617
Odmevi
NOVOSTI V PATOGENEZI IN
ZDRAVLJENJU SEPSE
Marjeta Škerl
V decembrski številki Zdravniškega vestnika (letnik 72, de-
cember 2003) je bil objavljen pregledni članek avtorjev M.
Jereba in A. Trampuža pod naslovom Novosti v patogenezi in
zdravljenju sepse. Članek s skoraj enako vsebino je bil objav-
ljen v reviji Schweizerische Medizin Forum v avgustu 2003
avtorjev A. Trampuz, W. Zimmerli z naslovom Pathogenese
und Therapie der Sepsis. V članku, objavljenem v ZV, manjka-
ta razpredelnici 2 in 3 iz originalnega članka. Načelo ZV je, da
objavlja le izvirna, še ne objavljena dela, zato pričakujem, da
bo uredništvo v eni naslednjih številk pojasnilo, ali gre za dvoj-
no objavo. Verjetno s tem ni seznanjeno niti uredništvo Schwe-
izerische Medizin Forum, ki bi ob dvojni objavi moralo dati
svoj pristanek.
ODGOVOR NA PISMO
PRIM. MARJETE ŠKERL, DR. MED.,
V ZVEZI S ČLANKOM »NOVOSTI
V PATOGENEZI IN ZDRAVLJENJU
SEPSE«
Andrej Trampuž
Sepsa je najpomembnejši vzrok smrtnosti bolnikov na inten-
zivnih oddelkih, zaradi katere umre skoraj vsak drugi bolnik,
pri katerem se iz sepse razvije v septični šok. Kljub velikemu
napredku v medicini se smrtnost sepse do leta 2000 ni bistve-
no zmanjšala. V zadnjih štirih letih pa je bilo objavljenih več
novih pristopov, s katerimi so uspeli pomembno izboljšati
preživetje bolnikov z najtežjo obliko okužbe, hudo sepso in
septičnim šokom. Danes med dokazano učinkovitimi ukrepi
spada zdravljenje z aktiviranim proteinom C (drotrekogin
alfa) (1), ki pa zaradi velikih stroškov in omejenih izkušenj v
Sloveniji ni na voljo vsem bolnikom, ki bi od tega zdravila
imeli koristi. Obstajajo še štirje drugi novi ukrepi, s katerimi
so v randomiziranih kontroliranih raziskavah prav tako uspe-
li izboljšati preživetje bolnikov s sepso, to je zdravljenje s ste-
roidi, inzulinom, predihavanje z nizkim dihalnim volumnom
in zgodnja hemodinamska podpora.
Novosti v zdravljenju sepse v zbrani obliki predhodno v do-
mači literaturi še niso bile objavljene. To je vzpodbudilo av-
torja, da sva se odločila napisati splošni pregledni članek o
sepsi za Zdravniški vestnik (2). Poleg izključno strokovnih raz-
logov naju je vodila tudi želja po uporabi domačega medicin-
skega izrazoslovja namesto ameriških akronimov (na primer
sindrom sistemskega vnetnega odgovora namesto SIRS) in
objava definicij septičnih sindromov, ki so se v zadnjih letih
uveljavili v mednarodnih strokovnih krogih (3). Pri našem
članku torej ni šlo za prikaz lastnih izvirnih podatkov, tem-
več za pregledni prispevek z zbranimi najpomembnejšimi
članki s tega področja, ki so jih napisali drugi avtorji.
Namen preglednih člankov je posredovanje sistematično zbra-
nih in na dognanjih temelječih podatkov (evidence-based me-
dicine) s kritično in uravnoteženo razpravo. Za razliko od iz-
virnih člankov se pregledni članki ne morejo bistveno razli-
kovati med seboj, če obravnavajo isto področje. Tudi medna-
rodno uveljavljenih bolezenskih definicij in indikacij za zdrav-
ljenje ni mogoče spreminjati. Zato povsem drži ugotovitev
prim. Marjete Škerl, dr. med., da je slovenski prispevek o se-
psi po zgradbi podoben članku, ki sem ga kasneje napisal za
švicarsko revijo Swiss Medical Forum v nemščini in so ga v isti
izdaji prevedli še v francoščino (4). Tudi drugi avtorji, ki bo-
do pisali pregledni članek o sepsi, se ne bodo mogli izogniti
navajanju večine istih avtorjev in njihovih izsledkov. Da bi čla-
nek o sepsi čimbolj prilagodil specifičnim značilnostim Slo-
venije in Švice ter hkrati zagotovil čim višjo strokovno raven,
sem kot soavtorja k sodelovanju povabil dva ugledna stro-
kovnjaka s področja sepse iz obeh držav (prof. dr. Werner
Zimmerli in asist. dr. Matjaž Jereb), ki sta pomembno prispe-
vala h končni obliki članka za obe reviji.
Če nam je v Zdravniškem vestniku na razumljiv in pregleden
način uspelo predstaviti pomembne novosti v patogenezi in
zdravljenju sepse, je naš namen v celoti dosežen. Z veseljem
sprejemamo strokovno kritiko našega članka in upamo, da
nam bo z njim uspelo spodbuditi nadaljnjo razpravo. Zdi se
nam pomembno, da Zdravniški vestnik kljub poplavi tujih
člankov še naprej spodbuja objavo recenziranih izvirnih in
preglednih člankov v domačem jeziku ter s tem pomaga goji-
ti lepo in pravilno slovensko izrazoslovje.
Literatura
1. Bernard GR, Vincent JL, Laterre PF et al. Efficacy and safety of recombinant
human activated protein C for severe sepsis. N Engl J Med 2001; 344: 699-
709.
2. Jereb M, Trampuž A. Novosti v patogenezi in zdravljenju sepse. Zdrav Vestn
2003, 72: 675-80.
3. Bone RC, Balk RA, Cerra FB et al. Definitions for sepsis and organ failure
and guidelines for the use of innovative therapies in sepsis. The ACCP/
SCCM Consensus Conference Committee. American College of Chest Physi-
cians/Society of Critical Care Medicine. Chest 1992; 101: 1644-55.
4. Trampuz A, Zimmerli W. Pathogenese und Therapie der Sepsis (Pathoge-
nèse et traitement de la septicémie). Schweiz Med Forum 2003; 3: 811-8.
Zanimivo je vedeti
ALI IMA SLOVENSKA MEDICINA
ALTERNATIVO?
Zmago Turk
Trditev: »Slovenska medicina nima alternative!«
Dejstvo: Danes se približno 40% Slovencev zdravi z meto-
dami alternativne medicine, uradna šolska medi-
cina povsod po svetu doživlja krizo zaupanja.
Hipoteza:Alternativa je v organizaciji zdravstvene službe.
Razprava
Iz globalnega stališča svetovno medicino sestavlja več medi-
cinskih sistemov. Sistem klasična zahodna medicina se je
razvil v zadnjih nekaj stoletjih in je na svetu tudi največji, saj
skrbi za več kot polovico človeštva. Poleg tega pa so po svetu
tudi drugi medicinski sistemi, ki so s svojim okoljem zrasli in
so tam tudi uradno priznani. Od teh je najpomembnejši si-
stem tradicionalne kitajske medicine, s katerim se oskrbuje
nekaj milijard ljudi. Tudi v sistemu klasične zahodne medici-
ne že več stoletij obstaja sistem nekonvencionalnih metod v
* Opomba uredništva: Nekonvencionalne metode zdravljenja so tukaj, naši bol-
niki se jih poslužujejo, zdravniki jih moramo poznati, poznati njihove interakci-
je z znanstveno oz. šolsko medicino. Bolniki imajo do njih pravico. Vse bolj so
te metode tudi predmet raziskovanja, ki je nekatere že zavrglo, posamezne
med njimi pa potrdilo in jih je sodobna medicina vključila v standardno zdrav-
ljenje. Potreben pa bo strokovni, finančni in kazenski nadzor, kot je to v razvi-
tem svetu.
ZDRAV VESTN 2004; 73: 617–23
618 ZDRAV VESTN 2004; 73
preventivi, diagnostiki, zdravljenju in rehabilitaciji. Kaj je tem
sistemom skupnega? To, da niso ustrezno znanstveno pre-
verjeni? Po svetu jih imenujejo alternativna medicina. Naj-
boljša definicija je najverjetneje tista, ki pravi, da predstavlja
alternativna medicina določene dejavnosti, ki jim je skupno
to, da so vezane na človeško zdravje in da hkrati niso uradno
priznane.
V svetu nosi uradna medicina naziv »ortodoksna medicina«,
»znanstvena medicina«, »šolska medicina« in tudi »konvenci-
onalna medicina«. Medtem ko so sinonimi za alternativno me-
dicino »komplementarna ali dopolnilna medicina«, »nekon-
vencionalna medicina«, »naravna medicina« in podobno.
Vzrok, da se vedno več ljudi nagiba k nekonvencionalnim obli-
kam ohranitve lastnega zdravja, vidim v krizi zaupanja, ki je
nastala zaradi razosebljenosti, kemikalizacije zdravljenja, agre-
sivnosti in škodljivosti sodobnih diagnostičnih metod in viso-
kih stroškov visoko tehnične medicine ter organiziranosti
zdravstvene službe, zaradi česar je prišlo do razvrednotenja
statusa zdravnika, izgube njegove karizme in iz tega skaljene-
ga odnosa med bolnikom in zdravnikom. Prišlo je tudi do li-
beralnejših pogledov posameznikov na svobodo izbire nači-
na zdravljenja, ne nazadnje se pojavljajo tudi sociološki, kul-
turni in ekonomski razlogi.
V čem je kritika uradnega zdravstvenega sistema?
Depersonifikacija ali razosebljenje. Z računalništvom, zapisi,
administracijo se je popolnoma razosebljal in bolnik vedno
bolj postajal primer, entiteta in številka. Dobiva vedno več
receptov za agresivna zdravila, katerih lastnosti so zapisane v
škatlicah. Že samo prebiranje o možnih zapletih in škodljivo-
sti zdravil odtuji bolnika in ogrozi terapevtski uspeh zdravlje-
nja. Sodobne diagnostične metode so vedno bolj agresivne
in škodljive. Diagnostične metode posegajo v človeško telo z
iglami, cevmi, lučmi, rentgenom, magnetnim sevanjem ipd.,
kar sproži ne le neugodnost, ampak tudi bolečino. Odnos bol-
nik – terapevt je vedno bolj odvisen od časovnih normativov.
Zdravniku vedno bolj primanjkuje čas zaradi obremenitev.
Dolge vrste v čakalnicah in prevelika obremenjenost zdravni-
ka z administracijo so dodaten vzrok za bežanje bolnika iz
uradnih ordinacij. Velik problem je tudi nestalnost lečečega
zdravnika, kar pa se z uvedbo družinskega zdravnika pri nas
izboljšuje. Zato je zatekanje v alternativno zdravljenje premo-
sorazmerno z anomalijami uradnega zdravstvenega sistema.
Zaključimo lahko, da je razširjenost nepreverjenih metod
zdravljenja pravzaprav zrcalna slika neučinkovitosti določe-
nega zdravstvenega sistema. Za tako rešitev se veliko bolni-
kov odloči predvsem zaradi stanja v sistemu zdravstva, ne pa
zaradi neustreznosti sodobne medicine. Ta sodobna medici-
na ima objektivne znanstvene meje, preko katerih ne more
stopiti in do katerih je znanstveno kritična. Ob tem je potreb-
no sprejeti dejstvo, da je življenje minljivo in da so bolezni
samo obdobje nekega odhajanja.
Kaj je pravzaprav tradicionalna medicina?
To je medicina, ki se je ohranila skozi tisočletja in temelji na
zapisih in izkušnjah nezdravnikov, a koristi pri zdravljenju do-
ločenih bolezenskih stanj in simptomov. Uradno pa se ne po-
učuje na medicinskih šolah. V okviru tradicionalne medicine
je veliko nekonvencionalnih medicinskih oblik s posebnimi
značilnostmi. Odnos alternativnega terapevta se razlikuje
predvsem v tistih primerih, ki so drugačni od odnosa šolske-
ga terapevta.
1. Za stik z bolnikom ima običajno alternativni zdravilec do-
sti časa – zdravnik ga nima.
2. Zdravilec se pogovarja z bolnikom v jasnem vsakdanjem
jeziku – zdravnik navaja latinske diagnoze.
3. Zdravilec trdi, da metoda ustvarja sposobnost organizma
za samoozdravljenje – zdravnik predpiše zdravila.
4. Nekateri njihovi posegi temeljijo na mističnih, magičnih
ter teurgičnih predstavah o naravi. Alternativci običajno
sprejemajo bolnika v dokaj skrivnostnih prostorih ter pred-
stavijo terapevtski poseg kot del nadnaravne sile, za katere
trdijo, da so jo dobili od Boga.
Naj sodobna znanost zameri pomanjkljivostnim nekonven-
cionalnim medicinskim metodam?
V sistemih nekonvencionalne medicine ni ustreznega profe-
sionalizma, ne vodijo potrebnih zdravstvenih evidenc in me-
dicinske dokumentacije, odnos zdravilcev do uradne medici-
ne je negativističen; diagnoze, ki se postavljajo, so nezaneslji-
ve, vprašljiva je etičnost, bolniki o posegih pri zdravilcih po
navadi molčijo. Zato je popolnoma odsotna kontrola, triaža
in kontinuiteta zdravljenja.
Sistemi nekonvencionalnih oblik nimajo preverjanja znanja
ter stalnega izobraževanja, s katerim bi se uvajala znanstvena
načela. Najpomembneje je, da je mogoče pri zdravljenju z ne-
konvencionalnimi metodami zamuditi resne terapevtske
uspehe, ki jih je uvedla sodobna znanost in sodobna medici-
na v smislu ozdravljenja ali izboljšanja zdravstvenega stanja
(rakavi bolniki).
Zdravilci zase trdijo, da gre za holistično medicino, celostno
medicino, da uporabljajo predvsem naravna neškodljiva sred-
stva, ki so manj škodljiva od metod sodobne medicine in po-
dobno. Ker te metode niso znanstveno ovrednotene, ne mo-
remo potrditi, da so res neškodljive. Za nekatere tradicional-
ne metode pa je znanstveno dokazano, da so dejansko škod-
ljive.
Zatorej gre pri srečanju uradne medicine z nekonvencional-
nimi metodami zdravljenja v bistvu za soočanje preverjenih
in nepreverjenih medicinskih metod. Da bi uradne nekonven-
cionalne metode dobile uradno priznan status, morajo pre-
stati preverjanje v skladu z običajno metodologijo, ki so ji do-
slej podvrženi vsi medicinski postopki v šolski medicini. Te
metodologije morajo biti etično neoporečne in morajo upo-
števati načela Helsinške listine o raziskavah na ljudeh.
Razjasniti moramo tudi izraz »mazač, šarlatan in padar«. Mazač
je izraz za vse tiste, ki nestrokovno opravljajo zdravljenje, šar-
latan pa za tiste, ki ustvarjajo videz strokovnjakov, čeprav ni-
majo znanja, sposobnosti (takšne ljudi najdemo med medicin-
sko popolnoma neizobraženimi ljudmi in v zadnjih časih tudi
med medicinsko izobraženimi zdravstvenimi delavci, ki izva-
jajo nepreverjene metode zdravljenja). Specifične lastnosti šar-
latanstva in mazaštva so običajno povezane z uporabo feno-
mena dotika (refleksoterapija, masaža), avtoritativnim obna-
šanjem izvajalca pri postavljanju diagnoz. Predstavljajo brez-
vredne certifikate in kupljene diplome in uporabljajo zveneče
nazive, predvsem pa se sklicujejo na izjemne avtoritete iz tuji-
ne. Svojim metodam pripisujejo čarobne kakovosti, obljublja-
jo popolne ozdravitve, uporabljajo goljufive in zavajajoče re-
klame, pogosto uporabljajo ozdravitev kot zadnje upanje in
izkoriščajo stisko bolnikov in svojcev, predvsem pa se okori-
ščajo z materialnimi dobrinami, pridobljenimi od bolnih ljudi.
Kako danes gledamo na nekonvencionalne oblike
zdravljenja?
V nekonvencionalne oblike zdravljenja sodijo tiste oblike, ki
nosijo tradicionalno doslednost, in oblike, ki so povezane s
šarlatanstvom in mazaštvom. V prvo skupino so do pred krat-
kim uvrščali: akupunkturo, manualno medicino, homeopati-
jo, radiostezijo, kiropraktiko, osteopraktiko, fitoterapijo in dru-
ge. V drugo skupino, kjer ni popolnoma nobenih možnosti za
znanstveno dokazljivost, spadajo: bioenergetika, energotera-
pevtika, aromaterpija, irigodiagnostika itd. Akupunktura je pr-
va prestala vse znanstvene analize in poskuse in je že od leta
1975 z odločbo Svetovne zdravstvene organizacije prešla v
šolsko medicino in se poučuje na medicinskih šolah. Enako
je tudi na področju manualne medicine, ki se je pričela kot
619
kiropraktična dejavnost in je danes prerasla v manualno me-
dicino, ki je del šolske medicine. Na isti poti po svetu je ho-
meopatija, ki je na žalost v Sloveniji zapostavljena in zaradi
tragičnih dogodkov potisnjena popolnoma v ozadje. Z vsto-
pom v Evropo bomo morali sprejeti tudi njihove poglede na
homeopatijo. Tako je Slovensko zdravniško društvo že usta-
novilo Sekcijo za akupunkturo in tradicionalno medicino z
zapisom, da je akupunktura del šolskega zdravljenja in jo lah-
ko izvaja samo zdravnik. Tudi manualna medicina je za razli-
ko kiropraktike, kjer gre zgolj za terapevtski poseg, del šolske
medicine, saj potrebuje absolutno diagnostično znanje, po-
leg možnosti terapevtskih kiropraktičnih posegov. Enako me-
nimo tudi za osteopraktike in druge oblike osteopatičnih po-
segov, ki se širijo danes po svetu. Za vsakršni poseg v smislu
osteopatičnih posegov je potrebno absolutno znanje medici-
ne, predvsem pa upoštevanje kontraindikacij in možnih za-
pletov pri samem posegu. Tudi pri akupunkturi smo enakega
mnenja, saj ima poleg protibolečinske učinkovitosti tudi ener-
getsko zdravilnost prek refleksnih sistemov v smislu izboljša-
nja prekrvitve, kroženja limfe, sprostitve hormonskih siste-
mov in delovanja živčnih transmiterjev.
Posebej bi bilo potrebno opozoriti na metodo zdravljenja z
zelišči – fitoterapijo. Ta metoda je sinonim za tradicionalno
obliko zdravljenja in ji sodobna znanost zaradi močne farma-
cevtske industrije ne posveča dovolj pozornosti. Trdno verja-
mem, da je zdravljenje z naravnimi zelišči ena od metod, ki
ima znanstveni pomen. Tudi velike farmacevtske korporacije
so začele prodajati čaje, mazila in druge pripomočke iz narav-
nih zelišč kot del svojega terapevtskega programa in jih znan-
stveno analizirala. Vsekakor je fitoterapija metoda, ki jo lahko
mirno štejemo v prvo skupino priznanih tradicionalnih me-
tod zdravljenja in jo lahko priporočamo ljudem.
Kakšne možnosti ima danes šolska medicina v odnosu do ne-
konvencionalnih oblik zdravljenja ob dejstvu, da se skoraj po-
lovica Slovencev oz. Evropejcev zdravi z neko metodo zdra-
vilstva?
Če se spomnimo na znani rek, da današnja absolutna resnica
lahko postane jutrišnja zabloda, je potrebno ugotoviti, da ima
prihodnost samo strpno sodelovanje profesionalne ter znan-
stvene medicine z alternativno medicino. Možno je strogo kon-
zervativno stališče, zapisano v naslovu »Slovenska medicina
nima alternative« in vsakdo, ki trdi, da jo ima, bo pribit na križ.
Drugo – liberalnejše stališče sprejema možnost drugačnosti,
vendar zahteva preverjenost, nadzor, predvsem pa neškodlji-
vost. Za analizo pozitivnega odnosa bolnikov do sodobne šol-
ske medicine je potrebno radikalno spremeniti organizacijo
zdravstvenega sistema in dovoliti, da postane bolnik osrednji
predmet medicinske analize in da so vse druge metode, enti-
tete, diagnoze, posegi in znanstveni pristopi zgolj v službi bol-
nika. Potrebno je ugotoviti, da naše zdravje zrcali vse impul-
ze, tako pozitivne kakor negativne, ki dotekajo iz naše zavesti
in da je zavestni pristop in zaupanje v terapevta predpogoj za
uspeh zdravljenja.
Zaključki
Slovenska medicinska znanost nima alternative. Je sodobna
znanost, ki spremlja razvoj medicinske znanosti po svetu in
izrabi vse sodobne ugotovitve v procesu zdravljenja ljudi. Ima
pa napake v organiziranosti. Bolnik mora postati osrednja
osebnost v programu oskrbe, saj je celotni zdravstveni sistem,
ki ni poceni, ker medicinska oprema postaja iz dneva v dan
dražja, zastavljen zgolj za ohranitev in pridobitev zdravja, pred-
vsem pa za preprečevanje bolezni. Upoštevanje izkušenj in
znanja iz nekonvencionalnih oblik, ki bi se lahko zaradi svo-
jega pozitivnega delovanja na zdravje preselilo v šolsko me-
dicino, je potrebno predočiti tako tistim, ki organizirajo zdrav-
stveni sistem, a tudi zdravilce je potrebno vključiti v kontrolo
znanja, etike, pristopnosti, predvsem pa morale.
Nove knjige
PRIKAZ
Kardiologija
Ljubo Barić in sodelavci: Elektrokardiografija u praksi.
LEK, Zagreb, d.o.o., Zagreb 2003.
Recenzirana je 3. hrvaška izdaja knjige Elektrokardiografija
u praksi, ki je izšla leta 2003. Knjiga ima 482 strani.
Elektrokardiografija (EKG) ostaja osnovna preiskovalna me-
toda v kardiologiji. Kljub razvoju številnih metod v kardiolo-
giji je elektrokardiogram neobhoden v diagnostiki ishemič-
ne bolezni srca in motenj ritma.
Na trgu so številni učbeniki elektrokardiografije za različno
zahtevne bralce. Pri nas generacije zdravnikov že skoraj 30 let
črpajo znanje elektrokardiografije iz popularnega učbenika
Ljuba Barića: Elektrokardiografija u praksi. Tretja, precej raz-
širjena, izdaja te knjige je ugledala luč sveta v Zagrebu leta
2003. Pri tokratni izdaji sta sodelovala še prof. dr. Dubrovko
Petrač (poglavje o elekrofiološki preiskavi srca) in prof. dr.
Krešimir Birtić (poglavje o osnovah klinične vektorske kardi-
ografije). Recenzent tokratne izdaje je bil ugledni slovenski
strokovnjak s področja elektrokardiografije in motenj srčne-
ga ritma – prof. dr. Peter Rakovec, dr. med. 3. izdajo knjige je
omogočila tovarna LEK, Zagreb, d.o.o.
Vsebina knjige je razdeljena na 20 poglavij. V prvem poglavju
se seznanimo z osnovami normalnega EKG. Omenjene so tu-
di značilnosti športnega srca, kar redko najdemo v drugih uč-
benikih. Velja posebej omeniti poglavje o ishemični bolezni
srca (osmo poglavje), ki je dopolnjeno z razlago EKG spre-
memb pri akutnem koronarnem sindromu v zvezi s sodobni-
mi načini zdravljenja te bolezni. Enostavno in razumljivo je
napisano tudi podpoglavje o obremenitvenem testiranju, kar
tudi pogosto pogrešamo v podobnih učbenikih. Izčrpno je
obravnavano poglavje o motnjah srčnega ritma (16. poglav-
je). Samo po sebi se zdi, da sodi v obravnavo motenj srčnega
ritma tudi nenadna srčna smrt. Poglavje prof. dr. D. Petrača
lepo zaokroži vse značilnosti v EKG, ki napovedujejo more-
bitne smrtno nevarne motnje ritma. Ob koncu poglavja o mot-
njah ritma sta obsežno obravnavani elektrostimulacija in ne-
farmakološko zdravljenje aritmij. Poglavja o EKG pri otroku
(poglavje 17) se bodo verjetno razveselili pediatri, pa tudi vsi
tisti, ki se srečujejo z mladimi bolniki. Dobrodošlo je tudi po-
glavje o interpretaciji EKG (poglavje 18), ki na zelo prijeten in
praktičen način pokaže, kako iz EKG izluščimo čim več ko-
ristnih podatkov za klinično delo. Sledi na novo dodano po-
glavje prof. dr. D. Petrača – Elektrofiziološka preiskava srca.
Opisu metode sledi diagnostična in terapevtska opredelitev
metode. Poglavje je napisano razumljivo tudi za nepoznaval-
ce. Pohvaliti velja klinično usmerjenost poglavja (npr. obrav-
nava nepojasnjene sinkope). Ob koncu je dodano razširjeno
poglavje o osnovah klinične vektorske kardiografije, ki je po
krivici nekoliko zapostavljena preiskovalna metoda v kardio-
logiji. Poglavje je delo prof. dr. Krešimirja Birtića. Napisano je
razumljivo in predvsem klinično usmerjeno in ilustrirano z
nekaj značilnimi primeri iz prakse.
Preseneča izjemno bogat seznam kar 451 citatov. Abecedno
kazalo omogoča bralcu hitro orientacijo po knjigi. Knjiga je
bogato ilustrirana, pohvalno je tudi to, da gre za lastne po-
snetke. Vse skice so razumljive in jasno označene.
Menim, da bo tudi ta knjiga, tako kot tudi prejšnji dve izdaji,
služila predvsem specializantom interne medicine in tudi pe-
diatrije, usmerjenim v kardiologijo. Prepričana pa sem, da bo-
do v njej našli odgovor za kak trd EKG oreh tudi specialisti.
Priporočala bi jo tudi študentom medicine kot dopolnilo k
ostalim učbenikom interne medicine.
Mirta Koželj
ZANIMIVO JE VEDETI