Santa Zita.
alo jc Ijudi v Avstriji, ki vedo, kdo je bila Sv. Cita, po kateri jc prevzela svojc krstno inic naša presvitla cesarica. Malo jih jc, ki bi jiin bilo znano ime Svete Cite, ime prve gospe v naši državi. Cesarice in kraljice, ki bi se imenovala Cita, ni bilo doslej v nobe-nem narodu in v nobeni vladarski rodbini. Zato je pač zaniinivo, da se izve, odkod ime, ki ga ima naša mlada cesarica, in zveni pri nas tuje, a je pa tembolj znano in razširjeno v Italiji in tudi v Jpaniji. Beseda saina do-meni kot pridevnik toliko kakor: čist, nedol-LJ                          \^   žen,   deviški,   v samostalnikovi  vporabi   pa
pomeni toliko kakor ragazza: deklica, devica. Pravijo tudi, da je Cita prvotno okrajšano ime iz latinske »Tacite«, kar bi bilo po naše: »niol-čtča« a!i »tiha«. Imena svetnice Cite ni v uradnem cerkvenem seznamu svetnikov iti svetnic. Toliko bolj znano in razširjeno je pa itne svetnicc Cite v Italiji, posebno v Zgornji Italiji in na Toskanskem, kjer jo Ijudstvo časti kot patronko služkinj. Sv. Cita zavzema v Italiji isto mesto, kakor pri nas na Tirolskem sveta Notburga. Prav posebno je pa razširjeno ime svetc Cite v okolici mesta L u c c a, kjer je bila naša sedanja cesa-rica rojena dnc 5. maja 1892 v vili P i a n o r e, znanem kopališču V i a-r e g g i o , ki spada v pokrajino in nadškofijo Lucca. Sveta Cita je svct-nica-z;.ščitnica ir.esta Lucca, kjer ji je v cerkvi sv. Flavijana posvečen oltar in kjer se nahaja tudi njena grobnica.
Pogflejmo si zdaj tu imenovane kraje na zemljevidu. Ako si zapustil malo železniško postajo Pietra Santa na progi, ki vodi iz Rima nb zapadni obali Italije v Oenovo, greš po vzpcnjajoči sc cesti, ki vodi i/. mesteca Pietra v niesto Lucca. Hitro zazrcmo nicd zcleniiui, plodo-nosnimi griči svitlo palačo vile Pianore, a z njenih oken zreš daleč nad nižinu vse tja do svetlc rnorskc površine. Zgradba jc postavljena v slogu italijanske rcncsance, in četudi palača ni posebno velika, se vidi po ob-sežni stranski liiši in po velikih poslopjih v ozadju, da je v vili Pianore nameščeno knežje gospodarstvo. Z lepoto zgradb tekinuje krasota parka. Urejen po anglešketn slogu, spaja v sebi široke površine livad in senčnatih skupin drevja. Skoro tako daleč, kolikor seže oko, je vsc zcm-ljišče okolo Pianore last hišo P a r m a. In v teh lcpili pokrajinah, kjer !cži stari rodbinski dom naše presvitle cesarice Cite, jc ime nicd ljud-stvoin vneto ceščene sv. Cite posebno razširjeno.
Sveta dcvica C i t a se je rodila 1. 1212. tu ob vznožju Monte Sagreti kot hčerka rcvnega posestnika Oiovanni Lombardo in njegove žene Bo-nissime. Očeta je izgnbila že v zgodnji mladosti in ko je bila stara 12 let, ji je umrla tudi njena skrbna, pobožna mati, ki je vzgojila Cito v strahu božjeni. Zdaj jc bila prisiljena Cita, iskati si kruha pri tujih ljudeh. Prišla je v 8 niilj oddaljeno mesto Lucca, kjer je dobila službo v hiši P a g a n o Fatinellija, hikeške patricijske rodbine, ki je bila vedno na prvein mcstu v divjili in krvavih strankarskih bojih v mestu in iz katere je izšel tudi pozneje pregnani guelfski pestiik Pietro Fatinelli, ki ga je otroka pcstovala Cita in je pozneje kot izgnanec pel, da bi hotel goreče lizati prah z obzidja mesta Lucca, če bi mu bilo dano kedaj, da bi zopet mogel videti svoje domovinsko niesto.
Cita je bila pravi uzor pridne in zveste služkinje. Svojemu gospo-darju je bila pokorna in poslušna, kakor lastnemu očetu. Bila je izredno pridna, štedljiva in imela vcliko veselje do dela. Zgodaj zjutraj je vsta-jala, da je opravila šc pred določenitn dnevnim delom svoje inolitve v cerkvi, potem jc pa s polnim navdušenjem hitela domov na delo. 1)9-raščajočo mlado deklico so zelo hvalili radi njene čistosti in dobrodel-nosti. Vsled svoje pobožnosti in vestnosti v službi je bila pogosto za-smehovana. Ni sc družila s svojimi zgovornirni tovirišicami. Po njeni smrti zabelježena legenda pripoveduje, da se je nekoč, ko je nckemu beraču mogla dali samo požirek sveže vode, voda izpremenila v vino. V svojcni usniiljciiju je revežem, ki so trpeli lakoto, večkrat dajala fi-žola iz bogatih zalog Fatinellijeve rodbine, tako da so bile zaloge že skoraj popolnoma izčrpane. Ko je gospodar hotel prodati del zaloge, se je bala Cita, da jo bo strogo kaznoval, ker je toliko manjkalo. Tedaj je poklcknila in molila, in ko so odprli slnambo, je bila po čudežu polna kot je bila prej.
Cita jc biia navajena, da je zelo tnalo govorila. Ta njena molčečnost iti zdržnost se je pa zdcla njenenm gospodarju   kot nekaka potuhnjena ošabnost in hinavščina. Začel jo je črtiti in nikdar ni irnel prijazne be-scde do ubogt sirotc. Vendar je molčala, če so jo grajali ali celo tepli kar sc io zgodilo vcčkrat; a vse udarce in vsa zaničevanja je prenašala »otrpcžljivo. 'i'o je trajalo nekaj let. Naposled je pa gospodar prišel do spoznanja, ria dela Citi veliko krivico,  ter je  izpremenil sovraštvo  v Ijiibezen, sumničenje v občudovanje in poplačal Cito s tem, da ji je po-vcril nadzorstvo nad svojo hišo in mlajšimi otroki. Svetnica vsled tega pnvišanja ni bila prcvzetna in nikdar ni dala občutiti svoje višje službe podrcjcni služinčadi.   Ostala jc ponižna in obzirna  in se vedno bala, da bi uc vzbudila nezadovoljnosti pri soslužkinjali. Svoj vpliv v liiši je u-porabila v to, da je s svojo angelsko potrpežljivostjo in blagosrčnostjo blažila prestrogo in surovo narav svojega gospodarja. Če je zapazila, da se je razjezil, jc pokleknila prcdenj in ni poprej vstala, da ga je po-mirila iti poiolažila.
Cita je živda 70 lct. Pri cncm gospodarju jc služila 58 let. Vse svoje prihranke je zapustila revežem. Zaspala je blaženo v Gospodu dne 27. aprila leta 1282. Ob njeni smrti se je posvetila na nebu nena-vadna zvezda; zato jo slikajo stoječo z vedrom ob vodnjaku in s svctlo zvezdo ob strani njene glave. Na njenern grobu so se začeli vršiti ne-številni čudeži. Slepci so zopet izpregledali, gluhonemi izpregovorili, hromi so ^opet mogli hoditi. Neki notar iz Fatinellijeve rodbine je skrbno           i
zabeležil vse tc čudeže. Vsled teh izrednih čudežev so njene relikvijc          |
leta 1580 z velikirni svečanostmi prenesli v cerkev sv. Flaviana ter jih          1
tam položili v grobnico.
Tako laška legenda. Naravnost papež ni Cite nikdar proglasil za svetnico, toda prebivalstvo v mestu Lucca je pobožno služkinjo takoj po njeni sinrti začelo častiti kot izvoljenko, ki je dosegla sijaj svetnicc.           i
Po tej svctnici ima naša presvitla cesarica Cita svoje krstno ime. Ker je sveta Cita patronka onih krajev, kjer je rojena naša mlada cesa-rica, je postala že v zgodnji mladosti znana in čislana med ljudstvom. In ko se je leta 1911 razširila vest, da je princezi Citi vsled nje ženitve z avstrijskim nadvojvodo prisojeno, da zasede enega najslavnejših pro-stolov Kvrope, je bilo Ijudstvo ondotnih krajev uverjeno, da se je sauio silni protekciji in priprošnji s v e t e C i t e zahvaliti za toliko srcčo.
Dan 2 7. aprila je smrtni dan sv. Citc; ta dan je torej tudi g o-dovni dan naše cesarice Cite.