ČLANKI Andrej KIRN* izvirni ZNASSTVF.iSI ČIASF.K TRAJNOSTNI RAZVOJ IN RIZIČNA DRUŽBA Povzetek. Usmeriiev i' irajnoslin razvoj Je v bistvu odgovor iia nevarnosti, ki Jih /mraja rizična družba. Pri trajnost-nem razvoju ne giv samo za možnost trajne rabe nriravnih virov, ampak tudi za tmjnostno redukcijo tveganj Če traj-nostni razvoj predstavlja prekinitev usodne sprege med znanstvenotehnohSkim razvojem in rastočo rizičnostjo, potem bi se morah temeljito spremeniti dosedanje razmerje med znanstvenotehnološkim razvojem ter naravo in družbo. Za rizično družbo konec 20. stoletja so značilni specifični tipi tveganj Tveganje je družbeno vrednotna kategorija. Obstajajo različni razlogi zavoljo katerih obstaja različna (ne)sprejemljivost tveganj. Razlike v vrednotah niso edini izvor družbenega konflikta o tveganjih. Lahko temelji tudi v negotovosti znanstvenega vedenja. Opisani so trije izvori spoznavne negotovosti. Ključni pojnai: trajnostni razvoj tveganje, spoznavna negotovost. strokovna in laična ocena tveganja, javnost Nujnost tveganja in novost sodobnih tipov tveganj Trajnostni razvoj ne niore biti generator rastočih tveganj. Izključujeta .se koncepta trajnostnega razvoja in rizične družbe. Rizična družba po nein.škeni .sociologu Becku (1992) začne ogrožati vse življenje na Zemlji. Usmeritev v trajnostni razvoj bi bil ravno odgovor na nevarnosti, ki so povezane z rizično družbo. Obe odmevni ideji sta se pojavili samo z eno letno ča.sovno razliko. Brundtlandovo poročilo je izšlo leta 1986, Beckovo delo v nem.ščini pa leta 1987. Rizična družba je nastajala z industrijsko družbo, kar pomeni, ila bi se z njeno preobrazbo morala spremeniti tudi njena rizično.st. Družba, ki na.staja z ukinjanjem industrijske družbe, je še v veliko večji meri bolj znanstvena in tehnološka kot pa izginjajoča industrijska družba. Kako je možno, da po.stinilustrijska družba ne bi bila rizična, če pa je znanstvenotehnološkemu raz\'oju lastna produkcija tveganj? Predstavlja trajnostni razvoj in trajnostna družba tisti obrat, ki prekine usodno sprego znanst\enotehnološkega razvoja z rastočo rizičnostjo? Ce je realna takšna možnost, se bo temeljito moralo spremeniti dosedanje razmerje znanstvenotehno-loškega razvoja z naravo in družbo. Ekološka modernizacija tehnologij, ekolo giz^cija znanstvenega inišljenja in uvajanje novih konumikativnih form v trikotnik ' tir. Aiutrej Kini. rvftiii/imfisor (r jKikoJiiJ tiakiilleie za ttniilifiie l ettc. znan<).st-javiK>.st-(K>litika so prva znamenja lega zgodovinskega zasuka. Ne sme pa se po/^ibiti liružbenenega konteksta znanstvenoiehnološkega razvoja in rasioOe rizičnosii. Brez temeljite analize razmerja med znanstvenotehnolo.škim razvojem in družbenim kontekstom ne more biti nobenega prei>ričljivega oilgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje. V riziCni družbi prevladuje tveganje nad varnostjo, v traj-nostni družbi pa bi moralo obstajati družbeno soglasje o sprejemljivem razmeiju med varnostjo in tveganjem. Ne more biti nobenega trajnostnega razvoja brez večje možnosti za državljane, da prevzamejo kontrolo nad lastnim življenjem, zdravjem in okoljem (Irwin, 1995:7). Izboljšanje javnega razumevanja znano.sti in tehnologije je investiranje v bodočnost. .\a novo je treba premi.sliti razmerje med znano.sijo, tehnologijo in vsaktlanjim življenjem. Iz poročila OECi:) (1979) je razvidno, da .so vlade na različne načine cxlgovorile na zahtevo po večji udeležbi javnosti v oilločanju o zadevah znanosti in tehnologije. Povečale so informiranje javnosti ali političnih otlločevalcev o mnenju javno.sti o ilružbeno pomembnih znanstvenih in tehno-lo.ških zadevah, tako da so organizirale javna zaslišanja (hearings). Uvajale so sodelujoče odločanje, kjer državljani niso bili .samo v funkciji izvora informacij in mnenj, ampak partnerji v pogajanju. Poročilo sicer daje lep pregled stanja o udeležbi javnosti do konca 70. let v različnih državah, vendar .se je na udeležbo javnosti gledalo z vidika vlad, ne pa z vidika državljanov ali državljanskih skupin (Irwin, 1995:141). Z razvojem in spremembami so neločljivo povez-ina tveganja. .Moderna družba je raz\'ojna, inovativna in je zato postala tudi rizična družba. Zaradi razvojnosti iiLso možne zanesljive napovedi o tveganjih. Kjev gre pa za drvižbe enostavne reprodukcije. pa napovt-di niso potrebne. Razvoj nujno v ključuje spoznavno negotovost, ki determinira tudi praktično negotovost na ravni odločanja. "Brez jasnega razumevanja narave negotovosti, .se ne bodo mogli obnašali odgovorno znanstveniki, inžinerji. |x)litiki in državljani" (Mayo, Hollander, 1991:X1I). Iz po.samičnih preizku.sov ni mogoče dcjkazovati, da je neka tehnologija varna. Možno je samo preverili, ali ob.stajajo ali ne obstajajo določeni indikatorji za tveganje. Z znanstvenotehnološkim razvojem ob koncu 20. st. je povezano vrsto specifičnih tveganj (Kirn. 1995). - Prostorsko-univerzalna, globalna tveganja, ki prizadenejo v.se več ljudi in .se jim ni mogoče izognili ne glede na materialne možnosti posameznikov. - Časovno vse bolj odmaknjena tveganja, kot so npr. uskladi.ščenja visokoradio-aktivnih odpadkov, tveganja v |X)vczavi z gensko tehnologijo, globalnimi podnebnimi spremembami, degradacijo ozonskega plašča idr. Tukaj gre za medgeneracij-ska tveganja, ki se raztezajo prek življenjske dobe ene generacije. Za mnoge dejavnosti, užitke in .substance je znanost odkrila rizičnost s precejšnjo časovno zamudo. Kajenje je za mnoge pomenilo sprostitev. Dolgo časa nobeden, tudi zdravniki ne, ni slutil tveganja povezanega s kadilsko navado. Znanstvenotehnološki razvoj, ki ga nenehno vzpodbuja in potrebuje tržna družba, skriva gotovo veliko takih latentnih "tveganj", ki postanejo manife.stna, šele s krajšim ali daljšim časovnim zamikom. Običajno je ta prehod posredovan z znanstvenim raziskovanjem. Laične intuicije in zaznave, cia nekaj ni v redu, dobijo podporo z znanstvenim dokazovanjem. - V.se večji je delež neprostovoljnih tve.ganj, ki so rezultat dejavnosti in odločitev različnih družbenih akterjev, posameznikov ali institucij. Neprostovoljna tveganja, ki jih navržejo družbeni akterji drug drugemu, so najpogosteje stranske nenamerne posledice namernih dejanj. - Vse več je nepovratnih učinkov tveganj, ko posledice ni mogoče več odpraviti tako temeljito, da bi .se vrnili k izhodiščnemu stanju. Warin in Glendon (1998:6) razlikujeta področja či.stega in področja spekula-tivnega tveganja. Prva vključujejo npr. področje okolja, zdravja, naravnih katastrof, požarno varnost, druga pa politična, finančna, |X)djetni.ška, družbena/kulturna rveganja. Mnoga okoljska tveganja so se v zadnjem času, gledano iz podjetniškega vidika, premaknila v kategorijo .spekulativnega tveganja, ker zaščita pred okoljski-mi tveganji lahko izboljšuje kompetitivno prednost organizacij. Podjetja dokazujejo, tla lahko delujejo na način, ki izpolnjuje |X)goje trajnostnega razvoja, da njihova dejavnost ni grožnja obstojni btnločnosti. Pri trajnosmem razvoju ne gre samo za trajnostno rabo naravnih virov, obnovljivih in neobnovljivih, ampak tudi za trajno.stno retlukcijo tveganj, ki je sprejemljiva za javnost. Vsakemu razvoju so lastna t\'eganja. Odpraviti in preprečiti jih ne bo mogel tutli trajnostni razvoj, ne glede na to, kako bo znanstveno podprt. Nekatera tveganja bomo odpravili, druga pa bomo nadomestili s takimi, ki botlo txrenjena kot manj problematična. Živimo v verjetnostnodeterminističnem svetu, kjer obstajata negotovost in tveganje. Ne moremo izbirati med rizičnim in nerizi-čnim .svetom, ampak samo med različnimi vrstami in stopnjami rizika. Vedno nas botlo spremljale nenamerne posledice naših dejanj in odločitev. Sprijaznili .se bomo morali z Nietzschejevo mislijo, da nas posledice naših dejanj "držijo za u.šesa in jim je presneto malo mar, da smo .se medtem že 'poboljšali'" (Nietzsche, 1988:81 fr:igmeni 179). Okoljska zakoncxlaja. okoljski natizor, okoljska zavesi, okoljska etika, ekologizacija tehnologije, produkcije, potrošnje kaže, da smo .se "poboljšali". Trajnostni razvoj pa kljub temu ne bo mogel preprečiti, da nas ne bodo držala za ušesa mnoga naša dejanja. Velik dosežek trajnostnega razvoja bo že, če mu bo uspelo, da nam ne bodo odtrgale ušes nenamerne okoljske jx>sledice naših dejanj. Tveganje je tiružbenovretinotna kategorija, ker je tveganje vedno tveganje za nekt)ga. V tem osnovnem antropološkem pomenu ni rveganja kot objektivnega pojava neodvisnega otl ljudi. Govorjenje o objektivnem tv'eganju ekspertov in sul> jektivnem tveganju laikov je lahko zelo zavajajoče. Tudi znanstvene analize tveganj, ki posredno ali neposredno zadevajo ljudi, imajo človeško, subjektivno razsežnost. V tem temeljnem pomenu čistih objektivnih tveganj ni, .so samo različne oblike analize in predstavitve tveganj, ki vključujejo odnos tlo človeka, subjekta. Gre samo za tirugo formo pretlstavitve subjektivnega, za večjo stopnjo objektiviranja subjektivnega. Po definiciji ne obstaja objektivno vrednotenje. Objektivno vretl-noienje tveganja je bistroumna neumnost (Renn, Webler, Wiedemann, 1995). V primerjavi s spekulaiivnimi tveganji imajo čista tveganja vedno negativni jxmien. Pri njih ni izpostavljena možnost, da se nekaj dobi, ampak da se nekaj izgubi. Razlogi različnega dojemanja tveganj Stopnja rizičnosti je samo ena determinanta njene (ne)sprejemljivosti. Raziskave so postale pozorne na dejstvo, ila ljudje poudarjajo ena tveganja in zanemarjajo druga. Ljudi npr. bolj skrbi ostanek pesticidov v hrani kot pa tveganja v zvezi s kajenjem, z nepravilno prehrano, preveč kalorično hrano in podobno. Podcenjujejo se tveganja, za katere ljudje mislijo, da so pod njihovo kontrolo, npr. vožnja z avtomobilom Ista tveganja, če prizadenejo druge ljudi, se običajno ocenjujejo nižje, kot pa če prizadenejo njih same. Ljudje višje ocenjujejo tveganja antro-pogenega kot pa naravnega izvora. Podcenjujejo se tveganja običajnih pogostih dogodkov in precenjujejo tveganja redkih dogodkov. Večja je tolerantnost do tveganja. čigar posledice so količinsko razpršene v časovnem intervalu, kot pa do po.sledic, ki imajo katastrofičen značaj. Večji prag tolerantnosti je do tveganj, kjer so njihovi povzročitelji sami izpostavljeni tveganjem. Mnoga prostovoljna tveganja .so za ljudi samoumevna. Nanje se gleda kot na o.sebno pravico do oblikovanja lastnih prioritet in svojega načina življenja. Tveganje, ki prinaša tutli očitne koristi, je bolj sprejemljivo od tveganja, kjer koristi niso razvidne. Tveganje za katerega ne obstaja alternativa, je bolj sprejemljivo od tveganja, za katerega obstaja alternativa. Douglas in Wildawsky (1982) sta možne odno.se do i\'eganja .strnila v tri vzorce. Egalitarni, ki izraža skrb za enako.st. Podjetniški, ki daje prednost učinkovitosti in avtonomiji. Hierarhični, ki poudarja nujnost, da elita kontrolira družbeno življenje v imenu skupno dobrega. Pogosto obstajajo razkoraki med strokovno in laično ocenitvijo, in .še bolj, sprejemljivostjo tveganja. Izvedenci ne razumejo vselej dobro razlogov za to razl^ajan-je. Običajno jih vidijo v pomanjkljivem znanju laikov, njihovi iracionalno.sti in ento-cionalnosti. V bistvu pa gre za soočenje dveh lipov racionalnosti, širšo družbeno in omejeno izvedensko. Javnost operira s pojmom tveganja, ki odseva družbene vrednote, ki so izpuščene iz standarda statistične analize rveganj. Laiki imajo drugačen, širši pomen tveganja. V njega vključujejo mnoge značilnosti (npr prosto-voljnosl/neprostovoljnost), ki jih ne upoštevajo izvedenci. Za strokovnjake takšne razsežnosti tveganja niso pomembne, ker imajo čisto subjektivno, psihološko vsebino, ki -se jo ne da količinsko izraziti. Kljub temu so te razsežnosti tveganja za laike bolj verodostojne, kot pa so razlage strokovnjakov. Večina Američanov npr ne verjame nobenemu, ki trdi, da je skladiščenje jedrskili odpadkov v"jrno. Strah javno.s-ti pred tveganji in njeno nezaupanje v strokovne ocene, je lahko seveda neutemeljeno, toda kljub temu, kot kaže primer iskanja odlagališč za jedrske odpadke tako pri nas kot drugod v .svetu, je usodno omalovaževanje takšnega strahu, češ saj gre le za praznoverje in iracionalnost. Strokovne službe za upravljanje s tveganji bi se morale v .svojem obnašanju do javnosti zgledovati po psihiatrih. Psihiater ima najrazličnejše bojazni in preganjavice svojih pacientov za realne in na tej pred-|x)siavki oblikuje terapijo. Podobno držo morata imeti stroka in politika do "strahov" javnosti. Obstajajo tri razlage razhajanja izvedencev in laikov do tveganja. ldeološka:razlike izvirajo iz razmerij moči in pojmovanju odgovornosti do drugih ljudi Psihološka, ki razJike pojasnjuje z nezaupanjem. Spoznavnoontološka: izvedenci vidijo realnost drugače kot laiki Kar .strokovnjaki vidijo kot tveganje ni isto, __A ncirej KIRN kar vidijo laiki. Beck (1992:58) pa vzrok razkoraka vidi v lem, da se izvedenci molijo o empirični pravilnosti .svojih implicitnih vrednotnih predpostavk in sicer o tem, kaj se ljudem zdi sprejemljivo in kaj ne. Za Becka ostaja znan.stvena racionalnost prazna brez družbene, družbena pa slepa brez znanstvene racionalnosti Pogosto se misli, da samo laiki precenjujejo ali podcenjujejo tveganja, toda podcenjujejo jih včasih tudi izvedenci. Lawless (1977) je analiziral 15 velikih javnih "alarmov" o tehnologiji in ugotovil, da v več kol 1/4 primerov tveganja niso bila lako velika, kot so jih na začetku opisovali nasprotniki tehnologij, toda v več kot 1/2 primerov |5a je bila ne\'arnost večja, kot so jo dopu.ščali zagovorniki tehnologij. Zgodnja opozorila se ni.so upoštevala v 40% primerov. Britanski kmetje so sodili, da je dovolj primerov, da se preixjve ujKjraba herbicitla 2,4,5,-7 in da ni trelia čakali na 100% dokaz o njegovi škodljivosti za zdravje ljudi. Advisory Committee on Pesticides (ACP) pa je sodil, da je za prepoved premalo tlokazov in da je edina opravičljiva politika, da je dovoljena njegova raba. Intuicija kmetov se je izkazala za pravilno. Na splošno je .sedaj uporaba herbicida 2,4,5-T prepovedana, vendar so .še do danes |>odatki nepo|x>lni in iz-sledki negotovi o njegovem vplivu na človekovo zdravje (Likar, 1998:127). Kmetje so se v bistvu zavzemali za določeno ravnotežje med verjetnostjo in gotovostjo glede dokaza o škodljivosti herbicida, ACP pa je izhajal od načela, da je prepoved možna, ko se razpolaga z dokazom, ki je onstran vsakega razumnega dvoma. Dokler ni zadostnega dokaza, .se obstoječa praksa ne spremeni. S lem se breme dokaza prenaša na državljane in okoljske skupine. V tem primeru pa je izredno pomembno, ali obstajajo možnosti, da raziskovalci naredijo za predmet raziskovanja probleme prizadetih in zaskrbljenih državljanov oziroma, da se državljani nanje obrnejo s svojimi temami. Na Nizozemskem so bile ravno v ta namen ustanovljene na nekaterih univerzah "prodajalne znanosti" (science shops). V teh "prodajalnah" naj bi stranke imele dostop do ekspertiz, nasvetov, pomoči pri raziskovanju. Nizozemsko pobudo pa so zatem prevzele tudi Francija, Belgija, Danska, Velika Britanija. Trije kriteriji so odločilni, da se koristijo .storitve prodajaln znanosti. Stranka ne sme imeti nobenih komercialnih motivov. Nima denarja, da bi plačala raziskovanje. Je zmožna, da rezultate raziskovanja lahko uj)orabi v praktične namene. Mnogi raziskovalci se lotevajo raziskovanja predloženih tem državljanov bolj iz altruističnih razlogov. V kolikor pa se vzame resno razmerje znanosi-javnost, (XJiem ne bi bilo možno, da životari na obrobju akademskega sveta takšna pobuda kot so prodajalne znanosti (Irwin, 1995: 165). Če bi .sodili po rezultatih študije Lawles.sa in obravnavanem primeru herbicida 2,4,5-T, potem .se celo bolj motijo tehnolo.ški optimisti kol pesimisti Motijo pa .se seveda oboji. Oboji morajo biti bolj kritični do .svoje lastne drže in do .svojih lastnih predpostavk. Sodobna znansivenolehnološka družba je odvisna od strokovnjakov. Če .se ne verjame enemu, se mora drugemu, nekomu se mora vedno. Moč, ki določa, komu verjeli in kako se je treba odločiti v .skladu s tem, je .še bolj pomembna in usodna od moči samih strokovnjakov. Posebne pristranosti pri ocenjevanju tveganj nujno izhajajo iz same narave specialnosti. Vsaka .specialnost vključuje svojo zamejitev dojemanja realnosti. Za ublažitev ali odstranitev teh pristranosti niso potrebne .samo komunikacije med različnimi strokami, ampak tudi komunikacije z laičnim razumevanjem tveganja. rvinicnvicz in Ravctz (1993, 7'iO-7SS) sia celo predlagala razširitev skupnosti ocenjevalcev (cxtension ol peer coninuinities). To ne pomeni zavzemanje za demokracijo v znanosti kot uresničevanje želje za razširitev demokracije v družbi. Gre samo z:i spoznavno razširitev, za vključevanja novih dejstev in novih vidikov realnosti, kar je nujno za soočenje znanosti z negotovostjo, tveganji in kompleksnimi okoljskimi problemi. Takšno razširitev odseva sestava odborov, ki jih predvidevajo zakoni o gen.ski tehnolgiji v različnih državah. Izvedenci so v komunikaciji z ja\'nostjo |X)gosto .soočeni z ilvema \ rstama vprašanj: |)reveč enostavnimi ali preveč zahtevnimi, ki pre.segajo obstoječo raven znanja in teorije. Razlike v vrednotah ni.so edini izvor družbenega konflikta o tveganjih. Lahko bi obstajalo veliko sogla.sje o vrednotah, pa bi kljub temu odločanje o tveganjih bilo zelo otežkočeno in neučinkovito zaradi negotovosti znanstvenega vedenja o tveganju. Pri ocenjevanju tveganja pogosto funkcionira neizrečena predpostavka, da .so pač pomembna ti.sta tveganja, ki .se jih da kvantitativno oceniti. Toda z.;i človekovo življenje je velikega pomena tisto, kar je zelo težko ali pa sjiloh nemogoče in nesmiselno količinsko ocenjevati (npr ljubezen, sreča, ztiravje, prijateljstvo idr) Vprašanje pa je, ali ni tudi v svetu znano.sti, tako tiružboslovnih kot naravoslovnih, in ne samo v svetu vsakdanjega življenja, globlji ali vsaj enakovredni pomen v kvalitativnih raz.sežnostih nekega pojava kot pa v njegovih količin.skih, nterljivih, h katerim se usmerjajo empirične, eksperimentalne in matematizirane znanosti? Odgovor sedanje matematizirane, eksperimentalne znanosti je odklonilen in ocenjuje takšno možnost kot vračanje k pre.seženi paradigmi pred-moderne znanosti. Mi.slim pa, da bo znanost 21. stoletja drugače dojela razmerje med kvalitativno in kvantitativno naravo pojavov, ki jih raziskuje. Na.stanek, vzpon in način mišljenja novoveške, moderne znanosti je neločljivo povezan z ek.speri-mentalnimi in matematičnimi metodami. S tem se je spremenilo tudi dojemanje kvantitativnih in kvalitativnih raz.sežno.sti objekta raziskovanja. Možno.st k\'antifik-cije in merljivo.sti je postal odločilen kriterij za to, kaj je dostojen predmet strogega znanstvenega raziskovanja. .Merljivost in kvantifikacija sta vse bolj zakrivali in izločevali kvalitativno raz.sežnost narave, družbe in človeka. .\'e sme .se pozabiti na več kol 2000 let staro Aristotelovo o|x>zorilo, da bt) izobražen človek "na nekem področju zahteval le tolikšno mero natančnosti, kolikor jo dopušča narava obravnavanega predmeta" (Aristotel, 1964:73). Razvoj znanstvenih metod seveda povečuje mero natančnosti, ne more pa odpraviti ti.sto stopnjo neegsaktnosti, ki izhaja iz same posebnosti predmeta raziskovanja. Lahko bi se reklo, da gre za onto-lo.ško determinirano nenatančno.st. Znanstveniki .se stalno gibljejo med vednostjo in nevednostjo. To je vzpodbudno za raziskovanje, je pa problematično znotraj konteksta praktične dileme ali naj .se ukrepa ali ne. .Spoznavna negotovost, obvcščcno.st in javno.st Obstajajo različni izvori spoznavne negotovosti na področju ocenjevanja tveganja. a) Ontološki: variabilnost, ki je lastna vsemu fizičnemu svetu, je izvor tako po.sebne kot sistematične spoznavne negotovosti. Razvojna narava predmeta nujno vključuje spoznavno negotovost napovedi možnih posledic. Pri vseh raz\'oj-nili procesili imamo opravka z asimeirijo med napovedjo in razlago Teoretična razlaga ne more biti zanesljiv temelj predikcije. .Nemožnost zanesljive predikcije izhaja tudi iz razlike med zaprtimi in odprtimi si.stemi. .Nemogoče je v odprtih si.s-temih, v naravi, vzpo.staviti |X)polnoma identične kontrolirane pogoje, kakršni so bili v zaprtem, laboratorijskem si.stemu. To pa mnogim že zado.stuje za dvom. da .so v okoljskem pogledu popolnoma varni njjr eksperimenti genske tehnologije rastlin, ki .se izvajajo na polju. b) .Metodolo.ški: izvor negotovosti .so same metode .statističnega predstavljanja [K>datkov in najnižja raven, kjer je ob dani merilni tehniki .še možno opazovati učinke ("the lowest observable effect level," "no observable effect level"). Ta raven .še opazljivih učinkov je seveda odvisna tudi od kakovo.sti tehničnih raziskovalnih sredstev. Lahko je seveda tudi nižja, kot jo dosegajo najbolje opremljeni laboratoriji v svetu. V tem primeru gre za negotovost, ki je pragmatičnega ne pa teoretičnega, ontolo.škega izvora. Ni enkrat za v.selej dane meje med ontološkim in pragiuati-čnim pragom negotovosti. Ontološki .se lahko stalno zmanj.šuje s tehničnim razvojen), odpraviti pa ga najbrž ne bo mogoče nikoli. Zato ni smi.selno in je celo škodljivo, če se vsa rešitev problema vidi v izboljšanju metod in merilnih tehnik. ,Nc jXJtre-bujemo predv.sem izbolj.šane analitične metode izračunavanja tveganj, ampak več priložnosti z.a udeležbo pri odločanju tistih, ki jih prizadenejo javne politike glede tveganj. Različni intere.si in vrednote, ki so v igri pri naših zaznavah in sprejemanju tveganj, .so najbolje obravnavani v demokratičnih pristopih, ne pa tam, kjer .so ti vtopljeni v homogeno celoto pri običajnih analizah o stroških in koristih. Brez pomisleka ni mogoče sprejeti enačlxr: učinkov ni, ker se jih ne da opazovati. S to enačbo se sprijaznimo iz praktičnih razlogov, vendar pa je potrebna previdnost zaradi negotovosti, ki jo vključuje. Preciznost merjenja je omejena celo v najbolj preprostih si.stemih (Silbergeld, 1991:106). Z vidika nenamernih okolj.skih posledic znansaenotehnološkega razvoja bi bila usodna enačlia, da so pomeml>-na .samo tista tveganja in posleilice, ki .se jih da količin.sko meriti. Pri tveganjih ima takšno stališče zelo praktične posledice. Ninnerične ocene tveganja ni.so uporabljene samo za primerjavo kori.sti in škod, ampak .so tudi temelj odločitvam, katera tveganja zaslužijo reguliranje in katera ne 0-'sanoff, 1991:30). c) Spoznavnoteoretski izvor negotovosti: odnos med teorijo in dejstvi je v okviru filozofije znanosti postal predmet kritičnega premisleka. .Mislim, da imajo njena spoznanja drugačen pomen in težo za družlmslovne in humanistične znanosti kot pa za naravoslovne in tehnične, čeprav so bili v največji meri pridobljeni iz raziskovanja na ten) področju. Osnovni zaključki postpozitivi.stičnega zgodovinskofilozofskega in spoznavnoteoretskega raziskovanja razmerja med teorijo in dejstvi so naslednja: a) dejstva .se preprosto ne najde, odkrije, ampak so posreilovana, "konstruirana" z znanstvenin» mišljenjem, b) vsako znanstveno dejstvo je dejstvo neke znanstvene teorije, b) dejstva niso od teorije neodvisen razsodnik resničnosti ali neresničnosti teorij, ker so same posredovane s teorijami. Pri ocenah in sprejemljivosti tveganj je še po.sebno izpostavljeno razmerje med pomeni dejstev in teorijo. Ravno pri spoznavnovrednotnih problemih ocenjevanja in sprejemanja tveganja so se pokazale številne stične točke z mnogimi spoznanji sociologije znanstvenega vedenja, čepiav sta se obe področji razvijali ločeno. Sociologija znanstvenega vedenja ponuja drugačno razumevanje znanosti, znanstvene objektivnosti in resnice, ki pa najpogosteje ni sprejemljivo za naravoslovno znanost. Upoštevanje družbenih, vrednotnih, kulturnih in psiholoških raz,sežno.sti tveganja bo prispevalo k bolj realnemu in globljemu razumevanju omejitev znanosti in stroke kot orodja za politično odločanje v povezavi z rizičnimi tehnologijami. Zgre.šena .so pričakovanja strokovnjakov in politikov, ila bo zgolj večja obve.ščenost in |)oučenosi ljudi .samodejni) oilpravila prepati med strokovno in laično (ne)spre-jemljivostjo tveganja. Izkušnje Švedske kažejo, da znanje samo po sebi ne vodi k oblikovanju pozitivnega odno.sa do tehnologije. TLsti z (xlklonilno držo tlo tehnologije .so motivirani, da pridobijo znanje in ga vgradijo v podjwro .svojega že izoblikov.inega negativnega stali.šča V letih 1976-78 so v izbraževalnih kampanjah (Kanada, Francija, Nemčija, Danska) potrošili velika sredstva, da bi javnost bolje seznanili z jedrsko tehnologijo, toda to ni zavrlo antijedrskega razpoloženja in gibanja. Poročilo OECD (1979) je priporočilo, da mora takšno izobraževanje iti preko tehničnega okvira in vključevali .širše družbene, politične in ekonom.ske vidike tehnološkega razvoja. Neznanje ali pomanjkljivo znanje je lahko izvor tako naivnega ziuipanja v znanost in tehnologijo ali pa izvor neutemeljenga nezaupanja in predsotlka. Nekatere ankete v ZDA iz leta 1983 so pokazale, da o.sebe, ki malo vetlo o znanosti in tehnologiji, najbolj nasprotujejo jeilrskim elektrarnam. Iz tega pa ne sledi, da so bili vsi tisti, ki tlobro poznanjo jetir.sko tehnologijo, njeni zagovorniki. Teh razlik meti strokovnjaki ni mogoče razložiti z razlikami v stopnji vednosti in informiranosti. Obve.ščenost je sicer jiomembna in nujna, ni pa .še zadostna za otipravljanje razlik. Odpravljanje po.sledic neustrezne obveščeno.sii je toliko manj učinkovito tam, kjer obstaja nezaupanje v stroko, institucije, v verodostojnost informacij in kjer obstaja sum v pristranost ocen zaradi interesov tlržave, pt)litičnih strank, potljetij. To nezaupanje je toliko težje odpraviti, če je bilo zaupanje že zlorabljeno. Zaupanje v stroko je izretino dragtjcen kapital, ki se ga lahko hitro izgubi, težko pa ponovnt) pridobi. Stroka lahko izgubi zaupanje javnosti zaradi nekorektne .sprege s politiko, ko je stroka .samo figov list za kritje in utemeljevanje političnovoluntarističnih odločitev. Ponekod pa se je omajalo zaupanje iz či.sto spoznavnih ali vrednotnih razlogov. Znanost je pretiravala z gotovostjo tam, kjer jo ni mogla tlati. Javnost in družbene odločitve pa .so od nje takšno gotovo.st pričakovale. V tem primeru je znanost v odno.su do javnosti postala žrtev .svojih la.stnih absolutiziranih stantlartlov, ki .so koreninili v paradigmi klasične znanosti tio sredine 19. stoletja, ko znanost še ni raziskovala razvojne, nepovratne procese, pro-ce.se v mikrosvetu, .statistično determinirane procese, kaosa ipti. Kot bumerang so .se k znanosti vrnili izgubljeni itleali znanstvene enoznačnosti, objektivnosti, predvidljivosti, ki jih je znanost stoletja gojila. Ostaja cela vrsta takoimenovanih "transz-nan.stvenih ])roblemov" (Weinberg, 1977: 337-342), ki jih je mogoče zastaviti na znanstven način, itxia vsaj za tloločen čas pa ni mogoče dati enoznačnih egsakt-nih odgovorov. Pri transznanstvenih problemih, za katere obstaja praktičen interes javnosti, je še posebno usodno, če .se znanost obna.ša tako, da vzbuja iluzijo, tla ve več kot je možno ob stanju znano,sti. "Znanstveniki, inženirji, tvorci politike, javiiosi se ne boilo mogli obnaSaii odgovorno brez jasnega razumevanja negotovosti" (Mayo, Hollander, 1991 :Xn). Javnost se je tudi zmedla ob znanst\'cno-strokovnih nasprotjih, ki so zadevala okoljske in zdravstvene probleme. Tudi javnost se bo morala sprijazniti z znanstveno nedoločnostjo in negotovostjo pri mnogih tran.sznanstvenih problemih. To pa |xjmeni živeti s tveganim in nepred-vitlljivim .svetom. Javnost je težko sprejela realne znanstvene omejitve, ker ji te ne morejo več zagotoviti takšne varnosti, kol jo je domnevno lahko zagotavljal klasični ideal znansivenosii. Znanosi sama v.se bolj osmi.šlja meje .svoje lastne gotovosti. Ne slaba, ampak dl|an.i: Cankarjcva zalo^.ha IJauer, M. (ed.) (1997): Resistence to New Technology. Nuclear l\)vvcr, Information Technok)gy and Hiotechnok)gy. Iklinburgh: Cttnhridgc Liniversity l'rc,ss hechniann, G. (Hrsg.) (199.i): Risiko und Ge.sell.schaft Opladen: We.Mdcu.scher Verlag Heck, U. (19HH) Gegengifte. Die organisierte Unvcraiitwortlichkeit Frankfurt am Main: .Suhrkamp Heek. LI. (1991): Politik in der Risikogescllschalt. Frankluri kam Main. .Sulirkamp Heek. U. (1992); Ri.sk .Society, t.ondon. Thousand Oaks. New Delhi: SAGl- Publications »eck, U., Heck, G.lv iHrsg.) (199 i): Riskante Freiheiten. Frankluri am Main: Suhrkamp Beck, U. (1998): \Vt)rld Risk Socicty Cambridge: Polity Press Brundtland Report (1987). Our Common Future. 0.\lbrd University Press Douglas. .\1. Wildawsky, A (19H2): Risk and Culture. Berkeley, Los Angeles, London: University of Calilbinia Prc.s.s Franklin, J. (ed.) (1998): The Politics of Risk .Society Cambridge: hility Press Funtowic/, .S.O .Kaweiz, j. (1993): Science for the post-normal age -V; Futures 25:7, .September Grove-W. R. (1998); Risk Society, Politics :ind BSI-.-V: Fr.inklin, I. (ed). The Politics of Risk .St)ciety Cambridge: Polity Pre.ss Hiskes, K.P (1998): Democracy, Ri.sk, and Community Technok)gical Ha/.ards and the ■{volution of Liberalism. New York, O.sford: O.xibrd Univer.sity Press Irwin, A. (1995): Citi/.en .Science. A .Study of IVople l-xpcrti.se and .Su.stainahle Development. London anil New York:Routledgc Jasanoff, S. (1991): Acceptable lividence in a Plurali.-.tic .Society. -V'Mayo, D., Hollander R. D. (ed.). Acceptable Fvidence. .Science and Values in Risk .Management. New York, Oxford: Oxford University Pre.ss Johnson, B.B, Covvllo, V. (1987); The Social and Cultural Construction of Risk. i:ssays on Risk Selection and Perception. D. Reidel Publishing Company Kirn. A (1995): Tvcganje kot druZhenovrednotna kategorija.-V; Teorija in prak.sa, 32, .Si. 3-1, .sir.212-220 Krohn, \V., Knitkcn. G. (Hrsg.) (1993); Kiskantf Technolonicn: Rc-ncxion unil Regulation. I'rankluri am Main: Suhrkamp Kuhliiunn, A. (1986); Introiliiciion to Salcty Stlcncc. New York, Ucrlin, I Icicklberg: Springer Vcrlag I.awlc.Ns.. !•, \V. (1977): Tetiinok)gy and social .shock. New »runswick,NJ: Rutgers University l're.ss l.ik:ir, M. (1998): Vodnik po onesnaževalcih okolja. Ljubljana: Zhtirnica sanitarnih tehnikov in inžinerjev Slovenije Mayo. G. I)., Hollantler, K I). (cd.) (1991): Acceptuhle Kvidencc. Science and Values in Risk Managenjent. .New York, Oxforil; Oxford University Press Nietx-sche, K (19«H): Onstran dobrega in /lega in H genealogiji morale. I.juliljana: Slovenska matica Ol'CI) (1979): Technology on Trial: public participation in decision-making related to science and technology. I'ari.s: OHCI) O Mahony l>. ed. (1999): Nature. Risk and Responsibility Discourses of Uiotechnology New York: Rouiledge Oi\v:iy, M , Wynne, H. (19H9): Ri.sk Coniniunication: Paradigm and Paradox.-V: Risk Analysis. V()l.9, No.2, Hl-145 Renn. O.. Wehler. T, Wiedemann, P. H. (1995): Fairness and Com|X-ience in Citizen Participation. Kvaluation Models for linvironmental Di.scourse. Dordrecht, Boston. l.<>ndon: Kliiwer Academic Publishers Rc.schcr. N. (1983): Risk. A Philosophical Introduction to the Theory of Risk l-valuation and .Vl:magenient. Washington. D.C.: University Pre.ss of America Ruckelshaus. W.D. (1985): Risk. Society anil Democracy. -V; l.ssues in .Sc ience anil Teciinology No.3. 19-3S .Schettler, T. et. al. (1999): Generations at Risk. Cambridge, M:issachusett.s, I.ontlon. l-ngland: llie .VIIT l're.ss Sillx-rgled, l-.K. (1991): Risk A.s.se.ssnK-nt and Risk .M;in;igenieni: An l^iKMsy Divorce.-V: Mayo. D C., Htillander R. D. ed. Acceptable I'Vidence. Science and Values in Risk Management. New York, Oxford: Oxfiial University Press To.š, N. el. al. (1998); SJ.\1 97/3. Mednarodna raziskava "STAI.I.'sCa O DlvLU". (Work Orientation, ISSI',1997) in -I'KOI.O.-^KA SONDAŽA". Podatkovna knjiga in tabele. Ljubljana: I-akulteta za družbene vede. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Waring, A.. Glendon. I.A. (199H): Managing Risk. Critical issues for survival and succe.ss into 21 .St century London, Ho.ston. Detroit: International Thom.son liusiness Press Weinlierg, A .M. (1977): The Limits of .Science and Traas-Science.-V: Interdi.sciplin;iry .Science Reviews, Vol.2, No.'1,3j»7-342