185
SPROSTITEV IN GUVSBA
Anica Uranjek*
TERAPIJA IN TRENING
Način življenja sodobnega človeka je tak, da njegovo poklicno pa tudi privatno življenje ni v skladu z biološkim ritmom, kar ustvarja v organizmu stalno napetost in obremenjenost. To ne velja samo za odrasle ljudi, temveč tudi za otroke od najrane-jše mladosti dalje. Ljudje ne doživljamo spontanih izmenjav napetosti in sprostitve, kar je nujno za ravnotežje v organizmu. Zato lahko rečemo, da se sodobni človek v naši kulturi nahaja v permanentnem stresnem stanju na katerega posameznik različno reagira.
Znano je, da je za sodobni čas značilno veliko število raznih nevroz, psihoso-matskih obolenj (motenj spanja, prebavnega trakta, glavoboli), depresivnih stanj, nemotiviranosti, občutka utrujenosti in brezvoljnosti, nezainteresiranostjo za katerokoli stvar, naveličanosti in doživljanja praznine ter brezsmiselnosti. Vsi ti pojavi imajo seveda svoj odraz v človekovi storilnosti in njegovem delu nasploh. Spomnim naj na primer na težave pubertetnikov in adolescentov, ki se poleg vsega srečujejo še s problemi odraščanja in iskanja lastne identitete.
Opisanemu stanju botruje poleg aktualnih življenjskih razmer v katerih živimo, tudi tradicionalna kulturna naravnanost zahodne civilizacije v kateri je izrazit poudarek na zunanji aktivnosti, storilnosti in ustvarjanju. Nenehni storilnostni pritiski povzročajo stalne napetosti, na drugi strani pa v naši kulturi ni udomačena tako imenovana "aktivnost navznoter", v kateri se človek obrne k samemu sebi, ko se os-vešča in ozavesti svojega doživljanja, ko zavestno in kreativno predeluje svoje občutke, čustva in misli. Zaradi odsotnosti naravnanosti k samemu sebi, se je človek zahodne civilizacije znašel ob svoji izraziti naravnanosti navzven notranje prazen. Izgubil je stik s samim seboj, kar je med drugim ustvarilo pri njem globoko nezadovoljstvo, brezperspektivnost in pravo eksistencialno krizo. V tem stanju poskuša izpolniti praznino s povečanjem zunanje aktivnosti, stopnjevanjem zunanjih dražljajev in umetnim ustvarjanjem ugodnih psihičnih stanj (intenzivna glasba, droga kot sredstvo za doseganje blaženosti).
Eden izmed terapevtskih pristopov k opisanim pojavom so razne sprostitvene metode, ki omogočajo
1.) psihično in fizično sprostitev
2.) obračanje k samemu sebi in vzpostavljanje dialoga s samim seboj ter samozavedanje
* Anica Uranjek, spec. klin. psih.. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, 61 000 Ljubljana, Gotska 18.
] 86 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/3, 4
3.) aktivno predelavo čustev
4.) aktivno predelavo miselnih vzorcev, miselnih naravnanosti in stališč ter spreminjanje le-teh (tu mislim na razreševanje okostenelih misli, ki človeka držijo v brezplodnem toku razmišljanja, s katerim ne dosežemo ciljev.
5.) sproščanje človekovih kreativnih sil.
Kadar gre za takoimenovano zdravljenje, terapijo, ne uporabljamo sprostitvenih metod kot samostojne pristope, ampak jih kombiniramo z drugimi terapevtskimi metodami, ki poglabljajo in razširjajo učinkovanje tega, kar dosegamo že s samo sprostitveno tehniko.
Ne moremo si obetati na primer, da bomo pozdravili neko nevrozo ali psihoso-matsko obolenje zgolj z učenjem in prakticiranjem avtogenega treninga ali progresivne relaksacije. Zelo olajšamo pa terapevtski proces, če na primer pri kognitivni terapiji ali kratki dinamični terapiji vključimo tudi sprostitveno tehniko. Nekateri terapevtski pristopi so vgradili v svojo metodo sprostotev kot sestavni del, na primer gestalt terapija, transakcij ska, nevrolingvistični trening.
Za preventivne namene in za povečanje človekovega duševnega zdravja pa lahko uporabljamo sprostitvene metode samostojno. Tedaj jih prakticiramo kot treninge, kar pomeni, da se učimo določenih psihičnih in fizičnih stanj, ki preko sprostitve in samozavedanja povečujejo človekovo storilnost, kreativnost in dobro počutje.
ODNOS MED PSIHOLOŠKO SPROSTITVIJO IN PSIHOFARMAKI
Za zdravljenje mnogih psihiatričnih bolezni psihiatrija danes uporablja številne psi-hofarmake brez katerih si zdravljenja ni mogoče več zamisliti. Tukaj mislimo na taka psihiatrična obolenja, ki izredno obremenjujejo paciente in jim zdravila olajšajo stanje. Kljub temu se pri takem zdravljenju v sodobnih terapevtskih pristopih aplicirajo tudi določeni psihoterapevtski pristopi.
Zelo razširjeno je jemanje raznih zdravil in pomirjeval pri tako imenovani zdravi populaciji. Ko ljudje konzumirajo redno velike količine zdravil zaradi pomiritve, povečanja aktivnosti, odstranjevanja občutka utrujenosti in bolečin. Kakšna je razlika med delovanjem zdravil in psihološkimi pristopi? (Ob strani pustimo škodljivo delovanje zdravil na organizem). Zdravila delujejo na simptome, zato njihovo konzumiranje nima trajnejših zdravilnih učinkov. Psihološki pristopi sproščanja učinkujejo podobno na simptome, vendar med obema bistvena razlika;
1. pri psihološki sprostitvi človek spreminja svoje počutje z lastno aktivnostjo, pri zdravilih gre za pasivni odnos.
2. psihološka sprostitev spreminja človekovo življenjsko naravnanost in življenjska stališča, torej tudi vzroke za bolezenska stanja, ne le motenj in simptomov.
ZAKAJ JE PSIHOLOŠKA SPROSTITEV POTREBNA
Živimo v izrazito storilnostno naravnani družbi. To bo ostalo v tej družbi osnovni motiv še dolgo časa. Stalna težnja za povečanje storilnosti pa na daljšo dobo povzroča obraten učinek, to je neefikasnost; če se napetost pretirano stopnjuje, človek ni več sposoben dajati od sebe tega, kar zmore. Spomnim naj na problem preforsiranih učencev, pri katerih lahko pride do popolne dekompenzacije.
SPROSTITEV IN GLASBA }QJ
Za ohranjanje duševnega ravnotežja je potrebno ob povečani aktivnosti navzven povečati tudi dejavnost navznoter, v človekovo notranjost. Kolikor bolj smo aktivni navzven, toliko bolj nam je potrebno,
- da znamo načine, ki omogočajo sprostitev in zavedanje
- da razvijamo sposobnost lastne refleksije
- da smo sposobni pogledati sebe tudi z določene distance.
Kot kažejo raziskave, je najpogostejša oblika sproščanja današnjega človeka gledanje televizije. To je človekova pozornost obrnjena navzven; preko gledanja in poslušanja pa je živčevje atakirano s toliko množico dražljajev, da mnogi strokovnjaki opozarjajo na škodljive posledice zaradi prezasičenosti z dražljaji. Tudi ponudba takoimenovane industrije prostega časa, oziroma industrije zabave je taka, da postaja prosti čas sodobnega človeka napolnjen z dejavnostmi, ki ustvarjajo podobne napetosti kot poklicno delo. V takem življenju ni mesta za pravi počitek in sprostitev v smislu zavedanja samega sebe, obračanja pozornosti na sebe in na človekovo notranjost.
S sprostitvenimi treningi kot preventivnimi posegi bi naj ljudi učili (na vseh starostnih stopnjah od vrtca naprej), kako se lahko sprostijo. Obenem bi jim naj pomagali spoznati, kako potrebno je, da si vzamejo čas samo zase in posvetijo pozornost svoji notranjosti.
MUZIKOTERAPIJA IN SPROSTITVENI TRENING Z GLASBO
Muzikoterapij a iz katere se je razvil tudi sprostitveni trening z glasbo, sloni na številnih izkušnjah in raziskavah o delovanju glasbe na človeka.
Poslušanje glasbe deluje na razne plasti človekove osebnosti, na telesne funkcije, zlasti na vegetativni živčni sistem, nadalje na čustvovanje in doživljanje, spodbuja fantazijo in mišljenje. Njen vpliv se ne omejuje samo na zavestno doživljanje, temveč na globlje podzavestne sfere. Muziko terapij a izrablja pozitivne učinke delovanja glasbe, njeni cilji so
- reguliranje škodljivih napetosti
- mobiliziranje čustev in dobrega počutja
- spodbujanje ustvarjalnih miselnih procesov
Princip, po katerem izvajamo glasbeno terapijo, oziroma glasbeni trening je treniranje pozornosti, kije usmerjena na tri področja:
- poslušanje, zaznavanje glasbe,
- zaznavanje občutkov v lastnem telesu
- zaznavanje lastnih čustev, razpoloženj ter misli. Pozornost se giblje, niha med temi tremi področji.
To, kar pozornost zazna, človek akceptira tako, da skuša opazovati z neko distanco in pusti, da stvar izzveni. Vse se dogaja brez posebnega napora volje. To ravnanje lahko razumemo kot opazovanje tega, kar se pojavlja pri predvajanju glasbe, nadalje kar se občuti v lastnem telesu in kar se vzbudi v človekovi duševnosti. Glasba ima pri tem svojo vlogo. Ko je človek pozoren na melodijo, ritem, harmonijo, se obrne od svojih napetosti. Pa tudi sama glasba vzbuja v človeku določena čustva in občutke. Istočasno se človek uči tega, da ne odganja neprijetnih občutkov, čustev in razpoloženj. Bolj kot bi se trudili te neprijetne misli in čustva pregnati, bolj bi se vsiljevala. Zato jih dopuščamo, kar nam omogoča, da jih postopoma tudi akceptiramo. S tem povečamo in poglobimo svojo sposobnost doživljanja.
] 8 8 PSIHCUOŠKA OBZOiyA - HOR!ZC>4S OF PSYCH010GY 93/3,4
Kot pri vsaiiem sproščanju, je tudi tu potrebna taka telesna drža v kateri dosežemo mišično sprostitev. Optimalni čas je 15 do 20 minut.
Ob koncu je nujen "priklic" podobno kot delamo pri avtogenem treningu. Glasba, ki jo izbiramo je klasična. Uporabljamo pa dva tipa glasbe glede na potrebo in afiniteto. Prva je takoimenovana razmišljajoča glasba, druga pa dramatična, aktivirajoča. Spodaj navajamo nekaj primerov iz prve in druge skupine.
Prva skupina:
Mozart : Violinski koncert v G-duru, 2. stavek Mozart: Koncert za flavto, harfo in orkester, C-dur, 2. stavek Mozart: Klavirski koncert v A-duru, 2. stavek Beethoven: 6. simfonija (Pastoralna simfonija), 1. stavek Beethoven: Romanca za violino in orkester v F-duru
Druga skupina:
Beethoven: koncert za klavir, violino, violinčelo in orkester, 1. stavek Dvorak: 8. simfonija v G-duru, 1. stavek Brahms: koncert za klavir in orkester v B-duru, 1. stavek Schumann: 1. ali 3. simfonija, 1. stavek