Kako vost na sta rost, let. 26, št. 3, 2023, (56-63) © 2023 Inštitut Antona Trstenjaka 

United Nations, Department of Economic and Social Affairs. 2023. Leaving No One Behind In An Ageing World: World Social Report 2023. United Nations Publications. Dostopno: https://www.un.org/deve­lopment/desa/dspd/world-social-report/2023-2.html 
V STARAJOCEM SE SVETU NE SMEMO NIKOGAR SPREGLEDATI 
Svetovno socialno porocilo Združenih narodov 2023 
Porocilo Združenih narodov je sesta­vljeno iz petih poglavij, ki se nanašajo na staranje svetovnega prebivalstva in s sta­ranjem povezane družbene in ekonomske spremembe v svetu. V prvem poglavju avtorji opišejo kljucne dejavnike, ki so pripeljali do staranja prebivalstva, ter enote za merjenje deleža starih ljudi v družbi. Drugo poglavje se nanaša na podaljševanje življenjske dobe in pricakovano življenjsko dobo. V tretjem poglavju avtorji opisujejo vpliv staranja prebivalstva na gospodarstvo in medgeneracijsko enakost. Cetrto po­glavje se ukvarja z neenakostjo in revšcino med starimi ljudmi. V zadnjem, petem poglavju, pa lahko beremo o krizi oskrbe starih ljudi.
Živimo v svetu naglih družbenih in ekonomskih sprememb, v katerem se je zaradi inovacij na zdravstvenem podrocju ter zaradi spremenjenega življenjskega sloga in življenjskih razmer podaljšala tudi življenjska doba. V družbi je delež ljudi sta­rejših od 65 let vse vecji, kar s seboj prinese tudi izzive, kako spremenjeni sestavi prebi­valstva prilagoditi trg dela, pokojninski in zdravstveni sistem ter sistem dolgotrajne oskrbe. Med letoma 1980 in 2021 se je šte­vilo starih ljudi na svetovni ravni drasticno povecalo, ta trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnjih desetletjih. Leta 2021 je bilo na svetu 761 milijonov ljudi, starejših od 65 let. Leta 2050 pa bo število starejših od 65 let narastlo na 1,6 milijarde, pri cemer bo najhitreje rastel delež ljudi starejših od 80 let (iz 155 milijonov v letu 2021 na 459 milijonov leta 2050). Geografsko se bodo države z najvecjim deležem starih ljudi pre­maknile iz Evrope na jugovzhodno Azijo, saj bo slednja leta 2050 imela 5 od 10 naj­starejših populacij na svetu (npr. leta 2050 bo v Južni Koreji 40 % populacije starejše od 65 let). Staranje populacije ocenjujemo z razlicnimi merskimi inštrumenti, med katerimi je najpogosteje v uporabi koefi­cient starostne odvisnosti; izmerimo ga tako, da število starejših od 65 let delimo s številom delovno aktivne populacije (20 do 64 let). Na svetovni ravni je bilo leta 2021 17 starih ljudi odvisnih od 100 delovno aktivnih, leta 2050 pa naj bi bilo od 100 delovno aktivnih odvisnih 29 starih ljudi. Staranje prebivalstva lahko preucujemo tudi iz ekonomske perspektive. 
Podatki o spreminjanju pricakovane življenjske dobe kažejo na velik napredek v zadnjih 70 letih, saj otrok rojen leta 2021 lahko pricakuje, da bo živel v povprecju približno 25 let vec kakor otrok rojen leta 1950. Najvecji napredek v pricakovani življenjski dobi beležijo v jugovzhodni Aziji, saj se je tam med leti 1950 in 2021 pricakovana življenjska doba povecala za 34 let (iz 43 let 1950 na 76,5 let v letu 2021). Pricakovano je, da se bo na svetovni ravni pricakovana življenjska doba do leta 2050 še poviševala, tako da bo leta 2050 za žen­ske 80 let, za moške pa 75 let. V Sloveniji je pricakovana življenjska doba leta 1960 znašala 66 let za moške, za ženske pa 72 let, leta 2021 pa je bila za moške 78 let, za ženske pa 84 let. Po projekcijah Eurostata (Razpotnik, 2020) naj bi leta 2050 rojene deklice lahko pricakovale, da bodo živele 88,2 let, decki pa 83,3 let. Razlike v pri-cakovani življenjski dobi med moškimi in ženskami so povezane predvsem z razlicnim življenjskim slogom ter razlic­nimi predispozicijami za razvoj dolocenih bolezni, dostopom do zdravstvene oskrbe, socio-ekonomskim statusom posameznikain še bi lahko naštevali. Ženske v povprecju živijo dlje, kar pomeni, da tvorijo tudi vecji delež starih ljudi ter vecji delež prejemni­kov dolgotrajne oskrbe. 
Staranje prebivalstva ima tudi eko­nomske posledice, saj je pritisk narašcanja deleža starih ljudi na delovno aktivno pre­bivalstvo vse vecji. Spremembe v velikosti in sestavi delovne populacije in delovna sila sta pomembna dejavnika pri vplivu stara­nja prebivalstva na produktivne zmožnosti gospodarstva. Dolocen standard življenja lahko ohranjamo, ce delovno aktivna po­pulacija proizvede dovolj, da pokrije svoje materialne potrebe, obenem pa zagotavlja financiranje javnih in zasebnih transferjev ranljivim skupinam v družbi (otroci, bolni, stari ljudje). Vzorci dohodkov in potro­šnje tekom življenja, vkljucno z deficiti za dolocene starostne skupine, niso nujno makroekonomski problem, ce je sistem redistribucije resursov uravnotežen in traj­nostno naravnan. Zato je pomembno, da politike trga dela in socialne politike spod­bujajo participacijo na trgu dela (predvsem žensk in starejših delavcev), da delodajalci vlagajo v svoje zaposlene (v izobraževanje in krepitev spretnosti vseh delavcev) ter v nove tehnologije, ki omogocajo vecjo produktivnost delovne sile oz. izboljšanje delovnih procesov. Nadalje je pomembno tudi, da države s svojimi politikami podpi­rajo strukturno ekonomsko transformaci­jo, vkljucno z digitalizacijo, investicijami v fizicni in cloveški kapital ter zeleno – traj­nostno naravnano gospodarstvo. 
Porocilo opozarja, da od napredka v zdravstvu in življenjskih razmerah niso profitirali vsi stari ljudje. Tudi med njimi so namrec velike razlike in neenakosti, ki so se nabirale tekom celotnega življenja – npr. daljša obdobja brezposelnosti imajo negativne posledice na višino pokojnine v starosti. Eden od perecih problemov v starosti je tudi revšcina. Zmanjšati revšcino med starimi ljudmi je bil eden od temeljnih ciljev Madridskega mednarodnega akcij­skega nacrta o staranju iz leta 2002, saj je financno stanje vecine starih ljudi mocno odvisno od dostopnosti javnih financnih podpor, dostopnega zdravstva, družinske podpore in osebnih prihrankov. Revšcini v starosti so pogosteje izpostavljene ženske, ki so zaradi neformalnega dela in pogostej­ših prekinitev delovnega procesa (zaradi materinskega in starševskega dopusta) ter prekarnih oblik dela bolj ekonomsko ogro­žene kot starejši moški. K vecji ekonomski ogroženosti prispeva tudi to, da imajo ženske daljšo pricakovano življenjsko dobo in so zato pogosteje ovdovele, redkeje se ponovno porocijo in pogosteje živijo same. V vecini razvitih držav obstaja povezava med višino javnih izdatkov za pokojnine in revšcino starih ljudi. V državah, za ka­tere je znacilna visoka stopnja revšcine v starosti, so javni izdatki za pokojnine pod povprecjem držav OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). 
Stari ljudje imajo pogosteje manj socialnih stikov z okolico, so pogosteje osamljeni in pogosteje porocajo o nižjem zadovoljstvu z življenjem ter so pogosto tarca starostne diskriminacije oz. ageizma (1 od 3 starih ljudi v Evropi je že bil tarca starostne diskriminacije). Nadalje k izklju-cenosti starih ljudi negativno vpliva tudi neznanje uporabe digitalnih tehnologij. H kakovosti življenja starih ljudi v skupnosti pomembno vpliva tudi razvitost družbenih storitev in institucij, med drugim pred­vsem razvitost in dostopnost zdravstvene in socialne oskrbe, stopnja socialne zašci­te ter razvitost in dostopnost prevoza in drugih oblik mobilnosti za stare ljudi. To so kljucni elementi, ki starim ljudem omo­gocajo uspešno participacijo v družbi, zato je razvoj teh storitev nujen za kakovostno življenje starih ljudi. 
Z revšcino v starosti je mocno povezana tudi stopnja izobrazbe; v razvitih državah so stari ljudje z nižjo izobrazbo tri do štirikrat bolj izpostavljeni revšcini kakor tisti z višjo izobrazbo. Poleg tega so nižje izobraženi stari ljudje pogosteje slabšega zdravja, gibalno ovirani ter imajo krajšo življenjsko dobo. Kot vidimo se neenakosti akumulirajo tekom življenja in se mocno izrazijo v starosti, zato je zelo pomembno, da zacnemo o starosti razmišljati že zgodaj in se nanjo tekom življenjskega cikla dobro pripravimo. Pri tem je poudarek predvsem na zdravem življenjskem slogu, vlaganju v izobraževanje, enakosti med spoloma, zmanjševanju neenakosti ter spodbujanju aktivnega in zdravega staranja. Odgovor­nost posameznih državah pa je spreje­manje politik in strategij, ki bodo vsem državljanom omogocale zdravo staranje in ekonomsko varnost skozi vse življenje. 
Zadnje poglavje porocila Združenih narodov je namenjeno krizi na podrocju formalnega in neformalnega oskrbova­nja. Narašcanje števila starejših v družbi s seboj prinese tudi kompleksnejše potrebe po zdravstveni in socialni oskrbi. Zdra­vstvene in socialne potrebe starih ljudi so raznolike, zato je pomembno, da skrb­stveni in podporni sistemi pokrivajo širok spekter dejavnosti – od primarne, akutne, paliativne oskrbe, do podpore pri pripravi obrokov, oblacenju ter drugih vsakdanjih opravilih. 
Vecina starih ljudi si želi staranja v domacem bivalnem okolju (ang. ageing in place) oz. staranja v pravem okolju (ang. ageing in the right place). Koncept stara­nja v pravem okolju je nadgradil koncept staranja v domacem bivalnem okolju, s poudarkom da je pravo okolje tisto, ki za­dovolji socialne, financne, zdravstvene in infrastrukturne potrebe starejših moških in žensk ter jim nudi primerne storitve, varnost in dostopnost (Golant, 2015 v: United Nations, 2023). 
Narašcajoca potreba po oskrbi pa ne sovpada z razpoložljivostjo formalnih in neformalnih oskrbovalcev, ki bi to oskrbo lahko nudili. Formalni oskrbovalci opra­vljajo profesionalno in vecinoma placano oskrbo za posameznika ali skupino, ne­formalni oskrbovalci pa vecinoma nudijo oskrbo pomoci potrebnim družinskim clanom, sorodnikom, prijateljem ali so-sedom (obicajno imajo z osebo, ki ji nu-dijo pomoc, vzpostavljen osebni odnos). 
Neformalni oskrbovalci v vecini primerov za svoje delo ne dobijo placila, vendar pa so meje med formalnim in neformalnimi oskrbovalci vse bolj zabrisane, predvsem zaradi oskrbovalcev migrantov (ki oskrbu­jejo na sivem trgu), ter nekaterih Evropskih držav, ki oskrbovalcem nudi financna nadomestila za oskrbo. Neformalni oskr­bovalci v Evropi opravijo približno 80 % dolgotrajne oskrbe, pri cemur je vecina ne­formalnih oskrbovalcev žensk (partnerke, odrasle hcere, snahe). 
Na svetovni ravni ženske porabijo za neplacane skrbstvene obveznosti trikrat vec casa kot moški. Tudi med neformal­nimi oskrbovalci pa obstajajo neenakosti: v vlogo neformalnih oskrbovalk pogosteje vstopajo ženske z nižjim socio-ekonomskim statusom in nižjo izobrazbo, saj bogatejše ženske za oskrbovanje pogosteje najemajo (formalne) oskrbovalke, ki to delo naredijonamesto njih. Ženske prevladujejo tudi med formalnimi oskrbovalkami, saj je 9 od 10 formalnih oskrbovalcev ženskega spola. Zanimivo je, da je celo v državah, ki so znane po visokem indeksu enakosti spolov, npr. na Norveškem in Danskem, med placanimi oskrbovalci 95 oz. 92 % žensk. To je mocno povezano z dejstvom, da ima placano skrbstveno delo nizek soci­alni status in je slabo placano, ter z globoko zakoreninjenimi kulturnimi in družbenimi normami, ki oskrbovalno delo pripisujejo ženskam (ne glede na to ali je placano ali neplacano). Placano oskrbovalno delo je znano po slabih delovnih razmerah in nizki placi (pogosto je pod minimalno placo), ki ne odraža fizicne in psihicne zahtevnosti omenjenega dela. 
Ne glede na to, da ima oskrba starega clo­veka lahko veliko pozitivnih vidikov – med drugim osebno zadovoljstvo in vecjo pove­zanost z oskrbovancem – oskrbovalci pogo-sto obcutijo tudi stres, so slabega telesnega in duševnega zdravja ter težko usklajujejo oskrbo z drugimi dejavnostmi (družinskim življenjem, placanim delom, hobiji). 
S staranjem prebivalstva narašca tudi pritisk na države, da zagotovijo kako­vostne in dostopne storitve dolgotrajne oskrbe, vendar kljub temu vecina držav v dolgotrajno oskrbo ne investira dovolj. Najvec denarja so leta 2020 dolgotrajni oskrbi namenili na Nizozemskem in v skandinavskih državah – med 2,5 in 3 % bruto domacega proizvoda (BDP), medtem ko smo v Sloveniji leta 2020 dolgotrajni oskrbi namenili skoraj polovico manj – 1,4 % BDP. Nizko financiranje storitev dolgotrajne oskrbe s strani države pomeni vecje prispevke starih ljudi in njihovih družinskih clanov, kar negativno vpliva na financno stanje (in posledicno s tem tudi na kakovost življenja) starih ljudi in njihovih oskrbovalcev. 
Združeni narodi v svetovnem social-nem porocilu s pomenljivim naslovom V starajocem se svetu ne smemo nikogar spregledati izpostavljajo družbene in eko­nomske posledice staranja prebivalstva ter problematike formalne in neformalne oskrbe starih ljudi in poudarjajo, da bo za razvoj družbe kljucen razvoj trajnostnih, vkljucujocih in integriranih politik ter po­zornost na zmanjševanju neenakosti tekom celotnega življenjskega cikla. 
DRUGI VIRI: 
Razpotnik, B. 2020. EUROPOP2019: leta 2100 naj bi bilo 
prebivalcev Slovenije 207.000 manj kot danes, skoraj 
tretjina starejših. Dostopno: https://www.stat.si/ 
statweb/News/ 
Index/8917. 
Tjaša Potocnik