List 26
Gospodarske stvari.
Drevo na meji.
Pogostima se pripeti, da kakšno pitovco ali drugo drevo služi posestvom za mejnik. Dotično drevo stoji ali na konci meje ali tam, kjer se več mej dotika. Praktični so takšni mejniki zaradi tega, ker so od daleč vidni, ter se ne dado prestaviti, kakor kameni in količi. Takšni mejniki bi torej morali všečni biti vsem sosedom. Žalibog, da dostikrat niso, ampak so celo povod in vzrok mnogovrstnim tožbam, to pa ne zavoljo meje, ampak zavoljo drevesa pa njegovega sadja. Cestokrat so takšni prepiri zelo odveč in nepotrebni, kajti občni državljanski zakonik govori tukaj o lastništvu in njega porabi jako razločno in jasno:
§. 421. „Čigavo je drevo, ne določuje se po kore-nikah, ki segajo v sosedovo zemljo, ampak po deblu, ki je vzraslo iz korenin. Če stoji drevo na meji več posestev, lastno je vsem dotičnim posestnikom vzajemno."
§. 422. „Vsak posestnik sme korenine tujega drevesa iz svoje zemlje izruvati in na svoje posestvo viseče meje posekati ali drugače porabiti."
Bodi pa navedeno, da rimsko pravo razsoja lastništvu dreves po njihovih korenikah, ker drevo jemlje s svojimi koreninami živeža iz tal. Avstrijsko pravo raz-sojuje zelo drugače ter se drži določeb, ki so uže leta 1679. dobile postavno veljavo. Ozira se pred vsem na deblo. Bržčas se je tako zaukazalo, ker na ta način ni treba zemlje odgrebati, pa ne korenin odkopavati, kadar je pravda, čigavo je drevo, vsaj mogoče bi bilo, da bi s takim izkopavanjem drevo samo zamorili.
Kedar stoji drevo res na meji, tedaj je ono vzajemna last vseh sosedov, vsak ima enako pravico do njega. Dokler so sosedi porazumljeni med seboj, storijo z drevesom kar hočejo.   Ce se pa spro,   nima   nobeden
izključljive pravice do drevesa tako,   da bi smel sosedu škodovati.
Drugače je tam, kjer stoji drevo tik meje, pa čeznjo korenine poganja v sosedno zemljo ali samo nekaj vejic visi na njo. Korenine srkajo živež iz tujih tal ter škodujejo zlasti vrtnarjem.
Sosedova drevesa, zelišča, sočivje, cvetlice itd. dobivajo vsied tega manj ali nič namenjene jim hrane; na sosedovo zemljo viseče veje delajo preveč sence ali prevajajo na njo premnogo dežnice. V teh slučajih pomaga državljanski zakonik vsem, kateri se ga znajo in hočejo poslužiti. Korenine sme vsak sosed iz zemlje izruvati, če mu tega morebiti logarska postava ne za-branjuje. Kakor daleč sega njegovo zemljišče, sme tujih dreves korenine izruvati, posekati, sežgati ali bodi kakor koli odstraniti. Nič ne dene, če se tudi sosedovo drevo posuši.
Čez mejo viseče veje sme sosed posekati, les sebi vzeti ali jih sploh na vsakojak način porabiti, na priliko, listje pograbiti, posamezne vejice posekati za steljo (pri igličji), storže, seme, sad pobrati, kolikor ga na njegovo zemljo pade, perilo na nje obešati itd. V vseh navedenih slučajih sosed ne more ugovarjati, in s tožbami ne opravi ničesar. Le debla se ne sme lotiti sosed. Do tega nima pravice, izimši slučaj, kedar deblo visi čez mejo. Tukaj sme, kakor razlaga dr. Moriz Stu-benraucb, sosed ravnati z deblom, kakor z vejami, prav za prav bi pa najbolj kazalo celo drevo pripoznavati za vzajemno last obeh posestnikov. Sosed pa nima do debla nobene pravice, kedar vihar drevo izruje ter na njegovo zemljo vrže; tudi sme lastnik nazaj zahtevati sad, ki ni pal z vej, čez mejo visečih, na sosedovo zemljo, ampak bil na njo drugače zanesen.
Kdor vsebino navedenih dveh paragrafov pozna, in sicer tudi ni prepirljivec, ta bode zaradi dreves, na meji  stoječih, gotovo  v miru živel  s  sosedom   svojui^
202
Lepa pa je in starodavna šega, da ob svečanih prilikah drevesa spomin zasajajo zlasti ob mejah.