JList 4G.
V petik §. Rožnika cveta
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in V za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Povabilo na naročbo Slovenije.
S tekočim mescam se doverši naročilo na pervo polovico letašnje Slovenije, za to se vljudno povabijo vsi dozdanji gg. prijemniki našiga časopisa, kakor tudi drugi prijatU politiškiga razvitja Slovencov, ki bi pristopiti mislili, naj svojo naročbo ob času, narpozneje dokonča tega mesca, pri založniku in razpošiljavcu napovedati blagovolijo.
Kmalo bo leto preteklo, odkar je Slovenija svoje delo pričela; njena dosadanja namemba in oblika v politiškim in nepolitiškim predelu ostiine tudi zanaprej, in kakor si je od perviga lista lanskiga leta do pri-čijočiga vedno vse Slovence v polni enakosti, kakor eno deblo pred očmi imela, kterimu pa le edino iz krepkiga in čverstiga Jugoslavjanstva oživljajoči sok pritekati zamore, ravno tako bode tudi zanaprej v vsih Slovencih, če prav med več kronskih dežel razdeljenih, čut edinstva in enorodstva buditi in njih pogled na jug obračati si na vso moč prizadevala.
Mnogo veselih poprav v narodnim življenju Slovencov je zamogla že oznaniti v pretečenim letu; ali še je ostalo mnogo in premnogo ran minulosti, ktere bo odkrivati in sčasama celiti, še je veliko ptujih za-ničvavcov slovenske cene in domačih zaslepljenih častivcov ptujstva, ktere bo zavračati, svariti in podučevati treba', še ni od Cesarja zapovedana enakopravnost vseh narodov pod žezlam njegovim pri nas živa resnica postala.
Posebno pa opomnimo drage domorodce na prihodni, če Bog da, letašnji deželni zbor v Ljubljani, kteri bo, kakor se do zdaj kaže, tudi naše slovenske brale iz Goriškiga in Istrijanskiga obsegel. Ravnanje njegovo na tanko popisovati bo sosebna skerb Slovenije.
Polletno plačilo za Slovenijo, če se po pošti dobiva, znese 4 gold., za ene kvatre 2 gold. Ako se pa iz založnice v Ljubljani jemlje, se plača za pol leta 3 gold. in pol, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 16 kr.
Nagovor Drja. žl. Lelimana pri nastopu uciteijskiga urada 1. Junia.
Poklican od visociga ministerstva javniga uka austrijansko kriminalno pravdo (austrijanske kaznovavne postave) v domorodnim slo venskim jeziku učiti, nastopim dans svoje učiteljsko opravilo.
V	terdirn zaupanju, de me bote kot rojaka in prijatla sprejeli, štejem tudi na vašo dobrovoljnost ino na vaše prizanašanje.
Ce mi v mojih govorih beseda prav ročno iz ust ne pojde; če se morde kakikrat nerazumljivih besed poslužim, če je včasi preveč po dolensko zavijem, ko sim rojen novomeš-čan, ali če zoper slovnico grešim, Vas prosim premisliti, de je vsak začetik težak, in de je posebno težko v rečeh višjiga znanstva razločno govoriti, vender menim, de se bomo sčasama dobro porazumeli ino zaupam de naše skupno prizadevanje brez koristi ne bo.
V	ti misli z veselim sercam svoje učitelj— stvo nastopim in Vas častiti gospodje vse skup serčno pozdravim.
Poprej, ko se predmetov sebi izročeniga nauka lotim, naj mi bo pripuščeno svojimu kratkimu nagovoru še nekaj besed zastran namembe in važnosti branja v slovenskim jeziku pristaviti. Ustava od narmilostljivšiga Cesarja dodeljena ne govori samo od kronskih dežel, v ktere se cesarstvo v zemljopisnim in politijskim oziru razdeli; temuč tudi od narodov v njih prebivajočih in po 5. je vsim narodam zagotovljeno, de imajo sploh enake pravice, zlasti pa nerazžaljivo pravico vživati, svojo narodnost in svoj jezik varovati in omikvati.
Že v ti nameinbi mora vsakteri, ako mu otes in olikanje naroda na sercu leži spoznati, de je vpeljanje domorodskiga jezika
v javnimu podučenju pervi pogoj, de je tako rekoč podstava napredovanja in prostiga izvijanj a v narodnim življenju Že v tem oziru moramo tedej hvaležno sprejeti kar koli vladarstvo v zvestim izpolnova-nju ustavnih pravic, v spoznanje in v pod poro narodnosti vkaže in vreduje; že v tem ogledu moramo torej vstanovitev učiteljskih stolic pravdoznanstva z naukam v domorodnim jeziku s s e r č n i m p o h v a 1 j e n j e m sprejeti.
Nam ki smo v novo dobo stopili je prihranjena sveta dolžnost, k narodnim omikanju po svoji zmožnosti pripomoči; ino če ravno v tem težkim prizadevanju se ne da z enim mah ljejem vse napraviti, kar želimo, če po sedajnih razmerah ni mogoče na enkrat doseči, kar je skozi toliko časa minulosti zastalo in zamujeno, moramo saj začeti in boljši prihodnosti pot pripravljati. Naše delo je torej polje, ktero se nam razgrinja, nevtrudljivo ob-delavati, na njemu saditi, mladike staviti in cepiti; mi imamo še le podzidje staviti, na kterim se bo če je po božji volji lepo poslopje in stanovaljše narodniga omikanja, sčasama napredovaje, izdelalo. V tem ogledu tedej mora vsakteri, ki pravično misli, spo znati in previditi, de se pri šolah začeti mora, ako se hoče občnimu izobraževanju ljudstva resnično v podporo priti.
Mi Slovenci ino zlasti mi Krajnci stojimo z našimi nemškimi sosedami v obertnijški, v teržtvini, slovstvini (literarski) ino v politiški zvezi, nemško slovstvo, nemško olikanje se je tudi v naših slavjanskih deželah razširilo ino mi, kar nas je bolj izučenih, smo se skorej vse iz nemškiga učili; nemški olikani živelj (element) se je torej tudi pri nas tako vkorenil, de bi blo napčno misliti, de bi se vtegnili ali de bi le želeti blo, taistiga se popolnama znebiti; ja po današni stopni slovenskiga pismenstva bi se tudi malo pri-
da pokazalo, ako bi hotli nemško na enkrat zapustiti, to ne more biti; ali nasproti tudi to ne ^more po ustavi biti, de bi se v prihodno pri slovenskim narodu samo nemško olikanje podpiralo; marveč se bo za povzdigo domorodniga jezika skerbeti moglo; zraven njega pa se bo še zmiraj tudi nemški jezik, ker je nam Slovencam zavolj poprej omenjene zveze djansko potre-bin, obderžati znal po vodilu: „quot linguas calles tot homines vales." — Ako se ljudstvu priložnost da zraven domorodniga tudi drugih jezikov se učiti, se z tem narodnost nikakor ne podkopava, če se le ptuji jezik s kratenjem domačiga toliko ne podpira, de bi se protinaravno za podstavo ljudskiga izobraženja vzel.
Kar posebno ustanovitev omenjenih učiteljskih stolic za pravdoznanstvo v slovenskim jeziku zadeva, bi kdo lahko mislil, de je čudno, zakaj de se poprej, kot se nauk v spodnih šolah ne prenaredi in v tistih za vpeljanje narodoviga jezika bolj ko do zdaj ne skerbi, z znanstvi početi hoče, ki kako poprejšno pod-učenje terjajo in ki so tako rekoče verhec drevesa , kteriga korenine pa po sedajnim stanu slovenskiga pismenstva le iz ptuje parsti sok dobivati zamorejo; sodil bi marsikteri de ne more nič koristniga iz tega prihajati, če se mladenčam, ki so dozdaj skorej le nemškiga se privadili in iz nemške učenosti si svoje vednosti zajemali, tako imenitne pravdne znanstva v slovenskim jeziku učijo, v kterim še nič preddelaniga ni, in de bi torej boljši kazalo, se nemškiga deržali in v tem učiti.
Ites je, de olikanje narodniga jezika se mora že v spodnih šolah, v pervim nauku pričeti ; res je, de dokler se poprejšno poduče-nje pogreši, nauk v višjih vednostih potrebne podlage nima, res je tudi, de naš domorodni jezik če ravno že dobro obtesan,
gladek in gibčen vender v nekterih znanstvih prikladnih besed še nima, de je torej treba, jih še le poiskati ino v ljudstvo upeljati.
Visoko ministerstvo je vidama misel vodila, saj v narpotrebniših predmetih pravdoznanstva, ki nar več v razmere praktičniga življenja segajo, pripravljajoči nauk vpeljati, zakaj če se pregledujejo nove naredbe , ki se po ustavi vstanoviti imajo , se hitro kaže, de bo silno treba domo-rodni jezik tudi vradnim ino sploh vladarskim rečem primeriti, de je torej treba, že zdaj mladost, ktera bo svoj čas v deržavne službe stopila, za to pripravljati.
Že z vpeljanjem novih srejnskih osnov na deželi bo treba v domačim jeziku se obračati; kar se meni narbližje zdi je pa osnovanje javnega ustniga ravnanja v sodnjiških rečeh, in če morde v civilnimu ravnanju ne bo hitro mogoče, se samo slovenskiga jezika poslužiti, če morde sploh domači jezik se ne bo hitro za vradni jezik čez in čez izrekel; vender bo v kaznovavnim ravnanju kakor hitro se po ustavi zagotovljeno javno in ustno ravnanje z sodnijam prise-ženih mož vpelja, treba, s tožencam, s pričam Jki samo slovensko razumijo, ino priča ljudstva, v njegovim jeziku ravnati, zakaj bistvena podlaga javnosti ravno v tem obstoji, de vsak razumi ino ve, kaj ino kako de se ravna; to se pa ne more doseči, ako bi se pri javnimu ravnanju jezik rabil, kteriga morde le bolj izobraženi razumijo, ljudstvo sploh in tožene pa ne. Tožencov zagovornik, deržavni pravdnik, sodniki in priseženi možje bojo torej kaznovavno postavo ino tam odloče ne zapopadke v slovenskim jeziku dobro razumeti, zlasti pa oba zagovornika in sodnice predsednik prav razločno in omikano govoriti mogli.
To je tudi narberžeje visoko ministerstvo pri sklepu zastran omenjenih učiteljskih stolic previdilo, ino torej mislim, de le v namenu visokiga vladarstva in v blagor domo vine ravnamo, če se vzajemno trudime nam izročeno opravilo kar bo moč dopolniti, ino na Vami častiti poslušavci bo, z opaznostjo in prizadevanjem si pravila ka-znovavne pravde, ktero Vam bom razlagal ino postavno odločbo dobro prisvojiti; zlasti pa na slovenske besede in ozname, ktere bomo pri posameznih zapopadkih v ka-znovavni pravdi rabili dobro paziti ino si jih terdno vtisniti, zakaj vsako znanstvo potrebuje svoje lastne terminologie, posebno pa pri pozi ti vni h postavah je neogib ljivo, se terdno postavnih besed ino z njimi zvezanih zapopadkov deržati. Poslednič pa, dokler postave, ki sc še le zdaj v domorodnijezikprestavlajo, natisnjene niso ste vi častiti gospodje nar bolj v priložnosti, svoje znanje med ljudstvam razširiti ino tako k namenu olikanja v pravdnih rečeh pripomoči.
Dajmo torej vsak po svoje si prizadeti in vi dili bomo, kako lepo terta od nas vsajena se bo obnesla, ino od leta do leta slajše kaplice bo dala.
S tem sklenem svoj vvodni govor ino se vnovič perporočim vaši dobrovoljni prijaznosti.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana 7. Junija. Včeraj seje pričakoval prihod generala Radeckiga; ali kakor Dunajske novine povedo, se je slavni vitez od Mestre nazaj v Verono in Mil,m podal.
* Načert deželne ustave za Ivrajnsko vojvodstvo, za goriško-gradiškansko ter istrijan sko grofnijo, je, kakor zvemo, že na c. k. ilirsko deželno pogalavarstvo prišel, ktero ga bo po sebni komisii v presojo izročilo. Deželni zbor ki bo v Ljubljani se shajal, obstoji po tem načertu iz 60 poslancov, 20 jih volijo tisti,
narveči davke odrajtujejo, 20 jih izbirajo meščani, 20 pa deželne občine.
Temu načertu je priložena tudi prošnja goriškiga magistrata za posebno kronsko deželo. Omenjena komisija bo torej tudi svoje mnenje izreči mogla, ali je zedinjenje Gori-čanov in Istrijanov z Krajnci dobro ali ne. Jpamo, de če teh mož tudi ljubezen do slovenstva vodila ne bo, bodo saj materialno korist pred očmi imeli. —
Častitljivirnu družtvu slovenslrimu v Ljubljani.
Iz ptujih krajev domu pridši zvem po da-nasnim spoštovanim dopisu našiga častitiga gosp. vodja Dr. Bleivveisa, de se mi je čast srigodila, pri zadnji volitvi noviga odbora zopet za odbornika zvoljenimu biti. Kolikor bom domovini in družbi zmiraj z veseljem služil, toliko mi je žal, de posebnim delam odbora se pridružiti nii zdaj mnogi opravki ne pripustijo, in de torej častniga poklica prevzeti ne morem. Iz serca se zahvalim za meni dokazano zaupanje, čast pak odbornika odložim in zgol ostanem zvesti tovarš družtva. V Ljubljani 5. dan Rožnika 1849.
Dr. Janez Bučar. Novice pišejo: Te dni smo od nekiga tako imenovaniga zamaknjeniga dekleta na Gori v Ribniškim kantonu take reči slišali dc — če je to vse res, kar ljudje od tega dekleta po svetu trosijo — je ona ali zares bolna ali pa je goljufica, našuntana od kakiga sleparja ali sleparice. Na nobeno vižo bi se ne smele očitno te komedje terpeti, če ravno to, kar dekle vganja, iz bolezni izvira, ker s takim napenjanjem čutilnic (der Nerven) pričo radovednih ljudi se bolezen sama še le pohujša, in tudi za pričijoče preobčutljive gledavce brez škode ni. Skušnja kaže, de večidel vse te komedije jenjajo, če gledavcov ni! Ne delajmo tedej iz tacih reči čudežev, ki so ali zares bolezin ali goljufija!
Naj že gosposka to reč pregleda in svoj urad izpolni. —
Razmere prebivavcov teržaškiga okrožja proti mestu. Meje cele teržaske okrajne obsežejo mesto Terst in pa mnoge vasi pristave in posamezne hiše. Mesto nima lastne ograje temuč se razgubi s svojimi končnimi ulicami v polsko okrajno, katero svoje okrožje (territorio) imenuje. Leto okrožje, je , ni še dolgo, globoko doli v ravnino sedajniga noviga mesta in morskih bregov, segalo, pa cveteče tergovstvo in blagovitost je mestne hiše in ulice zmirej dalej razširilo. Vonder še poljsko okrožje Tersta iz 23 katastralnih, tedaj posebno omejašenik sosesk obstoji katerih se posebno v daljini od mesta, tudi mnoge važne vasi, znajdejo, kakor Opčna, Prosek, Sveti Križ, Sveti Jerni, Bazovica, Škcden, in druge. Cela okrajna, namreč mesto in svoje okrožje, je en sam politiški kanton (kotor), kateriga mestna gosposka al magistrat vlada. Timu magistratu je bil pred nekimi lotmi, v zadevah gospodarstva s kan tonskim premoženjam, posvetovavni odbor per-družen. Namesto odbora je v pretečenim letu neka srejnska komisija (commissione municipale) nastopila, katero je pa v kratkim zopet novi posvetovavni odbor (consiglio municipale pregnal.
Mesto in okrožje plačujeta, to se ve de vsaki posestnik al vsaka oseba po primeri svojiga premoženja, enake davke, obadva po enaki poti v srenjsko denarnico dokladata Tedaj jim tudi enake pravice, enake koristi v zadevi srenjskih naprav gredo, kar se pa okrožju ne vidi, zakaj prebivavce okrožja je mesto v posebne in odvisne razmere postavilo. To se v sledečih zadevah zasledi.
1. Do leta 1843 so imele tiste 23 sosesk svoje lastne v soseski izvoljene župane in njih pomagavce; ti so bili ne li pomočniki politiške gosposke ali magistrata, vživaje za njih opravila in pota nekoliko pičliga plačila (po 36 zlatih), bili so tudi namestniki in be-
sedniki svojih sosesk, in ker prostovoljno od sosedov izvoljeni, zavupni možje. Konc leta 1843 je pa magistrat svojoglavno, soseskam okrožja, jih od mesta čisto odvisne storiti, svoje župane ter svoje namestnike in besednike vzel, in sedem srenjskih opravnikov (agenti comunali) iz med oficirjev teritorjalne straže aostavil, in vsakimu iz med njih po tri do štiri sosesk odločil. Le okrožje, vsakimu tih sedem opravilnikov odločeno se je soseska comune) imenovalo, poprejšnjim soseskam pa so clo ime vzeli in jih le ulice al kontrade imenovali. Večji del tih opravilnikov je prelival ne v svoji soseski in med ljudstvam temuč v mestu, večji del nijh ni razumel jezika ljudstva, in kdor iz med prebivavcov okrožja je kaj z opravilnikam opravit imel ga je moral spremljen od prijatla ali najetiga ki taljan-sko ume, po tergovskih pisarnicah, po ka-varnicah, kazinah in drugod iskati, in dostikrat brez kaj opravit, domu verniti se. Nezadovoljnost prebivavcov okrožja o taki napravi, je bila čedalje večja, in v pretečenimu letu, kader se je že tudi prostimu človeku krivice in tišanja preveč zdelo, na tak visoko stopnjo prišla, de so tisti ljudstvu nasiljem opravil-niki sami odstopili. Pa kaj ? magistrat vonder ni soseskam svoje župane nazaj dal; temuč bili so namesto odstopljenih opravilnikov postavljeni iz med oficirjev okrožne straže odborniki za občno varnost okrožja (Deputazio-ne per la sicurreza pubbliea per le contrade esterne). Ta naprava je se hujša in nevkret-nejša od poprejsne. Odborniki občne varnosti tudi ne žive med ljudstvam , ne govore ali clo nič al komaj kaj maliga jezika prebivavcov okrožja, niso druziga kot hlapci magistrata po popolnim gospodovanju nad okrožjam hre-penečiniga, in prebivavci nkrožja v njih druziga ne vidijo, kakor to, kar so bili nekdajni hlapci al beriči gruntnih gosposk. Prebivavci okrožja niso bili podložniki, magistrat ni bil njih gruntna gosposka, in vonder nih obstan je hujši, kakor je bil nekdajnih grajšinskih podložnikov. Grajšine so res de svoje hlapce v mnogih opravilah v soseske pošiljale, pa župane, namestnike in besednike sosesk jim niso nigdar vzele.
2. Drugo zanemarjenje prebivavcov okrožja od strani magistrata je, de se ta le zgol po taljansko vravna, vse svoje opravila le v ta-ljanskimu jeziku oskerbljuje, le zgol taljansko živetje podperati si prizadeva, kar narodnosti in svetim , ker perrojenim pravicam prebivavcov okrožja, hudo nevarnost pripravlja. V posvetovavni odbor (consiglio municipale) so res de tudi nekteri odborniki iz okrožja do-pušeni, pa njih število ne stoji v primeri, in ker taljanskiga jezika zadosti zmožni niso, ne zamorejo kaj dostojniga v prid in korist okrožja opraviti. Dokler so župani bili, so bile vonder okrožju zapovedi in postave v slovenski-mu jeziku razglašene alj saj županam v tim razumevnim jeziku pri gosposki razložene in ljudstvu po njih oznanjene. Zdaj pa, in ob dobi deržavne svobodnosti in ustavne enakopravnosti , zdaj je vse to jenjalo. Pravdni minister Somaruga je zastran vpotrebovanja slovenskiga jezika v uradniških opravilah s svojem ukazam od 26. mesca Junja 1848 br. 1258 vikši sodniji (Apelaciji) v Celovcu za-povedal, vsim sodniškim gosposkam pod mar-bursko in celjsko kresijo ukazati, de morajo vsaki uradniški spisik, kateri bi ljudem kot spričovanje (dokument) služil, ako se terja, v slovenskim jeziku spisati, in tudi odpise, če so ravno kakor doslej po nemško narejeni, v slovenskim jeziku, ako prijemniki tako imeti hočejo, oznaniti. Ta ministerski ukaz je vikši sodnija tudi spolnila. Zakaj se pa s Slovencam jadranskiga primorja in posebno teržaškiga okrožja drugač ravna? Zato ker ter-žaška mestna gosposka Slovenšino popolnama zatreti hoče. Po nekinm od ministerstva Doblhoff zadoblenimu ukazu ima le taljanski jezik, opravilni jezik cele teržaške okrajne biti, in
s tem je tedaj vsaki drugi ter tudi slovenski jezik, kateriga samiga prebivavci okrožja, njih 25 tavžent duš, uniejo, izključen in zaver-žen. Ta ministerski ukaz jc tista slavna mu-nicipalska komesija od ministra Doblhoff zale-zila, katera je tudi na skrivnim tak na sar-dinsko floto ozirala se, očitno pa deržavni zbor mesca Oktobra slavila in ga sveti zbor (santo parlamento) imenovala. Za koga tedaj teržaškimu okrožju tisti izrek ministra notrajnili zadev od 18. Decembra 1848, de hoče slavjanski narod od Dalmacije do Soče, ter tudi njegove pravice zavetovati ? V učilnicah okrožja, je res de, po zapovedipoprej-šniga deželskiga poglavarja, sedajniga ministra, slovenski jezik vpeljan; pa kaj, de vse sredstva vpotrebujejo zopet pregnati ga, in ako bi tudi ostal, kaj bo pomagal prebivavcu okrožja, če mu je nemogočno v deržavnim in srenjskim živlenju rabiti ga? V zgol taljanski preturi (sodnici) kakor jo za okrožje vpeljati mislijo, ne bo očitno in javno sodništvo slo-venskimu prebivavcu okrožja nič pomagalo, marveč škodovalo, ker bo le njega taljanski nasprotnik moč in krepost jezika imel, pri-sežnike na svojo stran napeljati. Z nasilje-nini gosposknim opravilnikam že zdaj razumno govoriti ne zamore, kmalo tudi per gosposki, katera si prizadeva vse slovensko živetje za-treti, ne bo kaj drugač ko s tolmačarjcm, govoriti zamogel. S tem, de se vse postave in zapovedi okrožja le v taljanskim jeziku oglašujejo, in de slovenski jezik iz svoje urad-nije popolno zatreti iše, hoče magistrat pre-bivavce okrožja persiliti, taljanskiga jezika po učilnicah učiti se, svoj materni jezik opustiti , in ga k večim le med tesnim stenami svoje družine ograditi; in ker se to, kakor je-zeroletna skušna kaže vonder doseči dalo ne bo, magistrat prebivavca okrožja, kakor na-laš, v nevarnost vpelja, de bo zavoljo nevednost zapovedaniga al prepovedaniga večkrat kaznovan; persili ga tudi neusmileno, de mora vsaki taljanski sostavk s svojim zadnim vinarjem plačevati. In take naključbe sc zdaj, bolj ko nigdar poprej, izpeljujejo, zdaj ob dobi ustavne svobodnosti, in enakopravnosti vsih narodov!
Dokaz tih slovenskimu okrožju teržaškiga mesta protivnih in narodnost zatiravših razmer se opira na resnične okoljšine. Ali bodo mar zmirej enake ostale ? Ali si bo 25 jeze-rov prebivavcov okrožja, spoznavši svoje ustavne pravice, svobodnosti in enakopravnosti, prizadevalo po postavni poti pomagati si, ali pa se bojo nemarno spavši vsim protivnim prizadevanjem pohlevno podvergli? Kogar verige ne tiše, zasluži jetnik ostati. (Slav. Rod.)
Hervaška in slavonska dežela.
Jugoslavjanskimu nemškimu časopisu se piše iz Oseka (26. maja). Naš ban je s svojo armado že globoko v Sremu (Sirmicn). Kako de se bo zdaj napredovalo in delalo, kako se bo šlo čez Donavo, kako se bo zoper Temešvar, Arad in Segedin ravnalo, to nam bodo vaše novine povedale. — Odkar je tukaj stan obsede minul in civilna oblast vpeljana, se pravda zoper Madjarone zopet hitreje nadaljuje, ker jih zdaj nekteri visoki vojaki ne zagovarjajo. Vojašnja v Baranii se terdno derži. Pečuh (Fiinfkirchen) ima major Brota s Banalisti in ako tu in tam kaki madjarski honved ali brambovec prišari, jih razpodi koj izverstni bataljon serežanov pod Karolijam. Ni davno so se mu Partnerji zo-perstavili in ga v svojo vas niso pustili, tode so bili koj s štuki potolaženi. Tudi se govori, de je 4 vasi zažganih, vender se ne ve, ali od njega, ali od Madjarov samih, ki so med seboj v prepiru. — Odkar je ban odšel, zopet v gornim mestu, ktero rado z Madjari potegne, nekteri ljudje glave skupej vtikvajo, kar nekoliko nepokoja dela narodni stranki. Ravno (ako so se lani vedli ti madjaroni, in vselej je za naše kaka nadloga vstala, ki je
celo Slavonijo zadela. Ravno tako se v Oseku tudi to težko sliši, de se košutovska stranka plemenitašev zdaj tu in tam skrivoma zbira, brez de bi se od njih ravnanja kaj zvedlo, dokler njih naklepi že izpeljani niso. De bi le gosposke na njih zvijače dobro pazile. Ako bode general Neustadter ojstro in krepko se obnašal, smo brez vse nevarnosti. Toliko več nas pa skerbi banova armada, ktera bo imela opraviti s Percelam, Bemam (,,1'resse" pravi, de se je Bem v Erdelj nad Ruse vernih Vred.) in sicer s redovno vojašnjo. —
V	Zagrebu se močno boje, de bi Madjari čez Dravo ne prederli.
V	hervaški vojaški meji neki general Draš-kovič podpise zbira za neko izrečenje grani-čarjev, de si nikakoršniga poboljšanja stanu ne žele; zoper to ravnanje so bivši graničar-ski poslanci na Zagrebškim zboru Jelačiču protest poslali.
Tiskarske postave, ktera je v Zagrebu toliko hrupa storila in kanoniku Mojzesu ki jo je stuhtal, clo mačjo muziko pripravila, ni hotel opravljavajoči odboV županije razglasiti, marveč jo pusti popraviti, in pošlje popravljeno banu, de jo poterdi.
V	Zagrebu 5. Junija. Predučeranjcm je prišel peti bataljon Slunjanov, ki je pa že danas odšel na Dravo, de podkrepi ondot-no vojsko. Kakor nam potniki iz vojvodine serbske povedo, je že banova armada večidel čez Donavo šla. V Kamenici de je kolera, in jih po 30 na dan vmre. Siromakov, ki so vtekli, je premnogo tako de ima vsaka hiša po Sremu od 8—10 duš pod streho in jih preživi. Sam Bog ve, koliko časa bo to ter-pelo. Ravno tako so serbski siromaki mesta po Serbii (knežovini) napolnili. V celim cesarstvu ga ni naroda, ki bi bil toliko preter-pel, kakor naši revni bratje Serbi.
Včeraj je prišel iz Dunaja Dr. Ljudevit Gaj. — Ban je mende vkazal, naj se mobilna narodna straža porazdeli med regularno vojašnjo.
Škof Haulik sc je na Dunaj podal. Iz Pančeva zvemo, pravijo Serbske Novine, de se tam zlo nabira in množi madjar-
ska vojašnja.
(Slav. Jug.)
Serbska vojvodina.
V Zemunu (Zemlin) 28. maja. Včerej o pol dveh po poldne je prišel k nam iznena-da ban Jelačič. Spremljata ga njegov narm-lajši brat in zvesti adjutant, major Gaja Ro-dič, Serb.Berž čez 10 minut gre ban, z ge-neralain Majerhoferjem, k starim svojim pri-jatlu, sivolascu patrijarhu Jožefu na obed Sprijetje, poljubovanje in objemanje teh dveh starih prijatlov me je močno ganilo. Bomo vidili nasledke tega snida. — Ban je zdrav. Vojskine težave ga niso kar nič postarale, meni se zdi, de je še bolj mlad in bel, kakor je bil vlani v Karlovcih in v lvarlovcu.
(B. S. N.)
— Serbske Beogradske novine pišejo: Po narnoviših verjetnih novicah iz Bukarešta maršira od ondod danas (31. maja) general Lidersz 64,000 vojske ruske za Erdelj (Sed-inograško).
To je brez vse dvombe. Na mesto te vojske (armade) ki iz Valahie stopi, pride v Valahio druga izMoldavie, in tje zopet druga iz Busije. General Liders je do zdaj bil neposredno pod poveljem ruskiga vojniškiga mi nisterstva, zdaj pa je podložen knezu Paske-viču, glavno komandirajočimu nad celo poma gavno rusko armado v Austrii.
Napredak piše, de je 31. maja skozi Ze-inun ruski kurir k banu šel; kakor se v Zemunu pripoveduje, dc je poslan od tiste armade , ktero je ruski car v Banat poslal, in ki je mende že blizo Oršave.
„Vestnik" oznani, de so Madjari iz šaj-kaškiga bataljona odšli v Varadin. To so storili za to, ker imajo Serbi v bataljonu pri
pravno položenje in junaško serce, in ker se vojska naša dan na dan na tisuče množi. — General Todorovič je penzioniran.
Austrijanska dežela. ,
„Presse" da na znanje, de se je grof Stadion že nekoliko svojiga uradniga dela poprijel in de je vBadenu z novoizvoljenim deželnim opravnikam na Ogerskim, Geringerjem, se več časa pogovarjal.
Dunaj 4. Junija. Nj. Veličanstvo Cesar je z narvikšim lastnoročnim pismam 2. Junija poljniga podmaršala barona Kordona na njegovo, na bolehnost opirano prošnjo, službe vojniškiga ministra oprostil, in je dozdajniga deželniga in vojaškiga poglavarja v Terstu in primorju, poljniga podmaršala grofa Gyulaya vojniškiga ministra imenovali blagovolil.
(W. Z.)
V Graških novinah je bilo pisano, de je general Velden pri prijeti novici, de so Madjari lludimsko terdnjavo v roke dobili, rekel: „jez si vmijem roke pri tem," de je namreč samo na povelje ministra Kordona in proti volji Vel-dena v Budimu bila posadka pušena. Dunajske novine prineso zdaj uradni sotavek, de to ni verjetno, rekoč, de sicer vojniško ministerstvo za pomnoženje in preskerbljenje vojakov ne-utegama skerbi, de se pa v znotranje pelja-nje vojske ne vtikva. —
Ogerska dežela.
Dunajske Novine popravijo poprejšno iz-vestovanje od obnašanja Madjarov pri pridobitvi Budimske terdnjave in povedo, de so samo trije graničarji od nekiga madjarskiga brez vikši oblasti vstreljeni bili. —
Z početkain t. m. je prišlo v mesto Preš-porek 17,000 Busov. —
General Clam je izvoljen za komandira-jočiga generala na Erdeljskim. —
Grof Paskevič Erivanski, knez Varšavski, poljni maršal in komandant en chef ruske armade ima prihodni teden k armadi na Ogerskim priti in je v Varšavi razglas izdal naprebivavce ogerske dežele, v kterim pravi: „Buska armada stopi na vašo deželo ne kot sovražnik, ona pride na klic vašiga kralja. Ako jo sprejmete kot sovražnike, bote sami občutili nasledke tolike prederznosti." — „Beogradske Novine" pišejo : Od Oršave 29. maja. Narnoviši pisma iz Bukarešta nam povedo, de je ruski Feldjeger prinesel generalu Lidersu povelje Nikolaja, de naj s celo vojašnjo na Sibin in Brašovo vdari. Pojuter-njim se vzdignejo. Austrijanski vojaki, ki so v Valahii, so dobili povelje, postaviti se na granice banata pri Smlavi. V Erdelju bo komand iral sam Liders. —
Na Ogerskim se kolera zlo širi in sicer na raznih krajih, tudi v Banatu se je že po-
kazala. —
Ptuje dežele.
Nemška. Ostanek frankobrodskiga zbora je sklenil se v Stutgart na Virtembersko preseliti. V Badenu in na Porenskim Bavarskim gospodarijo še provizorne republikanske vlade. —
Prusko vladarstvo tirja od nadvojvoda Jo-ana, de bi berž ko berž odstopil, kar pa nadvojvoda neče.
Laška. C. k. general d' Aspre je 25. maja v Florence z Austrijani prišel, ter je zapovedal, de morajo vsi orožje vojakam izročiti.
Bimljani so Neapolitance pri mestu Vele-tri tako nabili, de so se ti zopet na Neapoli-tanske tla vmaknili. Od španjoleov se tam tudi nič ne sliši; obnašanje Francozov je pa tako dvomljivo, de nihče prav ne ve, komu de so pomagat prišli.
Pred Austrijani (pod generalam \Vimpfen) se Bimljani nar bolj tresejo.
Našim vojakam, kterim je bil svitli cesar iz Varšave vkazal, se na Nemško podati, je prišlo zdaj nasprotno povelje, ter ne bodo austrijanske meje prestopili. —
Francoska. Pervi postavodajni zbor je svoje seje mirno pričel in razne odbore so-stavil. Novo ministerstvo se ni soslavljeno.
\ C |i » I i t i » k i del.
Misli o sprehodu*
Undan sim proti Dobrovi šetal. Stezica me pelje med zelenimi travniki. Trije meščani gredo za menoj. Solnce se je bližalo zatonu; prijetna sapa večera, in krasna, s cvetjem venčana planica mi z veseljem serce navdaja. Počasi se naprej pomikam, to in uno razmišljevaje. De me kdo nasleduje, sim raztresen bil pozabil, ali pogovori zad idočih me vzdramijo iz mojih sanj. Pa kako nemilo! Kakošne besede, oče nebeški! sim tu zaslišal! Človek bi še kaj rekel, tako sim čul modrovati, pa sej me koj s Slovencem pitajo. Kaj tako deleč smo, sim si mislil, ter pospešim korak. Moja radost je bila proč, lepa narava, od večernih žarjev zlačena, me ni več veselila; temna otožnost mi objema serce. O nesrečni Slovenec! mi posili uhaja. Tako ta-daj se ti plačuje zvestoba! To je hvala tvoji neganljivi vernosti! Sej druge pregrehe ni nad teboj. Kdo ti more le trohico krivice očitati? Kdo najmanjšega prestopa tožiti? Kot jasno solnce si čist sleherne hudobije, in serčno smeš največega sovražnika prašati: česar me obdolžiti moreš? Ko se je naše cesarstvo treslo, ko šibek terst na vetru; ko mu je poguba od treh strani sveta naproti zijala; ko je Evropa ob Avstrii žc obupovati jela: si ti zvesto stal za stari tron, nepremakljivo, kot terda skala, ko večno zidovje orjaških tvojih gor.
Vstali Dunaj, kovarski Frankobrod sta te zastonj vabila, zastonj ti svobodo in vse sreče obetovala; nista omamila vernosti tvoje; Laške polja pričajo tvojo hrabrost, tvoja kcrv ru-deči Donavske vode. Kjer se koli za cesarja in Avstrio kaj počenja, si deležen dela. Pa vendar si zaničevan, preganjan si v dedovini svoji j ptujec je v njej mogočneji memo tebe. Čertijo te, kjer si Slovenec, kjer se častitega imena ne sramuješ. Ali je greh, slovensko misliti? Ali je hudoba, prirojene, svete pravice tirjati? Ali je nepošteno, za domovje truditi se, za drage svoje brate znoj liti? Britko je, de ptujec, ki je gostomilo pod slovensko streho vzet, slovensko djanje obrekuje; ali koliko huje peče, de rojaki naši, z nami ene matere sinovi, bratov prizadetja podverajo, in vlastno oserčje s strupenim zobom tergajo. Povsod sicer je rodoljubje v časti, povsod se čisla domovinska ljubezen. Nezvesti Madjar svojega Košuta, kjer mu rodoljub velja, obo-žava; Nemec se za frankobrodske svoje namestnike kervavo bije; le pri nas se domače misliti ne spoštuje, le pri nas je rodoljubje brez cene. Slovenec biti je toliko, kakor pun-tar ali morivec; primek Slovenca je znamu enak, ki se je njega dni tatovom vžiga!.
O slepote, o samogoltnosti človeške! Tako sim premišljeval, in žalost moja se še bolj narašča. Šiloma odgnati otožne misli, v cvetečo naravo pogled obernem. Živa zelenjad se mi smej a naprot; pa moja žalost se ne ogne. Lej te, sim si mislil, naso zemljo pomlad krasi, ali narod naš še zdihuje v stari zimi. Sicer smo vidili zorjo lepših dni, ali burja še ni po-tihnula, staro ledovje se še ni otajalo, pomladne toplote še malo, malo čutimo. O kdaj se napoči blagi čas, ko bo lipa prosto verho-ve vzdigovala, veje brez overe širila? Ko gerlice slovenske ne bo iz domačih logov viharni hrup plašil? Ko slovensko misliti ne bo več sramotno? Tu mi pride neki kmet naproti. Čverste postave je bil, pa krotkega lica, iz oči mu brihtnost sije. Memogrede mi prijazno dober večer voši. Nevede se obernem za njim, serce se mi zlaži. Glej! si mislim, takošen je Slovenec! Nasilje ga še ni vdušilo. še mu snuje v sercu tisti pogum, ki mu je o časih Samota zmago nakljanjal. Še mu krepi ude tista moč, ktero je nekdaj neverni Turk občutil. Ozri se po narodih okoli! Kteri je čver-steji, kteri bistrejšega uma, ali vekše serč-nosti ? Take dušne in telesne moči niso brez visoke namembe dane. Zravno glej okoli in okoli junaške brate, ki mu zveste podavajo desnice, in ž njim eno pot v sreči in nesreči pojdejo.
Od Donave in Labe, od Tater in Velebi-ta done prijatelski glasovi. De, slaja prihodnost pride, priti mora; zmagala boš, Slovenia, še bodo tvoji sinovi srečni in slavni! Veselo sim se zdaj proti domu obernil, sladki up mi čelo spet razjasni.	Podgorski.
Itn jiga splošnih derzavljanskih postav*
403.
Kdor ptujo premakljivo reč neogibljive Zgube ali uničenja otme, ima pravico od vlast-
nika, ki jo nazaj terja, povračilo svojih stroškov in primerno plačilo naj več po deset od sto terjati.
Če ter t o poglavje. Od pridobljenja vlastnine z prirastjo.
404.
Prirastlina se vse imenuje kar iz kake reči pride , ali se na novo z taisto združi, brez de bi vlastniku od koga druziga izročeno bilo. Prirast se zgodi po naravi, po umetnosti, ali po obeh skup.
405.
Naravni sad zemlje, to je taki vžitki katere obrodi brez de bi obdelana bila, kakor: zelša, gobe in enako, prirastejo vlastniku zemlje kakor vsi vžitki, ki iz živali pridejo, vlastniku živali.
406.
Vlastnik živali, katero ki se po živali drugiga oblodi, ni temu nobeniga plačila dolžan, če izgovorjeno ni bilo.
407.
Če se v sredi kake vode otok naredi, imajo vlastniki žemljiš poleg taistiga na obeli bregih ležečih, izločno pravico, si narejeni otok v dveh enačili delih usvojiti, ino po meri dolgosti svojih zemljiš med sabo razdeliti. Ako se otok na eni polovici vode naredi ima samo vlastnik zemlje bližnišiga brega nanj pravico. Otoki v rekah, ki ladje nosijo, so deržavi prihranjeni.
§. 408.
Ako se samo zavoljo posušenja vode ali zavoljo nje razdeljenja v več vej otoki naredijo, ali zemljiša zatonejo; ostanejo pravice poprejšniga vlastnika nežaljene.
§. 409.
Če voda svoje korito zapusti, imajo pred vsimi posestniki zemljiš, kateri zastran noviga teka vode škodo terpijo, pravico, iz zapuše-niga korita ali taistiga vrednosti, odškodvanje zadobiti.
410.
Zvunaj primerleja takiga odškodvanja, gre zapušeno korito, kakor je zastran narejeniga otoka zapovedano, mejnim posestnikam brega.
§. 411.
Zemlja katero voda po malim na bregu naplava, tiče vlastniku brega.
412.
Če pa moč reke znamenit del zemlje na ptuj breg položi; zgubi poprejšni posestnik le takrat nanj pravico vlasti, ako je v dobi leta ne rabi.
§. 413.
Slebern zemljiški posestnik ima pravico svoj breg zoper izderanje reke vterditi. Vonder ne sme nihče takih stavb ali nasaj napravili, ki bi redni tok reke prenaredeti, ali ki bi ladjarstvu, mlinam ,ribstvu ali drugim ptujim pravicam škodljive biti zamogle. Sploh se zamorejo podobne naprave le z pripušenjem politiške oblasti storiti.
§. 414.
Kdor ptuje reči zadela; kdor jih z svojimi združi, zmeša ali zlije ne zadobi z tem še nobene pravice na ptujo vlastnino.
§. 415.
Ako se take zadelane reči v poprejšni stan nazaj pripraviti; združene, zmešane, ali zlite reči zopet razločiti zamorejo; se vsakimu vlastniku svoje nazaj da, ino tistiga komur gre, odškodva. Če postavljenje v poprejšni stan ali razločenje ni mogoče, postane reč občno blago deležnikov; vonder je tistimu, z kogar rečjo je drugi po zadolženju združenje napravil, na zbero dano, ali hoče celo reč proti povračilu zboljšanja obderžati, ali taisto dru-gimu tudi proti odškodvanju prepustiti. Z de-ležnikam ki je to zadolžil se ravna po posebnosti njegoviga vestniga ali nevestniga namena. Če se pa nobeni strani zadolženje pripisati ne more je zbera tistimu prihranjena kogar del je več vreden.
Opomba in popravik.
Pri %. 9. nove tiskarske postave nismo bili opazili, de so nemške besede: von wel cher periodiseh wenigstens zvveimal im Mo-
nate ein Blatt oder Heft ausgegeben wird, tako poslovenjene: „od kteriga perijodično vsaki mesec nar manj eden list ali zvezek izhaja." Ako bi se postave s tako opaznostjo posloven-jovale, kakor v tem primerleju, bi gotovo per-vopisno slovensko izdajanje taistih ne bilo dar Slovencam. Zatorej naj si prestavljavci visoko pomembo svojiga poklica živo pred očmi imajo!
Pismo odperto
Slovenii poslano iz Terbanskiga kantona na Dolenskim.
Jest sicer tvoje časpopise ne špogam in jih tudi brat nimam časa, tedai bi jest neve-dil, kai ti sploh, kai čes moja osebnost na dan prineseš, aku mi ne bil pred enim dnevi en prijatel tvoje liste Nro. 25 in 33 podal, u katirih pod razdelkam: Austriansko Cesarstvo — Slovenska dežela — iz Dolenskiga" po-pisvaine naidem, — u parvim, koko se je letaš u Terbanskim kantonu iz regrutiringa, u drugim, koko z kaznovainam nekatiriga Janez Gregorčiča godilo.
U parvim popisvaino je nekatiri Janes, u drugim ta Janes Gregorčič sam za narednika podpisan. Pa gotovo je, de Gregorčič ne brat ne pisat nežna, de mo bres šuntaina take izdailive nesramnosti še uglavo nepadejo, in de narednik obedvejeh popisvain je eden in tisti, to je prej rečen Janes, meni in več drugim po nega pridelko dobro znan.
Le u varnost vlastne časti nastopim ta neljuben pot očitnosti in radbi takimo, katir sam nasje ne poraita, lepa navadnost in zpo-dobnost preč meče, molčeč iz pota se ugunil, ako bi previžan bil, de so te pismarije le taki brali, katiri moje uradniške dela in tega gosp, Janeza prov poznajo, sakaj ti so gotovo precej si raitali, de tem pismarijein resničnosti in pravičnosti primankuje, i. t. d.; — al te pismarije so gvišno tudi taki brali, katiri u ti vednosti niso, in si znajo mislit, Bog vej, kai. Tedai je potrebno in sim primoran, tebi, draga Slovenija, se pritožit in te naprosit: Uprasaj tega gosp. pismarja, zakaj se mo tudi čudno to nazdi, de, postavim, Boštains-ki kanton, Terbanskim u štivili duž enaki, tudi toljko regrutov, — de Hočevski iz 27960 duž le 73 regrutov, Kropovski is 24320 duž pa 142 regrutov, — Bibenški iz 12299 duž le 34 regrutov, Žitižki iz 10899 duž pa 83 regrutov i. t. d. utalene ima.
Povej mo, Slovenija : Ne pokveke ne grun-tarji, koker hoče on vedit, tuje, gruntarji, katiri niso le k videzu gruntarji, — le samo na grunte zadosti mirjoce prepisani, kmetje in uzivaje jih pa drugi, niso u Terbanskim kanton u klasovni list Nro. 2 al 3 utakneni. Kai pa gosp. Janez iz svojmi pokvekami rečti misli, ne razumim. Aku on fante, že pri po-prejsnih asentiringah za popolnama ne ugodne izveržene misli, tok povej mo še, de ,|e tacih u temo konton nič več, koker 6, u Zitiškim kanton nič več, kokor 10, in u drugih kon-tonih gotovo tudi nekai za popolnama dobre letaš u soldašino poterjenih bilo. Tok to niso nobeue pokveke, — drugih pa po besedah regr. postave od 5. Grudna 1848 §. 12 iz očitnimi (offenbarn), tedaj usakimo videjočimi životnimi pomanklivosti obdanih nikakor nič naprej peljanih bilo ni; — povej mo tudi: Alumnatarji al desetašolci se po postavi od 7. velkiga Serpana 1827 št. 21602 VI. št. 11. med študente štejejo. Tejm ni tukai drugiga nič, koker pod naprej pisanimi potrebami, Ie postavno časno izfrajaine pripušeno, in de ta beseda „postavno časno izfrajaine" vikši Ministerstvo iz svojm raspisam od 2. Sušca t. 1. št. 853 glih toko izlaga; — povej mo dalej: De ta konton tudi letaš nič več, koker le en primirjan štivilo regrutov dal ni, ne 49 al 53, ampak le 29, — de smo, jest in drugi Komisarji čes regrutovsko razpartejne precej pritožba naprej položili in nov razpart je u deli, de to se je pa, in bi se bilo bres gosp. pismarja nepoklicaniga notermejšaina zgodilo; — in povej 1110 še slednič: De od 92 tukai časno izfrajanih ni nobeden na asenti-ranska versta prišel in nebo, in de tedai gosp. Janez mojm, do zdai pridnim in pametnim, mi dragim kontonšenam zastoin proti meni hvala priporoče, sosesk pripomočnike pa zraven u nobena deležnost, pa ne pravično, ne deva.
(Konec sledi.)
*) Pričijoči odgovor podamo po vkazu tiskarne postave, če prav je v jeziku pisan, ki krajnsk imenovati ni.	Vred.