52
Politične  stvari.
„Viribus unitis." *)
Ko je Njihovo Veličanstvo cesar Franc Jožef L dne 2. decembra 1848. leta ob času vnanjih in notranjih prekucij stopil na prestol staroslavne monarhije Habsburške, si je glede na nevarnosti, katere so takrat stresale cesarstvo, izvolil geslo: „Viribus u niti s" (z združenimi močmi) ter ga napisal na prapor , pod katerim je namenil cesarstvo pripeljati do notranjega miru in vnanjega svita.
Zvesti svetniki, hrabra armada, Ruska pomoč in povsod zopet vzbujajoča se državljanska zavest — vse to je pripomoglo v spolnitev vladarjeve najgorkejše želje , da se je povehčalo cesarstvo vtrjeno in častno zopet na prejšnjo veljavo.
Kaj je pa presvitli vladar mislil z besedama ,,Vi-ribus unitis", to je naznanil sam večkrat z lastnim jasnim izrekom: ,,Jaz hočem, da so vsi moji narodi srečni in zadovoljni."
Da oni izrek ni bil le prazna beseda , ampak res nična volja cesarjeva, to je pokazal mnogo mnogokrat po delih velikodušnosti in ljudoljubja. Odpovedal se je podedovanemu svitu samolastne vladarske oblasti ia podal svojim  narodom ustavo, nadjaje se, da jih s to
*) Vzeli smo ta članek iz (nekonfis cirane) „Agramer Presse" , ki od novega leta v nemškem jeziku izhaja v Z a-grebu in z možato besedo zagovarja pravice Slovanov v Avstriji in odkritosrčno brani vse, kar je podslomba za obra-njenje mogočne in srečne Habsburške monarhije. To je edini časnik, kateremu je ,,Pressea iuie*, pa ne hodi poti onih druzih ,,Press" , ki so največ zakrivile, da smo v Avstriji dandanes tam, kjer žalibog — smo!                                             Vred.
srečne naredi, in po svojem velikodušnem srcu privolil je celo v to, da se je cesarstvo njegovo razdelilo na dvoje; dovolil je dualizem.
Al kako pa je danes z žetvijo, ki bi bila morala priti po nadepolni setvi vladarjevi? Kje je ,,zado-voljnost in sreča vseh njegovih narodov?"
Niso li ta in unkraj Litave predrzni napuh, sa-mopridna nemoralnost, silstvo in nespamet sejali veliko nevoijo in nezadovoljnost, in ali ni popolnem na kant prišel blagostan ljudstev?
Tu sta se Nemec in nemčur, tam pa Magjar in inagjaron polastila onih pravic, ki jih je presvitla krona z najboljšim namenom podelila vsem narodom; silovita sistema „pr i ti s kan j a na steno" tako zvanih ,,inte-resantnih narodov" je nadvladala ta- in unkraj Litave tako, da tu gospoduje Nemec, tam pa Magjar brez ozira na narodno ravnopravnost in zgodovinsko pravo.
Krivde o današnjem stanji cesarstva, o dosedanjih političnih in gospodarskih grehih, vseh današnjih nadlogah pa nočemo in ne moremo valiti takraj Litave na vse Nemce sploh, unkraj ne na Magjare vse; tu in tam so častne izjeme, ki so nedolžne samopridnosti in častihlepnosti večine svojih sorodnikov, in se dosti hudo pokore za vse to s tem , da so tudi sami prišli na nič, dospeli do propada vsega, da bodo, kakor mi, morali trpeti vsled tega se dolgo, če se sedanji način nemčur-skega in magjarskega ,,osrečevanja narodov" ne spremeni naglo in še za časa.
Zadosti je pač že črnih oblakov na nebu, zadosti žalostnih dogodeb, pretečih nevarnosti, sramote in nesreč, klicev na pomoč iz vseh taborov, iz vseh stanov prebivalcev Habsburške monarhije, — toliko jih je že, da bi bilo popolnoma opravičeno, ako bi presvitla krona sama segla vmes, da se na pravo pot spravi, kar se je po zlorabi ustave obrnilo na krivo.
Da! mi in z Dami vred milijoni zvestih podlož-nikov Habsburškega cesarstva smo po britkih skušnjah prišli do živega prepričanja, da se Avstrija tira do propada, ako tako stanje še dalje ostane!
Propadlo državno gospodarstvo, propadanje vsega, rastoča revščina, notranji razpor, zasmehovanje in za-sramovanje naših razmer od zunaj , to pa je zadosti strašilnih prikazen, da na tej poti ne izvršuje se blago in pravično geslo ,,viribus unitis" presvitlega vladarja. Nalašč se ogibamo tega, da bi nadrobno razkladali vse to, kako se zdaj narodi v Avstrijsko Ogerski osrečujejo, ker to bi se reklo, še bolj razpraskavati odprte rane, kajti namen tega spisa ni bujskati zoper sedanjo priviligirano sistemo osrečevanja narodov. Al po ušesih nam buče in pred očmi nam migljajo vsake vrste ostudne stvari, ki tu in tam zmedeno se po zraku sučejo pred našimi očmi , pred očmi vse Evrope, Tu je Giskra s svojimi ,.trinkgeldi", bankini in drugi osnovni švindelj, izsesavanje ljudstva, denarni polom brez konca in kraja, Offenheimovi in chabrusovi manevri, Czernatonvev par-lamentni škandal, garancije železnicam iz prijaznosti, silni pritisk z davki, dolgovi brez konca, pobratimstvo Magjarskih ,,sofi" s Turki, „eljen Kossuth!" in enacih sramot brez konca in kraja !
Ves ta narobe svet v Habsburški monarhiji mora se odpraviti, odstraniti se mora nesrečna sistema, da narodi ne bodo stali drug nad drugim, ampak drug poleg druzega in v lasti svojih neprikrajšanih pravic brez oviranja po svoje pomagali, da se na kraj brezdna pripeljano cesarstvo reši „z združenimi močmi" — ,,vi-ribus unitis"!
53