi, % dvema znotraj in
da je puhtela iz kočijaža in butare nekaka vlažnost liki iz kleti, in da je lučica nemirno zaplapolala.
»Kakšna neumnost!" je rekla butara jezno. »Prav lahko bi se bila peljala dalje! Samo še dvanajst vrst nama je bilo prevoziti, in po večini ob gozdu — zašla bi ne bila . . .*
»Kaj zašla, pa konji niso hoteli dalje, gospodična!' je odgovoril kočijaž. »Gospod, zgodi se tvoja volja! Tako se mi zdi, kakor da sem vam hotel storiti uslugo*.
»Bog zna, kam si me zavlekel... A tiho ... Tukaj spe, kakor se vidi . . . Pojdi!"
Kočijaž je odložil kovčeg na tla, pri čemur se mu je vsul sneg z ramen, zapiskal z nosom in odšel iz sobe. Zatem je videla mala deklica, kako sta se prikazali iz srede butare dve mali rokici, se stegnili in nevoljno skušali razrešiti zamešano ogrinjalo, rute in ovoje.
Najprej si je oprostila potnica glavo velikega ovoja, nato bašlika in slednjič bele, vezane rute. To je zmetala na tla in odložila še plašč. Takoj je bila za polovico tanjša. Sedaj je imela na sebi le še dolgo rujavo suknjo z velikimi gumbi in natlačenimi žepi. Iz prvega žepa je privlekla nekaj v papir zavitega, iz drugega obroč velikih, težkih ključev, katerega je položila tako neprevidno od sebe, da se je speči
ta dva hrani ceremonijer, a z dvema zunaj, katera dva sta izročena konklavskeinu maršalu.
V	konklavu ostanejo le kardinali, njihovi tajniki, prelat zakristan, določeni ceremonijerji, tajnik konklava, konklavski spovednik, častne straže, par zdravnikov, lekarnarjev, brivci, kuharji in služabniki. Na večer drugega dne pridejo vsi v kapelo, kjer jih kardinal-kamerlengo prešteje in pregleda, da se o tem uveri, da ni nobenega tujega človeka vmes. Zatem kardinal-kamerlengo in izvoljeni trije kardinali-reditelji preiščejo vso palačo, da bi se ne bil kdo skril, pregledajo vsa vrata, da so li dobro zaprta.
Volitev sa vrši navadno z glasovanjem po listkih; potrebna pa je za izvolitev dvetretjinska večina navzočih. Kardinali se zbirajo dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, toliko časa, dokler se za eno ime ne doseže dvetretjinska večina.
Glasovnica ima zgoraj napis: »Ego N. Card N." (Jaz N. kardinal N.), na spodnjem koncu pa mora vsak kardinal zapisati kako geslo in dostaviti številko, ki jo je dobil od voditeljev konklava. Na sredi glasovnice pa se zapiše ime kardinala, katerega kdo voli: Jaz kardinal N. volim za papeža gosp. kardinala N. Nato se gornji in spodnji rob glasovnice tako na znotraj zganeta in zapečatita, da je ime volilca in njegovo geslo skrito, vidi se torej samo ime tistega ki ga kdo voli. Glasovnice polagajo kardinali posamezno v kelih, ki stoji na oltarju, ter ob enem prisegajo, da so volili tistega, katerega smatrajo za najsposobnejšega. Nihče ne more dati glasu samemu sebi. Ko so vse glasovnice oddane, jih skrutatorji vzamejo iz keliha, prebero in nanizajo na nit; potem se rezultat natančno konstatira. Ako nihče ni dobil dveh tretjin glasov, lahko nastopi acces, to se pravi: vsak kardinal, ki je dobil kak glas, ga sme odstopiti drugemu in mu tako pomagati do zadostne dvetretjinske večine. To se izvrši po posebnih listkih. Ako kdo ne mara svojih glasov prepustiti drugemu, zapiše na listek: Nemini — (nobenemu). Če se vklub temu ni dobila dvetretjinska večina, se glasovnice zganejo in zapečatene sežgo. Primeša se jim nekoliko vlažnega sena; temni dim, ki se pri tem kadi skozi poseben, Rimljanom dobro znani dimnik, naznanja, da je bila volitev brezvspešna.
Ako se je dosegla pri volitvi dvetretjinska večina, mora izvoljenec povedati, katero geslo je rabil. Glasovnica z dotičnim glasom se odpre, da se konstatira, da si izvoljeni ni dal samemu sebi glasu, kar je strogo prepovedano. Nato se glasovnice sežgo, in ker dajo le malo belega dima, je to znamenje ljudstvu, da ima katoliška cerkev novega poglavarja.	•
Ko se je volitev izvršila, eden izmed kardinalov glasno zakliče izvoljenčevo ime.
Ako je navzoč, se drugi odmaknejo nekoliko od njega; s tem naznanijo, da jim ni več enakovrsten. Nato stopijo kardinal-dekan, prvi
mož zdrznil in odprl oči. Nekaj hipov je gledal brezbrižno okrog, kakor bi se ne mogel spomniti, kje je; nato je zmajal z glavo, stopil v kot in se vsedel . . .
Potnica pa je slekla suknjo, stanjšala se zopet za polovico, s težavo sezula mehke čevlje in^se tudi vsedla.
Sedaj ni bila več podobna butari. To je bila mala, suhljata brineta, podolgastega, bledega obrazka in kodrastih las. Nos je bil dolg in špičast, brada tudi dolga in špičasta, trepalnice dolge, ustna kota špičasta, in ker je bilo že vse špičasto, je bil ves obraz nekako bodeč. V opesni obleki, z mnogimi čipkami okrog vratu in v zapesteh, s suhimi komolci in dolgimi rožastimi prstki je spominjala na portrete srednjeveških angelskih dam. Resni, stisnjeni obrazek je še povečeval to sličnost . . .
Brinetka je opazovala sobo, postrani pogledovala moža in malo deklico ter se presedla k oknu. Velike snežinke so se beljuckale zunaj, prijemajoč se na šipe, pa veter jih je vedno odnašal. Divja godba je postajala besnejša . . •
Po dolgem molku je izpregovorila mala deklica, premikajoč se nemirno po klopi in po-vdarjajoč vsako besedo posebno razločno:
»Moj Bog, moj Bog! Kako sem jaz nesrečna! Bolj ko vsi ljudje!"
kardinal-mašnik in prvi kardinal-dijakov z nad-ceremonijarijem k izvoljencu in ga vprašajo, če vsprejme kanonično izvršeno volitev. Izvoljenec se vrže na kolena in moli nekaj minut. Potein izjavi, da sprejme izvolitev in ob enem imenuje ime, katero hoče nositi kot poglavar cerkve. O vsem tem se takoj sestavi in prebere zapisnik.
S trenutkom, ko izvoljeni sprejme izvolitev dobi popolno oblast nad vso cerkvijo.
Nato spremljajo prvi kardinali dijakoni novega papeža pred oltar, kjer zopet opravi kratko molitev. Potem ga peljejo v zakristijo in oblečejo v papeški ornat, namreč bel talar, rudečo s kožuhovino obrobljeno mozzetto in veliko štolo. Nato se postavi nosilnica pred oltar v volitveni kapeli; novi papež sede vanjo in sprejme prvo poklonitev kardinalov s tem, da mu poljubijo roko in ga dvakrat objamejo. Nato kardinal-kamerlengo natakne na prst ribičev prstan, za njim pristopi prvi kardinal dijakon, in si izprosi dovoljenja, da sme volitev javno proglasiti. Ko je dobil dovoljenje, se poda v slovesnem spremstvu iz konklava na balkon bazilike sv. Petra in naznani glasno v latinskem jeziku. Naznanjam vam veliko veselje : papeža imamo v osebi Eminence preč. kardinal N., ki si je dal ime N.
Po razglasitvi podeli novi papež prvikrat blagoslov Urbi et Orbi; nato je druga poklonitev v sikstinški kapeli in naslednji dan tretja, javna h kateri imajo pristop tudi škofje, prelatje in plemiči.
Ako izvoljeni še ni bil škof, ga kardinal-dekan posveti v škofa po posebnem obredu. Navadno je naslednjo nedeljo ali praznik slovesno kronanje s trojno papeško krono. Od dneva kronanja še le datirajo papeži svoj pontifikat.
Poročila iz mest in trgov.
Iz Idrije, dne 25. julija. Narodna napredna se hoče v Idriji »oživeti". Napravila je zato shod somišljenikov, obljubila podučno zabavna predavanja in pisala dolge dolge dopise v „Narod“.
V	boju z demokrati mora vsekati tudi po katoliški stranki. Ze prej ji je bila ta trn v peti, a od zadnjih dveh volitev v deželni zbor in mestni svet ne more dobiti dovolj zaničevalnih priimkov za katoličane. Kadar je v zadregi za nove psovke, pa zakliče: ti so hinavčil Na zadnjem shodu so si izpraševali tudi vest, in se javno čudili, kako je to, da jih delavec zapušča, zapušča „ono stranko, ki je za rudarje največ storila". Pomagajmo jim pri tem hvaležnem delu, morda pridejo vendar do spoznanja, kako krivico so delali zadnji čas delavcem.
Ne gre jim v glavo, zakaj so demokrati pri znani ožji volitvi rajši potegnili s katoliško stranko, kakor z naprednjaki. Ali se res več ne spominjate, kako je bilo par dni pred volitvijo?
Mož je vstal in pristopil k deklici. Njegova hoja je ovajala, da si je mož v svesti neke krivde, kar se pa nikakor ni skladalo z njegovo ponosno postavo in veliko brado.
»Kaj ne spiš, srček moj?“ jo je vprašal, kakor da bi se hotel opravičevati. »Kaj bi pa rada?"
»Niči Rama me boli! Ti, papa, si malo-vrednež in Bog te bode kaznoval. Boš videl, da te bo!“
»Dragica moja, vem da te boli rama, ali kaj morem jaz za to, srček?" je rekel mož v onem tonu, v katerem se navadno opravičujejo zakonski možje pred svojimi strogimi ženami. »Rama te boli, Saša, od vožnje. Jutri končava popotovanje, se odpočijeva in bolečina bode ponehala . . .“
»Jutri, jutri . . . Slednji dan praviš: jutri 1 Pa se bova menda le še dvajset dni vozila!“ „Ce ti pa zatrdim, srček, jaz tvoj oče, da prideva jutri na cilj! Jaz se ne lažem, da pa je naju zadržal metež, nisem jaz kriv !“
»Jaz ne prenesem, nkk, ne morem, nak!“ Saša je bolestno stegnila nogo in po sobi je zadonelo njeno neprijetno, zavijajoče ihtenje. Oče je zamahnil z roko in se ozrl na brineto, kakor da si ne ve sam pomagati. Ta je zganila
Dva dni prej je imela katoliška stranka volivni shod sama zase. Njen kandidat je razvijal svoj program in dajala so se navodila za volitev. Tu pride kandidat demokratov z nekaterimi tovariši in prosi dovoljenja se vdeležiti shoda in če bi smel tudi govoriti na shodu. Dovolil se je vsem demokratom vstop in prosta beseda, le obljubiti so morali s častno besedo, da shoda ne bodo razbili. In tako je pred volilci katoliške stranke govoril kandidat demokratov o vrednosti, delovanju in prihodnjosti soc. demokracije. Mirno in stvarno odgovarjalo se je od naše strani.
Dan pozneje, večer pred volitvijo so imeli shod naprednjaki. Njih kandidat je bil tudi v njih sredi. Tudi tega bi bili radi poslušali demokrati. A ko prosijo vstopa, jim ga odbor ne dovoli, ko še prosijo, jih podi mestni policaj proč, ko še vstrajajo s prošnjo pred volivno dvorano, pokliče naprednjaška gospoda žandarje, naj šiloma odpode demokraške volivce. Kandidat torej zvečer ne mara za volivce, a drugi dan bi jim bili pa všeč njih glasovi! Dan prej jih pode od sebe z nasajenimi bajoneti, a na dan volitve naj. bi pa šli za njega v ogenj 1 Kaj ne, pri vaši stranki je delavec dober, da le vam pomaga do zmage, potem naj se pa le izgubi. Ne prej ne potem ne marate za njega in potem se še čudite, da rudar ne mara za vas. Kaj ste res tako kratkovidni, da menite, delavec se ne zaveda svojih dolžnosti in svoje časti? Kaj bi rekla njih stranka o takih pristaših, ki se obesijo stranki, katera jih z žandarji podi od sebe ? Ne bi vsak rekel, da taki ljudje ne bi bili vredni volilne pravice?
Za zboljšanje stanovanj delavcem se ogrevate. A ko podirate stare hiše v. Idriji, se izgovarjate : erar bo prisiljen s tem zidati rudarjem nove hiše. Zidate pa vi novo hišo z rudarskim denarjem, odstopite jo gospodi za ples. Po vašem ravnanju bo res erar spoznal, kaka velikanska potreba je pomnožiti stanovanja rudarjem ! Menimo, da ne bo preveč hitel zidati nove hiše, ' če bo spoznal, da mestni zastop bolj skrbi za plesne dvorane, kakor pa za rudarske družine. Vaša dela so ravno nasprotna vašim besedam in obljubam in vi se še čudite, da vam delavstvo ne zaupa in iz take zadrege si pomagate, da druge pitate s hinavci.
Delavce bi radi dobili na svojo stran, a kako se obnašate do njih? V mestnem odboru je v III. razredu zmagala katoliška stranka. Ko seje odbor konštituiral, kako ste volili svetovalce? Župana in svetovalce ste si izbrali iz vrst obrtnikov in trgovcev, za delavca niste dobili prostora. Ko bi bili le enega vzeli iz III. razreda, bi vam ne bil kaj zgage delal, saj imate večino. A še tega malega priznanja niste privoščili rudarju. Je li Idrija res samo trgovsko in obrtnijsko mesto ? Naj zmanjka rudarjem dela, jo bote prvi popihali iz našega mesta obrtniki in trgovci, ker ne bo zaslužka in dobička.
z rameni in brez pravega sklepa pristopila k mali deklici.
»Caj no, ljubo dete“, je rekla, »čemu bi jokala? Seveda ni prijetno, če koga rame bole, toda kaj hočeš?"
»Vidite, gospodična”, je začel mož, kakor bi se hotel opravičevati, „spala nisva že dve noči in vstrašno slabem vozu sva se vozila. Zato ni čuda, da je bolna in slabe volje ... In vrh tega morate vedeti, da sva imela pijanega voznika, kovčeg nama je ukraden . . . Celo pot je melo, pa recite no, gospodična, kaj pomaga jokati? Sicer me je to utrudilo, ker sem sede spal, tak sem, kakor bi bil pijan. Za Boga, Saša, že itak je vse zoperno, ti pa še jokaš po vrhu?"
Mož je zmajal z glavo, zamahnil z roko in se vsedel.
»Seveda ni treba jokati", je rekla brineta, »le dojenčki jokajo. Ako si bolno, ljubo dete, se moraš sleči in odpočiti . . . Veš kaj, pusti, da te slečem!"
Ko se je mala deklica slekla in umirila, je bilo zopet vse tiho. Brineta je sedela pri oknu iti začudeno opazovala sobo, svete podobe, peč. Kakor je bilo videti, se ji je zdelo vse čudno, soba, mala deklica z debelim nosom, v kratki, otroški srajci in njen oče. Čudak je sedel v kotu, kakor pijanec, pogledoval vedno iznova
Gospoda napredna, vpoštevajte le ta dej-dejstva, pa se ne bote čudili, zakaj ne mara za vas rudar. On vas sodi po vaših delih, njega ne omamijo več sladke besede ali prazne obljube. In ko bote to vpoštevali, ne bodete podtikali drugim hinavstva, ker ga bote v svoji bližini največ dobili.
Iz Idrije. (Tedenske novice). Kakor pač povsod, preživeli smo pretekle dni tudi pri nas pred vsem pod vtisom papeževe smrti. Saj je bil delavski papež, žalostno bi torej bilo, ako bi se naše delavsko mesto ne zmenilo zanj. V ponedeljek se je vdeležila vsa šolska mladina pod vodstvom učiteljstva svete maše po umrlem svetem očetu. V torek je bilo glavno zadušno opravilo, katerega so se udeležili uradniki vseh uradov, v kolikor je pripuščala služba.
V	sredo smo sklenili ljudsko šolo. Pri zahvalni sveti maši so bili tudi nadsvetnik Schmidt, svetnik Koršič in dekan Arko. Nekam žalostni so bili otroci, ker niso dobili letnega izvestja, v katerem so bili v preteklih letih najpridnejši debelo tiskani. No, storili smo pa vsaj en korak k popolni jednakosti, katere trobilo je pred kratkem zaspalo.
Sola je s tem dnem izgubila zopet vrlega moža, ki je deloval 19 let na ljudski šoli. Izstopil je namreč učitelj Ivan Vogelnik, ker prične s 1. avgustom pouk v knjigovodstvu, spisju in računstvu na c. kr. čipkarski šoli. Dekleta so namreč dosedaj vso svojo izomiko zajemala iz ljudske šole. Pokazalo pa se je, da žele tudi izobrazbe, ki bi jih usposobila za praktično življenje. Zato je razširilo po prizadevanju g. Vogelnika in posredovanju naših poslancev naučno ministersvo pouk na c. kr. čipkarski šoli. Gospod Vogelnik bo poučeval v knjigovodstvu, spisju in računstvu, tako da bode vsako dekle, ko izvrši tečaj na čipkarski šoli v Idriji, sposobno za razne trgovine. Tako našim silno pridnim in nadarjenim deklicam odpremo pot v svet, da jim ne bo treba služiti kot navadnim deklam.
Kot tedensko novico poročamo tudi, da smo po desetih letih zopet imeli novo mašo, katero je daroval g. Josip Gostiša. Govornik Anton Hribar je v lepih besedah kazal na pomen in težave katoliškega duhovstva. Prav mnogo srečnih let želimo novomašniku, izraslemu iz delavskega stanu.
Politično društvo »Jednakopravnost* oziroma liberalno politično dijaštvo, je imelo zopet enkrat v tekočih čitalničnih prostorih 24. t. m. predavanje. Sicer so bila predavanja že spomladi. Prvi je govoril rudniški zdravnik g. dr. Karfik
o	jetiki. Ta govor je izšel sedaj v posebni bro-šurici ter se pri mesečnem plačevanju razdelil med vdove in delavce. Ker so pa liberalci radi svoje svobodomiselnosti vajeni, da tudi resnico lahko drugače povedo, kot pa je, stoji na brošuri — na ovitku — da jo je založil dr. Karfik, na
krog sebe in si zakrival oči z rokama. Molčal je in pomežikaval z očmi. Zavest neke krivde, ki se je izražala na vsej njegovi zunanjosti, ni obetala, da bi začel tako kmalu govoriti. Pogladil se je po stegnih, se odkašljal, posmehljal in vendar začel:
„Za Boga, ta je prava 1 Zijam in sam sebi ne verjamem: kaj nas je vendar, za vraga, prignalo v to preklicano gostilno? Življenje dela take ,salto mortale1, da moramo tiho gledati in strme obračati oči. Ali imate vi, gospodična, še veliko pota pred seboj ?“
„Ne, ne veliko", je odvrnila brineta. »Peljem se od našega posestva, dvajset vrst od tukaj, na našo pristavo k očetu in bratu. Moje ime je Ilovajska in pristava se kliče tudi Ilo-vajsky, dvanajst vrst od tukaj je. Kako neprijetno vreme?"
„Slabejše ne more biti 1 “
Šepavi hlapček je stopil v sobo in vtaknil v pomadni lonček nov konec lojeve sveče.
»Hej fantfe, samovar bi nam prinesel!" se je obrnil mož nanj.
»Kdo pije sedaj čaj?" je vprašal šepavec smehljajo. »Pred poldansko službo božjo j« greh piti čaj!“
»Nič ne dene, fantfe, ti ne bodeš gorel v peklu, ampak mi . . ."	(Dalje	prih.)
prvi strani pa, da politično društvo »Jednako-pravnost“. Eno, kajne, gotovo ni res. Slučajno pa še nobeno ni, kajti dejanski je knjižico založilo rudniško ravnateljstvo, ker je blagajna izplačala 150 svitlih kronic v ta namen. Drugo predavanje je imel g. T a u z e s o sv. Cirilu in Metodu; to je bilo pa nad vse piškavo. Zato jim je sapo vzelo za nadaljna „znanstvena“ predavanja. Sedaj jim je prišel na pomoč jurist Baebler ter razkladal fiziko. Predaval jim je študent in poslušalci so bili večinoma tudi sami študentje.
18. avgusta se preseli »Čitalnica" v nove prostore sedanje provizorične realke, torej v občinske prostore. Povodom tega bo zopet velika „manifestacijska“ veselica. Kako se sedaj predava in kaj bo kaj v novih prostorih, morebiti še zveste.
Domače novice.
Društveno delovanje v Slovencih. Zadnja leta pogrešajo po deželi pri nekaterih društvih, kojih člani so oni, močno kacega delovanja in razvedrila. So društva, ki pobirajo od svojih članov članarino, imajo v pravilih določene za razvedrilo in pouk članov: veselice, predavanja in izlete — pa ne vidiš celo leto tega v praksi. S takim brezbrižnim postopanjem se društvom le škoduje, zato naj odbori delujejo strogo v smislu pravil, ker namen društva se mora do-sezati. To bo narodno delo 1
Iz župnega urada. Uradni posli župnikov se množe v isti meri, kakor posli uradnikom sploh. Vedno je treba delati izkaze za urade in razne izvlečke iz matic. Kadar kje zapro kakega uzmoviča ali pretepača, že vpraša sodnija po njegovih rojstvenih podatkih, včasih celo po dvakrat. Lepe kronice mora šteti župnik samo za papir. Nikomur pa ne pride na misel, da bi bilo treba župnikom dati zarad pomnoženega uradnega dela nekoliko odškodnine. Koliko časa bodo še župniki tlačani vlade? Dobro bi bilo, da bi župni uradi napravili skupno prošnjo na državni zbor in jo izročili kakemu poslancu. Poslanci naj se pa tudi sami malo pobrinejo za to zadevo, ki je res postala kričeča krivica. Kako se potegujejo poslanci za svetne uradnike, da se jim vedno zvišujejo plače in da se množi njih število, pri duhovnih pa nič!
Za družbo sv. Cirila in Metoda. Z velikim veseljem opažamo, da prodaja na Slovenskem skoro že vsak trgovec in trafikant užigalice družbe sv. Cirila in Metoda. Tako je prav 1 In baš nove, ravnokar iz tovarne došle vžigalice so tako izborne, da se lahko kosajo z vsemi tujimi izdelki 1 Le obžalovati moramo, da niso danes še povsod vsi Slovenci tolikanj zavedni, da bi jih bilo sram kupovati ali prodajati tuje blago in zametavati domače, dasi je izborno in nam samim v koristi Zavedni Slovenci, agitujte med manj zavednimi, da bi slehrna hiša, slehrna gostilna in kavarna i. t. d. slovenske užigalice I Kdor ni pripravljen podpirati velezaslužne in prepotrebne družbe vsaj na tak malenkosten način, ni vreden, da Slovenci zahajamo k njemu 1 Poglejte na Hrvatsko in Češko, kjer hrvatski in češki trgovci sploh drugih užigalic ne prodajajo kot narodne 1 Slehrni Ceh pa si tudi šteje v čast in ponos, da lahko kupuje in prodaja narodno blago. A kaj iskati vzgled pri drugih. Tudi Slovenci imamo zavedne ljudi in če samo omenimo, da imajo danes tudi že dunajski Slovenci, ki žive vendar v tujini, vseskozi domače blago, dasi si morajo isto po ovinkih in naravnost s trudom kupovati, povedali smo dovolj. In ni za nas, ki živimo na Slovenskem, sramota, da ne prodajamo in kupujemo užigalic družbe sv. Cirila in Metoda ? 1
Dvorni svetnik Šuklje državnozborski kandidat. Ker je državni poslanec gospod I. P. Vencajz položil mandat, treba je voliti novega poslanca za volilno skupino Ljubljana-Vrhnika-Litija-Višnjagora-Ribnica-Velike Lašče. Osrednji odbor katoliško narodne stranke sklicuje na dan 13. avgusta v Ljubljano shod zaupnikov, na katerem priporoči kandidaturo bivšega državnega poslanca, dvornega svetnika Fr. Šukljeja.
Narodna čitalnica v Spodnji Šiški priredi slavnost 251etnice v nedeljo, dne 2. avgusta 1.1.
na Koslerjevem vrtu ob udeležbi slavnih društev: Ljubljanskega „Sokola“, pev. društva „Slavec\ pev. društva »Ljubljane", Zidarskega in tesarskega društva" ter slov. trg. društva „Merkur“. Sodeluje ljubljanska društvena godba pod osebnim vodstvom kapelnika gospoda J. Novačeka. Vspored: 1. Slavnostni govor, govori gosp. Ivan Resman. 2. Izročitev trakov (dar šišenskih rodo-ljubkinj) čitalnični zastavi po gospej Ani Ju-vančičevi. 3. Petje. Petje vodijo gospodje: Be-nišek Hilarij, Gorjup Pavel in Dekleva Fran. 4. Godba. 5. Olimpiške igre, umetalni ogenj, tehtnica, ples itd. Začetek ob 3. uri popoludne. Vstopnina 40 vin. za osebo. Vstopnine prosti so: častiti člani Šišenske čitalnice, člani sodelujočih društev, v društveni opravi došli gostje in otroci do 10. leta. K praznovanju 25 letnice najuljudneje vabi odbor Šišenske čitalnice.
Umrl je 27. julija v Gradcu profesor na univerzi gospod dr. S i m o n Š u b i c v starosti 73 let. Čeravno je bival dolga leta daleč od svoje domovine, vendar je njegovo srce vedno zvesto bilo za slovensko domovino.
Iz Zagorja ob Savi. 29. julija. (Most čez Savo in šola.) Današnji dan izpolnila se je ideja, kojo je gojil č. g. Škrjanec za časa svojega trudapolnega delovanja kot kaplan v najbolj razburkanem času tu v Zagorji. Ni moj namen nadrobno opisati njegovih zaslug, vender pa ene nikakor ne morem zamolčati. Ko je omenjeni gospod pred kakimi štirimi leti sklical shod, ki se je vršil v prostorih g. Medvedove, bila je prva točka; Most čez Savo! Oj kako so kričali naši rudeči bratci v zvezi z narodnjaki, da celo pljuvali so v njega, kakor so sploh že vajeni ter tako hoteli govornika prevpiti češ: „Ta črni h . .. . nam hoče že zopet davek povečati". Nič ni pomagalo, če je g. trdil, da on meni le, da bi se davek le pomanjšal, in bi se omogočil promet čez Savo tudi v veliki vodi in pa ponoči. In danes ! Most, železen most nas veže s sosedi Kumlanci in ta v radost onih in nas. Kako pa je prišlo do tega ? Kmalu po odhodu g. Škerjanca začele so tuhtati brihtne glave, ter se je osnoval konzorcij, obstoječ iz štirih gosp. »revežev" med kojim sta posebno dva, ki sta bila za časa službovanja najhujša nasprotnika g. Š., toda pustimo to, vsaj so še celo tisti, ki so na omenjenem shodu toliko nasprotovali, čujte in strmite — pričeli graditi cesto do mostu — toda ne brezplačno. Glejte toraj gospod urednik, kako so se že pri nas ljudje poboljšali. Naj pa bo že to ali ono, most vender le imamo, vso čast možem, ki so res lepe tisočake dali na tehnico, a upanje je splošno, da se jim bode obrestovalo, dasi, kakor je bilo sklenjeno, se bo polovico manj pobiralo mostnine, in to je tudi prav vsaj zdaj ko imamo ravno tak denar. Dosedaj si plačal na brodu 3 kr. Na mostu pa boš plačal za osebo 3 vin. toraj polovico manj za ljudi, živino in vozove. Glejte toraj, kako ogromni davek nam je zasnoval gosp. Š. Vsa čast njemu! — Imamo pa mi Zagorci tudi že novo zares lepo šolo, ki je za našo cerkvijo prva stavba v velikosti in tudi v krasoti; kakor se govori, bo v teku tedna dogotovljena. Res krasni prostori, toda tudi lepe kronce bojo celo vrsto let romale za nje iz žepov davkoplačevalcev. Toda tudi to bi se še že pogrešalo, ali kako smo se zavzeli, ko je prišel, od kod ne vemo, črkoslikar, ter kakor je čopič zastavil, že je bilo čitati v napisno blaženo nemščino. Ne moremo umeti, so li pri nas nemški davkoplačevalci v večini, ali se je Zagorje presukalo doli na Prusko? Toliko pa nam je vendar znano, da je n.eki obč. odbornik predlagal še preden se je šola gradila, da ima biti na šoli slovenski napis, ali vsaj na prvem mestu. To je prišlo tudi v zapisnik, pa kaj hočete. Zapisnik je že prestar, vsaj bo že skoro dve leti. Omeniti še moram, da odbornik, ki je to predlagal, ni bil kak zagorski narodnjak, še manj nemčur ali Nemec, bil je mož kršč. narodne stranke! Vprašanje je le, ali je gospod župan, kakor že večkrat tudi zdaj kar po svoji nemški pameti to iztuhtal. Toliko za danes I
llamborn na Nemškem. Preteklega leta se je tukaj ustanovilo društvo sv. Barbare za slovenske rudarje. Meseca julija je potrdil prečastiti gospod miinsterski škof društvena pravila
in je imenoval tukajšnjega duhovnika predsednikom. Tako je naše društvo postalo cerkveno društvo. Dne 16. novembra je imelo blagoslov-ljenje svoje zastave: pri tem pa je bila procesija in nemški rudarji od St. Rafael-Knappeverein-a so na odru predstavljali več zanimivih stvari.
0 Božiču smo imeli božično slovesnost z božičnim drevescem, velikonočno nedeljo smo pa prvič igrali tombolo. Meseca januvarja nam je poslala »Slovenska kršč. soc. zveza" zastonj nad 500 slovenskih knjig za ustanovitev društvene knjižnice. Narodne časnike beremo tukaj v neki gostilni in sicer: »Slov. List", »Slov. Gospodar", „Naš dom" in »Mir". „Domoljuba“ in »Bogoljuba" je nekaj udov naročilo. Obhajali smo tudi 251etnico papeževo. Večkrat se je vršila ob nedeljah popoludne božja služba v materinem jeziku, ki nam jo je opravil naš gospod predsednik. V nedeljo dne 26. julija pa smo imeli zopet veliko veselje; obhajali smo namreč prvo ustanovno slovesnost. Gospod predsednik je imel kratek govor v slovenskem jeziku; on je tudi rekel, da bo v kratkem potoval v slovensko deželo, kjer se bo učil malo več slovenskega jezika. Potem so igrali tombolo in sicer z domačimi kartami, katere smo dobili iz domovine. Nato pa je bila igrana igra „Dr. Vseznal". Vsi igralci so nastopili prvič na odru, pa vendar so izvrstno celo predstavo izvršili. Gospod predsednik je skrbel za lepe igralske obleke. Rojaki, katerih je mnogo prišlo na slovesnost, so se vsi zelo veselili. Želeti je, da bi se še več rojakov pridružilo našemu društvu, ki je prvo slovensko društvo na Nemškem.
Slovensko trgovsko društvo v Ljubljani
naznanja, da se iščejo potom posredovalnice od strani gg. trgovcev naslednje moči v namešče-nje: 1 pomočnik manufakturne stroke za Ljubljano, 1 pomočnik manufakturne stroke za Celje,
1 pomočnik špecerijske stroke za Ljubljano, 1 pom. špecer. stroke za deželo, 1 kontorist za Ljubljano, 4 kontoristi za deželo, 1. pom. mešane stroke za Ljubljano, 3 pom. ineš. stroke za deželo, 1 prodajalka za deželo, 1 pom. železne in špec. stroke za deželo, 1 poslovodja za deželo,
3	učenci za deželo. — Od strani nastavljencev iščejo naslednje službe: 7 pom. špec. stroke, 6 pom. inanuf. stroke, 2 pom. špec. in manufak. stroke, 3. pom. špec. in železne stroke, 7 pom. mešane stroke, 3 pom. žpec. in galant. stroke, 5 kontoristov, 4 blagajničarke, 1 potnik ali poslovodja, 1 učenec.
Slovenski odvetnik v Celovcu. »Mir* piše:	Po odhodu gosp. dr. Krauta smo koroški
Slovenci bridko občutili pomanjkanje slovenskega odvetnika. Po daljšem času dobimo v svojo sredo, kakor znano, zopet slovenskega odvetnika, inoža, do katerega se bo mogel vsakdo s polnim zaupanjem obračati. G. dr. J a n k o B r e j c se preseli z dnem 1. avgusta iz Ljubljane v Celovec in otvori tu svojo odvetniško pisarno in sicer v hiši, kjer je imel pisarno tudi gosp. dr. Kraut, na Benediktinskem trgu št. 4. — Vse slovenske rojake, zlasti pa naše posojilnice in narodne zavode opozarjamo na to in jih poživljamo, da iščejo pravniške pomoči edino le pri slovenskem odvetniku. Nernško-nacijonalni listi napadli so g. dr. Brejca še predno se je preselil v Celovec. Tembolj je naša narodna dolžnost, da ga vsestransko podpiramo.
Češki gasilci so poslali slovenskim gasilcem poziv, v katerem vabijo na proslavo 50 letnice gasilnega društva kraljevske Prage. Slavnosti se bodo vršile od 14. do 17. avgusta t. 1. Priglasitve naj se pošiljajo do 1. avgusta na naslov: Zemska ustfedih hasičska jednota kraljevine Geške, Horažd’ovice, kraljevina Češka.
Okolu sveta.
Pogreb sv. očetu. V soboto zvečer ob 7. uri so položili sv. očeta Leona XIII. k večnemu počitku. O poludne morali so zapustiti vsi ljudje, katerih je bilo na tisoče, cerkev sv. Petra, v kateri je bilo izpostavljeno truplo sv. očeta. Koj ko so šli vsi ljudje iz cerkve, zaprli so vrata in pričele so se priprave za pogreb. Na raznih krajih po cerkvi so bili razpostavljeni papeževi vojaki. Ko so bile dokončane vse priprave, odprl'
so vrata zakristije, pred katerimi je čakalo nad 3000 oseb, katerim je bil uhod s posebnimi listki dovoljen. Bile so te osebe iz najodličnejših stanov, posebno je bilo mnogo senatorjev in drugih visokih dostojanstvenikov, kakor tudi dam iz najodličnejših rimskih družin. Kardinalov je bilo 45, ki so se razpostavili v koru. Prišla sta tudi zdravnika Lapponi in Mazzoni, kakor tudi več sorodnikov pokojnega sv. očeta. Na to so prišli diplomatični zastopniki vseh držav in mnogi rimski patriciji, ki so zavzeli prostor na tribuni, ki je bila nalašč v ta namen postavljena. Obredi bili so jako kratki. Ko se je truplo sv. očeta še jednkrat blagoslovilo, pristopil je monsgr. Cagiano in je pokril pokojnikov obraz z belim pajčolanom. Za njim je pokril truplo monsgr. Riggi z rudečim svilnatim pajčolanom. Na to je pristopilo šest stražnikov, ki so vzdignili truplo ter je položili v leseno cipresno krsto. K truplu so pridjali tri mošnjičke, v katere so položili v vsacega po 26 kosov zlatega, srebrnega in bakrenega denarja, t. j. po toliko kosov, kolikor let je pokojni papeževal. Zraven teh mošnjičkov so položili v krsto tudi razne spise o smrti in življenju pokojnikovem. Nato krsto pokrili in zapečatili s tremi pečati. To •cipresno krsto položili so v 400-kg. težko svinčeno krsto, na kateri so bile urezane besede: Tu počiva papež Leon XIII. Potem ko se je to zgodilo, prebral je notar vatikanskega kapiteljna neki dokument, v katerem je bilo zapisano vse, kar se je godilo s pokojnikovim truplom , od njegove smrti pa do pogreba. Ko so zapečatili tudi to svinčeno krsto, položili so jo v tretjo javorjovo krsto, na katere pokrov je bil vtisnjen grb papeža Leona XIII. Nato je sledil še -jeden blagoslov in kardinali napotili so se proti rakvi, ki je imela vsprejeti pokojnega Leona XIII Ko se je polagalo truplo v rakev, peli so pevci psalm „Benedictus Dominus Deus Izrael vsi ostali pa so pri ti priliki pokleknili ter molili. S tem se je končal obred, in navzoči so polagoma zapustili baziliko.
Oporoka sv. očeta Leona XIII. V nedeljo, po šesti kongregacijski seji, odprli so oporoko sv. očeta Leona XIII. Navzoči so bili pri ti priliki mnogi cerkveni dostojanstveniki poleg še drugih prizadetih oseb, kakor to zahtevajo predpisi. Oporoka je bila spisana dne 8. julija 1900. Ko je pokojni sv. oče najprej priporočil svojo dušo božji milosti, določa v oporoki tako-le: Za dediča družinskega premoženja postavil je svojega nečaka grofa Ludovika Pecci. Iz tega premoženja pa je izvzeto vse imetje ležeče v rimskem karpinetu in ki se je s spisom od dne 8. februvarja 1900 izročilo sv. stolici. Ker je pokojni sv. oče svojemu nečaku grofu Rihardu Pecci že 13. februvarja 1896. daroval, kar mu je namenil, se ga v ti oporoki nič ne spominja. Daroval pa je pokojni sv. oče temu svojemu nečaku z omenjenim darilnim pismom del družinskega premoženja, ki se je takrat delilo. Drugim svojim nečakom in nečakinjam pa ni zapustil pokojni sv. oče zaradi tega zdaj ničesar, ker je za nje še ko je bil živ zadostno skrbel. Konečno določa oporoka, da nima nobeden sorodnikov pokojnega papeža nobene pravice do drugega premoženja, ki ga je zapustil, ker je vse ostalo premoženje, razun onega navedenega v oporoki, pokojni sv. oče pridobil v lastnosti kot papež in hoče torej, da preide tako premoženje v last sv. stolice. Za izvrševalce oporoke so določeni kardinali Rampolla, Morenni in Cretoni.
Konklave se je vže pričel. Splošna sodba pa je, da bo konklave trajal k večjemu dva dni in da bo že tekom 3. avgusta prišla vest o izvolitvi novega papeža, nakar bo novi papež takoj podelil svoj blagoslov iz „loggieu. — Glede izvolitve novega papeža, izmišljujejo se listi vse polno vesti. Pravijo namreč, da sta zdaj med kardinali dve struji, jedna da gre za tem, da bi se izvolilo za papeža jednega izmed mlajših kardinalov, druga pa da nastoja, da bi postal papež jeden iz starejših kardinalov. Nekateri pravijo, da bo v slučaju, da bo izvoljen star papež, intronizacijo preložil na jesen. Naj si bo pa prihodnji papež ta ali oni, gotovo pa je, da bode Italijan.
Leon XIII. Vsi listi, ki pišejo o smrti papeža, povdarjajo velikost Leona XIII. Tudi
„Neue Freie Presse“ ga imenujejo velikana cerkvene politike, le demokratični listi kažejo svoje sovraštvo tudi sedaj po njegovi smrti in skušajo Leona ponižati. Teh se drži tudi naš „Narod“. Med njimi „Avanti“ kliče: »Zapustimo papeževe telesne ostanke brez posebnega spoštovanja in čakajmo novega sovražnika 1“ Kako nizkotno! O zamrlem papežu piše nek njegov učenec tako: »Njegova vnanjost ni imponirala, ker ni imel ne velike postave Pija IX. — Pokojni papež Leon je bil suh, bled, a impozantna je bila njegova postava, ko je sede delil vernikom blagoslov ; takrat so zlasti njegove oči kar gorele. Od začetka ni bil priljubljen Leon v svoji okolici, ker je vpeljeval red v finance. Ugovor je prenašal Leon ložje kot Pij IX. Kar je sklenil, od tega ni odnehal. Bil je skromen, a ko je javno nastopil, je ljubil luksus“.
Vihar v ogerskem drž. zboru. V sredo se je v ogerski poslanski zbornici dogodil slučaj, ki bo bržkone odločilno vplival na ogersko parlamentarno življenje, a ki je poleg tega tudi velevažen za presojanje vladnega sistema avstrijske politike med Jugoslovani sploh in med Hrvati še posebej. Ta slučaj daja nam ključ v roke. da moremo prav presojati Khunovo državniško umetnost in nam popolnoma razrešuje uganjko, kako da je mogel Khuen, kljubu vsej svoji, Hrvatsko moralno in materijalno uničujoči politiki, Vzdržati se dvajset let na stolu hrvatskega bana. Ta slučaj v ogerski poslanski zbornici kaže nam tudi v povsem drugi luči sedanji položaj z madjarskej neodvisnej (Košu-tovej) stranki. Dosedaj je bilo splošno mnenje, da je spor v tej stranki le posledica proraču-njene strankine taktike, dogodki v seji ogerske poslanske zbornice pa nas uprav elementarno močjo silijo v drugačno presojanje spora med Košutovimi in Barabasovimi pristaši. Ali pustimo dejstvom, naj govore ona:	člen neodvisne
stranke, poslanec Papp govoril je v seji poslan-ske zbornice o slavnostih povodom otvoritve Rakoczyjeve razstave in obsojal postopanje častništva, ki se teh slavnostij ni hotelo udeležiti. Začel je potem govoriti o korupciji, s katero se skuša škodovati deželi in je v podkrep-ljenje svojih trdil, zapustil med govorom svoj prostor ter se podal k mizi zborničnega pred-sedništva, na katero je položil 10 bankovcev po 100 kron in izjavil, da se ga je hotelo s tem denarjem podkupiti, naj bi v zbornici ne izustil namerovanega in že prej napovedanega govora ter naj bi za nekoliko dnij zapustil Budimpešto. To razkritje je v zbornici provzročilo silno senzacijo in od vseh stranij so od Pappa zahtevali, naj pove, kdo da mu je izročil denar. Ako je že razkritje tega čina provzročilo silno senzacijo, moramo si misliti, kako senzacijo pa je provzročila še-le na to sledeča izjava posl. Pappa, da mu je denar izročil voditelj Košuto-vega glasila „Flighetlen Magyar orszag“ in bivši opozicijonalni poslanec (Košutovec) Martin Dienes. Ako toraj Pappva izvajanja odgovarjajo resnici — o čemur ne dvomimo — je potem nedvomno, da je korumpiran in podkupljen sam bivši voditelj neodvisne stranke, posl. Fran Košut z vsemi svojimi ožjimi pristaši vred. Govornik — posl. Papp — je potem nadaljeval svoja razkritja in dejal, da mu je urednik Ko-šutovega glasila izpovedal, da nastopa po nalogu nekega ministra, ki je zapričel veliko korupcijsko akcijo, da bi se na ta način premagalo obstrukcijo. Podpredsednih poslanske zbornice je na to izjavil, da v imenu zbornice vspre-jema izročenih 10 tisoč kron in je to zadevo izročil imunitetnemu odseku. Za posl. Pappom, govoril je poslanec Lovaszy, urednk lista „Ma-gyarorszag“, ki je tudi pripovedoval o nekem poskusu podkupljenja, ki se je pa izvršil proti upravnemu voditelju lista „M agy a rorsz ag“,
V	i 1 j e 1 m u Sumegi, katerega je hotel ko-rumpirati urednik nemškega budimpeštanskega lista »Budapester Abendblatt" Artur Singer. Opozicijonalni poslanci tso potem zahtevali, naj se takoj preišče, od kje izvira denar za podkupovanje opozicijonalnih poslancev in da se pred rešitvijo tega vprašanja zbornica ne sme baviti z nobeno drugo zadevo. Poslanec 01ay je mini-sterskega predsednika grofa Khuena naravnost obdolževal, da je on udeležen na podkupovanju,
katero se hoče sistematično tirati. Značilno za karakter grofa Khuena je dejstvo, da je kljubu velikemu viharju, ki je vsled teh izjav opozicijonalnih poslancev vladal v zbornici, hotel izvršiti svoj načrt proti obstrukciji in je ustal, da bi predlagal, naj se prekine razprava o programu nove vlade, ter zaprične razprava o proračunskem provizoriju. Opozicijonalni poslanci pa so proti tej nameri grofa Khuena uporabili tehnično obstrukcijo in mu niso pustili priti do besede. Slednjič je ministerski predsednik izročil svoj spisani predlog zborničnemu komisartu, kateri ga je izročil potem predsedujočemu podpredsedniku Tallianu in ta zopet posl. Szotsu. Ko so opozicijonalci to videli, naskočili so predsedniško tribino, iztrgali posl. Szotsu iz rok listek s predlogom ministerskega predsednika in potem ta listek raztrgali. Kako se je seja, ki je trajala potem deloma kakor javna in deloma kakor tajna, do tričetrt na eno po polnoči, nadalje vršila, ne bomo pripovedovali, ker nam tega prostor našega lista ne dopušča, marveč omenimo le to, da je Khuen kljubu vsem naporom obstrukcije s pomočjo nasilstva slednjič vendar le prodrl s svojim predlogom. In Khuen bi prenehal biti Khuen,, ako bi ne postopal tako, kakor se je izkazal v seji: Nasilstvo in korupcija bilo je njegovo resnično geslo tekom 20-letnega vladanja na Hrvatskem in s pomočjo nasilstva in korupcije obdržati se hoče tudi na sedežu ogerskega ministerskeaa predsednika. Razlika bo le v tem, da bo Khuen na Ogerskem mnogo, mnogo prej dogospodaril, nego je dogospodaril na Hrvatskem.
Iz Bosne prihajajo grozne vesti o dogodkih na vaji pešpolka št. 12 med Trebinj^m in Bile-kom. Ta vojaška vaja je bila dne 21. t. m. V strašni vročini, bilo je 40° Reaumurja, so podili vojake po golem skalovju. Enajst vojakov je vsled vročine na mestu umrlo. To se uradno priznava. Od druge strani pa se tudi čuje, da je kakih 400 vojakov obolelo in je med njimi kakih 60 težko in nevarno bolnih, precej vojakov pa se tudi pogreša in se ne ve, kje da so, ali so živi, ali so mrtvi. Zapovednik tega polka se imenuje Tčirok.
Kdo vlada v katoliški Franciji. V Franciji divja silovit boj proti vsemu, kar je katoliškega, bodisi v cerkvi ali zunaj nje. Vsakdo bi mislil, da je ta republika najbolj framasonska dežela na celem svetu. In vendar je izmed 40 milijonov prebivalstva le 25.000 framasonov. In ta peščica ljudi vlada in strahuje celo deželo, ker ima framasonstvo v rokah vlado in parlament. V sedanjem ministerstvu se nahaja med dvanajstimi ministri ravno osem framasonov. Od ostalih ministrov so menda trije tudi frama-soni. Razen enega bi bila torej framasonska vsa vlada katoliške Francije. Pa tudi v parlamentu ni mnogo bolje. V obeh zbornicah je nad 400 framasonskih poslancev.
Na Hrvatskem se sicer kaže nekoliko, da je nov ban zasedel banski prestol ali svojo obljubo, da bo branil pravice Hrvatske, pa je novi ban že prelomil. Na poslopju državne železnice so odstranili madžarski napis, ali napravili so obojejezičnega in sicer madžarski spredaj, potem hrvatski, dasiravno je po postavi dovoljen edino hrvatski. Zaradi dinamitnih atentatov so prijeli več oseb, pri katerih so našli dinamita, ali zločina jim ne morejo dokazati.
Bivši srbski minister Todorovič in mini-sterski predsednik general Markovič. Todorovič pripoveduje nekemu dunajskemu listu: „Do 10. ure sem bil pri kralju in sva se pogovarjala o raznih zadevah. Nato sem šel domov in o polunoči sem se podal k počitku. Cez poldrugo uro me zbudi ropot, gledam skozi okno in vidim, da je hiša obkoljena. Častnik vstopi in naznani, da nisem več minister. Ta je odšel, pride drugi in mi naznani, da sem pod njegovim varstvom. Med tem so se vzbudili domači, ukazal sem kuhati kavo in sva pila s častnikom, ki mi ni hotel na moje vprašanje nič gotovega povedati. Odstranil se je in so prišli vojaki z nasajenimi bajoneti; v malih trenutkih pride zopet častnik in vstreli na-me. ,Sem ranjen, umrem!1 in v tem nekako po sreči se zvrnem v klet, dva metra globoko. Častnik je še petkrat ustrelil in je odšel*. Todorovič je bil le ranjen in je že
okreval. O smrti Markovičevi pravi, da je bil tudi ta general osodepolno noč pri kralju, ki mu je kazal anonimna pisma, v katerih se naznanja upor. Markovič je tolažil kralja in ker tega ni mogel doseči je podal demisijo in je odšel, misleč, da bo Srbsko drugi dan zapustil, ker se je bal kraljevega maščevanja. Kmalu za njim pridejo vojaki in mu rečejo, da kralj ukazuje, da se mora ustreliti. Markovič reče, da nima vzroka, ako pa mora umreti, da se ne obotavlja. Nato je bil kar ustreljen.
Dveletna vojaška služba. V vojnem mi-nisterstvu je že baje izdelan popolen program za uvedenje dveletne vojaške službe. Kakor se zatrjuje, se baje ista uvede že tekom petih let. Seveda je treba vsled tega popolnoma izpre-meniti vsa dosedanja načela vojaškega izvežbanja, katero je bilo sedaj raztegnjeno na tri leta.
Portugalsko. Berolinski list prinaša iz Lisabone sledečo vest: Kralj je imenoval svojega brata dona Alfonza generalnim poveljnikom trdnjav in je napravil s tem veliko nevoljo med generali in višjimi častniki. Ta dobra služba je bila dosedaj le za zaslužne generale, med tem, ke je don Alfonzo le častni general topničarstva in v resnici nima dosti vojaških vednosti. Vojaško oskrbništvo je obdolženo favorizma in se v tem oziru napravlja tudi skupni protest. V petem pešpolku je prišlo celo do vstaje in vlada mora vse ukreniti, da ne postanejo te vstaje nevarne za deželo.
Častnik ubijalec. V kopališču Herkules pri Oršovi je bil med drugimi tudi mlad častnik Jakob Adalbert. V sredo je Adalbert bil v ko-pelji in ko je iz kopelji izšel si je z rjuho snažil čevlje. Postrežnik Reisinger je na to opomnil, da ni dovoljeno in dostojno kaj takega počenjati, nakar je mladi častnik potegnil sabljo ter udaril Reisingerja po glavi tako, da mu je razklal črepinjo. Umirajočega postrežnika so nagloma nesli v bolnico. Adalbert pa se je prijavil glavarju svojega polka.
V blaznosti umoril brata. V neki pariški restavraciji večerjala sta brata Pavel in Julij Remer v družbi skupnega prijatelja. Med večerjo je vzel starejši brat nenadoma nož v roko in dejal bratu, ki je sedel ravno nasproti: »Poglej ta nož. Kaj bi rekel, če bi te sfinil ž njim v prsi ?“ Brat je mislil, da je to šala, zato je odgovoril smehljaje; »Le poskusi, če si upaš*. V tem trenutku je skočil oni nanj in ga sunil dvakrat v prsi tako naglo, da ga prijatelj in navzoči gostje niso mogli obdržati. Brat se je takoj mrtev zgrudil na tla. Ko je blaznik videl žrtev v krvi pred seboj ležati, povrnila se mu je saj na videz zavest. Vzdignil je truplo in ga nesel v bližnjo lekarno, kjer so dognali, da ima umorjeni dve rani v srcu. Nato se je nesrečnik pustil brez obotavljenja odvesti v zapor.
Velikanska preproga. V Rotterdamu je v etnografskem muzeju razstavljena preproga, ki jo je v spomin podaril perzijski šah, ko se je mudil na Holandskem. Nanjo je dal šah zapisati v perzijskem jeziku: »Spomin Nj. velič. Mozaf-fer ed-din šaha, cesarja perzijskega, Nj. velič. Viljemini, kraljici holandski. V letu hedžre 1320. Leto čudovitega rojstva 1902.“ Preproga je velika 66 m2.
V katero drevo nnjrajše treska? Opazovalci treskanja so izračunih, da med vsemi drevesi najrajše poišče strela hrast. V bukev udari enkrat, v smreko šestkrat, v hrast pa stoinsedem-krat v istem številu let. Pod hrast se tedaj ni varno skrivati pred strelo.
Moskovski milijonarji. V obče se ruski milijonarji, posebno pa oni iz Moskve, nikakor ne morejo meriti z bogataši v Ameriki: Rock-fellerjem, Gounaldom ali Morganom ; toda zato je njihov spomin med narodom tem večji, ker so porabili svoje bogastvo, da kolikor toliko zacelijo ljudske rane. Leta 1860. je osnoval milijonar Rukovičkov za maloletne zločince prvo poboljševalnico. Dve leti pozneje je drugi milijonar Pavel Trečakov osnoval in uredil na svoje stroške galerijo slik, v kateri je zbral vse največje domače in tuje umetnine in jo v sporaz-umljenju s svojim bratom poklonil »majki Moskvi". Leta 1870. sta zgradila brata Ljapin
neko prenočišče, a leta 1880. je podaril Lepeškin mestu Moskva ogromno svoto za osnovanje dijaškega konvikta, dočim je »kralj železnic" Sava Mamutov sezidal opero. Pa ti in drugi milijonarji so bili toli nesebični, da niso imeli niti kočije, a njihove hiše, sicer polne bogastva in umetnin, niso bile kar nič podobne palačam. O njihovih tvornicah in podjetjih se ni govorilo, zvedelo se pa je, kadar je kateri kupil kako drago umetnino ali obdaroval sirote. Najposeb-nejše vrste je bil pred nekoliko leti umrli starec Solodovnikov, ki je prišel v Moskvo kot selski deček, a ko je umrl, je zapustil Moskvi 42 milijonov rubljev za zidanje šol in sirotišnic. Moderni milijonarji jih seveda ne posnemajo, uda-jajo se le uživanju.
Med zemljo in nebom. V veliki nevarnosti je bil 15 letni kmetski deček Ivan Bolasz. V gozdu pri Szarpaku je padel raz neke pečine, a obvisel v sredini prepada na neki veji. V tem osodepolnein položaju je visel tri dni in tri noči. Naposled je zaslišal njegov krik na pomoč blizu tam se nahajajoči lovec, ki ga je s svojo lastno nevarnostjo rešil iz tolike nevarnosti.
Samomorivec — ubežnik. V Strassburgu je dala sodnija izkopati truplo samomorilčevo, ki je bil pokopan kot gledališčni agent in bivši kupčevalec s smodkami. V žepu Schweizerja (tako se je imenoval samomorivec) so našli pismo na njegovo ženo, v katerem pravi, da gre v smrt radi nesreče pri kupčiji. Sodnija pa meni, da je našla dokaze, da Schweizer še živi, da je pred svojim begom imel okrog 20.000 mark,'da je pa ono pismo podtaknil nekemu mrtvecu, da ne bi ga zasledovali. Schweizer je, kakor meni sodišče, popihal najbrže v Ameriko, ker se je bal pravice zaradi svojih dvomljivih denarnih kupčij.
Volilna pravica za žene. Letos prvič nastopijo tudi žene v Avstraliji pri političnih volitvah z glasovnico v roki. Opravičenih volivk je tam 850.000. Žene volilke, ki se prištevajo k radikalni stranki, objavljajo svoj program, ki obsega mimo druzega tudi sledeče točke: 1. Mož in žena sta enakopravna pri sklepanju in ločitvi zakona in pri drugih pravnih razmerah. 2. Vsi narodi naj so dostopni možem in ženam in naj odločuje le zasluga in zmožnost. Nadaljne točke ozirajo se na uvoz živil, na prepoved uvaževati opijum na spravljiva sodišča. Vojaki naj bodo le za brambo dežele in prostovoljci imajo prednost pred redno vojsko.
Pomorjena posadka. Na nemških admiralskih otokih v Tihem oceanu, kjer se je v zadnjem času nekolikokrat prelivala kri, storjen je zopet novi umor. Na otoku Matupi je bil umorjen Anglež Howard in njegova posadka. Domorodci so se po umoru polastili orožja Evropejcev in ladije. V letih 1901—1902 kaže tako-imenovana bela knjiga nemška, . da je bilo na otoku sv. Matevža umorjenih 9 delavcev nemške firme Hornstein; domorodci otoka Buke so umorili moštvo barke in sicer enega Evropejca in osem domorodcev. Domorodci v Paparatu so umorili soproga in otroka nemškega posestnika Wolffa. Nemška vlada je vedno morilce zelo kaznovala in jih bo tudi sedaj, kakor se sliši.
Srbskega kralja umoril. Kmalu po umoru kralja Aleksandra se je začel 13 letni učenec Jos. Volkmeier v Požunu jako čudno vesti. Dečko je namreč kar požiral novice o umoru srbskega kralja. Kmalu na to se je jel pritoževati, da ga glava boli ter legel v posteljo. Kar se nenadoma vzdigne in zakriči: „Joj mil Jaz som kralja umoril*. Starši pošljejo po zdravnika, ki je konštatiral, da je dečko nevarno bolan. Prenapeto branje je dečka zmešalo.
Uradno prepovedana vročina. V Lisaboni je bila pretečeni teden neznosna vročina. Z drevja so padali mrtvi ptiči (toda še ne pečeni I) in ljudje si opoldan niso niti upali iz hiš, ker bi jih sicer zadela kap. Višjim oblastnijam je bilo to seveda neljubo, ker se je bilo bati, da se vstavi ves promet. Zato je izšel ukaz, da se ne sme ničesar pisati o vročini. Vsako poročilo o vročini je cenzura brez usmiljenja zasegla. In to je javnost — ohladilo.
Nemiri med Židi v Galiciji. V Galiciji se opazuje neko napetje med židovskim prebivalstvom, ki ima izvor v brezvestni agitaciji nekaterih Židov, ki med svojci raznašajo lažnjive vesti, da podelujejo poljski duhovniki židovskim otrokom zastrupljene sladkarije. »Glas Naroda" piše, da je prišel v njegovo redakcijo eden bogatih židovskih kupcev in je trdil, da je neki kanonik v Tarnovu take sladkorije delil in je na ta način provzročil smrt nekaterih židovskih otrok. List pozivlje urade, da naj obrnejo svojo pozornost na to agitacijo in jo zadušijo. V Galiciji živi namreč veliko neolikanih in fanatičnih judov, katere bi lahko lažnjive vesti navele za dejanja, v katerih bi na drugi strani katoliško prebivalstvo lahko videlo provokacijo in vse to bi imelo imeti žalostne posledice.
Stavka koscev v Galiciji. Lanskega leta je dosegla stavka koscev velikanskih razmer in letos — kakor pišejo poljski listi — se zopet napravlja. Agitatorji hodijo od vasi do vasi in razširjajo brošuro Ceglinskega, ki vnema kosce za stavko. Omenjene brošure je že med narodom 15.000 izstisov in agitacija je tudi verskega in narodnega značaja.
»Slovenski List" prodaja se v Ljubljani v Brus-Štefetovi prodajalnici Pred škofijo. V Kranju se prodaja v prodajalnici gosp. Floriana. Posamezna številka stane 14 vinarjev.
Svoji k svojim!
KONRAD SKAZA St. Ulrich Groden Tirol.
Slovenska delavnica za vsa cerkvena dela od prečastitih gospodov duhovnikov odlikovana, se priporoča za umetno izdelovanje svetnikov, altarjev, prižnic, križevih potov rezljanih (Relief) in na platno slikane, v vsakem slog« in po mogoče nizki ceni. Betlehemske jaslice s 15 rezljanimi podobami in 16 živali od 50 kron više. Umetno izdelane „Ljurdske votline" i. t. d.
_ Za vsako poljubno podobo pošljem originalne fotografije mojih del, za altarje originalne načrte. — Za vsako slovensko naročilo čez 100 kron dam kot spomin umetno rezljano božje razpelo zastonj.
Za cenjena naročila prosi
48 12—9	Konrad	Skaza.
Nobena poroka več
ne bi smela biti brez
IT sladoleda.
Razpošilja največja eksportna tvrdka za sladoled in sladčiščarsko blago Emil Brandt v Kranju.
Pristno čebelno- voščene sveče
4	47—26	prodaja,
Janko Šink, svečar v Kranju
kg po 5 K, poštnine prosto.
16 10—6
+	Anton Belec
j|L	v Št. Vidu nad Ljubljano
	izdeluje in priporoča
	cerkvene svetilnice ali stalnice
	iz kositarja, ali medenine in
llUffll	iz tompaka
\[mi	obhajilne svetilnice
mm	pušice z zvončki
	štedilna in železna ognjišča.
j	Prevzema
1	kritje streh
18 x—5	in zvonikov.
© ® ® Ilustrovanl ceniki na razpolago. ® © ®	
Opominjajte 5« ljudskega sklada!
Odgovorni urednik: Ivan Štefč.
Izdajatelj: Konzorcij .Slovenskega Lista".
Tisek Zadružne tiskarne v Ljubljani.