Naše igre
5. Naša kmetija.
|||§opet te hočem popeljati, draga mladina, na kraje (|§i našega detinskega razveseljevanja. Pokazal bi ti rad, kakšna je bila moja in mojega brata kmetija.
Najprvo poglejmo naše njive . Za našo hišo pelje precej široka s peskom pcsuta ulica.   Da na tej ulici
153
ne manjka prahu, mi ni treba kdovekako poudarjati. Iz tega prahu smo pa mi delali svoje njive.  Kako?
Vidiš ga otroka tam v cestnem prahu, kako grebe z rokama in nabere cel kup prahu. Sedaj ga z roko malo razgrebe, z dlanjo malo poravna in prične crati. Plug ima vedno s seboj, nikdar ga ne pusti doma, pa tudi nikdar se mu ne pokvari, pa tudi ukrasti ga mu nihče ne morc. Čudno — kaj? Prav nič! Z roko orje, pa je. Če hoče orati na osredke, zastavi z kazalcem in sredincem, malo jih razprostre, pa je vsa umetnost pri kraju. Kdor pa ne mara osredkov, ta pa zastavi kar z roko: dlan postrani in s prsti naprej, pa je njiva tako lepo razorana, da je kaj.
Kaj bomo pa vsejali in vsadili? Vidiš tam na ulici, koliko je peska! Drobnejša in debelejša zrnca leže, kamor pogledaš. To je bilo nam serae. Prav drobna peščena zrnca so bila rž, malo debelejša pa gladka pšenica, debelejša pa robata ajda, za grah debela pa krompir.
Brane je bilo tudi treba, kajpada. Vzemi tri ali štiri palčice, tako dolge kakor je srednji prst na roki, primi jih v roko in drži s konci prstov. Boljše brane si ne moreš želeti.
Na njivi rabiš pa tudi vile in motiko. Oboje iraaš kar v rcki. Če prste na roki malo razprostreš, pa imaš vile. Če ukriviš prste na roki v drugem členku, pa dobiš izvrstno motiko; če pa vse druge prste popolnoma ukriviš, kazalec pa v drugem členku, pa narediš malo motičico ali kopuljco — ali kakor že hočeš imenovati to orodje.
Kdor seje, ta tudi žanje. Kdor pa žanje, pa tudi mlati. Tudi naša kmetija je imela svojo žetev. Z roko posnamemo prah povrhu njive, spravimo ga na pri-pravljen prostor in tam ga s palico omlatimo. Krom-pir pa kar z vilami izgrebemo iz njive. Samo eno napako je imela naša njiva: ponavadi smo manj pri-delali, kakor smo bili vsejali ali vsadili.
To je končno pač vseeno, koliko se pridela na taki njivi iz prahu. Za vsakdanji kruh so nam tako skrbeli starši.
154
Poglejmo pa še eno drugo njivo. Naše srce je podobno njivi. Tja sejejo seme lepih naukov oče, mati, katehet, učitelj, učiteljica. Želim vam, da bi vam ta njiva donašala v novem šolskem letu obilo najlepšega pridelka. Nauki vaših vzgojiteljev so seme; vaše ravnanje pa bcdi kleno žito, ki ga ti nauki obrode.                                         J. E. Bogumil