Šolstvo na Belokranjskem. nBelokranjec", glasilo belokranjskih kmetov, pravi, da je vedno slišati, kako malo je izobraženo belokranjsko ljudstvo. To je popolnoma v rokah svojih voditeljev — duhovnikov, ki ga izrabljajo na najostudnejši način v svoje črne namene. Ta pesem je prodrla že skozi Gorjance. Vsak čas je slišati take govoriee, toda nihče ne vpraša, zakaj je tako in kdo je temu kriv. Ljudstvo samo gotovo ne, zakaj brezbrižnosti in malomarnosti v tem oziru pri njem ni, kar nam kaže že lepa vrsta znamenitih mož, ki so izšli iz vrst Belokranjcev: Tomšič, Eng. Gangl, Zupančič, slikar Germ itd. Erivdo nosijo pač merodajui faktorji, ki se za naše ubogo ljudstvo popolnoma nič ne brigajo in ga poznajo le, kadar ga potrebujejo. Ne vidijo žalostnih razmer, v katerih je ljudstvo, ne vidijo njegove bede, in želje ljudstva so jim zadnja stvar*) Poglejmo nekoliko naše šolstvo, ki naj bi bilo vir izobrazbe. Skoraj večina naših šol niti podobna ni šolam, ampak bolj beznicam, kamor se napodi 50—60 otrok, ki morajo potem v velikanskem smradu presedeti po več ur na dan. Eako to vpliva na zdravje in pa tudi na učenje, si pač labko vsak sam rnisli. Pouk ci skoraj nikjer celodneven, ampak razdeljen na dva oddelka, na uekaterih šolah celo na tri. Da takšen pouk nima zaželenega uspeha, se razume, zakaj otrok, ki pride ob 8. uri v šolo in gre ob 10. uri že domov, nima od tega gotovo niti najmanjšega dobička, in učitelj y tem kratkem času tudi ne more delati čudežev pri taki množici otrok. V razredu, kjer je 60—70 učencev in časih tudi 100, je sploh nemogoče, da bi učitelj dosegel to, kar se zabteva, posebno pri razdeljenem pouku, in tako mora poučevati še dva razreda zaeno, kakor je po nekaterih šolah. Pri takib razmerah je napredek sploh' nemogoč. Sole so pri nas splob tako redke, da mora otrok hoditi po dye uri, da pride y šolo, in seveda pridejo otroci zaraditega mnogokrat prepozno v šolo ali pa zaradi slabega vremena sploh ne pridejo ter tako zamudijo ves pouk. Mnogokrat se zgodi, da ob slabem vremenu zostanejo skoraj vsi otroei, ki so oddaleč, in temu se ni čuditi, zakaj kako bo otrok, ki j • star 6 ali 7 let, hodil 2 uri po dežjuin snegu. Saj je otrok vendar človek! Ali pa ne vidite tudi uboge matere, ki pošilja v snegu in dežju v šolo svojega 61etiiega sinčka ali svojo bčerko, za katero ji trepeče srce? Ali mislite, da kme- *) Deželni in državni poslaneo teh krajev je deželni glavar in dvorni svetnik Š u k 1 j e, ki so ga ravno Belokranjei dvignili na konja. Urednistvo. tiška mati nima srca za svoje otroke? Da,tudi ona trepeče za svoje otroke in marsikateri dan prebije v strahu, zakaj bogve, če se ji otrok zvečer še zdrav vrne domov. Ako pa otrok v budi zimi parkrat izostane, pride kmalu denarna kazen, ki jo naš kmet pač težko plača. In kdo je vsemu temu kriv? Zopet oni, ki se imenujejo naše zastopnike. Žatorej zabtevajmo povsod šol, ki nam jih morajo dati, kajti krivice, ki se nam gode v tem oziru, so že vnebovpijoče. Zahtevajmo povsod slovenskih šol in ne dopustimo, da bi nemški BScbulyerein" gradil v naših krajih svoje nemške šole, kakor se to že godi. Zahtevajmo od našib zastopnikov, in ako se ne brigajo za naše želje, potem proč z njimi, potem niso naši zastopniki, ampak naši sovražniki!