55
Jezikoslovna drobtinčica.
Nisem sicer jezikoslovec, pa vendar mi se dozdeva* da ne smemo zanemarjati naj manjše stvarice, ki koristi jezikoslovju našemu. — V 11. listu v pazki vredništva omenjene prešicje ikre (Finaen) ljudstvo v moji domo-vioi v slovenskih Goricah blizo Maribora, in menda tudi dalje po slovenskih Goricah dobro pozna, pa jih imenuje stroge. 9?Taj prešič je strogast, to boljšo giilo so nam stroge vjele" — pravijo. Povem ravno tako, kakor ljudstvo pravi. — Tudi v „Xovicaha omeojeni besedi „roko-ven" (periodiseh) je v tem kraji jednaka beseda domača. ?.Toti človek je riikaven norec; 'ma že svoje riikave, ko nori". — Mislim, da ta beseda vendar ni iz nemške wriick-weise" pokvarjena; nemogoče bi sicer ne bilo, ker posebno tu na nemški meji ljudstvo toliko rado nemškutari, to je, nemške besede pokvarja v slovenske, da niso potem nikomur podobne; ker se ne zave potrebe čiste lepe slovenščine, godernja zoper slovenske šole na deželi ter pravi: „slo-venski naši otroci tako znajo, čemu slovenska špraha, ki nobenega onsegna nejma, ki nikjer nič ne gilta!" Ako pišemo takim naj koristniše bukve v čistem domačem jeziku, ni čuda, da ga ne razumejo in da pravijo, „da to je nova špraha". — Le preresnično je, kar je unidan v ??Novicahtt zastran knjigarstva omenjeno bilo. Že pred mesec dni se nas je nekoliko na neko slovensko knjigo pri enem tukajšnih knjigarjev naročilo, — al dan današnji še je moramo čakati, da se mu ljubi po njo pisati, ali da prileze iz bele Ljubljane.
Iz Gradca.                                                       Pavalec.