PROF. DR. FRANC STANONIK 1841 - 1918 Posvetna slava je kaj kratkotrajna, tudi za slavne in zaslužne ljudi. Prav je, da od časa do časa osvežimo spomin na nekatere Ločane, ki smo jih kljub ta kratni slavi že pozabili. Eden izmed njih je bil dr. Franc Stanonik, dolgoletni profesor teologije na univerzi v Gradcu, prelat in dvorni svetnik, nosilec častnih naslovov sekavske in ljubljanske škofije. Bil je nacionalno pomemben in je zapi san v Slovenskem biografskem leksiko nu.1 Če povzamemo po leksikonu, je bil rojen 4. novembra 1841 na Suhi pri Škofji Loki in je umrl 29. decembra 1918 v Gradcu. Pokopan naj bi bil v Stari Loki. Navedena je njegova življenjska pot in delovanje. Nad 40 let je bil univer zitetni profesor v Gradcu. SBL napačno navaja pokop v Stari Loki. Dne 3. ja nuarja 1919 ga je starološki dekan Ma tija Mrak pokopal na loškem pokopališ ču.2 Pred zadnjo vojno se ga je spomnil v svojem prispevku o slavnih Ločanih in okoličanih dr. Tine Debeljak.3 Dr. Ro man Savnik ga v Loških razgledih ome nja med pomembnimi Ločani. Zmotno je zapisal, da je bil profesor na dunajski univerzi. Iz SLB je ponovil napako o pokopu v Stari Loki.4 Prav je, da povemo nekaj o profesorju in njegovem rodu. Kjer ni posebej navedeno, smo podatke črpali iz hišnega arhiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki. Francetov oče je bil Jernej Stanonik, rojen 1816 pri Sv. Duhu, stara hišna št. 10, to je pri Mružu. Že Jernejev oče Peter Šifrer, pravilno (recte) Stalounig - po zneje so pisali Stanonik, je bil po izro čilni pogodbi lastnik grunta od leta 1805. Leta 1847 mu je na gruntu sledil sin Johan, Jernejev brat, ki je grunt pri Sv. Duhu leta 1854 prodal.5 Mladolet nemu Jerneju je oče leta 1836 kupil Lukežev grunt na Suhi, stara hišna šte vilka 27.6 Leta 1840 se je poročil z Marijo Rozman, rojeno 1813. Rodili so se trije otroci. Najstarejši je bil Franc, rojen 1841, potem Marija 1843, ki je bila pozneje uršulinka, in Janez, rojen 1845. Ta je mlad umrl leta 1861. Leta 1850 je očetu Jerneju umrla žena. Skoraj 30 let je bil vdovec. Leta 1879 se je znova Domovinski list iz leta 1856. Takrat je bila Škofja Loka še Okrajni urad (glavarstvo). Suha je takrat spadala pod županstvo Godešič 258 poročil z mnogo mlajšo Marijo Cirar, rojeno 1854 pri Sv. Ožboltu, stara hišna št. 27. Njen oče Tomaž je bil takrat gostač v Janščevi kajži za Riglom. Iz drugega zakona so bili štirje otroci, Ivana 1881. Andrej 1883-1886, Janez 1885-1898 in Frančiščka, rojena 1892. Oče Jernej je umrl leta 1896.' Frančiško Stanonik smo v Loki po znali kot gospodično Franjico. upoko jeno poštno kontrolorko. Leta 1918 je njena mama Marija - Mira Stanonik zlicitirala hišo na Studencu, stara hišna št. 9, danes Jegorovo predmestje 27. Mama Marija je hišo že leta 1922 izročila hčerki Franjici.8 Mama je umrla leta 1928. Gospodična Franjica si je izobra zbo pridobila pri uršulinkah v Gradcu, kraju polbratovega delovanja. Od leta 1909 je bila v službi pri pošti. V stari Avstriji je službovala največ na območju avstrijske Štajerske poštne direkcije. V stari Jugoslaviji je bila največ v Ljublja ni. Dosegla je službeno mesto kontrolor ja, kjer so zahtevali celo višjo izobrazbo. Čeprav odsotna od doma je bila silno navezana na dom - hišo z vrtom. Vse proste trenutke je preživljala doma, ka mor je vabila tudi svoje kolege. Po letu 1947, ko se je upokojila, je živela samo v Loki. Doživela je visoko starost 91 let in je umrla leta 1983. Gospodična Fra njica je bila kar 51 let mlajša od polbra ta. Ohranila ga je v spoštovanju. Še leta 1975 je pridobila iz Gradca staro knjigo Dionisii Petavii rationarum temporum, ki je izšla leta 1733 v Benetkah. Na podlagi te knjige je brat napisal pri znano razpravo. Leta 1993 je hišno zapuščino Franceta in Franjice Stanonik pridobil Zgodovin ski arhiv v Škofji Loki. Predvsem so zanimiva profesorjeva šolska spričevala, ki kažejo vedno njegov odlični uspeh. Ohranjena je tudi doktorska diploma graške univerze. Pokojni profesor je bil že od mladih let izreden. Tako smo našli v letu 1864 zapis v župni kroniki v Stari Loki. Ta kole se glasi: »20. novembra vesela slove snost spet pri Sv. Duhu. Vsi trije novi zvonovi pervič veselo trojko zapojo in vabijo k novi maši in sicer k novi maši gosp. Franceta Stanonika (doma iz Su he), ki je dekretiran za kaplana v Stari Loki...«9 Tradicija je bila še močna in čeprav so bili že na Suhi, je pel novo mašo pri Sv. Duhu. Nekaj let pozneje, 1. januarja 1870 piše kronika: »postav ljeni bili so dozdajni kaplan dr. Franc Stanonik za profesorja dogmatike na vseučilišče v Gradcu«.10 Največ podatkov in lep spomin na Stanonika nam je zapustil njegov po klicni kolega dr. Aleš Ušeničnik, rojak iz Poljanske doline. V tretji številki Slo venca leta 1919 je izšel njegov nekrolog pokojnemu Stanoniku. Ker gre za dober življenjepis, ga na tem mestu v celoti objavljamo. Prepis - Listek iz Slovenca leta 1919: Dr. Fr. STANONIK Te dni so prepeljali v Škofjo Loko truplo dvornega svetnika prelata dr. Frančiška Stanonika, da ga polože v očetno domačo zemljo. Mlajši rod ni več poznal tega moža. Zakaj mnogo let je že, kar je njegovo ime v širši javnosti utihnilo. Taka je človeška usoda. Kdor bi ga bil srečal, n. pr. o počitnicah kak solnčen letni dan na poti iz Loke na Suho, nekoliko upognjenega, s črnimi naočniki, v ponošeni obleki, z ogrinjavko čez ramo in dežnikom pod pazduho, ta bi pač ne bil slutil, da je srečal enega prvih, če ne prvega bogo slovnega učenjaka stare Avstrije. Dr. Fr. Stanonik se je rodil 4. novem bra 1841 na Suhi pri Škofji Loki. V ljudske šole je hodil v Loki, na gimnazijo pa v Ljubljani. Sošolec in pozneje do smrti mu verni prijatelj generalni vikarij Flis se ga še iz prve šole dobro spominja. Bil je po vnanje neznaten, bolehen de ček, v kmetiški obleki, s težkimi čevlji, in malo neroden. A z duhom je takoj med vsemi zaprvačil. Njegove naloge so bile vse »sine« (brez napake). Strašno 259 mu je bilo hudo, ko mu je vendarle nekdaj profesor Melzer izteknil pogre- šek. »Nič ne pomaga,« je dejal nagajivo se smehljaje profesor, »Stanonik je nare dil napako, Stanonik je naredil v nalogi napako!«. Tako so ga čislali že profesor ji. Ko je prinesel nekoč razrednik Kon- šek koncem leta izpričevala v šolo, je začel tako: »Prvi je Stanonik - potem dolgo ni nikogar - potem je drugi Lesko- vic (jako nadarjen mladenič, ki se je pa kasneje nekje v Odesi izgubil), tretji... itd. Sošolcem je bil »monstrum scientia- rum«. Čudovit je bil njegov spomin. Kar je enkrat slišal ali bral, tega ni več pozabil. A prav tako izredna je bila njegova pridnost. Škoda se mu je zdelo vsakega časka, ki ga ne bi porabil za študij. Po dovršeni gimnaziji je odšel v seme nišče. Prelat Flis pripoveduje, da ga je bilo tudi tu sama pridnost. Še tistega oddiha po večerji, ko so tovariši malo med seboj pokramljali, si ni privoščil. Šel je vselej takoj v sobo in se vsedel h knjigi. Saj je pa tudi v teh urah pazno prečital ves Wetzer-Weltejev »Kirchen- lexikon« (12 knjig) in ga menda znal domala vsega na pamet. 15. novembra 1864 ga je posvetil škof Widmar za ma- šnika. Rad bi ga bil poslal na Dunaj, a je bil tako bolehen - pljuval je kri -, da je škof dejal: »Kaj mi pomaga mrtev lev?« in ga je rajši poslal v Staro Loko za kaplana, da bi se ob netežki ondotni službi malo pozdravil in okrepil. A Sta- nonik se je tudi tu zakopal med knjige. Študiral je navadno ob zaprtih oknicah, Tretji letnik teologije v Ljubljani leta 1863 260 Del maturitetnega spričevala iz leta 1860 z najimenitnejšimi ocenami kar mu je že itak slabotne oči še bolj oslabilo. Ko se mu je zdelo, daje telesno nekoliko trdnejši, je šel v Gradec delat bogoslovne rigoroze. Zadnji rigoroz je napravil L 1869. S kakšnim uspehom, najbolje osvetljuje dejstvo, da so profe sorji mlademu doktorju namignili, naj bi ostal kar v Gradcu. Bila je tedaj ravno izpraznjena stolica za dogmatiko. Stano- nika je častna ponudba veselila, ker je ves gorel za bogoslovno vedo. Oglasila sta se tudi dva druga tekmeca iz Gradca samega: dr. Missia, poznejši škof ljub ljanski, in dr. Kahn, poznejši škof krški. Dr. Stanonik pa je oba imenitna tekmeca s svojo izredno učenostjo dodobra preko sil in dobil stolico. Bilje tako lep prizor, ko sta se mnogo let pozneje sešla v Loki nekdanja tekmeca knez in škof Jakob Missia, pa vseučiliški profesor dr. Fr. Stanonik. Bilo je v večji družbi. Škof Missia se je takisto ljubeznivo nasmeh nil, kakor se je znal le on, ter dejal: »O, midva sva pa že stara znanca. Gospodje, tu z g. profesorjem sva skupaj tekmovala za graško vseučiliško stolico in kakor vidite, mi jo je on prevzel!« Dr. Stanonik je skušal škofa preglasovati z opetova- nim »Presvetli, presvetli!« pa se mu ni posrečilo in je po otroško zardel. V Gradcu se je lotil dr. Stanonik še z večjo vnemo, če je to sploh mogoče, bogoslovne vede. Dasi vedno ponižen in skromen, je vendar smatral za svojo dolžnost, da kot vseučiliški profesor dela čast svoji vedi. Dejal je celo nekoč svo jemu prijatelju Flisu: »Kar se vede tiče, sem pa ohol!« Že leta 1873 je napisal tehtno študijo: Zur Reform der theolo- gischen Studien in Oesterreich«. Zaslo velo je pa njegovo ime v učenem svetu, ko je napisal leta 1876 večje delo: »Dio- nysius Petavius. Ein Beitrag zur Gelehr- tengeschichte des 17. Jahrhunderts«. Delo je izdalo Graško vseučilišče kot spominsko knjigo. S tem delom je doka zal prof. dr. Stanonik, da je na višku moderne vede. Človek se ne more preču- diti temu strokovnjaštvu, ki suvereno obvladuje vso literaturo, ki pozna za Listina o podelitvi častnega naslova dvornega svetnika 1908 vsako delo vse izdaje in recenzije, ki iz najraznovrstnejših virov znaša opombe in beležke. Seveda, Stanoniku je bilo dano kakor v taki meri redko komu: neverjetna pridnost in čudežen spomin. Vse je kazalo, da čaka dr. Stanonika na literarnem znanstvenem polju sve tovna slava. Toda ni mu bilo usojeno. Že od nekdaj slabotne oči so mu začele bolj in bolj pešati in prva beseda prestrašenih zdravnikov je bila: nič pisati, nič brati, če ne, bo popolnoma oslepel. Lahko si mislimo, kakšen udarec je bila ta vest za njega, kije ves čas živel za svojo znanost. Vendar se je vdano uklonil božji previd nosti. »Mislil sem si pridobiti literarno slavo,« je dejal nekdaj prijatelju, a ni bila božja volja. Ko je okrog leta 1880 nemški učenjak Hergenrother začel z novo iz dajo Wetzer-Weltejevega »Kirchenlexi- 261 kona«, je povabil tudi Stanonika v krog sotrudnikov. Se enkrat je Stanonik prijel za pero in napisal kakih 26 člankov (v prvih 6 zvezkih 1882-1889, zadnji pod črko H), a dalje ni mogel in ni smel. Poslej je pomagal le še s svetom. Za svet so se pa obračali nanj v znanstvenih vprašanjih tovariši in učenjaki od dru god. Tovariši so šaljivo pravili: »Stano nik je naš živi bogoslovni leksikon. Dasi je pa videl, da ne bo mogel več na literarnem polju znanstveno delovati, ve7idar ni opustil nadaljnega študija. Nekoliko že radi šole ne, da bi bil vedno na višku znanstvenega napredka, neko liko pa sploh iz ljubezni do znanstva ne. Ker ni mogel več sam citati, sije najemal lektorja (navadno kake dijake), ki so mu zvrstoma ob raznih urah brali nove knjige in časopise. Časih je imel po tri take bralce. Tako n. pr. mu je lektor bral, kadar se je bril. Zdelo se mu je, da bi bilo škoda tega časa, da ga ne bi porabil za študij. Obenem je pa imel na vseuči lišču tovariše, ki so ga opozarjali na to in ono, kar si je dal potem doma brati. Večkrat je s hvaležnostjo omenjal zlasti prof. dr. A. Michelitscha. Tako je živel, dasi napol slep do zadnih let za svojo ljubo znanost. Učil je na vseučilišču vsa leta, častno leto, in še par let potem. Šele tik pred svetovno vojsko je stopil v zaslu ženi pokoj. Med vojsko je odšel tudi on, kakor toliko drugih svetovnih učenjakov skoraj neopazen — iz pozornice sveta. Jaz sem spoznal tega izrednega moža pred leti, ko sem hodil v Loko na počit nice. Ker je bil doma osamljen, je bil zelo hvaležen, če se je mogel s kom kaj pogo voriti. Po maši mu je navadno sestra uršulinka čitala iz kake knjige ali časo pisa, potem pa je rad obiskal mene v župnišču, da sem ga spremil na Suho. Tako sem ga z leti do dobra spoznal. Bil je sila skromen in ponižen učenjak, pa srčno pobožen. Katoliško cerkev je po otroško ljubil. Zelo se je zanimal za misijone in je mnogo zanje žrtvoval. Za naše domače razmere pa - čudno - ni imel umevanja. Gradec nam ga je precej 262 Doktorska diploma na graški univerzi iz leta 1869 (listina na pergamentu s pečatom v škatlici) odtujil. Dostikrat mi je dejal čemu pišem slovensko in ne nemško? čemu »Vodi telj« itd. ? Zlasti o našem socialnem giba nju ni imel prijazne sodbe. Seveda je marsikaj povedal, čemur nisem mogel oporekati. Zanimal se je pa za vse. Sitno je bilo le to, da je moral človek tako paziti na vsako besedo, zakaj čez leta in leta ti je ponovil do besede, kar si mu kdaj pripovedoval. Zame profesorja iste stroke je bila njegova družba še v drugem oziru manj prijetna. Od takega učenjaka bi se človek rad učil, on je pa le hotel naj mu jaz pripovedujem o novih pojavih na znanstvenem polju. In še nikdar ni sem vedel, če že on vsega tega bolje ne ve. V svoji skromnosti je tudi tedaj mol čal in le po ovinkih sem mogel opaziti, da nosim »sove v Atene«. To se je pa neredkokrat zgodilo, in tako sem imel neprijeten občutek, kakor dijak, ki dela pred molčečim profesorjem izkušnjo in nič ne ve ali ne pripoveduje profesorju popolnoma nepotrebnih reči. Doma je stanoval v podstrešni sobici. Radi oči je imel v sobi vse temno. Tu je molil in premišljeval, drugega itak ni mogel. Imel je iz Gradca neko knjigo in nekaj časopisov, da mu je časih nečaki nja11 kaj brala. Dostikrat se mi je že vzbudila misel, kako je to na sveti. Tak učenjak, ki bi lahko razkladal vsemu svetu neznana bogastva vede in znanosti, pa mora zdeti v temni sobi in sam sebi snovati svoje misli. Ali ni to skrivnost? To pač kaže, da je Bogu ljubša ponižna vdanost kot pa vsa učenost. Prof. Stano- nik je to doumel in poleg vse ljubezni do znanosti je iskal pravega in zadnjega Vizitka dr. Franceta Stanonika smisla življenja vendar le v Bogu in ponižni vdanosti v božjo voljo. Povzetek Prav je, da se spomnimo pozabljenega slavnega rojaka prof. dr. Franca Stano nika. Lukeževega iz Suhe (1841-1918). Zaradi slabega zdravja je bil najprej za kaplana v Stari Loki. Tu je pridno študi ral in doktoriral na univerzi v Gradcu. Takoj po doktoratu so mu dodelili sto- lico za dogmatiko, kjer je predaval do pokoja med prvo svetovno vojno. Poleg poučevanja je veliko publiciral, posebno za novo izdajo Kirchenlexikona. Najbolj znano je njegovo delo Dionvsius Pata- vius - Ein Beitrag zur Gelehrtenge- schichte des 17. Jahrhunderts. Njegova slava bi bila še večja, vendar je moral zaradi pešanja vida opustiti pisanje. Zanimivo je njegovo razmerje do mlaj šega kolega dr. Aleša Ušeničnika, kot ga ta opisuje v nekrologu ob Stanonikovi smrti. Opombe 1 Slovenski biografski leksikon I (SBL), str. 442-443. 2 Občina Škofja Loka, matični urad, mrliška knjiga 1919. 3 Dr. Tine Debeljak, Kulturni delavci Loškega okraja v preteklosti in sedanjo sti, Škofja Loka in njen okraj, Škofja Loka 1936, str. 67. 4 Dr. Roman Savnik, Pomembni Lo- čani in njih bližnji sosedje, Loški raz gledi (LR), 21, 1974, str. 82. 5 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka (ZAL ŠKL), Sodišče v Sko rji Loki, glavna zemljiška knjiga št. 13, str. 65. 6 ZAL ŠKL, Sodišče v Škofji Loki, glavna zemljiška knjiga št. 13, str. 163; listinska serija D str. 296. 7 Podatki iz zapuščine v ZAL ŠKL in Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnija 263 Škof] a Loka, statusi animarum I in II (do leta 1993 v ZAL ŠKL). 8 France Štukl, Knjiga hiš I, 1981, str. 73-74. 9 Župna kronika v Stari Loki, leto 1864. 10 Župna kronika v Stari Loki, leto 1870. 11 V tipkopisu prepisanega nekrologa v hišni zapuščini je popravljeno v polse stra. France Štukl 264