Številka 15.
Izdaje in ureduje SREČKO MagoliČ.
Leto III. 1888.

kopnf ko jedva zimski sneg,
Na dan le vzemi ti oralo In orji, a le v lepili dneh In ne ko bode deževalo!
Ko boš imel primeren čas, Na polje ti pogledat idi, Čs brsten je pšeničen klas — Ok6 naj tvoje vse previdi!
Kaj naj se opeva.
(Dr. Juniju, posvetil P.) (Konec.)
II.
Če imaš štiri alj voličev par — No, štiri mislim, da je bolje, Orati skale pa nikar, Najboljše bo, da orješ polje.
Sadil če tudi boš krompir, Vse nekaj bo ti obrodilo, Pred lakotjo imel boš mir — Za vsako preskrbljen boš silo!
III.
Če treba kje nasadit plot, Če treba kje plevel izruti, In videl boš, da kmet povsod Če hoče srečen se počuti.
Črvičke in metuljčke vse, Vse kar vdobiš na polji, steri, Ker veš da vse škodljivo je, Da v veči bo prideljek meri!
Zdaj vzemi v roke sevni koš, Vfc zemljo ajdo sej, pšenico, Pridelal kaj, jaz menim, boš, Da bo za v lonec kaj in v žlico!
Zalego pazi iz dreves Gosenic vničiš da škodljivo, Zatri najmanjši tam mrčes, Da drevje bode rastlo živo.
Ko zlata vigred se odprč, Na prosto vse hiti veselo, Na solnce se igrati gre Otrok nebrojnih vrst krdelo.
Sklep.
In ptičji zbor se je sešel, Se samcem zdaj se druži žolna — Pardon! — tli pa sem jaz zašel — To zove se — ljubezen spolna!
Med ptice sokol prileti, Odnese jedno — pač junaštvo! I11 v pticah zdaj se zarodi Osveta krvna — ah, sovraštvo!
Nad sokola pa lovec v skok — Hej, sokol! — to je izdajalstvo! — Pomeri s puško, sproži — pok! — Bu! — to pa je že res vbijalstvo!
Tedeum zapel je ptičji zbor, Nasprotnik — sokol bil je mrtev! Radosti poln je ptičji dvor t — Menj jedna je sovražnih žrtev!


Prižigalec.
Poljski spisal Henrik Sienkiewicz. — Prevel J. Sattler.
(Dalje.)
II.
sačele so teči ure, bežali so dnevi in tedni trde, da je včasi, kadar je morje zelo razbu-kano, nekdo kliče sredi noči in tmino po imenu. Če more neskončnost morska tako klicati, utegne človeka, kadar se postara, klicati i druga neskončnost še temnejša in skrivnostniša in čim mučnejše je življenje, tem milši so mu ti klici. Da je pa sliši, treba tišine. Starost itak ljubi samoto, kakor v predčutji groba. Ma-jak bil je že za Skavinskega tak polugrob. Nič ni jednoličnišega nego življenje na stolpu. Če dobijo mladi ljudje to službo, izvestno jo kmalu zapuste. Prižigalec je torej običajno postaran človek, čmeren in zaprt. Kadar o priliki ostavi svoj majak in pride mej ljudi, hodi sredi njih, kakor človek probujen iz globokega spanja. Na stolpu pogrešaš vseh onih majhnih vtisov, ki nas uče, kako nam je priličiti vse v navadnem življenji. Vse je kar se dotiče prižigalca, velikansko in brez do-ločno-omejenih podob. Nebo: to je jedna vesoljnost; voda: to je druga in sredi teh neskončnosti je samotna duša človeška! To je življenje, v katerem je misel pravo za pravo neprestano strmenje, a iz tega strmenja ne budi prižigalca nič, marveč ga objema. Dan je podoben dnevu kakor dva bisera na čislu in le prememba v vremenu učini jedino različnost.
Skavinski se je pa vender čutil tako srečnim, kakor še nikdar v življenji. Vstajal je o svitu, zajutr-koval, očedil leče svetiljkine, a potem sede na balkonu zagledal se v daljavo morsko in oči njegove se neso mogle nikdar nasititi s podobami, katere je zrl pred seboj. Navadno se je na velikanskih sinjih tleh videla čeda razpetih jader, bleščečih se v solnčnih žarkih tako močno, da so oči mižikale od neizmernega bleska; včasi so ladje, koristeč se z vetrovi, ki se zoveje pasa t ni, jadrale vrstoma druga z drugo, liki tropa galebov ali albatrosov. Rudeče bečve, kazoče pot, zibale so se lahno na valovji; mej jadri pojavila se je dan na dan o poludne velikanska kopa sivega dima. Ta ladja par-nica, s penečim dolgim sledom za seboj, vozila je iz New-Jorka potnike in blago v Aspinvall.
Z druge strani balkona videl je Skavinski, kakor na dlani, Aspinvall in njega živahno pristanišče, a v njem polno jadrenikov, ladij in ladjic; nekoliko dalje pa bele hiše in zvonike mesta. Z višine majaka bile
so hiše podobne gnezdom galebom, ladje govnačem, a ljudje so se gibali kakor pikice po belem kamenem [ nasipu.
Zarana je lahna vzhodna sapa donašala zmedeni hrup življenja ljudskega, katerega je nadkrilil parnika žvižg. O poludne nastopila je ura »sijeste«. Živost v pristanišči je pustala, galebi so se poskrili v zareze skalnate, valovi so oslabeli ter stali kakor leni, a tedaj je na kopnem, na morji in na majaku nastopil čas ne-kaljene tišine. Žolta peščena tla, s katerih so odtekli valovi, lesketala so se liki zlate pege na površini vod-nej; stolp se je razlikoval ostro v sinjini. Toki žarkov solnčnih lili so z neba na vode, na sipine in razseline. Tedaj je i starca objela neka slabost polna sladkote. Čutil je, da je izboren ta odpočitek, ki ga uživa; a ko je pomislil, da bode stalen, ni pogrešal ničesar več. Skavinski se je omamil z lastno srečo; ker se pa človek lahko privadi boljše usode, rasla sta v njem stop-njema upanje in vera; mislil je namreč, ako ljudje stavijo hiše invalidom, zakaj bi se pač konečno Bog ne potegnil za svojega invalida.
Čas je tekel in ga utrjeval v tem uverjenji. Stari živil se je s stolpom, svetiljko, skalo, sipinami in samoto. Seznanil se je tudi z galebi, ki so gnezdili v za-nožji skalnatem in zvečer tolpoma zleteli na streho ma-jakovo. Skavinski metal jim je navadno ostanke hrane svoje; zategadel so se ga kmalu tako privadili, da ga je vselej, kadar jim je drobil hrano, obletaval pravcat vihar belih perot; stari je pa hodil mej pticami, kakor pastir mej ovcami. O času oseke hojeval je na nizke sipine, na kojih je zbiral okusne polže in lepe školjke biserne, katere je odtekajoči val ostavil na pesku. Ponoči o mesečini in pri luči majakovej hodil je rib lovit, ki so rojile v zanožji skalnatem. Naposled se je zaljubil v svoje skale in brezdrevni svoj otočič, porasli le z mastnimi rastlinami, izločujočimi lepljivo smolo. Otočka uboštvo odškodovali so mu pa daljni razgledi. V polu-dnevnih urah, ko je bilo vznožje zelo jasno, videla se je vsa ožina do Pacifika pokrita z najbujnejšim rastlinstvom. Skavinskemu dozdezalo se je tedaj, da vidi ve-likansk vrt. Grmi kokosovi in gorostasni muškati kopičili so se kakor prekrasni šopki kopasti takoj za hišami aspinvalskimi. Dalje se je mej Aspinvallom in
Panamo videl ogromen les, nad katerim se je slednje jutro in vsak večer ovesil rudečkasto izparo hlapeč gozd, resnično povratnikov, zalit pri tleh z vodo, ople-ten z lijanami, poln velikanskih kukovcev, palm, dreves mlečnih, glavincev in gumovcev, ob katere je pluskalo valovje peneče.
Iz svoje stražnice mogel je z daljnogledom starec uzreti ne le drevesa, nego tudi razprostrto listje bana-nov ali celo tolpe opic, velikih marabudov in čedo papig švigajočih včasi kvišku kakor mavričen oblak nad gozdom. Skavinski seznanil se je v bližini s podobnimi lesovi, ko je po razbitji svoje plavi na Amawno blodil cele tedne po jednakih goščavah. Videl je, kolikor se pod njih divotnimi, smejočimi vrhovi skriva opasnosti in smrti. Ko je sredi noči po njih taval, slišal je v obližji grobne glasove tulivcev in rjovenje jaguarjev, videl je velikanske kače, zibajoče se kakor lijane na drevji; spoznal je ona sanljiva jezera gozdna, prepolna drhtavcev in kipeča od krokodilov. Videl je pod kakim ižesom živi človek v teh nedoiskanih pustinjah, kjer pojedin list preseza desetkrat njega veličino, kjer roje krvoželjne moskite, pijavke drevesne in velikanski pajki strupeni. Vse je sam izkusil, o vsem se sam osvedočil, vse sam pretrpel; zategadel mu je to sedaj delalo tem večje razkošje, ko je zrl z visočine na one matos1), čudil se njih lepoti, a bil zaslonjen pred lokavostjo.
Njega stolp branil ga je vsega zlega. Ostavljal ga je tudi le včasi po nedeljah zjutraj. Tedaj se je nagizdil s temnomodro suknjo stražnico s srebrnimi gumbi, na prsa ovesil križce svoje in njega ko mleko bela glava dvignila se je s ponosom, ko je slišal iz cerkve grede, kako so Kreoli govorili mej seboj: sVrlega prižigalca imamo". »In ni krivoverec, da si je J a n k e e ! * Vračal se je pa takoj po maši na otok, a vračal se je srečen, ker vedno še ni zaupal kopnemu. Po nedeljah je tudi čital španjsk časnik, ki si ga je kupil v mestu ali novojorskega »Heralda", izposojenega pri Folcombridgu — ter iskal v njem hlastno novic iz Evrope. Ubogo staro srce! Na tem stolpu stražnjem in na drugej polutki bilo je še za rojstveni kraj ....
Včasi šel je tudi s stolpa, ko je ladja dovažajoča mu vsak dan živež in vodo priplula do otočka, ter se pomenkoval s stražnikom Johnsom. Potem je pa oči-vidno zdivjal. Ni hodil v mesto več, ni čital časnikov in ni se shajal na politične razprave z Johnsom. Pretekli so celi tedni na ta način, da ga nihče ni videl,
') Pragozdi.
niti on nikogar. Jedino znamenje, da stari živi, bilo je le to, da je izginil živež postavljen na breg in da je svetiljka na majaku prižgana bila slednji večer s tako rednostjo, s kakeršno solnce ustaja zarana iz vode v teh krajih. Očividno stari ni maral več za svet. Povod temu ni bilo domotožje, nego sosebno to, da je prešlo i ono popolnem v rezignacijo. Ves svet začenjal se je sedaj pri starci in končal na njega otočku. Privadil se je že misli, da ne ostavi stolpa do smrti in čisto je zabil, da je še kaj potem. Vrhu tega postal je mistik. Krotke njega modre oči počele so biti kakor oči otroka, v jednomer gledajoče in uprte v neko daljavo. V vednej samoti in sploh v okolici nenavadno jedno-stavnej in velikej, jel je stari izgubljati počutke lastne osamljenosti, predstavljal si je istinitost kot osobo in zlival se čim dalje bolj s tem, kar ga je obdajalo. Ni umoval o tem, čutil je le nevedoma; toda naposled dozdevalo se mu je, da so nebo, voda, skala njegova, stolp in zlate sipine peščene in napeta jadra in galebi, oseka in plima, neka velika jednost in jedna ogromna duša skrivnostna; on se pa sam potaplje v tej tajnosti in čuti ono dušo, ki živi in sanja. Vgrezel se je, zazibal, pozabil -—■ in v tej omejitvi lastnega osamelega bistva, v tem polubdenji, polusnu našel je tolik mir, da je res podoben bil polumrtvemu.
in.
Ali došl<5 je probujenje.
Ko je nekega dne ladja pripeljala vodo in živež, zapazil je Skavinski prisedši ob uri poznej s stolpa, da je razun običajnega tovora še jeden povezek več. Na povezku bile so znamke poštne Držav Zjedinjenih in razločni nadpis: »Skavinski Esq.<,: pisan na debelem jadrovem platnu. Radovedni starec razgrnil je platno in uzrl knjige; vzel je jedno v roke, ogledal jo in položil nazaj, pri čemer so se mu roke jele tresti močno. Prislonil je oči, kot bi jim ne verjel, dozdevalo se mu je, da sanja — knjiga bila je poljska. Kaj to pomeni!? Kdo bi mu utegnil poslati knjige: Prvi hip zabil je očividno, da je še na početku prižigalčeve svoje kari-jere čital nekega dne o »Heraldu«, katerega si je pri konzulu izposodil, o društvu poljskem v New-Jorku, ter da je takoj poslal društvu polovico mesečne svoje plače, s katero sicer ni znal kaj početi na stolpu. Društvo zahvaljuje se, poslalo je knjige. Došle so one po čisto naravnej poti, ali v prvem trenotji starec ni mogel doumeti tega. Poljske knjige v Aspinvallu, na njega stolpu, sredi njegove samotije, to mu je bilo kaj neobičajnega, nekako dihanje davnih časov: neko čudo.
'S*
Sedaj se mu je videlo, kakor onim pomornikom sredi noči, da ga je nekdo zaklical po imenu z glasom zelo milim, a pozabljenim malone. Sedel je nekoliko trenutkov s zatisnenimi očmi, ter bil popolnem izvesten, da sen izgine, ko je otvori.
Ne! Razgrneni povezek ležal je pred njim razločno, osvetljen od popoludanskega leska solnčnega, a na njem odprta že knjiga. Ko je starec iztegnil znova po njej roke, čul je sredi tišine utrip lastnega srca. Pogledal je: bile so to pesni. Zgorej stal je z velikimi pismeni naslov, zdolej pa ime pisateljevo. Ime to ni bilo Skavinskemu neznano; vedel je, da je ono velikega pesnika, čegar dela je i celo čital po tridesetem letu v Parizu. Potem vojujoč se v Algiru in na Spanjskem, slišal je od rojakov o vedno rastočej slavi velikega vešča; ali tako se je privadil oni puške, da še knjig v roke ni vzel. Devet in četiridesetega leta preselil se je v Ameriko in v pustolovnem življenji ni našel Poljakov in nikjer poljskih knjig. Tem hlastneje in s živeje utripajočim srcem je torej obrnil naslovni list Zazdelo se mu je, da se počne na samotnej njega skali goditi nekaj čarobnega. In res je bil to miru in tišine tre-notek. Ure aspinvalske odbile so pet popoludne. Jasnega neba ni zatemnel noben oblak; le nekoliko galebov je plulo po sinjini. Ocean se je zibal rahlo. Pobrežni valovi so se kotalili tiho, raztekajoč se polagoma po sipinah. V daljini smehljale so se bele hiše aspinvalske in palm divotne skupine. Bilo je istinito nekako slovesno, ozbiljno in tiho. Naglo se je sredi tega miru prirodnega razlegel tresoči glas starca, ki je čital glasno, j da bi se sam bolje razumel:
»Litwo, ojczyzno moja, ty jesteš jak zdrowie! Ile cie trzeba cenic, ten tylko si§ dowie, Kto ci§ stracit, Dziš pieknošč twa w catčj vzdobie Widze i opisuje, bo tesknie po tobie . . . .«*)
Skavinski je prenehal nestajalo mu je glasu. Pismena jela so mu skakati v oči; v prsih se je nekaj trgalo in šlo kakor val od srca višje in višje, dušeč mu glas, stiskajoč ga za grlo .... Trenotje še: uju-načil se je, ter čital dalje:
»Panno Svfieta, co jasnžj bronisz Czestochowy I w Ostr£j švviecisz bramie! Ty, co gri5d zamkowy Nowogrodzki ochraniasz z jego wiernym ludem ! Jak mnie dziecko do zdrouia powr<5citš cudem, (Gdy od ptaczacčj matki pod Twoje opieke, Ofiaro\vany martvva podniostem pavielce, I zaraz mogtem pieszo do T\vych šwiatyn progu, Išč, za wrocene 'zycic podziekowač Bogu), Tak nas powr<5cisz cudem na Ojczyny tono . . .
') Litva, domovina moja, ti si kakor zdravje! Ta ceniti v£ le tebe, kdor te je izgubil, Danes zrem milino tvojo v vsej krasoti, Ter jo opisujem; kajti koprnim po tebi . . .
2) Deva Sveta, ki Censtohovo varuješ jasno, V Ostri posvečuješ vrata ! Ti, ki grad mogočni Novogrodski čuvaš krepko ž njega vernim ljudstvom ! Kakor meni dečku zdravje vrnila si čudno, (Ko zatekla se je z mano pod zavetje Tvoje Solzna matka, brž oči odprl sem otrpele, Ter sem iti mogel k Tvojega svetišča pragu Peš, zahvaljevat se za povrneno življenje), Tako čudesno nas vodiš v domovine krilo . . .
(Dalje prih.)
Vino.
^lej vince to rujno, sladkč,	Ker vince je tak nam sovrag,
Najhujši sovražnik je naš.	Nas vera krščanska uči:
Da piti nikd&r ni lepo,	On mora le biti nam drag, Prijatelj, gotovo mi znaš. Ljubiti ga moramo mi.
Kedor ga ne ljubi srčno,
Gotovo ni dober kristjan, Oj trgal hudobec ga bo,
Ko sodni napoči nam dan!	dr Koiovoz_

Jurij Svederbenkelj in Janez Koruzar sta skupaj služila pri vojakih. Rada sta se imela, ker sta bila doma le nekoliko ur narazen in vedno sta bila skupaj. Kakor pa je vsake reči jedenkrat konec, bilo je tudi tega; kajti pretekla so jima tri leta vojaške službe in odpotovala sta vsak na svoj dom.
Iz glavnega mesta pa do domovine naših znancev bilo je nekoliko ur hoda. Skupaj sta se toraj podala na pot. Med prijateljskimi pogovori jima je čas hitro pošel in tudi pot. Prišla sta na razpotje: Jurij Svederbenkelj je imel iti na levo, Janez Koruzar pa na desno. Ločitev jima je bila zelo težka: maloda nista jokala.
»Nekaj si morava dati v spomin,« dejal je Koruzar. »Toda kaj?«
Dolgo sta mislila, kajti imela nista ničesa, maloda sta bila oblečena.
Svederbenkelj pa je bil zvita buča in brezdvojno bi bil pri vojakih s kako zvezdo odlikovan, da jih ni bilo mnogo še zvitejših.
»Veš kaj!« pravi tovarišu. »Veš kaj! Dajva si v spomin zaušnico, saj druzega itak ni-mava.«
Predlog je bil vsprejet in zaušnici v vedni spomin sta zadoneli ter se razlegali daleč na okolo. Bili sta istinito tako gorki, da jih najbrže še danes pomnita oba.
Sprememba.
Nerad Homerju sem verjel, Kar o Heleni nam je pel: Da toli krasna je bila Da ves je svet očarala;
Trojancem starim da celo Srca se grešna vnela so, Ko videli so divni stas, In nje obraza mični kras;
Rudečebradi da možje (Homer natanko to pove) Tak' so bili navdušeni, Da so pisali pisma ji.
Oj pisma parfimirana In dolga in mladostna vsa, Kot petošolci jih pišo, Se ve — če siti so lepo. —
Sedaj mu pa verjamem vse Kar o Heleni peval je: Imela take pač je oči Kot jih imaš oj Milka ti!
Mato.
V spomin.

Rešeta
skozi katera sejejo profesorji dijake ob koncu šolskega leta na gimnazijah.

Ker sem sam.
Dva prosjaka prosita nekega bolj revnega kmetica daru. Kmet da jednemu krajcar in ta takoj odide, drugi pa še ostane.
»Obema jaz ne bom dal,* se oglasi čez nekaj časa kmetič, »jednemu samemu!*
Prosjak: »No, tak' dajte meni, saj sem sam!«
V-s
Ne pomaga nič.
Mati: »Zakaj se nisi vender lepše zadržal France, da bi te ne bili iz šole spodili?«
France: »Morem li jaz kaj za to, če me nočejo več v šoli imeti!«
Premeten potnik.
Potujoč tiskar, ki je imel težak kovčeg s seboj potoval je z nekim Židom. Prišedša v gostilno, domisli se tiskar, kako bi mu bilo najlažje znebiti se težkega kovčega.
»Veš kaj!« reče židu. »Posodi mi goldinar, ker mi je baš pošel denar; v bližnjem mestu vrnem ti ga; ko dobim podporo.«
Nezaupljivi žid posodi mu goldinar, a le s tem pogojem, da mu zastavi kovčeg.
Tiskar bil je s tem pogojem docela zadovoljen in tako sta potovala dalje. Žid vlekel je za seboj težki kovčeg, da mu je pot kapal od čela, tiskar pa je zadovoljno zvižgaje korakal poleg njega. Ko dospeta po
dvadnevnem potovanji do bližnjega mesta, seže tiskar v žep ter vrne židu isti goldinar, zahvaljujoč se mu najtopleje na prijaznosti, da mu je — nesel kovčeg.
Vn
Jedina prošnja.
Zatoženca, kateremu njegov zagovornik ni ugajal, vpraša predsednik sodišča :
»Zatoženec, imate li v svoj zagovor kaj pripomeniti?«
»Ne!* odgovori zatoženec. »Samo prosim, da bi imelo visoko sodišče usmiljenje z mojim zagovornikom.«
Fijakarjev izgovor.
Znan oderuh ljubljanski hotel se je pred nekolikimi dnevi peljati s fijakarjem, kateri mu pa koj pikro reče:
»Obžalujem, gospod! Vas ne morem peljati, kajti ljudje bi gotovo začeli kričati: Glejte, tu se vozi lopov, in jaz bi ne vedel, gre li to meni mari ali vam.«
Vn
Diogenes.
Diogenes je vžival, kar je imel, čestokrat kar na glavnem trgu. Ko so ga nekoč prijatelji zaradi tega grajali, dejal jim je hladno:
»Saj bi ne jedel na javnem trgu, ko bi ne bil na javnem trgu lačen.«
Oglas.
Nekdo oglasil je v časniku, da je po petnajstletni praksi izumil sredstvo, s katerim se kurja očesa s korenino iztrebijo, in sicer tako, da se nikdar več ne naredč. Konečno pa je dostavil, da mu je to le tedaj mogoče, ako operacijo vsaj vsak mesec po jedenkrat ponavlja.
V-s.
Strašna žeja.
Nek vojak je šel v pivarno, kjer je povžil petnajst kruhov, a izpil samo jeden kozarec piva. Ko je plačal, reče mu pivarnar:
»Kadar bodete imeli zopet tako strašno žejo, pojdite kar — k peku.
Hebi Šivanki.
Opevana bi rada bila
Ker lepa si tak<5 zelo; Navduši zdaj me petja Vila, Da pesen deve vredna bo.
Prelepo res imaš frizuro, Čarobnih, sivih si očij, In marsikdo Ti dela kuro, Zaman pa vsakdo se poti.
Opisati nosu lepote —
To že presega mojo moč, In ustnic dražestnih milote, Ki jih meji obraz cvetoč.
A vse še prekosi' podbradek,
Ki veže drobni vrat z brado, On mil tako, tako je gladek In zbočen je tako lepo.
Na vrsto zdaj postava pride,
Pheidigu bila bi uzor, Pravilnost s čarom tu se snide, Ki zmotil angeljev bi kor.
Zunanjost tvojo sem narisal,
Lepoti tvoji slavo pel, Lastnosti zdaj pa bom popisal In prav po vrsti jih naštel.
Najprvo milosrčnost blaga
Uzorno dušo ti krasi; V dokaz naj tukaj, deva draga, Izgledov nekaj ti sledi.
Zvečer se vračam k domu kasno In zibljem se zdaj sem, zdaj tje A zjutraj mi tako je »špasno8, Da nič po volji mi ne gre.
Bolč lasje, boli me glava,
Kje najdem kak medikament? Mi ne pomaga bistra Sava — Napravil skor bom testament.
A zdaj mi pride srečna misel,
Katero precej izvršim: Pri tebi najdem vinček kisel, Da mačka si preženem ž njim.
Na vrh pa mala še golazen,
Podpre želodec mi krepk<5, In ko kozarec moj je prazen, Natočiš čašo mi nov<5.
Oj živi mačkov preganjalka, Ki bolne pivce razvedriš, In vina nam donaševalka, S katerim nam skrbi podiš!
Oj večna bode tvoja slava, Usmiljenja uzor krasan, Sem od Balkana do Triglava In kjer prebiva še Slovan.
Imaš več lepih še lastnostij,
Ko milosrčno le sreč, A vender to naj bode dosti, Ker pesen je predolga že!
dr. Kolovoz.
3%.
Brezskrbno.
Mati: »Zakaj si tako neposlušna Marica, da se nočeš šivat učiti, kako bodeš pa živela?8
Marica: »Do smrti bom že živela, če imam prav samo grobljo jesti!«
V-s
Skrinja zaveze.
Nek neveden kmetič pride po opravkih v mesto. — Nesli so pa ravno nekega vojaškega častnika k pogrebu, katerega je spremljevala vojaška godba, vojaki in množica druzih ljudi. —
»Sliš'te no!8 vpraša kmetič nekega gospodiča »kaj pa neso nekaj tako slovesnega?« —
»Kaj ne veste? vzdignili so skrinjo zaveze starega testamenta in zdaj jo slovesno nosijo po ulicah!8
Tolažba.
»O joj, Bog se nas usmili, naša Liza bode pa morebiti umrla?« pripoveduje jokaje neka služkinja starej kuharici Meti.8
Meta: »I, lej jo, kaj pa ji zavidaš? saj bodevi midve tudi umrli!«
Povest, umetno mazilo.
»Kako je kaj v šavniškej dolini/ vprašal je gospod župnik gredoč od sv. Duha nekega starčka.
Starček: »Zahvalim se za vprašanje, gospod; že sem sedemdeset let star pa kaj takega — še nisem slišal.«
Župnik: »Kaj takega?«
Starček : »Ravnokar sem srečal mlado učiteljico z umetnimi zobmi in z lepo rdečim licem.
Župnik: »Ali jo je kdo spremljeval?«
Starček: »Učitelj iz bližnjega mesta.*
Župnik: »Kaj ste pa slišali ? *
Starček: »Pozdravil sem ga, pa mi nista odzdravila.«
Župnik: »Mari nista slišala?4
Starček: »Ne vem, gospod; učiteljica je gledala v učitelja in mu rekla: ,Čuj ljubček moj, ali te ne bole noge'. Učitelj: ,0 ljubica, nikakor me ne bole in me tudi ne bodo, ko bi bilo še jedenkrat tri ure hoda. Kupil sem si že — (starček pomišlja) fidličipe in potem mislim, da me ne bodo noge bolele, ako te še bolj pogostoma obiskujem'. Potem sta bila oddaljena od mene in nisem slišal daljnega pogovora.
Župnik : »Ali vam to ni ugajalo?«
Starček: »O kaj ne, gospod, ugajalo mi je, ugajalo. Jaz bi si tudi rad kupil fidličipe, pa bi se vsakokrat noge namazal, kadar bi kam šel, da bi lože hodil in me noge ne bolele.«
Župnik se smeji.
Starček: »Prosim, gospod župnik, v katerej lekarni dobim to mazilo?*
Župnik: »Vam bo že kaj druzega pomagalo, toraj vam ni treba kupiti fidličipe.«
Župnik odide.
Starček (kliče za gospodom župnikom): »Kaj bo drugega pomagalo?«
Župnik: »Jama!«
Starček sam zžse mrmra: »Tako sem si sam
Skakalnica. (Priobčil Cvet nič.)
				mi-	mo-				
			ja	ro-	si	sli-			
		u-	pač	Ia	sol-	ka	ra-		
	čul	da		ni	bi-	ni-	za	da-	
du-	pa-	zo	te	bil	ka-	pa-	li-	la	na
bli-	sem	rih	ti-	li-	si	va-	ma-	je	la
	pri	ne	tvo-	la	. 1 sni-	la	pa !	ce	
		pri-	L.	skor	sno	C.	pe-		
			štrli-	j«	ni-	la			
			jo	gla-	la	si			
				si	sem				
				ma-	mi				
		mi	dur-	gla-	je	je-	li-		
	jen-	se	vbo-	srce	te	pe-	vi-	klju-	
	jil	pred	ž'nji-	val		la	pri-	stonj	
ko	pil	s s.	po-			ža-	srce	di-	ko |
mislil.«
Vn

Rešitev skrivnostnega napisa.
Priredil Vinko Lapajne. »Goršiga dekleta ni kot ti Ana kadar si umita.*
Vn
„Rogač" izhaja io. in 25. dan vsakega meseca na celi poli četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 3 gld. 20 kr., pol leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto
4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino sprejema upravništvo, dopise pa lastništvo in uredništvo v »Narodni Tiskarni«
v Ljubljani. — Tiska »Narodna Tiskarna«.
L