50 LET
DRUŠTVA
UPOKOJENCEV
TRZIC
BILTEN
Besedilo zapisala Marija in Mihael Petek
Tržič, v oktobru 1998
i Odo
Naslov biltena: 50 let Društva upokojencev Tržič Avtorja: Marija in Mihael Petek Lektor: Ernest Jeler
Slikovno gradivo: fototeka DU Tržič, Toni Čebron Fotografija na naslovnici: Dani Zupan Oblikovanje: Maja, Tiskarna Uzar Tržič Tisk: Tiskarna Uzar Tržič Naklada: 2000 izvodov
Izdalo in založilo Društvo upokojencev Tržič, oktobra 1998
Bilten je namenjen članicam in članom Društva upokojencev Tržič in tistim, ki nam pri našem delu pomagajo, kot spominsko darilo.
UVODNA BESEDA
Praznik petdesete obletnice obstoja našega Društva upokojencev Tržič je priložnost ne le za razmislek o dosedanji prehojeni poti, ampak tudi za spoznanje, da obetavne prihodnosti ni brez sloge, edinosti, prijateljstva, spoštovanja in prizadevanja za skupno dobro. Naš skupni praznik je tudi priložnost za preseganje vseh morebitnih razhajanj in nesoglasij, pa tudi za to, da postavimo v ospredje kar nas zbližuje in združuje, saj je tega veliko več kot tistega, kar nas ločuje.
Ves čas obstoja našega društva so in smo upokojenci v ključnih primerih stopili skupaj in si med seboj pomagali, pa naj so bili dogodki dobri, slabi ali zelo težki.
Naj bo slovesni praznik našega društva nam vsem dan veselja in ponosa, pa tudi opomin, kako je treba - kljub razlikam - držati skupaj.
Ze leta 1948je bilo v Tržiču ustanovljeno prvo društvo upokojencev, da bi upokojence povezovalo in zastopalo, jim urejalo pravne zadeve in zanje organiziralo družabno življenje. Ob tem naj izrečem zahvalo prvemu predsedniku društva gospodu Salbergerju in vsem njegovim sodelavcem, ki so sledili takratnim potrebam in razvoju in pri tem tako rekoč orali ledino upokojenski društveni dejavnosti. Vsem, ki so v minulih letih vodili društvo, in tistim, ki so jim pri tem pomagali, moramo z vsem priznanjem in spoštovanjem izreči zahvalo, saj gre prav njim zasluga, da se je društvena dejavnost razvila in ohranila.
Človek se zamisli in celo podvomi, da je preteklost, kakršna je bila, sploh minila. Kdaj se zdi, da preteklost še vedno obstaja in se ponavlja iz generacije v generacijo in da z drobnimi spremembami postaja sedanjost vseh mogočih sprememb v našem svetu in življenju. V minulem času se je društvena dejavnost dokaj izoblikovala, se usmerila in prilagodila potrebam, željam, nasvetom in predlogom članic in članov društva. Več kot pohvale vredno je marljivo delo v športu, petju, pri humanitamo-socialnem delu, na literarnem področju, v rekreaciji, ljubiteljskih dejavnostih in v vsem drugem, kar nam je v veselje. Za vse to so zaslužni vsi udeleženci v vseh naštetih dejavnostih. Zagotovo je našim članicam in članom v veliko zadoščenje, da so osvajali pokale, plakete, pohvale in priznanja; s tem pa sta poplačana tudi njihova marljivost in trud na treningih in vajah. Pri vsem pa niso najbolj pomembni dosežki,
Predsednik DU Tržič Peter Belhar
ampak to, da s tem krepijo svojo Fizično sposobnost in da nadaljujejo s svojo kulturno in drugimi dejavnostmi. To je v bistvu tisto, kar je zlasti za nas starejše bistvenega pomena -zdrav duh v zdravem telesu. Vse te dejavnosti pa prav gotovo ne bi bile na tako zavidljivem mestu brez voditeljev, ki so prav tako iz vrst naših upokojencev in upokojenk. Naj na tem mestu izrekam zahvalo in priznanje v imenu vseh in tudi v svojem imenu vsem vodjem, referentom, vaditeljem in vsem tistim, ki s svojim marljivim delom spodbujajo uspešnost dejavnosti.
Prijetna dolžnost je zame, da lahko v taki obliki dam svoje priznanje za dobro in nesebično delo podpredsedniku, vsem članicam in članom upravnega odbora, nadzornega odbora, častnega razsodišča in tajništva društva, pa tudi članicam in članom stalnih in občasnih komisij. Predvsem pa se moram kot sedanji predsednik društva zahvaliti vsem članom in članicam za vso pomoč in predloge, ki prispevajo visoki stopnji razvoja in stabilnosti našega društva. Zahvala tudi Občini Tržič, humanitarnim organizacijam posebno še RK, Karitasu, Društvu diabetikov, Društvu invalidov, Domu Petra Uzarja in vsem ostalim društvom in organizacijam, ki nam pri našem delu in potrebah pomagajo.
Zahvaljujem se spoštovanima zakoncema Petek za ureditev biltena in zgodovinskega gradiva o našem društvu.
Vsem še enkrat hvala!
Ob praznovanju preteklosti pa segajo misli tudi v prihodnost, ki jo težko predvidevamo, je pa stvar želja in hotenj. Prav je, da se vnaprej veselimo stvari, ki jih hočemo doseči, in dogodkov, ki jih pričakujemo.
Pri tem je glavno, da se veselimo...
Predsednik Društva upokojencev Tržič Peter Belhar
DRUŠTVO UPOKOJENCEV V TRŽIČU OD 1948 DO OSAMOSVOJITVE
USTANOVITEV IN DELOVANJE DRUŠTVA UPOKOJENCEV KOT PODRUŽNICE
Leto po končani drugi svetovni vojni se je začelo obnavljanje gospodarstva, hkrati pa tudi razreševanje problemov upokojencev: ugotavljanje delovne dobe, najhujše stanovanjske težave upokojencev, skrb za zdravje ter za ostarele in osamele člane. Manjkala pa je organizacija, ki bi se ukvarjala predvsem s temi vprašanji.
Zato je tudi s tem namenom bilo v sklopu zveze sindikatov v Ljubljani ustanovljeno Društvo upokojencev SR Slovenije, predstavljal gaje republiški izvršni odbor, po Sloveniji pa so začeli ustanavljati občinske podružnice tega društva, ki bi se naj na kraju samem lotile naštetih in drugih nalog.
Tudi v Tržiču, ki je bilo takrat že močno industrijsko središče, je bilo dokajšnje število upokojencev. To je z leti še naraščalo in z njim tudi problemi, ki jim upokojenci sami niso bili kos. Izhod so videli v interesni organizaciji, ki bi jih vključevala. Večina jih je bila še polna živ-ljenske energije in volje do dela, pa tudi koristnih idej, ki so izhajale iz dolgoletnih izkušenj in pridobljene življenske modrosti ni manjkalo. Večina ni hotela biti odžagana suha veja od skupnosti.
Prišlo je tisto viharno politično razgibano in z informbirojevstvom obarvano leto 1948. Vprašanje organiziranosti upokojencev v tržiški občini je dozorelo in na pobudo Joža Salbergerja so ustanovili društvo upokojencev (DU). Z ustanovitvijo 1. avgusta 1948 je društvo imelo že 155 članov, to pa je bil le del takratnih upokojencev.
Društvo je začelo delovati kot občinska podružnica republiškega društva upokojencev. Člani društva so izvolili upravni odbor, katerega prvi predsednik je bil Joža Salberger, tajnik Janko Peternelj, Franc Stenovec pa je bil izvoljen za blagajnika.
Leta 1953 zasledimo informacijo, da je nevčlanjenih le še zelo malo upokojencev. Tudi te so povabili, naj se vključijo in izkoristijo ugodnosti, ki jim jih ta organizacija ponuja, med drugim tudi posmrtnino iz prispevka vzajemne samopomoči. K porastu članstva v DU je pripomogel tudi takratni dokaj ugoden zakon o socialnem zavarovanju.
Društvo si je prizadevalo za izboljšanje socialnega in materialnega stanja in za izboljšanje živ-ljenskih pogojev svojega članstva. Pri tem je sodelovalo z zdravstvenimi, gospodarskimi, kulturnimi in drugimi organizacijami. Gmotni položaj upokojencev seje spet malo izboljšal leta 1957, ko je bila sprejeta nova zakonodaja, ki je urejala pokojnine in invalidnine.
DU je imelo prva leta svoje prostore na Trgu svobode 21, ti pa so postali kmalu premajhni. Potrebovalo je prostor za zbiranje članov, ki naj bi bil nekakšna društvena čitalnica. Zato je na začetku petdesetih let zaprosilo stanovanjski odsek pri ljudskem odboru mestne občine Tržič za zamenjavo društvene pisarne z lokalom, ki naj ima dva prostora. Takratnemu predsedniku Petru Snedicu se je res posrečilo dobiti od občine dva taka prostora v Partizanski 6 v trajno last. V enem je bila pisarna društva, drugi pa je bil namenjen zbiranju članov in spremenjen v gostinski lokal, ki ga je DU zaradi nerentabilnosti kmalu oddalo v najem in z najemnino delno reševalo svoje finančne probleme.
Z leti je število članov naraščalo in junija 1957 beremo v Tržiškem vestniku, da jih je bilo že 928 in da ima tudi posmrtni sklad 851 članov in članic.
10.	junija 1957 je bil občni zbor, na katerem je društvo razvilo svoj prapor; tega so pretežno uporabljali pri pogrebih članov. Razvitju sta botrovali BPT in Peko, izdelalo pa ga je podjetje Ercigoj v Ljubljani. S tem praporom so prvega pospremili k večnemu počitku Petra Kaštruna, ki je bil še na tem občnem zboru in je tri dni zatem umrl.
Kot že omenjeno, je društvo ustanovilo tudi samopomoč z nalogo, da bi ob smrti člana zagotovilo svojcem še več pomoči. Omembe vredna je tudi informacija, da so se tržiška podjetja in privatna gospodinjstva obračala na podružnico, ki je v sporazumu s posredovalnico dela lahko ponudila v občasno zaposlitev fizično sposobnega upokojenca, zlasti če je le-ta imel nizko pokojnino. Za svoje poslovanje je DU uporabljalo predpisana pravila, ki so veljala do srede sedemdesetih let.
12.	maja 1961 je bil v Tržiškem vestniku članek o občnem zboru DU, ki je štelo že 1107 članov, od teh mnogi še vedno aktivno delujejo na najrazličnejših področjih, najbolj pa v okviru društva. Vse upokojence je v zadnjem času razgibala novela zakona o pokojninah, na osnovi katere so se le-te precej zvišale. Izvemo še, da so v društvu sestavili bogat program izletov v najrazličnejše privlačne turistične kraje po naši domovini.
POMOČ PRI PRIDOBIVANJU STANOVANJ ZA UPOKOJENCE
Pri svojem delovanju je društvo zadevalo na pomanjkanje primernih stanovanj za upokojence. Število prebivalcev v tržiški občini je raslo, še posebej v njenem industrijskem središču. Dostikrat so bile kritične razmere, v katerih se je znašel marsikateri upokojenec: starostna onemoglost, osamljenost, neozdravljiva bolezen, neprimerne stanovanjske razmere ipd. Podobna stanja so bila tudi drugod po Sloveniji.
Za finančno pomoč pri razreševanju stanovanjskih problemov je leta 1965 izšel zakon o izločanju sredstev za stanovanjsko izgradnjo, po katerem so bili zavodi dolžni izločiti 4% od
vseh izplačanih pokojnin in invalidnin v poseben sklad republiške skupnosti socialnega zavarovanja. Sredstva iz tega sklada naj bi Republiška skupnost socialnega zavarovanja delavcev SR Slovenije uporabila kot kredite:
-	za adaptacijo in graditev domov, namenjenih upokojencem in invalidom,
-	za adaptacijo neprimernih stanovanjskih prostorov upokojencev in invalidov.
Te kredite so dajali družbeno-političnim skupnostim za dobo 20 let brezobrestno, če je znašala lastna udeležba skupnosti vsaj polovico potrebnih sredstev. Če pa so upokojenci in invalidi nastopali sami kot investitorji, so jim odobrili kredit do največ 10.000 novih dinarjev ob lastni udeležbi najmanj 30% predračunske vrednosti gradnje za dobo vračanja najdalj 10 let z 2% obrestno mero. Borcem NOV pa so bili odobreni krediti s to razliko, da se je doba vračanja raztegnila najdalj na 20 let z 1% obrestno mero.
Za ustrezno delitev sredstev iz tega sklada v občini je moralo društvo upokojencev imenovati posebno komisijo za preskrbo stanovanj za upokojence in invalide, za zbiranje podatkov o potrebah in za odobravanje kreditnih pogodb posameznim interesentom z banko.
2. julija 1966 je DU dobilo nalogo, da formira tako komisijo in odloča o sredstvih tega sklada v korist upokojencem (okrožnica št. 3., Podr. 265/66, Ljubljana, 2. jul.1966). Na podlagi te okrožnice, sklepov in navodil je DU oblikovala petčlansko komisijo, ki ji je kar nekaj let predsedoval Alojz Korošec, takratni predsednik DU. Ta komisija je pri svojem delu naletela na dokajšnje težave, kar je razvidno npr. iz zapisnika (še v rokopisu) neke njene seje v letu 1966, ko je razpravljala o delitvi 250.000 novih dinarjev kot posojilu interesentom za gradnjo stanovanj za upokojence. Pri tem je naletela na močno težnjo, še posebej predstavnikov enega največjih industrijskih podjetij v Tržiču, ki je hotelo dobiti vsa sredstva za gradnjo svojih stanovanj v kombinaciji s svojim stanovanjskim fondom, brez zagotovila, da bodo stanovanja res dobili najbolj potrebni upokojenci iz podjetja, tj. hotelo jih je deliti mimo DU in Zveze borcev. Nekateri navzoči so hoteli preglasovati predsednika, ki je vztrajal pri sklepih Skupščine republiške skupnosti socialnega zavarovanja delavcev, da društvo upokojencev sporazumno z ZB dodeljuje stanovanja, grajena iz tega sklada, vendar jim to ni uspelo.
Alojzu Korošcu je z velikim osebnim prizadevanjem in ob podpori takratnega župana Marjana Bizjaka uspelo, daje DU Tržič v zelo kratkem času dobilo precejšnja sredstva iz sklada za kreditiranje gradnje stanovanj za upokojence. Za njegovo delo pri društvu upokojencev mu je predsedstvo republiškega odbora društva upokojencev leta 1969 podelilo posebno “Listino za požrtvovalno delo v korist upokojencev”, država pa ga je nagradila z redom dela z zlatim vencem.
Prva upokojenska stanovanja so bila zgrajena in vseljiva že ob koncu šestdesetih let. To je bil upokojenski blok v Spodnji Bistrici 8, kjer je bilo nekoč podjetje Slograd. Potem je SGP zgradilo upokojenska stanovanja še ob Kovorski cesti 27 v Bistrici pri Tržiču, tako da je iz dopisa DU Tržič z dne 24.3.1976 upravnemu odboru sklada za graditev domov in stanovanj razvidno, da ima DU že 45 stanovanj za upokojence. Takrat je DU predsedoval Mirko Brejc.
GRADITEV DOMA STAROSTNIKOV V ROČEVNICI
Marsikateri upokojenec je na stara leta prisiljen ali pa si sam želi poiskati zavetje v domu za ostarele. Dogodi se pač, da zanj ne velja lepi stari slovenski rek: “Ljubo doma, kdor ga ima”!.
Po osvoboditvi so imeli ostareli v Tržiču svoje zavetišče v hiši na Polakovi “Gubi”, ki je postalo že pretesno in neprimerno. Zato so nekatere oskrbovance iz naše občine porazdelili v več zavodov na Gorenjskem: na Jesenicah, na Petrovem Brdu, v okrajnem zavodu v Preddvoru, v Kranju in drugod.
Občinski ljudski odbor v Tržiču je leta 1953 po obnovi zavetišča na Gubi ustanovil Dom oskrbovancev na Gubi, kjer je bilo takrat tudi 7 upokojencev. Ta je deloval do leta 1969, ko so ga zaradi neprimernih pogojev ukinili, oskrbovance pa preselili v druge domove.
Večina upokojencev v občini, ki jih je čakalo bivanje v domovih za ostarele, so želeli, da prežive mirno starost v domu v domačem kraju, o tem so govorili tudi na občnih zborih DU.
Da bi to čim prej uresničili, je bil pri Društvu upokojencev Tržič ustanovljen iniciativni odbor za gradnjo doma starostnikov. Predsednik tega odbora je bil upokojeni šolski upravitelj Mirko Brejc, ki je bil takrat tudi predsednik DU. S tem so soglašali tudi občani in za financiranje gradnje leta 1976 izglasovali samoprispevek. Del sredstev je prispevala tudi Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja (SPIZ) iz namenskega sklada za gradnjo domov; investi-torstvo pa je prevzela Skupščina občine Tržič.
Načrte za gradnjo so napravili dipl. ing. arh. Marjeta Mohorič, Franc Nadižar in Alojz Pungerčič. 29.11.1978 je Mirko Brejc vzidal temeljni kamen; leto dni kasneje, t.j. 30.12.1979 so Dom starostnikov slavnostno odprli, vrvico je prerezal predsednik DU in Iniciativnega odbora za gradnjo Mirko Brejc.
Prvi oskrbovanci so vanj prišli 7.4.1980, prva med njimi je bila upokojenka Marija Pezdir. Ob koncu leta jih je bilo že 89. Dom je takrat vodila direktorica Nuša Hafnar, strokovno delo z oskrbovanci pa so opravljali usposobljeni kadri. Kasneje so Dom poimenovali po komunistu in revolucionarju Petru Uzarju.
Ob prihodu prvih oskrbovancev v Dom je sodelovala tudi upokojenka in zunanja sodelavka Doma Roza Pavlin-Kihler, o čemer govori njen literarni prispevek, ki smo si ga z dovoljenjem avtorice izposodili iz biltena Dom Petra Uzarja Tržič ob 15 letnici, in ima naslov:
Aprilski dan pred 15 leti (tj. 1980, op. M.M.P.)
Živo mi je v spominu tisto aprilsko jutro, ko smo z več avtomobili hiteli po naše ostarele občane v preddvorski dom. Domenili smo se, da bodo vsi, ki želijo v domači kraj, pripravljeni okoli 10. ure dopoldne, prostovoljci pa jim bodo pri tem pomagali.
Milo je bilo videti, kako so oskrbovanci s culicami v rokah obkrožili naša vozila, ko smo se ustavili. Klicali so drug drugega, se objemali in čimprej skušali najti prostor zase v avtomobilih. Ni jih bilo treba nagovarjati za preselitev, soglasno so vsi želeli čimprej v novi dom, domov... domov!
Mnogim, ki so bili nastanjeni v Preddvoru, sem bila skrbnica, zato sem se v imenu vseh zahvalila tamkajšnji upravi za vse, kar so dobrega storili našim ljudem.
Previdno, počasi smo vozili in končno prispeli v Ročevnico, kjer so nas ob vhodu v dom pričakali. Sprejem je bil prisrčen! Novo osebje je delalo brezhibno in oskrbovanci so bili veseli in zadovoljni. Takrat sem sklenila, da bom obiskovala domske varovance, ne samo kot predstavnica Rdečega križa, pač pa tudi kot Roza, ki bo našla svoj drugi dom prav tu, kjer zaposleni delajo z ljubeznijo in polno odgovornostjo za ljudi, ki so jim zaupani.
In za konec ne pozabimo, da je ta naš dom plod samoprispevka, saj je v njegov obstoj vloženih mnogo prostovoljnih delovnih ur, še kako potrebnih za brezskrbno počutje starostnikov.
REGISTRACIJA DRUŠTVA UPOKOJENCEV
Dejavnost podružničnega društva se je že tako razširila, da bi ga bilo treba reorganizirati, pa tudi voditi bi ga bilo laže, če bi bilo društvo samostojno in manj odvisno od navodil Društva upokojencev SR Slovenije, kot če je podružnica le-tega.
Zato je vodstvo društva na osnovi Zakona o društvih (Ur. list št. 37 iz leta 1974) pripravilo predlog za ustanovitev društva.
Na občnem zboru 9. nov. 1975 so upokojenci sprejeli pravila društva upokojencev Tržič. Ta so določala, da je Društvo upokojencev prostovoljna organizacija starostnih, invalidskih in družinskih upokojencev v občini Tržič in da se vključuje v Zvezo društev upokojencev SR Slovenije, ki je tudi nastajala na republiški ravni kot neodvisna organizacija vključenih društev.
Pravila so nadalje določala, da je namen društva v občini povezovati upokojence in jim pomagati, da se vključujejo v njim primerne oblike družbenega in političnega delovanja na podlagi svojih življenjskih izkušenj; se povezovati z organizacijami združenega dela, sodelovati s socialistično zvezo, organi družbenega samoupravljanja in razvijati med člani razne oblike kulturne, športne in rekreativne dejavnosti.
Društvo upokojencev mora zastopati in uveljavljati po zakonih utemeljene interese upokojencev v Skupnostih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, sodelovati v pripravljalnih postopkih za novo zakonodajo, ki zadeva gmotni in socialni položaj upokojencev in jim nudi pravno pomoč.
Društvo upokojencev ustanavlja sklade v prid svojim članom, organizira zanje različne oblike samopomoči; sodeluje pri reševanju stanovanjskih potreb članov, skrbi za gradnjo domov za polno oskrbo upokojencev itd.
Najvišji organ društva je občni zbor, za izvajanje sklepov in urejanje drugih zadev skrbi 13-članski izvršni odbor, ki ima predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika ter odbornike (prej je bil to upravni odbor).
Društvo nadaljuje z organiziranjem samopomoči, še posebej pa vzajemne samopomoči pri čemer sta letna članarina in letni prispevek za posmrtnino v enaki višini. Poslovanje samopomoči pa ureja posebni pravilnik ali predpisi.
Društvo upokojencev se naj povezuje tudi z drugimi društvi upokojencev in si prizadeva za ustanovitev Zveze društev upokojencev SR Slovenije.
Sprejeta pravila so veljala od 9. novembra 1975 do 1997. V imenu društva jih je podpisal Mirko Brejc, ki je bil na tem občnem zboru znova izvoljen za predsednika, za tajnico pa Marija Stegnar.
S tem je Društvo upokojencev prenehalo biti podružnična organizacija.
O osnovi programa in pravilih društva je razpravljala tudi občinska konferenca SZDL Tržič in
22.10.1975	o tem poslala pisno sporočilo.
22.12.1975	je Društvo upokojencev Tržič poslalo oddelku za notranje zadeve Skupščine občine Tržič obvestilo o ustanovitvi društva s prošnjo za vpis v register društev. Priložilo je spisek ustanoviteljev društva, zapisnik ustanovnega občnega zbora, dva izvoda pravil in soglasje SZDL.
Oddelek za notranje zadeve občinske skupščine je čez dobro leto in pol poslal Odločbo št. 024-7/75-5, daje Društvo upokojencev Tržič dne 23.6.1977 vpisano v register društev občine Tržič pod zaporedno številko 26.
Leto 1975 je v delovanju DU postalo torej prelomno leto. Do takrat so mu načelovali naslednji izvoljeni predsedniki:
Joža Salberger, Henrik Snoj, Peter Snedic, Alojz Korošec, Andrej Breška in Mirko Brejc.
Menjavali so se tudi tajniki in blagajniki: Janko Peternelj, Franc Winter, Jože Vevar, Karel Zaletel, Marija Stegnar in Marija Josef, ki je službovala štiri mandatne dobe. Leta 1989 pa sta bili izvoljeni za tajnico Vida Mejač, za blagajničarko pa Marija Vičič.
Društvo je po sprejetih pravilih in smernicah uspešno delovalo pod vodstvom svojih upravnih organov od leta 1975 kar dve desetletji, čeprav so se zaradi bolezni in ostarelosti menjavali njegovi predsedniki.
Tako je Mirko Brejc v društvu vrsto let uspešno skrbel še zlasti za gradnjo doma starostnikov, medtem ko so tajnice med drugim tudi skrbele za cenena letovanja upokojencev in njihovih družin v raznih domovih in toplicah. Naj omenimo Rogaško Slatino, Piran, pa počitniški dom Zveze upokojencev v Izoli, za gradnjo katerega so prispevali tudi upokojenci, a se je z leti skomercializiral in prelevil v Hotel Delfin. Tam je letovalo tudi do 80 upokojencev na leto, ki jih je tja usmerilo tajništvo DU Tržič.
Leta 1985 je bil na občnem zboru DU izvoljen za predsednika Slavko Primožič, ki je to nalogo uspešno nadaljeval do 1996.
Društvo je v svojih sekcijah in komisijah učinkovito delovalo na področju kulture, v športni in rekreativni dejavnosti, pri razreševanju stanovanjske problematike upokojencev - članov DU, pri izvajanju vzajemne samopomoči itd.
Za svoj trud in uspehe je društvo dobilo dokaj pohval in priznanj, med temi 5.8.1982 od Skupščine občine Tržič zlato plaketo mesta Tržič, 1973 za 25 let delovanja dobi DU srebrni znak Zveze sindikatov Jugoslavije, od ZDUS srebrno plaketo za 35-letnico delovanja; o številnih dosežkih posameznih sekcij pa govore plakete, pokali, diplome in medalje v društvenem arhivu.
Tudi število članov je z leti naraščalo in leta 1989 najdemo v zapisniku občnega zbora društva že podatek o 1750 članih.
DRUŠTVO UPOKOJENCEV TRŽIČ V NOVI DRŽAVI
DELOVANJE DRUŠTVA OD 1991 DALJE
Osamosvojitev Slovenije je prinesla društvu upokojencev marsikatero spremembo. 1991 leto je vplivalo tudi na delovanje tega društva, ki se je kar hitro začelo vključevati v življenski utrip nove države. To seje pokazalo zlasti v tem, da so se predstavniki društva udeleževali vseh regijskih posvetov za Gorenjsko in tvorno sodelovali na republiških skupščinah Zveze društev upokojencev, ki je delovala pri urejanju vprašanj v zvezi s pokojninami.
Skupaj s predstavniki društev gorenjskih občin je DU Tržič podprlo stališča, s katerimi so upokojenci prek svojih društev in Zveze društev odločno protestirali proti podaljšanju intervencijskega zakona, s katerim naj bi bila pokojninska osnova v naslednjih dveh letih znižana od 85% na 70%. O teh stališčih je bil 10.11.1993 s posebnim pismom obveščen tudi Herman Rigelnik, takratni predsednik Državnega zbora Slovenije.
Iz poročila predsednika društva na občnem zboru 15.6.1994 izvemo, da je po umrlem Francu Barabašu prevzel vodenje stanovanjske komisije Anton Tanacek in da je bilo iz sredstev SPIZ zgrajeno v Tržiču 68 stanovanj za upokojence in daje SPIZ v letu 1993 odprodala 22 stanovanj.
Na tem občnem zboru je podal obširno in natančno poročilo o delovanju sekcij Franci Globočnik, ki je skoro deset let zgledno skrbel za delovanje športno rekreativnih sekcij v okviru DU. To dolžnost je od njega prevzel Alojz Trstenjak, ki to delo uspešno nadaljuje.
Leto 1996 je potekalo v znamenju selitve in spremembe v vodstvu. Društvo je moralo izprazniti upravne prostore v Partizanski 6, ker so hišo dobili vrnjeno v denacionalizacijskem postopku dediči njenega nekdanjega lastnika Franca Zaplotnika iz Križev. S tem je DU izgubilo brezplačne prostore in najemnino za gostinski lokal. Na vso srečo je dobilo nadomestne prostore v občinski zgradbi, za še kar nizko najemnino in z ogrevanjem.
To leto je preminul tudi Slavko Primožič, ki je društvu predsedoval od 1989 leta. Do občnega zbora je delo društva vodil takratni podpredsednik Peter Belhar.
NOVA PRAVILA DRUŠTVA
Društvo upokojencev je že nekaj časa stalo pred nalogo, da mora v skladu z osamosvojitvijo Slovenije in spremenjenih pogojih uskladiti in popraviti že zelo zastarela in neprilagojena pravila. Leta 1995 pa je bil sprejet nov zakon o društvih, ki je določal, da se morajo vsa društva ponovno registrirati na občini.
PRIKAZ NOTRANJE ORGANIZACIJE DU TRŽIČ
ORGANI UPRAVLJANJA DU
TAJNIŠTVO
OPERATIVCI:
-	STALNI, OBČASNI
-	PREDSEDNIK DU
-	PODPREDSEDNIK
-	TAJNIK
-	BLAGAJNIK
-	REFERENT ZA ŠPORT IN REKREACIJO
- DRUGI ČLANI, ODGOVORNI ZA POSAMEZNA PODROČJA IN DEJAVNOSTI DRUŠTVA
ŠPORTNE
REKREATIVNE SEKCIJE
REFERAT ZA ŠPORT IN REKREACIJO
SMUČARSKA SEKCIJA
SANKAŠKA SEKCIJA
KEGUAŠKA SEKCIJA
BALINARSKA SEKCIJA
STRELSKA SEKCUA
TENIŠKA SEKCIJA
NAMIZNOTENIŠKA
SEKCIJA
ŠAHOVSKA SEKCUA
PLANINSKA SEKCUA
KOLESARSKA SEKCUA
TELOVADNA SEKCUA
UPOKOJENSKI PEVSKI ZBOR
KOMISUE
STANOVANJSKA
KOMISUA
KOMISUA ZA ŠPORT IN REKREACUO
KOMISUA ZA IZLETE
KOMISUA ZA SOC. ZDRAVSTVENE IN HUMANITARNE ZADEVE
KOMISUA ZA MEDSEBOJNO _ POMOČ STAREJŠI ZA STAREJŠE
Društvo je še vedno uporabljalo pravila, sprejeta 9.11.1975. Zato je vodstvo pripravilo nova pravila, usklajena z zahtevami novega zakona o društvih.
DU je 9.10.1997 na občnem zboru Pravila društva upokojencev Tržič sprejelo. Ta se v osnovi dokaj razlikujejo od prejšnjih, v katerih je bil poleg običajnih osnovnih dejavnosti zelo poudarjen politični smoter te organizacije, npr. povezava z družbeno-političnimi organizacijami. Nova pravila poudarjajo, da je Društvo upokojencev TVžič izrazito nestrankarska organizacija, ki je zaradi skupnih interesov združeno z drugimi upokojenskimi društvi v Zvezo društev upokojencev Slovenije (v nadaljnjem ZDUS), ter da sodeluje z drugimi društvi upokojencev, kadar je to potrebno. Organigram na 13. strani prikazuje organiziranost in dejavnosti društva.
V tej shemi vidimo, da je:
•	najvišji organ DU je občni zbor;
•	najvišji organ upravljanja DU je devetčlanski upravni odbor, ki ga sestavljajo predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik in člani, odgovorni za posamezna področja dejavnosti;
•	delo organov DU spremlja nadzorni odbor, ki ima tri člane in tri namestnike;
•	častno sodišče, ki obravnava grobe kršitve teh pravil in ima predsednika in dva člana ter njuna namestnika.
Na tem občnem zboru je bil za predsednika soglasno izvoljen dotedanji podpredsednik, za tajnico Vida Mejač, za blagajničarko pa Marija Vičič.
Ob koncu leta 1997 je imelo društvo že 1955 članov in članic; od teh je bilo 1334 žensk in 621 moških.
ČLANI ORGANOV UPRAVUANJA DU TRŽIČ OB 50 LETNICI
Predsednik Društva upokojencev Tržič je Peter Belhar
Upravni odbor;
1.	Peter Belhar
2.	Lado Stritih
3.	Vida Mejač
4.	Marija Vičič
5.	Alojz Trstenjak
6.	Jože Kavar
7.	Franc Miklič
8.	Janez Ahačič
9.	Elizabeta Štrukelj
predsednik
podpredsednik
tajnica
blagajničarka
član
član
član
član
članica
Nadzorni odbor	
1.	Jože Mokorel 2.	Dora Salberger 3.	Ciril Markič	predsednik
Častno sodišče	
1.	Slavko Bole 2.	Marina Bohinc 3.	Miro Vrhovnik	predsednik
Stanovanjska komisija	
1. Franc Miklič	predsednik
2. Elizabeta Štrukelj	članica
3. Karel Štucin	član
4. Anton Pušavec	član
5. Ivan Kokol	član
Štefka Pogačar	namestniki
Franc Janc	namestniki
Ivan Kokol	namestniki
Anton Pušavec	namestniki
Ivan Sitar	namestniki
Karel Štucin	namestniki
Komisija za šport in rekreacijo
1.	Alojz Trstenjak	predsednik
2.	Lado Stritih	član
3.	Franc Mejač	član
Komisija za izlete
1.	Vida Mejač	predsednica
2.	Alojz Trstenjak	član
3.	Jože Kavar	član
4.	Elizabeta Štrukelj	članica
5.	Ferdo Kosem	član
Pevski zbor DU Tržič
1.	Franci Šarabon
2.	Rajko Mali
3.	Janez Ahačič
pevovodja
predsednik pevskega zbora tajnik pevskega zbora
Komisija za socialno zdravstvene in humanitarne zadeve
1.	Slavko Bole	predsednik
2.	Filipina Ležaja	članica
3.	Štefka Pogačar	članica
4.	Matija Mežek	član
Komisija za medsebojno pomoč starejši za starejše
1.	Janez Kališnik	predsednik
2.	Miro Vrhovnik	član
3.	Marina Bohinc	članica
SEKCIJE, KOMISIJE, KROŽKI
ŠPORTNOREKREATIVNA DEJAVNOST V DRUŠTVU IN DELO NJENE KOMISIJE
Eden zelo pomembnih prispevkov k zdravemu načinu življenja starostnika je športna rekreacija, ki je v letih staranja prav tako potrebna kot v mladosti, ali pa še bolj. Le-ta je bistven pogoj, da človek, tudi ko ostari, ostane čim dlje na visoki ravni duševne in telesne delovne sposobnosti. Pri tem ne gre samo za planinarjenje, gimnastiko in športne igre, treba je zaposliti tudi možganske sive celice.
Tega dejstva so se močno zavedali v društvih upokojencev in marsikje začeli gojiti za upokojence primerne športne discipline in kulturno izobraževalne dejavnosti.
Tudi nekaj upokojencev, članov DU Tržič, se je udejstvovalo in tekmovalo v raznih športnih disciplinah še pred ustanovitvijo športnorekreativnih sekcij v društvu. Ta tekmovanja so bila organizirana pretežno občasno na raznih prireditvah in praznovanjih. Na ta način so bili aktivni predvsem kegljači, balinarji in smučarji. Zgled in pobudo za ustanovitev šport-norekreativne sekcije pri društvu upokojencev so dali predvsem smučarji-upokojenci, ki so kot sekcija že leta 1984 uspešno nastopili na slovenskem prvenstvu upokojencev v Bohinju.
Športna dejavnost v društvu se je razširila z iskanjem in vključevanjem nekdanjih aktivnih športnikov. Na ta način je DU Tržič leta 1985 ustanovilo Samostojno športnorekreativno sekcijo, ki jo je začel voditi Franci Globočnik. Upokojenci so imeli najprej 6 sekcij (smučarsko, kegljaško, balinarsko, strelsko, šahovsko in sankaško) in se z njimi vključevali v tekmovanja Tržiških sindikalnih iger. Z razvojem tekmovanja in še drugih športnih dejavnosti so v DU ustanovili še 6 sekcij in sicer: planinsko, kolesarsko, teniško, namiznoteniško, telovadno in plavalno. Sindikalne igre so se z leti preimenovale v delavske športne igre.
Redne vadbe in tekmovanja so pri udeležencih vnesla veselje, zdrav način življenja, boljše medsebojno sodelovanje in spoštovanje.
Pri usmerjanju športnorekreativnega delovanja je vodjem sekcij v veliko pomoč komisija za šport in rekreacijo, ki jo je kot predsednik vodil Franci Globočnik. Po skoraj desetih letih plodne dejavnosti s sekcijami je to dolžnost prevzel Alojz Trstenjak, dolgoletni vaditelj in vodja kegljaške sekcije, ki to delo sedaj kot referent za šport in rekreacijo zelo uspešno nadaljuje. Te sekcije so prvič organizirano nastopile v septembru 1986 na tekmovanjih v Tednu upokojencev in dokazale svojo aktivnost. Tekmovanje je bilo sklenjeno s kulturnimi prireditvami. Te dejavnosti je finančno podprla tudi Telesno-kulturna skupnost Tržič in jim vsestransko pomagala.
Na naslednjih straneh si bomo kratko ogledali dejavnosti posameznih sekcij, pa tudi njihove probleme in uspehe.
SMUČARSKA SEKCIJA
Ta je najštevilnejša in ima v Tržiču svojo alpsko tradicijo. V svojih vrstah ima nekdanja olimpijca Janeza Stefeta in Matevža Lukanca ter večkratnega državnega prvaka Jankota Krmelja. Sekcijo so vodili Ivan King, Matevž Lukane ter Jože Kokalj za alpsko smučanje; Slavko Meglič za smučarske teke. Pri zadnji so orali ledino, ker še nima tradicije, vendar so bili rezultati kar zadovoljivi.
Obe zvrsti štejeta okoli 40 smučark in smučarjev, ki so zelo aktivni. Danes vodi smučarsko sekcijo Lado Stritih. Smučarji-upokojenci so nastopili že leta 1984 na slovenskem prvenstvu upokojencev v Bohinju in si med 79 tekmovalci priborili prvo mesto in pokal. Na naslednjem slovenskem smučarskem prvenstvu februarja 1985 v Bohinju, kjer je tekmovalo 276 upokojencev, so Tržičani že nastopili kot tekmovalna ekipa smučarske sekcije DU Tržič. Ekipa je v republiškem veleslalomu dosegla prvo mesto in pokal. Prvo mesto je osvojila tudi naslednje leto na Rogli in še na Arehu. Potem so se začela regijska tekmovanja upokojencev Gorenjske. Na teh so bili tržiški smučarji-upokojenci v skupnem seštevku alpskega in tekaškega tekmovanja vedno med prvimi tremi najboljšimi. Leta 1991 so na veleslalomskem tekmovanju med sindikalnimi podružnicami v občini Tržič osvojili prvo mesto.
V obdobju 1995-1996 so smučali zelo dobro in prismučali 5 zlatih in 5 bronastih odličij. Večkrat je tekačem ponagajal sneg, ker ga v nižini ni bilo. Tako je bilo tudi leta 1997.
Smučarji upokojenci so imeli tudi ugodnosti. Tako so prek DU Tržič dobivali od Kompasa po znižani ceni sezonske smučarske karte za Zelenico, pri Elanu pa popust pri cenah za smuči. To je trajalo vsa leta.
SANKAŠKA SEKCIJA
Sankanje je staro športno zimsko veselje. Sankaške tekme so bile še med obema vojnama organizirane v Šentanski dolini na progi iz vrha Ljubelja do Jurja. Kot tekmovalne steze so takrat uporabljali tudi gozdne poti in ceste; sedaj se to odvija na pripravljenih progah v Podljubelju (Za potoki), nadalje v Dolini in Lomu.
To je zahteven šport, pri katerem mora imeti sankač dobro telesno sposobnost, tehnično znanje, izkušnje in pogum. Proge so dolge od 1000 do 1300 m, ovinkaste in z naklonom okoli 12%, poledenele, na zavojih zaščitene z lesenimi opaži. Tako približno so zapisali učenci iz Podružnične šole Podljubelj, ko so raziskovali tamkajšnje sankaštvo.
Nekateri upokojenci so teh temovanj že od mladega vajeni in zato se kot člani sankaške sekcije teh prireditev radi udeležujejo tudi v odmaknjenih letih. Ta sekcija je zaživela v februarju 1986 pod vodstvom sedaj pokojnega Egidija Ahačiča (Tilka), danes pa jo vodi Francka Dobrin.
Tržič je dal idejo o uvedbi regijskega gorenjskega prvenstva v sankanju. Prvo sankaško prvenstvo je bilo v Podljubelju; udeležilo se ga je 26 tekmovalcev, temu je sledilo tekmovanje v Lomu; obakrat sta moška in zelo uspešna ženska ekipa Sankaške sekcije DU Tržič, v seštevku dosegli prvo mesto. Leta 1987 je prehodni pokal ostal v Tržiču. Od 1987-1996 je bila tržiška upokojenska sankaška ekipa na občinskih in regijskih tekmovanjih prva.
Krog upokojencev-sankačev se je razširil še na Lom, Križe in Brezje pri Tržiču.
KEGLJAŠKA SEKCIJA
Kegljanje in balinanje sta dve stari igri za zabavo in prijateljska tekmovanja, ki soju gojili predvsem moški člani; otroci pa so imeli kegeljčke že kar doma. Kegljišče ali stezo za balinanje je imela skoraj vsaka boljša gostilna; sedaj pa imamo že športne dvorane z modernimi kegljišči.
V tekmovalni šport sta ti dve igri pri nas prerasli pred nekaj desetletji; vanju so se vključile tudi ženske. Kegljači-upokojenci so pred letom 1985 nastopali v društvu “5. avgust”; tam je ostalo tudi nekaj njihovih trofej. Kegljaška sekcija pri DU, ki jo je strokovno vodil Alojz Trstenjak, je pokazala velik napredek, saj mu je vanjo uspelo vključiti najboljše kegljače in kegljačice. Prvič je nastopila 17.4.1986 v urejeni športni dvorani. Redne vadbe se udeležuje okoli 30 članov in članic, izmed katerih je sestavljena močna tekmovalna ekipa. Ta se udeležuje tekmovanja Trim lige v Tržiču. Vsako leto se udeležuje tudi regijskega prvenstva upokojencev Gorenjske. V Trim ligi so kegljačice osvojile tretje mesto in pokal. Leta 1988 je sekcija DU Tržič organizirala regijsko prvenstvo upokojencev Gorenjske, kjer je ekipa DU Tržič osvojila prvo mesto.
Leta 1993 je bilo organizirano državno prvenstvo v Celju, na katerem je moška tekmovalna ekipa DU Tržič dosegla prvo mesto. Tudi leta 1994 je Gorenjsko prvenstvo organizirala sekcija DU Tržič, moška in ženska ekipa sta zasedli prvo mesto. Obe ekipi sta bili na prvem mestu tudi na Gorenjskem prvenstvu 1996; leta 1997 je bila ženska ekipa prva, moška pa tretja. Na državnih prvenstvih v tem času sta bili obe ekipi prvi.
Kegljišče v Tržiču, 1996
Vsako leto so organizirana meddruštvena prijateljska srečanja s kegljaškimi upokojenskimi sekcijami Kranja, Medvod, Žirovnice in Jesenic.
Leta 1996 so kegljači na turnirju “Po poteh partizanske Jelovice” prikegljali drugo, v 1997 pa tretje mesto.
Danes vodi sekcijo Franc Mejač in ima s člani vajo vsak torek in petek dopoldne v spodnjih prostorih Restavracije Raj v Tržiču.
BALINARSKA SEKCIJA
Ta se je razvila zahvaljujoč članom, ki so bili ali pa so še v tekmovalni ekipi “5. avgust”. Uspešno stajo vodila Blaž Ropret in Ivan King, sedaj pa Polde Kavčič.
V osemdesetih letih so člani pričeli z rednimi vajami, ki so bile dobro obiskane. To je pospešilo razvoja balinanja tudi v Bistrici pri Tržiču. Tekmovanja so enkrat v Bistrici, drugič na Ravnah v Tržiču.
Posebno uspešno so balinarji tekmovali na regijskem tekmovanju društev upokojencev Gorenjske 13. junija 1986 v Lescah.
Tam so balinarji DU Tržič med šestimi balinarskimi sekcijami osvojili prvo mesto in dobili prehodni pokal. Na republiškem tekmovanju so pristali na tretjem mestu, leta 1987 pa so na Gorenjskem prvenstvu pribalinali drugo mesto.
Vsa leta doslej dosega balinarska ekipa DU Tržič lepe rezultate in jo moremo uvrščati med prve tri ekipe na Gorenjskem.
STRELSKA SEKCIJA
Ta sekcija, ki jo vodi Lojze Bodlaj, ima glede na tržiške razmere, te namreč ne dopuščajo rednega treniranja, zadovoljive rezultate. Ima dobro moško in žensko ekipo, ki se udeležujeta vsakoletnega strelskega tekmovanja na strelskem prvenstvu Gorenjske in vsakokratnih razpisanih tekmovanj delavskih športnih iger v Tržiču. Po uspehih se uvršča med tretje in šesto mesto na Gorenjskem.
Balinišče
Odličen uspeh na tekmovanju delavskih iger je dosegla ženska ekipa, ki je 1988 in 1989 zasedla prvo mesto, kar se ji je posrečilo tudi 1. maja 1990. Težava je v tem, ker sekcija ne more dobiti za vadbo zračnih pušk in prostora v strelski športni dvorani na Ravnah, kamor so oblasti preselile skladišče Rdečega križa Tržič.
TENIŠKA SEKCIJA
Pred desetletji je bil tenis privilegij premožnejših, danes je že dostopen mnogim ljubiteljem tega športa, tudi upokojencem, ki so še “pri moči”. Sekcijo je najprej vodil Karel Štucin, za njim Janko Krmelj, danes ji načeljuje Franc Stritih. Člani vadijo prek tedna na igrišču “Pri Smuku”, kar ima poleg tekmovalnega tudi rekreativni značaj. Razdeljeni so v dve skupini po
osem članov in igrajo po urejenem urniku ves teden.
Prvo srečanje so imeli leta 1992 v Kranju s Kranjem, ki ima v tenisu dolgoletno tradicijo; takrat so zmagali Kranjčani. V drugem tekmovanju leta 1993 pa so Tržičani osvojili prvo mesto.
V tekmovanju na tržiških delavskih športnih igrah sodeluje teniška sekcija v treh starostnih razredih.
NAMIZNOTENIŠKA SEKCIJA
Ta aktivno deluje od 1993 leta pod vodstvom Cirila Markiča, ki skrbi za redne vaje v Sokolnici v Tržiču. Sekcija ima 6 članov in članic, ki se redno udeležujejo tekmovanj v tržiških delavskih športnih igrah, tam dosegajo dobre rezultate.
Na državnem prvenstvu v Mariboru leta 1993 je sekcija dosegla drugo, leta 1994 v Ljubljani pa tretje mesto. Sekcija je v okviru društva upokojencev v Tržiču že nekajkrat izvedla meddruštvena tekmovanja.
ŠAHOVSKA SEKCIJA
Kraljevska igra šah je priljubljena tudi med upokojenci. Člane šahovske sekcije je najprej vodil Ludvik Štalec, nato pa je to nalogo prevzel Franc Mejač, sedaj pa jo ima Rajko Mali.
Prijateljsko srečanje Kranj - Tržič, 17.9.1998
Ekipa sodeluje na vsakoletnem regijskem prvenstvu Gorenjske. Udeležuje se tudi vsakoletnega tekmovanja na delavskih športnih igrah, kjer dosega zadovoljive rezultate. Škoda je le, da za načrtno vadbo šahisti nimajo ustreznega prostora. Tekmovanj se udeležujejo v organizaciji Šahovskega društva Tržič. Šahovska sekcija je bila pri DU Tržič ustanovljena leta 1986.
KOLESARSKA SEKCIJA
Kolesarjenje je bilo pred več desetletji, dokler še ni bilo tolikšne poplave avtomobilizma, nujen vsakdanji šport mnogih ob prevozu na delo, pa tudi že večjih otrok v šolo, še zlasti, če je bila oddaljena več kilometrov, izleti s kolesom pa so prišli prav v prostem času. Kolesariti znamo vsi Slovenci, vendar zdaj v eri avtomobilizma bolj za sprostitev, nekateri pa tudi za tekmovanja.
Za upokojence pomeni kolesarjenje predvsem športno rekreativno dejavnost. Pri DU Tržič je v ta namen ustanovljena kolesarska sekcija, ki pa ni namenjena tekmovanjem. Ta je prvič nastopila leta 1986 v tednu upokojencev, in sicer v trimski vožnji po bližnji okolici Tržiča. Sedaj njeni člani redno tedensko kolesarijo po bližnji in daljnji okolici mesta, celo do 30 km. Tega načina rekreacije se udeležuje 15-20 članic in članov.
Leta 1989 sta kolesarjenje vodila Cilka Ribnikar in Sašo Uzar, nato Jože Dolinar in Ivan Kokol, sedaj pa vodi Jožefa Gradišar. V poletnih mesecih se kolesarji zbirajo pred Sokolnico in od tam odhajajo na vožnje. Vsako leto pa se kolesarji prijateljsko srečujejo v drugih krajih Gorenjske. Letos je bilo to v Šenčurju v zelo prijetnem vzdušju.
PLANINARJENJE
Da radi hodimo po planinah in vrhovih je v tržiški občini že tradicija. Ljubitelji planin so predvsem tisti, ki si žele svežega zraka, lepe narave in miru. Med njimi je tudi nekaj upokojencev, članov DU Tržič, ki so se pred leti združili v planinski sekciji.
Njeni člani so se vključevali v izlete, ki jih je organiziralo Planinsko društvo Tržič. Za to je poskrbel predvsem Vili Perko, preizkušen planinec. Če so bili potrebni prevozi članov DU na izlete v planinska področja, je DU prispevalo za stroške prevozov. Eden takih izletov je bil 1986 v Sele in Bajdiše na Koroškem v spomin na deseto obletnico smrti nakdanjega župana v Selah Hermana Velikega, ki je bil velik prijatelj Tržičanov.
Zaradi bolezni v vodstvu je aktivnost sekcije za nekaj časa popustila, kar priča o tem, daje delo v sekcijah odvisno od aktrivnosti vodilnih članov. Društvo skuša vrzel v tej sekciji premostiti s tem, da je L 1997 v njeno vodstvo izvolilo Franca Janca, zdravega in iniciativnega planinca-upokojenca. Ta si prizadeva z novim zaletom ponovno postaviti sekcijo na noge in oživiti
njeno delovanje. Za začetek je bil letos organiziran izlet upokojencev na Bistriško planino, ta pa je bil zaradi nevihtnega vremena preložen in izveden 1. septembra.
Vili Perko zna svojo ljubezen do gora zapisati tudi v verzih o čemer nam govori njegova pesem o Košuti.
KOŠUTA
Kako si dolg greben Košute na vršace svoje vabiš nas, od Velk’ga vrha pa do Dolge njive gorski svet - razgled spoznaš.
Poglej prijatelj gor v višine, nad njimi sinjega neba modrine.
Pod njim se spleta ven’c gora, ki marsikdo ga ne pozna.
Prvi sosed Kofčja gora, po domače Froncovi greben, dalje pot na Kladvo vodi in potem navzdol vse do Škrbin.
Drug po vrsti je Kladivo, kjer pogled je na Koroško stran, če pogledaš dol v dolino, se spominjaš večnih sanj.
V Tržiču, 29.6.1989 Avtor: Vili Perko
Pozdravljata te dva vrhova Pungratski in Tegoški sta vrh, oba vabljiva sta in še zelena, tako da tu divjadi ni problem.
Dalje pot v Macesja vodi, kjer previdnost ni odveč, zato še na Ostrv pridi pa skrbi ne bo nič več.
Še malo trme spet v strmino tam te čaka glavni vrh, to Košutnikov je turn, ki najvišji je v vencu še povrh.
Ko se vračaš spet v dolino, ni ti žal prelit’ga znoja, ko prispeš na Dolgo njivo, je končana tvoja hoja!
TELOVADNA SEKCIJA
Znano nam je, da je telovadba zdrava in prijetnejša, če je v skupini. Tega načela se je oprijela Frida Jakopin, nekoč babica, zbrala skupino upokojenk in pričela z njimi telovaditi. Prostor za to ji je dalo vodstvo Doma v Ročevnici. Ko tega ni več zmogla, je to nadaljevala Tanja Košir - fizioterapevtka v tem domu. Ko je ta odšla na porodniški dopust, jo je nadomestila upokojenka Zora Konic. Čez nekaj časa seje skupina delila, manjše število telovadk je ostalo v domu večja skupina pa je po obnovi športne dvorane Sokolnice, začela vaditi tam pod vodstvom Zore Konic.
Tako se dvakrat na teden zbira že 12 let prek trideset upokojenk k rekreativni telovadbi; pri tem jim odlična vaditeljica in poznavalka telovadnih elementov pomaga pri krepitvi telesa, s svojo avtoriteto in zgledom pa pripomore k ustvarjanju tovarištva in dobrih medčloveških odnosov. Vaditeljica Zora dela tudi s telovadno skupino predšolskih otrok.
Pred poletnimi počitnicami prirede članice te telovadne sekcije pohod bodisi v Gozd, na stari Ljubelj ali kam drugam. Ta skupina deluje tudi na humanitarnem področju, tako da občasno zbira sredstva za pomoč potrebnim ob potresih ali drugih naravnih katastrofah, otrokom s telesno okvaro ipd.
PLAVALNA SEKCIJA
Iz poročila Francita Globočnika na občnem zboru leta 1994 in iz njegovega pripovedovanja je razvidno, da je bila plavalna sekcija pod vodstvom Slavkota Keršiča nekaj časa zelo dejavna. Plavalna rekreacija je poleg plavanja zajemala predvsem razgibavanje v vodi zlasti tistih upokojencev, ki so imeli težave s hrbtenico.
Sekcije v tej obliki danes ni več, pač pa so ostale nekatere ugodnosti. V letnem kopališču imajo brezplačno kopanje upokojenci stari nad 70 let. To ugodnost daje Kopališki odbor pri Športnem društvu Tržič po dogovoru z društvom upokojencev, za kar so mu starostniki zelo hvaležni. Brezplačno kopanje v dopoldanskem terminu v poletnih mesecih imajo tudi članice telovadne sekcije DU.
POKALI, KI KAŽEJO DESETLETJA TRDEGA DELA ŠPORTNIH SEKCU
O doseženih mestih in osvojenih pokalih na tekmovanjih športnorekreativnih sekcij društva upokojencev je Alojz Trstenjak sestavil obsežen pregled.
V delavskih športnih igrah, ki potekajo vse leto, so upokojenci dosegli naslednja mesta:
2.	mesto v letu 1987
3.	mesto v letu 1990
3. mesto v letu 1990/1991
1.	mesto v letu 1992 moški in 1. mesto ženske 1. mesto v letu 1993 1. mesto v letu 1994 1. mesto v letu 1995
1.	mesto v letu 1996
2.	mesto v letu 1997
Leta 1992 je bil šport razdeljen na moške in ženske panoge.
Kegljanje:
Na državnem prvenstvu so osvojili:
1.	mesto v letu 1993 moška ekipa 1. mesto v letu 1994 ženska ekipa
3.	mesto v letu 1994 moška ekipa
V trim ligi
1.	mesto v 3. mesto v 3. mesto v 3. mesto v
2.	mesto v
3.	mesto v 3. mesto v 3. mesto v 3. mesto v 3. mesto v 2. mesto v 2. mesto v 1. mesto v
za kegljanje so osvojili: letu 1987 ženska ekipa letu 1988 ženska ekipa letu 1988 moški II. ekipa letu 1990 ženska ekipa letu 1991 ženska ekipa letu 1991 moška ekipa letu 1992 moška ekipa letu 1993 ženska ekipa letu 1994 ženska ekipa letu 1995 ženska ekipa letu 1995 moška ekipa letu 1997 moška ekipa letu 1997 ženska ekipa
Na regijskem prvenstvu so osvojili: 1988 moški 1. mesto 1994 moški 1. mesto 1997 ženske 1. mesto 1997 moški 3. mesto
To leto je ženska ekipa osvojila prehodni pokal, ker je bila v presledkih petkrat prva.
1998 ženske 2. mesto
Na tekmovanju “Po poteh partizanske Jelovice” 1998 osvoji moška ekipa 1. mesto in pokal. Smučanje
1985	Na veleslalomu na republiškem prvenstvu osvoje smučarji-upokojenci 1. mesto.
1986	Na državnem prvenstvu v veleslalomu na Kobli sta moška in ženska ekipa osvojili 1. mesto
1991 Na tekmovanju v veleslalomu med sindikalnimi podružnicami občine Tržič je ekipa smučarjev-upokojencev osvojila 2. mesto, pa tudi posamezniki so osvojili vidna mesta.
Sankanje
Od 1987 do 1996 je bila ekipa sankačev DU Tržič na tekmovanjih prva v regiji in na občinskih tekmah.
Balinanje
1987	Na regijskem prvenstvu osvoje moški 1. mesto 1990 Na regijskem prvenstvu osvoje moški 2. mesto
1990 Na turnirju upokojencev v Kamniku osvoje moški 2. mesto 1994 Na regijskem prvenstvu osvoje moški 1. mesto 1998 Na regijskem prvenstvu osvoje ženske 2. mesto
Streljanje
1988	Na tekmovanju v trim ligi osvoje strelke 1. mesto
1989	Na tekmovanju v trim ligi osvoje ženske 2. mesto
1990	Na tekmovanju za 1. maj v občini osvoje strelci in strelke 1. mesto.
DEBATNI KROŽEK
Ta je doslej ostajal bolj kot dobra želja, čeprav bi bilo njegovo delovanje društvu in posameznikom koristno. DU ima v načrtu oživitev tega krožka, saj je dovolj problematike, o kateri bi skupine upokojencev mogle plodno razpravljati. Zajemal bi bodisi gospodarstvo v domačem kraju, socialne, zdravstvene, stanovanjske in druge probleme, ki zadevajo življenje upokojencev. Velika ovira je prav pomanjkanje ustreznega društvenega prostora za to vrsto dejavnosti.
LITERARNI KROŽEK
Upokojenci, člani DU, so že 1953 izrazili željo, da bi društvo pripravilo nekaj razvedrila in ustanovilo upokojensko čitalnico, kjer bi bili na voljo dnevno časopisje, tedniki in druge publikacije; tako je pisal V. Erjavšek v Tržiškem vestniku. Radi bi imeli še razne družabne igre, kot npr. šah. Da bi temu ugodilo, je društvo zaprosilo občino za dva prostora in jih po vztrajnem posredovanju takratnega predsednika DU, čez nekaj let tudi dobilo. Večji prostor je društvo oddalo gostinstvu, da si je z najemnino izboljšalo finančno situacijo. Že vrsto let pa je želja po čitalnici uresničljiva v Tržiški knjižnici.
Tudi danes ima DU le en poslovni prostor, tj. pisarno. Kljub tem težavam upokojenci ne mirujejo; nekateri poleg branja tudi sami kaj napišejo v prozi, nekaj pa jih tudi pesnikuje. Pesmi
ali osebne zapisane izpovedi posameznikov društvo zbira in pošilja kot literarne prispevke v revijo upokojencev Vzajemnost.
BeseAjlo • hai o Hežtle
LTP-O-MÈSTO JE mm
Glasha
Hcutshso
=^=t=
M hm fT7~f I °-p-nif it i

S

LE-PO MESTO JE TA- Žli SCERICVI-CO TAM So*! UP, GRlČ' OB So -lOCTU SREÌ $0 -
ITT*	tj jr 	—1	l—,				4—i—	
11 (b -r * r	—/—i—j—L II1'		\- \ ' '		\	<—u—V*	 o • <—1
¥
-RAr SMo TA- zi-Sa-n/ Do - MB. ve-dre- <5fl Sho hi bU- HA PR »b-V’


±±
m
£
=»=t M-
-4-

- PR-TE-GR SR- CR IM PRJ - Jrt'lJi DO-HE V0- UE Tub' ZA - Po-JE-Mo *IAJ-
J* i________,__J>,_____§__________________,	, I ._________

A-1V Sü

^r~b-
s
EEEE££
4=4^
- Bo-uf. mi ve- se-li sho uv-bje rase p unti e Sd Ro- me, tu je
_S_______C* D ,_________l_	. g r’____R* ____,J_____________________£
ù i Ü

m
T—r
-4-
-4-
££
3EEEE
■+-
PRA-Vt <SOR-Slcl kBl'kTERJE HASbO-hA-CJ KRAT. Pl SEM QLASHO RhJ bO-5____________C	Ei	Bm	J>*	6	<5*	C
1 a- ■ Pl

zz:
S

T=t
4=
#/, Z>A *><!> H/ TA-21 -CA - HI	IDO- STA-U Bo-Mo	>E- C.UO Boe HAM
m-j* s	L	s
m i i i j %i
ZI-VI M E-STO SRE-CHo' IH O-
SRE-Čho[
Naš poznani domoljub Mato Mežek, zapisovalec besedi tržiškega narečja, je spesnil že veliko rodoljubnih tržiških pesmi. Priobčujemo tisto, ki govori o lepem Tržiču; da pa jo je moč tudi zapeti je poskrbel pevovodja upokojenskega pevskega zbora pri DU Franci Šarabon, ki je pesem tudi uglasbil.
MOŠKI PEVSKI ZBOR DU TRŽIČ
1976-1998 “Ob pesmi vse odleže...”
Pesem je vrednota velikega pomena za kulturo naroda. Je tudi lepota, zaradi katere je življenje pogosto lažje, polnejše, prijetnejše. Če poješ, te spremlja pesem vse življenje v družini, pri delu, sprostitvi...
Ta kulturna vrednota je bila pred več kot dvajsetimi leti v Tržiču v zborih le še deloma živa. Med upokojenci se je porodila želja, da bi jo ponovno oživili. Začeli so zbirati prijave in pobudniki Mirko Brejc, Franc Markelj, Jernej Jezeršek in Janez Zaplotnik so leta 1976 s 24 prijavljenimi pevci ustanovili Moški pevski zbor pri Društvu upokojencev Tržič. Za zborovodjo so naprosili Edija Ošabnika iz Kranja, ki pa je tržiški rojak. Predsednik zbora je postal Franc Markelj. Z vajami so pričeli 10. nov. 1976 v Glasbeni šoli na Cankarjevi 5 in se pozneje večkrat selili, dokler niso dobili klubskega prostora Društva upokojencev v Partizanski 6. Zbor je zaživel, vadil in prepeval; pristopili so še novi člani tudi iz okolice Tržiča, žal pa tudi odhajali dobri pevci zaradi bolezni in smrti.
Zbor je imel do 1987 prek 400 vaj in 80 nastopov. Pevovodja je s pomočjo svojih bogatih izkušenj izbiral program, ki je bogatil glasbeno kulturo pevcev in poslušalcev. Nastopali so s koncerti za ostarele v Domu Petra Uzarja v Ročevnici, na koncertih v okviru prireditev Zveze kulturnih organizacij Tržič, v delovnih organizacijah, sodelovali so na področnih koncertih zborov Gorenjske, na republiških srečanjih upokojenskih pevskih zborov Slovenije, na taboru slovenskih pevskih zborov v Št. Vidu pri Stični, doma na proslavah, komemoracijah in pogrebih članov.
Za svojo bogato dejavnost so prejeli vrsto priznanj, med njimi srebrno plaketo za sodelovanje na Taboru slovenskih pevskih zborov v Št.Vidu pri Stični, pa Kurnikovo nagrado mesta Tržič. V letu 1985 so pevce nagradili z izletom v Izolo v upokojenski dom, kjer so se poveselili in prepevali. Omenimo naj še srebrno plaketo, ki jo je zbor dobil od Zveze društev upokojencev SR Slovenije (ZDUS) za IV. srečanje pevskih zborov 20.5.1978 v Krškem.
Od 26. septembra do 3. oktobra 1986 je bi! prvi upokojenski teden v Tržiču. Pevski zbor je pel ob otvoritvi razstave upokojenskih del v Kurnikovi hiši in na sklepni slovesnosti.
V zboru so se menjavali tudi predsedniki. Kmalu za Francem Markljem je predsedovanje prevzel Viktor Planinc, za njim so se zvrstili Jernej Jezeršek,
Franc Hladnik, Joža Ahačič, Joža Prašnikar in sedanji Rajko Mali. Tajnik in zapisovalec Kronike je bil desetletje Jernej Jezeršek (1976-1986), ki sta ga nasledila Franci Pretnar in Heli Zech, ki pa sta žal 1996, t.j. v istem letu umrla. Tajniške posle vodi sedaj Janez Ahačič.
Februarja 1987; po desetletju vodenja zbora, je odpovedal dirigent Edo Ošabnik. Poiskati in naprositi je bilo treba novega. Posrečilo se je dobiti glasbenika, skladatelja in zborovodjo Francita Šarabona, Tržičana, velikega prijatelja petja. Tako zbor zopet prepeva pod zanesljivo taktirko že čez drugo desetletje, njegov dirigent pa vodi in širi repertoar, dviga kakovost zborovskega petja. Pevci so mu hvaležni, so veseli in se radi in redno udeležujejo vaj. Pojo slovenske narodne, pesmi slovenskih skladateljev, tudi domače tržiške.
Ob vračanju imetja prvotnim lastnikom so bili denacionalizirani tudi prostori DU, zato je imel zbor zlasti v letu 1993 težave s prostorom za vaje, saj je moral za najete prostore plačevati visoke najemnine. Tako so pevci vadili v garderobi Balos 4, v garderobi Kina Tržič in v Glasbeni šoli, dokler niso najeli prostorov v Delavski univerzi Tržič v Šolski 4, kjer so jih sprejeli z razumevanjem in jim dobrohotno omogočili nadaljnje delovanje.
Pevci v zboru so v povprečju stari od 65 do 75 let in vabijo, da se jim pridružijo mlajši pevci - upokojenci. V času od 1987 do 1998 so imeli prek 516 vaj in 92 nastopov. Prepevali so na koncertih in še naprej sodelovali v okviru Gorenjske in vse Slovenije, na srečanjih upokojenskih pevskih zborov v raznih krajih, v Kamniku, Radovljici, Domžalah, Bistri, Planini in še marsikje. Prav lepo je bilo 30. junija 1993 v ljubljanski Hali Tivoli na srečanju upokojencev. Gorenjskim pevskim zborom je dirigiral na skupnem nastopu Franci Šarabon, Tržičani pa so zapeli še “S’m Tržičan” in poželi velik aplavz.
Zbor sodeluje vsako leto v reviji “Tržič poje”, ima tudi koncerte v domu ostarelih, popestril je praznovanje 30-letnice pobratenja Tržiča in mesta Ste Marie aux Mines in pel na otvoritvi Kurnikovega trga. Leta 1996 je praznoval 20-letnico svojega delovanja ter imel takrat v avgustu krajši koncert v okviru Tržiških poletnih iger na Jožefovem griču. Tisto leto je bil zbor nagrajen s Plaketo mesta Tržič in z zlato plaketo ZDUS, ki je tudi slavilo 50-letnico ustanovitve.
Poleg priznanj s katerimi je bil zbor nagrajen, so dobivali priznanja tudi posamezni pevci. Večina jih ima Gallusovo značko, najstarejši tudi Kurnikove značke, pevovodja F. Šarabon je dobil Kurnikovo zlato plaketo in visoko cenjeno Gallusovo listino.
Letos je Upokojenski pevski zbor DU z domačo pesmijo polepšal slavnost ob 115-letnici najstarejšega tržiškega gasilskega društva. Tržičani imamo ta zbor radi in želimo, da bi še naprej negoval prelepo slovensko pesem, ta zaklad narodne kulture in nas z njo razveseljeval.
Skoraj desetletje t.j. od 1986-1995, je v okviru Društva upokojencev Tržič igral glasbeni ansambel. Sestavljali so ga Viktor Planinc (citre), Franci Pretnar (kitara), Heli Zech (harmonika) in Jože Ahačič (violina). To je bil pravi tržiški Šramel. V tem času so vsaj 27-krat
nastopili in imeli tudi samostojni koncert v dvorani Bračičove šole - danes Šola Bistrica. To je bila dobra glasbena skupina upokojencev, so žal že vsi pokojni!
DELO SOCIALNO-HUMANITARNE KOMISIJE
Njena naloga je pomagati upokojencem ob raznih življenjskih tegobah. Pri tem se povezuje s Centrom za socialno delo, Zdravstvenim domom, z Domom v Ročevnici, z invalidsko organizacijo in Rdečim križem. Z vsemi naštetimi organizacijami člani komisije občasno razpravljajo o obliki možne pomoči upokojencem v stiski. Zelo zahvalno je, da je Rdeči križ Tržič uvedel pomoč starostnikom na domu. Temu je kmalu sledil še Dom v Ročevnici. Pomoč zajema osebno nego, zdravstveno pomoč, urejanje stanovanja in druge oblike. Nekateri so pomoči potrebni ob bolezni ali ob rekonvalescenci, drugi ob onemoglosti, tretji v času preden jih sprejmejo v dom. Prav za premestitev čakalne dobe za sprejem v Dom v Ročevnici so uvedli pomoč na domu, ki jo delno financira občina iz republiških virov.
Starostniki so za to skrb zelo hvaležni. Pri tem se socialno-humanitarna komisija zelo zavzema, da bi bila čakalna doba za sprejem v dom upokojencev iz tržiške občine čim krajša. Komisijo vodi Slavko Bole ter se s člani udeležuje in sodeluje na vseh možnih posvetih, ki imajo namen razreševati socialno-humanitarne probleme upokojencev v občini, ki so člani DU Tržič.
DELO KOMISIJE ZA IZLETE
Upokojenci prav radi pogledamo v druge kraje, da ob tem spoznavamo kulturne znamenitosti ali naravne lepote v domovini in zamejstvu. K temu pripomore še prijetna družba in dobro vodenje. O tem beremo tudi v TVžiškem vestniku od 12. maja 1961, ko pisec govori, kako je Društvo upokojencev po letu 1955, ko so se meje že bolj odprle, razmišljalo o izletih, na katerih bi člani bolje spoznavali domovino, pa tudi domovanja slovenskih zamejcev na Koroškem, v Benečiji, Furlaniji in Kanalski dolini. Dopisnik pohvali društvo, daje za leto 1961 imelo bogat program izletov v privlačne kraje ožje domovine in ga tudi izvedlo.
Ti izleti so bili večinoma enodnevni in poldnevni, malo je bilo tridnevnih.
Nekateri so bili predvsem nakupovalni, saj so udeleženci nakupovali stvari, ki se jih pri nas še ni dobilo ali pa so bile v zamejstvu cenejše, kot npr. pravo kavo, margarino rama, pralne praške, viski, hladilnike, televizorje, oblačila ipd. Finančno in
administrativno delo ter izvedbo izletov je pri DU prevzelo tajništvo in blagajnik. Vodja izletov je bil dolga leta Karel Piškur, za njim pa Lea Grum.
Leta 1994 je bila imenovana komisija za izlete, ki jo vodi tajnica Vida Mejač, člani pa so: Alojz Trstenjak, Jože Kavar, Elizabeta Štrukelj in Ferdo Kosem; vsak od teh pa občasno vodi izlete.
V	letih 1976-1986 je društvo priredilo prek 150 izletov s skupaj več kot 6000 udeleženci. Med drugim so obiskali otok Krk, Izolo, Pulo, Hrastovlje, Volčji potok, v zamejstvu pa Trbiž, Trst, Doberdob, šli na pot v Bratislavo, San Marino, Prago in še drugam.
V	naslednjih treh letih je bilo 52 celodnevnih izletov. Primer izleta, ki se je kasneje večkrat ponovil je izlet v Vače - geografsko središče Slovenije. Ob tem so si izletniki ogledali tudi druge pomembne točke: Valvazorjev grad Bogenšperk in toplice v Izlakah. Vsak mesec so organizirali izlete v Celovec, zanje je bilo vedno veliko zanimanje.
Tudi do naslednjega občnega zbora DU, ki je bil 1. 1994 že v samostojni Sloveniji, so upokojenci potovali po vseh pokrajinah v Sloveniji, najraje so šli v toplice, kjer je izlet vključeval tudi kopanje. Poleti pa so uvedli nekaj kopalnih izletov v Simonov zaliv v Izoli, v Ankaran, v zadnjih treh letih pa zlasti enodnevne kopalne izlete na Debeli rtič. Komisija organizira za svoje člane po ugodnih cenah tudi daljša počitnikovanja ob morju.
Zadnje poročilo komisije za izlete za leto 1997 pravi, da so upokojenci prepotovali Dolenjsko, Štajersko, Primorsko, Prekmurje in šli na morje. Organizirali so tudi tridnevne izlete v upokojenski hotel Delfin v Izoli.
Večina izletov je namenjena ogledu etnografskih znamenitosti kot npr. mlin na Muri, Trubarjevega mlina v Rašici, pršutarne, vinske kleti ter spoznavanju naravne in kulturne dediščine, npr. ogled pokrajinskega muzeja na Ptuju, partizanske bolnišnice Franja, Baze 20 na Rogu, rudarskega muzeja v Idriji in črpalke kamšt, zakladnice v Radmirju, samostana Stična ... Nekateri izleti vključujejo tudi obisk božjepotnih cerkva.
V navadi so še dobro obiskani družabni izleti na martinovanje, silvestrovanje, pustovanje, praznovanje 8. marca itd. kjer udeležence s harmoniko razveseljuje Polde Narad.
Omenimo naj še dobro vodenje izletov, informiranost, zagotovitev sedežne številke, točnost ob odhodu in prihodu ter prijetno vzdušje; za varno vožnjo pa skrbi odličen Integralov šofer Lado Golmajer.
Popolnejšo podobo izletniške dejavnosti prikazujejo podatki zajeti od 1994 do 30.9.1997.
Leta 1994 je bilo 26 izletov s 1300 udeleženci leta 1995 je bilo 28 izletov s 1500 udeleženci
Leta 1996 je bilo 30 izletov s 1608 udeleženci, do konca septembra 1997 je bilo 26 izletov s 1335 udeleženci.
Delo komisije za izlete je poplačano z zadovoljstvom udeležencev in z njihovo željo, da se taka izletniška potepanja še nadaljujejo. O tem govori tudi prispevek, ki ga je zapisala, danes že devetdesetletna Valentina Avsec in mu dala naslov:
Moji vtisi z izletov v letu 1997
Zreš na staro leto, ki je nemo in tiho zatonilo.
Mnogo veselja smo v minulem letu 1997 doživeli. Naši izleti so bili zadovoljivi in to zato, ker smo obiskovali tudi toplice. Tu smo se kopali in pri plavanju uživali, saj je plavanje šport za zdravje - zdrav duh v zdravem telesu. Tak je pregovor. V vsakem kraju, kjer smo bili, smo si vedno kaj zanimivega ogledali. Po naši lepi Sloveniji so zanimivosti, ki so vredne ogleda. Res je tako. Treba je pa tudi bilo dobiti kaj za pod zob. Naš prijazni šofer Lado nas je z avtobusom popeljal do dobrega gostišča. Tam smo se pokrepčali z izdatnim kosilom ter žejo pogasili z izvrstno pijačo. Omembe vredno je še tole: s seboj imamo večkrat muzikanta Poldeta, ki s svojo harmoniko igra poskočne in za ušesa prijetne viže. Torej:
Nismo še za staro šaro, radi kam gremo, radi tudi zapojemo, če je treba še zaplešemo, tako se mi zabavamo!
Živijo Slovenci, živijo Gorenjci!
Pred leti je Lea Grum organizirala za upokojence večkrat na leto obiske opernih predstav v Ljubljani, s popustom pri stroških. Sedaj vodi obiske opernih predstav Zveza kulturnih organizacij Tržič.
MED NAŠTETIMI DEJAVNOSTMI POIŠČI TUDI SVOJO!!
Pravijo, da je več kot tretjina članov društva upokojencev vključena v eno izmed sekcij pri DU, drugi člani pa čas porabijo po svoje, kar je odvisno od pogojev, v katerih posameznik živi.
Če pogledamo malo naokrog vidimo upokojenke in upokojence, ki skrbno varujejo svoje vnuke, nekateri pa tudi druge malčke. Vsem pa dajejo veliko topline, ki je svojim otrokom v času zaposlitve niso mogli izkazovati v zadostni meri. Ob tem skrbe za telesno, duhovno in dostikrat še za materialno stran svojih potomcev, ker so v gmotnem pogledu težji časi.
In kaj še počnemo upokojenci v prostem času, če ga sploh kaj imamo? Ženske ustvarjajo razne izdelke: od modernih gobelinov do pletenin. Kakšna razstava bi to bila! Nekatere s šivalnim strojem šivajo oblačila, druge zopet pomagajo pri obrti (npr. šivajo copate). Mnogi vrtnarijo od zgodnje pomladi do pozne jeseni, goje povrtnine in rože, skrbe za okrasno cvetje na oknih, balkonih, vrtovih. Moški sadjarijo, čebelarijo, nabirajo gobe in zdravilna zelišča. Marsikdo bere borovnice, brusnice, gozdne jagode, maline in robidnice, ki jih potem prodaja ali vkuhava.
Kdor je poprej planšaril, tega tudi po upokojitvi ne opusti, enako je s planinarjenjem. Med upokojenci so tudi dobri fotografi, ki kdaj pa kdaj razstavljajo svoje posnetke; enako velja za tiste, ki radi slikajo. Ne manjka ljubiteljev lepega petja, glasbe in plesa, literatov-pesnikov, pripovednikov ter zbiralcev etnografskih in zgodovinskih zapisov iz domačega kraja in okolice. Potem so tu še ljubitelji “konjičkov”, med katere štejemo zbiratelje značk, znamk, odlikovanj, numizmatike, starih ur, tobačnih pip, rodovnikov, gumbov, razglednic, geografskih kart, fotografij, starega orožja, lovskih trofej, glasbil itd.
Mnogi upokojenci radi rešujemo križanke, prebiramo knjige, eni izdelujejo lesene etnografske predmete, drugi smo člani lovske družine, gasilskih društev, tretji pridno delujejo na humanitarnih področjih.
Preveč bi bilo, da bi mogli vse našteti. Če ste se našli v katerih naštetih dejavnosti, ali če imate kakšno čisto svojo, za katero še ne vemo, kar pridno nadaljujte, ker to popestri življenje posamezniku in sočloveku!
POVEZANOST DRUŠTVA Z VAROVANCI V DOMU
Vsako leto člani društva obiščejo upokojence v domu, z njimi pokramljajo in jih obdarijo. Občasno jim poživi vsakdanjik moški pevski zbor upokojencev.
Humanitarna prostovoljka, upokojenka, tržičanka Roza Kihler je zastopnica mnogih oskrbovancev. Redno jih obiskuje in jim ureja finančne in pravne zadeve. Če je potreba jim pogosto priskrbi ustrezna oblačila iz skladišča RK Tržič.
V projektu gerontološkega inštituta Antona Trstenjaka v Ljubljani je za samopomoč v domu dejavnih kar sedem skupin, ki jih vodijo mlajše upokojenke, članice DU. Te navezujejo stike, pomagajo osamljenim, depresivnim in vsem, ki so izgubili smisel življenja.
Dom daje zunanjim upokojenkam prostor za telesno vadbo, večja skupina pa se je pred 12 leti preselila v Sokolnico.
Stiki, ki jih ima DU in posamezni člani z varovanci v domu so že kar zakoreninjeni, kar daje ostarelim zavesti, da niso sami.
Ob takih obiskih oskrbovanci žele izvedeti kaj je novega v Tržiču, kaj se tam dogaja, kako je v tovarnah, žele slišati novice o kulturnih in drugih prireditvah. Veseli jih vsak napredek, z žalostjo pa spremljajo neugodne razmere v tovarnah v katerih so mnogi pustili najplodnejša leta svojega življenja in življenskih moči. Hvaležni so za vsak obisk, vsako prireditev s strani DU in žele, da kmalu spet pridemo.
Zato je nujno, da se stiki med DU in varovanci v domu še naprej ohranjajo, negujejo in poglabljajo. Zapišimo še, da je bilo dne 12.8.1998 v domu 171 oskrbovancev, od teh je 80% Tržičanov.
Kako je, ko prideš v dom, je opisala Angelca Lorenčič, danes že 90-letnica, v prispevku “Življenje ni nikoli dolgočasno”, ki smo si ga izposodili iz publikacije Dom Petra Uzarja ob 15-letnici.
Življenje ni nikoli dolgočasno
Bilo mi je 16 let. Katoliško prosvetno društvo me je povabilo v svoje vrste. Rada sem se odzvala temu povabilu. Veliko lepih večerov in zadovoljnih ur sem preživela med njimi. Vaje za igre, petje in urejanje knjižnice so mi dale dovolj dela. Nepričakovano je naš mali, lahko rečemo tudi kulturni narod, zasedel okupator. V kratkem času nam je bil zaplenjen naš, z velikim trudom dograjen in bogato opremljen “Prosvetni dom”. Postali smo nemočni in smo v strahu pričakovali, kakšne neprijetnosti nas še čakajo.
Po dolgih letih opažamo, da se naša slovenska kultura počasi prebuja in da bo zopet zaživela. Kot nekdaj, bi tudi danes rada sodelovala s prosvetnimi delavci, a so mi po tolikih letih duševne in telesne moči opešale. Prosila sem za sprejem v Dom Petra Uzarja. Določili so mi sobo z dvema posteljama. Neki čudni nemir, razni pomisleki in vprašanja so se porajala v meni. 5.12.1994 sem prestopila prag tiste sobe. Z velikim začudenjem sem zagledala pred seboj svojo nekdanjo sošolko iz tržiške meščanske šole. Segli sva si v roke, se lepo, prijateljsko pozdravili, odpadel je ves strah. Pri vsakem opravilu, ki ga sama težko opravim, mi hitro, brez vsakih prošenj, priskoči na pomoč.
Tu in tam se sliši, da je v Domu dolgčas, da ves dan gledaš gole štiri stene. To ne drži. Če nisi resnično hudo bolan in če želiš sodelovati, se lahko najde primerno razvedrilo. Kdor rad bere, ima dovolj časopisov in revij na razpolago. Imamo skupino, ki si krajša čas z ročnimi deli, ob tem so še razni pogovori za šalo in petje in čas hitro mineva.
Imamo sestanke, katerih se brez razlike vsakdo lahko udeleži. Kdor resno in pazljivo posluša besede, ki nam jih voditeljica sestankov nevsiljivo polaga na srce, lahko spozna, da živimo v
času, ki zahteva od nas medsebojno spoštovanje, izražamo ga z lepo besedo, prijaznim nasmehom ali pozdravom.
Nek četrtek smo se pogovarjali o odnosu staršev do otrok - kako si pridobiti zaupanje do njih?
Tudi mene so povabili, naj spregovorim. Začela sem o tem, kar nam je mama pripovedovala. Kako in kje sta z našim očetom živela, kako sta se prvič srečala. Govorila nam je o težkem življenju, o težavah, ki jih je kot begunka na Štajerskem preživela z nami, še malimi otroki. Oče je kot železniški uslužbenec ostal v krajih, kjer je divjala prva svetovna vojna. Potem smo skupaj zaživeli res skromno, a mimo in lepo družinsko življenje.
Ja, prepričana sem, da bomo v prihodnje slišali še kaj lepega, nam v poduk. Vselej v skupini tudi zapojemo kakšno starejšo domačo pesem.
Vsak torek pa imamo še duhovno skupino. Spodbuda za nas o dobrem življenju in pravih vrednotah.
Torej je dovolj priložnosti za razvedrilo, občutek varnosti, prijateljske bližine in topline v domu.
Spoznala sem, da življenje skriva mnogo bridkih in žalostnih, pa tudi lepih in veselih presenečenj.
Angelca Lorenčič
PREDSEDNIKI DRUŠTVA UPOKOJENCEV TRŽIŠ OD 1948-1998
Jože Salberger 1879-1974
Henrik Snoj 1879-1959
Peter Snedic 1896-1987
Alojz Korošec 1907-1995
Andrej Breška 1902-1991
Bogomir Brejc 1908-1985
Slavko Primožič 1919-1996
Marija Josef 1911-1991 dolgoletna tajnica
PREJETA PRIZNANJA ZA USPEŠNO DELO DRUŠTVA V 50. LETIH
VIRI
Pričujoči zapis o 50-letnem delovanju DU Tržič so skupek pomembnejših informacij povzetih zlasti po zapisih in zapisnikih z občnih zborov društva v letih 1989,1994 in 1997. Vse drugo je sestavljeno z uporabo še drugih pisnih in ustnih virov, ki bodo navedeni.
Avtorja se zahvaljujeva vsem, ki so nama pomagali zbirati podatke in oblikovati besedilo, med temi se zahvaljujeva zlasti Petru Belharju, Vidi Mejač, Mariji Vičič, Alojzu Trstenjaku, pa Franciju Šarabonu, Janezu Ahačiču, Francu Globočniku, Cirilu Markiču, Zori Konič, Rozi Pavlin-Kihler, Marjeti Šumič, Viliju Perkotu in Štefki Pogačar.
Pisni viri:
Arhiv DU Tržič, pisno gradivo, ki ga hrani društvo: pravila, poročila, sklepi, zapisniki sej, upravna korespondenca itd.
Naša kronika, Kronika moškega pevskega zbora DU Tržič od 1976-1997
M. Petek, Društvo upokojencev Tržič in deset let upokojenskega pevskega zbora 1986
Deset let Doma Petra Uzarja Tržič, Tržič, april 1990 Dom Petra Uzarja Tržič, ob 15 letnici, Tržič, april 1995
Tržiški vestnik, 1952-1961, štirinajstdnevnik, razni članki, ki govorijo o Društvu upokojencev Tržič
Sankaštvo v Podljubelju, Projektno delo Podružnične šole Podljubelj, 1998
Pisni prispevki, ki so jih napisali Valentina Avsec, Roza Pavlin-Kihler, Angela Lorenčič, Matija
Mežek in Franci Šarabon ter Vili Perko.
ZAHVALA DAROVALCEM
Društvo upokojencev Tržič se zahvaljuje vsem, ki so s svojimi finančnimi prispevki in izdelki pomagali pri nabavi in razvitju prapora, izdaji Biltena in praznovanju nasploh. Vsem navedenim darovalcem še enkrat hvala.
1.	Občina Tržič
2.	Krajevene skupnosti: Tržič, Ravne, Bistrica, Kovor, Brezje pri Tržiču, Lese, Jelendol, Lom,
Podljubelj, Pristava, Križe, Sebenje, Senično
3.	Zveza društev upokojencev Slovenije, Ljubljana
4.	Slovenska knjiga Ljubljana
5.	Stanovanjska zadruga Gorenjske
6.	Kontakt P, Perne, Tržič
7.	Mikro S, Snedic Franc, Tržič
8.	Roma-tex, Tržič
9.	Društvo invalidov Tržič
10.	Zavarovalnica “Triglav” Kranj
11.	Restavracija “Raj” Tržič
12.	Dubravčič Milan, Zvirče
13.	Tiskarna Uzar Tržič
14.	Integral Tržič
15.	TIKO Tržič
16.	Poslovni sistem Mercator d.d. profitni center Preskrba Tržič
17.	Živila Kranj d.d. trgovina in gostinstvo Naklo
18.	Osnovna šola Bistrica
19.	TRIO Tržič
20.	TOKOS Tržič
21.	BPT Tržič
22.	Kramarič Anton, Lom
23.	Kavar Janez, s.p., Tržič
24.	Turistična kmetija “Trnove” Duplje
25.	Foto Čebron, Tržič
26.	Cvetličarna “Iris” Tržič
27.	Planing d.o.o. Križe
28.	Komunalno podjetje Tržič
29.	Aljančič Janez, Križe
30.	Snedic Milena s.p. okrepčevalnica “Pvac” Tržič
31.	Šinko Štefan avtomehanika Križe
32.	Optika Primc Marija Kranj
33.	S&R PROTEX Cegelnica Naklo
34.	Prodajalna “Dona”, Uzar Aljaž s.p. Tržič
35.	Slaščičarna “Špela” Tržič
36.	Gaberc - Gaberc d.o.o. Dolina
37.	“Tina bar” jaslice Toporiš Valentina Tržič
38.	KADO d.o.o. Dolina
39.	Papier Zdravko, steklarstvo Križe
40.	Markič A & A, svečarstvo Sebenje
41.	Klas d.o.o. Trgovina Suzi
42.	Pušavec Anton, Gizela Hudo
43.	Kokalj Vida, Brezje
44.	Pušavec Franc, Hudo
45.	Knep Loka
46.	Šivic Marjan avtomehanika Loka
47.	Gacho d.o.o Kovor
48.	Frizerija “Rasim” Bistrica
49.	Lekarna Bistrica
50.	Vrtnarstvo “Aljančič” TC Deteljica
51.	Trend, TC Deteljica
52.	MIGI, d.o.o. Bistrica
53.	Mini market “Sitar” Križe
54.	Trgovina “Grašca” Križe
55.	Zupan Janez, Hudo
56.	Stankovič Cedomir s.p. uokvirjanje slik Bistrica
57.	Kmečki turizem “Žiberna” Žeje
58.	Čistilnica “Polonca” Tržič
59.	Cvek Ivica s.p., Trgovina “Ivi” Tržič
60.	Gostilna “Ankele” Dragan Njegovan, Podljubelj
61.	Trgovina “Deševno” Janc Katarina, Podljubelj
62.	Trgovina “Tina” Podljubelj
63.	Gostilna Marinšek Marjan, Naklo
64.	Zveza kulturnih organizacij Tržič
65.	Trend Commerce, d.o.o.
VSEBINA
5 Uvodna beseda - Peter Belhar
7 Društvo upokojencev v Tržiču od 1948 do osamosvojitve
7	Ustanovitev in delovanje društva upokojencev kot podružnice
8	Pomoč pri pridobivanju stanovanj za upokojence 10 Graditev doma starostnikov v Ročevnici
10	Aprilski dan pred 15 leti - Roza Pavlin-Kihler
11	Registracija društva upokojencev
14 Društvo upokojencev Tržič v novi državi
14 Delovanje društva od 1991 dalje 14 Nova pravila društva
16 Člani organov upravljanja DU Tržič ob 50-letnici 18 Sekcije, komisije, krožki
18	Športnorekreativna dejavnost v društvu in delo njene komisije
19	Smučarska sekcija
19	Sankaška sekcija
20	Kegljaška sekcija
21	Balinarska sekcija
21	Strelska sekcija
22	Teniška sekcija
22	Namiznoteniška sekcija
22	Šahovska sekcija
23	Kolesarska sekcija
23	Planinarjenje
24	Košuta - Vili Perko
24	Telovadna sekcija
25	Plavalna sekcija
25	Pokali, ki kažejo desetletja trdega dela športnih sekcij
27	Debatni krožek
27	Literarni krožek
28	Lepo mesto je Tržič - Mato Mežek in Franci Šarabon
29	Moški pevski zbor Društva upokojencev Tržič 1976-1998
30	Delo socialno-humanitarne komisije
31	Delo komisije za izlete
33	Moji vtisi z izletov v letu 1997 - Valentina Avsec
33	Med naštetimi dejavnostmi poišči tudi svojo
34	Povezanost društva z varovanci v domu
35	Življenje ni nikoli dolgočasno - Angelca Lorenčič
36	Predsedniki Društva upokojencev Tržič od 1948 - 1998
37	Prejeta priznanja za uspešno delo društva v 50 letih (foto)
38	Viri
39	Zahvala darovalcem
ZA ŽEBLJE NA PRAPORU SO DAROVALI ČLANI UO IN KOMISIJ TER DRUGI DAROVALCI
1.	Peter Belhar
2.	Vladimir Stritih
3.	Vida Mejač
4.	Marija Vičič
5.	Alojz Trstenjak
6.	Jože Kavar
7.	Janez Ahačič
8.	Elizabeta Štrukelj
9.	Jože Mokorel
10.	Dora Salberger
11.	Ciril Markič
12.	Marija Markič
13.	Štefka Pogačar
14.	Slavko Bole
15.	Franc Mejač
16.	Marina Bohinc
17.	Miro Vrhovnik
18.	Franc Šarabon
19.	Rajko Mali
20.	Filipina Ležaja
21.	Franc Janc
22.	Vladimir Golmajer
23.	Ivan Kokol
24.	Franc Miklič
25.	Anton Pušavec
26.	Matija Mežek
27.	Jožefa Gradišar
28.	Anton Kramarič
29.	Karel Štucin
30.	Zveza kulturnih organizacij, Tržič
Vsem iskrena hvala!

908TRŽIČ PETEK Mari a 50 let društva
061.215-057.75 497.4 Tr !ič)
0040903
V
\
\
\
Tržič, 1998
KNJIŽNICO TRŽIČ