14
Običaji štajarskih Slovencov pri  snubljenji
in svatbah.
Spisal Koloman Mulec.
Stare šege naših prednikov pri snubljenji in svatbah so se jele v mnogih krajih v nemar puščati, kar so suknje na mesto modrih plajščev in hlače na mesto dolajnšic (^širokih platnenih oblek) našim rojakom na telesa zlezle. Včasih pa overa tudi siromaštvo ženina in neveste, da se opravi vse bolj na tihem. Vendar tam pa tam so se še ohranile stare navade, in ker je ravno pustni čas, naj jih povem svojim bravcem.
Ko si je dečko (fant) v svojem sercu izbral dekle za ženo , si izvoli kakega priletnega žlahtnika ali soseda ali pa prijatla za snuboka (snubačaj. Ta se poda k starišem one deklice, kakor da bi hotel kaj kupiti.   Ondi poprašuje:
15
ako bi to ali uno stvar prodali, in zadnjič še le pove, čemu je prišel. Sedaj nagovarja dekličine stariše in tudi deklico, da bi mu njegovo prošnjo dovolili. Ako dobro opravi, se verne domu in pove ženinu veselo novico.
Drugi dan se napravita oba in gresta skupaj snubit. Danes se pogovarjajo čez ženinovo premoženje in tudi čez doto, ktero bode nevesta od svojih starišev dobila. Ce je vsem vse po volji, položi ženin svoji prihodnji nevesti za-davek v roko.
Nekoliko časa potem gre nevesta s svojimi stariši na ogled, kjer živino, travnike, njive, les, hramove, pohištvo, hrano itd. vse natanko ogleda. Po večerji, ktero jim napravi ženin, poterdijo, ako jim je ženinovo premoženje do-palo, svojo obljubo in se vernejo domu.
Kmalo po tem se podata ženin in nevesta z dvema pričama ali svedokoma k župniku (fajmoštru) k zaročenji ali zapušovanji, kjer pred tema možema skleneta zakon. Ko po zaročenji domii pridejo , jih čaka že lepa večerja (za-ročka), pri kteri so gibance vselej nar imenitneji jed. Gi-banca je perva narodna jed štajarskih Slovencov. Napravi se iz pšenične moke, sira in poverhnje. Naj pred se vzame testo; se na loparji raztegne, nekaj čez lopar potegne, in +s sirom in poverhnjo namaže; potem se giba od testa, čez lopar potegnjenega, proč položi; tedaj pride spet sir in verhnja in tako pride poredoma več gib. Gibanca se dene na loparji v peč; kuharca skerbno pazi, da se lepo speče, po tem jo na loparji iz peči potegne. Gibance so dobra jed ; znajo pa jih štajarski Slovenci, posebno pa Dolanci, prav dobro peči.    Tedaj pesem gospoda Verbnjaka:
v
„Se Bog za Dolance
Naj bolj  skerbi.
Glej! vino , gibance ,
S tem nas živi 5
Zdaj bratec pij, sestra vžij ,
Bratec pij, sestra vžij
Vino, gibance,
S tem nas iiviul
Od zaročenja do gostije mineta večidel dva tedna. Ta čas pride ženin velikrat k svoji zaročnici. Stariši zaročenih pripravljajo sedaj vse za svatbo; snažijo hram, kjer se bode v kratkem veliko veselje praznovalo; skerbijo za pitano živino in živad; pa tudi sosedje pomagajo marljivo; prinesejo starišem zaročnikov puranov, debelih gosi, piščet in še druzega.
Med tem skerbita ženin in nevesta, da jima krojači in čevljarji napravijo snažno opravo, ktero na poroke dan oble-četa. Izbereta si tudi dve deklici (svatevci), ktere ženina k poroki spremite, in dva mladenča, ktera nevesto k poroki peljata. S tema svaievcama se poda nevesta v kakošno bližnje mesto in kupi za ženina povojak, kterega mu na svatbe dan za klobuk vtakne in na roko priveze, svatevci pa kupite povojakov za vse druge svatovnike.
Zaročena si poiščeta tudi dva šaljiva moža (rovčina), ktera se pavluhsko oblečeta in goste vabita. Ona imata na debelih palicah poleg deržaja mali zvonček, s kterim cin-gljata pri tistih hišah, kjer imata koga povabiti. Enega dečka pa si naprosita, da pavluhsko oblečen, pred gosti pleše, skače in kriči, kadar k poroki grejo. Ta derži v roki kopje ali bandero in se tedaj kopjaš ali banderaš pravi. Eden onih mož , ki sta pri zaročenji svedoka bila, je tisti, ki si ga je ženin naprosil, starašina,— drugi pa, ki si ga je nevesta naprosila, je de ver.
Zvečer pred poroko se snidejo ženin, nevesta, svatevci, starašina, dever in še drugi pri nevestinih stariših in se gostujejo; potem pa se vernejo vsi domu.    (Dalje sledi.)
18
Običaji štajarskih Slovencov pri  snubljenji
in svatbah.
Spisal koloman Mulec. (Dalje.)
Drugi dan se starašina, kopjaš, godci in vsi gosti, kteri so bliže ženina kot neveste doma, pri ženinu snidejo in kaj malega zajterkvajo. Po zajterku pa se napotijo proti doma nevestnem. Kopjaš pleše pred godci in maha s kopjem (banderom) na vse kraje; za godci gre starašina, ženin in drugi gosti. Vesela igra s streljanjem jih spremlja do nevestinega doma. Tu pridši najdejo vse duri zaperte, v hiši je tiho.
Starašina poterka na okno, pri kterem dever stoji, in pravi: „Hvaljen bodi Jezus Kristus! Ako zlate prebirate ali drobno pšenico, v kraj ju pogernite; k nam se obernite, in nam dajte glas, ki bo za nas in vas".
Dever popraša: „Od kod in kdo ste vi, da se pre-derznete mirne ljudi nadlegovati? Kaj bi radi? Kje imate domovnico ?"
Starašina odgovori na to ponižno: „Mi smo dobri ljudje in vas iščemo že   dva  tedna;  zvezda je   voditeljca   naša;
ustavlja se   nad   vašim hramom;   tu  je   tedaj   zares konec našega popotovanja".
Dever enmalo premišljuje, kar ženina zagleda, ki je bled in žalosten, dokler so drugi vsi veseli. „Kdo je uni le?" vpraša zdaj starašina. Ta mu odgovori: „To je ženin; mi vsi smo prišli zavoljo njega; priden dečko je, in si išče pridne tovaršice. Da je tukaj taka deklica, se nam vsem dozdeva, ker zvezda je nad tem hramom obstala".
Na to dever vpraša: „Koga ste vi danes najpred srečali?"
Starašina odgovori: „Tri mogočne kralje, pred kterimi ise trese zemlja in nebo, in kteri trije le eden so".
Zdaj se dever bolj prijazno vede in stavlja starašinu različne zastavice, ktere ta uganiti mora, kakor: „S kolikimi pismenkami se piše sveto pismo?" „Kdo je svete tri kralje kerstil?" Kdo se je rodil pa nikdar umeri ni in tudi na svetu ni ?" „Ktero drevo ima dvanajst vej, na vsaki veji trideset odraslikov, na vsakem odrasliku dvanajst belih in dvanajst černih jabelk?" „Ktere duše nimajo življenja?" „Za kteri praznik se nar več derv potrebuje?" itd.
Ako je dever bistroumen mož, kteri je že kaj skusil, si mora starašina dosti prizadevati, preden se mu odpro duri; ako pa to ni, gre lahko po odgovoru na take vprašanje s svojimi gosti v hišo.
Ko se vsi za mizo vsedejo in so zidane volje, začne starašina za nevesto popraševati. Kmalo mu pripeljejo v hišo gerdo in našemeno babelo, ktera vesela priskaka v roki jerbas deržeč. On reče: „Ta ni prava". Baba vendar noče pred iti, dokler ji starašina kak dnar ne verze v jerbas. Na to mu pripeljejo svatevce, eno za drugo , naj pred naj mlajšo in manjšo; ker starašina v eno mer terdi: ^,Ta ni prava", pride k zadnjemu nevesta lepo opravljena; v eni roki hleb kruha in nož , v drugi pa pint vina ima. Ko v hišo stopi reče: „Hvaljen bodi Jezus Kristus", in gre proti mizi, pri kteri se svati gostujejo, postavi pintno skle-nico na mizo, kruh pa hipoma razreze v znamenje, da je močna, in da bode lahko gospodinila. Tedaj da ženinu in svatom vina in kruha. Ako pa ima nevesta tako malo moči, da bi kruha ne mogla na enkrat prerezati, ji ga pred na-režejo, da ona tedaj samo nož nastavi in tako hleb razreze. V nekterih krajih pa prinese nevesta ženinu, ko mu jo pripeljajo, bel robec in molek.
Na dan poroke si nevesta prizadeva, da ženina pred vidi, ko on njo, da bi ona delj živela kot on. Navadno mislijo, da bota zakonska bogata, ako na poroke dan dežuje; kteremu pri poroki sveče plamen bolj seka, bode bolj hud; ako sveči mirno, enako gorite, bota v zakonu dolgo in mirno živela; če pa sveči prašite, se bota svajevala; če se raz-puščate, se bota v zakonu ločila.
Po zajterku se podajo svatje, ko ste jim svatevci povo-jake dale, na pot proti cerkvi. Nevesta dobi zdaj od matere blagoslov in zapusti s solznimi očmi dom starišev, kteri tudi jočejo. Spredej skače, pleše in krika kopjaš; za njim grejo godci, za njimi nevesta, ženin, svatovci, dever, starašina in vsi drugi gosti. Godba in streli iz samokresov jih spremljajo.    Veselo krikanje doni krog in krog.
(Konec sledi.)
19
23
Običaji štajarskih Slovencov pri  snubljenji
in svatbah.
Spisal Koloman Mulec. (Konec.)
Pri poti, po kteri gostje grejo, obešajo otroci na sohe čajne, v ktere svatje pogače mečejo. Med vsemi pa narbolj nevesta pogače razdeljuje, tedaj izrek: „sneha pogače tala". Pogače, ktere so v čajne nametali, si otroci potlej razdelijo. Večkrat pa tudi otroci svate pogače prosijo, in če jih ne dobijo, pravijo: „Toti gostje so se žgankov najeli". Kmalo pridejo k cerkvi in zaročena sta zakonska. Po poroki gresta ženin in nevesta, ko sta pred žertvenikom molitev opravila in sv. Janža blagoslov okusila,   za  žertvenik
in tukaj molita! dokler gosti veselo sv. Janža blagoslov pijejo in potem iz cerkve odidejo. Kadar se nevesta iz župe (fare) moži, jo cerkvenik v cerkev zapre, ko drugi razun nje in ženina iz cerkve odidejo, in terja plačilo, preden jo izpusti.
Potem se podajo vsi svatje v bližnjo gostivnico, kjer so prav dobre volje. Proti večeru gresta ženin in nevesta na nevestin dom, ostali gostje nekoliko časa pozneje. Tukaj celo noč skorej ostanejo in se veselijo; ženin in nevesta sta vendar tužna, kakor tudi svatevce , ktere posebno malo jedo, tedaj v slovenskem pregovor: „Ne derži se ko svatevca na gostovanji44. Godci in zovčina imajo zmiraj šaljive govore in razveseljujejo celo družbo.
V ponedeljek večer pobirajo za mlado gospodinjo, ker ona veliko potrebuje. Dever natoči kupico vina , položi bel robec čez okrožnik in ga dene poredoma zdaj pred enega zdaj pred drugega gosta, kteri kak dnar na-nj položi, potem ko je iz kupice vince pil. Cela hiša veselo prepeva pesmico, ktero je dever takole začel:
„Darujte, darujte To mlado nevesto Srebrom in zlatom In svetlim  rajom".
Nevesta ima, dokler za njo pobirajo, ženinov klobuk, kakor krono, na glavi.
Gostovanje terpi večidel tri, včasih tudi štiri dni. Na večer pridejo ljudje iz okolice na prežanje; pri oknih stojijo in čakajo, ako bi jim kteri gost kaj jesti ali piti skoz okno dal, včasih pa si tudi sami kaj vzamejo. V pesnički krajini je navada, da prežanci v hišo pridejo, kjer se jim vina piti in kruha jesti da. Če pa tega ne dobijo, grejo , razvze-mejo voz, ga zanesejo kos za kosom na kak bližen hram in ga gori vkup napravijo. Gostom vkljub se še kaj ta-košnega več počne.
Navada je tudi, da se tistim gostom, kteri na svatbi prenočijo in ne grejo domu, čevlji ali oprave vzamejo in na kakošni hram ali drevo zanesejo. Ko v jutro vstanejo, morajo jih pred iskati, preden se obleči zamorejo. Nekteri svatje pa idejo k sosedu, ukradejo tam mesa, ga prinesejo na svatbo in si ga skuhajo. Drugi vzamejo pri sosedu iz hleva konja, ga jahajo pred po celi vasi, ko na gostovanje pridejo. Ko pa tatii, ki je konja ali meso ukradel, dobijo, mu položijo slanjačo na rit in ga po nji j ako pretepljejo. V drugih krajih pa se napravita dva godca, od kterih se eden ko ženska obleče in si koš vzame. Tako k vsakemu hramu gresta, od kterega je kdor na svatbi. Dokler on s košem gleda, da kaj mesa ali kaj druzega ukrade, gre drugi v hišo in tukaj različno govori, da bi domači tatu ne zapazili. Potem pa godci ukradene reči na dražbi odavajo in vsak gost lahko svojo za dnarje, včasih tudi brez dnarja kupi.
Dve reči, ktere se večidel v torek zgodite, ste še važni. Te ste: derkanje zovčina ali pa godca z gibanco in pa juternica, ktero godci vsakemu gostu delajo.
Zovčin ima rešeto z robcem pokrito in tudi en godec. Potem se zovčinu ali pa godcu gibanca v rešeto dene in zakrije. Zdaj oba hitita na polje, drugi pa za njima. Včasi se zgodi, da tistega bolj priganjajo, kteri nima gi-bance, ko drugega, ki jo ima. Ko so onega z gibanco dobili, ga ženejo domii, gibance pa ne morejo raztergati, ker je v krajeci okoli in okoli nit. V nekterih krajih se ne devajo v gibance niti, in onda ukrade zovčin ali godec gibanco, ko jo je kuharca iz peči potegnila in pobegne z njo na kakošno kopico, govori drugim različne šale in je gibance kos za kosom.
Juternico delajo godci zvekšinom v torek, ko vkup pridejo in takole: Vsakemu svatu napravijo igrico; eden od njih govori po tem gostu kaj šaljivega ali kaj prihodnjega, ta pa med dnar na okrožnik položi, ko takrat, kadar so za nevesto pobirali.
Zadnji dan se podajo svatje proti večeru z ženinom in nevesto na ženinov dom.    Nevesta se  žmetno od doma loči
24
in marsiktero solzo prelije, mati ji da s solznimi očmi blagoslov , kopjaš začne plesati proti ženinovem domu in vsi idejo za njim, dokler vesela igra buči in samokresi pokajo. Ženin, nevesta in starasina se podajo najpred in ko v hišo stopijo, prinese gospodinja nevesti na okrožniku ključe v znamenje, da ji zdaj gospodinstvo preda. Po tem pridejo drugi in najdejo duri zaperte. Dever mora ravno tako kakor pred starasina prositi, da mu odprejo in kakošne uganjke, ktere mu starasina da, ugoditi. Potem jo še le v hišo spustijo, kjer še večerjajo, po večerji pa se razidejo. Kadar že vina in jedi manjka, svatje pa še se domii spravljati ne začnejo, se prinese kropnjača v hišo in se raztreši. Včasi pa se nasmojena pečuhnica pod mizo verze. Ko po hiši smrad pečuhnice gostom v nos udarjati začne, se napravijo kmalo na noge.