ERLINDA BERNARDOVA: Moje potovanje po Švici. (Dalje.) Po zajtrku smo si ogledali mesto, ki šteje okolo 17.000 prebivalcev in ima poleg šol tudi iveliko Industrijo. Vodna sila močne reke jim veliko koristi. Mesto je nastalo v 8. stoletju iz neke brodarske postaje, ki je imela splav čez Ren. Lepa je stolna cerkev iz 11. stoletja; v njenem stolpu je visel do leta 1897. oni veliki zvon z napisom: Vivos voco, mortuos plango, fulgura frango, katere besede je vzel Schiller kot moto k svoji pesmi o zvonu. Zalibog, da je ta zvon počil in se sedaj nahaja v cerkvenem hodniku. Na vzhodni strani se dviguje nad mestom stolp »Munot«, ki ima v premeru 50 m in čigar stene so 5 m debele. Z njega je lep razgled po mestu in okolici. Kmalu smo bili v vozu električne železnice proti Neuhausenu, za kar smo plačali 20 stot. Stopivši iz voza, smo že čuli šumenje in bučanje mogočnega slapa. Dež je prcnehal, in jasno je prisijalo solnce. Kmalu zagledamo pred seboj v dolini prekrasni in največji slap v Evropi. Tukaj vali Ren svoje valove v širini 110 m s 24 m visokih skal s tako silo, da kar grmi in dela pene, kot bi bila prava bela megla. Sredi teh divjih valov se dvigujejo tri skale, katerih srednja nosi železni stolp. Blizu slapa drži čez reko 192 m dolg železniški most, poleg katerega je tudi pot za pešce. Raz ta most je skočilo sredi meseca junija 1913. leta 181etno dekle v valove. Močna voda ga je odnesla čez slap y besno reko. V bližini se nahajajoč ribič je to videl ter se bližal v čolnu. Po trudapolnem boju z yalovi se mu je posrečilo rešiti deklico. To je bilo prvič, da so tukaj rešili še živega človeka. Na obrežju stojita grada W6rt in Laufen. Čaroben je pogled, ko se ponoči dvigujejo iz bližnjih tvornic plameni, žraven pa sije bledi mesec na srebrne pene in temne skale. V poletnih večerih je slap večkrat elektro-bengalično razsvetljen, kar daje še veliko večji užitek. Ogledali smo si slap od vseh stfani. Radi ali neradi smo morali zapustiti pfe^ lepi kraj, da potolažimo nenasitni želodec in se pripravimo za daljno pot. Ob eni uri 37 minut nas je vlak odnesel v Bazilejo (Basel), kamor smo dospeli ob štirih popoldne. Po načrtu smo si ogledali mesto, ki šteje približno 135.000 prebivalcev. Razprostira se na obeh bregovih Rena, čez katerega drže trije navadni in eden železniški most. Spodnji ima na sredi kapelico v znamenje, da so na tem prostoru nekdaj obsojence, posebno čarovnice kaznovali s tem, da so jih metali v Reu. K zadnjemu velike- mu mestu so rabili granit od Sv. Gottharda. Mesto je jako bogato, zato ima tudi skoraj same palače. Takoj ob Renu je zgodovinska stolna cerkev, kjer je bil 1.1431. velik cerkveni zbor, ki je hotel združiti Husovce s katoliško cerkvijo. V njej je tudi grob cesarice Ane, soproge Rudolfa I. Kaj lepa je tudi niestna hiša, zunaj krasno slikana in zaradi rdeče barve že od daleč vidna. Omenjam še glavno pošto, historični muzej, trdnjavska vrata »Spalentor« in cerkev sv. Elizabete, ki jo je dal zidati bogat meščan na lastne stroške. Pri monumentalnem' kolodvoru je spomenik StraBburga, ki je daroval 25 miljonov frankov mestu, dalje cerkev sv. Pavla, ki je čisto porašena z zelenjem. Ogledali smo si tudi zanimiv zoologični vrt. V tem mestu sem imela tudi prvič priložnost (^azovati šolsko mladino med prostim časom. Igrala se je kar na ulici in razgrajala, da je bilo kaj. Tretjega oktobra ob dveh popoldne smo zapustili Ren in se peljali čez Birso po železniškem mostu, ki se je bil 14. junija 1891 podrl. Pri tej nezgodi se je ponesrečilo 70 ljudi. Skozi soteske, predore in mimo slapov nas je nesel vlak v Biel ob 14 km dolgem jezeru katerega bregovi so posejani z goricami. Tukaj ob znožju Jure se začenja jezikovna meja. Sredi Bielskega jezera je Petrov otok (Petrsinsel), kamor je pribežal iz Geneve pregnani Rousseau. Ob šesti uri stno že zagledali 39 km dolgo in 10 km široko Neuenburško jezero. Izstopivši, smo šli peš v prijazni Neuenburg (Neuchatel). ki šteje 23.000 prebivalcev in je bil nekdaj sedež pruskega guvernerja. Jezik je francoski, čeravno je bilo mesto od 1. 1701. do 1857. pod Nemčijo. Zanimiv je stari grad s cerkvijo iz 12. stoletja in spomenik grofa Neuenburškega; dalje vodnjak, »le grand fontaine«, republikanski spomenik, muzej umetnosti in katoliška katedrala, moderna stavba z mnogimi minareti temnordeče barve. Znamenit je tudi angleški vrt z lepimi nasadi, vodopadi in vodometi. Ob pomolu in obrežju je polno galebov. In tukaj obrodile so trte vince nam sladko. Jako dobro je namreč tukajšnje vino in po zmerni ceni. Drugi dan smo napravili z železnico izlet v La Chaux de fonds, kjer je sedež industrije švicarskih ur. Zapustili smo zjutraj Neuenburg ob lepem vremenu. Po celourni vožnji skozi gozde in predore smo pozdravili novi kraj. Toda kako smo se začudili, ko zagledamo vse v snegu. Ni čuda, zakaj mesto leži 1000 m visoko ob vznožju francoskih gora. Pisali smo nekemu znancu, da pridemo semkaj in ob lepem vremenu naj nas počaka na kolodvoru. Dobri znanec si je bil premislil in ni hotel zapustiti ob takem vetru in snegu svoje hiše na bregu. Mesto šteje 40.000 prebivalcev, ki so, kakor po vsej Švici, tudi tukaj kaj različnih verskih sekt, kar nam pričajo cerkve: rimsko-katoliška, protestantovska, cerkev metodistov, francoski nacionalni tempelj, tempelj neodvisnikov, kakor tudi judovski. La Chaux de fonds stoji komaj 400 let. Leta 1550. je bilo 17 hiš in 175 duš; sedaj ima 3000 hiš, med katerimi so nekatere prave palače. Tu imajo tudi krematorij za sežiganje mrličev. Lep je vodnjak »le grand fontaine«, republikanski spomenik, kolodvor, glavna pošta in še mnogo drugih stavb. Poleti je tu mnogo tujccv zaradi gorskega zraka in pozimi zaradi športa. Kakor sem omenila, je to mesto sedež urarske industrije. Da imamo nekoliko pojma o tem,^omenjam, da so I. 1910. prodali v vsej Švici 9-V^ miljona ur za 147 miljonov frankov in od te svote pride 70% samo na mesto Chaux de fonds. Ker je bilo tukaj neprijazno in neugodno vreme, smo jo po obedu kar odkurili protr Neuenburgu. Petega oktobra smo se še bolj oddaljili od naše domovine. Vožnja ob genevskem jezeru je bila prekrasna; na desni Jura, na levi Bernske planine in pred nami sivi Montblanc. Pri tern občudovanju nam je čas bliskoma minil. Od Lausanne gre železnica tik jezera, ki je 95 km dolgo in popolnoma višnjeve barve, medtem ko so draga švicarska jezera višnjevo-zelena. (Dalje.)