Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani I Avstrijska zgodovina za ljudske šole. Založil Josip Petrič, trgovec s šolskimi potrebščinami. Tisk Rudolfa Milica. 361 64 D3ooh?s6KX, »Jf.AJUE Avstrijska zgodovina & * * za ljudske šok. o o o o 1? 5pcmin na ^Oletnicc rcj$tua -o. -o. «>■ «>■ °> Xj. c <25 a 1-51< 1 j Nemški nemškimi naseljenci z Bavarskega. naseljenci. Po Karolu Velikem ustanovljena »Vzhodna krajina« p rv j je prvi kal avstrijsko-ogrske države. Avstrije. 8 Apostola slovanska. Razpad Karlove »vzhodne krajine«. 7. Razpad po Karolu Velikem ustanovljene »vzhodne krajine«. Vzhodna krajina (marka, granica), ki jo je ustanovil Karol Veliki 1. 803., je obstala komaj 100 let. Razdjali so jo bojeviti Ogri, ki so se okoli 1. goo. po odhodu Obrov naselili po sedanjem Ogrskem. Ciril in Metod. V IX. stoletju so gospodovali po slovanskih deželah (Velika Moravska) trije mogočni knezi: Mojimir, Ra- stislav in Svatopolk. Vneti so bili za krščansko vero in izomiko svojih podložnikov. Pošljejo h grškemu cesarju prošnjo, rekoč: »Naša država se je pokristijanila. Nimamo pa učiteljev, da bi nas vodili in nam razlagali svete bukve. Pošlji torej učenikov, kateri nas bodo znali učiti besede sv. pisma!« Brž popraša cesar svoje svetovavce, koga naj bi poslal. Ti mu imenujejo učena brata iz mesta Soluna:. Cirila in Metoda. Car ju da poklicati ter jima razodene prošnjo slovanskih knezov. Obadva privolita in se napotita med Slovane luč sv. vere prižigat. Razlagata jim v domačem jeziku večne resnice in poslovenita potrebne sv. bukve. Po pravici se zoveta apostola slovanska. 8. Ogri. Koncem IX. stoletja so zasedli donavske planjave Ogri ali Madjari, kakor so se sami imenovali. Prišli so — kakor Huni in Obri —■ iz Azije. Njim so se pridružili tudi ostanki Obrov, kar jih ni potegnilo k Slovanom. V vojni so bili Ogri sila predrzni. Kadar so pognali sovražnika v beg, spuščali so se za njim ne mirujoč pred, da je zadnji padel pod njihovim ostrim mečem. Vihraje na vse strani, so se polastili tudi po Karolu Velikem ustanovljene »vzhodne krajine«. 9 g. Obnovitev »vzhodne krajine« (ustanovitev »avstrijske granice«). Ogri so večkrat ropaje udarjali tudi v Nemčijo, dokler Bitka na jih 1. 955. na Liškem polju pri Avgsburgu (dne 10. avgusta) Liskem polju popolnoma ne pobije nemški cesar Oton L Da bi pa imel za vselej mir pred njimi, je sklenil zavarovati meje svoje države proti ogrski strani tako, kakor jih je zavaroval Karol Veliki proti Obrom ter je ponovil Vzhodna »vzhodno krajino« (granico) v obrambo proti ogrskim krajina, napadom med Anižo in Erlavo. To marko je podelil p ^ a ' ri L e iv Oton II. 1. 976. Leopoldu Svetlemu Babenberškemu Avstrije in to je pravi začetek naše monarhije. ’• 97 6 - Otonova »vzhodna krajina, del sedani e Avstrij e Postna de- J žela sedanji pod Anižo, je bila početna dežela sedanji avstrijski avstrijski državi, jedro velikega cesarstva, kateremu so se državi, pridružile v teku stoletij vse druge kronovine. Poznejše ime te »vzhodne krajine« (latinski Austria, po nemški Ostmark — Ostarichi — Ostreich — Osterreich) se je prijelo polagoma vse monarhije. 10. Sv. Štefan, prvi ogrski kralj. Bitka na Liškem polju je bila za Ogre velikega po¬ mena: oplašila jih je tako zelo, da so odložili orožje, se začeli privajati mirnemu življenju ter se oprijemati polje¬ delstva in zapadne omike s posredovanjem slovenskega jezika. Gospodovali so jim vojvode iz Arpadovega rodu. Najimenitnejši iz tega rodu je bil Štefan Sveti. Štefan Sveti. Štefan sveti je bil rojen v Ostrogonu (Gran) na Ogrskem. Z veliko marljivostjo in gorečnostjo je razširjal sv. vero med svojim narodom. Ustanovil je nadškofijo v Ostrogonu (primas ogrski) in še deset druzih škofij. Raz¬ delil je deželo na velike županije (comitatus, Gespannschaft), kakor je še sedaj razdeljena. 10 Apostolsko Veličanstvo. Leta 1000. je dobil ta pobožni knez od nemškega cesarja (Otona III.) in papeža Silvestra II. naslov kralja, papež pa mu je poslal še dragoceno zlato kraljevo krono, ga imenoval za svojega legata ter mu podelil častni naslov »kralj apostolski«. Za njim so bili vsi ogrski kralji kronani s to krono in odtod ima tudi dandanes cesar avstrijski in kralj ogrski naslov »apostolsko Veličanstvo«. Štefan je bil poročen z bavarsko princesinjo Gizelo, ki je bila katoličanka. Vpeljal je v svoji deželi bavarske zakone ter si prizadeval s pomočjo teh zakonov svoj no¬ madski narod privaditi dela in postavnega življenja. Po¬ speševal je naseljevanje tujcev na Ogrskem, zlasti saških Nemcev, ki so se pečali z rudarstvom. Cerkvi je ostal kralj Štefan prijatelj do konca svojega življenja ter je storil za krščanstvo veliko dobrega. Pozneje ga je zato cerkev proglasila svetnikom in Ogri ga časte kot svojega deželnega patrona. MKMKMKMMMfe II. Babenberžani 976 — 1246. Po smrti Otona L, zmagovavca Ogrov na Liškem polju, je zasedel nemški prestol njegov sin Oton II. in ta izroči je izročil malo Vzhodno kraj.ino kot mejno grofijo j^Leopoldii 1. 976. Leopoldu I. Svetlemu iz rodu babenberškega. Baben- Kako so postali Babenberžani mejni grofje v vzhodni krajini, nam pravljica tako-le pripoveduje: Pravljica o zlomljenem loku. Nekoč jezdi Leopold Babenberški z nemškim ce¬ sarjem Otonom L na lov. V gozdu naletita na velikega medveda. Kosmatinec plane na cesarja in zgrabi njegovega konja z močno šapo. Oton napne lok, da bi ustrelil raz¬ kačeno zver, toda lok je bil prenapet in se zlomi. Cesar je bil v smrtni nevarnosti. Zdaj priskoči Leopold in ponudi cesarju svoj lok. Cesar sproži, pušica prileti medvedu v glavo, da se zvrne na tla. Oton zahvali hrabrega mladeniča za pomoč ter mu reče: »S srebrom in zlatom ne morem poplačati tvoje zvestobe. Vzemi ta zlomljeni lok. Prinesi mi ga, kadar ti bo treba moje milosti.« Več let je minilo po tem dogodku. Leopold je postal hraber mož in je pokazal v mnogoteri bitki svoje junaštvo. Ko je umrl Oton L, je zasedel cesarski prestol njegov sin Oton II. Med tem časom tudi umrje mejni grof v Vzhodnji krajini. Treba je bilo imenovati novega mejnega grofa, ki bi tam državo krepko branil sovražnih navalov. Leopold 12 je hotel pokazati svojo vdanost in zvestobo do cesarja na tako nevarnem mestu. Stopi torej pred Otona II., položi zlomljeni lok pred prestol in prosi, naj ga postavi za mejnega grofa v Vzhodni krajini (marki). Ko zagleda cesar lok, se spomni svojega očeta in Leopolda, ki ga je bil rešil na lovu —■ in mu usliši prošnjo. Tako je začel v krajini vladati sloveči rod Babenberški. Vzhodna krajina se je imenovala pozneje Ostarichi. Iz tega je nastalo Oesterreich, kar se pravi slovenski Avstrij a. Razcvitanje Babenberški mejni grofje so gospodovali v Avstriji Avstrije pod ... , Babenberžani, pogumno m delavno ter so resno izpolnjevali nalog, braniti deželo proti navalom vzhodnih sosedov. Kakor v mirnih časih, tako so skrbeli tudi za časa vojske in nevarnosti za blagor svojih podložnikov. Vzhodno krajino so razširili na ogrski strani na obeh straneh Dunava do reke Litave in Morave; ustanovili so tudi več mest in samostanov; blago¬ stanje dežele se je pod njimi hitro povzdignilo. Najimenitnejši Babenberžani so: a) Mejni grofje. 1. Leopold Babenberški Svetli (1. 976—994) je raz¬ širil »Vzhodno krajino« do Dunajskega lesa. Ogrom je vzel mejno trdnjavo Melk, vzhodno od izliva Erlave v Donavo. Tu je sezidal samostan, poleg njega pa grad Melk, v katerem je tudi stanoval. Umrl je 1. 994. 2. Henrik Močni (1. 994—1018). 3. Adalbert Zmagoviti, sin Leopolda Babenberškega, (1. 994—1055) je vzel Ogrom tisti del Dolenje Avstrije, ki Litava. m mec j Dunajskim lesom in reko Litavo in Moravo meja med (1. 1043). Obe reki sta od teh časov pa do današnjega Avstrijo m d ne me ; a me( j Avstrijo in Ogrsko. Pa tudi onstran Donave proti severu je Adalbert razširil granico do tistih mej, katere ima Dolenja Avstrija tudi še dandanes. 13 4. Ernest Hrabri, sin Adalberta Zmagovitega, (leta 1056— 1075) je umrl v boju za svojega cesarja Henrika IV. 5. Leopold II. Lepi, sin Ernesta Hrabrega (leta 1075—1096) se je pridružil cesarjevim nasprotnikom; zaradi te nezvestobe mu je odvzel cesar »Vzhodno krajino«. Vendar se mu je posrečilo do smrti se držati v njej in jo zapustiti svojemu sinu Leopoldu III. Svetemu. 6. Leopold III. Sveti (1. 1096 — 1136). Za njega so se začele križarske vojne. Križarje je on zelo podpiral. Da bi bil bliže ogrske meje, je premestil svoje stolišče iz Melka na zadnji vršiček Dunajskega lesa na Kalenberg pri Dunaju, ki se še dandanes imenuje Leopoldov grič. Vnet je bil za božjo čast; sezidal je več cerkva in samostanov, med njimi tudi onega v Klosterneuburgu in Sv. Križ. V tem samostanu je tudi pokopan. L. 1485. je razglasila cerkev Leopolda za svetnika in Dolenja Avstrija ga časti kot p atron Do- svojega patrona. lenje Avstrije. Leopold III. Sveti je ustanovitelj Klosterneubur ga. Pravljica nam ustanovitev Klosterneuburga tako-le popisuje: Leopold Sveti si je sezidal takoj, ko je nastopil vlado, na onem mestu Dunajskega lesa, ki se še dandanes imenuje Leopoldova gora, zelo močan in trden grad. Vnet je bil za božjo čast ter je sezidal več cerkva in samostanov, med njimi tudi onega v Klosterneuburgu. Pripovedka pripoveduje, da se je že dlje časa pečal s to mislijo, le vedel še ni, kje bi to svojo misel izvršil. Nek pot se je razgovarjal o tej stvari s svojo ženo pri oknu svojega gradu na Leopoldovi gori, kar potegne veter ter odnese grofinji vel. To se je zdelo Leopoldu III. migljaj božji; obljubil je, sezidati samostan na onem kraju, kjer se bo našel vel. A iskali so ga zastonj. Minilo je že nekaj let, ko naleti Leopold Sveti nekega dne na lovu na že davno pozabljeni, toda — kakor bi se bil zgodil čudež ž njim — čisto nepoškodovani vel. Dani obljubi zvest je dal sezidati na tem kraju samostan Klosterneuburg, 14 kjer je tudi pokopan. To se je zgodilo 1108. 1. Okoli tega samostana se je razvilo v teku časa lepo mesto, koje ima svoje ime po samostanu. 7. Leopold IV. Radodarni (1. 1137— II 4 I ) j e dobil vojvodino Bavarsko od svojega polubrata cesarja Konrada III. t>) Vojvode. 8. Henrik II. Jasomirgott (1. 1141-—-1177) je povrnil Bavarsko nemškemu cesarju (Frideriku I. Rudečebradcu). Zato ga je pa odškodoval s tem, da je povzdignil postane II 5® < Avstrijo v vojvodino. Henrik II. Jasomir- vojvodina gott je bil torej prvi vojvoda avstrijski in kot tak '• II 5 5 - j e i me i t u Ji pravico lasten denar kovati. Za glavno in stolno mesto si je izvolil Dunaj (»am Hof«). Dobil je od cesarja tudi velik del sedanje dežele nad Anižo. Vindobona. Dunaj se je imenoval za časa Rimljanov Vindobona in je bil obrežna trdnjava proti Germanom. Ob času kri¬ žarskih vojen je postal važno skladišče za blago, zlasti ker je tu najvažnejši prehod med severovzhodnimi in jugo¬ zahodnimi avstrijskimi deželami. Henrik je poklical učene škotske menihe na Dunaj in jim sezidal samostan zunaj tedanjega mesta. (V njem je tudi pokopan.) Pridobitev Štajerske 1. 1192. g. Leopold V. Krepostni (1. 1177—-1194) Jasomir- gottov sin in naslednik, je odrinil s svojo vojsko proti vzhodu na pomoč križarskim četam v sveto deželo. Po¬ magal je cesarju Frideriku I. Rudečebradcu pri obleganju mesta Akona (III. križarska vojna). Ko se vrne, mu je cesar 1. 1192 potrdil Štajersko, potem ko je umrl zadnji štajerski vojvoda Otokar VIII. Travngavec. Ta de¬ žela je sestavljena iz dveh prvotnih mark, ki sta spadali k vojvodini koroški; cesar Friderik I. jo je povzdignil Ustanovitev 1- 1180. v vojvodino. V spomin, ker je Avstrijo toliko Dunajskega p O y e kšal, je ustanovil vojvoda Leopold V. Dunajsko novo mesta. mesto. V sveti deželi — pri obleganju mesta Akona — sta se Leopold in pa angleški kralj Rihard Levosrčni posebno i5 odlikovala. Leopold se je boril tako junaško ta dan, da je bila njegova obleka proti večeru črez in črez rdeča od krvi, le pod pasom je ostala še bela. Priplezal je prvi na Akonsko ozidje ter obesil svojo zastavo nanje. Ošabnega Riharda pa, ki Leopoldu V. ni privoščil take slave, je to tako razvnelo, da je dal zastavo sneti ter jo v blatu poteptati. Razžaljeni Leopold se je zavoljo tega vrnil nazaj v Avstrijo. V spomin na hrabrost, ki jo je pokazal Leopold V. pred Akonom, mu je podelil cesar belo progo na rdečem polju namesto petih škrjancev, ki so jih tedaj imeli Ba¬ benberžani v svojem grbu. Rdeče polje pomeni namreč njegovo krvavo obleko, in bela proga pa oni del njegove suknje, ki je ostal pod pasom še bel. Tudi Rihard ni dolgo ostal v Palestini. Domov grede se je vračal skozi Jadransko morje in je stopil blizu Ogleja na suho. Kot romar preoblečen je prišel do Dunaja. Tu so ga spoznali, ujeli in zaprli v trdnjavo Durnstein, potem pa izročili cesarju Henriku VI. Ta ga je dve leti imel za¬ prtega v trdnjavi »Trifels« ter ga izpustil šele, ko mu je plačal dva milijona tolarjev odkupnine. Od te svote je dobil tudi Leopold V. precejšen del. Hrabri vitez v sveti deželi, Leopold V., je padel dne 26. grudna 1. 1194., ko je jezdil po obedu na sprehod, tako nesrečno s konja, da si je zlomil nogo. Morali so mu jo v stegnu odrezati, pa ni več ozdravel, ampak dne 31. grudna umrl v prijetni zavesti, da zapušča Avstrijo in Štajersko čvrstima sinoma. Pravljica o zvestem Blondelu (Diirenstein). Rihard Levosrčni, angleški kralj, se je udeležil kri¬ žarske vojne. Boril se je jako hrabro, a Jeruzalema pa le ni mogel vzeti. Zato se je vrnil domu v Angleško. A potoma ga je prestregel vihar, ga gnal v Jadransko morje ter ga prisilil, pri Ogleju stopiti na suho. Da bi ga ne Obleganje mesta Akona. Kako je nastal avstrijski grb. Leopold V. zapusti Avstrijo in Štajersko svojima sinoma. i6 Friderik dobi Avstrijo, Leopold pa Štajersko. Leopold združi obe deželi. »Švicarski dvor«. spoznali, se je preoblekel za romarja. Prišel je srečno že blizu Dunaja. Tu so ga pa spoznali na dragocenem prstanu, ko je nekega večera sukal pečenko na ražnju. Ujeli so ga ter ga izročili Leopoldu V., ta pa nemškemu cesarju Hen¬ riku VI., s katerim nista bila nič prav dobra. Ta ga je imel dve leti zaprtega v trdnjavi Diirenstein. Na An¬ gleškem niso dolgo nič vedeli, kaj se je pripetilo kralju. Njegov zvesti sluga Blondel se napoti ga iskat. Prehodil je vso Nemčijo, obiskal vse grajščine in gradove in poiz¬ vedoval, kje bi bil kralj. Pred vsakim gradom je zapel neko pesem, s katero je časih razveseljeval kralja. Tako pride tudi do močno obzidanega gradu Diirenstein. Bila je mirna in tiha poletna noč. Blondel zapoje pod oknom Rihardovo najljubšo pesem: »Če tud’ te zapusti ves svet, o Rihard, moj kralj!« Komaj je izpel prvo kitico, mu zadoni kot odgovor iz visokega stolpa druga kitica te pesmi na ušesa, znamenje, da je Rihard tu notri zaprt. Blondel hiti domu ter naznani, da je kralj zaprt v trdnjavi Diirenstein. Cesar ga je izpustil, ko je- pritiskal papež na to in je Rihard plačal blizu 2 milijona tolarjev odkupnine. Svojega slugo je pa kralj Rihard Levosrčni zaradi njegove velike zvestobe imenoval sedaj vedno »zvesti Blondel«. Naslednika Leopoldu V. sta bila njegova dva sina Friderik in Leopold, od katerih je dobil prvi Avstrijo, drugi pa Štajersko. 10. Friderik I. Katoliški (1. 1194—1198) je kmalu umrl in njegov brat Leopold je združil zopet obe deželi. n. Leopold VI. Slavni (1. 1194(1198)—1230) je bil najslavnejši vojvoda iz rodu Babenberškega. Bil je mož blagega srca, slaven junak in prijatelj vsega, kar je lepega in dobrega. Na prostoru, kjer stoji dandanes cesarski grad, je sezidal nov, velik grad »švicarski dvor«. Leopold VI. je tudi ustanovitelj opatije Lilienfeldske in Fraisenthalske ter je dal Dunaju posebne mestne pravice. Podpiral je tudi i7 Prvi kos kranjske dežele se združi z Avstrijo. Zadnj i Babenberžan. »Gospod kranjske dežele«. Friderik II. umre 1. 1246. brez otrok; ž njim je izmrl Babenberški rod. trgovce in da bi se dunajska obrt in trgovina bolje po¬ vzdignila, je posodil Dunajčanom blizu milijon goldinarjev. Dunaj se je potem tako opomogel, da Dunajski bogatini niso denarja več šteli, ampak ga kar merili. V Leopoldovem gradu na Dunaju so se shajali tudi največji nemški pesniki (n. pr. Walter von der Vogehveide). L. 1229. je kupil Leopold VI. tudi prva po¬ sestva na Kranjskem in sicer nekaj vasij blizu Skocijana in Šmarjete na Dolenjskem. To je bil prvi kos kranjske dežele, ki se je združil z Avstrijo. 12. Friderik II. Bojeviti (1. 1230—1246), zadnji voj¬ voda iz Babenberške rodovine, je priženil na Kranjskem toliko posestev, da se je imenoval »gospoda kranjske dežele«. V bitvi z Ogri, katero je Bela IV. pričel ž njim, je obležal Friderik Bojeviti 1. 1246. Zapustil ni nobenega sina. Tudi drugih Babenberških moških ni bilo. Po njem so ostale lepe dežele: Gorenja in Dolenja Avstrija, Štajerska, precej posestev na Kranjskem in tudi nekaj po Furlanskem. Tako je izmrla s Friderikom II. Bojevitim sloveča rodovina, ki je s toliko hrabrostjo in srečo 270 let vladala Avstriji. 2 III. Medvladje. Viharni časi Malo let po smrti zadnjega Babenberžana je izumrla na Nemškem. na Nemškem vladajoča rodovina Štavfovska. V Avstriji in na Nemškem so nastali sedaj viharni časi. Ker je ni bilo glave, ni ga bilo tudi miru, ni je bilo pravice in po- Pestna štenosti, veljala je le sila. Kdor je le mogel, je pritiskal in P dušil drugega. Nihče ni vedel, koga naj uboga. V teh žalostnih časih se je polastil češki kralj in Otokar II. moravski mejni grof Otokar II. babenberških dežel in se oženil s starejšo Friderikovo sestro Margareto. Po smrti koroškega vojvode, Ulrika Sponheimskega (1. 1269.) pride tudi Koroško, velik del Kranjskega in Kras pod oblast češkega kralja. Mogočno kraljestvo Otokarjevo se je raz¬ prostiralo torej od Labe do Jadranskega morja. IV. Rudolf Habsburški. »Pravica s pestjo« je začela naposled presedati tudi mogočnikom samim. Da bi storili torej konec medvladju, zato so sklicali 1. 1273. velik državni zbor ter izvolili nemškim kraljem švicarskega grofa Rudolfa Habsburškega. Grof Rudolf Habsburški je bil rojen 1. 1218. v rodnem gradu ob reki Ari na Švicarskem. Cesar Friderik II., vnuk Barbarosov, mu je bil krstni boter. Že kot i81etni mladenič je šel s cesarjem v Italijo v vojsko; ker se je hrabro vojeval, ga je imenoval Friderik II. vitezem. Pozneje je služil v vojski tudi češkemu kralju Otokarju II. Po očetovi smrti (1. 1240.) je podedoval grofijo Habsburg in deželo Alzacijo. Nekoč je spremljal Rudolf nadškofa Wernerja iz Mainca, ki je potoval v Rim. Ko se je vračal, mu je prišel tudi do tja nasproti. Pri slovesu mu pravi nadškof: »Dal Bog, da bi Vam mogel kedaj povrniti to ljubav!« Ta želja se mu je kmalu izpolnila. V septembru 1. 1273. so se zbrali nemški volilni knezi v Frankobrodu, da bi namesto umrlega kralja Riharda izvolili drugega. Na priporočilo nadškofa Wernerja so izvolili ti knezi Rudolfa Habsburškega zaradi njegovih lepih lastnosti nemškim cesarjem. Friderik, grof 2* Rudolf Habsburški izvoljen 1. 1273. nemškim kraljem. 20 Rudolf venčan v Ahenu za kralja. Colerski, njegov svak in začetnik pruske kraljeve rodovine, mu je prinesel, še tisto noč to imenitno sporočilo. Še isto leto, dne 28. oktobra, so ga v mestu Ahenu venčali za kralja. Žezlo Rudolfa Habsburškega. Dne 28. oktobra 1273. 1. dejal je nadškof Kolinski kraljevi kroni na glavo Rudolfu in ženi njegovi, katera se je imenovala kot kraljica in cesarica Ana. Po kronanju zbrali so se knezi pred Rudolfom, da bi jim potrdil posestva, katera so imeli od države, in bi mu prisegli zvestobo. Ali manjkalo je državnega žezla. Nekateri so že mislili, da bi vse ne veljalo nič, ko bi cesar ne imel žezla v roki. V tej zadregi stopi cesar k altarju, vzame križanega Izveličarja v roko, poljubi ga in pravi: »To je znamenje onega, ki je rešil nas in ves svet; to mi bode rabilo tudi namesto žezla!« In glej, nikdo ni ugovarjal več, pobožno se priklonijo knezi, poljubijo sv. razpelo in prejmejo potrdilo svojih posestev. Rudolf in duhovnik. Rudolf Habsburški se je rad kratkočasil z lovom. Ko jaha nekega dne s svojimi služabniki na lov, zasliši v gozdu zvonček, ki naznanja, da nese duhovnik umirajočemu zadnjo popotnico. Pobožno se prikloni Rudolf, ko gre duhovnik mimo njega. Moral je dušni pastir čez globok potok. Ali povodenj je bila odnesla most; ni bilo drugače mogoče čez vodo, kakor da jo prebrede. Duhovnik postavi torej sv. Rešnje telo na tla, da bi izzul čevlje in prebredel vodo. Rudolf opazi to, skoči s konja in posadi duhovnika na njega, da bi mogel priti prej k bolniku. Drugi dan pripelje duhovnik konja grofu nazaj in se mu srčno zahvali. Rudolf pa pravi: »Bog ne daj! Nikdar 21 ne zajašem več konja, ki je nosil mojega Odrešenika. Ob¬ držite si ga, da boste obiskovali bolnike v oddaljenih krajih«. Duhovnika gane ta dobrota in pobožnost. Želi grofu obilni božji blagoslov. Kot cesarju je bila Rudolfu prva skrb, kako bi ukrotil roparske viteze ter naredil zopet mir in red v državi. To je s svojim pravicoljubjem tudi kmalu dosegel. Odsihdob je hodil kupec zopet nenadlegovan po svoji poti in kmet pa na svoje delo. Kakor pa je bil cesar Rudolf oster sodnik hudodelnikom, prav tako je bil mil do svojih zvestih pod¬ ložnikov, katere je ljubil očetovski in se rad ž njimi prav domače pomenkoval. Na zvestobo in moško besedo je držal toliko, da so v njegovem času rekli tistemu, ki ni držal dane besede: »Ta nima Rudolfove poštenosti«.*) — Ko je bil Rudolf izvoljen kraljem, je vsa Nemčija odmevala veselja, le češki kralj Otokar II. je bil prepo¬ nosen, da bi priznal Rudolfa I. cesarjem, in mu tudi, če¬ prav je Rudolf to zahteval, ni hotel dati nazaj Avstrije, Štajerske, Koroške in velik del Kranjske. Zato se vname med njima vojska. Rudolf napade Otokarja-od dunavske strani ter pride s svojo vojsko do Dunaja. Več dežel, med temi tudi Štajerska, odpove Otokarju svojo vdanost ter priseže zvestobo Rudolfu. Otokar se je moral naposled odpovedati vsem svojim pridobitvam ter priseči Rudolfu zvestobo in pokorščino (na državni cesti na Dunaju), prejel je pa Češko in Moravsko kot državna fevda. Za te prelepe dežele pa je bilo Otokarju tako hudo, da je zopet pričel vojno z Rudolfom, a bil je v bitvi pri Suhih Krutih na Moravskem polju 1. 1278. popolnoma tepen ter so mrtvega odnesli z bojišča. Tudi kranjski in goriški plemiči so pomagali Rudolfu. *) Cesar Rudolf je umrl 1. 1291., v 74. letu svoje starosti za njim je vse žalovalo. Rudolfova prva skrb. Češki kralj Otokar II. Vojska se vname. Več dežel odpove Otokarju zvestobo. Otokar se odpove pridobitvam. Vojska se zopet vname. Bitka na Moravskem polju 1. 1278. 22 Razdelitev dežel. Prvi habsburški vojvoda v Avstriji. Češke dežele je Rudolf pustil Otokarjevemu sinu Vaclavu kot fevde. Gorenjo in Dolenjo Avstrijo, Štajersko in Kranjsko je dal spočetka skupno svo¬ jima sinovoma Albrehtu in Rudolfu 1. 1282., Ko¬ roško pa tirolskemu grofu Meinhardu kot državna fevda, ker mu je v boju z Otokarjem največ pomagal. Ker mu pa ni mogel povrniti takoj vseh stroškov, zastavil mu je tudi Kranjsko (1. 1282.). Na prošnjo stanov se je pa naslednje leto (1283) izročilo vladanje teh dežel edino le Albrehtu. Albreht je bil torej prvi habsburški vojvoda v Avstriji. V. Avstrija pod Habsburžani. i. Albreht L je bil tudi nemški cesar (1297—1308). Vladal je modro in skrbno, vendar je moral prestati s plemenitaši mnogo bojev. Upor v Švici. — Gesslerjev klobuk. — Viljem Tel.*) O Albrehtovem času so se jeli Švicarji prvikrat so¬ vražno gibati proti habsburški rodovini, ki je imela tudi v Švici več grajščin in posestev, zraven njih je bilo mnogo švicarskih kmetskih občin še popolnoma samostalnih. Imele niso nad seboj nobenega druzega gospoda, kakor cesarja. Kadar je šlo za kako posebno imenitno stvar, pošiljali so jim cesarji svoje uradnike in namestnike v deželo. Ti so imeli tudi nalogo, braniti jih pred zatiranjem mogočne gospode. Pripovedka pripoveduje nastopno: Namestnika, ki ju je poslal cesar Albreht I. k njim, sta jih pritiskala na vso moč. Posebno oblastno se je vedel eden od njiju, nek Gessler. Odiral in pritiskal jih je z velikimi davki in hudimi tlakami, zapiral jih je v temne ječe ter jih za naj¬ manjše pregreške hudo kaznoval. Delal jim je tudi sicer krivico. Da bi jih še celo ponižal, dal je postaviti visok drog ter natakniti nanj klobuk habsburških grofov. Temu se je moral vsak mimogredoči odkriti. j Ivan Vrhovec: Zgod, povesti. 24 S tem se je švicarskim kmetom zelo zameril. Zato so sklenile občine Schwitz, Uri in Unterwalden skrivno zvezo, ki bi imela namen, upirati se tacemu nasilstvu. V tej zvezi je bil tudi mladi in pogumni Viljem Tel, mej Švicarji znan za izvrstnega lovca in strelca. Ko je šel ne¬ kega dne mimo Gesslerjevega klobuka, se mu ni odkril. Gessler ga je poklical na odgovor. Tel se je izgovarjal, da tega ni storil nalašč, ampak iz pozabljivosti. Prosil je, naj se mu prizanese ter je obljubil, da tega ne bo več storil. A Gessler si je hotel ohladiti svojo jezo nad njim. Dejal mu je: »Cul sem, da si dober strelec, videl pa bi sam rad tvojo spretnost. Zato boš odstrelil jabolko z glave svo¬ jega fantiča. Toda meri dobro. Ako ne pogodiš jabolka, zapadeš smrti!« Tel se vstraši ter prosi Gesslerja za božjo voljo, naj ne zahteva kaj tako nečloveškega. Rajši umrje, kakor bi streljal proti svojemu otroku. A Gessler se ni dal prepro¬ siti. Ko Tel vidi, da mu ne preostaja nič druzega, dene svojemu fantiču sam jabolko na glavo, nameri vpričo velike množice svojih trepetajočih rojakov z lokom ter sproži. Pušica sfrči z njega in jabolko strkola skozi sredo pre¬ streljeno z nedolžne glavice na tla. Gessler pohvali Tela, praša ga pa, čemu je imel pripravljeni dve pušici? Tel se je izgovarjal, da je lovska navada taka, česar mu pa Gessler ni verjel, ampak silil vanj, naj pove resnico. Nič mu ne bo storil žalega. — »Bodi torej!« pravi Tel, »druga pušica je bila pripravljena za Vas, ko bi prva prav ne bila ustrelila; druga bi bila gotovo dobro pogodila.« Ko je Gessler to čul, je dal Tela povezati, vreči ga v čoln ter prepeljati ga preko jezera; odmenil mu je ječo do smrti. V čoln je sedel tudi on sam. Pripeljali so se že do srede jezera, kar nastane tako grozen vihar, da se je čoln topil. Gesslerjevi čolnarji so bili v naj večjem strahu; dejali so, da jih more rešiti le Telova krepka in vajena roka. Ker ni bilo druge pomoči, dal je Gessler Tela raz¬ vezati in mu izročiti vesla. Tel privede čoln srečno do 25 brega; tu pa skoči kakor bi trenil na suho, sune čoln (bil je sila močan mož) z nogo daleč nazaj v jezero ter zbeži v gore. Gessler je prebil še mnogo strahu, vender naposled srečno ušel viharju. Tel se je skrival po gorah, vedel pa je, da Gessler ne bo odjenjal prej, dokler ga ne dobi v pest. Zato je sklenil spraviti ga s poti. Prežal je nanj v neki skalnati soteski, o kateri je vedel, da Gessler večkrat prihaja skoz njo. Necega dne ga je vendar pričakal ter ga ustrelil. Glas o Gesslerjevi smrti se je ko blisk urno raznesel po vsi deželi ter sklical vse Švicarje na noge. V kratkem so pognali tudi druzega namestnika in vse njegove briče in pisarje iz dežele. Tako neki so se pričeli dolgotrajni boji švicarski s Habsburžani; Švicarji so pokončali večkrat viteške vojske ter si naposled privojskovali samostalnost svoje dežele. 2. Friderik Krasni, Albrehtov sin, se je bojeval brez¬ uspešno z Ludovikom Bavarskim za nemški prestol. (Bitka pri Miihldorfu 1322.) Friderik III. Krasni in Ludovik Bavarski. Avstrijski vojvoda in nemški cesar Albreht I. je imel sina po imenu Friderik. Bil je zelo ljubeznjiv in uljuden. Zaradi njegove lepe postave so ga imenovali Krasnega. Leta 1313. je bil izpraznjen cesarski prestol. Upal je, da ga bodo nemški knezi nanj posadili. Volili so ga samo nekateri, drugi pa so glasovali za Ludovika IV. Bavarskega. Vsled tega je nastala med obema dolgotrajna vojska. Daši se je Friderik Krasni bojeval z naj večjim junaštvom in dasi mu je bil njegov brat Leopold krepka podpora, bilje vendar nesrečen. Friderika Krasnega so vjeli in zaprli v trdni grad. Ločen od vsega sveta, preživel je Friderik Krasni v trdnjavi prav žalostne dni. Ni dobil poročila niti od svoje žene, niti od bratov. 26 Friderikov brat Ludovik si je na vso moč prizadeval, da bi osvobodil svojega brata, zato je Ludovika vedno nadlegoval. Nekega dne zajaše Ludovik Bavarski konja in se poda v grad, kjer je bil Friderik Krasni zaprt. »Prijatelj«, nagovori Ludovik Friderika, »ali hočeš prost biti?« »Prost«? zavzame se ta, »prost, da zopet vidim svojo ženo in brate? O, za tako prostost storim ti vse, vse, karkoli zahtevaš«. Ludovik nadaljuje: »Odpovej se vsem kraljevim pravicam in pregovori brata Leopolda, da se pomiri z menoj. Ako mi obljubiš, da se vrneš v ječo, ko bi brata ne pregovoril, te osvobodim«. Friderik Krasni se zaveže v to z besedo in prisego ter se odpravi v svojo milo domovino. Ludovik Bavarski ga spremi do meje. O, kako žalostna mu je bila vrnitev v domačijo! Obile solze, katere je bila njegova žena Eli¬ zabeta jokala za svojim možem, so ji ugasnile luč lepih oči! Slepa je sirotica sama živela v tužnem gradu. Friderikov brat Leopold ni odobraval bratovskih obljub in ni odjenjal od vojne proti Ludoviku Bavarskemu. Ker Friderik Krasni ni mogel brata Leopolda prego¬ voriti, da bi se pomiril z Ludovikom Bavarskim, vrne se, zvest zastavljenej besedi, na Bavarsko nazaj. Zastonj gaje prosila uboga Elizabeta, zastonj so trdili dvorniki, da taka prisega ne more biti veljavna in vezalna: možato se je iztrgal iz rok svoje družine ter odšel. Kako se začudi Ludovik Bavarski, ko stopi Friderik Krasni zopet pred njega! Ta možatost, pravičnost in po¬ štenost gane ga tako, da se spravi s Friderikom in mu ponudi, naj si delita kraljevo oblast. Beseda dana sveta naj ti bo! Ne oprosti ga več nobena moč, Kdor se je enkrat zavezal sam. — 27 3. Albreht II. Modri (Hromi) in Oton Veseli. Po smrti Friderika Krasnega sta prevzela njegova brata Albreht II. in Oton Veseli vladanje avstrijskih dežel. Ker Henrik, sin Majnharda Tirolskega, ni imel nobenega sina, je prevzela njegova hči Margareta Ši- rokoustna, vlado Tirolske; zastavljeno Koroško pa je podelil cesar Ludovik Bavarski 1. 1335. avstrijskima vojvodoma Albrehtu II. in Otonu Veselemu; tako je prišla Koroška zopet k Avstriji in pri tej priliki so dobili Habsburžani tudi Gorenjsko zopet nazaj. Ker je bil Albreht II. vsled otrovanja hrom, je spre¬ jemal njegov brat vojvoda Oton Veseli prisege zvestobe in vdanosti. Po stari koroški navadi se je v dan prisege vdanosti vsedel kmet iz rodu Edlingov na knežji okrogli in ploš- nati mramorjev kamen, ki je stal na Krnski gori blizu cerkve sv. Petra. Tu sem je prišel vojvoda v kmetiški obleki in s pastirsko palico v roki. Spredaj je šel goriški grof kot palatin koroški, za njim vojvoda v sredi dveh plemenitašev in za vojvodo pa drugi vitezi. S Krnskega grada so šli k maši v prestaro Gosposvetsko cerkev, a po cerkvenem opravilu sta delila novi vojvoda in palatinski grof fevde na dvojnem vojvodskem stolu na Gosposvetskem Polju. Koroška pripade zopet k Avstriji 1- 1335- Habsburžani dobe zopet Gorenjsko nazaj. Prisege zvestobe in vdanosti na Krnski gori. Delitev fevd na Gospo¬ svetskem polju. Ustanavljanje goratanskih vojvod. Goratanski (koroški) vojvode so se ustanavljali pod Krnsko goro blizu cerkve sv. Petra. Tam je stal kamen, na katerem je sedel prostorojen kmet. Z eno roko je držal marogastega bika, z drugo pa enake barve kobilo. Ne daleč od njega je stal vojvoda v sivej suknji in v kmetskih čevljih z deželno zastavo sredi svojih plemenitnikov in vitezov. Ko se približa vojvoda, na palico naslonjen, kmetu na ka- menu, vpraša kmet v slovenskem jeziku: »Kdo se tam približuje?« — Na to odgovore vsi okoli stoječi: »To je deželni knez.« — Kmet dalje vpraša: »Ali bode pravičen 28 sodnik, ki išče sreče domovini? Ali je prostorojen? Ali je prijazen varuh prave vere?« — Na to vsi odgovore: »Je in vselej bode«. — »Pa po kateri pravici«, reče kmet, »more me pregnati z mojega sedeža?« — Vsi odgovore: »Dobiš 60 beličev, marogastega bika, kobilo in obleko, katero zdaj nosi knez, in prosta bode tvoja hiša vseh davkov.« Zdaj udari kmet kneza rahlo v lice, opominjaj e ga, naj bode pravičen sodnik. Potem odstopi in odpelje živin- četi. Knez pa stopi na uborni, neolepšani kamen, potegne meč, mahne ž njim na vse štiri vetrove in se zaroti, biti vsem sodnik po dolžnosti in pravici. Hude nadloge. a) Kobilice, lakota, potresi. Za časa vladanja Albrehta II. so prišle hude nadloge črez vzhodno Evropo. L. 1338. so preplavile kobilice Avstrijo, Ogrsko in Češko v takih trumah, da so dosti¬ krat solnce zatemnele. Kjer so se vsedle, so uničile vse rastline do korenin. Le vinogradov se niso lotile. Šele tretje leto so zopet odšle. Tej nesreči je sledila lakota in tej pa zopet straho¬ viti potresi 1. 1348. Na Koroškem (okoli Dobrača) so razsuli potresi 17 gradov, 10 vasij in mesto Beljak. Potres v Bazelu 1. 1356. Za časa Albrehta II., dne 18. vinotoka 1. 1356. nastane v mestu Bazel silen vihar; po hribih in gorah so padala drevesa, po dolinah pa je bil silen šum. Na zemlji so na¬ stale velike razpoke, iz katerih je švigal ogenj in so se vzdigovali neprijetno dišeči žvepleni pari. Na to se prične tresti in deset sunkov je hitro drug za drugim pretresalo zemljo. Veliko vasij in 84 gradov je bilo porušenih, polo¬ vica mesta Bazela popolnoma razdjana. Mestno ozidje je 29 razpadlo. Vrh vse nesreče nastane v mestu ogenj, in osem dni ga ni bilo mogoče pogasiti. Bridko so zdihovali umi¬ rajoči, jokali ranjeni in bolniki, na pomoč klicali bežeči. Albreht je takoj ukazal svojim podložnikom, naj ne¬ mudoma gredo Bazelčanom na pomoč. Ko so bili meščani še vsi zbegani in preplašeni, prišlo jim je 400 avstrijskih podložnikov pomagat; pripeljali in prinesli so s seboj ži¬ veža, lesa in denarja. Potem so jeli podirati poškodovana poslopja, kakor je ukazal Albreht. Slednjič je dal plemeniti vladar na svoje stroške sezidati poslopja v Kovaških ulicah od Renskega mostu do Žitnega trga. Z neizbrisnimi črkami je zapisano v zgodovini rav¬ nanje vrlega Albrehta, ki je tako plemenito lajšal bedo ponesrečencem po potresu. b) Črna kuga. Najstrašnejša nadloga za časa vladanja Albrehta II. pa je bila »črna kuga«. Ta morivka je pobrala dve petini prebivavcev v Evropi. V naše kraje so jo zanesli kupci iz jutrovih dežel. Človeku so se naredile velike bule z rume¬ nimi in črnimi pikami; v hudih bolečinah je tak človek v treh dneh umrl. Samo na Dunaju je umrlo vsaki dan črez 500 ljudi. Cela mesta, trgi in vasi so ostali brez prebivavcev. Čim večje pa so bile te nadloge, tolikanj bolj si je prizadeval Albreht II. jih zlajšati ljudstvu. Daši hrom na rokah in nogah, je vendar vedno neutrudljivo delal za blagor svojih dežel. Čestokrat je bil sam za sodnika in po več dni v tednu je bil k njemu pristop vsakemu dovoljen. Ker je bil previden in moder, so si ga izvolili knezi mnogo¬ krat za razsodnika v tožbah med seboj. Po pravici so ga tedaj imenovali »Modrega«. Leta 1338. je bil Albreht II. v Ljubljani; ob tej priliki je podelil nunskemu samostanu v Mekinah posebno sodstvo. L. 1351. je pridobil Avstriji Vipavo z okolico. Albreht II. pridobi .1351 Vipavo. 30 Pridobitev Tirolske 1. 1363- Rudolf IV. pridobi Tirolsko. Ustanovitev dunajskega vseučilišča 1. 1365- 4. Rudolf IV. Ustanovitelj je kot najstarejši sin na- sledoval Albrehta; 1. 1363. je pridobil Tirolsko Avstriji. Bil je viharen zimski dan 1. 1363., ko je šlo nekaj mož črez gorovje iz Salcburške na Tirolsko. Trije izmed teh, katerim so bili gorski poti znani, so korakali naprej, za njimi pa je stopal čvrst mladenič: vojvoda Rudolf IV. Namen tega potovanja je bil, da bi pridobil vojvoda Rudolf knežjo krono Tirolske avstrijski hiši, katero bi si bili prisvojili tudi drugi knezi. Majnhardova vnukinja, Margareta Širokoustna, je za¬ gotovila avstrijskim vojvodom nasledstvo na Tirolskem, ako bi umrl njen sin brez naslednika. Rudolf je izvedel, da je Margaretin edini sin na smrt bolan in ko je prišel Rudolf na Tirolsko, je bil že tudi umrl. Mladi knez je potoval skozi Briksen v Bolcan, kjer so bili zbrani Margaretini svetniki in pa deželni gospodje. Na tem zborovanju v mestni hiši izroči Margareta svoja posestva avstrijski hiši in vsi pričujoči svetniki so prisegli Rudolfu IV. zvestobo in vdanost. Odsihdob se je imenoval Rudolf IV. tudi grofa Tirolske in 14 dni potem mu je priseglo vse tirolsko ljudstvo zvestobo in vdanost kot svojemu novemu dežel¬ nemu knezu. Rudolf IV. je povabil potem Margareto na Dunaj, kjer je v miru preživela svoja zadnja leta. Rudolf IV. Ustanovitelj je v sedmih letih svojega vladanja mnogo storil za blagor in razširjanje Avstrije, posebno pa še za blagostanje Dunaja. Ta delavni knez je ustanovil 1. 1365. dunajsko vseučilišče ter pričel zidati (1. 1359.) veličastno cerkev sv. Štefana, eno izmed najlepših cerkva sveta. Njen zvonik je visok 137 m in veliki zvon pa tehta 12.000 kg ter je ulit iz turških topov. (Primeri: Ljubljanski grad je visok 72 m, a stolp na njem 31 ot.) V pospeševanje znanosti in umetnosti je posnemal Rudolf IV. svojega tasta nemškega cesarja Karola IV. 3i Rudolf IV. je bil oženjen s hčerjo češkega kralja Karola I. Karol I. je bil sin Ivana Luksenburškega, ki je Karoli.(IV.) dobil v 14. stoletju od svojega očeta Henrika VII. češko kraljevo krono. To je podedoval po svojem očetu zelo nadarjeni Karol L, katerega so knezi izvolili tudi za nemškega cesarja. Kot nemški cesar se je imenoval Karol IV. Karol IV. je bil moder in zelo učen vladar. S posebno ljubeznijo je skrbel za svojo dedno deželo Češko. Pospe¬ ševal je znanosti, umetnost (stavbarstvo), kupčijo in polje¬ delstvo. Gozdove je ukazal posekati ter izpremenil ta svet v njive in travnike. Za njegovega vladanja so se nasadili vinogradi in hmelniki na Melniških hribih ob Labi. Dalje je razširil na Češkem cestno mrežo ter uravnal mnogo rek. V Pragi je sezidal kraljevi grad Hradčane in začel zidati prekrasno cerkev sv. Vida ter postavil velikanski most (Karlov most) črez Vltavo. Po vzgledu visoke šole v Parizu, je ustanovil v Pragi univerzo, ki je slovela kot univerza " prva v nemškem cesarstvu. Slavno zdravilišče »Karlove T . , Karlove vari, vari« je tudi on ustanovil. S svojim zetom Rudolfom IV. je sklenil dedinsko Dedinska pogodbo, vsled katere naj bi te dve rodovini dedovali pogodba, druga za drugo. Šlezijain Šlezijo in Moravsko ie priklopil češkim kronovinam. Moravska se priklopita Da se je moglo vse to izpeljati, je bilo treba miru v češkim deželi; zato je zatiral in ostro kaznoval roparske viteze. kronovinam - Med tem ko se je pokazal Karol za Češko kot naj¬ bolj skrbnega očeta, se pa za nemško cesarstvo ni preveč brigal. — Rudolf IV. Ustanovitelj se je pokazal prijatelja RudolfIV. tudi na Kranjskem; tu si je pridobil toliko posestev, da se je leta 1364. imenoval »vojvoda Kranjski«. Vojvoda Leta 1360. je obiskal z velikanskim spremstvom Kra njski. Ljublj ano. Karol I. kot nemški cesar Karol IV. Karlova skrb za Češko. Hradčani. Cerkev sv. Vida. 32 Ustanovitev Novega mesta. Dedinske pogodbe. Smrt Rudolfa IV. Delitev dežel. Pridobitev Predarlske in Trsta. L. 1365., na veliki pondeljek, je ustanovil ob reki Krki na Dolenjskem, kjer je 1. 1081. stal le en sam stolp in je bil 1. 1331. tu le mali kraj »Sv. Anton v gozdu«, novo mesto Rudolfovo.*) Da bi povekšal Rudolf IV. Avstrijo, je sklenil več srečnih dedinskih pogodb, tako n. pr. z grofom Albrehtom Goriškim ter ogrskim in češkim kraljem. Ko bi izmrla ena teh rodovin, dedovala naj bi druga in res so te njegove pogodbe mnogo pripomogle, da se je Češka in Ogrska združila z Avstrijo. Rudolf IV. je umrl brez otrok v Milanu za mrzlico, star šele 26 let. 5. Rudolfu IV. sta sledila njegova dva brata Albreht III. (ki je sezidal grad Laksenburg pri Dunaju in v njem tudi umrl) in Leopold III. Po smrti mlajše rodovine go- riških grofov (1. 1374.) je pripadla vsled dedinske pogodbe Avstriji in bila pridružena Kranjski: Slovenska marka, Me¬ tlika in vzhodna Istra. Tako pomnoženo deželo so začeli imenovati »vojvodino«. (Prvi, ki se je imenoval »vojvoda Kranjski« je bil Rudolf IV.) Albreht III. je bil zelo pobožen in učen, Leopold III. pa bojaželjen in častilakomen; zato se nista mogla spora¬ zumeti ter sta si vsled tega 1. 1379. delila svoje dežele. Albreht III. si je pridržal samo Avstrijo nad in pod Anižo, brat njegov pa je dobil vse druge dežele t. j. Notranjo Avstrijo, Visoko Avstrijo (Tirolsko) in Prednjo Avstrijo (v Švici in na Švabskem). Leopold III. je pridobil del Predarlske in mesto Trst 1. 1382., ki se je prostovoljno podvrgel Avstriji. Leopolda III. sin je bil Ernest Železni, ki je za časa turških vojsk vladal na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, Slovenci so mu bili posebno pri srcu. Tako n. pr. je šel •) O tem času (1350—1360) je podaril nemški cesar Karol grofu Ortenburškemu 300 premaganih Frankov in turinških družin, katerim je ta dovoli!, da se smejo naseliti v maloobljudenem predelu med Ribnico in Kolpo na Kranjskem. 33 na Gosposvetsko polje na Krnsko goro, kjer mu je po znanem prelepem običaju potrdil zbrani narod vladarsko oblast. Leta i4i8. je ustanovil tudi v Ljubljani javno šolo. Ernest Železni je imel dva sinova, Albrehta in Friderika. Oba je prav skrbno odgojeval. (Friderik je bil pozneje rimsko-nemški cesar in ustanovitelj ljub¬ ljanske škofije.) Albreht je bil vesel, živahen deček; Friderik pa je že v mladosti kazal, da bode kdaj resnoben mož. Nekega dne ukaže vojvoda Ernest napolniti več vrečic s srebrnim drobižem. Potem pokliče svoja sinova in ukaže pred njima stresti denar na tla. Na to pa reče sinovoma: »Naberita si, kolikor kdo more!« Albreht zbira silno urno drobiž, tlači ga v žepe, potem pa hiti k svojim tovarišem in jim lahkomišljeno razdeli denar. Friderik pa nabira po¬ časi novce. Dobi jih sicer manj, kot njegov brat, toda to, kar si je nabral, zaveže v vrečico in skrbno shrani. Prav veselilo je očeta Ernesta, da je Friderik tako skrben in varčen že v mladosti; grajal je pa lakomišljenega Albrehta. Kakoršna sta se sinova pokazala v mladosti, taka sta bila vse svoje življenje. Friderik je kot rimsko-nemški cesar vsako stvar dobro prevdaril, predno se je odločil za njo. Skrbno in varčno je gospodaril, zato pa je tudi ustanovil mnogo koristnih naprav, ki še poznim rodovom pričajo in bodo pričale o njegovi modrosti. Albreht pa je le prerad verjel svojim pravim in lažnjivim prijateljem, katerim je razdal vse svoje premoženje, tako, da so ga sovrstniki imenovali »zapravljivca«. 6. Unuk Albrehta III. Albreht IV. je postal 1. 1438. tudi nemški cesar in od tega leta naprej so bili avstrijski vladarji v skoro nepretrgani vrsti hkrati tudi nemški cesarji in sicer do 1. 1806. Albreht IV. je umrl 1. 1439. Njegov sin Ladislav Posmrtnik se je rodil štiri mesece po očetovi smrti. Bili so zelo resnobni in viharni časi, v katerih je bil Ladislav vojvoda avstrijski, kralj češki in ogerski. Na Avstrijskem je vladal zanj Friderik V., vojvoda štirski, Javna šola v Ljubljani 1. 1418. Ustanovitelj ljubljanske škofije. Avstrijski vladarji postanejo 1- 1438- hkrati nemški cesarji. 3 34 ki je bil pozneje nemški cesar in je skrbel tudi za izrejo mlademu Ladislavu. Leta 1452. so Ogri zahtevali mladega kralja in krono od nemškega cesarja nazaj, a Friderik se ni hotel odpovedati oskrbništvu. Primorali so ga naposled avstrijski stanovi s silo, da jim je izročil mladega kralja, Z Ladislavom kateri je takoj nastopil vladarstvo. Ali sreča mu ni bila Pje^zumria 1 ugodna. Umrl je 17 let star v 23. dan novembra 145 7. 1. 1.1457. v Pragi, kamor se je bil podal, da bi bil obhajal svojo albertinska P or °ko z Margarito, kraljičino francosko. Ž njim je iz- vrsta. umrla avstrijsko-albertinska vrsta in avstrijske dežele so pripale k štirsko-leopoldinskej vrsti. Kronovini Ogrska in Češka sta zopet odpadli od Avstrije. Čehi so si izvolili Jurija Podebrada, a Ogri Matijaža Korvina za svo¬ jega kralja. Celjski grofje. V soneškem gradu blizu Brazlovč so v i4. stoletju živeli junaški in bogati plemenitniki. Razni zapravljivi ple¬ menitaši na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem so njim zastavljali svoja posestva; ker jih navadno ti niso mogli več rešiti, ostajala so soneškim gospodom, kakor so se s prva sami imenovali. Vsled velike dedščine po heunburških grofih so se pozneje zvali »celjski grofje«, ker je bilo Celje glavno mesto njihovega posestva; 1. 1436. so pa bili celo povzdig¬ njeni v knežji stan. Zgodovina te stare in plemenite rodo¬ vine našteva nam mnogo dejanj in važnih dogodkov. Grof Herman je bil celo vrhovni poglavar Slavoniji in Bosni. Celjski grofje so bili v rodu s cesarji, kralji, knezi, grofi in drugimi mogočnimi gospodi; imeli so 70 grajščin po Šta¬ jerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvaškem in Avstrijskem. Zadnji iz te rodovine je bil Ulrik II., prvi minister ogrskega in češkega kralja Ladislava. Osebni sovražniki so ga umorili 9. novembra 1456 v Belemgradu na meji ogrski in srbski. Ko so ga v Celju v minoritski cerkvi slovesno pokopali, ter je grbonosec v črni obleki zaklical: »Danes 35 grof celjski in nikoli več!« ■— zajokali so se možje in žene tako, da ni popisati. Celjska posestva pa so prišla večinoma pod avstrijsko oblast. 7. Friderik III. Vojvoda Friderik V. Habsburžki, sin Ernesta Železnega, je nastopil vlado notranje-avstrijskih dežel 1. 1435. Po smrti Albrehta II. so ga nemški knezi izvolili tudi za nemškega cesarja kot Friderika III.; on je zadnji prejel v Rimu od papeža cesarsko krono. Bil je dobrega, miroljubnega srca, a moral je v sredi svojih cesarja dežel prebiti več bojev in vstaj. Slovenski narod mu je v Friderika takih slučajih pokazal posebno zvestobo, ker mu je vselej takoj prihitel na pomoč zoper nasprotnike. Ko se je združil celjski knez Ulrik z avstrijskimi vstajniki 1. 1452., prihiteli so Kranjci, Štajerci in Korošci rešit svojega vla¬ darja ter so pomogli, pomiriti ustajnike. Ko se je hotel polastiti Friderik III. po smrti celjskega grofa Ulrika 1456 celjske grofije, se je vojskovodja ubitega kneza vzdignil zoper njega ter ga napadel v celjskem mestu; takrat so prihiteli zopet Kranjci, Korošci in Štajerci cesarju na pomoč in sovražnik je zbežal. Cesar Friderik III. je ustanovil Ustanovitev J .. ljubljanske v zahvalo za to rešitev 1. 1461. ljubljansko škofijo. škofijel. 1461. L. 1462. so se vzdignili Dunajčanje zoper cesarja, ki je bil takrat v Dunajskem Novem mestu. Po daljšem odlašanju se vzdigne cesar proti nepokornemu mestu. Ko je prodrl v mesto in odpustil vojake, ga napadejo v nje¬ govem gradu. Takrat so se vzdignili zopet Avstrijci, Šta¬ jerci, Korošci in Kranjci v obrambo cesarja. Tudi Čehi so mu prišli s svojim kraljem na pomoč. Več znakov cesarske milosti je prejela potem za ne- Frideril< se premakljivo zvestobo slovenska zemlja. Tako n. pr. je skaže Friderik III. povzdignil več plemenitašev v višjo čast; do- volil je, da se sme v grbu Kranjske rabiti mesto bele zlata barva in ker so o njegovem času Turki prilomastili devet¬ krat v deželo ter razdrli 40 cerkva, požgali 5 trgov in 3* 36 Lož, 200 vasij, pomorili na tisoče ljudi ali pa odgnali v sužnost, V ' š ^.|° ra ’ izpremenil je trge Lož, Višnjagora, Krško in Kočevje v in Kočevje mesta ter je ukazal Ljubljano in druga mesta tako utrditi, p ^ ta "^° da so imeli ljudje ob času vojske za temi utrdbami varno zavetje. Ljubljani, Kamniku, Kranju in Tržiču je podelil cesar Friderik III. posebne pravice in sloboščine. Ob tistem Tabori, času so začeli ljudje zidati tudi tabore na hribih ali pa okoli cerkev, okoli katerih so se branili sovražnika. V Gradcu je predelal Friderik III. stari grad in tamkaj postane sezidal stolno cerkev. L. 1453. je povzdignil Avstrijo nadvojvodina m e d nadvojvodine. Sklenil je konkordat s papežem 1- I 453- Pij em n. (poprejšnjim škofom tržaškim), po katerem so dobili avstrijski vladarji pravico, škofe imenovati. Line je povzdignil v glavno mesto Avstrije nad Anižo in tu je tudi umrl. Iznajdbe v srednjem veku. Zgodovinski čas delimo v tri dele in sicer: 1. ) v »stari vek« od prvih zgodovinskih poročil do 1. 476. po Kr.; 2. ) v »srednji vek« od 476 po Kr. do 1. 1492. in 3. ) »novi vek« od 1492 do današnjih dni. V srednjem veku so iznajdli ljudje več prekoristnih stvari za človeštvo. Posebno se imamo za to zahvaliti menihom tedanjega časa. V tem času so se razni narodi vojskovali, menihi so se pa bavili z zidanjem cerkva, s poukom mladine ter so zapisovali svoje in drugih poskušnje in iznajdbe, da se niso izgubile. Najimenitnejše iznajdbe te¬ danjega časa so: smodnik, kompas z iglo magnetnico, papir, ti s ek, ure in najdba Amerike. a) Smodnik. Kakor je menih Marko Graecus zapisal v 10. sto¬ letju, so znali v Carigradu že ob njegovem času napravljati smodnik in kuhati žganje. Arabci na Španskem so rabili 37 smodnik že v XIII. stoletju. V severnih krajih ga je pa začel delati šele v 14. stoletju menih Bertold Schwarz in sicer iz žvepla, oglja in solitra. Do tega časa so se bo¬ jevali ljudje z mečem, pušico in sulico. A kmalu na to so začeli delati možnarje, topove, puške in samokrese. Smodnik pa se ne rabi samo za streljivo, ampak tudi za kršenje (razpršenje) kamenja in vrtanje predorov skozi trdno gorovje, skozi katero drči vlak; tega bi ne imeli danes, ko bi ne bilo smodnika. b) Papir. V starih časih so pisali ljudje z dletvi na kamen ali pa z bronastimi klinčki na povoščene table; Egipčanje so pisali na ličje Nilove rastline »papir« ali pa na nalašč za to ustrojene kože »pergament« (po mestu Pergamon v Mali Aziji). Kitajci so iznašli papir iz bombaža še pred Kristu¬ sovim rojstvom. Od njih so se ga učili delati Arabci, in v n. stoletju so zanesli to znanost na Špansko. Okolu 1. 1300. so imeli pa že na Laškem, Francoskem in Nemškem tovarne za izdelovanje papirja iz cunj, kakoršne imamo dandanes. Na Kranjsko je prihajal papir iz Romanje, potem iz Padove in Treviža (tudi v Venconu je bila pa¬ pirnica); iz Avgsburga pa še le po letu 1500. c) Tiskarstvo. V starih časih niso imeli tiskanih knjig, ampak so jih pisali in prepisovali na kože in papir. To delo je pa bilo zelo zamudno in ker je znal le malokdo pisati, so bile knjige zelo drage. S tem delom so se pečali večinoma le menihi v samostanih, Pozneje so izrezovali podobe in črke na lesene tablice in z barvo prevlečene tiskali na pergameno. To pa je dalo povod Janezu Gansefleischu, imenovanemu Gutenberg, da je izrezal posamezne črke vsako za-se, zvezal jih v be¬ sede in vrste, pobarval in odtisnil na papir. S pomočjo 38 bogatega zlatarja Janeza Fusta je natisnil prvo latinsko sv. pismo. Ker je bil Gutenberg dolžan Fustu 2000 gld., mu je vzel ta tiskarno in je sam isto vodil. Gutenberg je umrl vsled tega žalosti v Moguncu 1. 1468. č) Ure. Tudi ure so iznašli v srednjem veku. Poprej so imeli vodene in peščene ure, kakoršnjih podobe se vidijo na pratiki, kjer je zaznamovana dolgost dneva. Ko je voda ali pesek izkapal v spodnji predal, so tako uro obrnili in tek se je ponovil. Imeli so pa tudi solnčne ure na zidovih. L. 1000. po Kr. so pa imeli že ure s kolesi. Papež Sil¬ vester II. sam je naredil tako uro. V 14. stoletju so začeli delati ure z bitjem, ki so pa bile zelo okorne. Žepne ure je pa začel izdelovati Peter Hele v Norimberku 1. 1509. (imenovali so jih norimberška jajca). d) Kompas. Dokler ni bilo kompasa, so jadrali mornarji le v obližju suhe zemlje, niso si upali na široko morje, čeprav so jadrali le od ene dežele do druge. Po mnogih izkušnjah so se prepričali ljudje, da kaže igla magnetnica, narejena iz železne rude, ki so jo našli pri mestu Magnezija, vedno proti severu. S pomočjo te naprave — «kompasa« vedeli so mornarji v oblačnih dneh in tudi ponoči, proti kateri strani sveta jadrajo z ladijo. Vsled tega so se upali spuščati tudi na široko morje. Kitajci in Arabci so poznali kompas že od nekdaj, a v Evropi so ga začeli rabiti šele v 12. sto¬ letju. S početka so imeli magnetnico v slamnati cevi, ki je plavala na olju. Trgovec Flavijo Gioia iz Amalfov pa je priredil kompas v tej obliki, kakor ga imamo dandanašnji. e) Krištof Kolumb najde Ameriko. Ko so izboljšali v Evropi kompas, upali so si Portu¬ galci čimdalje po morju iskat novih dežela. Posebno jih je mikalo v bogato vzhodno Indijo v Aziji, odkoder so do- 39 bivali začimbe in dišave. Na teh potih so našli 1. 1419. otok Madero, kjer raste prav žarka vinska trta. Jarnej Diaz je našel »rt dobre nade« in okoli njega je prišel Vaško de Gama 1. i4g8. v Prednjo Indijo, v Kalikut. Te in druge najdbe novih dežela so vnele tudi druge mornarje za potovanje po morju. Posebno vnet za to je bil Krištof Kolumb, sin suknarja v Genovi, ki je hotel najti krajšo pot o vzhodno Azijo. Že v svoji mladosti je imel veselje do mornarstva. V svojem rojstnem mestu je prosil za ladijo in mornarje, pa možje, katerim je odkril svoj načrt, so ga imeli za sanjača. Tudi portugalski kralj Ivan II., katerega je prosil podpore, ga ni hotel uslišati. Slednjič sta ga uslišala španski kralj Ferdinand in kra¬ ljica Izabela; dala sta mu tri ladije s 120 mornarji in živežem. S temi se je napotil iz mesta Palos 1. 1^92. proti zahodu atlantiškega morja, zakaj vedel je, da je svet okrogel. Po mnogih težavah in lakoti so prijadrali v 70 dneh 1. 1492. do nove še nepoznane zemlje. Vsi mornarji so pokleknili od veselja in hvalili Boga za to najdbo. Kolumb je imenoval novi otok St. Salvador, t. j. otok sv. Od¬ rešenika. Ko se je vrnil v Evropo, je vzel seboj nekaj divjakov, živali, rastlin in zlata. Kolumb je potoval pozneje še trikrat na tisto stran in našel vselej nekaj novih dežel. Po četrtem potovanju je umrl 1. 1506. v Valadolidu, kjer je bil od začetka tudi pokopan; (pozneje v Havani na Kubi, sedaj v Sevilji). Vse te dežele skupaj so dobile po nekem Italijanu, Amerigu Vespucci, ki je našel Brazilijo in narisal dele Južne Amerike, ime »Amerika«. Krištof Kolumb. 4 o 8. Maksimilijan I. (1493—1519)- Po smrti Friderika III. je prevzel I. 1493. vlado avstrijskih dežel Maksimilijan I., katerega so izvolili nemški knezi že L 1486. rimskim kra¬ ljem. Bil je pravičen, velikodušen in ljubeznjiv vladar. Go¬ voril je več jezikov in podpiral znanost in umetnost. (Slavni slikar Albrecht Diirer.) Zgodovina ga imenuje »zadnjega viteza«, zakaj na pragu nove dobe, ko je izginevalo srednjeveško življenje, je bil on sijajen zastopnik propada¬ jočega viteštva. Pod njim je vladal mir in red v avstrijskih deželah. Za časa njegovega vladanja je obiskovalo nad 7000 dijakov dunajsko vseučilišče. Nemško cesarstvo je raz- Maksimilijan združi zopet vsa habsburška posestva. Ponovitev dedinskih pogodb. delil v 10 okrajev. Maksimilijan I. je ustanovil cesarsko knjižnico na Dunaju ter zbiral zgodovinske in slovstvene spominke. Maksimilijan I. je združil znova zopet vsa habs¬ burška posestva. Po svojem očetu Frideriku III. (IV.) je podedoval Gorenjo in Dolenjo Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko, po zadnjem goriškem grofu Leonardu 1. 1500. Goriško, po svojem stricu (Sigismundu) Tirole, z Marijo Burgundsko je pa priženil bogate burgundske in nizozemske dežele. Želel pa je pridobiti svoji rodovini še več posestev. Pridobitev Ogrske in Češke je tudi njegovo delo; oženil je namreč v ta namen svojega unuka Ferdinanda in unu- kinjo Marijo z Ano in Ludovikom (II.), hčerjo in sinom ogrskega in češkega kralja Vladislava, ter ponovil dedinske pogodbe med Avstrijo, Ogrsko in Češko. Po nepričakovani smrti Ludovikovi je Ferdinand po¬ dedoval ogrske in češke dežele 1. 1526. Zato so teda- njiki po vsi pravici blagrovali Avstrijo ter rekli: »Drugi vojskujte se le, ti, Avstrija srečna, se ženi!« Konec pravice s pestjo. Kot nemški cesar je storil konec »pravici s pestjo«. Razklical je precej drugo leto svojega vladanja »večni mir«, to se pravi: prepovedal je vsakomur, delati si pravico samemu. „ Pravico delati ima le gosposka in v ta namen je ustanovil Državno . sodišče, »državno sodišče«. — 4 1 — Veliko hvalo si je zaslužil Maksimilijan I., ker je na Nemškem uvedel pošte. Prva poštna zveza je bila med Dunajem in Bruseljem; pravico vožnje je dobil grof Turn Taksis. Avstrija, ki je bila dosihmal le mali del nemške države, je postala po Maksimiljanovem prizadevanju kmalu evropska velevlast. Ob njegovem času (1. 1490.) so našli v Idriji živo srebro. Za časa vladanja Maksimilijana I. (1. 1510.) je bila huda kuga na Kranjskem in leto pozneje spomladi (1. 1511.) pa je bil tako hud potres, da je razsul v Ljub¬ ljani nekaj mestnega obzidja in 8 stolpov, na Gorenjskem 6 gradov, na Notranjskem 4 in na Dolenjskem 1 grad. Maksimilijan L na Martinovi steni. Velikonočni ponedeljek 1. 1490. je šel Maksimilijan z nekaterimi lovci in služabniki na lov. Bival je namreč tedaj v Inomostu na Tirolskem. Večkrat že bil je drzni vitez v smrtni nevarnosti. Isti dan pa je prišel v tako nevarnost, da se je le čudežno rešil. Svoje spremstvo pusti Maksimilijan v dolini in se napoti sam s samostrelom na rami in opiraje se na gorjačo na strmo goro. Dolgo že hodi. Kar ugleda majhno dolinico in notri četo divjih koz. Pa tudi divja koza, ki je bila na straži, začuti ga takoj, stegne vrat, da znamenje drugim živalim in v silnem begu se spusti čreda čez pečine na¬ ravnost proti Maksimiljanu. Še nekaj skokov naj bi bile naredile živali in dohitele bi bile drznega lovca in pahnile ga v silen prepad. Maksimilijan spozna nevarnost, ozre se okolu sebe in z junaško srčnostjo preskoči prepad. Pred divjimi kozami je varen, toda s kraja, kamor je stopil, ne more nikamor več. Zašel je na takozvano »Martinovo steno« pred goro Solstein. Nazaj čez prepad ne more Prva poštna zveza. Idrijski rudnik. Kuga in potres na Kranjskem. 42 skočiti, ker je oni kraj višji, kakor svet, kjer stoji. Prvikrat v svojem življenju strepeta Maksimiljan. Zatrobi na lovski rog, pa samo odmev iz prepada mu doni v ušesa. Sedaj povzdigne roki in srčno prosi božje pomoči. Ko se ozre zopet v dolino, prikaže se mu čudovit prizor. Ljudje sicer niso čuli njegovega lovskega rogu, a opazili so, da je na Martinovi steni lovec, da je ta nesrečni lovec — Maksi¬ milijan. Kakor blisk se je raznesla novica po okolici in ljudstvo je hitelo pod hrib. Sedaj začuje Maksimilijan tožen glas zvona sem od Zirlske cerkve. Duhovnik v belem ko- retlju nese sv. monštranico. Ljudstvo poklekne. Duhovnik blagoslovi nesrečnega lovca. Maksimilijan sklene roki in se priporoči Bogu v varstvo. Ljudstvo pa moli za njegovo rešitev. Zmračilo se je. Maksimilijan ni smel zatisniti očij, ker zdrčal bi v grozovit prepad. Čujoč počaka druzega dne. Pri sebi je imel košček kruha in nekaj sira. Kmalu je to povžil in bati se je moral tudi lakote. Drugi dan in drugo noč je bil še na Martinovi steni. Duhovniki in po¬ božno ljudstvo na Tirolskem so klečali po cerkvah in mo¬ lili za kneza; pred Martinovo steno pa je bila množica zvestih podložnikov, ki se niso hoteli ločiti od ljubljenega vladarja. Tretje jutro se približa. Maksimilijan truden pogleda na ljube mu planinske snežnike; zdi se mu, da jemlje za zmiraj slovo od njih. Oslabljen se ozre še enkrat po dragi mu Tirolski in po zvestih njenih prebivavcih. Zdi se mu tudi, da jih vidi zadnjikrat. Silna utrujenost se ga poloti, že hoče zatisniti oči. Tedaj pa začuje zraven sebe glas: »Kaj pa delate tukaj, milostljivi gospod?« »Smrti čakam«, je odgovoril na pol nezavestni Ma¬ ksimilijan. »Primite se me; z božjo pomočjo vas bom rešil!« nagovarja ga nadalje neznanec. Maksimilijan odpre trudne oči in zagleda lovca poleg sebe. Misel, da mu je še mogoče 43 rešiti se, prešine vladarja, trdno se prime svojega rešitelja, ki ga varno pelje do mesta, kjer je bil prepad ožji in je štrleča skala delala skoraj most med obema stenama. Kmalu pripelje lovec onemoglega Maksimiljana med množico, ki mu roke poljubuje in na kolenih hvali Boga za njegovo rešitev. Med tem pa izgine lovec-rešitelj. Ljudstvo je menilo, da je pravi angelj iz neba rešil vladarja, a božja previd¬ nost je poslala Maksimiljanu le vrlega lovca v pomoč. Ta vrli lovec •— z imenom Holauer — je ves čas, ko je bil Maksimilijan v nevarnosti, iskal poti, kje bi prišel do njega. Hvaležni vladar je svojega rešitelja bogato obdaroval ter povzdignil njega in njegovo družino v plemeniti stan. Se dandanes vidiš lahko na Martinovi steni leseni križ, ki kaže prostor, na katerem je bil Maksimilijan I. v smrtni nevarnosti. g. Ferdinand L — (Zdužitev Ogrske in Češke z Avstrijo.) Da bi pridobil Maksimilijan I. svoji rodovini vedno več posestev, zato je oženil svojega sina Filipa Lepega s špansko dedičino Ivano. Iz tega zakona to bili trije otroci: Marija, Karol in Ferdinand. Karol (V.) je podedoval po zgodnji smrti svojega očeta Španijo z vsemi k nji pripadajočimi deželami, (Napolj, v Španiji. Sicilijo, Nizozemsko in ravnokar odkrite, nepremerne dežele amerikanske.) „ Ferdinand v Ferdinand je dobil po svojem dedu avstrijske Avstriji, dedne dežele 1. 1522. Tega leta so priklopili Vipavo Y*P av 2 Kranjskemu. Kranjskemu. Poročil se je Ferdinand (v Linču) z Ano, sestro ogrskega in češkega kralja Ludovika II. Ludovik je pa poročil Ferdinandovo sestro Marijo. (Med obema vladarjema je veljala dedinska pogodba.) Filip se poroči s špansko dedičino Ivano. Maksimilija¬ novi vnuki. 44 Turškevojske. Turške vojske. a) Bitka pri Mohaču 1. 1526. Za časa vladanja Ludovika II. je pridrl na Ogrsko sultan Soliman z 200.000 Turki. Komaj 2oletni ogrski in češki kralj Ludovik II. se mu Bitka P rl v • • • 1 T 1. - u Mohaču. upre s 15.000 možmi na ravnini .okoli Mohaca ob Do¬ navi 1. 1526. (dne 29. avgusta). Ogrska vojska je bila do dobra pobita. Mladi kralj Ludovik II. se je hotel rešiti ter pognal svojega konja po močvirju čez - blatni potok; konj pade vznak in pokoplje pod seboj v blatu Ludovika. Združitev Po Ludovikovi smrti sta pripadli vsled dedinskih po- čeških^dežel g°db Ogrska in Češka z Moravsko in Šlezijo avstrij- z Avstrijo, skemu Ferdinandu I., ki je bil poročen z Ludovikovo sestro Ano. Zjedinjene Od te dobe (1526) so zjedinjene alpske (av- patsk^i^su- strijske), karpatske (ogrske) in sudetske (češke) detskedežele, dežele pod žezlom naše slavne vladarske rodovine. Ustanovitelj Ferdinandi, je torej pravi ustanovitelj avstro- avstro-ogrske , ... monarhije, ogrske monarhije. Na Češkem so Ferdinanda I. brez pomisleka volili in kronali svojim kraljem. Na Ogrskem so se pa morali Habs¬ buržani bojevati skoraj 200 let z upornikom Ivanom Za- poljskim v deželi sami in s Turki, ki so se polastili velikega dela Ogrske. Šele po sklepu Karlo viškega miru 1. 1799. so bili priznani Habsburžani kot gospodarji in lastniki Ogrske. l>) Prvo obleganje Dunaja 1. 1529. Po bitki pri Mohaču (i526) je hotel biti Ivan Za- poljski kralj ogrski, podal se v sultanovo varstvo in ga poklical na pomoč. Ker se mu pa Ferdinand Avstrijski Prvo ni hotel vdati ter pripisoval po vsej pravici last ogrske obleganje dežele sebi, prigrmi Soliman 1. 1529. z 250.000 možmi Dunaja. p re( j Dunaj. Oklenil ga je od vseh strani ter ga oblegal skoraj tri tedne. Mislil si je, ako dobim glavno mesto 45 države, se bodo vdala tudi druga mesta. Pa ta naklep mu je izpodletel. Pod vodstvom hrabrega grofa Nikolaja Nikolaj grof Salmskega, 7iletnega starčka, je branilo 24.000 mož in Salmski. dijakov napade divjih Turkov na glavno mesto. Pa tudi mnogo kranjskih plemenitnikov je bilo, ki so Kranjski pomagali Dunajčanom. Tako Ivan Kacijanar (Kocjan), plemenitaši, poveljnik konjikov, Nikolaj Thurn, zapovednik pešpolka, Nikolaj Schiitzenbaum s 160 oklepniki in mnogo drugih. Kacijanarju je bila izročena obramba koroških vrat. Kacijanar. Turki so napadali trikrat ta vrata, a Kacijanar jih odbija s svojimi vojaki tako hrabro, daje obležalo čez 1000 Turkov mrtvih. Ko so bili Turki dne 14. oktobra tistega leta pre¬ gnani izpred Dunaja, jo vdere Kacijanar s svojimi konjiki za njimi ter jih mnogo pokonča in vjame. Leta 1532. je prodiral Soliman zopet proti Dunaju, a ker sta ga Karol V. in Ferdinand I. pričakovala z 80.000 možmi, jo vdere na Štajersko, opustoši deželo ter se vrne s 30.000 ujetimi kristijani skozi Slovaško v Turčijo. Tako so se pričele one nesrečne turške vojske, ki so trajale malo da ne dvesto let ter nakopale ogrskim, hrva¬ škim in slovenskim deželam nepopisnega trpljenja in skrbi na glavo. Hkrati pa so tudi najslavnejša doba avstrijske zgodovine; v teh nesrečnih časih so se pokazali naši predniki junake, kakršnih je bilo malo na svetu. Dokazali so gorečo ljubezen do domovine in v najhujših dneh ne- omahljivo zvestobo do habsburške vladarske rodovine. 10. Maksimilijan II. c) Bitka pri Sigetu 1. 1566. Turški sultan Soliman je pridrl že kot siv starček, torej že koncem svojega življenja, 1. 1566. še enkrat z ve¬ liko vojsko na Ogrsko. Takrat je vladal v Avstriji in na Bit . ka P ri Ogrskem Ferdinanda I. sin Maksimilijan II. Najprvo napade sultan Siget, majhno, sredi velikih močvirij tičečo trdnjavo, ležečo zahodno od Mohača. V nji se je branil 46 Nikolaj Zrinjski. Slavna smrt Zrinjskega in njegovih junakov. hrvaški ban grof Nikolaj Zrinjski. Imel je nekaj nad 2000 hrvaških in ogrskih junakov, a Turkov pa je bilo nad 100.000 ter so imeli s seboj čez 300 topov. Nikolaj Zrinjski se je branil tako junaško, da so si Turki dva tedna razbijali zastonj glave ob trdnjavi. Soliman je škripal z zobmi in poskusil vse, da bi dobil Siget. Naposled je ponudil Zrinjskemu celo vso hrvaško in slavonsko deželo, če se poda. Toda Zrinjski je bil zvest in trden kakor skala. Raztogočen je ukazal sultan naposled, zgrabiti mesto na vseh straneh in z vsemi silami hkrati. Pa tudi to ni nič izdalo. Sultan Soliman pa je umrl od jeze, vide, da je vse zastonj in da se Zrinjski ne poda. Veliki vezir (prvi minister) je utajil turški vojski sultanovo smrt, da ne bi nastala v nji zmešnjava ter je dal naskakovati Siget z ne¬ popisno srditostjo. Kmalu je jel pohajati Zrinjskemu živež. Sila je po¬ stala naposled tolika, da so brambovci, njih žene in otroci padali od lakote po tleh. Ko Zrinjski vidi, da je vse ju¬ naštvo zastonj in da se Turkov ne obrani, sklene umreti tako, kakor umirajo pravi junaki. Obleče najlepšo svojo obleko, kakor bi šel v svate, opaše sabljo rajnega svojega očeta ter stopi tako pred svojo 600 mož broječo zvesto četo. Razloži ji, da rešitve zanjo ni, na izbiro sta ji le: ali turška sužnost ali pa junaška smrt za dom in vero. Z gorečimi besedami kliče svoje tovariše v zadnji boj; da odpreti grajska vrata ter plane srdit na Turke. Vname se kratek a srdit boj. Kakor snopje padajo Turki pod krščanskimi meči; a Turkov je preveč. Hitro padajo tudi Zrinjskega junaki drug za drugim; z dvema krog¬ lama zadet se zgrudi Zrinjski tudi sam na tla. Kakor lačne zveri planejo sedaj Turki v grad. Ko pa se svoje zmage najbolj vesele, potrese se zemlja in sigetski grad zleti v zrak. V gradu ostali vojaki so po Zrinjskega povelju zažgali ves smodnik ter razstrelili grad; nad 3000 Turkov je našlo smrt ob tej priliki, čez 20.000 pa jih je pa padlo sicer. 47 Taka je bila slavna smrt Zrinjskega in njegovih junakov -— za vero in domovino; pozabila se ne bo do konca dni. č) Bitka pri Budačkem 1. 1575. Po Kacijanarjevi smrti so vodili Slovence na Turka: grofje Lambergarji, Turni, Višnjegorski gospodje, Ivan Lenkovič, baroni Ravbarji, posebno pa seje odlikoval Herbart Turjaški. Že z 2o. letom je postal poveljnik v granici ter je pregnal večkrat Turke iz nje. Šel pa je kar naravnost na Turško nanje ter je nek pot ujel turškega pašo. Gnal ga je s seboj v Ljubljano, imel ga tu več mesecev zaprtega ter ga izpustil šele, ko se je odkupil s 30.000 cekini. Kmalu po nesreči pri Sigetu so privihrali Turki zopet na Hrvaško. Herbart Turjaški, kateremu je bila tudi hrvaška meja izročena v varstvo, skliče v naglici nekoliko plemenitašev in mladih kmetskih ljudi na noge ter gre Turkom nasproti, katerih je bilo 12.000. Pri Budačkem (1. 1575.) se sprime ž njimi. A krščanska vojska je bila premajhna in zastonj vse njeno junaštvo. Videč, da ne more zmagati, sklene rajši umreti, kakor pa podati se. Svoje rdeče banderce s podobo Izveličarjevo visoko vihteč, zaleti se med sovražnike. Na desni, na levi cepajo never¬ niki. Toda preveč jih je; kmalu pade banderce, pade tudi Turjačan sam in vsi njegovi tovariši. Herbartu in vitezu Višnjegorskemu so odrezali Turki glave ter jih poslali v Carigrad (1. 1575.); tu se je razlegalo nepopisno veselje, ko je umrl junak, pred katerim so trepetali Turki nad 20 let. Vsa Ljubljana je točila solze, ko so pripeljali Herbertovo truplo brez glave v cerkev sv. Elizabete pred špitalskim (sedaj frančiškanskim) mostom. Turjaškega rodbina je kupila pozneje za drag denar glavo od Turkov in jo hranila z glavo Višnjegorskega v spomin potomcem na svojem gradu Turjaku. Bitka pri Budačkem. Herbart Turjaški. Bitka pri Sisku. Andrej Turjaški. - 48 - 11. Rudolf II. d) Bitka pri Sisku 1. 1593. Tudi od strani Hrvatov in Slovencev je prišel Turkom vračilni dan, namreč v bitki pri Sisku, na dan sv. Ahaca, 1. 1593. Sisek je bil za varnost Kranjske, Štajerske in Ko¬ roške kaj imenitna trdnjava. Ravno zato pa je sklenil ljuti bosenski paša Hasan vzeti ga kristijanom po vsaki ceni. Poveljnika v Sisku sta zagrebška kanonika Blaž Gjurak in Matej Fintič. Toda kaj hočeta! Vseh brambovcev imata samo 300 mož, Hasan pa je pripeljal nad 30.000 vojakov in mnogo velikih topov. Hrvati so v strašni stiski, zakaj ako pade Sisek, padejo tudi vsa druga mesta in z mesti postane vsa dežela turška. Pa tudi na Slovenskem so spo¬ znali veljavo te trdnjave. Zatorej se oborože tudi Slovenci. Najprej odrine Ravbar s svojim krdelom na Hrvaško; potem pride Andrej Turjaški in kmalu je bilo zbranih okolu 4000 Slovencev. Tem se pridruži še nekaj Hrvatov, Nemcev in Madjarov, tako, da so imeli že blizu 10.000 mož skupaj. Na sv. Ahaca dan, dne 22. rožnika, so se odpra¬ vili proti Sisku. Po turškem taboru je bilo vse na nogah, ko je počil glas, da se bliža kristijanov cela vojska. Hasan izbere brž nad 20.000 najboljših svojih ljudi, skoraj same konjike ter se okolu 10. dopoldne zakadi naprej v Hrvate. Morali so se mu umakniti. Tu plane Andrej Turjaški s kranjskim svojim krdelom naprej. Vname se grozovit boj. Turki padajo kakor snopje. Zdaj se udero Turki v največji zmešnjavi proti mostu čez Kolpo. Toda črezenj ne morejo, zakaj zagradili so jim pot kranjski Uskoki. Nastala je nepopisna zmešnjava in grozna gnječa. Ker Turki ne morejo čez most, začno skakati v vodo, da bi preplavali reko. Tudi pašo Hasana zavlečejo v Kolpo. A voda je pregloboka in zmešnjava tolika, da Turki drug drugega tlačijo pod vodo. Vse se potaplja, ljudje in konji. Kolikor je Kolpa široka in kakor daleč neso oči na daljavo, povsodi se zibljejo po vodi doli turški mrliči med konjskimi glavami. 49 Poginila je večina turške vojske; rešili so se le tisti, kar jih je ostalo v taboru, ki so, videč, da gre pred Siskom vse narobe, popustili tabor ter zbežali. Kristijani so v za¬ puščenem taboru dobili silno bogat plen: zastav, streliva, srebrnine, zlatnine i. t. d. Izvlekli so tudi Hasana mrtvega iz vode, mu slekli dragoceni, svileni, z zlatom pretkani plašč ter dali pozneje narediti dva mašna plašča, v katerih se bere sv. maša še sedaj vsako leto sv. Ahaca dan ; enega hranijo v ljubljanski stolni cerkvi, drugega pa na Turjaku. Za to zmago si je pridobil Andrej Turjaški s kranjskim svojim krdelom največ zaslug. Cesar Rudolf gajepočastil zato z zlato ovratno verižico in papež Klemen VIII. se mu je zahvalil v posebnem pismu za to zmago. 12. Matija. — 13. Ferdinand II. — 14. Ferdinand III. Tridesetletna vojna (1618—1648). Rudolfu II. je sledil njegov brat, cesar Matija. Za časa njegovega vladanja seje unela3oletnavojna (1618—1648), ki je opustošila vso Nemčijo in jo napojila s krvjo. Na¬ slednik cesarja Matije, cesar Ferdinand II. ni doživel konca vojne. Končal jo je šele cesar Ferdinand III. (starejši sin Ferdinanda II.), ko je sklenil 1. 1648. vestfalsko pre¬ mirje. (Westphalen je pruska provincija. Mir se je sklenil v dveh vestfalskih mestih: v Miinstru s Francosi in v Osnabriicku pa s Švedi, imenuje se zato vestfalski mir.) 15. Leopold I. e) Drugo obleganje Dunaja 1. 1683. Po bitki pri Sisku je turška moč sicer pešala, vendar so morali Dunajčanje videti še enkrat veliko turško vojsko pred svojim mestom. L. 1683. so planili Turki namreč zopet na Ogrsko in od tod so se pomikali proti Dunaju. V tem času je vladal v Avstriji cesar Leopold I., sin Ferdinanda III. Strahovito divjajo Turki po okolici in na- Tndesetletna vojna. Vestfalsko premirje. Drugo obleganje Dunaja. 4 50 Rudiger Starhemberg. Vojvoda Lotarinški. Ivan Sobieski, Karol Lotarinški. padajo tudi mesto vedno hujše. Sovražnikova vojska, pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafe, je bila močna blizu 300.000 mož. Poveljnik glavnemu mestu je bil grof Rudiger Starhemberg. Tudi veliko kranjskih plemičev je šlo Dunaju na pomoč, vendar se dunajska posadka, obstoječa iz vojakov, meščanov in dijakov ni mogla niti primerjati z ogromno turško druhaljo, zakaj štela je komaj 22.000 mož. In vendar je prišel Bog stiskanemu ljudstvu na pomoč. Vrli Dunajčanje so bili od turških napadov že popolnoma oslabljeni; skoraj bi se morali že vdati, kar se jim zasve¬ tijo z Golovca kresovi, znamenje, da se jim bliža pomoč. Vojvoda Lotarinški je premagal Turke onstran Donave. Poljski kralj Ivan Sobieski je pa prišel Dunaj¬ čanom z ogromno vojsko na pomoč, mnogo vojakov je prišlo z Nemškega in tudi dva viteza s Kranjskega: Tur¬ jaški in Galenberg sta bila zraven. Vse te vojske so prijele Turka na prostem polju in ga v nedeljo, dne 12. septembra 1. 1683. popolnoma premagale. Turki so še istega dne pred nočjo zbežali v nerednih vrstah izpred Dunaja. f) Pridobitev mesta Budima 1. 1686. Zmaga nad Turki pri Dunaju je bila začetek več sijajnih zmag nad njimi, ki so poveličavale vladanje cesarja Leopolda. Kranjci in Hrvatje so premagovali v malih bitkah Turke ob mejah. Karol Lotarinški pa je peljal 1. 1686. ob Donavi proti Budimu celo vojsko. Zastonj so se branili v utrjenem mestu in zastonj je prišla še ena vojska Turkom na pomoč. Karlova vojska je naskočila mesto ter pregnala Turke, ki so gospodarili tu že 145 let. Kako so Kranjci želeli cesarski vojski zmage, se vidi iz tega, ker so se Ljubljančan je, dne 1. septembra 1686. 1., ko so se Kranjci borili s Turki, postili ob kruhu in vodi in šli v procesiji k sv. Petru molit za srečno zmago nad Turki. — 5i — Leto pozneje (1687) je pridrla nova turška vojska na Ogrsko. Cesarski so jo pri Mohaču zopet premagali in zasedli Slavonijo do izliva Save v Donavo. To leto je tudi cesar Leopold I. izpremenil Ogrsko v dedno državo moškega rodu avstrijskih Habsburžanov. 16. Jožef I. — 17. Karol VI. Ogrska po¬ stane dedna država mo¬ škega rodu avstrijskih Habs¬ buržanov. 4' Pragmatična sankcija. Franc Lotarinški. VI. Avstrija pod dinastijo habsburško-lotarinško od 1. 1740. 1. Marija Terezija. 1740—-1780. Cesar Karol VI. je bil zadnji dedič moškega rodu iz habsburške hiše, katera je 458 let blagrovito vladala Avstrijo. Leta 1713. je izdal nov zakon (prvi skupni državni zakon naše monarhije), imenovan »pragmatična sankcija«, ki določa: 1. ) Avstrijske dedne dežele se ne smejo nikdar raz¬ deliti in ločiti (ena od druge). 2. ) Ako izmrje moški rod vladarske rodovine, nasleduje ženska, po prvenstvu v istem redu kakor moški in sicer najprej Karlove hčere in vsi njih potomci, potem pa hčere Jožefa I. in njih potomci. Ker je s Karlom VI. izmrl moški rod habsburške rodovine, mu je na podstavi pragmatične sankcije sledila njegova hči, slavna cesarica Marija Terezija. Leta 1740. je nastopila, stara 23 let, vladanje avstrijske monarhije. Omožena je bila s Francom Lotarinškim, vojvodo toskanskim, katerega je imenovala sovladarjem. V tedanjem času so žugale Avstriji velike nevarnosti. Pojavljali so se zunanji sovražniki, ki so hoteli vzeti 53 cesarici dedne dežele. A slavna cesarica Marija Terezija se jih ni zbala; imela je dva močna Zaveznika zoper nje: zaupanje v Boga in ljubezen svojih narodov. Ko je napadel pruski kralj Friderik II. Šlezijo in ko so se bližale avstrijski meji tudi francoske in bavarske Se< ^^j^ tna vojske, so prileteli zvesti narodi svoji cesarici na pomoč. Prišli so Ogri in ž njimi tudi vsi drugi narodi cele države ter so pregnali sovražnike. V teh bitkah sta se odlikovala posebno avstrijski feldmaršal grof Daun pri Kolinu in Daun. hrabri Lavdon pri Kunersdorfu. (Sedemletna vojna Lavdon. 1756 — 1763.) Po končani vojni je obrnila slavna cesarica vso svojo skrb v blagostanje svojih dežel. Oživela je rudarstvo in trgovino. V povzdigo kmetijstva je vse potrebno ukrenila, da so se ustanovila 1. 1767. razna kmetijska društva. V prospeh čebeloreje je bil 1. 1769. Anton Janša z Go¬ renjskega poklican na Dunaj, da je vodil tam šolo za čebelorejo. Na njen ukaz se je začel na Kranjskem pouk v sviloreji. Omejila je tlako in odpravila natezalnico. Sezidala je več bolnišnic in sirotnišnic. Skrb Marije Terezije za blagor podložnikov. Pa tudi za dušni blagor svojih podložnikov je skrbela Marija Terezija prav po materski. Ustanovila je višjo šolo za izobražovanje častnikov ter ukazala, da se je ustanovila v vsaki fari po ena javna ljudska šola, katero so pohajali otroci od 6.—12. leta. Dosihdob so le duhovniki prostovoljno poleg veronavka učili otroke tudi brati in pisati. Na Kranjskem so bile prve javne ljudske šole: v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Radovljici, Idriji in v Kamniku; nunska šola v Ljub¬ ljani je bila izboljšana. Vseh ljudskih šol je bilo takrat Ustanovitev ljudskih šol. ustanovljenih nad 4000. Za časa vladanja Marije Terezije je pomniti te-le pri¬ dobitve : 1. Pri prvi delitvi Poljske 1. 1772. je dobila Marija Terezija vse tiste dežele, katere, združene v kraljestvo Galicijo in Lodomerijo, še dandanes tvorijo to kronovino. Pridobitve. 54 2. Turčija je odstopila vsled pogodbe Bukovino, kot nekdanji del Zalesja, Avstriji (1775). 3. Leta 1779. je prirastel naši domovini Inski okraj (dežela ob Ini v Gor. Avstriji). Smrt Marije Blaga cesarica Marija Terezija je umrla dne 29. no- Terezije. vem b ra p ZV ečer. Cesar Franc Jožef I. ji je postavil na Dunaju krasen spomenik. Mladi Vukasovič. Cesarica Marija Terezija je imela posebno skrb za šole. Celo sama se je hotela večkrat prepričati, kako napreduje mladina. Leta 1752. je ustanovila v Dunajskem Novem mestu zavod za vzgojevanje častnikov. Nekega dne pride sama v šolo. Ravnatelju namigne, naj pokliče najbolj pridne učence. Bilo jih je veliko pridnih, najbolj pa se je odlikoval mladi Vukasovič, sin priletnega častnika iz Dal¬ macije. Bil je priden, nadarjen, vesel deček, in kar je bilo cesarici posebno všeč, bil je tudi prav ponižen. Za dar mu da 12 cekinov. Dečka je dar zelo razveselil; opazila je to tudi cesarica. Črez štiri tedne pride Marija Terezija zopet v vojaško šolo. Kmalu opazi med drugimi gojenci pridnega Vukasoviča. Pokliče ga k sebi in smehljaje se ga vpraša, kam je dal podarjeni denar. Nekako boječe odgovori deček: »Veličanstvo, denar sem poslal svojemu ubogemu očetu. Služili so kot častnik pri vojacih, pa so bili odpuščeni brez pokojnine in sedaj morajo živeti v revščini.« »Bog ti povrni, Vukasovič,« reče cesarica, položi svojo roko dečku na ramo in pravi : »Pojdi v klop in piši očetu pismo, koje ti bom narekovala!« Vukasovič gre v klop, vzame pero in cesarica mu narekuje: »Ljubi oče! Pismo, ki Vam je pišem, narekuje mi cesarica sama. Moje obnašanje, moja pridnost in posebno moja otroška ljubezen do mojega dobrega očeta je bila cesarici tako 55 všeč, da bodete Vi dobivali odslej vsako leto 200 goldinarjev pokojnine, meni pa je cesarica zopet podarila 24 cekinov.« Solze veselja in hvaležnosti so se pokazale Vukasoviču v očeh in poljubil je roko dobri cesarici. Obetal je, da bo vedno priden, da bode tako dejansko pokazal svojo hva¬ ležnost. Kakor je obetal, tako je tudi ravnal. Že v svojem 23. letu se je pokazal hrabrega junaka v boju zoper Ba¬ varce, in cesar Jožef II. mu je podelil red Marije Terezije kot plačilo za izvenredno hrabrost. Odlikoval se je v vseh bitkah, dokler ni pri Ogronu 1. 1809. dobil smrtne rane. Smrt Marije Terezije. Štirideset let je vladala velika cesarica svojim deželam. Bog je blagoslavljal njeno blago početje, pa tudi nji po¬ šiljal britke izkušnje. L. 1765. ji je umrl Franc I., njen mož in sovladar. Od tega časa ni več slekla črne, žalne obleke. Vsako leto na smrtni dan svojega rajnega moža je hodila molit k njegovi rakvi. Dne 20. listopada 1780 pa sama hudo oboli. Kakor je Bogu vdano živela, tako je tudi dokončavala svoje zadnje dni. Dne 26. listopada prejme sveto popotnico; v noči od 28. do 29. je govorila dolgo s svojim prvorojencem Jožefom. »Ko bi bila po telesu neumrjoča«, rekla je, »bila bi rada zaradi tega, da bi nesrečnikom pomagala«. Skrbni sin prigovarja bolnici, da naj bode mirna in naj počiva. Cesarica pa mu odgovori: »Čez nekaj ur stopim pred božji sodni stol, in ti meniš, da bi mogla spati?« Zvečer 29. listopada čuti se zelo slabo. Kar zakliče: »Odprite okna!« in se hoče v postelji vzdigniti, potem reče: »K tebi pridem!« nagne se nazaj in umrje. 2. Jožef II. 1780 — -1790. Jožef II., nastarejši sin Marije Terezije, je bil prvi p rv i vladar vladar iz rodu habsburško-lotarinškega. Bil je zelo izobražen iz rodu . ,. , . habsburško- in ljudomil vladar. lotarinškega. 56 V erski zaklad. Odprava tlake. »Frater.« S posebnim patentom je dal protestantom in grško- iztočnim kristijanom ter Židom dovoljenje, da so smeli odsihdob nemoteni izvrševati svoje veroizpovedanje ter jim dal tudi pravico do vseh javnih uradov. Število samostanov je zmanjšal Jožef II. za tretjino; obdržal je le tiste samo¬ stane, ki so se pečali s poukom mladine in postrežbo bol¬ nikov. Iz denarja, ki ga je dobil za prodane samostane je ustanovil verski zaklad. Cesar Jožef II. je ustanovitelj vseučilišča v Lvovu. Kmetskemu stanu je bil Jožef II. posebno naklonjen. Pokazal je to svojo naklonjenost posebno z odpravo tlake. Takrat je bil namreč kmet grajščinski podložnik in so mo¬ rali on in njegova družina grajščaku obdelovati polje, ko¬ siti travnike, sekati drva, na lovu zveri priganjati i. t. d. Taka dela so se imenovala tlaka. »Frater« ki je bil dosihdob dostopen le plemenitašem, je bil vsled dovoljenja Jožefovega odsihdob vsakemu odprt. Na Ogrskem je naselil skrbni vladar noo rokodelskih družin. Cesar Jožef II. je umrl 1. 1790, šele 49 let star. Vsi avstrijski narodi so žalovali po njem. Cesar Jožef II. pri plugu.*) L. 1769. je potoval cesar Jožef II. po Moravskem. Sredi polja ukaže kočijažu ustaviti konje. Potem stopi z voza in gre na bližnjo njivo, kjer je oral kmet Trenko. Poljedelec se sicer čudi neznanemu častniku, ko prosi, naj mu pusti za nekaj časa plug, vendar ustreže njegovi želji. S svojima rokama, s katerima je prijemal kraljevo žezlo, prime cesar za plug in izorje eno brazdo. Utrujen in ves poten izroči zopet poljedelcu plug in ga bogato obdaruje. Na onem kraju, kjer se je to zgodilo, postavili so pozneje lep spomenik, ki naj bi pričal še poznim rodovom, kako je cesar spoštoval kmetski stan. Zna se, da odsihdob nihče ni več rabil tega pluga. Hranili so ga, kakor kako sveto •) Primerjaj J. Dimnik: »Pripovedke iz avstrijske zgodovine.« 57 stvar, najprej v hiši omenjenega kmeta; a pozneje so ga prenesli v mesto Brno na Moravskem, kjer se še dandanes nahaja. Kmetova ljubezen do cesarja. Jožef II. je potoval po Sedmograškem. Kmet izve, da pride cesar ta in ta dan skozi njegovo vas. Osedla torej najlepšega konja, odiči ga po svoje, odžene ga iz vasi ter čaka ob cesti cesarja, češ, da mu konja ponudi v ježo. Brez spremljevavca prijezdi cesar, ogrnjen v preprosto go¬ renjo suknjo, in vpraša kmeta, kaj namerja s tem odičenim konjem. Kmet, misleč, da ima pred sabo dvornega strežnika, pravi: »Čakam svojega ljubega cesarja in kralja. Naprosil ga bodem, naj blagovoli zasesti tega mojega konja; dobri gospod mi gotovo ne odbije te prošnje, in moji otroci in otrok otroci bodo še govorili, kako čast so nam izkazali dobri in presvetli cesar«. — »Pa boste morali še dolgo čakati«, odgovori cesar, »dajte meni jezditi, plačam vam za to nekaj cekinov«. — »Tega pa žene«, pravi kmet, »če plačate tudi vsega konja; moj cesar ga morajo jezditi, drugače mi je vse veselje skaženo«. — »Saj sem vendar jaz sam cesar«, meni nato Jožef, »ali me ne poznate?« Nejevoljno reče kmet: »Veste, gospod, za tako neumnega me pa ni treba imeti! Ko bi potem cesar prišli, pa bi se zelo jezil; zakaj že dolgo sem se veselil današnjega dne, vsa vas ve o tem«. — »Pa poglejte sem!« veli cesar in odpne gornjo suknjo, »poglejte ta trak in te rede na prsih! « Zopet mu reče kmet: »Vse lepo in prav, gospod, in vender me ne prevarate! Gospodov, ki so imeli take zvezde na prsih, videl sem v našem velikem mestu že dosti, a vendar niso bili cesarji!« Ko pride ob tem pogovoru cesarjevo spremstvo ter spoštljivo pozdravi cesarja, spozna kmet, da ima res cesarja samega pred seboj. Poklekne predenj in ga prosi naj mu oprosti, da je tako govoril. Cesarju pa je ta ljubezen kmetova tako ugajala, da je rad zajahal konja, kmeta pa je bogato obdaril. 58 Cesar Jožef II. na tlaki. Jožef je zvedel, da ravna grajščak silno strogo in ne¬ človeško s podložniki kmeti. Hotel se je sam prepričati, ali je to res. Preobleče se torej za navadnega delavca ter gre h kmetu onega grajščaka. Ker je bilo že pozno na večer, naprosi kmeta prenočišča ter obljubi zato drugi dan na¬ mesto njega iti h grajščaku na tlako. Kmet je s tem za¬ dovoljen, in takoj se spravi Jožef spat. Zjutraj zgodaj pride kmet cesarja klicat naj vstane ter gre h grajščaku kosit. Jožef odgovori, da se mu ne mudi, ker je čas za tlako po cesarskih postavah šele ob devetih. Kmet mu pritrdi, a dostavi, da se njegov grajščak nič ne ozira na to določilo, temveč zahteva, da morajo biti vsi delavci s svitom vred na delu, drugače čaka vsa¬ kega ostra kazen. Jožef ga potolaži, naj bo brez skrbi, on že napravi, da bo prav. Mirno ostane torej Jožef do devetih doma. Ko pa ob devetih pride s koso na rami na grajščakov travnik, zagrmi grajščak nanj, ali ne veš, kdaj je treba priti na delo. Ko mu Jožef odgovori, da se drži cesarskega zakona, ki dolo¬ čuje začetek tlake na deveto uro, ukaže grajščak, naj ga zvežejo in mu naštejejo petdeset gorkih. S tem je prikipela cesarjeva jeza do vrhunca. Da se spoznati, ukaže vsem delavcem oditi domov, grajščaku pa naloži ostro kazen. — Od tega dne se kmetom v tem kraju ni bilo treba bati grajščaka. Cesar Jožef II. na Kranjskem. Za svojega bivanja na Kranjskem se je cesar Jožef II. izprehajal nekega dne preprosto oblečen, da bi ga vsakdo ne poznal, ob travnikih in njivah nekje tam na Dolenjskem. Na eni teh njiv je ugledal kmeta, ki je ravno sejal pšenico. Bog daj dobro srečo! ogovori cesar kmetiča. Kako je očka? Ali boste pridelali kaj prida? Kmet se popraska za ušesi ter odgovori čmerno: No, no, če pride, ne pride, če ne pride pa pride. — Čuden odgovor! Cesar misli in misli, kako bi si raztolmačil te kmetove besede, a ne more po- 59 goditi prave; zatorej veli kmetu, naj mu reši zastavico. Šegavi kmetič, ki ni kaj zaupal gospodi, brani se in brani in šele ko se mu cesar razodene, razloži mu stvar tako le: Vidite, presvetli cesar, tukajle blizu moje njive na oni strmi pečini gnezdi silno veliko divjih golobov, katerim gre moja pšenica sosebno v slast. Če pridejo tedaj golobje zobat pšenico, tedaj je ne pride mnogo v moj skedenj, da bi jo omlatil; če se mi pa posreči, da preženem požrešne ptice, pride tudi pšenica v moje shrambe. — To si treba zapomniti, misli cesar sam v sebi ter pravi kmetiču: Dobro ste jo pogodili, oče, nate pet tolarjev za zastavico ali proti temu, da živemu človeku ne poveste rešitve svoje uganke, dokler mene stokrat ne vidite v svoji hiši, sicer zapadete glavo! — Že dobro! odgovori kmet, spravi tolarje ter seje dalje, a cesar se vrne domov. Takoj potem je bila velika pojedina pri cesarju v Ljubljani, h kateri je bilo povabljeno mnogo imenitne go¬ spode. Pri tej priliki pravi cesar zbrani gospodi, da pove zastavico, katere gotovo ne ugane nihče. Napravijo veliko stavo ter določijo čas, do kdaj bi bilo treba uganiti za¬ stavico. Ministri in svetovavci ter vsa druga imenitna go¬ spoda si beli lase z zastavico: Če pride, ne pride — če ne pride pa pride, ali zastonj, vsa njih bistroumnost je brez¬ uspešna. Dobila pa se je vendar zvita glavica, kateri je bilo dobro znano, da cesar rad občuje nepoznan s pre¬ prostim ljudstvom in ta zvita glava je bil cesarjev prvi svetovavec. Ta prehodi vso okolico ter poizveduje, s kom je cesar občeval zadnji čas (da cesar zastavice ni sam izumil, o tem je bil prepričan). Naposled res naleti na kmeta, kateri se sicer uda, da je cesarju zastavil omenjeno uganko, rešitve pa svetovavcu nikakor neče povedati, spo- minjaje se cesarjeve grožnje. Cesarski svetovavec mu po¬ nudi deset, petdeset, sto srebrnih tolarjev, ali vse zastonj. Svota dveh sto tolarjev pa vendar zavede kmeta do izpo¬ vedbe. Vesel se vrne cesarski svetovavec domov, a ne menj vesel spravi zviti kmetič lehko zaslužene Srebrnjake. 6o Dan, ko bi se morala ugeniti zastavica, pride. Cesar se zbrani gospodi nagajivo posmehuje, ker si je v svesti, da zastavice nihče ne ugane. Ali kako se začudi cesar, ko mu prvi svetovavec ugane zastavico, a še bolj se razjezi, ko mu na njega zahtevo izpove, kako je prišel do prave rešitve. Pošljejo orožnike po kmeta, ki je tudi pričakoval kaj takega. Vzemivši dvesto tolarjev, katere mu je podaril svetovavec, odide radovoljno z orožniki. Glej, glej, tak mož beseda si! nagovori ga cesar ostro, ali ti nisem ukazal molčati, dokler me ne vidiš stokrat v svoji hiši? —■ Dane besede nikakor nisem pre¬ lomil, odgovori kmet. Glejte cesarost! Ko sem Vas videl desetkrat, nisem se hotel udati, ko sem vas petdesetkrat tudi ne in takisto ne, ko sem vas videl stokrat; a ko sem vas videl dvestokrat, povedal sem šele skrivnost; kdo je tedaj prelomil besedo? Nesramni lažnik! vzklikne cesar, saj me niti enkrat ni bilo v tvoji hiši, kako bi me tedaj videl dvestokrat? Motite se, presvetli cesar, odreže se kmetič pogumno ter strese tolarje iz vrečice na mizo, ali ni na vsakem izmed teh tolarjev vaša podoba, in ali ni tukajle dvesto tolarjev —■ blagovolite jih prešteti in potem povejte, ali vas nisem videl dvestokrat v svoji hiši? Vsa gospoda se nasmeje kmetovi zvijači, in ko ukaže cesar kmetu od¬ šteti še sto tolarjev za njegovo prekanjenost, smeje se kmetič še najbolj. Sled dobrega cesarja. Jožef II. je bil ljubljenec ljudstva, ki dolgo ni hotelo verjeti, da je res umrl. Vedno je ljudstvo upalo, da se zopet prikaže ter pomore ljudem. Posebno genljiva pa je ljubezen ubogih Slovakov do Jožefa. Slovaki si še sedaj kaj radi pripovedujejo o dobrem cesarju Jožefu, ki je svojo zlato obleko podaril siromakom, sam pa hodil ogrnjen v star plašč. Ali ko je hotel pomagati tožnemu slovaškemu na¬ rodu, izginil je v valovih reke Morave. Toda utonil ni in 6i tudi ni umrl do danes. — Od tega časa morajo slovaški dečki hoditi daleč po svetu in iskati dobrega cesarja Jo¬ žefa. V slovo pravijo slovaškim dečkom: Kjer komu izmed vas podare belega pšeničnega kruha, tam ste našli sled dobrega cesarja, in kjer vas kdo prijazno pozdravi, tam cesar Jožef ni več daleč. Bitka pri Belemgradu 1. 1789. (Lavdon). Lavdon je bil rojen 1. 1717. v Tocenu na Livonskem. Ko je bil star 18 let, je stopil v rusko vojsko kot kadet. Ker je bil hraber junak in v svoji službi zelo natančen, postal ja kmalu podpolkovnik. L. 1759. se je pa poslovil na Ruskem ter se napotil proti Dunaju. Med potjo so mu svetovali, da bi ustopil v prusko vojsko, a pruski kralj Friderik II. ga ni hotel vsprejeti. Na to je ustopil v Avstriji v vojno službo in sicer kot polkovnik pandurjev. Ves svoj čas je posvetil vojaškim vedam; zato je bil tudi v sedemletni vojni (1756—1763) najbolj občudovani vojskovodja. Ko je 1. 1758. napadel pruski kralj Friderik II. Mo¬ ravsko in oblegal Olumec, ga je junaški Lavdon prisilil, da je zapustil Moravsko. Prav tako ga drugo leto v družbi B - tka . z ruskim vojskovodjem popolnoma porazi pri Kunersdorfu Kunersdorfu. in 1. 1760. je po srečni bitki pri Kladskem vzel z drznim Bitka pri , , , ■ a ■ Kladskem. naskokom trdnjavo Svidnico. Cesar Jožef II. je imenoval Lavdona maršalom ter mu je izročil vojsko zoper Turke pri Belemgradu. V tej vojski je dala dežela kranjska 650 konj; razven velikega števila vojakov-prostovoljcev, ki so se vpisali k ogerskemu polku, sta šla tudi dva bataljona domačega polka pred Beligrad. Tu so se kranjski vojaki držali prav hrabro. Isti čas, ko so se avstrijske vojske bojevale s Turkom, so bile na po¬ velje cesarjevo dne 20., 21. in 22. septembra (1789) v Ljubljani po raznih -cerkvah javne molitve z blagoslovom 62 , .za srečen izid. General Lavdon je s svojimi hrabrimi vojaki Bitka pri Belemgradu. dne 9, oktobra 1789. 1. tudi res vzel v naskokom Beligrad in slavno premagal divje Turke. Veselo so prepevali potem »zahvalno pesem« Bogu za to zmago. V tej slavni bitki so se tudi trije Turjaški grofje in grof Lichtenberg kot višji vojaški častnik, junaško vojsko¬ vali zoper Turke. O Lavdonu pri Belemgradu pojemo še dandanes pesem ter ž njo poveličujemo slavo in spomin tega hrabrega junaka. 3. Leopold II. 1790—1792. Cesarja Jožefa II. brat, Leopold II., je vladal samo dve leti. Na Ogerskem (in Nizozemskem), kjer so ostali za vladanja Jožefa II. nemiri in neredi, je napravil zopet mir in red. 4. Franc II., kot cesar avstrijski Franc I. 1792—1835. Cesar Franc II., sin in naslednik Leopolda II., je moral prestati s Francozi hude vojne, a navzlic temu je zelo skrbel za notranji blagor svojih dežel in narodov. Da bi se o stanju svojih dežel prepričal, je potoval od kraje do kraja, bival med svojimi podložniki ter se posvetoval ž njimi prav po očetovski. Uredil je pravosodje ter obračal veliko pozornost na ^uTsMh^n j avno š °l stv0 - Pomnožil je ljudske šole in gimnazije ter srednjih šol. ustanovil prve realke. Ljubljana, Celje, Gorica in druga Prve realke, mesta so dobila svoje gimnazije. V Pragi in na Dunaju so Visoke šole. se 0( jp r ] e višje politehnične šole. Vseučilišča v velikih mestih so bila deloma pa popolnjena. V Brnu, Pesti in v Pragi Muzeji. so se ustanovili muzeji. Za časa njegovega vladanja se je pospeševalo kmetijstvo, (osuševanje barja), zavarovalnice zoper ogenj, hranilnice in posojilnice. Tudi kranjska hra¬ nilnica v Ljubljani je bila ustanovljena tačas. Podpirala se je obrtnost, osnovale so se tovarne in gradile ceste. V tistem času so se jele razvijati tudi železnice in parobrodi. 63 Leta 1804. je ustanovil cesarFranc II. cesarko Avstrija . . ., postane dostojanstvo avstrijsko ter se postavil za dednega ceS arstvo. cesarja avstrijske monarhije kot cesar Franc L Leta 1806 je odložil cesar Franc II. nemško cesarsko dostojanstvo. Umrl je 1. 1835. Vsak Avstrijec ga mora imeti v blagem spominu, zakaj on je rešil Avstrijo vesoljne monarhije Napoleonove. Nadvojvoda Karol. Po smrti Leopolda II. (1792) je prevzel vladanje njegov sin Franc, kot nemški cesar Franc II. in kot cesar avstrijski pa Franc I. O tistem času so nastale na Francoskem velike Prekucije na prekucije. Vsled hujskanja nekaterih nezadovoljnežev se je Francoskem, vnela domača vojna. Na tisoče dobrih in kralju zvestih ljudi so pomorili podivjani rogovileži in na tisoče jih je pa \ a p o i eon zbežalo na Nemško. Junaški vojskovodja Napoleon Bona- Bonaparte. parte, rojen 1. 1769. na otoku Korsika, jih je sicer ukrotil, a komaj je bil izvoljen francoskim konzulom, se je vzdignil v svoji ošabnosti zoper vse evropske vladarje in tudi zoper p/v^rat^na Avstrijo. L. 1797. so bili Francozi prvikrat na Slovenskem. Slovenskem. Avstrijski vojski je takrat poveljeval nadvojvoda Nadvojvoda tz" 1 • vM • • 1 • t Karol. Karol, rojen 1771 v rlorenci in brat cesarja Franca L Bil je najslavnejši junak in vojskovodja tedanjega časa. Najslavnejši bitki pod poveljništvom nadvojvode Karola sta A^pernu^in bili pri Aspernu in Vagramu blizu Dunaja I. 1809. Vagramu. Bitka pri Lipskem 1. 18x3. Leta 1812. je začela ošabnega Napoleona zapuščati sreča. Sicer je pridrl s 570.000 vojaki v Moskvo na Ruskem kot zmagovavec, a ko so Rusi mesto zažgali, niso dobili Lipskem' Napoleonovi vojaki niti živeža in ne drv, da bi se pogreli v trdi zimi. Morali so se vrniti. Komaj deseti del vseh vojakov je prišlo srečno nazaj. Mnogo so jih pomorili Rusi, še več jih je pa potonilo v reki Berezini. Ljudstvo je sprevidelo, da ga Bog kaznuje, a ne tako Napoleon. 64 na so se Schwarzen- berg. Bliicher. strašno gromenje topov in več ko obležalo mrtvili na bojišču. To je bila Kmalu je zbral zopet 500.000 vojakov in pridrl ž njimi na Nemško. Rusi in Prusi mu pa gredo s svojimi vojskami nasproti. Cesar Franc I. jih je hotel pomiriti, a Napoleon ne odjenja. Na to stopi tudi Avstrija v zvezo z Rusi in Prusi. V več bitkah so bili Francozi premagani, a pri mestu Lipsko je imela biti odločilna bitka. Dne i4. oktobra leta 1813. je postavil Napoleon 180.000 vojakov okoli Lipskega ter jih navduševal za boj. Isti dan je pa navduševal tudi maršal Schwarzenberg avstrijske, pruske in ruske vojake za boj ter poudarjal, da se gre za prostost cele Evrope. »Vsi za enega in eden za vse!« — s temi besedami jih je peljal v vojsko. Mogočni strel, ki je dne 16. oktobra 1813 pretresal daleč zemljo, je razjasnil tudi oblačno nebo. Francozi zvezne vojne že toliko premagali, da je Napoleon, zmage nadajaje, ukazal v Lipskem z vsemi zvonovi zvoniti. A med tem, ko je v mestu zvonilo, udarijo zvezne vojske pod poveljstvom Schwarzenberga, Bliicherja in drugih celo do mestnega ozidja. Dva dni pozneje, ko je že padlo na tisoče vojakov na obeh straneh, prijaha general Schwarzenberg na hrib, s katerega so avstrijski, pruski in ruski vladar opazovali bitko, ter naznani veselo novico, Francoska vojska premagana. j e francoska vojska premagana. Napoleon sam je u j e t. bil ujet; odgnali so ga najprvo na otok Elba, pozneje pa na samotni otok Sv. Helena, kjer je ostal do svoje smrti, leta 1821. Potihnilo je Konec grozne . bitke pri 80.000 vojakov je Lipskem. res buda bitka. Slovenska zemlja in francoska vojska. Velika francoska vojna je hudo zadela tudi slovensko zemljo ter jo pripravila pod tujo oblast. A slovenski narod je ohranil srce vedno zvesto svojemu cesarju Francu I. in njegovi hiši. 65 Že spomladi leta 1797. so prišli Francozi črez Sočo prvikrat na slovenska tla. Sicer se niso mudili tu črez dva meseca, a vendar jim je moral plačati Trst 3 milijone lir; Ljubljana jim je morala dati mnogo kruha, mesa, vina in živine, v Idriji pa so vzeli 16.000 centov živega srebra. Jeseni, 1. 1805. so pridrli Francozi drugič črez Laško na našo zemljo ter prišli do Dunaja. Zopet je moral dati Trst 6 milijonov frankov, Kranjska pa 3 milijone ter mnogo blaga in živeža, Gorica pa poldrug milijon, Koroška 5 mi¬ lijonov in Stajarska pa 14 milijonov frankov. Sicer so se Francozi 1. 1806. umaknili nazaj črez Sočo, a zemlja naša jim je ostala v oblasti. Ker je sovražna sila pritaskala vedno bolj na Avstrijo, je poklical cesarski glas 1. 1808. narode v obrambo domo¬ vine in cesarske hiše. Tudi Slovenci so junaškega srca hiteli v vrsto brambovcev in mojster slovenskih pesnikov, Valentin Vodnik, je začel zlagati razne vojaške pesmi namesto veselih narodnih. Spomladi, 1. 1809., začela se je vojska iznova. Za ce- L. 1809. se sarsko armado so se pomikali kranjski in primorski prosto- iznova^ voljci proti Italiji, pa tudi štajerski brambovci so šli črez domačo mejo. Pri Razdrtem na Notranjskem so se borili Bo J P r ' , . . „ • X y v, ■ • , • , , • Razdrtem, za dom in za cesarja s h rancozi tržaški m drugi brambovci, na Predelu pa topničarji in hrvaški brambovci, a prevelika pj'^^ sila sovražnikova jih je premagala. Le z nevoljo se je podvrglo ljudstvo francoskemu gospodstvu in se je tuintam še spuntalo proti tujemu go- spodstvu, tako v Rudolfovem, v Idriji, Kočevju in v Trebnjem. L J uc,stvo se . . J J punta proti Sovražnik je hotel vse te kraje za kazen požgati, a na Francozom, prošnjo črnmošniškega župnika Joketa, ki je rešil več fran¬ coskih vojakov iz rok kmetov, na prošnjo trebanjskega dekana in tedanjega ljubljanskega škofa je opustil sovražnik to namero. Koncem vojske, jeseni 1. 1809., ostale so: Kranjska, gorenji del Koroške, del Hrvatske do Save, Primorska in Dalmacija Francozom in so bile imenovane Ilirija. Na- Ilirija. 5 66 Napoleon poleon je bil gospod Ilirije. Glavno mesto Ilirije je gospod Ilirije. bila Ljubljana. Štiri leta je te dežele stiskal tuji jarem. Ni čuda, da je bilo vse veselo, ko so se začeli 1. 1813. cesarski vojaki zopet zbirati, da napadejo sovražnika. Srečni boji avstrijskih čet pri Beljaku in na Ljubelju pod višjim poveljnikom Killerjem in lovskim stotnikom Molom; pri Kranju in Mengšu pod generalom Feleisem; pri Višnjigori in Cerknici pod polkovnikom Milutinovičem; pri Postojini pod generalom Nužentom in v Istri pod stotnikom Lazaričem so bile zgolj vesele novice za slo¬ venski narod. Povsod so bili avstrijski vojaki veselo vsprejeti kot rešeniki. Vsa slovenska zemlja je po teh hudih nad¬ logah radostno vzdihnila in ko je bila Ljubljana z Trstom vred zopet v cesarskih rokah, je donelo iz polnih src: Živio, cesar Franc L! Kako priljubljen je bil cesar Franc I. Leta 1813. je prišel s svojo armado v neko mesto, ki je bilo poprej avstrijsko, tedaj pa že pod Napoleonovo oblastjo. Meščani so bili še svojemu vladarju iz srca vdani in so upali, da zopet kmalu pridejo pod peroti avstrijskega orla. Cesarja P'ranca I. in njegove vojake so prav slovesno sprejeli. Vladarju so šle nasproti belo oblečene deklice, ki so potresale cvetic po potu, in pet- do šestletna deklica je mu izročila šopek dehtečih rož z besedami: »Oče, ne po¬ zabite nas! Oče, ne pozabite nas!« Dobro je umel cesar Franc I. pomen priprostih be¬ sedij, vzdignil je dekletce k sebi na konja in je posadil pred se. Prav kmalu se privadi otrok milega vladarja, vzame šopek, razveže ga in jame zatikati cvetke v zapone cesarjeve vojne sukne in za njegov klobuk. Armada se pomika dalje. Pred stolno cerkvijo pozdravi duhovščina svetlega vladarja. Ko ljudstvo vidi nedolžno dekletce, ki je bilo pozdravilo vladarja, na cesarjevem na- f>7 ročju, žalijo marsikatero oko solze veselja. Cesar Franc L se pa ozre po množici in reče: »Menil sem, da so moji zvesti otroci, moji vdani podložniki samo na Dunaju in glejte, tukaj jih tudi najdem.« Silna navdušenost zavlada po teh vladarjevih besedah med narodom. Cesar izroči deklico njeni materi, stopi raz konja in gre spoštljivo v cerkev, kjer je vsa cerkev zapela zahvalno pesem. Iz cerkve gre svetli vladar do svojega stanovanja. Kompanija avstrijskih grenadirjev je stala pred hišo za stražo. Takoj ukaže, da naj odide, češ, tukaj me bodo va¬ rovali moji otroci, moji zvestovdani podložniki. 5. Ferdinand I. 1835 do 2. decembra 1848. Cesarju Francu I. je sledil njegov sin Ferdinand I. kot drugi »cesar avstrijski«. Ferdinand je odpravil tlako popolnoma ter osvobodil kmeta. Tudi trgovina in obrt sta se pod njim zelo povzdignili. A ljudstvo vendar ni bilo zadovoljno. Na Ogrskem, v Lombardiji in Veneciji, na Dunaju in v drugih krajih naše monarhije so se spuntali. Vstaje. To je dobrega cesarja tako bolelo, da se je dne 2. de¬ cembra 1848. 1. v Olomucu odpovedal cesarski kroni. Odpoved. Ker ni imel otrok, bi mu moral slediti njegov brat Franc Karol, a tudi ta ni maral prevzeti vladarstva, češ, v tako resnih in nevarnih časih je treba mladega in čilega vla¬ darja in na ta način je zasedel avstrijski prestol Franc Karlov starejši sin Franc Jožef L, naš presvetli cesar, Franc Jožefi, star šele 18 let. Radecki. Feldmaršal grof Jožef Vaclav Radecki je bil rojen dne 2. novembra 1766 v Tfebnicu na Češkem. L. 1784. je vstopil kot kadet v kurasirski polk. Na bojišču je prvikrat stal v turški vojski pod poveljstvom Lavdonovim ter precej zaslovel za zelo srčnega in neustrašenega častnika. V Na¬ poleonovih vojnah se je tako izkazoval, da so ga s 33. letom naredili za polkovnika ter mu podelili red Marije Terezije. Ravno tako častno se je udeležil bitek pri Aspernu in 5* 68 Bitka pri Novari. Bitka pri Sv. Luciji 1. 1848. Nastop vladarstva. Rojstvo. God. Wagramu. Ko je morala 1. 1812. iti avstrijska vojska kot zaveznica Napoleonova na Rusko, je bil tudi Radecki pri nji. Naslednje leto je sestavil Radecki načrt za bitko na Lipskem polju. Po končanih vojnah so mu izkazovali čast za častjo in že cesar Franc mu je zaupal najvišje vojaško poveljstvo v Benečiji in Lombardiji. Naš presvitli cesar Franc Jožef je poslal slavnega in izkušenega Radeckega, ko je bil že 82 let star, nad uporne Benečane in Lombarde. Radecki jih je ugnal pri Kustoci brez velikih težav. Naslednje leto 1849. pa so se že zopet uprli; toda Radecki jih je pri Novari popolnoma premagal. Do vojakov je bil Radecki zelo dober in po vsej pravici so ga imenovali »očeta Radeckega«. Z Radeckijem je bil osemnajstletni nadvojvoda Franc Jožef, naš sedanji cesar, dne 6. maja 1848 v bitki pri Sv. Luciji. Grof Radecki je umrl 1858. L, v svojem 92. letu. 6. Franc Jožef I. Naš presvitli cesar Franc Jožef I. je zasedel prestol avstrijski kot i81etni mladenič dne 2. decembra 1848. 1. Rodil se je dne 18. avgusta 1830 kot najstarejši sin nadvojvode Franca Karola in bavarske princesinje nad- vojvodinje Zofije. Dne 4. oktobra je njegov god. Kot vladar ima naš presvitli cesar pred očmi vedno svoje prednike, v prvi vrsti nepozabljivega ustanovitelja naše vladajoče hiše, slavnega grofa Rudolfa Habsburškega. Kakor znano, je imel Rudolf Habsburški na svojem ščitu okovano roko s kijem in oljkino vejico in spodaj je pa bilo zapisano njegovo geslo: »Utrum lubet?« — Katero ti drago? Kij je znamenje boja in vojske, oljkina vejica pa znamenje miru. Tega gesla se drži tudi naš cesar. Zgodo¬ vina nam pripoveduje, da se naš cesar, kadar je bilo treba braniti pravice svojih podložnikov, ni ogibal vojske, sam prijel za meč in ga neustrašeno sukal proti sovražniku; 69 seveda, za prelivanje krvi svojih vdanih podložnikov se pa odloči naš usmiljeni vladar le v najhujši sili in najljubši mu je mir; saj je znano, da prvi in najboljši zaščitnik evrop¬ skega miru je cesar Franc Jožef I. Pravico in resnico braniti ter pobijati krivico —• ta lepa čednost Rudolfa Habsburškega diči tudi našega vitežkega vladarja. Za vzgled ima naš cesar tudi slavno cesarico Marijo Terezijo. Ta slavna cesarica je storila za svoje narode vse, kar je vedela, da jih more pripeljati k časni in večni sreči. »Justitia et Clementia« — Pravičnost in usmiljenje —■ je bilo nje geslo. Pa tudi življenje in delovanje našega predobrega vladarja je krasna knjiga življenja, polna naj¬ lepših dokazov njegove pravičnosti in usmiljenja. Tudi geslo, koje si je izvolil cesar Franc Jožef I. dne 12. svečana 1849. L, je značilno za smer njegovnga strem¬ ljenja: »Viribus unitis« —■ z združenimi močmi! Ta rek priča, da pozna naš vladar prav dobro avstrijske razmere in potrebe ter predobro vč, kaj je potrebno za blagostanje in srečo narodov avstrijskih. Zato pa tudi žrtvuje vse svoje sile v združenje vseh dobrih moči ter nam daje naj lepši vzgled, da se moramo i mi ravnati po njegovem geslu. »Utrum lubet?«, »Justitia et Clementia« in »Viribus unitis!« = ta tri gesla so zvezde vodnice našemu modremu vladarju, ki so ga vodile in ga še vedno vodijo po težavnih in nevarnih njegovih vladarskih potih. V cesarskem dvoru na Dunaju imajo hranjenih veliko dragocenosti, ki poveli¬ čujejo slavo Habsburškega rodu, a vse to ni tako veličastno, kakor so ta tri gesla, ki nam jih hrani in pripoveduje po- vestnica iz ust, iz duha in srca Habsburžanov. Zvesto posnema naš vladar tudi svoja nesmrtna pred¬ nika, po katerih so mu dali ime pri sv. krstu. Cesar Franc se je moral za slavo in čast svoje države trdno bojevati in po viharnih bojih sta pa zavladala mir in sreča v državi. Cesar Jožef II., »ljubitelj človeštva«, prijatelj svodobe in prosvete, je živel in delal le za blagor svojih narodov. Tema dvema vladarjema je izkazovalo ljudstvo neomejeno Naš cesar po svojem notranjem prepričanju. 7° ljubezen, zvestobo in vdanost; in imeni teh dveh slavnih vladarjev iz rodu Habsburžanov, njih duši in srci združuje v eni osebi, v eni duši in enem srcu naš veliki in slavni cesar Franc Jožef L Tak je naš cesar po svojem, notranjem prepričanju, po svojih zmožnostih, po svojem srcu in duši. Dotaknimo se še s par besedami njegovega življenja in delovanja. Življenje cesarja Franca Jožefa I. je bogato krasnih knjig s podobami, ki nam kažejo njegove blage namene in dejanja, več srečnih dogodkov in bolestnih dogodljajev, mnogo britkih izkušenj ter neštevilnih dokazov ljubezni in zvestobe. Knjiga cesarjevega življenja in delovanja nam spričuje, kako čudovito se je razvijala in napredovala Avstrija v zadnjih desetletjih ter vsled tega stopila v vrsto omikanih držav. Če se ozremo v dobo cesarjevega življenja, vidimo, da je bil Franc Jožef že kot otrok milosrčen in usmiljenega srca do bližnjega. Kot deček je bil najuzornejši učenec ter delal največje veselje in čast svojim starišem in učiteljem. Kot mladenič je pokazal mladi princ svoj pogum, nevstra- šenost in junaštvo v bitki pri Sv. Luciji, in mladega ce¬ sarja je vse občudovalo, ker je razumel »z združenimi močmi« voditi svoje narode, da so napredovali v vsakem oziru. Ko je nastopil FTanc Jožef I. vladarstvo, ni prevzel na znotraj in na zunaj zavarovanega kraljestva; ljudstvo je bilo nezadovoljno ter živelo v neslogi, državna uprava ni imela modrih zakonov ter bila obenem v zelo slabem gmotnem položaju; ljudstvo se je puntalo in zaničevalo zakone, — s kratka: vse je vrelo, cesarsko žezlo je bilo brez moči. Velikansko in zelo težavno nalogo je prevzel mla¬ deniški vladar, a izvršil jo je s svojo pridnostjo, vstrajnostjo in zvestim izpolnjevanjem svojih dolžnosti tako, da danes po preteku dveinpetdesetih let vsi hvalimo Boga, da nam je dal tako dobrega vladarja, njemu samemu pa izkazujemo zve- n Ustava. Odprava tlake. Skrb za kmetski stan, za obrt in šolstvo. Cesarjeva skrb za delavca. stobo in vdanost na razne načine in iz vseh krajev naše širne Avstrije se čuje danes navdušeni klic: »Slava ce¬ sarju Francu Jožefu L!« Komaj je cesar Franc Jožef I. nastopil vladarstvo, je bila njegova prva skrb, da je odpravil tlako, ter povzdigvil kmetski stan. Vstrezaje duhu svobodnosti, je vpeljal novo sodno oblastvo z neodvisnimi in nepristranskimi sodniki. Uravnal je politično upravo ter ji izročil nadzorstvo nad šolo, obrtom, zdravstvom, nad varnostjo državljanov in občinsko upravo. Z občinskim zakonom je ustanovil svo¬ bodne občine, s šolskim zakonom svobodno in napredno šolo, z obrtnim zakonom pa je odprl pot obrtu in trgovini. Ustanovil je šole, učiteljišča, strokovne šole za kmetijstvo, trgovino in obrt. Izkopali so se prekopi in zgradila prista¬ nišča; regulovale so se reke, železniška mreža razširila in napeljal brzojav in telefon po vsi državi. Avstrijsko vojno brodovje zavzema eno prvih mest sveta in trgovsko bro- dovje pospešuje kaj mogočno čezmorski promet. Cesar je dal svobodno ustavo in ž njo pa zakone, ki so povzdignili denarstvo, trgovino, obrt in varstvo osebne svobode; ti zakoni so tudi dokazi, da ustava ni bila mrtva črka, ampak zrno, ki je padlo na njivo domovine ter ob¬ rodilo bogato žetev. Da je bilo mogoče vse to izvršiti, zato je delal naš neumorno pridnostjo od ranega jutra do poznega le malokdaj se je oddahnil od napornega dela. De- vestnost v izvrševanju dolžnosti, natančnost in našega vladarja so res občudovanja vredne čed¬ cesar z večera; lavnost, točnost nosti, s katerimi daje naj lepši vzgled vsem podložnikom. Velikodušni naš deželni oče se je spominjal vedno tudi delavcev. Zakoni o bolniških blagajnah in o zavaro¬ vanju proti nezgodam so temu naj lepši dokaz. Pravični naš vladar je tudi ukrenil, da imajo delavci, ki imajo težke dolžnosti do države, volilno pravico za državno zastopstvo. Da vidi povsod sam, kako se godi narodom, zato potuje večkrat po raznih krajih cesarstva. Kamor pride, 72 pridobi s svojo ljubeznjivostjo, prijaznostjo in s svojim vi- težkim nastopom hipoma srca vseh. Povsod ga navdušeno pozdravljajo, on pa deli revežem milodare, jih tolaži, jim briše solze, ter podpira dobrodelne namene. Pri tem pa Nj. Veličanstvo nikdar ne opusti svojih verskih dolžnosti ter izkazuje Bogu čast, svojim narodom pa daje najlepši vzgled. Cesar podpira tudi umetnosti in znanosti, obiskuje razstave posameznih dežel in hvali pridnost dvžavljanov. V lastni osebi te časti! A tudi avstrijski narodi ga časte, spoštujejo in ljubijo ter tekmujejo med sabo, kako bi mu lepše in dostojnejše skazali svojo hvaležnost in ljubezen za njegovo očetovsko skrb. Ni čuda torej, da so leta 1898. celo vrsto spomenikov postavili v spomin na plodonosno goletno vladanje Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa L V Olomucu, kjer je 1. 1848. prevzel naš cesar vladarstvo, so postavili velik cesarjev spomenik, na Dunaju doprsno podobo naj vojvode Karola Ludovika ter vojnega maršala in slavnega vojskovodje Albrehta. V Ljubljani se bo postavil v znak hvaležnosti za njegovo pomoč in njegove tolažilne besede, s kojimi je tako plemenito lajšal bedo ponesrečnežem po potresu, ki je razdjal belo Ljubljano dne 14. malega travna 1895. 1., na javnem trgu v spomin prihoda Nj. Veli¬ čanstva v Ljubljano povodom potresne katastrofe krasen spomenik. V spomin na cesarjevo petdesesletnico je mesto Ljubljana zgradilo mestno ubožnico in kopališče ter še več drugih dobrodelnih naprav in zavodov. Slovensko učiteljstvo s Kranjskega, ki nikdar ne zastane za drugimi stanovi, kadar je treba skazati cesarju vdanost in zvestobo, je zlo¬ žilo ob svojih skromnih plačah v spomin in proslavo na cesarjev zlati jubilej tisočštiristo goldinarjev prostovoljnih doneskov za »cesarja Franca Jožefa I. jubilejsko ustanovo za učiteljske sirote na Kranjskem« in vseslovensko učiteljstvo s Kranjskega, Štajerskega in Primorskega je pa ustanovilo v Ljubljani v trajen spomin in proslavo na plodonosno petdesetletno vladanje Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. »šolski muzej«. 73 Avstrija je praznovala dne 2. grudna 1898 velik in vesel praznik, ki bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgo¬ dovini avstrijski. Ta praznik bo pričal svetu, kako ljubijo in častč avstrijski narodi svojega cesarja ter dele ž njim veselje in žalost. Kadar praznujejo v cesarski rodbini kak veseli god, tedaj se vesele tega vsi zvesti podložniki; če pa zadene našega dobrega in skrbnega cesarja nesreča, žalujemo vsi ž njim ter občudujemo krepost njegove duše in vdanost v voljo božjo. Kako dele avstrijski narodi s svojim cesarjem žalost, se je pokazalo posebno, ko mu je umrl dne 30. prosinca 1889. leta nadepolni edini sin, cesarjevič Rudolf. Prav tako smo žalovali s cesarjem vsi avstrijski podaniki, ko je dne 10. septembra 1898. 1. zver v človeški podobi, Italijan Alojz Lucheni prebodel z ostro pilo srce naši blagi cesarici Elizabeti. Vsa Avstrija je žalovala z našim dobrim cesarjem. To leto je praznoval naš dobri vladar svoj zlati jubilej in v znak žalosti je prosil svoje narode, da naj ne praznujejo tega dneva s hrupnimi slavnostmi, ampak naj se ves v ta namen določeni denar obrne v dobrodelne namene. Cesar Franc Jožef I. je v kratkem času po svojem nastopu napravil red in mir v državi. Da je pa premagal z božjo pomočjo vse težave, trebalo je v resnici združenih močij. Od 1. 1849. je imela Avstrija deset let mir. Pričelo se je novo življenje; Avstrija se je prerodila. L. 1859. pa je cesarju in avstrijskim narodom pri¬ neslo velike skrbi. Francoski cesar Napoleon III. je sardin¬ skemu kralju ponudil pomoč, da Avstriji odtrga laške dežele. Cesar je zbral svojo zvesto armado, toda v največji sili so Avstrijo zapustili njeni nemški zavezniki, in naša vojska je bila nesrečna dne 24. junija pri Solferinu. Kakor levi so se bili naši vojaki, med katerimi so bili tudi Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Cesar sam je bil v naj hujšem ognju ter navduševal vojake: »Naprej, tudi jaz imam ženo in otroke«. Avstrija je morala laškemu Zlati jubilej. Smrt cesarj eviča Rudolfa 1. 1889. Cesarica Elizabeta umorjena 1. 1898. Bitka pri Solferinu. 74 Bitka pri Kraljevem gradcu. Vojna v Bosni. kralju Viktorju Emanuelu prepustiti Lombardijo. Ljubezen in zvestobo svojih narodov je presvetli cesar poplačal dne 20. oktobra 1860, ker je podelil Avstriji ustavo, po kateri je prostovoljno razdelil postavodajno oblast tudi zastopnikom prebivalstva. L. 1864. so se avstrijski vojaki vojskovali v Šlezvik- Holstajnu, 1. 1866. pa sta Avstrijo zavratno napadli Prusija in Italija. Lahe je avstrijska vojska pod nadvojvodo Albrehtom slavno zmagala pri Kustoci (24. junija), in na morju pod hrabrim Tegetthoffom pri otoku Visu (20. julija). Nesrečna pa je bila naša armada na Češkem, ker bolje oboroženi Prusi so jo premagali pri Kraljevem Gradcu. Laškemu kralju je Avstrija morala odstopiti Benečijo. Vsled nesrečne vojske je cesar pretakal grenke solze; vendar je država hitro pridobila novo moč in staro veljavo. Drugo leto se je Avstrija razdelila v »dežele v državnem zboru zastopane« in v »dežele ogrske krone«. Ogrom se je sicer izpolnila izkrena želja, ali skupni državi ta delitev ni ravno na korist. Dne 8. junija 1867 je bil cesar kronan s krono sv. Štefana kot kralj ogrski. Dne 22. decembra 1867 je cesar potrdil državne temeljne in nove ustavne postave, ki so podlaga državnemu redu. Ko se je po rusko-turški vojni začela rušiti Turčija, sešli so se v Berolinu zastopniki prvih evropskih držav in naročili Avstriji, da naredi v Bosni in Hercegovini mir in red. Dne 29. julija 1878 je general Filipovič z avstrijsko armado prekoračil bosensko mejo; v vojski so bili vsi polki iz slovenskih dežel. Upornike so nahujskali turški uradniki. Hude boje je imela armada z vstajniki, vendar jih je pre¬ magala in dne 19. avgusta z naskokom vzela bosensko glavno mesto Serajevo. Kot osemnajstletni mladenič je prevzel cesar Franc Jožef I. cesarsko krono ter jo je nosil, da se je postaral pod njo; ves ta Čas pa je vladal podložne in vdane narode svoje po volji božji. 75 Pa tudi v trnjevi kroni, katero je posadila previdnost božja na glavo najplemenitejšemu knezu, kar jih pozna vesoljni svet, ne manjka danes nobenega bodečega trnja in prav lehko trdimo po vsi pravici: »Noben vladar ni vladal tako blagodejno, pod nobenim vladarjem se ni Avstrija razvila tako uspešno, noben ni prejel od svojih narodov toliko dokazov ljubezni, pa tudi nobeden ni pretrpel to¬ liko bolečin in prežil toliko britkih ur, kakor Framc Jožef L Svetovna zgodovina imenuje našega cesarja varuha svobode in miru, zaščitnika umetnosti in znanosti, brani¬ telja sv. vere in cerkve, očeta ubogih, pospešitelja vseh človekoljubnih podjetij, značaj poln milosti, prisrčnosti in plemenitosti. »Pobožen, pošten in pravičen, veren in odkritosrčen« — tak je naš cesar.*) Potres v Ljubljani 1. 1895. Ime viteškega cesarja Franca Jožefa I. bode v zgo¬ dovini mesta Ljubljane zapisano z neizbrisnimi črkami hvaležnosti. Ljubljana, glavno mesto Kranjske in središče slo¬ venskih pokrajin, je zadela 14. malega travna 1. 1895. nesreča, podobna oni v Bazelu. Potres je uničil ve¬ liko poslopij, nesrečnih storil premnogo družin. Naš presvetli cesar Franc Jožef I. je prvi poslal 10.000 gld. podpore Ljubljančanom in 5000 gld. okoličanom. Pa to še ni bilo dovolj Njegovi očetovski ljubezni. V svoji veliki naklonjenosti do zvestih podložnikov je 7. velikega travna 1. 1895. sam prišel v Ljubljano tolažit nesrečne meščane in navdajat jih z novim upom. Hvaležni slovenski narod nikdar ne bo pozabil, da je ob veliki nesreči presvetli *) Črtice iz življenja cesarja Franca Jožefa I. glej Dimnik: Pri¬ povedke iz avstrijske zgodovine! Vojna z Pijemontezi. Bitka pri Mortari. vladar v Ljubljani sam tolažil z lajšajočimi besedami ubo¬ gega bolnika v bolnišnici, da je dobrotljivo pogledal v ku¬ hinje, ki jih je ustanovila krščanska ljubezen revežem, in da je v potrta srca vdihnil nove upe in nove nade. V znak hvaležnosti za Njegovo pomoč in Njegove tolažilne besede, s kojimi je tako plemenito lajšal bedo ponesrečencem po potresu, je občinski svet ljubljanski sklenil, postaviti na javnem trgu v spomin prihoda Nj. Veličanstva v Ljubljano povodom potresne katastrofe krasen spomenik. Nadvojvoda Albreht. Nadvojvoda Albreht, stareji sin nadvojvode Karola, je bil rojen dne 3. avgusta 1817. 1. na Dunaju. Že kot v-jleten princ je bil imenovan za polkovnika. Leta 1840. je bil imenovan generalnim majorjem ter se naselil v Gradcu. Leta 1843. je imenoval cesar Albrehta feldmar- šallajtnantom za Brno. Od tam je bil 1. 1846. kot zapove¬ dujoči general za Gornjo in Dolnjo Avstrijo pozvan na Dunaj, kjer ga je tudi zasačilo viharno leto 1848. V spremstvu feldmaršala Radeckega se je udeležil Albreht vojne s Pijemontezi. To je bila prva bitka, katere se je udeležil mladi nadvojvoda ter se prav hrabro obnašal. Radecki je pisal takrat cesarju tako le: »Nadvojvoda Albreht se je izkazal za izvrstnega poveljnika; niti za korak se ni umaknil iz svojega nevarnega mesta. Le pra¬ vično bi bilo podeliti mu red Marie Terezije.« (To je naj¬ višji vojaški red; ustanovila ga je nepozabna velika cesarica Marija Terezija.) L. 1849. je korakal Albreht kot poveljnik proti Mortari. Polkovniku Benedeku se je posrečilo, da je z enim bataljonom prodrl v mesto Mortaro, kjer je bilo nakopičenih vse polno sovražnih vojakov. Komaj je Albreht zapazil ta Benedekov čin, že je ukazal sredini svoje divizije naskočiti Mortaro. Zmaga je bila naša in nadvojvoda Albreht se je pvikrat okitil s krvavim lovorovim vencem zmage. 77 Albreht se je udeležil tudi bitke pri Novari. Vodil je osebno štiri bataljone na naskok, a ni mogel napredo¬ vati. Že tri ure so stali Albrehtovi vojaki v ognju ter se branili proti Pijemontezom, ko so prišli ostali voji na pomoč. Kmalu je bila bitka dobljena in ostanki pijemontske vojske nakopičeni v Novari. V tej bitki se je nadvojvoda Albreht posebno odlikoval in zato prejel komturski križ reda Marije Terezije. Leta 1866. je premagal Albreht Lahe pri Kustoci. Po končani bitki je brzojavil staremu vojskovodju Hessu: »Hvaležni učenec naznanja svojemu mojstru, da je danes pri Kustoci zmagal«. Nadvojvoda Albreht ni bil le hraber junak, ampak tudi v zasebnem življenju ga smemo v posnemo staviti slehernemu človeku; bil je vitežkega značaja, ljudomil in dobrosrčen oče vsem podložnikom. Ogromne svote je po¬ delil dobrodelnim zavodom in na tihem podpiral nesreč¬ neže. Bil je zvest svetovalec našega cesarja in dasi slaven vojskovodja, je ljubil mir in s svojim tehtnim svetom našo državo dvakrat obvaroval krvave vojne. Z mirno vestjo in vdan v voljo božjo je trpel mučno bolezen na svojem gradu v Arku na južnem Tirolskem. Previden s svetimi zakramenti za umirajoče, je dne 18. februvarja ob 1. uri popoldne 1895. 1. zaspal mirno v Gospodu. Nadvojvodo Albrehta smemo po vsi pravici prištevati najplemenitejšim Habsburžanom. In kakor naš narod ne more pozabiti Lavdona in Radeckega, prav tako ne bo pozabil nadvojvodo Albrehta. (V to dobo spada tudi slavni poveljnik avstrijskemu brodovju Tegetthoff, ki je zmagal italijansko silo pri dal¬ matinskem otoku Visu 1. 1866.) Bitka pri Novari. Bitka pri Kustoci. y k/ MMB VIL Avstrija kot konstitucijonalna država. Oktobrski diplom 1. 1860. Februvarski patent 1. 1861. Z oktobrskim diplomom (1. 1860.) in s februvarskim patentom (1. 1861.) je izpremenil naš dobri vladar Franc Jožef I. Avstrijo v konstitucijonalno (omejeno) državo, to se pravi, vladar deli zakonodajno oblast z zastopniki, ki jih ljudstvo izmed sebe voli v državni zbor. Prvikrat je dobila Avstrija omejeno vlado 1. i848., ki se je pa zaradi tedanjih velikih homatij 1. 1851. odpravila. A presvitli cesar je izpoznal, da to ni dobro. Držeč se svojega gesla »z združenimi močmi« (viribus unitis) je razglasil avstrijskim narodom zopet omejeno vlado. Toda ž njo niso bili zadovoljni Ogri in ne slovanski narodi. Og rom j e ustregel presvetli cesar 1. 1867., ko je podpisal kronati ogrsko »spravo« in se dal v Budimpešti slovesno kronati kralje'm. ogrskim kraljem. To leto je dal tudi drugim avstrijskim Avstrijsko- nar odom zaželjene državne pravice. Tako je nastala ogrska »avstrijsko ogrska monarhija«, sestavljena iz dveh monarhija, državnih polovic: iz »kraljestev in dežel, zastopanih Avstrijsko v državnem zboru« in iz »dežel ogrske krone«; na- cesarstvo. vadno pa jim pravimo tudi »avstrijsko cesarstvo« in Ogrsko • kraljestvo, »ogrsko kraljestvo«. Vsaka teh državnih polovic ima svoje zakone, tujim državam nasproti pa sta celota. 79 i. Vlada avstrijskih dežel. Avstrijske dežele so: i. Avstrija pod Anižo; 2. Avstrija nad Anižo; 3. Salcburška; 4. Tirolska in Predarlska; ^ježe?e^ e 5. Koroška; 6. Štajerska; 7. Kranjska; 8. Primorska; 9. Dalmacija; 10. Češka; 11. Moravska; 12. Šleska; 13. Galicija in Vladimirja; 14. Bukovina. O zakonih za avstrijske dežele se posvetujejo v državnem zboru, ki se deli v dve skupini: v gosposko Državni zbor, zbornico in zbornico poslancev. Posvetujeta se vsaka posebe. V gosposki zbornici sede: vsi polnoletni princi cesarske rodovine, vsi nadškofje in knezoškofje, dalje za¬ stopniki onih plemenitaških rodovin, katerim je cesar podelil to čast kot dedno pravico in naposled odlični možje, katere je poklical cesar v gosposko zbornico zavoljo njih zaslug za državo, cerkev, vednost, umetnost i. t. d. V poslanski zbornici sede za šest let izvoljeni poslanci. Vseh je 4 2 5. Poslance volijo v vsaki deželi; volivci so razdeleni vpet volivnih skupin: 1.) veleposestvo, katero voli 85 poslancev; 2.) mesta in trgi; 3.) trgovinske in obrtne zbornice (volivci pod 2. in 3. volijo skupaj 137 poslancev); 4.) kmetske občine (131 poslancev) in 5.) peta volivna sku¬ pina, v kateri volijo tudi volivci prvih štirih volivnih skupin in vsi vsaj 24 let stari državljani brez ozira na davščino. Kranjska voli 11 državnih poslancev, Koroška 10, Štajerska 27, Goriško in Gradišče 5, Istra 5, Trst z okolico 5 in Dalmacija n drž. poslancev. Državnim poslancem zamore biti voljen vsak avstrijski državljan, če je že 30 let star. Državni zbor skliče cesar vsako leto na Dunaj. Zakon je veljaven, če mu pritrdita obe zbornici z večino glasov ter ga cesar podpiše. Da se pa razglašeni zakoni tudi res izvršujejo, zato skrbe ministrstva. Teh je osem in sicer: Gosposka zbornica. Zbornica poslancev. 8o Ministrstva. I.) Ministrstvo za notranje reči upravlja notranje avstrijske reči. 2.) Ministrstvo za bogočastje in nauk izvršuje zakone in naredbe o verskih in učnih rečeh. 3.) Ministrstvo za pravosodje upravlja pravosodje, a nima nič vpliva na sodnijske razsodbe. 4.) Ministrstvo za denarstvo ali finance skrbi zlasti za državne dohodke. 5.) Ministrstvo za trgovino upravlja trgovinske in obrt- nijske reči. 6.) Ministrstvo za železnice upravlja državne železnice. 7. Ministrstvo za poljedeljstvo ima upravo raznih delov zemljedelstva, poljedelstva, rudarstva, državnih posestev, posestev verskega zaklada in učnih zalog. 8.) Mini¬ strstvo za deželno brambo oskrbljuje avstrijsko deželno brambo, črno vojsko in žandarmerijo. Včasih tudi imenujejo ministre brez portfelja, ki imajo manjše področje ter zastopajo le bolj koristi tiste dežele, za katero so imenovani. Ministrski predsednik je prvi minister. Deželni zbori. Deželni zbori sklepajo o potrebah posameznih dežel. Deželne poslance volijo tako, kakor državne, le škofje in nadškofje so deželni poslanci že po svoji časti (virilni gla¬ sovi). V deželni zbor volijo štiri volilne skupine in sicer; 1.) Veleposestvo. 2.) Mesta, trgi. 3.) Trgovinske in obrtne zbornice. 4.) Kmetske občine. Kranjskih poslancev je 37 in sicer: 1 knezoškof. 10 iz veleposestva, 8 iz mest in trgov, 2 iz trgovske in obrtne zbornice, 16 iz kmečkih občin. Koroška ima 37 poslancev, Štajerska 65, Goriško in Gradišče 22, Istra 33 in Dalmacija 43 deželnih poslancev. Kar je za vso državo ministrstvo, to je za vsako Deželni odbor, posamezno deželo deželni odbor, ki izvršuje sklepe de- Deželni želnega zbora. Deželni glavar, katerega imenuje cesar, glavar vodi deželni zbor in seje deželnega odbora. Kranjska ima 4 deželne odbornike, Koroška 4, Štajerska 6, Goriško in Gradišče 4, Istra 4 in Dalmacija 4. Občinsko upravo in izvršitev občinskega delokroga Občinski imata občinski odbor in občinsko predstojništvo, odbor. katera se skupno imenujeta občinski zastop. Občinski 8i odbor voli iz svoje srede občinsko predstojništvo, kateremu pripadajo občinski predstojnik in dva ali več občinskih svetovavcev. Sklepe občinskega odbora izvršuje občinski predstojnik (župan). Občinski zastop je voljen na tri leta Župan, ter ima različno število članov. Nektere občine imajo 12 ob¬ činskih odbornikov, druge pa več ali manj. Ljubljanski mestni zastop ima 30 občinskih odbornikov. Mesta s svojim zakonom ali statutom imajo posebne pravice. Občinski zastop upravlja za dotično mesto obenem posle okrajnega glavarstva ter ima v ta namen posebne uradnike: magistrat. Župana v takih mestih po- Magistrat, trjuje cesar. Taka mesta so: Dunaj, Gradec, Ljubljana, Trst, Gorica, sploh večina glavnih mest. 2. Vlada ogrskih dežel. Ogrske dežele so blizu tako osnovane, kakor avstrijske, le da se gosposka zbornica imenuje tam zbornica m a- Zbornica gnatov ali velikašev, zbornica poslancev pa zbornica ma S natov - zastopnikov. Voljeni so samo za tri leta. Shajajo se v Budimpešti. Ministrov je za ogrske dežele sedem, osmi pa je za kraljestvo Hrvatsko in Slavonijo. — Ministr na naj višjem dvoru na Dunaju posreduje med kraljem in ogrskim ministrstvom. Deželnih zborov na Ogrskem ni, pač imata deželni zbor Hrvatska in Slavonija, ki šteje 121 poslancev. Ta voli izmed sebe 40 poslancev v ogrski državni zbor. Delokrog deželnega zbora obsega notranjo upravo, nauk in bogo¬ častje in pravosodje, v katerih rečeh je dežela samostalna. 3. Skupna vlada. Čeprav sta ti dve državni polovici druga od druge do dobra nezavisni, vežejo ju vendar razven osebe vladarjeve tri skupne stvari prav tesno. Za upravo vsi državi skupnih p r ; avno reči imamo skupno državno ministrstvo, ki je odgovorno ministrstvo. 6 82 delegacijama in ima svoj sedež na Dunaju. Skupno mini¬ strstvo je razdeljeno v tri ministrstva: i.) C. in kr. mi¬ nistrstvo zunanjih reči vodi zunanjo politiko. 2.) C. in kr. državno vojno ministrstvo oskrbuje skupno vojsko. 3.) C. in kr. državno finančno ministrstvo upravlja obema državnima polovicama skupne finančne (denar- stvene) reči. Delegacije. O skupnih stvareh se posvetujejo »delegacije«, in sicer eno leto na Dunaju, drugo v Budimpešti. Vseh dele¬ gatov je 120 in sicer 60 avstrijskih, 60 ogrskih. Gosposki zbornici (avstrijska in ogrska) jih pošljeta vsaka po 20, zbornica poslancev pa vsaka po 40. Izvoli jih vsaka zbornica sama. VIII. Pravice in dolžnosti avstrijskih državljanov? x. Pravice. Občne pravice avstrijskih državljanov določuje »dr¬ žavni osnovni zakon z dne 21. grudna 1867. leta, o občnih pravicah državljanov za kraljevine in dežele, zasto¬ pane v državnem zboru.« Radi velike važnosti priobčujemo doslovno omenjeni zakon z nekaterimi razjasnuj očimi opazkami. Zakon se glasi: Vzvidelo se mi je s privolitvijo obeh zbornic držav¬ nega zbora izdati nastopni državni osnovni zakon o občnih pravicah državljanov ter zaukazati tako: Člen 1. Za vse deželane v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel velja občna avstrij¬ ska državljanska pravica. Zakon določa, s katerimi pogoji se dobiva, izvršuje in izgubi državljanska pravica. Vsled državljanstva pripada posameznik državi, kateri je dolžen zvestobo in pokorščino, država pa mu ščiti osebo in premoženje in pospešuje njega blagostanje. Avstrijski državljani niso vsi prebivavci avstrijskih dežel, ampak le oni, katerih stariši so že bili avstrijski državljani, in inozemci, kateri so izrecno za to prosili in *) Orožen: Ustavoznanstvo. 6* 84 bili sprejeti kot avstrijski podaniki. Ženske zadobe držav¬ ljanstvo, ako se omožijo z avstrijskim državljanom. V Avstriji živeči inozemci, kateri nimajo državljanske pravice, tudi nimajo volilne pravice in ne morejo biti uradniki, uživajo pa varstvo zakonov. Državljani dobe šele s 24. letom vse državljanske pravice. Z ljudmi, ki so na umu bolni in sodniško ozna¬ čeni zapravljivci, ravna se enako, kakor z mladoletnimi. Avstrijski državljan more obenem imeti tudi ogrsko državljanstvo. Člen 2. Pred zakonom so vsi državljani enaki. Vsi državljani uživajo enako varstvo zakonov brez ozira na veroizpovedanje in narodnost, plemenitaši, me¬ ščani, kmetje in delavci, bogataši in reveži. Do cesarja Jožefa II. so bili kmetje tlačani in kot taki so imeli manjše pravice, kakor drugi stanovi. Jožef II. je osvobodil kmete tlake ter skušal uvesti enake pravice za vse prebivavce. Kmetje so bili odslej le grajščinski podložniki. L. 1848. dne 22. malega srpana je predlagal Hans Kudlich v državnem zboru, da se odpravi podlož- ništvo kmetov. Predlog je bil sprejet, in grajščaki so dobili za svoje izgube primerno odškodnino. Člen 3. Javne službe so vsem državljanom v enaki meri pristopne. Pri inozemcih pa se zahteva za vsprejem v javne službe, da si pridobe avstrijsko držav¬ ljanstvo. Brez ozira na vero in stan imajo vsi državljani pravico do javnih služb, ako imajo za to potrebno omiko in zmož¬ nost. V prejšnjih časih so n. pr. le plemenitaše sprejemali v nekatere javne službe. Sedaj pa morajo tudi kmetski sinovi dospeti do naj višjih služb, ako imajo posebne zmož¬ nosti in zaslugo za državo. Člen 4. Svobodna selitev osebe in premoženja v državi ni nikakor omejena. 85 Vsem državljanom, ki stanujejo v kaki občini in tam plačujejo od realnega posestva, obrta ali dohodkov, pri stoj a aktivna in pasivna volilna pravica v občinski zastop s tistimi pogoji kakor občanom. Svobodna selitev je od države omejena le po vojaški dolžnosti. Odhodnina se sme pobirat le v slučajih re- ciprocitete. Vsak držaljan ima torej pravico, naseljevati se s svojo rodbino kjerkoli v državi, nakupovati zemljišča in izvrševati svoj obrt ali trgovino. Občina nima pravice, državljanom zabranjevati bivanje in naselitev v dotični občini. Svobodna selitev obstoji v tem, da sme vsakdo se odreči avstrijskemu državljanstvu, zapustiti državo ter se s svojo rodbino in premoženjem naseliti koderkoli mu drago. Ne smejo se pa izseljevati v inozemstvo oni možki, ki še niso prosti vojaščine. Člen 5. Lastnina je nedotikljiva. Razvlastitev proti posestnikovi volji je dovoljena samo v slu¬ čajih in po načinu, katere določuje zakon. Država sme državljanom lastnino jemati le v nekaterih slučajih, katere določuje razvlastitveni zakon. Taki slučaji so n. pr. v vojski, pri elementarnih nezgodah, za izvršitev javnih naprav, železnic, cest, mostov, kanalov, vodovodov i. dr. Dotičnik dobi za to popolno odškodnino: razvlastitev je torej le neprostovoljna prodaja. Člen 6. Vsak državljan more v vsakem kraju državnega ozemlja bivati, posestva vsake vrste si pridobivati ter ž njimi svobodno razpolagati in s postavnimi pogoji vsak obrt izvrševati. Za mrtvo roko so dovoljene omejitve pravice, posestva si pridobivati in ž njimi razpolagati, po zakonu in iz vzrokov javne blagajne. Dokler so kmetje pred Jožefom II. še bili tlačani, niso imeli te pravice. Leta 1781. je odpravil cesar Jožef II. tla- 86 čanstvo ter kmete rešil neznosnega stanja. Odslej šele smejo kmetje prodajati ali kupovati posestva, menjati svoja biva¬ lišča, prepuščati svoje premoženje po lastni volji, oženiti se ter otrokom izvoliti katerikoli poklic i. t. d. Kot tlačani so pa morali za vsak tak korak prositi dovoljenja pri svoji grajščini ali gospodarju. »Mrtvo roko« zovemo javne ali zakonito priznane združbe in ustanove neomejenega obstanka, ako se tako premoženje odteguje občnemu prometu in delitvi po pode- dovanju. Zlasti pripadajo sem cerkvene in samostanske ustanove. Člen 7. Vsako podložništvo in tlačanstvo jeza vedno odpravljeno. Vsaka po pravnem imenu delje¬ nega lastništva na posestva vpisana dolžnost ali davščina se sme odkupiti, v prihodnje pa se ne sme nobeno posestvo obremiti s takšno neodkupno dolžnostjo. Ko so odpravili tlačanstvo, postali so kmetje podložniki svojih gospodarjev ter bili sicer osebno prosti, a so morali plačevati gospodarjem desetino od svojih pridelkov in nositi tudi še druga bremena. Malega srpana 1. 1848. so odpravili podložništvo, kakor smo že prej omenili. Člen 8. Osebna svoboda se jamči. Obstoječi zakon z dne 27. vinotoka 1. 1862., št. 87., drž. zak. v varstvo osebne svobode se s tem proglasi kot del tega državnega zakona. Vsak protizakonito ukazan ali podaljšan zapor nalaga državi dolžnost, da odškoduje poškodo¬ vanega. S tem členom se državljanom jamči, da jih ne smejo samovoljno zapirati. Državljana smeš zapirati navadno le v slučaju, da ga zasačiš pri izvrševanju zločina ali pregreška, ali pa vsled sodniškega ukaza, ker je zelo na sumu, da je dotičnik izvršil kak zločin ali pregrešek. Redarji ali orož¬ niki smejo v takih slučajih koga zapirati, ali zaprtega imaš v 48. urah izpustiti iz zapora ali oddati pristopni oblasti. Za 87 vsak delj trajajoči ali protizakonito ukazani zapor je odgo¬ voren dotični uradnik, država pa daje po nedolžnem zaprtemu zadoščenje in odškodnino. Člen g. Hišna pravica je nedotikljiva. Obstoječi zakon z dne 27. vinotoka 1862., št. 88. drž. zak., v varstvo hišne pravice se s tem proglasi kot del tega državnega zakona. Vsled tega člena ne sme nihče prodirati v naše sta¬ novanje ali v njem bivati. Hišna preiskava se vrši navadno le v slučajih, v katerih se je dotičnemu tudi odvzela osebna svoboda. Navadno se zahteva za hišno preiskavo sodniško naročilo ali saj pismeno dovoljenje onih organov, ki imajo izvrševati hišno preiskavo. Varnostni organi smejo hiše preiskavati brez naročila, če se je zoper koga izdal zaporni ukaz, ali je dotičnika zalotil pri izvrševanju kaznjivega de¬ janja, ali pa ima pri sebi stvari, po katerih bi sodili, da se je udeležil kaznjivega dejanja. Za protizakonito izvrše¬ vanje hišne preiskave je odgovoren dotični uradnik. Člen 10. Ne skruni pisemske tajnosti; zaple- njenje pisem, razven v slučaju zakonitega zapora in hišne preiskave, je le dovoljeno v vojnem času ali na podstavi sodniškega ukaza po obstoječih zakonih. Nikomur ni dovoljeno odpirati in brati pisma, ki so drugim namenjena. Odpiranje tujih pisem je torej kaznjivo dejanje. Javnim oblastvom je le izjemno dovoljeno pisma ustavljati v slučaju vojske, da se s tem zabranjuje izdaja vojnih načrtov in drugih tajnosti, kar bi moglo državi ško¬ dovati. Tudi pri zaporih in hišnih preiskavah sme dotična oblast ustavljati pisma. Člen 11. Pet icijsko pravico ima vsakdo. Peticije pod skupnim imenom smejo oddajati le zakonito priznane družbe in društva. Peticijska pravica daje posamezniku kakor tudi vsem po državi priznanim združbam in društvom pravico, vladi, 88 državnemu zboru in drugim zastopom predlagati prošnje, pritožbe in predloge. Ta pravica je omejena po določilu glede na skupno ime in na število peticijo oddajajočih oseb, katerih ne sme nad deset biti. Člen 12. Avstrijski državljni imajo pravico zbo¬ rovati in društva ustanavljati. Rabo te pravice urejajo posebni zakoni. Državljani imajo pravico snovati društva v različne svrhe. Delimo pa društva v politična in nepolitična društva. Politična društva so ona, ki se bavijo z obravna¬ vanjem javnih reči tako n. pr. z volitvami in drugimi državnimi rečmi. Politična društva ne smejo imeti podružnic in nikake zveze z drugimi avstrijskimi ali inozemskimi društvi. Člani takih društev ne smejo nositi posebnih zna¬ menj. Inozemci, ženske in mladoletni ne morejo biti člani političnih društev. Nepolitična društva služijo razližnim namenom. Takim društvom prištevamo n. pr. zabavna društva, pod¬ porna, obrtna, planinska, znanstvena društva i. dr. Vsled pravice zborovanja smejo državljani prire¬ jati javne shode v posvetovanje skupnih in javnih reči. Društvene in javne shode, njih namen, kraj in čas zboro¬ vanja je saj tri dni prej naznanjati dotični politični oblasti (okrajnemu glavarstvu, magistratu, policijskemu ravnateljstvu), ki sme pošiljati na shod enega ali več zastopnikov. Dotič- nega društva ali shoda predsednik je dolžen skrbeti za zakonito postopanje in red v zboru. Sme tudi zabranjevati ali ustavljati besedo govornikom, pri neredih pa razpuščati sejo ali shod. Tudi vladni zastopnik ima take pravice ter sme tudi shod razpuščati. Člen 13. Vsakdo ima pravico, z besedo, pisavo, tiskom ali podobami svoje mnenje v zakonitih mejah svobodno izražati. Časopisja ni smeti izpostavljati cenzuri, a tudi ne omejevati po koncesijskem sistemu. Upravne poštne prepo¬ vedi ne veljajo za tozemske tiskovine. 89 Do leta 1848. je bila omenjena pravica zelo omejena. Početkom L 1849. je določil državni zbor v Kromerižu »osnovne pravice« državljanov, a kmalu je zopet nastopila reakcija in poostrili so cenzuro. Cesarjevo lastnoročno pismo z dne 31. grudna leta 1851. je zopet odpravilo osnovne pravice. Šele ustava nam je zopet zajamčila osnovne pravice. Vsled cenzure so zahtevale oblasti, da so se jim predlagali spisi pred tiskom. Tako so se tiskali le od oblasti odobreni spisi ter prišli v javnost. Sedaj se pa predlagajo že tiskani časopisi in knjige državni oblasti v odobrenje. Koncesijski sistem pa je omejitev tiskovne svobode, po kateri treba za izdavanje časopisov posebnega vladinega dovoljenja, katero more vlada po svoji volji dajati ali pa odrekati. Vladi je dovoljeno zaplenjevati tiskovine in časopise, ki bi mogli škodovati javnemu redu in varnosti, ne da bi sodnijsko postopala zoper izdajatelja ali pisatelja dotičnih spisov. To je objektivno postopanje. Vendar pa opra¬ vičuje zaplenjenje tiskovin sodnijski odlok. Vlada pa more izdajatelja in pisatelja ali odgovornega urednika tudi tožiti pred porotnim sodiščem (subjektivno postopanje). Člen 14. Popolna verska in vestna svoboda je vsakomur jamčena. Uživanje državljanskih in političnih pravic je neodvisno od veroizpovedanja; vendar se ne smejo kratiti državljanske dolžnosti po veroizpovedanju. Nikogar ne smeš siliti k cerkvenemu opravilu ali k udeležitvi cerkvene svečanosti, ako ni pod¬ rejen po zakonu v to opravičeni oblasti. Državljani torej smejo svobodno voliti svoje veroiz- povedanje in sicer imajo odrasli prestop k drugemu vero- izpovedanju naznaniti dotični politični oblasti t. j. okrajnemu glavarstvu ali magistratu. Zaradi prestopa k drugi veri ali verskega prepričanja ni nikogar kaznovati. Navadno slede 9° otroci veroizpovedanju svojih starišev in ne morejo si sami voliti veroizpovedanja. Po dovršenem 14. letu more pa vsak državljan svobodno voliti veroizpovedanje. Ako so stariši različnega veroizpovedanja, izgajajo se dečki v očetovi veri, deklice pa v veri svoje matere. Vendar pa morejo tudi posebne pogodbe v takem slučaju drugače ukreniti. Prestopijo stariši k drugi veri, tedaj menjajo vero le otroci do 7. leta. Otroci med 7. in 14. letom, torej v dobi šolske dolžnosti, ostanejo še v prejšnji veri ter šele s 14. letom smejo prestopati k drugi veri. Člen 15. Vsaka zakonito priznana cerkev in verska družba ima pravico do skupne javne božje službe, urejuje in upravlja samostalno svoje no¬ tranje reči, ostane v posestvu in uživanju svojih za bogočastje, naučne in dobrodelne namene določenih ustanov in zalog, podvržena je pa, kakor vsaka družba, občnim državnim zakonom. V Avstriji zakonito priznane verske družbe so: Kato¬ ličani vseh treh obredov (latinskega, grškega in armenskega obreda), starokatoliki, luteranci avgsburškega in helveškega veroizpovedanja, unitarska cerkev, pravoslavni, armensko- gregorijanska cerkev in izraeliti. V Bosni in Hercegovini je tudi pol milijona moha- medancev, ki imajo enake pravice. Člen 16. Privržencem zakonito ne priznanega veroizpovedanja je dovoljena domača božja služba, da le ni niti protizakonita, niti nenravna. Zakonito ne priznana veroizpovedanja torej nimajo pravice do skupne javne božje službe. Člen 17. Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva pouk. Pravico, napravljati učilišča in vzgajališča ter učiti v njih, ima državljan, kateri je dokazal na zakonit način svojo sposobnost za to. Domači pouk ni podvržen taki omejitvi. 9i Za verski pouk v šolah je skrbeti dotični cerkvi ali verski družbi. Država ima glede na vse šolstvo pravico naj¬ višje voditve in najvišjega nadzora. Vsakdo sme torej hoditi v javne šole, da si tam pri¬ dobi potrebno omiko. Tudi verske družbe smejo na svoje stroške ustanavljati šole. Zasebne šole so podrejene šolskim zakonom in morejo dobiti pravico javnosti v slučaju, da popolnoma ustrezajo dotičnim zakonitim zahtevam. Vsak državljan ima pravico samostojno raziskavah različne znanstvene stroke in svoje mnenje in uspehe ustmeno ali pismeno objavljati, ne da bi ga država mogla na kak način omejevati. Člen 18. Vsakemu je na voljo, izvoliti si svoj poklic ter izobraziti se zanj, kakor in kjer hoče. Tlačani si niso sami volili svojega poklica; to je namreč določeval njih grajščak ali gospodar. Sedaj pa sme vsakdo si sam voliti poklic in se zanj pripravljati po svoji volji. Svobodnost poklica je posledica enakopravnosti pred zakonom in svobode znanstva, kakor tudi pravice, da so državljanom pristopne vse javne službe. Člen ig. Vsa narodna plemena v državi so enakopravna, in vsako pleme ima nepovredn o pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti. Država priznava enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju. V deželah, v katerih stanuje več narodnih plemen, naj bodo javna učilišča napravljena tako, da se vsakemu teh plemen dado potrebni pomočki za izomiko v svojim jeziku, a da ne bode nikomur sile naučiti se katerega drugega deželnega jezika. Po členu ig. je državljanom zajamčena narodna ena¬ kopravnost, kar je gotovo državna potreba z ozirom na mnogotera narodna plemena, ki bivajo v naši državi. Vsak 92 državljan ima pravico, ulagati pri oblastih prošnje in tožbe v deželnih jezikih, ki se rabijo v dotični deželi, in zahte¬ vati, da se uloge pravilno obravnavajo in rešijo. Deželnim jezikom pripadajo nemški, češki, poljski, rusinski, rumunski, italijanski, slovenski in hrvatski jezik. V deželah, kjer pre¬ biva več narodov, naj bodo javna učilišča tako urejena, da se vsakdo lahko izobraža v svojem jeziku. Člen 20. O dopustnosti začasne in krajevne suspensije v členih 8, 9, 10, 12 in 13 določenih pravic po odgovorni vladi bode določal poseben zakon. 2. Dolžnosti. Osnovni zakoni so dragoceno darilo naše ustavne države. Vsakega državljana sveta dolžnost jo torej, da osnovne državne zakone natanko pozna, spoštuje in se točno po njih ravna. Država jamči svojim prebivavcem velike pravice, a državljani imajo tudi proti državi veliko dolžnosti, katere je treba vestno izpolnjevati, da se zajamči in pospešuje blaginja državljanov. 1. Prva in najimenitnejša dolžnost avstrijskega držav¬ ljana je zvestoba in pokornost presvetlemu vla¬ dar j u. Naši zakoni posebno varujejo Nj. Veličanstvo in ce¬ sarsko obitelj; zoper cesarja in cesarsko obitelj naperjene zločine, pregreške in prestopke zakon ostreje kaznuje nego v drugih slučajih. Vsako podvzetje, ki bi cesarjevo osebo gledč na zdravje ali svobodo oškodovalo in skušalo v ne¬ varnost spravljati, ali pa omejevalo vladarske pravice, je zločin veleizdaje. Vsakega državljana pa veže tudi dolžnost, da zabranjuje take zločine, pregreške ali prestopke. Duhov¬ ščina in učiteljstvo imata sveto dolžnost in največ prilike, ljudstvo v tem obziru poučevati in vzbujati patriotska čutila. 2. Državljana dolžnost je, da je pokoren zakonom in naredbam oblasti, ki v cesarjevem imenu izvršuje zakone. 93 Vsakega državljana dolžnost je, do dobro pozna sa- kone in naredbe, katerih se mu je treba držati. V mnogih slučajih pa človeku že zdrav razum kaže, kar sme storiti in kar je prepovedano. Zakoni ne priznavajo izgovora »dotični zakon mi ni bil znan«. Vsak državljan bodi pod¬ ložen višji oblasti in spoštuj njih naredbe. Dogaja se sicer včasih, da je kaka naredba protizakonita in v škodo temu ali onemu državljanu, ali pa prekorači uradnik ali pa varstveni organ svoj delokrog. Tudi v takih slučajih bodi pokoren dotični naredbi in ne ustavljaj se oblastim. Če se ti godi krivica, pritoži se po tem pri pristojni višji oblasti. 3. Plačuj točno in vestno različne davke. Ljudstvo smatra navadno davke kot težko breme, poučevati ga je torej, da država brez davkov ne bi mogla obstati, in tudi posameznik ne bi bil si svest svojega živ¬ ljenja in premoženja. V izobrazbo ljudstva potrebuje država duhovnike in učitelje. Da se ohrani mir in red v državi, trebamo uradnikov, varstvenih organov in vojakov. Za prospeh gmotnega blagostanja, poljedeljstvo, rudarstvo in kupčijo potrebujemo ceste, železnice, plovne reke, prekope i. dr. Vse te naredbe koristijo državi in posamezniku, in v dosego te svrhe treba denarja, ki ga plačujejo državljani z različnimi davki. 4. Vsakega državljana dolžnost je, da zastavi v sili svoje življenje za cesarja in domovino. Uvedli so v to svrho občno vojno dolžnost, katero izpolnjuj vsak za vojaštvo sposoben državljan. Vojna dolžnost traja dvanajst let in začenja z edenindvajstim letom. Končno pa je treba še v črni vojski služiti do dvainštiridesetega leta. IX. Viteški redi in odlikovanja. Viteške rede delimo v duhovne in posvetne. Posvetne viteške rede so ustanovili vladarji, da odlikujejo ž njimi zaslužne može. Duhovna viteška reda sta: 1. »Nemški viteški red«, katerega so ustanovili kot bratovščino bremski trgovci v Jaruzalemu. 2. »Neodvisni red svetega Janeza ali malteški red« so ustanovili v Jeruzalemu laški trgovci iz mesta Amalfija. Posvetni viteški redi so: 1. »Red zlatega runa«, katerega je ustanovil voj¬ voda burgundski Filip III. Dobri 1. 1430. 2. »C. kr. vojaški red Marije Terezije« je ustanovila cesarica Marija Terezija v sedemletni vojski v spomin slavne zmage pri Kolinu dne 18. rožnika 1757. 1. v priznanje posebne vojaške hrabrosti. 3. »Kraljevi ogrski red sv. Stefana« je bil usta¬ novljen po cesarici in kraljici Mariji Tereziji 5. vel. travna 1. 1764. v čast sv. Štefanu, prvemu kralju ogrskemu. 4. »Avstrijski-cesarski Leopoldov red« je ustanovil cesar Franc I. g. prosinca 1. 1808. 5. »Avstrijski-cesarski red železne krone«. Red je ustanovil Napoleon I. v Italiji 1. 1805., ko se je dal 95 venčati z lombardsko železno krono. »Železna krona« se imenuje, ker je baje ozki železni obroč na njej izdelan iz žreblja od Kristusovega križa. 6. »Cesarski-avstrijski Franc Jožefov red« je ustanovil cesar Franc Jožef I. dne 2. grudna 1. 1849. v pri¬ znanje posebne zvestobe in zaslug v vojski in miru. 7. »Red zvezdnega križa« je ustanovila cesarica Eleonora, cesarja Leopolda I. mati, 18. kimovca 1. 1668. 8. »Častno znamenje za umetnost in vednost« (literis et artibus) je ustanovil cesar Franc Jožef I. 1. 1887. v priznanje posebnih zaslug za umetnost in vednost. Poleg imenovanih odlikovanj je še ustanovil cesar Franc Jožef L ta odlikovanja: »Vojaški zaslužni križec« za častnike in njim jednake vojaške osebe, »zlato in srebrno svetinjo za hrabrost« za vojake (izvzemši častnike) in »zlati in srebrni križec za zasluge« (s krono ali brez krone) za civilne osebe (včasih tudi dobe to odlikovanje vojaki), »zlato svetinjo« s cesarskim geslom »pro piis meritis«, »vojno svetinjo« z 1. 1873. in »duhovni vojaški-zaslužni križec« »pro piismeritis« je ustanovil za vojaške duhovnike cesar Franc I. Nadalje še omenimo »svetinjo tirolske deželne brambe« in »Salv ator j e vo svetinjo« mesta Dunaja. X. Grbi. } i. Državni grb. Po cesarju Ferdinandu L, 1. 1836. določeni »veliki cesarski grb« se sedaj ne rabi. »Srednji državni grb« se le malo loči od »veli¬ kega cesarskega grba« in je v sedanji sestavi določen po cesarskem ukazu od 25. grudna 1866. »Srednji državni grb« je dvoglav črn cesarski orel, venčan na vsaki glavi z zlatima kljunoma in z rdečima, ven molečima jezikoma. Dvoglavi orel drži v desnem kremplju zlato državno žezlo in pred tem goli državni meč z zlatim križastim držajem, v levem kremplju pa zlato državno jabolko. Nad orlom visi cesarska krona, s katere plapolata dva modra trakova, ki sta na koncu zlato-resičava. Na prsih cesarskega orla leži kot glavni ščit mali državni grb ali rodoslovni grb Najvišje cesarske hiše. Rodoslovni grb je razdeljen podolgoma na tri ščite in ima v sredi av¬ strijski hišni grb (srebrno poprečnico v rdečem polju); na desni strani modro venčanega habsburškega leva v zlatem polju, na levi pa lotarinški rodoslovni grb (v zlatem polju rdeče pošev proti desni roki potegnjeno bruno, na katerem so trije breznožni srebrni orli j eden nad drugim). ‘) Primerjaj dotične slike v Orožnovem »Ustavoznanstvu« ! 97 Ta rodoslovni grb Najvišje cesarske hiše je okrašen z redovi »zlatega runa«, Marije Terezije, sv. Štefana, Leo¬ polda, »železne krone« in Franc Jožefa. Ob perju dvogla¬ vega orla so na desni (od zgoraj navzdol) grbi ogrski, gališki, dolenjeavstrijski, salcburški in štajerski; na levi grbi češki, ilirski, erdeljski, moravsko-šleski, koroško-kranjski. Tirolski grb leži na repu dvoglavega orla. »Mali državni grb« ali rodoslovni grb Najvišje cesarske hiše je jednak srednjemu državnemu grbu, manjka mu le jednajst stranskih grbov ob orlovem perju. Državni barvi: črna-rmena. Hišni barvi: srebrna rdeča. Geslo cesarja Franc Jožefa I. je »viribus unitis« (z združenimi močmi). »C. kr. prapor«, katerega ima naša vojska na svojih zastavah, ima na rmenem polju črnega cesarskega dvogla¬ vega orla z rodoslovnim glavnim grbom na prsih in z jednajsterimi stranskimi grbi na perju. »Vojna zastava« je rdeča-bela-rdeča na pošev preprogana. Sredi bele proge je v zlatem okvirju venčani avstrijski grb. »Kupčijska zastava« avstrijsko - ogrska ima tri poševne proge, od katerih je zgornja rdeča, srednja bela in spodnja rdeče in zeleno nacepljena. V sredi sta avstrijski in ogrski grb. 2. Deželni grbi. Deželni grb kranjski: Na srebrnem ščitu je moder orel, ki ima na prsih polmesec, zložen iz rdečih in zlatih ploščic. Na sredi gorenjega roba je knežji klobuk. Deželne barve: Bela-modra-rdeča. Deželni grb tržaški: Z zlato in rdečo barvo povprek razdeljeno polje ima zgorej črnega dvoglavega orla s krono; zdolej pa je srebrna poprečnica z lilijasto zlato ostjo sulice sv. Sergija. Deželne barve: rdeča-bela-rdeča. 7 98 Deželni grb poknežene grofije Goriške in Gradiščanske: Goriški grb ima na pošev proti desni presekan ščit, čigar desna polovica je šesterna na pošev proti levi s srebrno in rdečo barvo razprogana, leva stran pa kaže venčanega zlatega leva v modrem polju. Deželni barvi: bela-rdeča. Gradiška pa ima z zlato in modro barvo povprek razdeljen ščit s srebrnim sidrastim križem na sredi. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: bela-rdeča. Deželni grb mejne grofije Istrske: V modrem polju je korakajoča zlata koza z rdečimi rogovi in rdečimi podkovi. Deželne barve ; zlata-rdeča-modra. Deželni grb dalmatinski: V modrem polju so tri naprej obrnjene venčane zlate leopardske glave. Nad ščitom leži zobata krona. Deželni barvi: zlata-modra. Deželni grb koroški: Ščit je navpik razdeljen na dve polovici. Leva stran ima srebrno prečnico v rdečem polju, desna pa v zlatem polju tri črne korakajoče leve, kateri so drug nad drugim. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: rdeča-bela. Deželni grb štajerski; Na zelenem polju je po koncu stoječ srebrn panter, kateremu iz vseh odprtin šviga ognjen plamen. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: zelena-bela. Deželni grb dolenje-avstrijski: V modrem ščitu je pet zlatih orlov, ki so postavljeni po dva V jedni vrsti, jeden pa zdolej. Nad ščitom je nadvojvodski klobuk. Deželni barvi: bela-rdeča. Deželni grb gorenje-avstrijski: Ščit je podol- goma nacepljen in ima na desni polovici jednoglavnega črnega orla na zlatem polju, leva stran pa kaže dva sre¬ brna kola v rdečem polju. Nad ščitom je nadvojvodski klobuk. Deželni barvi: bela-rdeča. 99 Deželni grb salcburški: Podolgoma pregrajen ščit kaže na levi strani srebrno prečnico v rdečem polju, na desni pa po koncu stoječega črnega leva v zlatem polju. Deželni barvi: rdeča-bela. Deželni grb tirolski: V srebrnem polju je po konci stoječ rdeč orel z venčano glavo, ki je obrnjena na desno. Orel ima razkoračene noge, odprte kremplje in raztegnjene peroti, od katerih ima na sredi vsaka po jedno srebrno deteljno steblo z trojnim peresom. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: bela-rdeča. Predarelski grb združuje grbe posameznih pred- arelskih grofij in je zelo mnogovrsten. Ščit ima tri poprečne vrste, srednji ščit in spodaj ost. Na srebrnem srednjem ščitu je rdeča monfortska cerkvena zastava. Zgornja vrsta ima tri polja, v srednjem modrem polju je zlato solnce nad zlato goro s tremi vrhovi (grofija Sonnenberg). Desno polje ima črešnje s srebrnim kolom in s črnimi hermelino- vimi repi (grofija Bregenc), levo srebrno polje pa cevkvico z rdečo streho in blizu stolpa viseč majhen srebrn ščit, v katerem je črna cerkvena zastavica (grofija Feldkirch). Srednja vrsta ima na desni v srebrnem polju črn samorog (grofija Bludenc), na levi pa v modrem polju skakajočega zlatega divjega kozla (grofija Hohenems). V spodnji vrsti vidimo dve polji. Desno rdeče polje ima srebrno prečnico in hruško (grofija Dornbirn), levo belo polje pa jelko s češarkom (Bregenški gozd). Na dolenjem srednjem polju sta dva črna ključa (grofija Montafon). Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: rdeča-bela. Deželni grb češki: Na rdečem polju je venčan po konci stoječ srebrn lev z dvojnim repom. Nad ščitom je češka kraljeva krona. Deželni barvi: rdeča-bela. Deželni grb moravski: V modrem polju je venčan orel, kateri ima zlate in rdeče kocke in razpeti peroti. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: zlata-rdeča. 7* 100 Deželni grb šleski: V zlatem polju je črn venčan orel, kateri nosi srebrn križec na prsih. Križec stoji na srebrnem polmescu, čigar rogova imata obliko deteljnega peresa. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželni barvi: zlata-črna. Deželni grb gališki: Modro polje je v ozko rdečo poprečnico razdeljeno v dve polovici. V zgornji polovici stoji na poprečnici črna kavka, v dolenji polovici pa se vidijo tri zlate zobate krone v vrsti 2, 1. Nad ščitom je lokovita krona. Deželni barvi: modra-zlata. Deželni grb bukovinski: Ščit ima podolgem na polovico modro in rdeče polje. V sredi je naprej nagnjena pri vratu odtrgana bivolova glava, obdana s tremi zlatimi zvezdami v vrsti 1, 2. Nad ščitom je knježji klobuk. Deželni barvi: modra-rdeča. 3. Grbi ogrskih dežel. Ogrski grb: Ščit je podolgoma razpolovljen in ima v desni polovici štiri srebrne in pet rdečih prog. V levi po¬ lovici pa se vzdiguje v rdečem polju srebrn patrijarhovski križ iznad zlate krone, s katero je okrašen srednji krog trojnega zelenega holmca. Nad ščitom je ogrska krona. Ogrski državni grb združuje ogrski-, hrvatski-, slavonski-, dalmatinski- in erdeljski grb. Nad ščitom pa je ogrska kraljeva krona, katero držita dva velika angelja. Ogrske državne barve so: rdeča-bela.zelena. Grb erdeljski: Ščit je na dvoje razdeljen z rdečo poprečnico. V gorenjem modrem polju moli iz poprečnice črn orel, kateri ima tik sebe na desni strani zlato solnce, na levi pa proti levi obrnjen zlati lunin krajec. V dolenjem zlatem polju vidimo sedem rdečih turbanov v dveh vrstah, po štiri in tri v jedni vrsti. Nad ščitom je knežji klobuk. Deželne barve: zlata-rdeča-modra. 101 Hrvatski grb: Ščit je s srebrno in rdečo barvo na na več polj v obliki šahovnice razdeljen. Nad ščitom je kraljeva krona hrvatska. Deželne barve: modra-bela-rdeča. Slavonski grb ima moder ščit, v katerem med dvema srebrnima povprek tekočima rekama beži ne desno kuna naravne barve v zelenem polju. Nad zgornjo reko visi zlata zvezda, nad ščitom pa je kraljeva krona. Deželni barvi: bela modra. 4. Bosenski grb. Na zlatem ščitu moli z leve strani z rdečim rokavom oblečena roka, ki drži golo sabljo, z nožnico proti desni obrnjena. Nad ščitom je bosenska krona. Deželne barve: rdeča-modra-bela. XI. Cesarjev naslov. Cesar ima veliki, srednji in mali naslov. — Polni ali veliki naslov se glasi: Franc Jožef L, po božji mi¬ losti cesar avstrijski, kralj ogrski in češki, kralj lombardski in beneški, dalmatinski, hrvatski, slavonski, gališki, vladi- mirski in ilirski, kralj jeruzalemski i. t. d.; nadvojvoda av¬ strijski; veliki vojvoda toskanski in krakovski; vojvoda lotarinški, salcburski, štajerski, koroški, kranjski in buko- vinski; veliki knez erdeljski; mejni grof moravski; vojvoda gorenje in dolenje Šlezije, modenski, parmski, piačenski in guastalski, osvetimski in zatorski, tešinski, furlanski, dubrovniški in zaderski; pokneženi grof habsburški, tirolski, kyburški, goriški in gradiščanski; knez tridentinski in briksenski; mejni grof gorenjih in dolenjih Lužic in istrski; grof hohenembski, feldkirški, bregenski, sonnenberški i. t. d.; gospod Trsta, Kotora in Slovenske krajine; veliki vojvoda srbski i. t. d., i. t. d. Poleg tega naslova se rabi po okoliščinah še srednji in mali okrajšani naslov. Mali naslov se glasi: Cesar avstrijski, kralj češki i. t. d. in apostolski kralj ogrski. Cesar ima predikat: »Cesarsko in kraljevo Apo¬ stolsko Veličanstvo.« XII. Rodopis cesarske rodovine. Cesar Avstrijski: Franc Jožef I., rojen v Schon- brunu 18. avgusta 1830, je prevzel cesarstvo 2. decembra 1848. 1. Cesarica: Elizabeta (Evgenija, Amalija), hči vojvode Maksa Jožefa na Bavarskem, rojena v Posenhofenu 24. de¬ cembra 1837^ poročena 24. aprila 1854 na Dunaju, umrla 10. septembra 1898. Cesarjevič: Rudolf (Franc, Karol, Jožef), rojen dne 21. avgusta 1858, umrl 30. januarja 1889; poročen dne 10. maja 1881 z belgijsko princezinjo Štefanijo, rojeno 21. maja 1864. Cesaričine: 1.) Zofija (Friderika, Doroteja), rojena 5. marca 1855, umrla v Budi 30. maja 1857. — 2.) Gizela (Ludovika, Marija), rojena 12. julija 1856, poročena z ba¬ varskim kraljevičem Leopoldom dne 20. aprila 1873. —■ 3.) Marija Valerija (Matilda, Amalija), rojena 22. aprila 1868, poročena 31. julija 1890 z nadvojvodo Franc Sal- vatorjem, roj. 21. avgusta 1866. Hči cesarjeviča: Elizabeta (Marija, Henrijeta, Šte¬ fanija, Gizela), rojena 2. septembra 1883. Bratje Nj. Veličanstva cesarja. 1.) Nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan (Jožef), rojen v Schonbrunu 6. julija 1832, poročen dne 26. julija 1857 104 s Karolino, hčerjo kralja belgijskega, — cesar Mehikanski, umrl 19. junija 1867. 2. ) Nadvojvoda Karol Ludovik (Jožef, Marija), rojen v Schonbrunu 30. julija 1833, umrl 19. maja 1896; poročen 4. novembra 1856 z Margareto, hčerjo kralja Ivana Saksonskega, roj. 24 maja 1840, umrlo 15. septembra 1858; vdrugič poročen z Anuncijato, hčerjo kralja Ferdinanda II. Sicilijskega, rojeno 24. marca 1843, umrlo 4. maja 1871; tretjič poročen 23. julija 1873 z Marijo Terezijo, hčerjo Portugalskega kraljeviča Don Miguela, rojeno 24. avgusta 1855. — Otroci: Franc Ferdinand d’ Este/ rojen 18. dec. 1863; Oton, rojen 21. aprila 1865; Ferdinand, roj. 27. dec. 1868; Margareta, rojena 13. maja 1870; Marija, rojena 31. julija 1876; Elizabeta, rojena 7. julija 1878. 3. ) Naj vojvoda Ludovik Viktor (Jožef,. Anton), rojen na Dunaju 15. maja 1842. Starši Nj. Veličanstva. Franc Karol, rojen na Dunaju 7. decembra 1802, umrl 8. marca 1878 na Dunaju; poročen 4. novembra 1824 z Zofijo, rojeno v Monakovem 27. januvarja i8o5, umrlo 28. maja 1872. Očetov brat. Ferdinand I., rojen na Dunaju 19. aprila 1793, je postal cesar 2. marca 1835, cesarstvu se odpovedal 2. dec. 1848, umrl 29. junija 1875; poročen je bil z Marijo Ano Karolino, kraljičino sardinsko, rojeno 19. septembra 1803, umrlo v Pragi 4. maja 1881. XIII. Kako se je razvijala naša država.*) Avstrijsko-ogrska država se je razvila iz male in ne¬ znatne deželice v teku stoletij v veliko in mogočno državo. Pri tej razpravi se pa nočemo ozirati na vse dežele, ki so sploh kdaj pripadale cesarstvu, ampak omejili se bodemo le na dežele in pokrajine, katere so še sedaj pod slavnim žezlom habsburškim. i.) Cesar Oton II. je podelil leta 976. p. Kr. Vzhodno krajino, ki jo je ustanovil po bitki na Liškem polju Vzhodna kra¬ jina 1. 976. 1. 955. nemški cesar Oton L proti Ogrom, grofu Leopoldu iz babenberškega rodu v priznanje velikih zaslug, katere si je stekel Leopold za cesarja v boju proti bavarskemu vojvodu Henriku Prepiralcu. Vzhodna krajina se je tedaj razprostirala na sedanjem Dolenjem Avstrijskem med rekama Anižo in Trajzen in severno od Dunaju do potoka Gollers. V tem obsegu je merila deželica približno jedno petino vojvodine Kranjske. 2.) Leopoldov naslednik, Henrik I., je dobil 1. 1002. Pokrajina med rečicama pokrajino med rečicama Liesing, Piesting in Du- Liesin „ p ie . najskim gozdom. stinginDunaj- _ skim gozdom . T - . !• 1002. ) Orožen: Ustavoznanstvo. io6 Avstrijo Štajersko 1. 1192. Koroško 1- 1335- Tako so Dolenj e Gorenja Avstrija 1. 1156. Vzhodni del sedanje Dolenje Av¬ strije in posestva ob češki in mo¬ ravski meji. Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko 1. 1282. ob obeh bregovih dunavskih do Litave in posestva ob češki in moravski meji. Babenberžani skoraj vse sedanje Retz, Line, Wels; neko¬ liko brižinskih fevdov na Dolenjskem M es f- a ) j e f a 1229. bd škofa Gerolda. Mejna gro¬ fija Kranjska 1. 1233. 7. ) Frideriku II. Bojevitemu je dal 1. 1233. cesar Friderik II. mejno grofijo Kranjsko (severozahodni del Kranjske ob gorenji Savi). F'riderik II. Bojeviti je padel v vojni zoper Ogre 1. 1246. v bitki ob Litavi. Ž njim je izumrl rod Badenberžanov v moški vrsti, in na Avstrijskem je nastalo medvladje, katero je trajalo do 1. 1282. Cesar Rudolf I. je podelil v Avgsburgu lela 1282. Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko sinovoma AlbrehtuI. in Rudolfu, leto pozneje pa samo Albrehtu L, ker av¬ strijskim stanovom ni ugajala dvojna vlada. Rudolfa pa je nameraval drugod odškodovati. Tako so dobili Habsbur¬ žani te dežele in nastopili babenberško dedščino. 8. ) Albreht II. je pridobil leta 1335. Koroško po smrti koroškega vojvode Henrika. Cesar Ludovik je potrdil 3. ) Adalbert Zmagoviti si je priboril leta 1048. v ogrski vojski malone ves vzhodni del sedanje Dolenje Avstrij e Morave in se polastili Avstrije. 4. ) Henrik II. je dobil 1. 1156. Gorenjo (razven inskega okrožja in nekaj manjših posestev) od ce¬ sarja Friderika L, ki je povzdignil avstrijsko mejno grofijo v vojvodino. Zato pa je odstopil Bavarsko Henriku Levu. 5. ) Leopold V. je podedoval po smrti štajerskega vojvode Otokarja VIII. 1.1192. Štajersko, in cesai - Henrik VI. mu je v Wormsu podelil to vojvodino v fevd. Tedanje Štajersko se je deloma razprostiralo tudi čez Avstrijsko, a pripadala ji ni »krajjna ob Savini« (na sedanjem južnem Štajerskem), katera se je polagoma priklopila Štajerski. 6. ) Leopold VI. je kupil grofijo Retz (v Dolenji Avstriji) in mesti Line in Wels. Tudi je dobil nekoliko brižinskih fevdov na Kranjskem (ne daleč od Novega 107 Tirolsko 1. 1363. Feldkirch 1- 1375- Bludenc 1- 1394- Češko, Moravsko in Šlezija Posestva go- riških grofov 1. 1500. Roveredo 1. 1518. Posestva v Istri in na Goriškem 1- 1374- Trst 1.1382. Bregenc 1. I45i- Celjska grofija 1. 1471. to volilo v Linču. S Koroško je prišlo k Avstriji zopet Kranjsko, ki je bilo več let zarubljeno vojvodini Koroški. Kranjsko je postalo 1. 1364. vojvodina ter dobilo sedanje mej e.*) 9. ) Rudolf IV. Ustanovitelj je dobil 1.1363. Tirolsko. To deželo mu je prepustila Margareta Širokoustna, katera je odslej še živela nekaj let na Dunaju kot velika dobrotnica ubogim. Vender pa Tirolska tedaj še ni imela sedanjih mej. 10. ) Leopold III. je kupil leta 1375. grofijo Feld¬ kirch, in Albrecht III. 1. 1394. Bludenc (na Predarel- skem). Tako so ustanovili Habsburžani avstrijsko gospodstvo na Predarelskem. n.) Leta 1374. je podedoval Leopold III. nekatera posestva v Istri in na Goriškem.. L. 1382. pa se mu je prostovoljno podvrgel Trst z okolico, da se je rešil bene- čanskega gospodstva. 12. ) Friderik III. (V.) je pridobil leta 1451. Bre¬ genc in 1457. Celjsko grofijo, ko je izumrl celjski rod z Urhom II. L. 1471. je kupil Reko od posestnika Valsee ter jo združil z notranjeavstrijskimi deželami. 13. ) Maksimilijan I. je podedoval 1. 1500. posestva goriških grofov in sicer Gorico in Gradiško, Pazin v Istri, Bistriško dolino (Pusterthal) na Tirolskem, Kufstein in več drugih pokrajin na Tirolskem. Leta 1518. je dobil Roveredo na južnem Tirolskem. 14. ) Ferdinand I. je pridobil vsled dedinske pogodbe Ogrske dežele, po smrti ogrskega kralja Ludovika II., ki je padel 1. 1526. v bitki pri Mohaču zoper Turke, ogrske dežele, Češko, Moravsko in Šlezijo. Navzlic vsem pogodbam se je Ferdi¬ nand še dal voliti za vladarja na Ogrskem in Češkem. Na Češkem je bil obče priznan, na Ogrskem pa je jedna stranka volila protikralja Jovana Zapolyo. Ferdinanda I. imenujemo po pravici »drugega ustanovitelja av- *) Leta 1364. je postala Ljubljana glavno mesto. io8 Erdeljsko 1. 1696. Hrvatska in Slavonija 1. 1699. Banat 1. 1718. Avstrijska Šlezija 1- I7 6 3- Galicija in Vladimirija 1. 1772. Bukovina 1- 1775- Insko okrožje 1- 1779- Beneška Istra in Dalmacija 1- 1797- Salcburško 1. 1805. strijske države«, ker je združil planinske dežele s sudet¬ skimi in karpatskimi deželami. 15. ) Leopoldu I. je prepustil knez Mihael II. Apafi 1696. proti primerni odškodnini Erdeljsko (Zalesje), ki je bilo povzdignjeno 1. 1765. v veliko kneževino, od 1. 1867. pa je kot županija združeno z Ogrsko. 16. ) V karloviškem miru 1. 1699. pa je pridobil Leopold I. turški del Ogrske, Hrvatsko in Slavonijo. 17. ) Karol VI. je dobil od Turkov v miru požare- vačkem 1. 1718. Banat, kateri je zaslul kot žito-bogata pokrajina in je bil delj časa v turški oblasti. 18. ) Marija Terezija je ohranila v vojskah s pruskim kraljem Friderikom II. (L, II. in III. šleski vojski) končno v hubertsburškem miru 1. 1763. od Šlezije le Opavo, Krnov (Jagerndorf) in Tešin t. j. sedanjo avstrijsko Šlezijo. 19. ) Pri prvi delitvi Poljske leta 1772. je pridobila 13 spiških mest (na severnem Ogrskem), Galicijo in Vladimirijo. 20. ) Od Turčije je dobila za posredovanje v rusko-turški vojski 1. 1775. Bukovino, katera je od 1. 1849. samostalna kronovina. 21. ) Nadalje ji je pripadlo v bavarski nasledstveni vojski v tešinskem miru 1. 1779. insko okrožje v zahodnem delu sedanje Avstrije nad Anižo med Inom, Dunavom in Haus- ruckwaldom. 22. ) Cesar Franc I. je dobil 1. 1797. v miru, skle¬ njenem v Čampo Formiju, beneško Istro (zahodno Istro) in Dalmacijo, leta 1803. pa škofijo tridentinsko in bri- ksenško. 23. ) Za izgube v požunskem miru je dobil cesar izborno kneževino Salcburško 1. 1805. Salcburško je od 1. 1849. samostalna kronovina. — rog — 24. ) Po francoskih vojskah sta prišla v avstrijsko oblast republiki Dubrovnik in Kotor 1. 1815. 25. ) Ferdinand I. je posedel 1. 1846. republiko Kra¬ kovsko z okolico ter to pokrajino v soglasju z Rusijo in Prusko združil z Galicijo. Dubrovnik in Kotor. 1. 1815. Republika Krakavska 1. 1846. 26. ) P'ranc Jožef I. je združil z našo državo 1. 1878. Ada Kaleh Ada Kaleh pri Oršovi in Špič, najjužnejše mesto v Dal- maciji, katero je prisodil berolinski kongres avstrijsko- ogrski državi. 27. ) Leta 1877. in 1878. so se vršile velike premembe Bosna in na Balkanskem polotoku, in naša vojska je zasedla 1. 1878. He j' c ^ko)) ina Bosno in Hercegovino, 1. 1879. pa Limsko pokrajino v Novibazaru. Tako se je razvijala država v teku časa do sedanjega obsega. Sedaj delimo cesarstvo v dva, po ustavi in upravi ločena dela, in sicer: 1.) v kraljestva in dežele, ki so za¬ stopane v državnem zboru, ali avstrijske dežele (dežele tostran Litave) in 2.) v dežele ogrske krone (dežele onstran Litave). Obe državni polovici sta združeni državno- pravno po tisti vladarski hiši (dinastiji) in po nekaterih skupnih zadevah in tvorita inozemstvu nasproti eno državo: Avstrijsko-ogrsko državo. Vsaka teh državnih polovic pa ima svojo posebno upravo in ustavo. Državnopravno razmerje med obema državnima polovicama je personalna unija (osebno edinstvo) in zavezna realna unija (stvarno edinstvo). XIV. Pregled, kako se je razvijala naša država. III XV. Avstrijski vladarji. 1. Rudolf L — Ustanovitelj habsburške vladarske hiše 1278. — Avstrija, Štajersko (Koroško) in Kranjsko pripadejo Habsburški. 2. Albreht I. — Prvi Habsburžan v avstrijskih deželah. 3. Friderik Krasni. — Boj z Ludovikom Bavarskim za nemško krono. 4. Albreht Modri ali Hromi. — Pridobitev Koroške. 5. Rudolf IV. Ustanovitelj. — Pridobitev Tirolske. 6. Albreht III. in Leopold III. —- (Albertinska in Leopoldinska črta.) Delitev avstrijskih dednih dežel. Leo¬ pold III. pridobi Trst in dele Predarlske. 7. Friderik III. — Avstrija postane nadvojvodina. 8. Maksimilijan I. — Združitev vseh habsburških po¬ sestev. Dedna pogodba med Avstrijo, Ogrsko in Češko. Pridobitev Goriške in Gradišča itd. Začetek reformacije. Njegov sin, Filip Lepi, je bil vojvoda Burgundski. Njegov prvi sin, Karol, je bil španski kralj in nemški cesar, drugi sin g. Ferdinand I., vladar avstrijski od 1522, kralj ogrski in češki od 1526. 10. Maksimilijan II. — Turške vojske. Slavna bramba pri Sigetu. — U3 — 11. Rudolf II. — Konec turških vojsk na nedo¬ ločen čas. 12. Matija I. — Začetek 3oletne vojske. 13. Ferdinand II. — Nadaljevanje 3oletne vojske. 14. Ferdinand III. — Vestfalski mir. 15. Leopold I. — Drugo obleganje Dunaja. Karlo- viški mir. 16. Jožef I. 17. Karol VI. — Zadnji moški potomec iz hiše habs¬ burške, je umrl 1. 1740. Pragmatična sankcija. 18. Marija Terezija 1740—1780. — Sedemletna vojska. Pridobitev Galicije, Bukovine, Inskega okrožja. Začetek odstranitve tlake. Ustanovitev avstrijske ljudske šole. 19. Jožef II. 1780—1790. — Prvi potomec iz habs- burško-lotarinškega rodu. Odstranitev tlake. 20. Leopold II. 1790—-1792. 21. Franc II. 1792-—1835. — Prvi dedni cesar av¬ strijski kot Franc I. od 1. 1804. Zmaga pri Aspernu. Bitka pri Lipskem. Pridobitve: Mejna grofija Istrska, kraljestvo Dalmatinsko, Salcburško, Krakov. 22. Ferdinand I. Dobrotni 1835—2. decembra 1848. — Odprava tlake. Vstaje; odklonitev. 23. Franc Jožef I., od 2. decembra 1848. Zmaga pri Novari 1. 1848., pri Kustoci 1. 1866. pri Visu 1. 1866. Po¬ delitev ustave. Dualizem. 8 XVI. Gesla avstrijskih vladarjev. 1. »Utrum lubet?« — »Katero ti drago?« Rudolf Habsburški. 2. »Plus ultra!« — »Le naprej!« Karol V. 3. »Justitia et clementia.« — »Pravičnost in usmiljenje.« Marija Terezija. 4. »Arcum conteret et confringet arina.« — »Lok bo strl in orožje zdrobil.« Leopold I. Veliki. 5. »Amore et timore.« — »Z ljubeznijo in strahom.« Jožef L 6. »Pietate et concordia.« — »S pobožnostjo in slogo.« Leopold II. 7. »Justitia regnorum fundamentum.« — »Pravič¬ nost temelj kraljestev.« Franc I. 8. »Recta tueri.« — »Pravo varovati.« Ferdinand I. 9. »Viribus unitis!« — »Z združenimi močmi!« Franc Jožef I. XVII. Časovna tabela. Leta 800.*) Karol Veliki kronan za rimskega cesarja. » 803. Karol Veliki ustanovi obrsko »Vzhodno krajino«. » 863. Sv. Ciril in Metod prideta na Moravsko. » 894. Ogri zasedejo sedanje Ogrsko. » 955. Oton I. zmaga Ogre na Liškem polju. » 976. Leopold I. Babenberžan postane mejni grof v »Vzhodni krajini«. Pričetek Avstrije. » 1096. Začetek križarskih vojsk. » 1156. Friderik I. Rdečebradec, cesar iz rodu hohenstaufskega, povzdigne »Vzhodno kra¬ jino« v vojvodstvo. » 1180. Štajerska postane vojvodina. » 1192. Štajerska pripade Avstriji. » 1246. umrje Friderik II., zadnji Babenberžan. » 1273. Rudolf I. Habsburški izvoljen nemškim kraljem; konec medvladja. » 1278. Bitka na Moravskem polju. » 1282. Rudolf I. podeli avstrijske dežele svojima sinovoma. » 1310. Ivan Luksemburški postane kralj češki. » 1330. Bertold Schvvarz iznajde smodnik. *) Po Kristusovem rojstvu. 8* — n6 — Leta 1330. Iznajdba kompasa. » 1335. Pridobitev Koroške. t> 1348. Ustanovitev vseučilišča v Pragi. » 1363. Tirole se združijo z Avstrijo. » 1364. Kranjsko postane vojvodina. 1365. Rudolf IV. ustanovi vseučilišče na Dunaju. » 1382. Trst pripade Avstriji. » 1415. Hus sežgan. » 1430. Devica orleanska sežgana. » 1450. Gutenberg izume tisk. » 1453- Friderik III. podeli udom svoje hiše nad- vojvodsko čast. » 1492. Kolumb odkrije Ameriko. » 1517- Začetek reformacije. > 1519. Maksimilijan L, zadnji vitez, umre v Velsu v Gornji Avstriji. » 1526. Bitka pri Mohaču; ustanovitev avstro- ogrske države. » 1529. Turki prvič pred Dunajem. » 1532. Trubar začne širiti lutrstvo. » 1550. se tiska na Nemškem prva slovenska knjiga. » 1566. Turki pred Sigetom. » r 575- t Herbart Turjaški pri Budački. » 1586. f Primož Trubar. » 1598. Andreja Turjaškega slavna zmaga pri Sisku. » 1597- Tomaž Kren postane škof ljubljanski. » 1818. Pričetek 3oletne vojske. » 1620. Bitka na Beli gori. » 1630. f Tomaž Kren. » 1634. Wallenstein umorjen. » 1648. Vestfalski mir. » 1683. Turki drugič pred Dunajem. » 1699. Mir v Karlovcih. » 1713- Pragmatična sankcija. — ii 7 — Leta 1756. Pričetek 71etne vojske. » 1757- Bitka pri Kolinu. » 1772. Prva delitev Poljske. Galicija pripade Avstriji. » 1775- Pridobitev Bukovine. » 1779. Pridobitev Inskega okrožja. » 1797- Istra in Dalmacija pripadeta Avstriji. » 1804. Avstrija postane cesarstvo. » 1805. Salcburško pripade Avstriji. » 1806. Konec nemškega cesarstva. » 1809. Bitka pri Lipskem. > 1814./i5. Dunajski kongres. » 1848. Franc Jožef I. prevzame v Olomucu vla- darstvo. Upori po vsej Evropi in tudi v Avstriji. » 1849. Upori potlačeni. Radecki, Kustoca. » i85g. Bitke pri Maženti in Solferinu. Lombardija izgubljena. » 1860. Avstrija dobi ustavo. » 1866. Bitki pri Kustoci in Kraljevem Gradcu. Benečija izgubljena. » 1878. Avstrija zasede Bosno in Hercegovino. » 1889. f Cesarjevič Rudolf. » 1898. Cesar Franc Jožef I. praznuje goletnico slavnega vladanja. Cesarica Elizabeta umorjena. Naj starejša naselbina. XVIII. Zgodovina kranjske dežele? i. Prazgodovinski čas. Ta čas se deli na pet dob: a) na staro kameneno dobo, b) na dobo severnega jelena, c) na mlajšo kameneno dobo, č) na bronasto dobo in d) na železno dobo. Najstarejša naselbina kranjska je bila na Ljubljanskem barju. V prazgodovinskem času se je razprostiralo tu veliko jezero med gorami, kojih rob še ni bil pretrgan pri Ljub¬ ljani. Na tem jezeru so bile postavljene tako imenovane stavbe na koleh. Prve take so zasledili 1875 na južnem delu barja ob cesti na Ig ter jih tudi kmalu popolnoma izkopali. Med koli se je našlo mnogo ostankov in odpadkov orodja, orožja in jedil tedanjih prebivavcev. Ti ostanki so pa bili: izdelki človeške roke, razno kamenje, dostikrat iz daljnih krajev, živalske kosti in razni rastlinski plodi. Izdelki človeške roke obsegajo raznovrstno hišno orodje in orožje. Izklesano je iz kamna, iz živalskih kosti, ali pa je izdelano iz gline in brona. Našlo se je tudi nekaj čolnov (trupin, Einbaumler), kojim se vidi, da so bili tesani z bronastimi sekirami. Iz teh ostalin pa sklepajo učenjaki, da je stala tu naselba že v mlajši kameneni dobi in daje ') Primerjaj Jos. Ciperle: »Kranjska dežela«. — lig — segala v bronasto dobo. Prazgodovinski prebivavci Kranjskega so pa imeli že zveze z Grki; o tem nam pripoveduje pravljica o Jazonu, ki je baje zasnoval Emono. Divjačine je bilo jako mnogo po gorah in gozdih, ki so takrat ob¬ dajali barij sko kotlino. Dobile so se med koli kosti bivola, losa, divjega kozla in bobra. Največ je pa moralo biti jelenov, srn, medvedov, risov in volkov. Kolarji (mostičarji) so pa redili tudi domače živali: ovce, koze, neko vrsto govedi in prašičev. Celo pse so imeli, in sicer dvoje plemen: male in velike. Prvi so potomci šakala, drugi pa volka. Žita sicer še niso sejali mostičarji. Namesto njega je bil mostičarjem v hrano sad povodnega oreha ali rašeca, ki je rastel po vsem močvirju. Ta sad so semleli med kamenjem v moko ter si napravljali kruh. Dobili so se med koli ostanki lešnikov, malin, jerebik in drena. Iz poznejšega prazgodovinskega časa se najde po Kranjskem premnogo naselbin, takozvanih gradišč. Naj¬ starejša gradišča so po strmih gričih, le malo jih je po ravnini. Obdajali so te naselbe nasipi, in nanje so bile pri¬ slonjene hiše. Najimenitnejša gradišča kranjska so: gradišče pri Vačah, pri Sv. Magdaleni nad Šmarjem, pri Šmarjeti na Dolenjskem, na Križni gori pri Cerknici in na hribu Ulaka nad Starim Trgom pri Ložu. Tu je stala najbrže stara ilirska trdnjava Metullum. Med gradišči pa, ki so stala na ravninah, sta najimenitnejši: gradišče Nau- portus, sedanja Vrhnika, in pa gradišče pri iztoku Ljublja¬ nice v Savo pod sedanjim Zalogom. Da pa pri mnogih gradiščih ni najti grobov, je najbrže vzrok ta, da so mrliče sežigali in pepel raztrošali po zemlji. 2. Rimska doba. Leta 128. pred Kristusom so imeli tedanji prebivavci kranjske dežele prve boje z Rimljani. Konzul Aemilius Scaurus jih premaga ter spravi celo Vipavsko dolino in ves sosedni kraški svet pod rimsko oblast. Ker se je pa Mostičarji. Gradišča. Metullum. 120 podjarmljeni narod večkrat uprl rimski oblasti, se vname 1. 30. pr. Kr. nova vojska z Rimljani. Ti prihrume pod Avgust, poveljem Avgustovim ter razdenejo vsa gradišča po južnem delu sedanje Kranjske, med njimi tudi mogočni Metullum. »Malo mest« — piše Trdina — »se je branilo kedaj s tako trdovratnostjo kot Metullum. Zastonj so ga Rimci naskakovali, zastonj so metali kamenje na zidovje, zastonj skušali priti v trdnjavo 'po mostovih, koje so vrgli na ozidje. Njih napadi so bili odbiti, njih stroji, ki so metali kamenje, razrušeni in mostovi podrti; že veliko Rimljanov pade, in sam Avgust krvavi iz dveh ran. Pa kljub temu vendar od oblege ne odneha, ampak od dne do dne huje pritiska. Možje Metulla, ki so branili mesto, so sčasoma v bojih skopneli, kajti le 3000 se jih je štelo. Tako Rimljani slednjič prodero. Ko žene Metulla to vidijo, se zapro v neko poslopje in se tu z otroki vred zažgo, do zadnjega diha svobodne.« Od Metulla se obrne Avgust proti severu ter si osvoji najprej ozemlje ob reki Krki. Iz krške doline pre¬ stopi potem v dolino Kolpe, dere dalje ob tej reki proti Savi ter si pribori trdnjavo Segesto, stoječo pri iztoku Kolpe v Savo, koji so dali potem Rimci ime Siscia (se¬ danji Sisek). Severni del kranjske dežele je pa podjarmil Rimljanom pastorek Avgustov, Tiberij, od leta 12. do 9. pr. Kr. Tega leta šele je prišla vsa kranjska dežela pod rimsko oblast. Prva mesta. Rimljani so zasnovali po Kranjskem prva mesta. Na ljubljanskem mirju so sezidali tabor, v kojem je bilo pro¬ stora za tri legije. Poleg tabora je nastalo mesto Emona, prednica sedanje Ljubljane. Tam kjer se dviga sedanji Kranj, je stalo rimsko mesto Santicum.*) V okolici Višnje gore je stala rimska Magnania,**) kakor trdi Valvazor. *) Novejši zgodovinarji pa trdijo, da Santicum ni stal na mestu sedanjega Kranja, ampak pri Sv. Martinu blizu Beljaka. Pis. **) Prof. S. Rutar pa pravi, da rimske Magnanie noben rimski potopisec ne omenja. Pis. 121 Sedanje Trebnje se je imenovalo Praetorium Latobi- corum. Vas Drnovo pri Krškem stoji na mestu, kjer je bil sezidan rimski Municipium Flavicorum Neviodunum. Tudi Idrija je bila rimska naselbina, klicala se je Ad Si- lanos,*) kakor piše Linhart. Poleg teh so postavili Rimljani celo vrsto naselb ob cesti, ki je peljala iz Ogleja na Kranjsko in s Kranjskega v Celejo in Sisek. A tudi nekatera že obstoječa gradišča so utrdili in razširili Rimljani, tako n. pr. stari Nauportus in gradišče, stoječe pri Igu, koje se je imenovalo potem Magnus Vicus. Na Kranjskem je bilo že v predrimski dobi nekaj Ceste, prav dobrih cest. Rimljani so jih deloma podaljšali, deloma pa zgradili tudi nekaj novih. Sezidali so pa tudi svojim bogovom po raznih krajih svetišča. Vendar se je pa že v rimski dobi širilo krščanstvo Krščanstvo, po Kranjskem. Oznanjevala sta ga že v prvem stoletju po Kristusu sv. Mohor in Fortunat. V kratkem se je ustano- v vila v Emoni tudi škofija. Kipi štirih škofov iz tedanje Emoni, dobe, ki so se imenovali: Maksim, Flor, Kast in Gre- nadij, se nahajajo v stenah rotonde v stolni cerkvi v Ljubljani. Znano je pa tudi, da so se mnogi rimski ce¬ sarji odločno protivili razširjanju krščanstva. Na stotine junakov, ki so raje trpeli mučeniško smrt, nego da bi se odpovedali krščanski veri, navaja nam zgodovina. Tudi na Kranjskem je tekla mučeniška kri, tudi Kranjska ima svoje mučenike. V prvi vrsti je to sv. Pelagij, ki je umrl za vero , o. • 1 . v ti j-- ni Mučeniki, leta 284. v Neviodunu, potem pa se sv. Heradij, sv. Pavel in sv. Akvilinij. 3. Narodno preseljevanje. V dobi narodnega preseljevanja so si svojili Kranjsko Zahodni razni narodi. Najprvo pridero vanjo Zahodni Goti, I.452. po Kr. pa Hunci; za njimi je prišla v last Herulom, Heruli. kojih načelnik Odoakar je bil po odstavljenju zadnjega *) V novejših virih se pa trdi, da postaja Ad Silanos ni bila v Idriji, nego v gorenji Soški dolini. Pis. 122 Vzhodni rimskega cesarja Romula Avgustula gospodar Rima. Za Goti. temi si prisvoje Kranjsko Vzhodni Goti in slednjič Lon- Longobardi. gobardi. Ko pa odidejo ti leta 568. v Italijo, se prikažejo Slovenci, na Kranjskem Slovenci. 4. Slovenska država. Prebivali pa niso takrat Slovenci samo po Kranjskem, imeli so v lasti tudi celo Koroško, Štajersko in Primorsko, velik del Solnograškega, Tirolskega in Gornje Italije. Tu so bili Slovenci samostojni gospodarji, imeli so svojo upravo in svoje kneze. Imenovali so se takrat Korošane ali Gorošane, ker so prebivali po goratem svetu. Država pa, kojo so si zasnovali iz navedenih pokrajin, je imela Karantanija. na jprej ime Karantanija, pozneje se je pa imenovala Sklavinija naravnost Sklavinija, t. j. Slovenija. Knezi pa, vla- dajoči to državo, so stanovali v Karnskem gradu pri Celovcu. 5. Konec slovenske samostojnosti. Hude boje so pa imeli Korošani ali Slovenci, kakor so Obri. se jeli sčasoma tudi imenovati, z Obri. Ti divjaki so pridrli iz Azije, kakor njih predniki Hunci, se naselili po zapadnem Ogrskem ter nadlegovali dolga leta sosedne narode. Da bi Borut. se jih odkrižali Slovenci, pokliče njih knez Borut 1. 748. Bavarce na pomoč. Ti so res prišli ter premagali s Slo¬ venci vred Obre, a spravili so obenem tudi Slovence Franki. pod svojo oblast. A ko 1. 788. podjarmijo Franki Bavarce, pridejo ž njimi vred tudi Slovenci pod jarem frankovski. Od začetka so pustili Franki Slovencem še nekaj samostojnosti. Niso se dotikali njih uprave, pustili so jim tudi svobodno voliti svoje kneze. Toda kratko je trpelo to. Ljudevit. Upor slovenskega kneza Ljudevita je dal Frankom povod, da so zrušili slovensko upravo, da so izgnali kneza ter združili Slovence popolnoma s frankovskim kraljestvom. To se je zgodilo 1. 823. po Kr. 123 6. Kranjska marka. Kranjsko marko so ustanovili Franki. Zdaj šele se pričenja pravzaprav samostojna zgodovina kranjske dežele. Ta Kranjska marka, «Creina marcha» ali «Carniola», t. j. Kranjska marka ali krajina pa ni obsegala vsega se¬ danjega kranjskega sveta. Niso nam sicer znane natančne nje meje, toda toliko lahko rečemo, da je obsegala velik kos one zemlje kranjske, kojemu se pravi dandanes Go¬ renjsko. Jugovzhodni koš, t. j. sedanja dolenjska stran je bila spojena oni čas še s Hrvaškim; jugozapadni kos je pa pripadal nekaj k Istri, nekaj pa k Furlaniji. Kranjska marka je imela svoje lastne mejne grofe, ki so bili izprva podložni cesarjevim namestnikom na Ba¬ varskem, pozneje pa koroškim vojvodom. Teh grofov poznamo petero: Popo, Waltilo, Udalrik L, Eberhard in Mejni grofje. Udalrik II. Stolovali so najprvo v Goričah pri Medvodah in pozneje v Kranju. To mesto je bilo tedaj prva Kranj, prva stolica kranjske dežele. Kakor pa kažejo imena znanih st0 lca ’ peterih mejnih grofov kranjskih, so bili ti ljudje tujci. V začetku so bili najbrže frankovskega pokoljenja in pozneje po razdelitvi frankovske države, ko je pripala dežela kranjska nemški državi, Nemci. Prva novotarija, kojo so vpeljali Franki in kojo so pozneje nadaljevali Nemci, so bili tako zvani najemi ali fevdi. Znano je, da je cesarju pripal v podjarmljenih deželah ves oni svet, ki je bil pust ali brez gospodarja. Ta svet p rv ; Nemci je delil potem, kakor in komur ga je hotel. Dajal ga je pa naKranjskem. vedno le svojim pristašem, ki so se posebno odlikovali v bojih, ali pa škofom in samostanom. (Škofja Loka in Bled sta se tudi podelila tujim škofijam.) Tako so prišli prvi Franki in Nemci na Kranjsko. Ali ravno v stari slovenski Karantaniji je bilo takrat premnogo sveta brez gospodarja. Hudi boji z Obri so po¬ končali premnogo Slovencev, in zato so se naseljevali ravno 124 po slovenski zemlji najbolj po gostem tujci; in razume se tudi, da se je med vsemi slovanskimi rodovi pogubilo na¬ roda slovenskega največ. Tudi narod slovenski je izgubil sčasoma popolnoma pravo do svoje zemlje. Saj med Slovenci, kakor med Slovani sploh, ni bilo nikdar tako strogo pri¬ krojenih posestev kakor med Nemci. Kar je bilo sveta, je bil lastnina občine. Tudi narodu slovenskemu so odmerili potem Nemci zemljo: toliko je tvoje, toliko je sosedove. Tudi Slovenec je postal najemnik. Njegova ni bila zemlja več, smel je le uživati to, kar je rodila zemlja. A še tega ne vsega. Nekaj je moral dati pred vsem svojim novim gospodarjem. Prvič sedaj je bil primoran plačevati davke, najprej seme s pridelki, pozneje pa v denarju. Ker je moral Davki dajati to najprvo Frankom, je imenoval Slovenec davke (franki), »franke«, kakor se še sedaj čuje med narodom.*) Toda že pod vlado Bavarcev in pozneje pod Franki se je jelo razširjati krščanstvo po Kranjskem. Kakor poprej v rimski dobi, tako so bili tudi sedaj oznanjevavci te vere Krščanstvo °dp° s l anc i iz Ogleja, pozneje pa tudi duhovniki iz Solno- Prve grada. Oglejski patrijarhi so ustanovili na Kranjskem prve župnije, župnije, in sicer v Stari Loki in Beli Cerkvi leta 1074., v Št. Vidu nad Ljubljano 1. 1085. Tudi prve samostane so ustanovili Oglejci, in sicer v Stičini 1. 1136., v Velesovem 1. 1221. in samostan sv. Antona na prehodu iz Neveljske v Savinjsko dolino 1. 1228. Leta 1077. je podelil cesar Henrik IV. oblast nad to deželo oglejskemu patrijarhatu. A že čez par let Epenstajnerji. je prišla pod oblast Henrika iz rodu Epenstajnerjev. Ta rod, ki je imel v lasti posebno dolgo deželo koroško, se je odlikoval posebno s tem, da je pospeševal prise¬ ljevanje Nemcev v slovenske kraje. Toda tudi Henrikova ni bila dolgo kranjska dežela, kajti leta 1093. je bila zopet podeljena oglejskemu patrijarhatu. Medtem so pa *) Drugi zgodovinarji trdijo zopet, da »franki« (davki) niso dobili svojega imena od Frankov, nego od francoskih frankov (francs). Pis. 125 vzeli Hrvatom Meranski grofje dolenjsko stran, in za ta junaški čin so dobili oni 1. 1173. vrhovno poglavarstvo nad kranjsko deželo. Dolenjska stran je dobila ime Slovenska krajina ali »Windische Mark«, in oba ta zedinjena dela sta se imenovala odslej »Carniola et Marchia«. Kranjsko je obstojalo takrat iz gorenjske in dolenjske strani. Eden izmed teh Meranskih grofov, Henrik po imenu, se je pa zameril cesarju. Vsledtega mu je bilo vzeto Kranjsko, koje je prišlo 1. 1209. zopet, in sicer sedaj tretjič pod’Oglej. Oglejci so pa imeli tudi sami na Kranjskem ogromna posestva. Zraven teh so bili tudi jako imoviti na Kranjskem koroški vojvodi, kojih imovino so dobili po njih grofje iz Ortenburka, ki so bili tudi hudi germani- zatorji. Še drugi mogočni posestniki so bili v deželi grofje Meranski, Celjski in Goriški, dalje Turjačani, Ba¬ benberžani, brizinski škofje, kojim je pripadala vsa loška okolica, briksenski škofje, kojim je bil podložen ves blejski in bohinjski svet i. dr. Sčasoma so pa postali Babenberžani najmogoč-Babenberžani, nejši rod na Kranjskem, pridobili so si namreč največ po¬ sestev. Vsledtega je podelil tudi nemški cesar Friderik II. zadnjemu Babenberžanu Frideriku Bojevitemu Kranjsko v fevd ter mu dovolil povišati je v vojvodino, kar se je tudi zgodilo 1. 1245. Po smrti tega Friderika 1. 1246. se je polastil vlade na Kranjskem Urh III., vojvoda koroški. Urh III. Ta je izvolil v Ljubljani za deželnega glavarja Rudelina s Hrušice (Rudelin von Pierbaum), ki je začel leta 1261. stolovati na Gradu v Ljubljani. Ta Urh je pa pripoznal 1. 1268. Otokarja II., češkega kralja, dedičem svojih posestev in svoje vlade na Koroškem in Kranjskem. Toda temu vzame ti deželi 1. 1276. Rudolf Habsburški ter ju izroči tirolskemu grofu Meinhardu in po njem njegovemu sinu Henriku. Po Henrikovi smrti Habsburžani. 1- J335- P a pride Kranjska pod Habsburžane, kojim pripada tudi do današnjega dne. 126 Turške vojske. Kmečki punti. 7. Habsburžani. Leta 1336. dobi Rudolf IV. Ustanovitelj od Oglejcev grad vipavski in postojinski. Njegova naslednika Albreht III. in Leopold III. dobita 1. 1366. Devin in Prem.*) Po smrti goriškega grofa Albrehta V. 1. 1374. jima pripadejo še Metlika in druga njegova posestva po Notranjskem. Kmalu potem jima zaprisežejo tudi posestniki ob Pivki, s Krasa in iz Istre, kakor bi bili vsi iz ene zedinjene dežele. L. 1382, sta prišla Trst in Reka pod Habsburžane in pod Kranjsko. ■—■ V začetku XV. stoletja 9. oktobra 1408 so napali Turki prvič kranjsko deželo. Napali so jo potem še prav po gostem, in najhuje so razsajali 1. 1471-, ko so zažgali 4o cerkva, 200 krajev in v sužnost odgnali 20.000 prebi- vavcev. Zadnjič so prišli na Kranjsko 1. 1736. — Po smrti Friderika, zadnjega grofa Ortenburškega, so dobili Celjani večino posestev na Kranjskem. Leta 1491. se je Trst ločil od Kranjskega, zato je pa prišla pod Kranjsko leta 1492. lastnina grajščakov iz Devina. — Leta 1515. se je vnel na Kranjskem prvi kmetski punt. Temu jih je sledilo potem še več, in sicer v letih 1525., 1573., 1585., 1602., 1635. in 1662. —■ Okoli 1. 1525. se jela širiti po Kranjskem lutrova vera. —■ L. 1776. je prišla Reka v oblast Madjarov, 1. 1780. se je pa združila Idrija s Kranjskim, Motnik z okolico pa šele 1809. 8. Ilirija oživljena. Dne 14. oktobra 1809. je morala Avstrija odstopiti Napoleonu I. Kranjsko, Zgornje Koroško, Goriško, Trst, Istro, Reko, ogrsko primorje in Hrvaško. Te dežele je spojil potem Napoleon v eno celoto ter ji dal ime Ilirija. Leta 1811. ji je pa pridružil še Dalmacijo. Glavno mesto *) Po mnenju prof. Rutarja so pa dobili Habsburžani Devin in Prem šele 1. 1465. ali pa 1492. Pis- 127 Ilirije je bila Ljubljana, kjer je tudi stoloval general- gubernator Ilirije. Toda ta Ilirija je obstojala le do 1. 1813., v kojem so bili Francozi zopet pognani iz Avstrije. Prvi general-gubernator Ilirije je bil maršal Marmont, drugi general Bertrand, tretji Junot in četrti Fouche. Ta je zapustil Ljubljano 25. avgusta 1813, kajti Avstrija si je zopet priborila izgubljene svoje deleže. Ilirija je pa še ostala takova, kakršna je bila pod Napoleonom, do 1. 1816., samo da je mesto francoskega general-gubernatorja začel uradovati v Ljubljani avstrijski civilni in vojaški gubernator 13. vinotoka 1813. Leta 1816. je skrčila Avstrija nekoliko Ilirijo ter jo omejila le na Koroško, Kranjsko, Goriško in Istro. Razde¬ lila jo je še na dve guberniji: na gubernijo ljubljansko in gubernijo tržaško. Ljubljanske gubernije glavno mesto je bila Ljubljana, tržaške pa Trst. Prva je obsegala Ko¬ roško in Kranjsko, druga pa Goriško in Istro. Ljubljanskih gubernatorjev ali guvernerjev je bilo sedem: Lattermann od 1813—1816 gubernator še cele Napoleonove Ilirije, od 1816 pa samo ljubljanske gubernije. Za njim so uradovali: Strassoldo, Inzaghi, Swerts-Spork, Schmidburg, Weingarten in Welsersheim. 9. Kranjsko samostojna kronovina. Leta 1849. je postalo Kranjsko samostojna kronovina- V Ljubljani se je ustanovilo cesarsko namestništvo. Prvi in edini cesarski namestnik kranjski je bil grof Chorinsky- Od 1. 1861. ima pa Kranjsko le deželnega predsednika. Njih imena so nastopna: Ulepitsch, Schloissnig, Bach, Conrad, Wurzbach, Auersperg, Widman, Kalina, Winkler in Hein. Mostičarji. Orodje in orožje iz kosti in kamena. Glinaste posode. Obleka. XIX. Zgodovina Ljubljane. i. Naselbine v predrimski dobi. Že v starodavnih časih, ko je bila dežela kranjska še malo obdelana, je živelo na prostoru, kjer je dandanes Ljubljansko barje, ljudstvo, čigar ime nam sicer ni znano, o komer pa vemo precej natanko, kako je živelo in se oblačilo. Na ljubljanskem močvirju, blizu Grmeza so izko¬ pali 1. 1875. razno orodje in orožje ter ostanke jedil in obleke, ki nam pričajo, da je tukaj živelo veliko stoletij pred Kristom ljudstvo, ki se je pečalo z lovom in ribar¬ jenjem. Stalo je pa takrat na sedanjem barju jezero. Ljudstvo je imelo na kolih svoje stavbe in svoja bivališča, zato se imenujejo te stavbe »mostišča« (Pfahlbauten). Na njih je bilo zavarovano vsaj pred divjimi zverinami, pred medvedi in volkovi, pred losi in velikanskimi jeleni, pred turi in divjimi mrjasci, ki so se klatili takrat po gostih šum ah. Orožje in orodje so si delali ti prvotni stanovavci iz kosti in trdega nebrušenega in brušenega kamenja; pri¬ pravljali so si tudi glinaste posode. Oblačili so se v živalske kože, lovili ribe v priprostih čolnih, ki so si jih dolbli iz enega samega debla, in poleg kruha so jedli tudi jedro i2g povodnega oreha, brusnice, malnice in drugih jagod. Vse take ostanke so našli na Ljubljanskem barju, in celo v Ljubljani v Florijanskih ulicah so našli predmete iz dobe mostišč. Vse to nam dokazuje, da je bila ljubljanska okolica obljudena že v prvi prazgodovinski dobi, ali ime teh pre- bivavcev nam ni znano. Naši starejši zgodovinarji stavijo prve stanovavce na Kranjskem v zvezo s pravljico o Argonavtih (glej stran 3). Zgodovinsko znamenita je za nas ta pravljica v tem oziru, ker nam kaže, da so bile kupčijske zveze z zahodom in vzhodom že v starodavni preteklosti, da so že takrat znali pot po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadranskega morja. Po tej poti so se narodi naseljevali, po njej so tudi tržili. Druga kupčijska pot je bila od Baltiškega morja skozi vzhodnoalpske dežele do najnotranjejšega zaliva Jadran¬ skega morja. Stari zgodovinarji imenujejo Ilire kot ono ljudstvo, ki je bivalo okoli severnega dela Jadranskega morja do Pada in Donave, torej so morali Iliri bivati tudi po okolici ljubljanski. Iliri so bili soroden narod starim Slovanom in so se delili na več rodov, n. pr. na Istre, Liburne, Japode, Karne itd. Bivali so na »gradiščih« in pokopavali svoje mrliče deloma cele, deloma so jih pa sežigali. Taka gra¬ dišča so stala tudi na ljubljanskem gradu, na šišenskem vrhu in na Golovcu. Med te ilirske rodove so se (1. 388. pr. Kr.) vrinili Galci, katere so Slovani imenovali Vlahe (Lahe). Galci so bili močan narod, ki je ljubil vojno in lov. Rimljani so opisovali Galce kot ljudi lepe postave, bele kože in živih oči, iz katerih je »švigal blisk in ogenj«. To kaže, da so se jih bali. Niso pa bili Galci divjaki, ki bi se brez stalnih bivališč semtertja klatili ter živeli le ob lovu in ribarjenju ali ob ropu. Da so bili že stari Galci precej omikani, o tem nam priča tudi to, da so pisali z nekakšnimi črkami, Hrana. Gradišča. Galci. 9 Avgust Oktavijan. — 130 — katere lehko opazujemo na njihovem denarju. Izdelovali so tudi že izvrstno železo in dobro bukovo ali surovo sukno. Mrliče so sežigali, njih pepel pa spravljali v posebne vrče, ka¬ tere so pokopavali v visoko nakopičene gomile ali pa v pesek (»ravne grobe«). Bila so pa na Kranjskem razna galska plemena, n. pr. Tavriščani, Latobiki itd. Dokazano je torej, da so že v predrimski dobi sta¬ novala razna ljudstva v okolici ljubljanski, nihče pa ne ve in ne more dokazati, kako so se imenovale njihove nasel¬ bine, in vse, kar se pripoveduje o ustanovitvi Emone v predrimski dobi, nima podstave, zakaj Emona se v zgodo¬ vini ne omenja do 1. 34. pr. Kr., ko so prišli Rimljani v naše kraje 2. Emona. L. 34. pr. Kr. je prišel rimski cesar Avgust Oktavijan v naše kraje in utemeljil Emono (Emona colonia Julia). Odtedaj naprej je spadalo mesto pod Italijo. Spočetka sta bivali v Emoni dve rimski legiji. Emona je stala v se¬ danjem Gradišču ter je bila obdana z močnim zidom. Ta zid se je razprostiral od krakovske kapelice na Emonski cesti po Mirju, kjer se še dandanes vidijo ostanki zidu, do Paichlove hiše; odtod mimo Paichlove hiše proti severovzhodu do nunskega vrta, potem mimo nunskega vrta do deželnega dvorca in mimo tega naravnost do kra¬ kovske kapelice na Emonski cesti. Naselbina je bila dolga 510 //?. in široka 420 m. Glavna vrata (porta praetoria) so bila pred Wurzbachovo hišo. Tudi na gradu so sezidali Rimljani svoj kastel (»arx«), ker se je našlo tam gori mnogo rimskih predmetov. Tu je bila torej rimska Emona, ne pa na Igu, kakor poudarjajo nekateri. Na Igu je bila sicer tudi stara naselbina, a kako se je imenovala, tega ne ve nihče. Emona je bila zelo imenitna postaja na trgovskem in vojaškem potu med Jadranskim morjem in Donavo. Pod rimsko oblastjo se je mesto naglo razcvitalo, tako da so stanovali ljudje tudi zunaj ozidja (ob Gradaščici, Ljubljanici, v Zvezdi itd.). In ravno zunaj ozidja so stala najbogatejša poslopja, n. pr. v Zvezdi, kjer je bil bržkone »hippodrom« (za tekanje, jahanje in vozarjenje). Pokopališče je stalo de¬ loma ob Tržaški cesti (pri tobačni tovarni so se našle naj¬ lepše steklene žare), deloma ob Dunajski cesti (kraj okoli Tavčarjeve hiše se je imenoval »Ajdovščina«; tu so našli premnogo sarkofagov iz mehkega peščenca in tudi nadpisnih tabel). Izkopani spomeniki in novci nam svedočijo, da so bili Emonci imoviti. Oni so spočetka častili rimske bogove, zlasti Neptuna, Jupitra in boginjo Dijano. Pozneje je za- bogovi' sijala tudi po teh krajih luč krščanske vere. Verjetneje, da Luč sta že učenca sv. Marka, sv. Mohor in Fortunat, razšir- ^ r ^.g S ^ e jala krščansko vero v Emoni in sploh po sedanjem Sv. Mohor Kranjskem, vendar dežela še ni bila vsa krščanska do časov cesarja Teodozija Velikega, ki je popolnoma zatrl po- Veliki zatre ganstvo. L. 388. je namreč oblegal Emono poganski vojsko- P°S anstV0 - vodja Maksim, a krščanski cesar Teodozij ga je srečno Maksim, premagal, in vdano mesto sprejme slovesno »vernega ce¬ sarja« Teodozija. Velikanske slovesnosti so se vršile zma- govavcu na čast. V petem stoletju se je vršilo pri nas preseljevanje p reS eljevanje narodov. Takrat je naša država mnogo prestala pred narodov, germanskimi narodi, skozi njo deročimi. Najhuje so pa divjali azijski Huni. Najmogočnejši njih kralj Atila, ka- Atila, terega so zvali »šibo božjo«, pridrvi 1. 452. s svojimi ropaželjnimi, divjimi tolpami v naše kraje. Kamor je prišel, je vse poropal in požgal. Tudi Emoni ni prizanesel. Bo¬ gato, krasno mesto je bilo vkratkem prah in razvalina- Konec 0 J ... . Emone. Na tak žalosten način je izginila Emona iz zgodovine. (To sicer ni nikjer zapisano, a zgodovinarji so o tem enakih misli.) Ohranile so se še nekatere sledi, ki pričajo, kako ime¬ nitna je bila Emona v starem veku, v dobi rimskih cesarjev. Cvetela je zlasti trgovina, o čemer pričajo napisi, posvečeni rimskim bogovom. O veliki kulturi v stari Emoni pričajo 9* 132 Ime Ljubljane. Samo. sledi amfiteatra, lepih kopeli, dragih mozaikov, svetišč, vo¬ dovodov (rimski studenec). V dobi rimskih cesarjev je bival v Ljubljani zdravnik Peticij, in tudi že šola se omenja vtem času. Da se je tudi umetnost gojila v Emoni, o tem ni dvoma. Vendar se je vsled ropanja v dobi narodnega preseljevanja ohranilo le malo umetnostnih ostankov. Grobnih spome¬ nikov se je mnogo našlo, kakor smo že zgoraj omenili, ob Tržaški in Dunajski cesti, a pozlačen bronast kip na mestu »kazine« in lepa vzbočena plošča iz salinskega mra- morja s popisjem mladega Rimljana (cesarja?) z ovenčano glavo na Starem trgu h. št. 34. Na čast Konstantina Ve¬ likega so bili postavljeni v Ljubljani kipi, katere je njegov proticesar Licinij zasramoval 1. 313. 3. Ljubljana. Na razvalinah nekdaj cvetoče Emone se je kmalu vzdignila nova naselbina, katero so sezidala slovanska ljudstva, ob Savi živeča. Za časa Karola Velikega 1. 788. so si Franki podjarmili naše kraje. Izvestno je, da so za¬ sedli tudi holmec ob mestu, sezidali na njem grad in ga utrdili, a okoli njega se je jela širiti sedanja Ljubljana ob desnem bregu Ljubljanice, nasproti stari Emoni. Mesto Ljubljana je dobilo svoje ime bržkone po griču, katerega so nekdaj imenovali »Ljubelj« ali temu podobno. (Korenika je ista kakor v besedi »lubanja«. ki pomeni glavo in glavico = gorico). Ljudstvo je imenovalo kraj v lokalu »v Ljubljanah, Liblanah«, prebivavci so bili »Ljubljani«, odtod je nastalo nemško ime Laibach. — Drugi trdijo zopet, da pomeni Ljubljana toliko kakor »najljubši kraj«, kjer so se naselila po razpadu Emone ob Savi živeča slovanska ljudstva. Nekateri so. pa celo mnenja, da ima Ljubljana svoje ime po reki Lubia (Ljubljanica). V teh krajih živeči Slovani so izkusili neusmiljeno gospostvo avarsko, dokler jih ni Samo osvobodil ter osnoval, tudi prevzetnim Frankom se ubranivši, veliko 133 slovansko kraljestvo 624. 1. Kakih 100 let so svetile Slovansko Slovanom mile zvezde miru in blagostanja, podomače so kraljestvo, se uravnali pod svojimi vojvodi in župani, tudi v Ljubljani — se bere — je bila taka županija. — Ta lepi mir in zadovoljnost pa začne kaliti nevihta, preteča od zahoda; frankovsko gospostvo se je širilo vedno bolj. Spočetka se bojujejo tudi Slovani vkupno s Franki zoper krute Avare, toda germanski duh je že takrat gojil sebičnost v svojem srcu, hlepel po blagu in lastnini slovanski ter skušal Slovane vkovati v sužne verige. Slovani čutijo to, združijo se z Ogri, bojujočimi se zoper Nemčijo in Italijo, ter bijejo krvav boj v okolici Ljubljane (Leopach) 1. 906. Od 10. stoletja naprej manjka poročil. Gotovo je, da so si Nemci prisvojili ta kraj. Ljubljana se je počasi vzdigovala. Krščanstvo se je težko razširjevalo, ker so ga oznanjevali Nemci, neznajoči slovanskega jezika. Oglejski patrijarh je bil višji cerkveni poglavar ter je imel velik vpliv, ž njim so pa tekmovali koroški vojvodje Ortenbur-ortenburgaiji. garji; zato so delili Ljubljani razne pravice, da bi se ji bolj priljubili; tudi stanovali so v Ljubljani, kakor vojvoda Bernard. Naselilo seje zato ondi plemstvo, in mesto se je izdatno povečalo. Da se Ljubljani takrat ni slabo godilo, pričajo listine, ki govore o raznih veselicah, kakor n. pr., da so se 1. 1210. krakovski in trnovski brodarji za en tovor vina s pestmi borili v razveseljevanje in razvedrenje mestnih gospodov. Vojvoda Ulrik III. je bil dober, radodaren in pobo- Ulrik III. žen knez, uvedel je nemški red «križakov» 1. 1262. Po njegovi smrti se polasti Ljubljane češki kralj Otokar II. Češfakralj 1270. 1. Češki vojaki posedejo ljubljanski grad, ali že 1. 1276. mora Otokar prepustiti notranjeavstrijske dežele Rudolfu Habsburškemu, novoizvoljenemu nemškemu U ? u ^ ol £. J Habsburški, cesarju, kateri pa izroči Koroško in Kranjsko tirolskemu grofu Majnhardu. Ta prepusti vlado svojemu sinu Hen- Majnhard. riku, ki je bil 1307. leta tudi češki kralj. Ko je moral Henrik, zapustiti kraljestvo, poda se na Koroško in Kranjsko, 134 Avstrijski vojvodi. Oton Veseli. Albreht II. Rudolf IV. Albreht III. in Leopold III. Slovenska krajina (»marka«). Ernest Železni. biva 1. 1313. v Ljubljani, kjer mu umrje soproga Neža. — Pri Henriku se večkrat pritožujejo Ljubljančani zaradi ve¬ denja plemenitašev. Ti so si zidali poslopja v mestu, niso pa hoteli nič mestnih stroškov in davkov plačevati. Zato ukaže 1. 1320. vojvoda, da mora vsak, kdor se naseli v Ljubljani, vse davke plačevati, kakor drugi meščani. L. 1336. prevzetno avstrijski vojvodi vlado čez Kranjsko. Vojvoda Oton Veseli potrdi Ljubljani vse pra¬ vice, katere ji je bil 1320. dovolil Henrik. L. 1338. se pokla¬ njajo v Ljubljani deželna oblastva Albrehtu II. in mu oblju¬ bijo zvestobo. Ta vladar postavi deželne glavarje in vice- dome. Za njegove vlade neha tudi cerkvena odvisnost kranjske dežele od Ogleja. L. 1358. umre Albreht II., in nasledujejo mu nadvojvodi Rudolf IV., Albreht III. in Leopold III. Rudolf pride 1. 1360. s sijajnim spremstvom v Ljubljano, kjer ga čaka zbranih več škofov, vladajočih knezov in veliko plemenitašev, da bi se skupno posvetovali zaradi oglejskega patrijarha in zaradi beneških zadev. — Pri poklanjanju 1. 1350. vojvodoma Albrehtu III. in Leo¬ poldu III. dobi Ljubljana pravico, da sme vsako leto 12 porotnikov enega sodnika izvoliti, ki je prisegal, da bo pravično sodil uboge kakor bogate. Skoda, da so se deželni glavarji in plemenitaši vedno vtikali v zgolj mestne zadeve in v izvolitev sodnikov. Nastala so pogosto pričkanja, a meščani so zmirom ostali na cedilu. L. 1364. se pridruži »Slovenska krajina« Kranjskemu, čez kar vkupno vladata do 1. 1379., ko si razdelita vla- darstvo. Leopold dobi Kranjsko. V zadnjih 40 letih seje Ljubljana zelo razširila ter je lehko sprejela obilo gostov vojvodovega spremstva, dosti deželnih uradnikov in mnogo tujcev zavoljo živahne trgovine, katero je posebno Leopold pospeševal z raznimi svoboščinami; zaukazal je tudi ostro dež. glavarju, da ne sme zaprečevati svobodne volitve mest¬ nega sodnika. Ernest Železni zapove 1. 1411. dež. glavarju Urhu Šenku Ostrviškemu: da naj 1.) Ljubljančani nemudoma 135 napravijo nasipe, okope okoli mesta in obzidje bolj utrdijo; obenem naj glavar zahteva od samostanov, župnikov in okoličanov, da svojim ljudem zapovedo, naj meščanom poma¬ gajo, apno, kamenje voziti, kopati itd. 2.) Plemenitaši in vitezi, imajoči hiše v Ljubljani, naj v njih ostanejo in jih dobro v bran postavijo, da zavoljo njih mesto ne trpi škode, sicer smejo meščani s poslopjem storiti, kar hočejo, to pa zaradi tega, ker so se velikaši jeli izseljevati na svoje trdne gradove, ko se je raznesel glas, da v Evropo prihruvši Turki neusmiljeno požigaje in morč zmirom dalje drvijo proti severu. Sedaj dobi Ljubljana očetovskega vladarja, katerega ima zapisanega na veke z zlatimi črkami v svoji zgodo- dovini. Na potu v Sv. deželo se mudi Friderik IV. v Friderik IV. Ljubljani, in nazaj grede ji podari mnogo pravic obširnej¬ šega trgovstva. L. 1440. dobi Friderik cesarsko dosto¬ janstvo. Iz raznih vzrokov mu zavida brat Albreht VI., Albreht VI. J . . . in želeč si prisvojiti kranjsko deželo. Zato se združi z Ulrikom, urh Celjski, celjskim grofom, ter dere 1. 1441- proti Ljubljani, kjer za¬ poveduje Juri Apfalterer, kateri sklene bojevati se za Avstrijo do zadnje kaplje krvi, dasi šteje oblegovalna armada 16.000 mož. Celjani napadejo mesto in mečejo vanje debelo kamenje. Preteče več tednov, Urhu začne denar pohajati, zato pošlje ponj v Celje trumo vojakov, katero pa z novci vred zasači Avstriji vdani poveljnik Turn. Zbogtega za¬ pustita Urh in Albreht mestno okolico. Cesar izve to pogumno brambo, potrdi svojim «ljubim, modrim, zvestim ljubljanskim meščanom« stare pravice in pride leta 1444. sam v Ljubljano s sijajnim spremstvom, med katerim je bil tudi Enej Silvij, cesarjev tajnik in poznejši papež Pij n. Posebno važen čin Friderikov pa je ustanovljenje ustanovitev ljubljanske škofije. 6. decembra leta 1461. podpiše v ljubljanske Gradcu vpričo 2 kardinalov, več škofov in mnogo grofov s ^ o hi e - in velikašev ustanovno pismo škofijskega sedeža s stolnim proštom, dekanom in 10 kanoniki. Žiga pl. Lamberg, 136 Glavno mesto. Narodne barve. Turki. Vejbeg. Turki zažgo cerkev sv. Petra 1. 1472. župnik v Šmartnem pri Kranju, postane prvi škof, Šent- klavž pa stolna cerkev. Tako postavi temelj duhov¬ nemu zedinjenju kranjskih Slovencev, ker je takrat spadalo še dosti dežele pod oglejskega patrijarha. A še večjo čast ji podeli, ker jo postavi za glavno mesto kranjskemu vojvodstvu, ki je nastalo po zapo¬ rednem združenju Gorenjskega, Dolenjskega, Metlike, Pivke, in drugih delov Notranjskega. Vnovič jim podeli razne pra¬ vice in potrdi stare, podpira obrt in trgovino. Za stalno ustanovi Kranjcem narodne barve: belo-modro-rdečo, ko jim je bil že prej 1. i463- pomnožil in izboljšal zaradi njihove zvestobe deželni grb. Zato postane Ljubljana v duhovnem in političnem obziru za tega cesarja središče in glava Slovencev. Kakor se prevleče v lepih poletnih dnevih nebo hi¬ poma z oblaki in nastane hud vihar in nevihta, tako drvita zdaj proti osrčju slovenskih dežela kruta hudournika: krvo¬ ločni Turčin in iz Nemškega Lutrovo krivoverstvo. Ne bomo omenjali vseh napadov osmanskih, vseh grozovitosti in moritev, ne opisavali tužnega joka in stoka doječih mater slovenskih, ne slikali žalostnih pogorišč slovenskih vasi in na stotine in stotine nečloveških činov, omeniti hočemo le tiste napade, v katerih je Ljubljana kaj trpela. Že leta 1469. prilomasti bosenski paša Vejbeg na Slovensko ter izkuša užugati z eno trumo Ljubljano, kar mu pa izpodleti zavoljo hrabrosti meščanov. L. 1 + 72. se priklati Turkov kot listja in trave. Uboga Dolenjska stoka pod bridkim mečem. Vse poplavijo, pomendrajo, požgo in pomore proti sredini, da bi vzeli glavno mesto. Z divjo navduše¬ nostjo začno naskakovati, pridero v šentpetrsko predmestje in na Poljane, zažgo lepo šentpetrsko cerkev, pa ne morejo v notranje mesto. V pridobljenih ulicah si narede močne okope, glavno ležišče pa imajo pri Šiški in za sv. Krištofom »v Jami«. Toda pogum in hrabrost ne upade Ljubljančanom, srčno planejo na nevernike, preženo Osmane najprej s Poljan in otmo Št. Peter. Turki popuste svoja ležišča in 137 pobegnejo v Bosno. To slavno zmago so Ljubljančanje obhajali vsako leto na veliki ponedeljek za Sv. Krištofom do leta, ko se je razširilo staro pokopališče, le da so na¬ mesto svinčenih krogelj, katere so takrat z ljubljanskega grada Turkom dobro brisale glave, rabili pomeranče, metaje jih med veselo mladino. Naslednje leto divjajo Turki samo mimo Ljubljane dalje čez Kokro proti Koroškemu. Ravnotako razsajajo 1. 1492. nazaj grede iz Koroškega okoli Ljubljane ter izkušajo predmestja zažgati. Nekoliko časa ponehajo muzelmanski divji navali; zato si izkušajo Ljubljančanje uvesti notranje urejeno življenje, ker jim je 1. 1404. cesar Maksimilijan dovolil, da si svobodno izbirajo mestnega župana. Prvi ljubljanski župan je bil Ivan Lanthieri. — Zaradi turških pustošenj nastane huda draginja in lakota, tem se pridruži 1. 1509. silen potres, ki poruši križansko hišo in cerkev, vicedomovo poslopje, 8 stolpov, del mestnega ob¬ zidja, deželno hišo in druga trdna poslopja. Zaradi- tega in zaradi še pretečih nevarnosti od strani Turkov se mora zdaj popolniti leta 1475. pričeto utrjevanje. Leta 1520. se Ljubljana zopet obda z zidovjem, stolpi, na¬ sipi in jarki. — Nadloge so Ljubljančanom povečevali tudi Židi, kateri so se bili za Ortenburgarjev posebno trdno vgne- zdili v Ljubljani in imeli že 1. 1213. novo sinagogo (judovski tempelj). Odtakrat je bila kupčija skoro izključno v njih rokah, od takrat so s svojim ostudnim početjem in odrtijo dosti škode delali meščanom. Zato ukaže 1. 1515. cesar Maks na prošnjo mestnega zastopništva, da se Židi za večno izključijo iz Ljubljane, in da se jim ne sme nikoli več dovoliti naselitev v glavnem mestu. Utrditev mesta obvaruje Ljubljančane večih nevar¬ nosti od Turkov, ki pridero 1. 1528. zopet čez Kočevje do Ljubljane ter neusmiljeno ropajo in morč na potu in v okolici ljubljanski. A vodja Turn jih s hrabro četo srečno otepe. In odzdaj ni več videla Ljubljana obritoglavcev, tudi te viharje je srečno prestala, in hkoncu se je še dičila Prvi ljubljanski župan. Potres 1. i5°9- Židi. Turki. Primož Trubar. - 138 - z zmagovalnimi znamenji, katere so ji pošiljali pogumni sinovi slovenski. Tako pošlje 1. 1593. hrabri vojvoda Andrej Turjaški po bitvi pri Sisku mnogo zaplenjenega vojaškega orodja in dragoceni pašin plašč, katerega prenarede v ma¬ šnega, da se v njem na Akacijev dan, 22. rožnika, v slavni spomin preslavne zmage bere sv. maša, Kakor smo že prej omenili, je bila druga nevihta v teh časih Lutrovo krivoverstvo. Na Kranjskem začne ljub¬ ljanski kanonik Primož Trubar, doma iz Rašice na Dolenjskem, 1. 1531. v Šentklavžu oznanjevati novo vero. Kmalu si pridobi nekoliko privržencev. Najbolj navdušeni za novi uk so pa plemiči in bogataši, ki upajo pridobiti cerkvena posestva. V več krajih širi novi uk z raznim uspehom. Trubar mora deželo zapustiti, ali najdejo se zopet drugi, ki lutrovstvo razširjajo; tako pridiguje v Ljubljani 1. 1550. Matija Klobnar. — Deželni stanovi so večidel privrženci nove vere, zato pozovejo 1. 1560. Trubarja nazaj iz Nemčije, odločijo mu Elizabetno ali špitalsko cerkev, kjer pridiguje lutrovcem. L. 1562. se mora Trubar opra¬ vičiti zaradi krivih naukov, ali on ostane pri svojih nazorih, zato se mu prepove pridigovanje, in 1. 1565. ga katoličanstvu vdani nadvojvoda Karol izpodi z vso družino iz Kranjskega kakor tudi druge lutrovske pridigarje. Ali zaradi pretečih turških vojska je moral nadvojvoda Karol podeliti lutrovcem nekoliko pravic (1572). Kar je posebno krivo vero pospeševalo, je bilo njeno oznanjevanje v domačem jeziku. Zato si novotarci oskrbe vse pripomočke. L. 1561. ustanovi na Trubarjev prigovor Janez Manlius ali Mandelc knjigotiskarno. Trubar, Krelj, Dalmatin in drugi jamejo spisovati knjige v slovenskem jeziku ter jih razširjujejo med slovenskim ljudstvom. Da bi dosegli edinost v pisavi, izvolijo 1. 1581. na shodu bogo¬ slovcev in jezikoslovcev v Ljubljani Adama Bohoriča, naj bi sestavil slovensko slovnico za vodilo, ki res izide 1. 1584. Božja previdnost je tako hotela, da se je ravno po lutrstvu oživil zasramovani in že skoro pozabljeni slovenski jezik. 139 Lutrovci si osnujejo že 1. 1563. v Ljubljani pri Le- Evangeljska nartu Budini evangeljsko šolo, katera se 1. 1578. popolni in šo!a - uredi. Bili so 4 razredi. V prvem so smeli slovenski go¬ voriti, ali v drugem in tretjem je bilo ostro prepovedano govoriti slovenski. V 4. razredu so se morali izražati latinski. Šolam za vodje so pošiljali trde Nemce, iz česar se vidi, da jim ni bilo mar za pravo omiko, niti da povzdignejo narodni jezik na častno mesto, temuč za to, da se ga poslužujejo tako dolgo kot sredstvo, dokler bi bilo zabredlo vse ljudstvo v verske zmote. In da ni zabredlo, zato se ima zahvaliti svojim gorečim škofom — posebno z lučjo prave vere svetečemu Tomažu Hrenu. Rojen Ljubljančan, začne se že kot mlad Tomaž Hren, duhoven v rojstnem mestu boriti zoper lutrovstvo. Z bistrim duhom, s ščitom neutrudljivosti in z mečem zgo¬ vornosti pridobi srca svojih rojakov, dobro vedoč, da ne bo zaostala tudi dežela, če se glavno mesto spreobrne. Kot škof se posebno ustavi z gorečnostjo in krepostjo deželnim stanovom, zbranim v Ljubljani, ki so si močno prizade¬ vali, da bi zedinili narod v novi veri. L. 1601. obnovi že več let opuščeno in že skoraj pozabljeno procesijo sv. Reš- njega Telesa, katero slovesno in svečano obhaja. V Ljub¬ ljani postavi temeljni kamen za mnogo cerkev, tako 1. 1606. kapucinski, ki se pa 1. 1817. podere, in kjer se posadi sedanja »Zvezda«, 1. 1613. pa šentjakobski, katera se pre¬ pusti jezuitom, ki so že od 1. 1596. vodili latinske šole. Nasproti krivoverskim knjigam sklene katoliške bukve v slovenskem jeziku širiti med ljudstvo in v ta namen po¬ sloveni sv. pismo novega zakona. To so samo kratki obrisi njegovega blagonosnega in velikanskega delovanja, a mo¬ rali smo jih omeniti, da se razvidi, kako je prišlo, da je slovensko ljudstvo ostalo do danes zvesto katoliški veri. Svoje trudapolno življenje sklene Tomaž Hren, po pravici imenovan »kranjski apostelj«, v Ljubljani 1. 1630. Tako se vrne polagoma zopet mir in red, ki ga ukrepi posebno izvolitev Leopolda I. 1658.1. za cesarja in Leopoldi, kmalu potem 1. 1660. njegov obisk. Ljubljana priseže 140 cesarju srčno vdanost in zvestobo; v slavo visokega gosta se vrste sijajne svečanosti in veselice. Takrat se postavi Vodnjak pred vodnjak pred mestno hišo. L. 1751. pa izdela kamenosek mestno hišo. R o bb a § e z{ j a j obstoječega. Ta umetnik je izsekal tudi prekrasna kerubima pri tabernakeljnu v stolni cerkvi. V tem letu zadene velika nesreča mestni del okoli °g en J- sv . Fl or ij ana; kjer j e razsajal silen ogenj, kakor že pred 1. 1603. v šentpetrskem predmestju, kjer je zgorelo 53 hiš. Zaostala pa ni Ljubljana na polju učenosti, vede in umetnosti; kakor je napredovala v drugih ozirih, povspe- njala se je v XVII. stoletju tudi v tem oziru; zakaj 1. 1693. se ustanovi družba učenih (akademija operosorum imeno¬ vana), ki stori v slavo domovine veliko koristnega. Možje, kakor Šenleben, Valvazor, Dolničar in drugi so osvet- Ijali lice ne samo Ljubljani, temuč celi Slovenski. Udje te družbe so si tudi prizadevali, da olepšajo mesto z raznimi stavbami. Tako se sklene 1. 1700. po nasvetu stolnega dekana in vesoljnega namestnika Janeza Antona Jan.Ant. Dolničarja, staro stolno cerkev porušiti in novo zgraditi, Dolničar. • . . . ' , katera se dovrši v o letih. Imeniten je ta mož za Ljub¬ ljano tudi zaraditega, ker je spisal njeno zgodovino od najstarejših do njegovih časov. Umrl je 1. 1714. Lep kras dobi mesto z uršulinsko cerkvijo, katere Šelenburg. ustanovnik pl. Šelenburg (f 1715.) počiva v njej. Leta 1708. se sezida škofovsko semenišče, 1. 1717. pa p P . mestna hiša. Napravljajo se ceste, odpirajo obrtu in kupčiji mesta. boljša pota, sploh se v tem stoletju mnogo stori za olepšavo mesta. Lepe hiše so se postavljale na pogoriščih. Ogenj je v tem stoletju mnogokrat razsajal, tako 1. 1767. dva¬ krat, 1. 1770., 1. 1774. dvakrat in 1. i78o. Skoro celo mesto se je zaraditega prenovilo. Karol VI. L. 1728. sprejme Ljubljana dostojno cesarja Karola VI. Deželni stanovi se mu poklonijo ter priznajo »pragmatično sankcijo«, po kateri bi cesarju postavno nasledovala edina Marija hči Marija Terezija. Ona je bila dobra cesarica ter je slo- Terezija. vens k emu narodu sploh v blagem spominu. Za ljudsko omiko — i 4 i — je zelo skrbela, ustanavljala šole, podpirala vede in umet¬ nosti. Njen sin cesar Jožef II. hoče uvesti v življenje mnogo novih uredeb ter preustrojiti celo cesarstvo po enem ko¬ pitu. V verskih rečeh zaukaže cesar marsikaj, kar se ni strinjalo z duhom sv. cerkve; zato se poda leta 1782. Njegova Svetost papež Pij VI. na Dunaj k cesarju. Ljub¬ ljana sprejme namestnika Kristusovega z največjo častjo in dostojnostjo. L. 1784. pa se mudi v mestu Jožef II., ko gre iz Rima, ogleda mestne znamenitosti in podari 100 zlatov za uboge. Konec preteklega stoletja so bili, kakor še pomnijo stari ljudje, viharni časi. Iz Francoskega se širijo bliskoma po Evropi novi nazori, nov duh prekucije se polastuje na¬ rodov, vse staro hoče odpraviti, a novega ne zna posta¬ viti. Vzbukne silen plamen, ki kmalu objame vso Evropo. Naša slovenska zemlja je že po svoji imenitni legi od nekdaj obračala oči nase. Tudi sedaj ne odide bistrim očem Napoleonovim. Kmalu pride do vojske med Francozi in našim cesarstvom. Ljubljana, na glavni cesti, vodeči proti Italiji, od 1. 1796. naprej kar mrgoli raznih vojakov. Na Laškem sreča ni mila cesarskim, morajo se umikati. Francozi, pijani zmage, dero proti slovenskim deželam in že 30. marca 1. 1797. korakajo pod vojvodom Bernadotom v Ljubljano. 1. aprila pridejo v mesto Napoleon Bonaparte in generali Massena, Murat, Miree in Friant. Zavoljo premirja v Ljubnem zapuste že 8. maja Ljubljano, pa ne za dolgo, ker Francozi niso mirovali, temuč so hoteli osnovati velikansko državo. L. 1805. vidi Ljubljana zopet v svoji sredi sovraž¬ nika, kateri ji naloži silen vojni davek. L. 1809. prične nenasitljivi cesar Napoleon na dveh krajih vojsko, na Nemškem in na Laškem. Ker so na Nemškem cesarski nesrečni in dere Napoleon proti Dunaju, morajo iti na pomoč vojaki z Laškega. Francozi z Laškega pa se takoj polaste slovenskega Primorja, posedejo Ljubljano ter z izdajstvom dobe ljubljanski grad. Cesar Franc in Napoleon skleneta mir, in slovenske dežele, razen Spodnjega Štajerskega, Jožef II. Napoleon I. 142 Francozi na postanejo francoske. Ljubljana je središče vseh francoskih Slovenskem. ura( j n i§t ev j n višjega poglavarstva, ona je glava ilirskega kraljestva, v katerem živi zdaj 2 /a Slovencev. Ona je sredo- točje kupčije in obrtnije, število njenih prebivavcev se zelo pomnoži, in pokazuje se čedalje večji blagostan. Osnuje se tudi vseučilišče, katero pa potem zaspi s Francozi vred. V šolah si pridobi poleg francoskega in nemškega naš materni jenik častno mesto. Vse take koristne naprave Vodnik. vnamejo navdušeno srce našemu Vodniku, da udari glasno na lirične strune in zapoje »Ilirijo oživljeno«. Kot učitelj na ljubljanskih šolah vsadi Valentin Vodnik v mnogokatero mlado srce iskreno ljubezen do mile slovenščine. Nad prevzetnim Napoleonom se jame osoda mašče¬ vati. L. 1812. zatemneva njegova zvezda. Na Ruskem ga zadene nesreča. Avstrijci si prizadevajo osvoboditi ilirske dežele. Slovenci, zvesti svojemu cesarju, se vzdignejo zoper Francoze. Blizu Ljubljane zmagajo cesarski, in 29. septembra 1. 1813. že posede cesarski vodja Felseis Ljubljano razen grada, katerega ima še v oblasti francoski vodja Leger z 800 Francozi. 5. oktobra odide tudi ta po pogodbi. Ker Slovenske je Napoleon pri Lipskem popolnoma premagan, postanejo dežele slovenske dežele zopet avstrijske. Cesar Franc obišče več- postanejo r J zopet krat Ljubljano, najdelj časa 1. 1821., ko se snide tu shod avstrijske, (kongres) vladarjev. Razen avstrijskega pride tudi ruski cesar Aleksander I. in Ferdinand, neapolitanski kralj. Vse druge vlade pošljejo svoje zastopnike, tako da morda Ljub¬ ljana še ni imela nikdar tako sijajnih gostov v svoji sredi. Cesar Franc. Za cesarja Franca se povzdigne kmetijstvo na višjo stopnjo, blagonosno deluje še sedaj koristna kmetijska družba. Ustanovi se deželna hranilnica. Šole se na novo Ferdinand, osnujejo. Njegov naslednik cesar Ferdinand obišče 1. 1844. tudi glavno mesto svojega vojvodstva Kranjskega. Pride viharno leto 1848. Nov živelj prešine tudi tebe, bela Ljub¬ ljana. Nisi se takrat sramovala priznati, da si slavna po- tomkinja velike matere Slave, jela si se ponosno s tem dičiti, čislala si jezik slovenski, osnovala si se za pravo 143 središče svojih sinov. Iz tvoje sredine so jeli izhajati slo¬ venski časopisi, slovenske knjige v pouk slovenskemu narodu. L. 1856. si presrčno sprejela svojega ljubljenega carja in glavarja Franca Jožefa z njegovo mlado zaročnico, svetlo cesarico Elizabeto. Kakor nekdaj, izkazala si se zvesto in vdano in to z dejanjem dokazala ob vojskinem času 1. 1859. in potem 1. 1866. Dne n. julija 1. 1883. je minilo 600 let, odkar smo Slovenci prišli pod Habsburžane. In uprav 11. julija 1. 1883. je prihitel cesar Franc Jožef s Štajerskega v Ljubljano. Prepričal se je pri tej priliki sam, kako vdan mu je slo¬ venski narod. Nobeden rimskih zmagovavcev ni doživel svoj čas večjega slavja, kot se je bilo priredilo te dneve cesarju Francu Jožefu I. Ogledal si je takrat na Kranjskem Postojno, Idrijo, Kamnik, Cerklje, Kranj, Begunje in Bled. V noči od Velike nedelje na Veliki ponedeljek od 14. do 15. aprila 1. 1895. je prišla nad belo Ljubljano grozna nesreča. Zemlja se je namreč stresala, da že sto¬ letja na Kranjskem ne tako hudo. Na stotine bivališč je postalo za stanovanje nerabnih. Komaj izve strašno novico cesar Franc Jožef I., že pošlje za prve potrebe 20.000 kron, cesarica Elizabeta pa 10.000 kron. A ne le obdarovati, tudi videti je hotel cesar Franc Jožef I. Ljubljano. Dne 7. majnika se pripelje v Ljubljano. Ko je hodil med pod¬ prtimi poslopji, je trdil v enomer: »Ljubljani se mora po - magati«. In res se je to zgodilo. Ljubljana se kmalu dvigne iz razvalin lepša od prej, a tudi cesarski spomenik, ki se postavi sredi obnovljene Ljubljane, bo priča poznim rodovom, kako dober ji je bil v hudih dneh cesar Franc Jožef I. Franc Jožef I. 6ooletnica Habsburških vladarjev. Potres 1- 1895. Cesarski spomenik. XX. Avstrijska cesarska pesem. Po prvotni melodiji J. Haydna. na harmoniju priredil Harmonij. Andante. A. Foerster. i. Bog o - hra-ni, Bog ob - va - ri nam Ce- — i45 — i. da - n s sve-te ve - re po-moč-jo! Bra-ni-mo mukro-no i. ded-nozo-per vse so-vraž-ni - ke: S Habs-bur- 10 146 2. Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, srčno stoj; Če bo treba, pa desnico S srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni: Vse za dom in za cesarja, Za cesarja blago, kri! 3- Meč vojaka naj varuje, Kar si pridnost zadobi; Bistri duh pa premaguje Z umetnijo, znanostmi! Slava naj deželi klije, Blagor bod’ pri nas doma: Vsa, kar solnce je obsije, Cveti mirna Avstrija! 4- Trdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi; Vse lahko nam bo storiti, Ako združimo moči. Brate vodi vez edina Nas do cilja enega: Živi cesar, domovina, Večna bode Avstrija! XXI. Zgodovina avstrijske cesarske pesmi. Ko je bil Jožef Haydn (rojen dne 31. marca 1. 1732. v Rohrauu pri Brucku na Litvi, umrl dne 31. majal. 1809. na Dunaju). na Angleškem, je imel priliko čutiti in spo¬ znati navdušujočo in ginljivo moč narodne pesmi angleške »Bog ohrani kralja« (»God save the king«). Vrnivši se 1. 1794. na Dunaj, je svojemu pokrovitelju, Gerhardu baronu van Swietenu, ki je kot preosnovatelj vseh študij v Avstriji vse, kar se tiče umetnosti in znanstva, s svojim vplivom po¬ speševal in bil tisti čas na čelu veliki glasbeni družbi, izrekel željo, da bi tudi Avstrija dobila enako pesem, ki naj bi Avstrijce vnemala v boju za kneza in domovino; nato se mu je ponudil Haydn, da hoče sam zložiti tako pesem. Swieten je razodel to misel nižjeavstrijskemu vladnemu predsedniku Francu grofu pl. Saurauu; ta je z velikim veseljem pozdravil Haydnovo ponudbo, ker se je nadejal, da bode taka pesem močno vplivala v tedanji veliki stiski države avstrijske ter navduševala avstrijske narode v zvesti vdanosti do preljubljenega deželnega očeta. Naročil je torej profesorju estetike na Terezijanišču, Leopoldu Haški, naj zloži besede, in Haydn je prevzel uglasbenje pesmi. 10* Haydn. Swieten. Saurau. Haška. 148 Haydn, ki je že sam prirejeval angleško himno, ki je imel pri raznih svečanostih priliko opazovati globoki vdanostni čut Angležev do vladarske hiše, ki je mnogo¬ krat dokazal zvestobo svoji domovini, katero je po večletni odsotnoti od svoje domovine ljubil in cenil neizmerno, je imel priliko izraziti v tej himni svoja globoka čutila do svojega vladarja in domovine. In če je bilo njegovo srce kdaj polno najblažjih čutil, je bilo gotovo, ko je komponiral »cesarsko himno«. Ta himna v svoji preprosti melodiji ne nadkriljuje le angleške, ampak tudi vse druge enake himne. Stav melodije je mojstrsko delo prve vrste. Nikdar se ni dosegel v godbi s skromnejšimi pripomočki večji in gotovejši uspeh. — Kako jo je sam Haydn cenil, razvidimo iz razgovora z njegovim prijateljem. Ta mu pravi, da smatra to pesem za mojstrsko delo, na kar Haydn odgovori: »Skoraj jo imam tudi jaz za tako, četudi bi tega izreči ne smel«. Še v zadnjih dneh svojega življenja, ko se ga je, zlasti po pri¬ hodu Francozov, polastila neka otožnost, si jo je pregnal za trenutke, igraje na klavirju svojo priljubljeno mu kompo¬ zicijo »Bog ohrani nam cesarja«. Leta 1797., 28. pro¬ sinca je dobila Haydnova himna imprimaturo (pravico tiska), in dne 12. svečna 1. 1797., na rojstveni dan cesarja Franca, se je pela prvikrat po vseh dunajskih gledališčih in po vseh provincijah. Haydn je dobil za to znamenit dar in podobo cesarjevo. Da se je pela tudi v ljubljan¬ skem gledališču, razvidimo iz Vodnikovih »Novic« iz 1. 1797., ki pišejo doslovno: V nedelo (12. svečana) na cesarjovga rojstva god so tukaj v Lublanskim theatri eno pesem po nemško peli, inu v nej svitlemu cesarju srečo vošili. Ta pesem je po krajnsko taka: Pesem na cesarjov god. Bog obvaruj cesar Fronca, Srečo, zdravje Bog mu daj! Ljubeznjivga naš’ga Fronca Nebo varuj vekomaj, Njega dni ne bodi konca, Svitlo solnce njemu sej! Bog obvaruj cesar Fronca, Srečo, zdravje Bog mu dej! i 4 9 Božja milost naj ne mine Čez kraljestvo ino rod; Hudobije moč naj zgine, Kar kol’ njemu je nasprot’; Zapov’d božje njem’ edine, Njega volja naša bod’1 Bog obvaruj cesar Fronca, Srečo, zdravje Bog mu dej! Spred njegove vojske lica Naj sovražniki beže, Njega dvoru naj resnica In modrost naprej svitč, Sodnje sklepe naj pravica Ino vsmiljenje dele! Bog obvaruj cesar Fronca, Srečo, zdravje Bog mu dej! Njemu zgodi se veselje: Našo srečo dopolnit’, Kakor brate, vse dežele V eno zvezo vkup sklenit’, Poznim vnukom — drage želje — Mir na svetu zapustit’! Bog obvaruj i. t. d. V istem letniku »Novic« z dne 18. svečna beremo nadalje: Včerej popoldne so se v Lublano perpelali njih kraleve visokosti princ Karl inu princ Ferdinand. V theatri so pesem od cesarja peli, in še en perstavek od princa Karlna. Perstavek od princ Karlna k pesmi od cesarja je leta: Trka nam Francoz na vrata, Dobri Fronc za nas skrbi, Pošlje svoj’ga ljub’ga brata, Korel rešit nas hiti. Z nami sta estrajška orla; Premagujta vekomej! Var’ Bog Fronca, varuj Korla, Srečo, zdravje Bog jim’ dej! Prvi slovenski prevod cesarske pesmi kakor tudi ta pristavek od princa Karla je torej Vodnikov (glej »Vodnikove pesmi«, uredil Fr. Levstik. Matica Slovenska 1. 1869.). Pod vlado cesarja Franca Jožefa L ni bilo v začetku nobenega pristnega (avtentičnega) besedila cesarske pesmi; rabilo seje več besedil. L. 1853. se je naročilo Ivanu Gabri¬ jelu Seidlu (roj. dne 21. julija 1804. 1. na Dunaju, umrl — i5o — tudi tam dne 17. julija 1. 1875.), naj zloži nove besede. Njegovo je sedanje besedilo, ki Se je z Najvišjim lastno¬ ročnim pismom z dne 27. marca 1854. 1. proglasilo za pristno. Poslovenil je to »cesarsko pesem« Luka Jeran (»Novice« 1. 1854.). V sedanjih šolskih berilih je pa zopet prenarejena. Ker so se začele sčasoma rabiti mnoge razlike v na¬ pevu, in da se dobode enoten napev, ustanovilo je c. in kr. državno vojno ministrstvo za vojaško godbo pravilni napev na podlagi Haydnovega izvirnega napeva. Ta napev je bil odobren z Najvišjim odlokom z dne 6. aprila 1. 1890. Ta pravilni napev, kateri bodi sedaj edino veljaven, je c. kr. ministrtsvo za bogočastje in nauk predpisalo za vse šole in učilnice, podrejene naučnemu ministrstvu. Kako čislan je bil Haydn po vsej Evropi, potrjujejo nam priznanja, katera je dobival od vseh strani: Oksfortska univerziteta ga je slovesno promovirala doktorjem; mnogo akademij in društev na Dunaju, v Ljubljani (1800), Stock¬ holmu, Amsterdamu, Parizu, Petersburgu so ga imenovale častnim članom; izdajale so se razne svetinje z njegovo podobo na pročelju; postavljali so se mu spomeniki; do¬ bival je razna darila, tako n. pr. mu je poslal neki angleški nogavičar (tovarnar) pol ducata bombažastih nogavic, v katerih je bila vpletena melodija »Bog ohrani nam cesarja« in druge priljubljene melodije Haydnove. Haydnova »cesarska pesem« pa se je kmalu razširila in postala last ljudstva; poje se še danes z istim navdu¬ šenjem, kakor pred sto leti. Naj se tudi v izvirni melodiji glasi od sela do sela, od palače do zadnje gorske koče, združujoč vse narode širne in lepe nam domovine v nav¬ dušenosti do presvetle vladarske rodovine, in povzdigujoči glasovi cesarske pesmi naj tudi zanaprej navdušujejo avstrijske narode v zvesto in požrtvovalno ljubezen za cesarja in domovino! Pri spisovanju »Avstrijske zgodovine za ljudske šole« so mi služili ti-le viri: 1. Razna slovenska in nemška šolska berila. 2. Ivan Vrhovec: Zgodovinske povesti. 3. Fran Orožen: Ustavoznanstvo. 4. Josip Ciperle: Kranjska dežela. 5. A. Koblar: Zmaga pri Sisku. 6. Knjige družbe sv. Mohorja. 7. L. Hrovat: Kranjska mesta. 8. Ustna navodila g. prof. S. Rutarja. 9. Dr. Heinrich Ritter v. Zeissberg: Erzahlungen aus der Geschichte. 10. Gottfried Schreier: Das Wichtigste aus der oster- reichischen Verfassungslehre. n. Al. Swetina: Das Wichtigste aus der osterreichischen Geschichte. 12. I. Vrhovec: Die wohlldbl. landesfiirstl. Hauptstadt Laibach. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000519881