ZEHA IM DOH
JUNIJ 1938
LJUBLJANSKI VELESEJEM
4.-13. junija 1938.
DARILA ZA OBISKOVALCE VEIE-SEJMA 'Z TUZEMSTVA
(Izvzeti samo posestniki permanentnih legitimacij za Ljubljane)
VREDNOST PREKO DIN 75.000-
Odtrgaj kupon od vstopnice, napiši nanj svoje ime in ga vrzi v komisijonalno zapečateno žaro, ki stoji ob glavnem
vhodu. Dan vstopa poljuben med 4. in 13. junijem 1938.
Komisijonalno žrebanje bo 14. junija 1938.
DARILA: orehova spalnica od tvrdke A. Zalokar, St. Vid, spalnica iz vezanega lesa od tvrdke Malenšek, Dravlje, motorno kolo Phaenomen, šivalni stroj Pfaff, kolo Puch, vse od tvrdke Ign. Vok, Ljubljana, radio-aparat 5 cevni Sierra od tvrdke Klemenčič B., Ljubljana, kuhinjska oprema od tvrdke Fr. Tomšič, Kašelj, kuhinjska oprema od tvrdke Erman in Arhar, St. Vid, žitočistilnik od tvrdke Fr. Stupica, Ljubljana, 1 kolo Axo od tvrdke H. Suttner, Ljubljana, kolo Wotan od tvrdke S. Rebolj, Ljubljana, kolo Tajfun od tvrdke O. Remec, Ljubljana, 1 peč od tvrdke Rupena-Lutz, Ljubljana, 2 brezplačni vožnji s parnikom Sušak—Kotor in nazaj v I. razredu od Dubrovačke plovidbe in Jadranske plovidbe, 2 perzijski preprogi od tvrdke Mekka, Su-botica, 1 harmonika od tvrdke Meinl & Herold, Maribor, 7 dnevne počitnice na Rabu, Palače Hotel Praha, 8 dnevne
počitnice v Bakru, Pension Tadejevič, 10 dnevno zdravljenje v Dobrni, 5 dnevne počitnice v Rogaški Slatini, 1 bakren kotel za pralnico od tvrdke Kotlarke, d. z o. z., Ljubljana, 1 otroški voziček od tvrdke Tribuna-Batjel, Ljubljana, 1 otroški voziček od tvrdke S. Rebolj, Ljubljana, volneno blago za moško obleko od manufakture Novak, Ljubljana, 1 lestenec od tvrdke Drago Višnar, Jesenice, 3 fotoaparati od tvrdke Joško Šmuc, Ljubljana, Selenburgova ulica, aparat za vkuhavanje sadja od Kmetijske družbe v Ljubljani, 1 šunka, 1 salama od tvrdke I. Javornik, Ljubljana, električna stenska ura Omikron in Ferex olje za odvijanje matic od ing. Fr. Lavriča, Ljubljana, zaboj Kneippove kave od Kolinske tovarne, 2 zaboja Rogaške slatine.
Oglejte si darila na velesejmu, paviljon K. Polovična voznina na železnici.
Najlepši okras sobe je
knjižna omara
z lepo in okusno vezanimi knjigami. — Lepo vezavo, od preproste do najfinejše, Vam oskrbi knjigoveznica
JOŽE ZABJEK
LJUBLJANA, DALMATINOVA ULICA ŠTEV. 10 Telefon 24-87
Izdelava vsakovrstnih trgovskih knjig po naročilu, kakor tudi vseh drugih v to stroko spadajočih del. Lastni črtalni stroj.
«wSBilwtw*
NEZNOSNA ALI PREDOBRA?
Neznosna, muhasta, vesela aH pre-krotka — kakšna si? Morda sama ne veš. Preberi naslednja vprašanja! Premisli, na katero vprašanje lahko odgovoriš z «da», in potem zapiši ob strani številko, ki jo ima vprašanje (če je vprašanje prvo 1, če je drugo 2, če je tretje 3 in če je četrto 4). Nazadnje vse dobljene številke seštej!
I. Nekdo te pokliče po teleionu, pa vidiš, da se je moral zmotiti v številki.
1.	Ali vzklikneš jezna: «Napačna zveza!»?
2.	Ali brez besede položiš slušalo na vilice?
3.	Ali rečeš prav mirno: «Zmotili ste se!»
4.	Ali zamrmraš, kakor bi se opravičevala: «Oprostite, zdi se mi, da ste narobe zvezani.»
II. Najboljša prijateljica ti na plesu prevzame moškega, s katerim rada ple-
šeš.
1.	Ali potem pripoveduješ, kaj so nekoč delali z morskimi razbojniki ali kaj podobnega?
2.	Ali vihaš nos?
3.	Ali se nasmehneš in ji ga mirno prepustiš?
4.	Ali greš potem žalostna domov?
III.	Dala si obleko v čistilnico. Ko prideš ponjo, še ni očiščena.
1.	Ali kričiš nad malomarnostjo in odideš iz čistilnice, ne da bi čakala opravičila?
2.	Ali se jeziš na moškega, ki ti streže, in groziš, da ne prideš nikoli več?
3.	Ali vprašaš, kaj je vzrok zamude, in pripomniš, da se kaj takega ne sme več zgoditi?
4.	Ali vprašaš, kdaj smeš spet priti?
IV.	šef te ošteje zaradi napake, ki jo je zagrešila gospodična Pavla.
1.	Ali postaneš histerična?
2.	Ali se vprašaš, zakaj se vselej loti prav tebe?
3.	Ali rečeš, da ti je žal in da se kaj takega ne bo več primerilo?
4.	Ali mu rečeš, da je to zagrešila gospodična Pavla?
V.	Natakar ti zlije juho na najboljšo večerno obleko.
1.	Ali zahtevaš povračilo škode?
2.	Ali groziš natakarju?
3.	Ali to mirno preneseš?
4.	Ali se razjokaš?
VI.	Služkinja razbije najlepšo vazo.
t. Ali jo takoj odpustiš?
2. Ali zahtevaš, da vazo plača?
Kai je
» ììay&i 2 «
Že 50 let proizvaja	zdra-
vila.
Od tega časa	vztraja v
borbi proti trpljenju človečanstva. Danes je	svetovno podjetje,
čigar glas sega na vse kontinente sveta.
Med mnogimi neogibno potrebnimi zdraviti, ti so raznesla sfavo firme - 1}aycA • je tudi Aspirin tot popularen preparat proti revmatizmu, prebfajenju in bolečini. Aspirin je zadnjih 4 o let v obliti tablet najbolj razširjeno zdravilo na svetu.
Aspirin
PROIZVOD ZAUPANJA!
SENZACIONALNA IZPREMEMBA V MODI PUDRA
Ni več videza »olepšavama«
nov na kozi neviden puder
daje Čudovito naravno lepoto
Elegantne Francozinje so kreirale novo modo ko so našle puder, ki daje polti videz breskvinega cveta ter prepreči za ves dan tudi najmanjše sledove svetlikanja.
Oglu (t rt filtriran pod Sp. br. 751 od 17 avfusra 1917
Skrivnost je v tem, da se po novem načinu izdelave najfinejši puder trikrat pre-seje skozi svileno sito in zmeša z dvojno peno smetane. Ta novi način izdelave pudra, ki je plod dolgoletnih raziskovanj francoskih kemikov, je patentiran od tvrdke Tokalon. Puder Tokalon omogoča odstranitev svetlikanja nosu in mastne kože. Da Vam prekrasni' polt. ki ostans popolnoma »mat« polnih 8 ur. Ce uporabljate »mat« puder Tokalon, se Vam koža ne bo svetlikala niti na vetru in dežju in tudi ne pri potenju. Ta puder daje licu videz svežih dražestnih rožnatih listov ter zviša v veliki meri Vašo privlačnost. Nabavite si puder Tokalon — kateri se proizvaja v desetih prekrasnih niansah: Din 12--, 20— in 30--.
3.	Ali ji mirno rečeš, naj drugič bolje pazi?
4.	Ali ji sploh nič ne rečeš?
VII. On vas pusti čakati četrt ure.
1.	Ali mu rečeš, da si česa takega ne dovoliš?
2.	Ali mu slovesno obljubiš, da bo on drugič čakal pol ure?
3.	Ali mu priznaš, da si tudi ti prišla osem minut pozneje, kakor pa sta bila dogovorjena?
4.	Ali nočeš zamude niti opaziti?
Vili. V trgovini ne dobiš tega, kar si zahtevala, prodajalec pa ti zato vsiljuje nekaj drugega.
1.	Ali mu rečeš, da pojdeš drugič v drugo trgovino?
2.	Ali mu rečeš mirno, da te drugo ne zanima?
3.	Ali premisliš, ali bi ponujene robe ne mogla prav tako porabiti kakor tisto, ki je nimajo?
4.	Ali se daš pregovoriti in kupiš nekaj, česar sploh ne potrebuješ?
Ko si dobljene točke seštela, poglej, kakšna ženska si.
Če nimaš več kakor dvanajst točk. si neznosna.
Če nimaš več kakor šestnajst točk, si muhasta.
Čim bliže si štiriindvajsetim točkam, toliko popolnejša si.
Če pa imaš več kakor štiri in dvajset točk, pa pomeni to, da si le prekrot-ka in da si ti utegnejo ljudje zaradi krotkosti še posmehovati.
Tudi kamen.
«Krasen demant imaš v prstanu. Koliko si pa dal zanj?»
«5000 dinarjev.»
«Toliko denarja vržeš stran!»
«Moral sem ga. Stric, ki mi je zapustil vse premoženje, je določil 5000 dinarjev za spominski kamen ... in tu ga ima!»
Ločite o. l'o osemletnem srečnem zakonu se hoče moj mož od mene ločiti. Razlaga mi, da me ceni in spoštuje ne le kol ženo in gospodinjo, ampak tudi kot mater njegovih otrok. Da pa se je zaljubil v dekle, brez katerega mu ni več mogoče živeti.
To mi je prišlo tako nepričakovano, tako iznenada, da me je docela strio. V prvem hipu tudi možu na to njegovo zahtevo nisem mogla nič odgovoriti. Osem dolgih dni in osem strašnih noči je sedaj poteklo od tistega usodnega dneva.
A čim bolj o tej nesrečni zadevi razmišljam, tem bolj se utrjuje v meni prepričanje, da je ta moževa ljubezen le trenutna čutna zabloda, ki se bo prej ali slej razblinila o nič. Saj vendar ni mogoče, da bi se sedaj po tolikoletnem mirnem in srečnem sožitju kar takole na hitro razšla. Kako naj ravnam, da vendarle ne pride do ločitve, ki ne bo o nesrečo samo meni, ampak predvsem otrokom, ki vise na svojem očetu z vsem srcem in vso svojo mlado dušo? Nesrečna žena.
Odgovor. Oklenite se te svoje vere, tega svojega zaupanja, ki Vam bo poleg misli na otroke največja in najtrdnejša opora v teh težkih, mračnih dneh.
S svojim možem bodite dobri in prijazni, vendar ne vsiljivi, še manj pa poniževalno skromni. Izogibajte se vsakega daljšega pogovora samo v dvoje. Čim dlje boste zavlekli priliko, da mož ponovi svojo zahtevo, tem bolje bo za Vas. Treba je le časa, da se zave, da tu ne gre samo zanj in za njegovo čustvo, ampak tudi za Vas in predvsem za otroke. Otrok se oklene in ljubi samo tistega, ki ljubi tudi njega. Dejstvo, da imajo Vaši otroci svojega očeta zelo radt, je dovolj dokaza, da jim je dober, morda celo vzoren oče in kot tak najbrže ne bo hotel graditi svoje bodočnosti na razvalinah sreče svojih otrok. Zato storite vse, kar je v Vaših močeh, da mu pomagate preko teh, tudi zanj težkih dni.
Zagrenjeno veselje. Spet se bliža poletje, čas kopanja in sončenja, ki je človeku v okrepčilo in užitek, kakršnega mu ne more nuditi nobena druga zabava. Tudi jaz tako zelo hrepenim po soncu, po zraku ' in po vodi, pa se moram vsemu temu odreči, če nočem biti tarča raznim neslanim opazkam nekaterih ljudi, ki se spotikajo nad mojo debelostjo. Kaj je debela ženska res nekaj tako odurnega, da bi se ne smela pokazali ob bodi?
Nesrečna debeluška.
Odgovor. Inteligenten, spodoben človek se ne bo nikdar izpozabil, da bi smešil ali celo žalil debelega človeka. Saj vendar ne more nihče vedeti, ali je koga odebelila lenoba in požrešnost ali pa je njegova debelost le neogibna posledica bolnih, nedelujočih žlez. Tudi v kopališču debel človek
Obisk pri starših zaročenca.
Starši mojega zaročenca me vabijo, da bi svoj prihodnji dopust prebila pri njih. Jasno je, da sem se tega vabila na vso moč razveselila. Zato me je tem ne-prijetneje prizadela izjava moje mame,
ki pravi, da se temu vabilu ne smem odzvati, češ da bi to dalo povod raznim nevšečnim ugibanjem in govoricam. Ali je res, da se to ne spodobi? Gr. B.
Odgovor. Zdi se mi, da mora imeti Vaša mati prav poseben razlog, da Vam ta obisk odsvetuje. Govorite z njo in jo prosite, da Vam zadevo razjasni. Vsekakor se pa ogibajte prepira ter trdih in ostrih besed. Pomislite, da bo letošnji dopust morda zadnji, ki ga boste prebili ob strani svoje matere, in da je morda prav v tem vzrok, da bi Vas mati rada zadržala v svoji bližini.
Da, te počitnice bo pa kaj doživela... Koliko bo videla, vsak čas kaj posebnega.. . Seveda mora biti človek «pri volji», da lahko sprejema nove dojme, in volja dobra, da se nanjo lahko zanese, in če napočijo «kritični» dnevi za žensko, mora iti z nasmeškom preko vsega... Ali boste tudi Vi lahko tako uživali počitnice? ... Ne enega dne Vam ni treba izgubiti, če se hočete okoristiti z novodobno Camelia-higieno, zakaj Camelia Vas bo obvarovala vseh «kritičnih» nadlog. Camelia, idealna reformna damska obveza, Vam bo pomogla, da se boste lahko brez skrbi in svobodno gibali, ter Vas bo ohranila pri dobri volji, kakršna je potrebna za počitnice, in v veselem razpoloženju. Ker ima več plasti najfinejše, mehke Camelia-volne (sta-ničnine), dobro pije in zelo hitro uničuje, na posebnem Camelia-pasu pa se da varno in brez težav nositi.
Populär 10 komadov Din 22'-
Special ó ,,	Din 10'-
Pas iz sukanca	Din 20'-
Pas iz svile ozek	Din 20'-
Pas iz svile širok	Din 26-
Pas iz svile frote	Din 26 -

Idealna reformna damska obveza
Pazite na modri ovoj, v katerega je škatla zavita, zakaj samo «Camelia» je «Camelia». Kje se dobiva, sporoči, če je treba: Rave d. d., Zagreb.
ne bo nikomur o spotiko, da se le dostojno Dede in je dostojno oblečen.
Nabavite si primerno kopalno obleko temne baroe in pa kopalni plašč iz lahkega, prav tako temnega, če mogoče, po dolgem črtastega blaga. V takem ogrinjalu se lahko brez skrbi kretate tudi v večji družbi kopalk in kopalcev. Preden greste v vodo, plašč odložite in ga spet ogrnite, takoj ko pridete iz vode. Za sončenje pa se tudi vedno najde primerno oddaljen skrit kotiček. Če boste tako ravnali, boste tudi Vi lahko v polni meri užili vse radosti prelepega poletja, ne da bi se kdo zgledoval nad Vami. Na opazke nizkotnopodlih ljudi pa se nič nikar ne ozirajte.
I gravi otrok. Imam dveletnega sinčka, ki ga vsaka igrača, vsaka igra in knjiga, če ga količkaj veseli in zanima, tako zaposli in tako prevzame, da ga ni mogoče priklicati od nje ne z lepimi besedami in ne s strogimi. Pozivu se sicer ne upira, le brez odloga ne gre in ne gre. Vedno bi rad še dokončal to ali ono ali pa videl, kako bo s tem ali tistim. Kadar sem doma sama z otroki, še nekako gre. A kadar je doma tudi moj mož, tedaj je vselej prepir in jok. Mož mi očita, da sem fanta slabo vzgojila. Trdi, da mora otrok igro takoj prekiniti, kakor hitro ga kdo pokliče, češ da sicer ne bo nikdar nič prida iz njega. Kaj naj ukrenem, kako naj ravnam, da ne bo teh večnih prepirov in da pri tem otrok ne bo trpel pod prehudim pritiskom?	A. R. iz B.
Odgovor: Kar je odraslemu človeku delo, isto pomeni otroku igra. Predočite si na primer uradnika, od katerega bi zahtevali, da preneha s pisanjem prav sredi besede. Ali krojača, da naj odloži šivanje, ko ima pri suknji prišiti le še en sam gumb, ali pa kmeta, da naj teče k malici ali pa lì kosilu, ko ima posaditi le še eno samo vrsto krompirja ali pa iztrositi le še za tri pesti semena. Kakor bi se taki nesmiselni zahtevi uprl vsak izmed teh, tako tudi otroku, ki je z vsemi mislimi zatopljen v svojo knjigo, v svojo igro, ne more biti prijetno, če mora prenehati, recimo, z risanjem, ko manjka lokomotivi morda le še dimnik, ali če zahtevamo od njega, da odloži knjigo v trenutku, ko je lev iztegnil svojo šapo po junaku povesti. Otrok, ki je dosleden in vztrajen pri igri, pri risbi in pri knjigi, bo dosleden in vztrajen tudi pri delu in pri ustvarjanju, kar je glavni pogoj, če hoče človek v življenju uspevati, če otrok ni uporen, ne trmast in tudi ne zadirčen, tedaj je vsaka kazen res neutemeljena in krivična. So sicer izjemni primeri, ko je važen, morda celo odločilen tudi drobec sekunde. V takih izrednih primerih pa itak človek že sam od sebe poskoči in se nič ne obira ali obotavlja. V splošnem pa ni treba, da bi bil človek tako malenkosten in bi pripisoval zamujeni sekundi posebno važnost. Če vse to svojemu možu pravilno razložite, bo tudi on uvidel, da otrokova vnema za igro in knjigo še ni noben povod za dvom o njegovi življenjski sposobnosti. Pri tem tudi Vi lahko storite svoje s tem, da otroka ne kličete v zadnjem hipu k večerji ali h kosilu, ampak ga že četrt ure prej opozorite, da bo moral igro končati oziroma prekiniti.
Zakaj skuhate po petkrat na teden enako k o s i 1 o ? Potem ni nič čudnega, da se vaš mož jezi in da rajši zapravlja v gostilni denar, kakor pa da bi jedel doma. Sami ste tega krivi. Za majhen denar se da skuhati vsak dan drugačno, a vselej okusno kosilo ali večerja. Vzemite knjigo «Kako naj kuham?», ki prinaša nad 500 raznih receptov za dobre jedi, razen tega pa še navodila za kuhanje in serviranje ter kar sestavljene jedilnike za posamezne tedne v letu. V tej knjigi boste dobile vse, kar potrebuje dobra gospodinja, da, še celo stroškovnike za vsako kosilo. Niso samo jedi, ki lahko pridejo vsak dan na mizo, ampak tudi jedi za posebne praznike in drugo. Vsaka žena, ki si bo to knjigo kupila, se bo morala kmalu čuditi, kako je mogla biti tako dolgo brez nje. Rešila jo bo mnogih skrbi in premišljevanja ter ji pomagala, da bo lahko tako kuhala, da bo vsakdo rad sedel opoldne za mizo.
Knjiga, ki jo krasi dosti lepih slik, stane samo 50 dinarjev, naročnice «Žene in doma» pa jo dobe za polovično ceno (15 dinarjev). Naroča se pri upravi «Žena in dom» v Ljubljani, Dalmatinova ulica 8. Tiste, ki se zanimajo za revijo «Žena in dom», pa naj sporoče to upravi in dobile bodo brezplačno na ogled eno številko. Knjigo in revijo vsem toplo priporočamo.
je slovanska narodna čednost Zato bi moralo biti Vaše stanovanje tako lično in prijetno, kolikor le mogoče, da se bodo Vaši gostje dobro počutili. To ne stane dosti. Nekaj metrov Indanthren pobarvanega blaga za pohištvo in pisane blazine-Indanthren pobarvane gardine in zastore — in Vaš dom bo pomlajen.
Tudi vrtne mobilije, ležalnestole, pisane namizne prte samo Indanthren !
Indanthren pobarvano blago se da lepo prati kakor nobeno drugo, ne obledi in kljubuje vsakemu vremenu.


tV
t&è©
ö


e
d©

.0ta
GTèP
e

0o©

e
à©

u©
s©
o*
d^
• do ^L
V •
tacje uatvcuice LU
S strahom in skrbjo pričakujejo starši šolska izpričevala svojih otrok. Z isti strahom in s prav takšnimi skrbmi jih pričakujejo tudi otroci sami. Znameniti angleški pedagog John Watson je napisal o tem problemu zanimivo razpravo, kjer pravi med drugim tudi tole:
«Bog ve, ali se očetje zavedajo, kako nesmiselno je njih početje, kadar v brezmočnem gnevu udrihajo z leskovko po otroku, ki je prinesel slab šolski izkaz domov. In kako nesmiselna je grožnja, da bo ob koncu šolskega leta šiba novo mašo pela, če te grožnje ne spremlja prava očetovska skrb. Če se starši vse leto niso sami dovolj brigali za šolske uspehe svojih otrok, si izkušajo potlej ob izvršenem dejstvu olajšati vest z obilno odmerjenimi batinami. Palica pa ne bo mogla popraviti redov v izpričevalih I Starši naj si bodo predvsem na jasnem, ali je njih otrok sploh sposoben za Študij. Samo tedaj, če kaže otrok posebno nadarjenost za učenje, naj ga dajo v gimnazijo in v višje šole. Poleg tako nadarjenih otrok bi smeli obiskovati omenjene učne zavode samo tisti otroci, ki imajo doma dovolj zaslombe in dovolj pomoči. Če se utegne oče sam ukvarjati z otrokom in večer za večerom presedati z njim pri nalogah, potlej se mu ni bati, da bo prinesel otrok slabo izpričevalo domov. Ali pa če je oče v tako dobrih gmotnih razmerah, da si lahko vse šolsko leto privošči inštruktorja za svojega nadobudnega dijaka. Kakor hitro pa je otrok samemu sebi prepuščen in mu narava ni naklonila posebne nadarjenosti, ne smemo priča kovati čudežev. V takih primerih so vse grožnje in vse tepežkanje zgolj izraz omejenosti in pedagoške nezmožnosti.»
Morda se vam bodo zdele te besede prestroge. A življenje samo nas uči, da je mnogo resničnega v njih Mladega dijaka, ki si konča življenje zaradi slabega izpričevala, ne zadene sramota. Sramota pade v tem primeru na starše, zakaj človek se nehote izprašuje: kakšne starše je imel siromak, da si ni upal s slabim izpričevalom domov? Ali je častihlepje takih staršev res večje od njih ljubezni do otrok? Strah je slab vzgojitelj. Dobrota pa najde zmerom pravo pot do srca. In starši, ki ne poznajo dobrote in potrpljenja, niso kos svoji nalogi!
UREDNIŠTVO.
«Vlačuga!» je slednjič siknil in odšel.
Zavedel se je, da je rekel preveč, a se ni mogel premagati. Zavest, da dekle, ki se še ni do konca odločilo, vsakemu odpira okno, ga je zbodla do bolečine. Tiste ure jo je zaničeval. Najrajši bi je nikoli več ne pogledal. Toda čutil je, da tega ne bo mogel storiti. Oklenil se je je bil s preveliko strastjo. Poti nazaj ni poznal. Ni več vladal nad samim, seboj.
Proti večeru je prišla Jožica, odšla v sobo in pospravljala. Lovre je ni pričakoval. Razveselil se je je, toda ni maral pokazati tega. Ni prisluškoval njenim stopinjam, kladivo mu je hrumela. Ko je odhajala, je obstala na vratih in ga gledala z vdanim pogledom. Toda Lovre ni dvignil obraza, ni se hotel ozreti v njene oči. Hlinil je srd in zaničevanje.
Odšla je. Tedaj mu je kladivo padlo iz rok, stopil je na prag in gledal za njo. Odhajala je nekam ponižana, ne da bi se bila ozrla.
Lovre je sklonil glavo in se zamislil. Kdo jo razume?
9.
Preteklo je nekaj dni. Ves ta čas Jožice ni bilo na izpregled. Lovre se je zaman oziral za njo, da bi jo zagledal na klancih ali ob koritu. Ali je izginila iz vasi? Morda se ne prikaže iz hiše. Tudi v nočeh je bilo vse tiho pod njenim oknom.
Bržkone jo je njegovo vedenje globoko užalilo. Saj tega Lovre ni nameraval. Zavedel se je, da je šel predaleč. Tako bi se bil lahko vedel, ako bi hotel zatreti vsako misel nanjo. Pa mu je prav v tistih dneh njena podoba kaj živo migotala pred očmi. Ne, ni hotel več viseti v negotovosti. Hotel je priti na jasno. Nato bo vedel, kaj naj stori. Ali začne novo življenje. aH pojde po svetu.
Neki večer se je napotil pod njeno okno.
Bila je jasna, zvezdnata poletna noč brez mesečine. V drevju je le zdaj pa zdaj rahlo zapihljalo, na vrtu so cvrčale kobilice. Ljudje so utrujeni od dela že povsod legli počivat.
Četudi ob tistem času nikogar ni bilo slišati na vasi. je Lovre previdno gazil pokošeno travo in se plaho oziral na vse strani. Plašile so ga tenje kolov in dreves, celo kresnice, ki so kakor lučke letale okoli njega. Imel je občutek, da počenja nekaj smešnega. Mlacl vdovec, ki se kakor tat plazi pod dekletovo okno. Če ga dobe fantje... Stisnil je pesti in zobe. Sklenil je, da se ne da odgnati, ko bi tudi tekla kri.
Nikogar ni bilo. Bil je sam. vse okrog je v globokem spanju dihala priroda. Priplazil se je do okna, za katerim je spala Jožica in pod katerim še nikoli ni bil. Temna okna hiše so ga gledala kakor mračne oči.
Bil je odločen, vendar ga je obhajal strah. Trikrat je stal ob steni, trikrat se je zopet vrnil na vrt. Stoje ob deblu košate hruške je prisluškoval. Ko se je četrtič vrnil do hiše, je potrkal na šipo.
Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, nato je rahlo za-šumelo v kamri. Za železnimi križi se je prikazala senca, Jožica mu je odprla okno.
«Kdo je?»
Lovreta je zapeklo. Ali vsakomur odpira m vsakogar vprašuje, kdo je? Ko ji je pogledal v bledi obraz, se mu je zazdelo, da ga je čakala. Ne samo ta večer, ampak že dolgo prej. «Jaz sem», je zašepetal.
Saj ga je lahko spoznala že po tenji. Z rokama se je zgrabil za križe in gledal dekle, ki si je gola ramena ovijala v ruto. Za trenutek mu je vzelo besedo. «Ali si huda name?»
Poizkusil je govoriti ponižno, skesano, akotudi mu je bilo to težko. «Lahko bi bila.»
Povesila je veke. V mraku je bilo, kakor da so ji za trenutek ugasnile oči.
«Ko si mi pa tako odgovorila... Jaz mislim samo nate...»
«Saj tudi jaz ne delam slabega...» Kazalo je, da mu še ni odpustila. «Slabega ne. Tega ne trdim,. Toda ne vidim rad, da vsakomur odpiraš.»
«Dokler z nikomer nisem vezana ...» Lovre je molčal. Mrak mu je branil, da bi ji bil mogel brati na licih in v očeh, kaj v resnici misli. Da čuti zanj, je razbral že iz tresočega se glasu. Toda vse je zakrivala neka senca, ki je ni mogel predreti. Hotel je do konca. Bil se je odločil.
«Jožica, ali hočeš postati moja žena?» Toda Jožica se nič ni začudila, kakor da je tega pričakovala. Najmanjšega znamenja radosti ni pokazala. Nekaj časa je stala nepremična kakor soha.
«Ne govoriva nocoj o tem,» je slednjič rekla s komaj slišnim glasom.	.
«Pa zakaj ne že nocoj?»
«Ne vem», je rahlo vztrepetala. «Počakaj še!» Kakor hitro je bil Lovre izrekel prvo besedo, je bil kakor plaz. Nič več ga ni moglo zadržati. Preden je ta večer legel, je moral dobiti jasen odgovor.
«Zakaj bi čakal? Ne morem več čakati. Nečem čakati! Nocoj naj se odloči!» «Ne, ne!»
Bilo je kazno. da dekle ne more in ne sme govoriti. ' Roke si je bila pritisnila ob lica, tako ga je gledala. Lovre je molčal nekaj trenutkov. «Ali si moraš še premisliti?»
«Ne.»	n	,v. .
«Kaj tedaj?» se je Lovre vznemiril. «Povej rajši kar
naravnost, da me ne maraš.»
«Ne govori tako», je Jožica skoraj zajokala. «Ti ne veš ... Ne morem še ... Ti bom že povedala ...»
Gledal jo je, in kakor vedno, ni je mogel razumeti. Toda jasno mu je bilo, da to ni le njena muha. In da niso le kaki vnanji vzroki, ki ji branijo, da bi se odločila. Zdelo se mu je, da je pogledal pravi obraz njenega oklevanja izza izjecljanih besed, a le za trenutek, že se je zopet umaknil. Lovreta se je rahlo dotaknila neka misel, a se je ves stresnil pred njo. Umakniti se ni hotel, v taki negotovosti mu ni bilo več živeti. Nič več ni bil ponižen, porodila se mu je obupna odločnost.
«Zdaj zini, kar mi imaš povedati! Zakaj ne moreš? Moram zvedeti! Ne izpustim te, ne odidem^ od tod. Če pa ne zvem, me ne boš več videla. Ne boš m,e več videla, si slišala?»
Zadnje besede je izgovoril skoraj s krikom. Toda ni se zmenil za to. Krčevito se je oklepal križev in gledal v dekle, ki si je bilo z rokami pokrilo obraz, kakor da se bojuje v svoji notranjosti. Nato je naglo potegnila
roke z obraza. Zdelo se je, kakor da je v trenutku strgala zagrinjalo z duše. Sklenila je prste kakor k molitvi in jih je oslonila na križe.
«Lovre,» je z muko trgala besede iz sebe, pri tem so ji čudno gorele oči, «ne zameri, ne bodi hud ... Le nekaj bi rada vedela, preden . .. Pred Bogom mi povej, ali res nisi... saj veš... Katrico... Tako čudno nenadno je umrla ...»
Ni dokončala. Ni povedala jasno, kar je hotela povedati. Ali ji je bilo zmanjkalo moči? Morda je bila opazila kljub mraku, kako se je Lovretu nenadoma izpremenil obraz. Izpustil je križe in se naglo umaknil od okna, kakor da so ga izgovorjene besede z vso silo treščile v prsi.
Kaj se je takrat godilo v njem? Morda bi tega niti sam ne bil znal povedati. Toda izmed vseh grenkih misli, ki so mu planile v zavest, je bila posebno močna ena. ki se mu je venomer spovračala: «Tudi ona, tudi ona...» Da, vse dni tudi ona, prav tako kakor drugi ljudje. Le on je verjel, da je Jožica edina izjema. To mu je bilo dalo novih moči. V tistem trenutku pa mu je bilo, kakor da se mu zemlja posiplje pod nogami. Občutil je, kakor da je doživel zahrbtno izdajstvo. In kakor da se obupno brani s poslednjimi silami, je stisnil pesti in zacepetal z nogami.
«Nisem, nisem, nisem!» je skoraj zakričal.
«Moj Bog, Lovre!» je vzkliknila Jožica.
Tedaj se je okno s truščem zaprlo.
10.
Ob tisti uri se je Ferjan vračal iz krčme. Delo na polju ga je bilo užejalo, našel je druščino, zato se je zasedel dalje ko po navadi.
Rahlo vinjen je z ropotom stopal po klancu, roke so mu mahedrale ob telesu. Obletavale so ga misli... Sina je bil oženil in mu prepisal posestvo, drugih otrok ni imel. Tudi zanj je prišel čas počitka. Toda le za telo, ne za dušo. Na starost je vrtala v njem še nekatera grenkost, ki mu ni dala miru.
Kadarkoli se je oziral nazaj na svoje življenje, je vselej stopila predenj podoba Katrice. Nanjo je mislil le z največjo bridkostjo. Bilo mu jo je nemogoče pozabiti. Vsakokrat, kadar je stopal mimo kovačnice, ga je zapeklo v duši. Tako tudi v tisti noči. Ozrl se je v njena okna, ki so pokojna gledala na klanec. ,Za njimi spi Lovre', si je mislil. Bržkone je njemu laže. Morda je že pozabil na svojo ženo, a on ne more pozabiti svoje hčere. Nikoli ni pomislil na Lovreta, da bi mu ne vstale pred očmi modre lise na Katričinem vratu. Tudi sam si je očital, da je kriv njene smrti. Le zakaj jo je dal temu človeku?
Zaklel je srdito, a nato se je odkril in se pokrižal. Zmolil je očenaš za hčerino dušo.
Ko je stopal ob plotu, ki ga je oklepal sosedov sadovnjak, mu je iznenada udaril krik na uho. Ni bil močan, a glasen dovolj, da je presekal nočno tišino.
Obstal je, se zgrabil z rokama za plot in zrl proti hiši za drevjem. Vinjenost ga je popuščala, oči so mu bile že po naravi bistre. Zagledal je tenjo človeka. Ne bil bi je spoznal. Toda glas, ki je bil tako poseben, edinstven v vasi, mu je še vedno brnel v ušesih.
Da, bil je Lovre. In Jožica. Tudi njen glas je ujel in slišal, kako se je zaprlo okno. Nekaj časa je strmel, ni vedel, kaj naj si misli. Nato mu je postajalo grenko jasno. «Prekleti, hčer mi je ubil,» mu je bridko prišlo v zavest, «a zdaj se ženi z drugo...» Tako mu je bilo. kakor da je v tistem trenutku nekdo pljunil na hčerin
grob. Obšla ga je tegoba in obenem srd, začutil je omotico v glavi.
Pobral je kamen in ga z vso močjo zalučal proti hiši.
«Prekleti!» je zakričal, da se mu je trgal glas. «To je zate, huncvet!»
Kamen je zamolklo udaril na tla, senca je izginila. Ob hlevu se je zdramil pes, zalajal in se zagnal na verigi.
«Prekleti!» je Ferjan iznova stisnil pesti, nato se je pognal dalje po klancu.
Ni se več ozrl, le v prsih mu je kuhalo.
Prišel je domov in sedel za mizo, obšla ga je čudna žalost. Nekam izmučen se je ozrl po izbi, v kateri je zdaj stala njegova postelja. Pogled mu je obstal na puški, ki je še vedno visela na steni.
Zakaj ga takrat ni ustrelil!
Stresnil se je in odgnal grdo misel. Ustnice so mu zašepetale, kakor da prosijo Boga odpuščanja.
Slekel se je, upihnil luč in legel. Zatiskal je veke, da bi odgnal množico misli in zaspal. Ni se mu takoj posrečilo. Dvakrat je planil iz dremavice, se dvignil na roke in zastrinel v okno. Kaj je bilo? Nič.
Iznova je legel. Slednjič mu je spanec v resnici sedal na oči. Misli so mu ugašale druga za drugo, izginjale so podobe... Krepko, široko telo je podrhtevalo v zdravem spanju.
11.
Lovre je slišal kamen, ki je čofotnil na tla blizu njega. Ujel je tudi besedo: «Prekleti!» Spoznal je po glasu, da mu, jo je vrgel Ferjan. Toda to ga je upro-pastilo le za trenutek. Kaj mu je bil tedaj Ferjan! Kaj so mu bili ljudje! Prevzemalo ga je nekaj drugega, ki mu je segalo v drob življenja.
Zdelo se mu je, da vidi pred seboj Jožico, kako stoji kje v kotu kamre, si z rokama zakriva obraz in prisluškuje. Kaj je pomagalo, ako je zacepetal z nogama in zakričal: «Nisem...» Pred Bogom bi ji lahko prisegel, da je nedolžen: ona bi mu rekla, da mu verjame, a bi sum vendar kljuboval v nji. Zdaj pa zdaj bi žgoča nejevera pogledala iz njenih oči.
V tistem trenutku mu je postalo več ko jasno, da je vse zaman. Bilo mu je, kakor da se mu nebo posiplje na glavo. Kako strašno težko mu je bilo zapustiti svoje sanje! Iz obupa ga je obšla jeza na vse, tudi na Jožico. Da, tudi na Jožico. Varal se je glede nje, ona je prav taka ko druge.
Poiskal je kamen v travi in ga zalučal v šipo. ki se je s truščem razbila in zažvenketala.
«Jezus, Marija!» je prišlo iz kamre.
Nato je bilo za trenutek vse tiho. Dekle se je najbrže iz strahu skrilo v drug kot in se ne gane. Tudi Lovre je bil za hip prepaden nad svojim dejanjem.
Pes je še huje lajal. Oglašali so se mu tudi drugi psi na vasi. V hiši je nekaj zaropotalo.
«Ali bo mir ali ga ne bo?»
Lovre je pobral nov kamen. Namenil se je bil, da ga bo vrgel v obraz vsakomur, ki mu stopi na pot. Toda nenadoma ga je obšla taka plahost, da je zbežal preko sadovnjaka in se ustavil šele ob plotu, ki je mejil na klanec.
Prisluhnil je. Ni bilo slišati niti glasu, le psi so lajali. Oslonjen na plot se je vdal mislim in občutkom. Vse se je zmedeno, brez konca pretakalo v njem. Bilo mu je, kakor da se mu je goreč vozel trdo zadrgnil v prsih in v možganih, ki ga nikoli ne bo mogoče razrešiti,
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Vem Gogcila:
<3

, z šole se je usula množica otrok. «Zdenka, danes pojdeš ti z menoj!»
«O, Meta, ali so že tiste vijolice? Ampak najprej pojdeš ti k meni na kosilo. Potem pojdem s teboj.»
«Ali se spominjaš, kako sva se zadnjič spremljali? Mama je rekla, da sva neumni.»
Zdenka je objela tovarišico okrog ramen, z drugo roko pa se je gredoč poigravala s šolsko torbico. Obveljalo je torej, da pojde Meta najprej k Zdenki na kosilo.
Meta je stanovala daleč izven mesta. Njen oče, upokojeni šolski nadzornik, si je uredil na deželi skromno, a prijetno bivališče, kjer naj bi imela njegova številna deca čist zrak in dolge izprehode do mestnih šol. Najmlajša je bila Meta, krepka, zdrava deklica, nekoliko okorna in neotroških potez, toda najbolj odkritega značaja izmed vseh, kar. jih je mala Zdenka v šoli poznala. Izbrala si je Meto za prijateljico že ob prvem srečanju v šolski sobi. Skupaj sta sedeli, skupaj delili vso srečo in nesrečo šolskih uric, bili sta si v dopolnilo druga drugi zaradi različnih mladih značajev. Zdenka je rada risala smešne slike, posebno karikature učiteljic in tovarišic, Meta je zlagala navdušene domovinske pesemce in kovala verze pod karikature, ves razred pa se je zabaval.
Zdenka je bila pravo nasprotje krepki Meti. Majhna, drobna, plavolasa je sanjavo gledala v svet, potem je spet vsa razigrana in razposajena iztresala smešne domislice in nagajala potrpežljivi prijateljici. Meta jo je imela rada, materinsko je čuvala nad zdrobljivim otrokom. To varuštvo jo je veselilo. Mnogo si je prizadevala, da je malo Zdenko mogla razveseliti. Zadostovala je včasih le pomladna cvetka s koreninico, in Zdenka je hvaležno objela Meto. Celo njeno šolsko torbico ji je nosila po poti. In če ji je mati dovolila, da je smela z Meto v samotno, lepo hišico ob reki, v skrivnost tistih gozdov in veselo druščino Metinih bratov in sester, je bila Zdenka vsa srečna.
Na travnikih, v gozdovih, ob reki je kraljevala pomlad. Obe sta liubili pomlad. Prve cvetlice so jima . pomenile čudno radost, samota ob reki, ozelenele bilke sredi blatne mivke, spiasene ptice v močvarah, to je bilo življenje. Krenili sta proti Metinemu domu, leno in počasi sta hodili in držali palico, sredi katere je bila obešena Metina torbica.
«Poiščiva že tiste vijolice, Meta!»
Meta je zdirjala preko travnikov, da jo je Zdenka komaj dohajala. Vzdolž travnika je dolga ograja mejila veliko tuje posestvo. Visoka drevesa na vrtu so se lahno vila v vetru in skozi vejevje je pritajeno in radostno šumljalo. Vsaj tako se je zdelo obema deklicama, ki sta radovedno gledali ob ograji na tuji vrt in občudovali zeleno popje na vejah in grmičevju. Obsežna žična ograja je segala prav do ceste, gosposka vila se je skrivala med drevjem. Vrtna pota so bila prazna in očiščena. Meta ji je raz-
ložila, da je vila prazna, ker prihajajo semkaj le poleti na počitnice. Drevesa so se lahno gugala v vrhovih in prijeten mir je skrivnostno obdajal samotno posestvo.
Na obeh straneh ograje so se skrivale vijolice. Toda lepše so bile onstran ograje. Meta in Zdenka sta govorili o njih že ves teden. Vratca konec ograje niso bila zaklenjena. Kakor dve skriti miški sta se splazili na vrt. Pozabili sta tuji vrt, čebele in metulje, skrivnostno belo vilo za drevesi. V ročicah sta tiščali kratka stebelca ponižnih deh-tečih vijolic in iskali v travi novih bogastev. Preslišali sta hitri korak po vrtni stezi.
«Kaj je tam? He, kdo je na vrtu?»
Obstali sta in pocenili. Če bi bil samo vrtnar, star go-drnjav možic, bi se prav gotovo smeje izmuznili z vrta. Toda po stezi se je naglo bližal mlad gospod. Temne, črne oči so se mu iskrile v jezi. Izraz se je kmalu ublažil, ko je zagledal le dve majhni deklici, ki sta strmeli vanj in tiščali v rokah vijolice. Meta je skočila in se skrila za ograjo, Zdenka pa se je plašno dvignila in stala pred tujim mladim moškim kakor velika grešnica. Gledala je v tla, njen otroški obraz je bil resen in zbegan, vijolice je dvignila pod bradico in se kradoma ozrla v gospoda, ki je stal tesno pred njo. Temne oči niso več jezno gledale. Nasprotno. Kakor bi se tajala vsa nejevolja ob pogledu na to plašno drobno ptičko, je zaigral rahel smehljaj okrog njegovih usten. Sklonil se je do Zdenke in ji od blizu pogledal v obraz. Svetli lasje so ji padali na^ tilnik in ramena, njene oči so bile tako sanjave in otroške in usteca so drgetala od bojazni. Gledala je samo črne oči, videla je smehljaj, in vendar ni bila hrabra.
«Ti, dekletce!» Pogledal jo je prijazno. «Jaz sem pa mislil, da so vaški fantolini, ki delajo škodo tu na vrtu. Kako ti je ime punčka?»
«Zdenka.»
«Pa ti nisi iz vasi? Ali sta prišli skupaj z onole? Napravili sta izprehod, kajne? In naše vijolice so vaju zapeljale. Le trgaj jih, Zdenka, in če kdo kaj poreče, reci, da ti je dovolil gospod Erik.»
Pogladil jo je po laseh. Najrajši bi se bil sklonil in poljubil okrogla otroška usta, ki so še drhtela. Zdenka ga je skrivaj ogledovala. Čudno jo je vabilo k temu tujemu človeku, k črnim očem, pred katerimi je trepetala. Zaupanje je bilo v nji, a bila je premajhna, da bi se tega zavedala. Hotela je kaj reči, pa je le gledala za njim, ko je odhajal po vrtu.
Meta je imela smešen obraz, ko jo je Zdenka našla za ograjo.
«Srečo si imela, Zdenka! Jaz sem že mislila, da te bo, ko je tako jezno gledal. No, pa te boža po glavi. Čudna jeza. Kaj sta govorila?»
Zdenka ji je rada ponovila vsako besedo. Zdelo se ji je, da je nekaj velikega doživela. Črnih oči ni več pozabila.
Mnogo pozneje, vsakokrat, ko je v daljavi zagledala visoka drevesa in skrito vilo s samotno dolgo ograjo, se ji je srčece v neznanem čustvu stisnilo in skrivaj je iskala med belimi vrtnimi stezami tisto postavo. Toda za vse na
t.
svetu bi si ne bila upala več prestopiti vrtnega vhoda in pogledati v tiste temne oči, ki so jo takrat tako dolgo gledale.
Zdenka je dokonča-la gimnazijo. Meta je študirala dalje. V počitnicah je redno obiskala prijateljico Zdenko. Bila je še vedno resna, vztrajna, nekoliko nerodna. Zdenka pa je bila kakor bel metulj, prožna in vesela, zdaj resna in sanjava kakor lokvanj v jezeru. Nič več se nista spremljali po travnikih in gozdovih. Kratki so bili Metini obiski, a prisrčni. Le mladost ju je družila in spomini. Njuni življenjski poti sta bili različni. Ostalo pa je tisto materinsko varuško čustvo, v katerem se je Zdenka zibala kakor nekdaj in je kakor razvajen otrok pokoravala svojo trdo prijateljico. Meta je imela fanta, mladega medicinca. Zdenki se je zdelo smešno, če je pomislila na to Metino ljubezen. Meta, in zaljubljena! Preokorna se ji je zdela, čeprav je imela nežno in občutljivo dušo kakor pomladno brstje. Pretrda je bila in premoška, mnogo bolj ji je pristajal učen pogovor ko zaljubljeno gruljenje.
V parku, na nebu, v očeh je dihala pomlad. Tudi Zdenka jo je občutila. Hrepenenje je vstalo v njej po zelenih gozdovih in travnikih in prvih cvetovih. Bilo je komaj sluteno hrepenenje po ljubezni, kakor je bila oddaljena in komaj slutena pomlad v zelenem poganjajočem popju. Zadnji plesi so še vžigali srca in kradli noči. Zdenka je rada plesala. Tudi Meta ni zaostajala. Meta je bila srečna, v Zdenki pa je po vsakem plesu ostalo nekaj neizpolnjenega. Tako brezvsebinsko so minevale ure, smehljaji so bili oča-rujoči, a vsakdanji. Imela je mnogo plesalcev in poslušala je besede kakor šumenje, ki je sililo mimo njenega srca in jo zapuščalo. Zavidala je Meti, da je zaljubljena. V njej ni ostal noben spomin trajen. Smešni ali neduhoviti, vsakdanji ali prelaskavi so ji bili vsi ti pogovori, vsi pogledi.
Zdenka je plavala v valujočem tangu sredi ostalih parov in tožeča melodija jih je družila. Imela je dobrega plesalca, zabavnega mladega profesorja, in prav prisrčno se je včasih zasmejala njegovim opazkam. Bila je lepa. Svetli lasje, nekoliko potemneli, so bili zviti nad rožnim ušesom v majhne kodre, ostali pa so se v lepi liniji lahno usipali na tilnik. Bela obleka, lahka kakor veter, je še pod-črtavala njeno mladost.
Nenadoma se je izresnila. Preslišala je profesorjev dov-tip in hitro okrenila glavo. Se enkrat je pogledala proti stebru. Tam je stal in jo gledal. Le njo. Sledil ji je s svojimi črnimi očmi. Ni jih pozabila. Čeprav je bila takrat še dekletce. Tudi pozneje ga je še videla v mestu, dvakrat, trikrat, a je ni opazil. Zdaj pa je stal pri stebru in Zdenka ni znala več plesati.
Vedela je, da pride ponjo. Čutila je to. Bala se ga je in vleklo jo je k njemu. Erik! Tako mu je ime. Ni pozabila tega imena. Takrat je bila še otrok in bala se ga je. Toda čemu se ga boji še danes in zakaj je ta strah tako čudno sladek?
Plesala sta. Zdenka je drhtela v njegovih močnih rokah in se ga ni upala pogledati. Med plesom ni mnogo govoril. Bil je resen in nepopustljiv s svojim črnim pogledom. Čutila se je kakor ptičica, ki jo drži ta človek v dlani. Vsak hip jo bo izpustil na svobodo, in vendar ta ptička trepeče. On pa je gledal njen obraz, njene sanjave oči in usta in se jih ni mogel nagledati. Govoril je resno in plesu nič primerno. Tudi ji je povedal brez ovinkov, da jo je videl že ob vhodu, kako pleše, in da nocoj še ni z nobeno plesal. «Prišel sem na ples slabe volje zaradi neprijetnosti v poslu, zdaj pa sem tako ...» Hotel je reči «srečen», pa se mu je zdelo za prvo uro poznanstva pretirano. Potajil se je v svojem veselju in je izgovoril: «zadovoljen».
Zdenka je čutila, da mu ugaja, in tega ni mogla prav verjeti. Tako nedosegljiv ji je bil in bala se ga je. Prav te bojazni si ni mogla razložiti. Tako ji je bil všeč, vse na njem ji je ugajalo, njegova resnost in umirjenost v gestah in besedah, njegov obraz, njegov milujoči pogled, in vendar se je odmikala njegovim očem. Bila je tako ljubka v svoji zadregi, tako odkrita v pogledih, ki so priznavali vse in povedali vse, da se je Erik nasmehnil in jo vprašal za ime.
«Zdenka.»
«In vi ste Erik...» Zdrznila se je. Zašla je, kamor niti najmanj ni hotela. Začudil se je in jo vprašal, ali ga pozna. Prišla sta do cvetličnega paviljona. Podaril ji je šopek vijolic.
«Ali mi poveste?» je vztrajal. Stisnila je vijolice pod bradico in ga plašno pogledala. Svetli lasje so ji obkrožali obraz in tako ljubko otroško ga je prosila z očmi. Njegove črne oči pa so čakale odgovora.
«Poznam vas, že dolgo. Mnogo let. Nekoč sem trgala vijolice ob ograji vašega posestva, in vi...»
Obstala je in se nasmejala v zadregi. «Oh, saj se vam bo zdelo smešno. Ampak jaz imam dober spomin. Tudi za take malenkosti», je popravila.
«No, in kaj sem jaz potem...? je napeto vprašal Erik.
«Vi ste pač... zalotili ste naju z Meto, in jaz sem mislila, da me boste pretepli, tako ste gledali. Pa me niste. Še ...»
Na pol se je obrnila v stran in se sramovala svoje de-tinske govorice. Rada bi mu bila ta lepi spomin vse drugače povedala. Toda njegove oči so jo spravile iz ravnovesja.
«jaz pa sem vas gledal kakor božjega krilatca in vas božal po laseh, kajne, mala Zdenka? Tako je bilo, in vi ste tisti krilatec, tista drobna princeska z zlatimi lasmi in vijolicami pod bradico, prav taka, kakor ste zdaj. In tista mala punčka se je mene spominjala vsa ta leta. To imenujete malenkost? Ali imenujete to tudi malenkost, da sem vas nocoj našel?»
Zdenka je molčala. V njenem mladem vročem srcu je bila pomlad, cvetoča in omamna. Na njenih prsih so cvetele vijolice.
Živimo v stoletju otrok, tako pravijo nekateri. Več skrbi posvečamo otrokovi vzgoji, več žrtvujejo starši za otrokovo izobrazbo in tako dalje. Ne vemo pa, kako se otroci sami pri tem počutijo. Gotovo bo zanimalo vse matere, kaj nam bo odgovorila mladina na naše vprašanje:
«Kako si s svojimi starši zadovoljna (ali zadovoljen)?»
Mladi ljudje naj nam odkrito odgovorijo. Uredništvo se zavezuje, da ne bo izdalo imena dopisovalke ali dopisnika, in bo objavilo tudi nepodpisane dopise, seveda če bodo dobri in primerni za objavo. S tem omogočamo vsakomur, da brez strahu odkrito pove svoje mnenje. Dopisi naj bodo kratki in jedrnati. Dopisovalka naj predvsem navede,^ kaj ji je pri njenih starših posebno všeč, kaj graja, česa pogreša itd.
Naše ankete se smejo udeležiti tudi starejši ljudje, seveda tudi starši, ki naj spet pojasnijo, česa so v svoji mladosti pogrešali in kaj jim je bilo najbolj v prid.
Odgovore začnemo objavljati v prihodnji številki,
Herta Bergmann:

Poglavje iz romana.
lovek je tedaj samo še žival! Žival v krvi in znoiu _ nad katero bolečina neusmiljeno vihti svoj bič. Na Renatinem čelu so stale velike kaplje. Njena usta so bila ozka, zobje so se zagrizali v ustnice in droben curek krvi je polzel čez bledo kožo po bradi «•—m. jj^v proti vratu.
«Aliboše dolgo trajalo, gospod doktor?» je vprašala
"zcšrnikTe sočutno zmajal z glavo in tolažeče dejal:
«Kmalu bova opravila!»	. . v
Renata se je oklenila teh sirotnih besed. Koma, ,e ze prenašala grozne porodne bolečine, vendar n, hotela se prav pokazati svoje globoke iznemoglosti.
Pred dvanajstimi urami se je pričelo - m m nit. bilo tako težko in boleče, kakor je pričakovala. Toda zadn,i
dve uri je presegalo njene moči.	v
Neizrečno je bila utrujena - že tako dolgo m me spala zakaj bič bolečin je neprestano švigal nad np in udaril
P° Malo kave bi rada! Tako sem opešana!» je zastokala. Usmiljenka je nejevoljno zmajala z glavo. «Kavo pri porodu?» je rekla očitajoče. Renata ji ni mogla odgovoriti, nov popadek ji je raztrgal vse misli.
■ «Hitro, naročite kavo, sestra! Pa takoj!» je ukazal zdravnik, ki je prisluhnil porodničinemu srcu. Njegove oci so pretile.
«Ce si ta do smrti utrujena gospa želi kave, je vasa sveta dolžnost, da ji jo preskrbite! Odgovoren sem jaz!» je pristavil in pomislil sam pri sebi: «Kaj se tebi sanja o tem trpljenju, staruha, ki nikdar nisi smela roditi otroka!»
Doktor Wiemann je ponudil Renati svoj laket in dejal: «Kar pošteno me uščipnite — to vam bo ublažilo bolečine — jaz pa nemara še čutil ne bom!»
Nasmehnila se je v solzah in vprašala: «Športnik?» «Seveda! Jahač in rokoborec!» je odgovoril Wiemann. Potem so novi popadki prekinili pogovor. Že dvanajst ur je zdravnik tako kratkočasil svojo pacientko s čudnimi pogovori, katere so stalno prekinjale bolečine, ki jih je Renata vztrajno prenašala.
«Razumna žena!» je pomislil Peter Wiemann. «Toda nežna, zelo nežna!» Potem pa se je globoko čudil moči in obvladanju mlade gospe, ki je porajala svojega prvega otroka.
Pred nekoliko dnevi se je bila oglasila v bolnici, se dala preiskati od njega in ga prosila, naj bi rodila v njegovem oddelku.
Ime ji je bilo Renata Godehusen. Prišla je iz Hamburga. «Nekaj tu ni v redu!» je premišljeval Peter Wiemann. «Kje je pa mož? Preklet norec mora to biti, da pusti tako ženo samo na pot!» je sklenil svoje misli.
Ravnal je z Renato kot s pacientko, ki je potrebna njegove pomoči. Morda je bil celo malo nežnejši z njo kakor z drugimi.
«Ženski zdravniki ne smejo biti preveč prijazni!» To^ne ravno lepo spoznanje si je bil kot mlad in simpatičen zdravnik osvojil v praksi. Zato je bil hladen s svojimi bolnicami, zlasti takrat, če so bile mlade in lepe.
Bil pa je Peter Wiemann dober poznavalec ljudi. Zato je napravil pri Renati izjemo. Bil je nežen in zelo oprezen z njo in se ni bal, da bi utegnila napak razumeti njegovo dobroto.
Prišla je kava. Sestra jo je prinesla z ozlovoljenim obrazom Ujezila jo je bila «neumestna» odredba. Molek |e osorno zarožljal, ko je trdo postavila skodelico na mizo.
Wiemann je oprezno vlil Renati črno tekočino v usta; hvaležno je pila poživljajoči strup.
«Degenerirane ženščine!» je rekla in pokazala pri tem nase.
«Niti otrok ne dobiš brez komplikacij! Na Sumatri domačinke s to naravno zadevo ne delajo takih komedi|!»
Wiemann se je moral prisrčno nasmehniti. To nežno, od bolečin razrvano bitje je še vedno imelo kaj za bregom, celo misliti je utegnilo med dvema popadkoma. Pogumna žena! Materi bo moral povedati o njej... Toda potem je postajalo trpljenje hujše in hujše. Treba
je bilo dati injekcije.
«Čemu pa to?» je stokala Renata. «Diši po mesni omaki i» Ali odgovora ni počakala. Rdeče je zaplamenelo pred njenimi očmi in že ni mogla več misliti.
Doktor Wiemann je pomežiknil svojemu asistentu — pogovor z očmi med dvema zdravnikoma — da |e pripravil
masko.	,
Treba je bilo poseči, sicer bi jima gospa umrla pod rokami ali pa bi se zadušil otrok. ^	v _
«Kričite vendar! Saj tega ni mogoče vzdrzati!» |e na-hrulil Wiemann Renato. Mrzle znojne kaplje so mu stopile na čelo.	, Še enkrat je Renata odprla oci in zahropla: «Kncim, ce
hočem, idiot!» Potem se je poveznila maska cez njen spa-čeni obraz-, sladek, ostuden vonj je silil vanjo. Vse je šumelo okrog nje, kakor da si gorski studencek cez skale
in kamenje proži pot v dolino...
Še enkrat se je vzpela Renata in zakričala z nadčloveškim naporom: «Otroka hočem!»
*
«Zbudite se, gospa Godehusen - zbudite!» Tako so poklicali Renato spet v budno življenje nazaj. Rada, nadvse rada bi bila še spala, toda zdravnikov glas je zvenel
zapovedljivo.
«Zbudite se — zbudite!»
Renata je odprla oči. Njen prvi pogled je dosegel gospo pastorjevo, pri kateri je bila preživela svoja otroška leta in ki je sedaj prišla, da bi bila pri njej v njeni težki uri. Renata se je nasmehnila in ji hotela pomoliti roko, toda
nedostajalo ji je moči.
Okrenila se je k zdravniku: «Otrok, gospod doktor4* «Deček je, ljuba, spoštovana gospa! Sedem funtov tehta in 57'8centimetra je dolg — krasen fantek!» «Videti ga hočem!» je zaihtela Renata.
Vse se je srečno izteklo
Foto Paramouth
Usmiljenka je hotela nekaj ugovarjati, toda iz Renatinih oči je spet švignila proti njej energija. Tiho je odcokljala po otroka ...
«Moj otrok!» je komaj slišno rekla Renata, opazujoč majčkeni sveženj rožnatega človeškega mesa.
«Otrok moj!» je ihtela in val neskončnega veselja je preplavil njeno srce.
Solze so ji tekle čez zgarani obraz, ko je poljubila drobno bitje, ki je po tisočih bolečinah postalo popolnoma njena last.
Oprezno je božala z nežnim puhom poraslo glavico, poljubljala drobcene ročice in nožice in vprašala: «Ali je tudi čisto zdravo, gospod doktor?»
Peter Wiemann se je nasmehnil: «Slovesna častna beseda — vse ima, kar je treba, in pri najboljšem zdravju!»
Renata je onemogla omahnila v blazine, stisnila k sebi svoje malo človeško bitje, globoko vzdihnila in nežno pa iskreno rekla: «D o b r o, d a s i t u!»
Prevedel d'Artagnan.
Lihoviiik Peter je poleti popoldne rad sedel za župnijskim vrtom na klopi in zrl v svet. Videl je zlato žitno polje, polno plavic in rdečega maka, rožaste in bele lehe detelje, zelene travnike, pretkane z neštevilnimi cvetlicami. Videl je temni gozd in nekje v daljavi modrikaste gore, videl je malo oddaljeno veliko jezero, ki se je svetilo kakor srebrna pločevina na soncu. Na jezeru so plavale divje race in pribe. Jezero je bilo prostrano, tiho, ,.	sanjavo in lahno vzvalovljeno od vetra.
T^To je bilo neskončno mirno, tiho, prostrano brezmejno, kakor da posluša veter in šum travnikov in vode, kakor da je polno neke čudne velikanske opojnosti...
Duhovnik Peter je gledal in gledal; spočetka je loci I žitno polje od travnikov in gozd od vode, počasi pa se mu je začet ves ta veliki in raznoliki svet zlivati, spajati in se izpreminjati v eno samo barvo, žito, cvetlice, trava in tihi ko obarji jezerskih valov ter kričeče jate prib in prosojni oblaki m jasno modro nebo - vse to mu je polnilo oči in povzročalo v njih najslajši občutek. Duhovniku Petru se je zdelo, da ne vidi več resničnega sveta, temveč samo dušo sveta.
In potem se je ta privid začel izgubljati in razblinjati v slike, ki so mu vstajale v spominu, kakor jih je nekoč gledal. V duši duhovnika Petra so se jasnili velikanski morski valovi z ladjami in prostrani zameti v puščavi; zasumele so mu cedre Libanona in palme arabskih oaz, vstajale so v njem molčeče piramide in ognjeniki z rdečimi šopki plamenov na vrhu. Pojavljala so se mu vzhodna stobarvna mesta, starodavni ljudje in prečudne živali. Kar nenadno pa ga je njegov ljubljenček, ki ga je poslala gospodinja, sedemletna sirota Nacek Znajda prebudil iz sanj:
«Častiti!»	! - * I«
«No ... no ... Kaj je?»
«Spali ste, častiti?»
«Eh, samo malo dremal sem.»
«Gospodinja vas prosi, da bi prišli domov.»
«Da, da, takoj pöjdem.»
«Častiti!»
«No, kaj?»	. „
«Ali hodi gospod Jezus po nebesih kakor vi, častiti, po
zemlji?»
«Da.»
«Po. J6 bos?»
«No, seveda. Čemu bi nosil čevlje, ko je tam toplo?»
«Pa je velik?»
«Ho, Ko! Kakor svet!»
«In kadar udarja strela, mu leti med prsti nogf»
«Kajpak, kajpak.»
«Pa je dober?»
«Ho, ho! Kakor med!»
«In je med dober?»
«Kaj ga nisi še nikoli pokusil?»
«In Bog?»
«Bog je tudi dober.»
«Še bolj dober?»
«Ne, enako, enako dober.»
«In kako velik je Bog?»
«Tako, kakor gospod Jezus.»
«Častiti!»
«No, kaj?»
«Gospodinja vas prosi, da bi prišli domov.»
«Da, da, že grem.»
«No, torej pojdite. Dajte mi roko. Počasi, ker ste stari.»
In Nacek je prijel duhovnika Petra za roko pa sta šla po stezi proti župnišču ter se resno in mnogo pogovarjala,
Kaplan, zaposlen s službo božjo in človeško, mu je bil majhna opora, ker je noč in dan študiral bogoslovne knjige. Zato duhovnik Peter ni dosti utegnil misliti na smrt, zlasti še ker je zmeraj pravil, da gospodu Bogu ne odpusti niti dneva od sto let. Toda nekega jesenskega večera, ko je sonce zašlo, je duhovnik Peter, ki je precej dolgo sedel molče na vrtni verandi, kakor bi dremal, nenadno obrnil glavo k organista, ki mu je sedel nasproti, in mu rekel z resnejšim glasom kakor sicer:
«Gospod Dziengielevski, zdi se mi, da moram iti.» «Kam neki, častiti?»
«Bolj daleč, kakor je od tod do župne pisarne. Tja!» In pokazal je z roko proti zidu pokopališča. Dziengielevski je ostinici.
«Kaj to pripovedujete, častiti? Če naj povem resnico, to se niti ne spodobi! In še morda ob zli uri...»
«No. boste videli gospod Dziengielevski, da moram iti. Čas je že.»
«Ko bi se rajši ne rogali Bogu, častiti!»
«Saj je res že čas. Danes zjutraj sem se spovedal, kakor da bi to vedel! In tudi pri obhajilu sem bil. Opravil sem. Po gospoda kaplana tudi še lahko pošljemo, a prosite ga, naj oprosti, ker bo gotovo sedel pri svojih bogoslovnih knjigah. Taki naj bodo župniki in kanoniki, in ne jaz, staro omelo.»
S polja je vela dišeča jesen in slišati je bilo tih, enoličen pih vetra.
«Gospod Dziengielevski —» je rekel starček. «Prosim, častiti.»	v ...
«Poslušajte, toda ne mene, ampak svet. Slišite, kako šumi. Zdi se mi. da čujem, kako gre ves ta veliki stroj, ki ga je Bog sestavil in ga večno vodi. Na oseh se vrtijo planeti 111 sonce, vse gre svojo pot in šumi. Ves svet šumi. In On, stvarnik in večni strojevodja, posluša in se veseli. Le pomislite, gospodo organist Matija Dziengielevski, kako ogromen, čudovit mora biti ta šum. Vi mislite, da je to kakor mlin na veter, a je v resnici kakor tisoč, kakor milijon takih mlinov. Ho! Ho! Kakor vsi valovi morja in vsi viharji Sahare skupaj. Samo poslušajte... «Poslušam, častiti.» «Slišite?»
«Slišim, kako se veter podi po vrtu.»	^
«In tega šuma sveta, tega velikanskega stroja ne slisite f» «Ne, oprostite, častiti.»
Duhovnik Peter je nekaj časa molčal, potem pa spet začel: «Odstranite, gospod organist, tole desko, naj pride sem kar največ vonja s polj. Tam. tam mora biti prekrasna svetloba in angelski zbori in rajski vonj in nešteto čudes, toda tain ne bo naših polj, tam ne bo vonja z mojega vrta . . . Večnost je dolga, toda petdeset let tudi pes ne preskoči... Podprite ta mlada drevesca in ovijte hruške pozimi s slamo ... Gospod organist, bil sem v Sveti deželi m v Arabiji in v italijanskih pomarančnih nasadih, ampak takega vonja kakor tu pri nas ni bilo nikjer. Gospod Dziengielevski!» «Prosim, častiti gospod.» «Ali že vzhaja mesec?» «Menda že.»
«Ali je jasen? Ne morem se namreč obrniti v to stran.» «Jasen.»
«Hvala Bogu! Nerad bi umiral ob slabem vremenu.» « Jej, gospod, kaj .. .»
«Tiho, gospod Dziengielevski, organist, tiho! Mesec bo svetil duši, da pojde po jasni poti. In bo dobro, če pojde z verande. To je, kakor da gre s polja. V našem rodu je malokdo ugasnil na postelji. Ugasnili so na polju. Prav je, da so dokončali: zakaj kdo ve. kaj bi se bilo z njimi zgodilo. Nič
Fot. Lojze Erjavec
Jutro v
planinah
ni vredno plemstvo brez plemenitosti v duši. Da, gospod Dziengielevski.»
«Poslušam, častiti.»
«Oblecite me v novo mašno obleko, pripnite jo z zlato zaponko, dajte mi kanoniško verižico okoli vratu in vojaška odlikovanja na prsi! Pečatni prstan pustite na prstu, naj gre z menoj ... Zasujte me s cvetlicami, natresite name mnogo materine dušice, ta diši, in h glavi mi denite narcise. In mojo sabljo, gospod Dziengielevski, zlomite, ker sem poslednji iz rodu ... Kaj pa se cmerite, gospod Dziengielevski?»
«U-u-u ... ko mi pa, častiti, naravnost režete srce ...»
«Ali pa, veste kaj, gospod Dziengielevski? Škoda je lomiti sabljo, denite mi jo, ampak da ne bo videl gospod kaplan, pod mašno obleko. V roko križ, ker sem samo duhovnik, ampak tja, ob bok, sabljo . .. Ali čutite, kako diši z mojega vrta, gospod Organist?»
«Ču-tim ... ča-sti-ti.»
«Oporoka je v pisalni mizi. Vse je v redu. Zmeraj mislite, gospod organist, na zalivanje cvetlic in poglejte večkrat na vrt. Ničesar ne prodajajte, nikogar ne izganjajte! Za vse je fond. Za berače in beračice, za sirote in pohabljence. Vse naj ostane, kakor je, dokler ne izumre. Jaz sem imel eno srce za ves svet. Mladič srne brez matere je prav tako vreden usmiljenja kakor malo dete. Bog je vse ustvaril, vse ljubi in za vse ve. Gospod Dziengielevski...»
«Prosim, kaj ukazujete, častiti gospod?»
«Belca pošljite gospodu Stremieskemu v Topolice. Bog obvaruj, ne prodajajte ga. Bo vsaj v dobrih rokah. Njegov ded je pri dobri volji izbil gospodični Bronislavi srebrno kangli-co iz rok, ji padel pred noge in potem je postala moja stara mama. Od tod se poznamo. Rjavca naj si vzame poročnik Kotwicz — to je jahalni konj. Morda bo Bog dal. da bosta slišala drugačno trobljenje, kakor je današnje .. . Ho, ho! . .. Pipo z Marijo Antoinetto in bronasti tintnik z Napoleonom dajte gospodu kaplanu. Iz mojega premoženja napravite ustanovo za vzgojevalnico, in vam, gospod Dziengielevski, sem zapustil dva bika, deset tisočakov in še to in ono; tu imate še iz tople roke tobačnico z rubinom, da se boste spominjali starega duhovnika.»
«Uu, uu, častiti gospod!...»
«Ne poklekajte predme in ne poljubujte mi rok! Vsi smo enaki. To vam dajem zato, ker nimam več. To mora biti tako, in konec! In nikar se tako ne cmerite, gospod Dziengielevski, ker boste prebudili ljudi. Ves dan delajo, potrebno jim je spanje. Tudi jaz sem garal polovico svojega življenja, zato moram iti spat. In vendar je to tako čudno. Človek ve,
da mora umreti, a vzlic temu... Mene morda jutri ne bo več tu, toda zaradi tega ne bo padel niti list z drevesa, niti eno stebelce trave ne bo ovenelo. Pa vendar izhaja vse iz edinega Boga in vztraja v Bogu... Ničemurnost ničemurnosti je človek in vse je ničemurnost... Eno leto, morda dve se bodo ljudje spominjali, potem pa bodo pozabili. Naj! Samo da milosrčni Bog ne pozabi name... Vse drugo je postranska reč!
Živo se še spominjam, kako sem se prvi dan po prihodu izprehajal v gabrovem drevoredu na vrtu ... Takšni so bili ti gabri, kakor so danes. Petdeset let, približno pol človeške dobe... Niti verjeti ne morem, da bo ta pšenica tako ravno rastla, pa vendar bo ... Toliko let. Koliko ljudi sem krstil, koliko jih pokopal!»
Skozi vinsko trto okrog verande je začela vhajati mesečina, tiha in srebrna. Listje je v vetru šumelo. Duhovnik Peter je zrl nekaj časa kvišku, potem pa mu je glava* klonila na prsi in gospod Dziengielevski, ki so mu debele solze padale na brado, je slišal, kako je starček šepetal:
«Nič ne pomaga, nič ne pomaga, moramo iti. Danes je večer, jutri bo jutro, a moramo... Kako me ta mesec gleda ... Kakor da mi javlja nebeško jasnost... Toda kdo ve... nikoli se nisem ničesar bal, tolikokrat sem zrl smrti v oči, in vendar me je nekako groza... Mo j Bog, bodi mi grešniku milostljiv ...»
Glava mu je padla na prsi in nekaj časa je molčal, potem pa je dvignil glavo in izpregovoril z močnim glasom:
«Gospod Dziengielevski, kadar odpojo «Reguiescat in pace», ukažite, naj zagrmijo vsi župni možnarji... Spominjam se, kako je nekoč v marcu drevil proti meni dragonski častnik in kako sem mu to poplačal, s krvjo. Toda to je bila častna zadeva, gospod Dziengielevski... Popravite stenj v svetilki pred Materjo Božjo sedmerih žalosti... Tako...»
Nato je duhovnik Peter zamežal in začel dremati, organi-stu pa se je zdelo, da pada glava starčku niže in niže ter da tudi slabše diha. To je trajalo nekaj časa; gospod Dziengielevski je postal nemiren in je hotel že poklicati gospodično Capikóvno, ko je ura bila pol desetih in se je med vrati pojavil mali Nacek v srajčki in platnenih hlačkah. Stopil je počasi k stolu duhovnika Petra, mu lahno stresel roko in ga ogovoril:
«Častiti gospod! Pojdite! Gospodinja vas prosi, da greste spat, gospod. Pojdite, dajte mi roko! Počasi, ker ste stari. Gospod!»
Ker pa se duhovnik ni zganil, niti ni odgovoril, je Nacek pogledal gospoda Dziengielevskega ter ga vprašal: «Gospod organist! Kaj je morda častiti gospod umrl?»
Draga Hudalesova:
WlUte

.zgodnjih popoldanskih urah se je ob vsa-' kern vremenu pojavilo na predmestnih ulicah drobno sedemletno dekletce in prosilo ljudi miloščine.
«Prosim, usmilite se sirote, ki ji je umrl oče in ki ima mater v bolnici!»
Le redko ji je kdo kaj dal. Bili so je že preveč vajeni, da bi jo bili sploh opazili Pač pa se je večkrat zgodilo da jo je ustavil kdo izmed starejših ljudi ki so hodili tja na izprehod, in ji. rekel.
«Lažeš! še ni dolgo, ko si trdila nasprotno: da ti je umrla mati in da je
oče v bolnici.»
Pristopili so še drugi ljudje.
«Tako majhna, pa že laže!»
«Le kaj bo iz nje!»	;	.
Navadno se je oglasil še kdo, ki jo je poznal:
«Komarjeva Lizka je iz Samotne ulice. Njen oče je vozu
* otroke pijancev bomo
^LVieVskrifa tS^uhe ročice pod predpasnik in uprla okrogle mog oči v ljudi, ki so jo resno in zaskrbljeno gledali kakor svetnike iz pratike.
s: .r^tì £
EstSÄi^Är
«Prosim, usmilite se sirote!»
Lizka ni pazila, kaj bo rekla, ali ji je umrla mati ali oce in kdo izmed njiju ji bolan. Resnica e bila e a J	.
mati dolgo let perica, da se je po pralnicah nalezla sklep nega revmatizma, da so ji noge ohromele m da je bil oce pijanec. Kar je zaslužil, je tudi zapil.
Stanovali so na koncu predmestja kjer se hise ne dr.e
več druga druge, kjer se po polomljenih plotovih suši strgano perilo in kjer se 'po smrtnih dvoriščih pode bos, in bledi otroci.
«Prosim, gospa, usmilite se!»	.	m, , npkai
Lizka ie trdno sklepala drobni ročici in spremljala nekaj korakov ljudi. 5 so prihajali mimo, nato pa pohitela drugun
"včasih se je je vendarle kdo usmilil in ji podaril pet in dvajset par, včasih celo dinar. Lizka ga je takoj shranila v žep na notranji strani predpasnika in spet pričela: «Oče ie umrl, mati je v bolnici.»
Le resnice ni Lizka nikdar povedala. Resnica jebi a grozna zato tudi ni hotela, da bi kdo vedel zanjo. Pekla jo je
in'žgala, njena usteca je niso mogla izgovoriti.
Ali naj mar pripoveduje ljudem, da lazijo po temu, vlažni sobi, kjer kuhajo in spijo, ponoči ščurki cez dan pa pajki da n ride oče vsako noč domov pijan ko klada, da jo zbudi h, pretepe, če ni večerje na mizi, da spita z materjo skupaj na eni postelji, na preperelih, smrdljivih cunjah da mati ne more hoditi in da le s težavo in počasi pridrsa od postelje k mizi, od mize k štedilniku? «Oče je umrl, mati je v bolnici.»
Resnica pije kri drobnemu, suhemu telescu, resnica je svin čen črn oblak, ki zakriva Lizki sonce.
Vse drugo, samo resnice ne!
il um	, ------
Vse do večera je begala za ljudmi iz ulice v ulico m pazila, da ni zašla tja, kjer se začenja mesto. Tam je stal stražnik in jo že od daleč srepo meril.
Počakala je še, da so se pričeli vračati ljudje z dela, m šele ko so se ulice izpraznile, se je napotila proti domu. Toda spotoma je morala še nakupiti, kar ji je bila opoldne naročila mati. Poiskala je varen kotiček na zapuščenem dvorišču ali pa se je skrila za velikimi veznimi vrati. Pocenila ali sedla je na tla in stresla denar iz žepa. Vedela je da so štirje petindvajsetparski novci dinar, zato jih je polozdapo štiri in štiri skupaj v vrsto na tla in ,,h preštela Zdaj je morala še izračunati, ali bo dovolj za hleb kruha, za klobaso za očeta in za vžigalice. Včasih pa sploh n, računala Najprej je kupila kruh in klobaso, tisto najbolj poceni, m ce je še kaj ostalo, pa še druge reči. Da je le bilo za kruli in
klobaso za očeta!
Ko je prišla domov, je bila utrujena, da je komaj stala. Noge so jo pekle, vse telo jo je bolelo.
Ob lepem vremenu jo je pričakovala mati navadno na pragu. Sedela je tam z rokami v naročju. Sam Bog ve, kako je pridrsala do vrat!	v
Vsi dnevi so bili za Lizko enaki. Dopoldne je sla v solo, popoldne pa na ulico. Kadar se ji je zazdelo, da jo ljudje že p eveč poznajo in da sploh ne slišijo več njenega prose-čega glasu, je šla v drugo predmestje. Tedaj ,e pnhaja a bolj trudna domov. In če je bila zima in dez, jo je se zeblo
do kosti.
Neki večer pa je Lizka rekla materi:
«Mama, jutri ne pojdem v šolo. Ne jutri in nikdar več!» «Zakaj ne, Lizka? Saj veš, da moraš.» «Ne pojdem, mama. Otroci me zmerjajo in oponašajo. «Zatoži jih! Učitelj jim bo že povedal da ne smejo.» «Ne bom jih tožila in tudi šla ne bom!» Stisnila je drobne pesti in odločno gledala mater. a Materi je bilo hudo, rada bi jo bila pritegnila k sebi in ji pobožala drobna lička, pa je samo rekla: «Pote pridejo, Lizka, če ne pojdes.»
Sar hodišJv "šolo. te zmerjajo in oponašajo. Potrpi, Lizka,
saj ne bo večno!»	T; , •
«Ko bi oponašali samo mene, bi še potrpela, toda ...» Lizk,
so solze zalile oči.	.. . Trlu
Mati je razumela. Oponašali so tudi očeta pijanca in mater pohabljenko.
«Stopi, Lizka, k meni!» je rekla mehko.	^
Lizka je pristopila, pokleknila in skrila drhte« obraz v
materino krilo.	,	,
Ko sta ponoči ležali skupaj, tesno druga poleg druge, sta
molčali, toda spali nista.	.
Lizka je še vedno videla v duhu pred seboj sosedovega Karla, kako je oponašal pred šolo njenega očeta kolovrati! ie z ene strani ceste na drugo stran m mahal z rokami. Njegova sestra Lenka je počasi drsala za njim, da se je nrašilo za njo in glasno ječala. Kolarjeva Verica iz prvega razreda je drobnela za Karlom in Lenko, sklepala ročic, in prosila:
«Usmilite se sirote, usmilite!»
«Poglejte Komarjevo družino, poglejte!» so vpili otroc, ,n se od smeha tolkli po kolenih.

Bratca, ki mnogo obetata
Lizka je stala ob strani. Kakor oster meč ji je prerezalo srce žalostno spoznanje:
«Saj res, to smo mi trije: oče, mati in jaz!» Lizka je vedela, da mati ne spi, zato je vprašala: «Mama, zakaj ne spite?»
«Ne moreni, otrok, oče me skrbi. Po navadi se je še vselej vrnil pred deseto uro domov. Nocoj je pa že blizu polnoči in še ga ni.»
«Morda pa je kam zašel in tam zaspal. Nič ne skrbite!» Mati je globoko vzdihnila.
Šele proti jutru sta zaspali. Toda kmalu ju je zbudilo trkanje na vrata. Prišla je soseda in povedala:
«Moža so vam odpeljali v bolnico, gospa Komarjeva. Zgrešil je pot; na nasipu ob vodi mu je zmanjkalo tal.» Lizkina mama je tiho kriknila.
Robert Anton — Iv. Vuk:
V nekem starem gradu sta živeli babica in vnukinja Reneta. Babica je tipkala in tako služila kruh, da sta živeli. In tipkala je babica na starem pisalnem stroju in grad je bil nero-
mantičen, zgrajen iz betona z neštetimi stopnicami brez luči, ali vendar s centralno kurjavo in tekočo vodo. Reneta je prišla iz šole. «Kaj pišeš?» je vprašala babico.
«Ubil se je, ali ne?»
»Ne vem,» je rekla soseda, «morda ga še rešijo, še dobro, da je padel na prod in ne v vodo. Prav gotovo bi se bil utopil!»
Ko so se spet zaprla vrata za njo, sta se mati in Lizka molče spogledali, nato pa tiho in pridušeno, zajokali.
Lizka, drobno sedemletno dekletce, rednica družine, zasmehovana in zaničevana beračica, je popoldne zvedela v bolnici, da je oče umrl.
Drugi dan je spet kakor po navadi sklepala ročice in prosila, le da je tokrat rekla:
«Usmilite se sirote, ki ji je umrla mati in ki ima slepega očeta!»
Resnice, ki ji je ležala kakor mrzla kača na srcu. pa ni mogla povedati.
«Odgovarjajoč na Vaše cenjeno pismo...» je govorila babica in tipkala naprej.
Tako je potekal dan.
Zvečer se je mala pisarna izpreme-nila v spalnico. Divan se je izpremenil v posteljo. Reneta in babica sta ležali skupaj. Reneta se je ta večer ves čas izpraševala, ali naj babici pove, da je danes zaslužila deset šilingov. Pomagala je namreč sošolki bogatih staršev v latinščini in matematiki. S temi desetimi šilingi se lahko udeleži s to-varišicami izleta, lahko kupi dvajset indijanskih krapov, s sladko smetano
oblitih. Ko bi sploh mogla pojesti vseh dvajset krapov naenkrat!
Babica pa premišlja: Jutri zjutraj pride blagajnik, ki pobira za porabljeni plin denar. Denarja pa nima. Kaj bo, če zapre plin?
Babica je vzdihnila.
«Kaj premišljuješ?» je vprašala Re-neta.
Babica je molčala.
«Babica ...»
Glas Renete je bil zdaj kakor glas majhnega otroka. «Že dolgo mi nisi pripovedovala pravljic.»
«Prevelika si že za pravljice», je rekla babica.
«O, večkrat si dejala, da človek za pravljice ni nikoli prevelik.»
«No, dobro! Kakšno pravljico naj ti pa povem? Tisto o zvočnikih? Tisto o princesi in kraljičii? Ali o blagajniku plinarne?»
Reneta je imela tanka ušesa. Ko je babica rekla « o blagajniku plinarne», je začutila, da je to nekaj v zvezi z vzdihom, ki se je malo prej izvil iz babičinih prsi.
«Prosim, povej mi pravljico o blagajniku plinarne», je zaprosila Reneta.
Noč je, tema in glas babice plava nežno po mali spalnici.
«Blagajnika plinarne poznaš. Tako nekako med sedmo in osmo uro zjutraj ga moraš po navadi srečati. Prijazen je njegov obraz in ob trebuhu mu visi torbica. Pod pazduho pa nosi knjižico z računi, na katerih je zapisano, koliko kdo dolguje za plin.»
«Da», je rekla Reneta. «Danes sem ga srečala.»
«Odpravila sem ga, ker nimam denarja», je dejala babica.
«Ali to vendar ni nobena pravljica, babica», se je začudila Reneta in otroški glasek je bil nekako užaljen.
«Le sto j ! V pravljici reče čarovnik : Še enkrat bom prišel in te bom našel! Blagajnik plinarne pa je rekel: Jutri pridem zopet, lil če ne boste plačali, bom žal moral plin zapreti!»
«Koliko dolguješ?» je vprašala Ite-neta.
Babica je preslišala vprašanje in začela pripovedovati pravljico:
«Drugo jutro zjutraj zazvoni. Blagajnik plinarne je pred vrati. In njegov glas je strog, ko govori: Računa za plin včeraj niste plačali. Tudi danes ga ne morete plačati. Plinarna pa tega ne more trpeti. Ne more trpeti, da bi njeni najstarejši naročniki živeli v takem siromaštvu in bi niti plina ne mogli plačati. Glejte, tukaj je tisoč šilingov. Plinarna vam jih daje. In tu je potrjeni račun. Plin je plačan. Ali gorje vam, če teh tisoč šilingov porabite za plačilo svojih dolgov. Veselja si kupite za teh tisoč šilingov. To želi plinarna!... Ko je to izrekel, je izginil. Samo vonj po vijolicah in mimozah je še vel po sobi.'Tako, pravljice je konec!»
Reneta pa je premišljala:
«Noben indijanski krap bi mi ne dišal več, če zdaj ne pomagam babici!»
«Koliko pa je računa za plin?» je vprašala.
Babica je molčala in Reneta je slišala njen dih, ki je bil enakomeren in miren. Nemara že spi? Srce Renete
bije. In smehlja se v noč.
*
Blagajnik plinarne je bil spočetka zelo začuden in ni vedel, kaj prav za prav hoče mala razburjena gospodična. Potem pa je razumel, se smehljal in pokimal. lil smehljal se je še potem.
ko je pozvonil v babičiuo sobo. *
Babica še je ustrašila, ko je zapel zvonec. Blagajnik plinarne je bil pred vrati. Vedela je, da pride, ali vendar se je prestrašila. Kaj bo? Odprla je.
«Dobro jutro!» je rekel blagajnik in iskal po knjigi.
«Vem, vem», je rekla s pridušenim glasom babica. «Sedem šilingov je, ali ...»
Blagajnik plinarne je odprl torbico, ki 11111 je v isela ob trebuhu. Zadehtelo je močno po vijolicah in mimozah.
«Tukaj račun», je i^ekel. «Je že plačan. [Jpam, da ste zadovoljni! To želi plinarna!»
Blagajnik plinarne je pozdravi) in odšel. Vrata je zaprl za seboj, kajti babica je stala in ni vedela, ali sanja ali je res. V rokah je držala plačani račun za plin, vijolice in mimoze.
«Čudež», je zajecljala presenečena. Čudež . ..»
Reneta pa je prav takrat jedla ostanek iz desetih šilingov v obliki indijanskega krapa, močno oblitega s sladko smetano.
In bil je tisti indijanski krap bolj okusen kakor dvanajst indijanskih krapov.
t Dr. Ivan Lak
Ob zaključku lista smo prejeli pretresljivo vest, da je umrl pisatelj dr. Ivan Lah.
Dr. Ivan Lah je stal našemu listu od prvega početka do svoje smrti kot prijatelj, svetovalec in sotrudnik zvesto ob strani. Kot plemenit prijatelj pokojne Zofke Kvedrove je v «Zeni in domu» mnogokrat pisal o njej. Bil je tisti, ki je dal pobudo, da se bodo zbrali in izdali vsi njeni spisi. Dr. Lah spada med one redke slovenske može, ki so zagovarjali in podpirali borbo za ženske pravice.
Neutrudljiv v svojem delu, je še tako rekoč na smrtni postelji pričel pisati za «Ženo in dom» obširen spis «SPOMINI NA GOSPO TEREZINO JENKOVO». Že prvi del tega spisa kaže, da bi bila to gotovo ena najtemeljitejših ocen plemenite in zaslužne žene. Kako idealen učitelj in vzgojitelj ženske mladine je bil dr. Lah, o tem bi lahko povedalo nebroj njegovih učenk, ki so danes že vzorne matere. Dr. Lah je bil izredno nežnega srca in zato ni čuda, da je imel toliko razumevanja za žensko
dušo, ki odseva iz njegovih spisov in ki ga bo ohranilo v trajnem PosmrtnQ mQskQ df |vQna ^ w spominu pri našem zenstvu.	jo je posnel medajer g. Anton Sever

j-adnja navad —
me
K 7907. Preprosta, toda zelo moderna obleka iz vzorčastega blaga z mehkim ovratnikom in prsnim naborom. Naborek se
hrbtni T	Jim P?dnJim del0m> ki I>nw tak° kakor
hrbtni del urezan izcela. Pas je obšit z dvema ozkima progama. l a kroj je primeren tudi za mlada, zelo vitka dekleta ki jim izrazito žensko krojene obleke še ne pristojijo. Blaga potrebujemo (za velikost III) 2.90 m, če je 92 cm široko. Veliki «Ultra, kroj se dobi v velikostih II in III po 22 dinarjev.
LLt itabcu
K 7907
7917. Apartna popoldanska obleka iz
rorn v obliki jk7Pa Z ^kimtbo2
rdeči in linn f™ ° P^ižnikovo-1 n hpovozeleni barvi. Obleka ^
ZZfeZ gUmhem ^ TrotlZ
le lahrio zvončasto. Blaga votrehu
^naborom S^/ fffi iap hZTI Prednji del' ki * »ioko
«pet. Hrbet je urezan izcela in je na fo iejicm Siroto. Fe!m	t " '
M 2698
ggk Za vroče in za hladne poletne dneve
M 2683. Športni plašč iz modnega, koruznorumenega blaga. Novi so stranski posnetki z na spodnji strani vstavljenimi žepi. Žepne poklopce ponazarjajo okrasni šivi. Prav tako poživljajo obšivi tudi šive moderno razdeljenega
hrbta ter ovratnik in reverje. Blaga potrebujemo (za velikost la) 2.25 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17, la in I po 22 dinarjev.
M 2683
K 7876. Poletna obleka iz rožaste umetne svile. Ob vratu je nabrana v obliki fišija. Krilo, ki je urezano iz petih delov, je spredaj zvončasto razširjeno, zadaj pa položeno v gubo. Blaga potrebujemo (za velikost II) 3.60 m, če je 94 m široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 1 in II po 22 dinarjev.
K 7868. Komplet, obstoječ iz športno ki o jene obleke in jopice brez ovratnika. Kroj je posebno primeren za močnejše postave. Nov je zamislek dvojnih žepov na levi strani obleke in na desni strani jopice. Našiti trikotniki ob žepih in pa gumbi so iz blaga drugačne barve. Blaga potrebujemo (za velikost III) 5.30 m, če je 94 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih II, III in IV po 22 dinarjev.
K 7876
K 7868
K 7890
K 7916. Kozaška obleka je posebno prikladna za zrelejšo, ne več vitko ženo. Krilo je na levi strani razširjeno z globoko gubo. Sicer temno obleko poživljata dve cvetki in pa obroba iz belega pike ja. Blaga potrebujemo (za velikost IV) 4.50 m, ce je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih U, III in IV po 22 dinarjev.
K 7890. Poletni komplet iz rjastorjavega šantunga. Obleka je urezana izcela in prav svojevrstno okrašena z robčki. Tri-četrtinski plašč je brez vsakega gumba ali pa kakšne druge spone. Blaga potrebujemo (za velikost I) 4.65 m, če je 94 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih I a, I in II po 22 dinarjev.
Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^
S 1701. Obleka d obliki smokinga iz sivotnodrega karirastega blaga z na rami prišitim telovnikom iz modrega žameta. Krilo je na levi strani razširjeno z globoko gubo. Blaga potrebujemo (za velikost Ia) 2.25 cm, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih la, 1 in II po 22 dinarjeD.
K 7916
io. spoht in kopanja
K 7872. Obleka za tenis iz belega pralnega blaga s poševno črtasto bolero jopico. Obleka je brez rokavov in brez ovratnika. Krilo je spredaj položeno v gube, ki so prešite do konca bokov. Pas je iz istega blaga kakor obleka. Belega blaga potrebujemo (za velikost II) 330 m, črtastega pa 0.90 m, obojega 80 cm širokega. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih I in II po 22 dinarjev.
V 3234
V 3316
V 3234. V sredint zapet kopalni plašč iz modnega roža-stega frotirja, z enobarvno obrobo. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2 m, če je 150 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih la, l, II, III, IV in V po 22 dinarjev.
V 3316. Zelo praktična trodelna obleka za plažo. Kratke hlače in bluza iz belega panama blaga, urezano vsako zase, in rdeče krilo, zapeto od vrha do tal. Bluza se zapenja na ramah z rdečimi gumbi. Obleka je primerna tudi za močnejšo postavo. Belega blaga potrebujemo (za velikost III) 2.10m, rdečega pa 2 m, če je 80 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi o velikostih II, 111 in IV po 22 dinarjev.
K 7872
nOL VhČKCL CLQUCU
K 7824. Modernizirana dečva iz belo-modro karirastega blaga. Ob vratu in ob razporku je našita rdeče obrobljena ptasa iz belega pikeja. Tudi ostali šivi životka so rdeče poudarjeni. Blaga potrebujemo (za velikost la) 330 m, če je SO cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih la, 1 in II po 22 dinarjev.
V 3236. Overal, ki je posebno prikladen za delo na vrtu. Napravljen je iz modrega pralnega blaga. Naramnice so zadnjemu delu prirezane in se spredaj zapenjajo s sponko. Poleg ob strani vrezanih dveh žepov ima ta overal še ; nasite zunanje Žepe. Blaga potrebujemo (za velikost 11) 3.10 m, če je 80 cm široko. Mali «Ultra» kroj se dobi v veli-^ JI in III po 14 dinarjev.
V 3236
K 7826. Obleka za delo na vrtu iz ro-žastega kretona. Krilo je sešito iz štirih pol in ima našite žepe. Ovratnik in manšeti iz belega batista so ušiti na roko, da se lahko hitro izmenjajo. Blaga potrebu jemo (za velikost III) 3.75 m, če je 80 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
K :s84
ECEEENE OBLEKE »D IMI ČRTASTE
K 7869
K 7869. Ljubka športna obleka iz umetne pralne svile. Enakomerno široke sive in modre proge so krojene podol-gèm in počez. Podolgem progasta prednja dela sta v pasu všita v odpirajoče se robčke. Krilo je razširjeno z gubami. Kazporek na patentno zadrgo sega do pasu. Blaga potrebujemo (za velikost III) 33? m, če je 94 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
K 7884. Obleka iz srednjemodre umetne svile ali pa iz finega volnenega blaga, posebno prikladna za močnejše postave. Ugodno učinkuje ozka, pod pas zataknjena kravata, obrobljena z belini pike jem. Enako obrobo kažejo tudi žepi in pa rokavi. Da obrobo lahko hitreje izmenjamo, jo prišijemo kar na roko z velikimi, nevidnimi šivi. Blaga potrebujemo (za velikost IV) 3.30 m, če je 94 cm široko, ali pa 2.80 m, če je 130 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih 11, III in IV po 22 dinarjev.
K 7849. Preprosta, izcela urezana rožasto in belo črtasta obleka s sedelcem. Na hrbtu ima drobne posnetke. Sedelce in žepi so črtani počez. Gumbi, usnjeni pas in šal so modri. Blaga potrebujemo (za velikost la) 2.63 m, če je 80 cm široko. Veliki «Ultra» kroj se dobi v velikostih la, 1 in 11 po 22 dinarjev.
PESTRO KAKOR POLETNO CVETJE JE TO VEZENJE
Živahen vzorec za namizni prt, velik 130 X 130 cm. Vsi liki so izstriženi iz blaga najrazličnejših barv in vzorcev in našiti z roko. V verižnem vbodu izvezene črte poudarjajo posamezne like. Tudi obroba likov in pa razdelitvene črte so izvezene v verižnem vbodu. Najprimernejše blago je nebeljeno domače platno. Vezemo ga s prejico muline «MEZ». Vzorec za od-likanje v štirih barvah H 6718 se dobi za 48 dinarjev.
H 671S
K-M 5297
Otroška obleka v romunskem slogu, okrašena s križnim vezenjem v dveh barvah, z votlimi in okrasnimi šivi. Dobi se mali «Ultra» kroj K-M 5297 v velikostih 6 in 8 po 14 dinarjev in vzorec za odlikanje K-M 05297 za 12 dinar jev.
H 6678. Vezenina za bluzo v bolgarskem slogu. Sredino motiva tvori 3Vt cm široka preslegasta plasa, izvezena v dveh barvah. Dobi se «Ultra» vzorec za odlikanje s pomanjšanim krojem v velikosti T za 12 dinarjev.
Vzorcev lepih in ličnih čipk■ za robčke liani pač ni nikdar preveč. Ali naj bodo kvačkane ali pa mrežane, to je pač stvar okusa. Lepo je oboje. Če jih mrežamo, vzamemo laneno nit MEZ št. 50, za kvačkanje pa kvač-kanec MEZ št. 100—200. Čim tanjša je nit, tem lepša in nežnejša je čipka. Sredina robca naj bo iz svile ali pa iz lanenega batista. V vogal naredimo lep monogram.
Kaj
izdelujejo roke
Pestrobarvni cvetni motivi, izvezeni v ploščatem, verižnem in vozlastem vbodu s tremi nitmi prejice muline MEZ. Vsi ti motivi se uporabijo za okras najrazličnejših predmetov. Na primer za jopico (K-M 5310), za katero se dobi mali «Ultra» kroj K-M 5310 v velikostih 9, 11 in 13 za 14 dinarjev, dalje za okras predpasnikov in torbic. Mali vzorec za odlikanje K-M 05310 s kroji in z opisom se dobi za ? dinarjev.
i • ri,
velje L J
in človeško živlienie
Na vogalu prodaja stara ženica košarico prepletenega zimzelena, blizu se pa košatita za širokim izložnim oknom v razkošni druščini dve orhideji v žametastih odtenkih. Obe cvetici sta tako blizu druga tik druge, ločeni samo s tanko šipo izložnega okna, a vendar oddaljeni za cel ustroj človeškega prizadevanja.
Trpežna, vdana in nevsiljiva solidnost listkov zimzelena in pomehkužena, plemenita lepota orhideje, ki bi brez nege pogrnila. Vzgojili so cvetico, ki ne more živeti brez ljudi. Samo zato, ker ljudje ne morejo biti brez cvetic.
Vpletajo jih v svoje življenje, jih razvajajo, se z njimi igrajo in jih negujejo. Iztrgajo jih iz njih okolja in prenesejo v svoje ter napravijo živo naravo odvisno od umetne okolice. Pa vse to samo zato, ker se predobro zavedajo, da bi bila brez njih človeška okolica prazna in pusta, in iz ljubezni do pisanih, vitkih in dišečih bitij zemlje.
Prav za prav so lepe vse cvetice, tiste na livadah, za katere skrbita samo veter in dež, in tiste, ki jih goji človek v družbi ali posamič. Vse so neprestano obnavljanje zemlje in dragoceno izpremenljivo bistvo našega življenja. Pozdravljajo nas ob poti in silijo v naše domove.
Prav zato, ker jih je toliko in ker jih lahko dobimo, saj se menjavajo vse leto, nasitimo na njih svoje hrepenenje po izpremembah.
Naša vsakdanja okolica je zmerom enaka in smo se je že preveč ?iavadili. Opravo si kupi človek po navadi samo enkrat v življenju. Stene in okna preslikamo in prepleskamo na več let, naslanjače preoblečemo šele čez daljšo dobo. Toda navzlic vsej tej ljubezni do patine in tradicijske udobnosti je v nas vendar nekaj, kar hrepeni po izpremembi, po osvežitvi.
Ta bežna plat človeškega značaja se torej z vso silo oklepa cvetlic, ki so bogat in voljan material.
Mi Evropci nimamo nežnih oblikujočih misli Japoncev, da bi menjavali z vsako sezono cvetlice v vazah in slike na stenah. Vendar pa ni težko razumeti njih globokega spoštovanja do nežne okraševalne moči cvetic.
Precej čuta in skromnosti je treba, če hočemo lepo in pravilno urediti cvetlice v vazi. Ne smemo jih prisiliti s svojo nespametno človeško voljo, ne smemo jih natlačiti v vazo samo zato, da bi bila polna. Cvetu moramo pustiti njegovo voljo in mu prilagoditi okolico. Vejica cvetja mora ostati takšna, kakor je zrastla, cvetno stebelce naj se ukrivi, kakor se samo hoče.
Neki oboževalec narave je nekoč rekel, da bi morala imeti vsaka družina najmanj 40 vaz, za vsako cvetico primerno. To število je sicer nekoliko pretirano, pač si pa lahko tudi neimovit človek izbere kaj primernega za svoje cvetice, saj so bolj navadne lončene in steklene posode prav poceni.
Pri cvetlicah je ugodno tudi to, da je za njih lepoto cena brez pomena. Ni da bi morala biti v oazi ravno rdeča orhideja, ki povzdigne tudi neprimerno okolico, tudi šopek mar jet k lahko odleže za koš kam eli j. Odvisno je le od človeške roke — od roke, ki jih trga, veže in urejuje.
Človeka spremljajo cvetlice od prvega do poslednjega diha, in še po smrti se širi nad njim ornamijivi vonj krizantem To je samo zadnji cvetlični pozdrav, sicer pa zacvetejo rože zmerom samo ob veselih in prijetnih trenutkih življenja.
Velikanski šopek in ponos novega koraka. Nežni občutki, začarini z vonjem cvetličnega koška, krhka poslanica besed, ki ne bodo izrečene.
Zato ljubimo te nekoliko izumetničene žametne vrtnice, vijolice in šmarnice in belo lipovko — zaradi pridiha sladkih napovedi, zaradi vonja sreče, ki jo prinesejo v novo življenjsko razdobje. Morda bo ta sreča kratka, toda simbol dobre volje in želje, ki so ju izražale cvetlice, preživi njih minljivo življenje. Že to pomeni, da bo spomin sladak.
Ljuba cvetoča poezija, ki gre z nami skozi življenje, minljiva kakor srečni trenutki, ki jih spremlja!	M. M.
Češnjev riž
Izmed osega sadja je brezdoomno češnja lista, ki jo otroci sleherno lelo pozdravljajo z največjim veseljem in z največjim navdušenjem. Mar zato, ker je tako lepa, tako vabljivo rdeča ali zalo, ker je tako odličnega okusa? Morda zato, ker je po dolgi, pusti zimi prvi sadež, ki nam ga nudi narava, ali pa zato, ker ji je izmed vsega sadja odmerjena res najkrajša doba trajanja? Naj bo že tako ali tako, nesporno ostane pač io, da velja ravno češnji otrokov naj-veselejši, najradostnejši vzklik. Zato izkoristite čas, ko so vam češnje na razpolago! Ne nudite svojim otrokom samo svežega, surovega sadu, ampak pripravljajte iz češenj tudi čimveč jedi. Prav vsako izmed njih bodo otroci pozdravili z veseljem in navdušenjem in jo zaužili z največjo slastjo!
Za č e š n j e v riž potrebujemo : 20 d kg riža, V4 / mleka, % kg češenj, 10 kdg sladkorja, malo limonove lupinice. Češnje o peremo in jim odstranimo peclje ter jih s % l vode, 5 dkg sladkorja in limononovo lupino pristavimo k ognju. Ko vro XU ure, jih odstavimo. Četrt litra tega kompotnega soka zmešamo z mlekom, dodamo ostalih r> dkg sladkorja in v tem skuhamo oprani riž. še preden je riž čisto mehak, mu pridamo polovico skuhanih češenj (lahko brez koščic) in ga skuhamo do konca. Skuhani riž stresemo v ličen, z mrzlo vodo oplaknjen pudingov model, ga zvrnemo na primeren krožnik in okrasimo z ostalo polovico češenj. Preostali sok nalijemo v primerno posodo in ga serviramo k rižu.
Zavitek, napolnjen s spenjeno smetano in s presnimi jagodami, po katerem izpijemo skodelico hladnega čaja, je prav primerna poletna pogostitev.
C ve talna juha. Čisto napačno je, če vodo, v kateri smo kuhali cve-tačo, zavržemo. Iz nje namreč lahko pripravimo prav dobro in okusno juho. Cvetačo skrbno operemo, otrebimo in skiihamo v slani vodi. Da ostane lepo bela, jo kuhamo ves čas pokrito. Posebej pa kuhamo debeli konec storžka, vse mlade in lepe liste in nekaj jušne zelenjave, in ko je mehko, drobno sesekljamo ali pa pretlačimo skozi sito. Nato napravimo svetlo prežganje iz masti ali masla in zalijemo z vodo, v kateri se je kuhala cvetača, po potrebi osolimo, opo-pramo in po okusu še začinimo z muškatom in juhanom. Se boljša je juha, če ji, preden jo serviramo, pridenemo še raztepen rumenjak.
Cvetača v solati. V slani vodi skuhano cvetačo denemo na plitvo skledo, da se ohladi. Zabelimo jo z mešanico olja in kisa, ter potresemo s poprom. Dobro je, če solata stoji vsaj 20 minut, da se dobro prepoji z zabelo. Ta solata se izborno poda k vsaki pečenki.
S un k o vi zvitki s cvetačo. Čim lepše kako jed serviramo, tem bolj bo šla v slast gostom kakor tudi domačim. Kaj posrečen je tale domislek: tanke rezine surove šunke nadevamo s krompirjevim pire jem in jih zvijemo. Te zvitke potem lepo zložimo na primeren krožnik in jih še okrasimo s kuhano cvetačo in vejicami zelenega peter-šilja. Cvetačo lahko še zabelimo z na maslu opraženemi drobtinicami. Pai imamo spet novo jed, ki ne stane dosti in je hitro pripravljena. Ni vabljiva samo na pogled, ampak je tudi zares dobra in okusna. Jed z vsemi prednostmi ne samo za gospodinjo, ampak tudi za gosta!
Riževa krema s češnjami. 1/ikg riža skuhamo v pol litru mleka, nekoliko osladkamo, prilijemo žlico raztopljenega masla, zmes dobro premešamo in počakamo, da se ohladi. Precej gosti zmesi primešamo potem na rahlo 1/4 I goste spenjene smetane, nakar jo streseni o v posodo primerne oblike in postavimo na hladen prostor ali pa na led. Tik preden jed serviramo, jo zvrnemo na krožnik in okrasimo z vloženimi češnjami ali pa višnjami; vodo od kompot a pa ponudimo posebej.
Stana Vinšek:
6. O lepi Boženki.
Lepa je bila mlada Boženka. dobra in neizkušena, najmlajše dete svojih staršev, ki so ji bili umrli že v rani mladosti. Ni poznala Boženka neskončne ljubezni matere, ni poznala prisrčne skrbi očeta. Lepo so skrbeli zanjo njeni trije starejši bratje: Andrija, Jure in Ni-kola. Toda kaj bi mladi možje z nežnim otrokom? Pre-okorne so zanj njihove roke, preokorne misli. Zato so sestrico poslali v samostan, k belim sestram, da ji nadomestijo materin smehljaj. A ko je bila stara šestnajst let, so jo bratje pozvali domov.
Radostno je prihitela Boženka. Njej. ki je bila vajena tihega samostana, je bila stara palača kakor širni svet. Visoke stopnice so vodile do morja; nad stopnicami se je z belih marmornih obokov vilo temno, sladko grozdje.
Boženka je bila srečna. Imela je svoje prijateljice, s katerimi se je igrala, imela je svoje tri brate, ki jih je iskreno ljubila in spoštovala, in imela je svojega ženina, katerega so ji bili izbrali bratje.
Ni poznala Boženka svojega ženina. A vedela je: jaz sem njegova, 011 je moj. On me ljubi — in jaz sem mu zvesta.
Toda zgodilo se je, da je prišel ženin v njeno rodno hišo — srce ga je gnalo, da se seznani z namenjeno mu nevesto. Bratje so ga lepo pozdravili in poslali na vrt. kjer je sedela Boženka in se šalila z družicami.
Pred vesele deklice je stopil mladi ženin Pjero — ni pa hotel takoj povedati Boženki, da je njen zaročenec, hotel jo je izkušati, ali mu je res zvesta. O. mladi Pjero. zakaj si to storil! Zakaj ni bilo tvoje srce tako čisto kakor njeno, tvoja vera t ako trdna kakor njena?
Neznanega mladeniča, ki se ji je izkušal približati, je Boženka najprej osupla, potem ogorčena zavračala: «Pusti me, tujec, jaz sem nevesta! Ljubim svojega ženina mladega Pjera in samo njegova bom na tem in na onem svetu. Izberi si katero mojih prijateljic — nobena še ni obljubljena, nobena zaročena. Poglej Maro: zlate lase ima — moji so samo črni. Izberi An-čico — lepše poje kakor slavec v tihem logu. In Ivica, Ljubica, Jelica — ali niso vse mlade in lepe? Izberi, poprosi — vsaka te bo vesela!»
Ženin pa ni odnehal, ni se ji hotel izdati, lovil jo jt-za roko in se zaklinjal, da mu le ona ugaja. Boženka ga je zavrnila še enkrat, dvakrat in trikrat. Ko je pa videla, da se ga ne more ubraniti, je potegnila iz nedrij bodalce in z njim zabodla neznanca.
Družice so zavpile in njeni bratje so pritekli na vrt. Tarnali so in tožili in prepozno povedali Boženki. čigavo kri je prelila.
Nesrečna mlada nevestica pa ni hotela živeti brez tistega, ki ga je ljubila njena duša. čeprav ga niso bile spoznale njene oči. In zlato bodalce je našlo pot tudi do njenega srca.
Dionizij Lipa:
riznanje
ospodična Evlalija je pre-I jela tisto jutro pismo, ki ' ji je napravilo prav po-jsebno veselje. Že sedem-; krat ga je prečitala in I njene oči so kar blestele.
Pismo, ki je bilo napol-f nilo njeno dušo z zaupanjem v samo sebe in z iskrenim optimizmom, pismo, ki jo je osrečilo s tako čarobno močjo, je bilo polno nekakšne preproste resnosti, ki je po Evlalijinem mnenju popolnoma ustrezala zadevi in položaju.
Glasilo pa se je:
Visokospoštovana gospodična!
Gotovo se boste nemalo začudili, ko boste prejeli to pisanje, pismo človeka, ki ga sploh ne poznate.
Pišem se Jurij Struna in sem profesor petja. Moje ime Vam je pač že znano iz časopisov.
Pred nekoliko dnevi sem obiskal d hiši, v kateri stanujete, svoje znance,
Vaše sosede. In nenadoma ... se je raztegnilo petje, skozi odprlo okno so se usuli ljubeznivi, očarljivi toni. Prisluhnil sem, ves zamaknjen v čarobno, nepopisno lepo melodijo, ta nepričakovani pojav me je popolnoma prevzel in pretresel ...
Posrečilo se mi je dobiti Vaš naslov in zdaj Vam pišem, da Vam nemudoma sporočim svoje priznanje in spoštovanje.
Imam pa veliko prošnjo na Vas! Dovolite mi, da bom Vaš glas, ta neprecenljivi božji dar, jaz, samo jaz smel izšolati, izuriti in spraviti do popolnega, zmagovitega izraza! A v nekaj dneh odpotujem. Prisostvovati moram o Parizu koncertu nekega svojega bivšega učenca. Šele jeseni se spet ornem v to mesto. Potem Vas bom pa takoj obvestil o svojem pooratku.
In še nečesa Vas prosim, nujno prosim — samo v Vaš prid. Da nikar ne zlorabljajte svojega glasu, s tem da prepevate pri odprtem oknu in v prepihu. Sploh ne smete peti, zakaj Vaš sijajni glas, ki pa še ni izšolan, mora počivati vse dotlej, dokler se po stro-kovnjaških navodilih in potrebnem šolanju ne bo popolnoma preobrazil.
Torej, prosim, do jeseni nobenega petja! Kajti Vašemu dragocenemu glasovnemu materialu je treba začasno zelo prizanašati. Vsakršna zloraba bi mu neizmerno škodovala!
Ne obetam Vam mnogo, toda če se boste držali mojih navodil in če boste pridno študirali, boste lahko uživali o prestolnicah sveta slavo velike, razvajene umetnice in boste človeštvo naravnost osrečili s svojim talentom!
Vdano se Vam priporoča in Vas iskreno pozdravlja
Vaš
Jurij Struna, profesor glasbe.
Veselje gospodične Evlalije je bilo neskončno. V sladke sanje zatopljena je zrla predse, osrečujoči občutek miru in zanesljivosti jo je vso prevzel. Kako je lep ta dan!
«Kako je lep ta dan!» si je dejal tudi gospod Miha Luznar, ki je stanoval v isti hiši in je bil sosed gospodične Evlalije. Kako je lep ta dan, kako miren! Blagodejna tišina vlada v hiši, zakaj gospodična Evlalija nič več ne poje .. .
Gospod Miha Luznar je dosegel svoj cilj. Drobno pisemce naredi včasih prave čudeže!	pk
T**»
B. Horvat:
Smernice za vzgojo
(Nadaljevanje.) Igra in hišna opravila otrok
Prao pogosto slišimo, kako se matere pritožujejo, da nima dandanašnja mladina nobenega smisla za domače delo. To ni nič novega. Ukazano delo so opravljali otroci zmeraj kot nadležno in neprijetno dolžnost. Nobenega dvoma pa ni, da prostovoljno delo vselej radi in dobro izvrše. Zato niso tega krivi otroci, ampak njih vzgojitelji. Mati bi ne smela tako natanko ločiti igre od hišnega dela, če ga neče otroku priskutiti in napraviti iz njega dolžnost.
Toda njiju mamica je silno potrpežljiva, saj ve, da pojde drugič delo že bolje izpod rok.
Igra je izraz prirojenega nagona in ne razvija v otroku samo opazovalnih sposobnosti, ampak ga tudi praktično vzgaja k spretnosti, pripravljenosti in življenjski sposobnosti. Prav v družini lahko izpremenimo manjša opravila v igro, ki navaja otroka k samostojnosti in neodvisnosti,
Z odločnim ukazom ali s prepovedjo dosežemo dostikrat prao nasprotno, kar smo hoteli. Če vzbudimo otrokovo zanimanje, ni treba ukazovati. Če umemo otroku s pametjo razložiti, zakaj česa ne sme delati, nam ni treba prepovedovati.
V otrocih je silno razvit nagon za posnemanje. Kar opažujmo jih, kadar se igrajo, ne da bi se zavedali, da jih odrasli gledajo. Skoraj zmerom posnemajo pri igri odrasle ljudi. Deklica se igra
		/	HHÜT-
		0	
w			
W :MM			
I in|	Pilijtt ^ mWL	HBBHKF. i "fH	r »
i®	K___________š		
Ali ni lepo videti te dve mali kuharici? Res je sicer, da bosta napravili več škode kakor koristi, toda ob prijetnih spominih na zabavno kuhanje v mladosti se kesneje prav gotovo ne bo-!-ta bali kuhanja in dela v kuhinji kot nekakšne neprijetne dolžnosti.
s punčko mamico in se ukvarja z njo z isto skrbjo kakor njena mamica s sestrico. Samo zato bi imela rada verne posnetke kuhinjskega orodja in pohištva, da bi lahko kuhala, šivala in pospravljala kakor mamica. Za dečka je oče vzor sile in spretnosti. Rad pomaga očetu, če govori z njim kakor z odraslim človekom in če hoče njegove pomoči. In kako resno uporablja očetovo orodje. Bistrovidna mati kaj kmalu opazi, za kaj se njeni otroci zanimajo, in vsa-njih zanimanja z veseljem pritegne o krog drugih vzgojnih pomočkoo. Domača okolica je zlasti prva leta odlo-
Ali mislite merda, da kuha mala kuharica manj resno in z manjšo vnemo kakor odrasla?
čilna za duševni in telesni razvoj otroka, saj prav ona lahko usmerja otrokova nagnjenja in razvija njegove prirojene sposobnosti.
Če hočemo v otroku vzbuditi smisel za dom — pri dečku prav tako kakor pri deklici — je treba začeti najprej z igro in šele potem polagoma preiti k resničnosti. To je prva naloga matere, saj je le ona ves dan z otrokom in pozna zalo osa njegova nagnjenja in sposobnosti. Ne bojte se navajati otroka ie od najnežnejše mladosti (2—3 let) k domačim opravilom. Tudi če mu v življenju ne bo treba opravljali teli del, mu ne bo škodovalo, če jih bo znal in razumel. Ni zadosti, če razumemo zgolj delo, ki ga opravljamo, razumeti moramo tudi tisto delo, ki ga od koga zahtevamo. Zato ni prav nič narobe, če zna deček nekoliko kuhati in če se dekle ne ustraši rokodelstva, kadar je treba pri hiši kaj popraviti.
Zadnje čase slišimo večkrat, da izgublja družina pri vzgoji svoj pomen. Morda v kateri smeri, toda za družino ostane še vedno zadosti nalog, ki se tičejo pravilne vzgoje in ki jih ne more izvršiti nihče bolje kakor ona. Če primerjamo družinsko vzgojo z vzgojo v zavodu, pogrešamo v zavodu izpred vsega neposredni stik z življenjem, ki je prav v rodbini najtesnejši. V družini ne sme ždeti otrok kakor cvetica v rastlinjaku, ampak se mora — kar je mogoče edinole v družini — udeleževati vsega domačega življenja in se na ta način vzgaja telesno in duševno. Čut odgovornosti vzbudimo v otroku lahko s tem, če mu zaupamo mlajšo sestrico ali bratca, seveda moramo prej ukreniti vse, da se ne pripeti kakšna nesreča. Prav tako se tudi ne smemo norčevati, če otrok «kar preveč resno» oprav-
lja poverjeno mu nalogo. Veselimo se rajši, ker smo mu s tem vzbudili smisel za delo.
Ne verujmo tega, da se mora otrok naužiti otroške dobe in ne sme vedeti za delo in skrb odraslih. Saj bi bila potem otroška doba zgolj igra, in ne priprava za življenje. Na drugi plati pa dostikrat očitamo staršem, da svojih otrok niso vzgojili za življenje. Kako naj bi to storili drugače, kakor da izkušajo vzbuditi v njih zanimanje za delo v najožjem družinskem krogu, od koder se potem njih zanimanje postopoma razširja. Seveda vse po pameti. Otrok ne stne biti preobložen z delom ne v šoli, ne doma. Na žalost so vsi ti pojmi silno relativni in se je treba zanesti na zdravi človeški razum in preudarnost, da ne zajdemo v nobeno stran predaleč, ne o to, da otroka preveč po-mehkužimo, ne v nasprotno, da otroka preveč obremenimo z delom.
Otrok ima pravico do igre in počitka v kakršnikoli obliki. Toda tudi z igro lahko združimo učenje brez posebnega truda. Če dela dekletce potičke iz peska, zakaj bi ne mogla tudi materi pomagati, kadar peče piškote? Zakaj bi ne mogel deček pomagati pri zalivanju vrta ali kaj lahkega prinesti ali kako drugače pomagati? Gotovo se je že kdaj za kaj takega ponudil. Velik pogrešek smo napravili, če smo ga tedaj odpodili, češ, saj tega ne znaš, boš prav gotovo kaj pokvaril ali razbil. S tem smo mu že od vsega začetka pregnali veselje do koristnega. Nič ne škodi, če kdaj pri delu kaj razbije. Tudi to je del vzgoje in zanjo moramo pač vedno žrtvovati. Če smo iskreni, staršem po navadi ni toliko za škodo kakor za to, da jim ni treba razlagati. Vendar je treba tudi tu nekoliko potrpljenja,
kakor sploh pri otrocih, žrtvovati je treba čas in otroku razložiti, kaj in kako mora narediti in česa ne sme storiti. Če smo dobri vzgojitelji, ni treba tega prevečkrat ponavljati, saj otrok hitro razume.
Napačno je, če kakorkoli pokažemo otroku, da njegovo delo ni važno. Starejši otrok se sam žene za resnejšim delom, takšna majhna gospodična pa tudi neče samo lupiti krompirja ali rezati čebule, ampak hoče zares kuhati. Tudi majhnim otrokom moramo pokazati, da je njih delo prav tako važno kakor delo odraslih ljudi. Pa tudi s pohvalo ne smemo skopariti. Kakor se nam odraslim dobro zdi, če nas kdo pohvali, tako so tudi otroci veseli, če priznamo njih pridnost.
Kako naj pričnemo? Z igračami. Od najnežnejše mladosti navajajmo otroke na red. Preden ležejo spat, morajo biti vse igrače pospravljene, pa tudi čez dan mora otrok sam skrbeti, da je v njegovem kraljestvu red, pa naj ima že svojo sobo, svoj kotiček, svojo omaro ali pa samo svojo škatlo. V začetku pospravlja otrok pod vodstvom odraslih, počasi se pa na to tako navadi, da se mu zdi to opravilo nekaj samo po sebi umevnega, ne pa dolžnost. Ali ni prijetno, če se triletni frkolinček pri večerji raz joče: «Saj me niste niti pustili, da bi pospravil igračeb? Otroku za mirno spanje kar nekaj manjka. Prav gotovo ne misli, da opravlja s tem nekakšno neprijetno dolžnost. Od igrač prehajajmo k otrokovi obleki, obutvi, perilu itd. Tudi vse to mora otrok, kolikor je v njegovi moči, sam vzdrževati snažno in v redu. Šele ko smo to dosegli, navajajmo otroka k domačemu delu in videli bomo, kako mu bo koristilo.
mm......—Za nase malea—
Kralj dihur
■ okoši so si izbirale kralja. Niso se pa mogle mf zediniti, vsaka je hotela, da bi bil kralj pe-0 y	telin z njenega dvorišča. Slednjič se oglasi
* f	ena izmed starejših kokoši in pravi:
:>.;*Jr-	«Tako ne pridemo do konca, jaz pred-
z ^-y. lagam, da izberemo za kralja dihurja!» ihhé^hh «Kaj, dihurja, našega najhujšega so-vražnika? Tega pa ne!» so se oglasile vse vprek.
«Zakaj pa ne? Če izberemo dihurja, ne bomo s tem užalile nobenega gospodov petelinov. In dihur se bo čutil počaščenega, spoznal bo, da mu zaupamo, in svojih vdanih podložnikov ne bo brez vzroka moril», pravi spet prva.
Kokoši so se ji dale pregovoriti. Tudi petelini, ki so čakali na izid volitev, so bili s tem zadovoljni, ker nihče ni privoščil drugemu, da bi bil kralj.
Odposlanstvo kokoši se je odpravilo k dihurju. Povedale so mu, da so ga izbrale za kralja. Dihur se je čutil zelo počaščenega, takoj je sprejel to visoko čast in obljubil, da bo pravičen vladar in da. ne bo več brez vzroka davil kokoši. Peteline pa je imenoval za ministre.
Počasi pa se je dihurju zahotelo petelinje pečenke. Dolgo je premišljeval, kakšen vzrok bi dobil, da bi lahko zadavil katerega svojih ministrov. Neki dan je poklical v svoj brlog najdebelejšega petelina in ga vprašal: «Ali duhaš kaj v mojem stanovanju?» Petelin je vihal nos in rekel: «Seveda, saj neznosno smrdi po dihurju!» «Kaj, tako odgovarjaš svojemu kralju?» se je zadri dihur, odgriznil petelinu glavo in mu izpil kri.
Drugi dan je poklical drugega petelina. Ta je vedel, kaj se je zgodilo z njegovim tovarišem. Ko ga je dihur vprašal, ali v njegovem stanovanju kaj smrdi, se je petelin globoko priklonil in odgovoril:
«Prav nič ne smrdi, veličanstvo. Po vijolicah diši!» «Kaj, lažnivec, ti se mi upaš prilizovati?» ga je nahrulil dihur in mu pri priči odgriznil glavo.
Tretji dan je dihur spet poklical enega izmed petelinov v svoje stanovanje in mu zadal isto vprašanje: Petelin pa se je priklonil od odgovoril: «Oprostite, veličanstvo, danes sem nekoliko nahoden, pa prav nič ne duham. Res ne morem reči, ali tu smrdi ali diši!»
Dihur se je nasmehnil in odpustil prebrisanega petelina.
ELIDA mila
so prava »olepševalna ' sredstva !
Bogata mehUa pena codeine ^
na ne^n°	sestavine polepsujeio
A MILA
ELIDA MILO
Ze deset let ljubljenec vsake lepe žene
ffP^l i ■
Kožica Špelica in psiček Bumček se pogovarjata
«Bumček, zdi se mi, da si objokan.»
«Seveda sem. Kaj bi tudi ne bil! Pasje življenje je žalostno, špelica!»
«Kaj se ti je le pripetilo?»
«Ah, kaj! Tepen sicer nisem bil, toda obljubili so mi, da bom tepen. Pa kaj udarci, te še kako prenesem, huje je, ker me osi grdo gledajo in prezirajo, kakor bi bil ne vem kako slab pes. Nihče me ne pokliče, nihče mi ne privošči dobre besede, nihče se ne igra z menoj.»
«Kdo te tako prezira?»
«Vsi, saj sama veš, najbolj pa gospodinja. In kaj sem prav za prav storil? Nič, prav nič. Samo malo sem se pošalil. Malemu Mihcu je gledala srajčka izza hlačk. Spotikal in prekopicaval se je. Jaz sem mu bil zmerom za petami, prijel sem srajco z zobmi in čisto malo po-
Oi'lt |« nfliU. pod S. St. 161} od II. XII 193&.
tegnil. Mihec se je zvalil in se najprej delal, kakor bi hotel zajokati, potem se je pa pobral in hotel počiti od smeha. Nato sem iznova zagrabil srajco in spet potegnil, zdaj na levo, zdaj na desno. Deček se je valjal po tleh in vriskal. No, in ko sva sei najlepše zabavala, priteče gospodin ja in kriči, da sem mu raztrgal srajco. Iz gobca mi je res visel košček platna, tako majhen, da res ni bilo vredno besedice. Gospodinja je kričala, da sem mrcina zanikrna, da sodim v pregrado med gosi, da bi me malo skljuvale. Potlej so me privezali k pesjaku kakor kakšnega popadljivega psa. Mojih iz prehodov je bilo konec.»
«I kajpa, Bumček. Z ljudmi je velik križ. Samo mene poglej! Zmeraj sem jim bila dobra, smejali so se mi, kadar sem se igral z Mihcem, umivali so me in česali kakor tebe, da bi ne imel bolh — mene pa zato, da bi ne smrdela. Vse do včeraj, ali kdaj je že to bilo. Mihec si je sezul čevelj in me udaril s peto po nosu. Stresla sem se, a on me je udaril spet in spet. Preveč me ni zabolelo, pa sem si mislila, naj se deček zabava. Potem mi je razklenil gobec in vtaknil vanj svoj čevelj. Pulila sva se zanj kakor za šalo. Kar je zagledal Mihec, kako vodijo iz hleva Sivko in Lisko, pa je stekel tja. Jaz pa krav prav nič ne maram.»
«Saj jih tudi jaz ne maram. Nikdar
ne vedo, kam stopijo, in Sultan je dobil zadnjič od Sivke z rogom v rebra, da so ga morali nekoliko dni mazati s pe-. troie jem, tako je bil otekel.»
Torej Mihec je stekel za kravami in mi pustil čevelj. Malo sem ga polizala in, ko sem začutila notri takšno sladko lepilo, razgrizla. Včasih me takšna prime, da moram nekaj gristi — veš ta brezzoba čeljust me zmerom srbi. In že sem bila s čevljem skoraj opravila, pa pride gospodinja z Mihcem in ga izprašuje, kje ima čevelj. Pokazal je name. Naredila sem se, kakor da nič ne vem, toda iz gobca mi je visel kos podplata. Pa imaš! Rekli so, da sem koza neumna in da je zadnji čas, da me pobijejo. Sicer ne vem, kaj to pomeni, bržkone kaj tako neprijetnega, kakor je doletelo tebe ...»
«Da, (Ta", špelica, čisto prav si' rekla, da ljudem nikdar ne ustrežeš.»
Brez težav
deluje Darmol. K temu prijetnost pri uporabi; nobenega kuhanja ia-(jr jev'n'" pobiranja krogljic in ne gren-k;h soli. Darmol je okusen kakor čokolada. Ne poskušajte i nepreizkušenimi preparati, temveč urodife svojo prebavo z dobrim odvajalnim
sredstvom 1325SSÄ
»ts.!5»V3» Dom te » vseh lekarnah
so Ut]
parfum forvil paris
Kako postanem lepa
Pojem o lepoti je relativen. Nekomu ugajajo plavolase ženske, drugemu črno-lase; nekateri se. navdušujejo za vitko linijo, drugim so debelušaste ženske, kakor n. pr. May Westova, vzor lepote.
Ali ste kdaj kritično opazovale ženske, ki jili srečate? Če tega doslej še niste storile, poizkusite zdaj. Lepotico, ki jo vse vaše tovarišice hvalijo, zavidajo in obožujejo, si bliže oglejte. Ali jc res tako lepa? In spoznali boste, da je na svetu prav za prav hudo malo resnično lepih, klasično lepili obrazov. Spoznale boste pa tudi, da veljajo za lepotice predvsem tiste ženske, ki so skrbno negovane. Potemtakem bi dandanes lahko postavili novo pravilo: Nega je lepota. Pri skrbnem opazovanju tovarišic, znank in tako imenovanih lepotic boste pa tudi spoznale, da veljajo za lepe ženske zmerom tiste, ki so popolnoma zdrave. Zdravje daje polti potrebno svežost, očem privlačen blesk, obrazu zdravo, svežo rdečico, hoji potrebno prožnost in vsemu telesu mladostno gibčnost. Malokdaj boste srečali bolno žensko, ki bi vam mogla postati vzor lepote. Prej ali slej vas bo nekaj motilo na njej. Ali slaba polt ali neprijeten duh iz ust, potne roke ali kaj podobnega. Staro pravilo že pravi: Lepota je zdravje!
Ko pridemo do teli dveh spoznanj, tudi prav lahko odgovorimo na vprašanje v naslovu tega članka. Z nego in s pomočjo zdravja lahko postane vsaka ženska lepa in privlačna. Če doslej nismo polagale dovolj skrbi na nego obraza, telesa in zlasti zdravja, potlej hitro sklenimo, da bomo vbodoče nadomestile, kar smo zamudile. Če je katera bolna, naj ne odlaša več posvetovanja z zdravnikom in naj skrbi, da bo čimprej spet zdrava. Potlej naj se pa loti potrebne nege obraza in telesa, naj ji ne bo žal časa, ki je potreben za to, zakaj ves trud se ji bo obilno povrnil. Četrt ure lahko vsaka, še tako zaposlena ženska utrpi na dan. Pet minut za obraz, deset minut za telovadbo. Dvakrat na teden pa si prihranimo pol ure za oboje. Najprej preberite knjigo «Kako naj se žena neguje», ki je izšla v založbi «Žene in doma». V nji boste našle dobro svetovalko, kako odpravite razne nakaze in nadloge.
Ženska, ki bi bila rada lepa, mora predvsem paziti na svojo celotno po-javo. Preobilna postava ne napravi do-
brega vtiska. S tem pa seveda ni rečeno, da naj bo suha kakor hmelovka! Nasprotno. V zadnji modi se očitno kaže tendenca, prikriti in izpopolniti udrt križ, upadle rame, preozek prsni koš itd. V knjigi «Kako naj se žena neguje» dobite natančna navodila, kako lahko spoznate svojo normalno težo. In na uho vam povemo, da nič ne de, če imate tri do štiri kile več od normale, eia jih le ni manj!
Hujševalnih kur se ogibajmo. Pretirana telovadba zareže ostre gube v obraz, razna odvajalna sredstva za huj-šanje slabijo črevesje, povzročajo motne oči in starikav obraz, ker postane polt prej ali slej rumenkasta. V jedi se lahko omejite, in zdaj, ko so pomaranče poceni, vam zaupamo še dober in zanesljiv recept, ki nikakor ne škoduje zdravju. Namesto zajtrka, dopoldanske malice, popoldanske kave in večerje zaužijte pomaranč, kolikor vas je volja. Opoldne pa pojejte svoj običajni obed kakor vsak dan. Tako pojeste na dan lahko štirinajst pomaranč. Če kupite cel zaboj, vas stane pomaranča komaj pet in sedemdeset par. Izberite si sočne pomaranče z Jafe ali pa rdeče. Nekatere iztiskavajo pomaranče in pijejo samo sok. To lahko napravi vsaka po svojem okusu. Ta kura zdravju ni škodljiva.
(Nadaljevanje.)
Oprema v tujski sobi naj bo preprosta, vendar pa snažna in stvarna. Šoba, ki je vsa natrpana z opremo, da se gost v nji komaj prestopa, ni vabljiva. Najprej spravimo staro navlako pod streho. V tujski sobi mora biti tole pohištvo: postelja, posteljna omarica, miza, stol, omara za obleko, primeren predal za perilo, umivalnik in morda še polica za knjige ali pa za cvetlice.
Postelja naj bo udobna. Žimnice gospodinja lahko čez zimo sama prerah-lja in jili na novo preobleče, če je stara prevleka zamazana ali preveč obledela in zakrpana. Blago naj bo preprosto, a trpežno. Umazana prevleka napravi na letoviščarja najslabši vtisk. Če sprejmemo na letovišče družino z otroki, položimo čez žimnico primeren kos gumastega platna, da se že naprej obvarujemo škode. Odeja naj bo prav tako čisto preoblečena, nikakor pa ni potrebno, da bi za to kupovali svilo. Najvažnejša je snaga. Blazine naj bodo dovolj mehke. Navadno zadostujeta dve blazini; če pa gost želi posebno visoko zglavje, moramo imeti pripravljeno še tretjo blazino. Posteljno perilo naj bo snažno in preprosto. Mestni ljudje posebno cenijo hodno platno za rjuhe. Hodno platno je poceni, ko ga gospodinja nekajkrat opere iv? obeli, se popolnoma obeli. Posteljno
ker imajo pomaranče vse potrebne vitamine v sebi. Štirinajstdnevna Kura vas olajša najmanj za pet kilogramov. Kri se obnovi, preosnova se pospeši, in kmalu boste zapazile, da bo postala tudi polt čistejša. Važno je, da med kuro ne uživate vode ali drugih pijač. Za žejo pijte pomarančni sok ali pa pojejte cel sadež.
Debeluškam pa je predvsem potrebna tudi primerna telovadba. Zjutraj ali pa zvečer žrtvujte telovadbi deset minut. Ena najpreprostejših, vendar pa najučinkovitejših vaj je tale: ležite s hrbtom na tla. S prsti na nogah se uprite pod omaro, roke položite tesno ob telo, potem se pa poizkusite dvigniti, ne da bi si z rokami pomagali. Iz-prva pojcle težko in se boste morali v. nogami krepko upirati v omaro, a vsak dan boste laže napravili to vajo. Morda vas bodo prve dni tudi mišice v trebuhu precej bolele, a vztrajnost jih bo kmalu okrepila in maščoba, kolikor je je odveč, bo izginila. Dovolj je, če napravimo to vajo vsak dan desetkrat. Čez teden ali dva se boste potem že lahko odrekle upori pri omari. Tedaj ležite na sredo sobe pa pazite, da se bodo pete ves čas dotikale tal. Tako delajte odslej to vajo, dokler trebušček ne splahne.	(Dalje prihodnjič.)
perilo naj bo zmerom skrbno zlikano Najlepše vezeno posteljno perilo lahko napravi na letoviščarja slab vtisk. če je zmečkano in samo površno zlikano. Če gospodinja sama ne utegne vesti blazin in odejnih prevlek, lahko okrasi posteljno perilo z robčki, glavno je, da je vse čisto in lepo zlikano. V prilogi za ročna dela smo- pokazali že mnogo lepih in preprostih vzorcev za posteljno perilo. Naročnica, ki želi na to stran nasvetov, naj se kar obrne na našo upravo. Po kmetih imajo nekatere gospodinje navado, da perilo še vlažno zlikajo in potlej takoj spravijo v omaro. Zrak v omari je zatohel in vlažno perilo se navzame slabega dulia. Ko pozneje gospodinja preobleče posteljo s takšnim perilom, dobi vsa soba zatohel duh. Temu je kaj lahko odpomoči. Posteljno perilo moramo sicer vlažno likati, ker se hodno platno drugače niti ne da lepo zlikati, vendar ga moramo potem pustiti še nekaj časa na solncu in svežem zraku, da se do dobrega posuši. Skrbna gospodinja pa itak vsak teden po enkrat prezrači omaro in tako perilo ne more dobiti slabega duha.
Čez dan pogrnemo posteljo s preprostim pregrinjalom'. Pregrinjalo je lahko iz istega blaga kakor namizni prt in zavese. (Glej našo aprilsko številko!)
Zraven postelje naj stoji posteljna omarica. Omarico od znotraj odrgnemo z Ingoili in jo posušimo na solncu. V predale položimo svež papir. Zvečer postavimo gostu na posteljno omarico kozarec sveže vode in pogledamo, ali nismo pozabili položiti na svečnik vžigalic.
(Dalje prihodnjič.)
'-ENA IN
. T U PS K I PR.OM-ET
SARGOV
KALODONT
Proti zobnemu kamnu
fcpLJENjEÄ
Zgodba Osolnikove Reze
Dne 18. oktobra leta 1918. je zatrobil francoski štabni trobentač Sellier vojaški znak: «Ustavite ogenj»! In prav tisto jutro, nekaj dni pred koncem svetovnega klanja, je še padel Osolnikov Frence, edinec Osolnikove Reze. Bilo mu je komaj devetnajst let...
To je konec njene zgodbe in začetek ni dosti manj žalosten. Reza je morala že kot mlado dekle pridno prijeti za delo. Služila je za deklo pri premožnem kmetu. Garala mu je od jutra do večera in mlad posestnikov sin je veselo zaukal, kadar jo je srečal ob večernih urah s polnim košem sena pred hlevom. Skupaj sta krmila živino in potlej sta v hlevu kramljala, dokler ju ni razgnal stari posestnik. Zidala sta gradove v
oblake. Rezi se je zdelo nebo odprto, kadar ji je fant prisegal in zatrjeval, da bo «starega» pregovoril, da mu ne bo več vsiljeval bogate neveste, temveč da bo privolil, da vzame rajši pridno in zalo Rezo. A življenje je trdo. Ko so jeli ličkati koruzo in ni mladega fanta več opajal mamljivi vonj po senu in so bile dolge noči brez zvezd in brez slavčevega žgolenja, so .-Rezo spodili od hiše, mladi se je poročil z bogato nevesto in križev pot se je začel. Nekaj mesecev pozneje je Reža povila zdravega fantka. To dete ji je ostalo kot edini spomin na mladost, na ljubezen in na najlepši čas v njenem življenju. Odslej je morala še vse bolj garati.
Ko se je pričela svetovna vojna, je bilo Francetu petnajst let. In Reza se je tresla iz dneva v dan, da bi začeli jemati še tako mlade fante. In leta 1917. so ga res poklicali. Kako se je poslavljala od njega, kako ga je spremljala vse do mesta in do kolodvora, kako se je vračala z ožuljenimi in krvavimi nogami domov, kako je klecnila ob postelji in zaihtela na ves gias, vam
ne bom pravila. «Ne, ne, saj Frencetu se ne bo nič zgodilo. Bog je usmiljen, dovolj hudega sem že prestala, vse vice sem že na tem svetu odslužila, zdrav se vrne, vojne bo kmalu konec in potlej bova spet skupaj in na stara leta boni lahko počivala», tako se jè tolažila iz dneva v dan, raztresena hodila po svojih opravkih in v duhu neprestano molila za Frenceta. In res je prišel konec vojne. Vsa srečna je letela z vaščam pred občino in poslušala novico o premirju. In potlej je čakala in čakala, kdaj se ji vrne ljubljeni edinec... Pa ga ni bilo. Namesto njega je prišlo rumeno pismo z uradnim sporočilom, da je Frence padel kot eden izmed zadnjih žrtev svetovnega klanja ...
Tu se prav za prav konča povest o Osolnikovi Rezi. Na vaški cerkvi so kakor v vseh slovenskih trgih in vaseh vzidali ploščo z imeni padlih faranov. Med njimi se blešči v zlatih črkah ime: France Osolnik. In vsako jutro pred zgodnjo mašo prikrevsa Osolnikova Reza do cerkve. Pred spominsko ploščo se ustavi in topo gleda v ime svojega
Kalodoot-ova ustna voda čudovito osvežuje
ničesar ne ukrenete proti zobnemu čeprav je najbolj nevaren sovražnik Vaših zob? Ne čakajte ne bo prepozno in se Vam bodo začeli zobje majati, uporabljajte rajše takoj Sargov Kalodont! To je v Jugoslaviji edina zobna krema, ki vsebuje sulforicinoleat, ki odstrani polagoma zobni kamen in prepreči, da se ne napravi na novo.
Pomanaile dojenčku I čim lepšega razuoial
Dajte mu
Žikin specialni sterilizirani zdrob
za dojenčke in bolnike.
To je naravno, izredno. lahko prebavljivo dopolnilo materinemu mleku in tako fino zmleto, da ga ie 6 tedenski dojenček pije iz steklenice. Uporabite ga brez skrbi: ljubljanska in zagrebška otroška klinika hranita svoje dojenčke z Žikinim zdrobom.
Ko Vam dete nekoliko doraste, ga hranite z
rženo sladno kavo Žiko.
Redilna je, zdrava in obremenjuje nežni želodček neprimerno manj kakor samo kravje mleko, ker preprečuje, da bi se mleko v želodcu sesirilo. — Oboje dobite v vsaki špecerijski trgovini.
sina. In sleherno jutro vzdihne, kakor da bi nosila vso težo sveta na prsih. Ob nedeljah prižge pred spominsko ploščo belo svečko. Dvajset let bo že, odkar prižiga pred spominsko ploščo bele svečke; leta so ji skrivila hrbet, noge jo težje nesejo v hrib in spotoma mora pogostokrat počivati. a. fr. b.
Čez noč je postola slavna pisateljica
Če imajo romani razne nagle preobrate in čudne zapletke, trdijo strogi kritiki, da take reči niso v resničnem življenju mogoče.
In pri tem prede življenje danes in vsak dan tako čudovite romane, da si kaj takega ne izmisli niti pisatelj z naj-bujnejšo domišljijo.
V Atlanti, v glavni državi Georgije, v eni izmed 49 držav ameriške Unije, živi Margarety Mitchellooa. Študirala je zdravništvo in je le zdaj pa zdaj napisala kal.o povestico za lokalni list. Njen oče je bil znan advokat in najboljši pozna vatel j zgodovine te južne države Unije. Ko je Mitchellovi umrla mati, je opustila študij ter se vrnila k očetu, da bi mu gospodinjila. Zdaj se je mogla podrobneje ukvarjati z zgodovino dežele, in ko si je izvinila nogo ter morala dalje časa ležati, ji je dozorela misel, napisati roman o vojni Severa proti Jugu, ki je bila največji zgodovinski pretres Zedinjenih držav. Tako je nastalo delo, ki mu je bil usojen največji književni uspeh, odkar so izumili knjigotisk. Mitchellova je pisala tudi potem, ko je ozdravela, pisala je z vročično naglico, zakaj vse svoje like je videla žive pred seboj. Včasi je bila zaradi tega živčno že skoraj strta, toda delati ni prenehala.
Posrečilo se ji je dokončati to mogočno delo in vtkati vanj vsa izkustva, ki si jih je pridobila z ljudmi okrog sebe in ki smo jih tudi sami doživeli v svetovni vojni.
« Jug proti Severu» je zavihral v Ameriki kakor uragan. Amerika je gotovo navajena presenečenj, toda to, kar je znala Mitchellova izrvati iz svoje notranjosti in pokazati v svoji knjigi, to se doslej še nikomur ni posrečilo. V 18 mesecih se je prodalo dva milijona izvodov njene knjige in knjiga se tiska še neprestano dalje.
Kdor je knjigo bral. ne more razumeti, kako je mogla tako mlada ženska zajeti svet s tako čudovito dovršenostjo. Avtomobilisti v Georgiji še zdaj iščejo vas Tara, v kateri se odigrava roman, in nikakor nočejo verjeti, da je ime vasi izmišljeno.
Mitchellova je dosegla takšno literarno slavo, kakor doslej še nihče, niti noben moški. To je prva ženska, ki je znala povedati svetu nekaj novega, čudovitega, edinstvenega.
Kadar je prvo dete na'poti
Mlada žena, ki pričakuje dete, bi morala v predhodnih mesecih za to skrbeti, da bi ostala duševno in telesno zdrava in čila. Posebno važno je, da je njeno duševno razpoloženje dobro in da si prizadeva biti vesela. Misliti si mora, da je žena za to določena, da dobi otroke, in da se pri normalnem zdravstvenem stanju vse dobro izteče.
Žena naj pred porodom opravlja svoje delo, kar najdalje more. Nekatere žene delajo do zadnjega trenutka in skoraj vedno dobijo najbolj zdrave in krepke otroke ter prav dobro prestanejo porod. Ne sinemo si domišljati,
da je nosečnost bolezen, med katero si moramo bogve kako prizanašati in biti ne vem kako obzirni do sebe. Razume se pa, da se bomo ogibali težkega telesnega dela, zlasti ne smemo dvigati težkih predmetov. Zelo zdrava pa je hoja po stopnicah, ker je to izvrstna vaja za mišice. Prav tako ne sinemo opuščati vsakdanjega izprehoda.
Jé in pije naj žena tako, kakor je navajena; ne jé naj niti preveč niti premalo, zlasti pa to, kar ji gre v slast. Ogiblje naj se samo prav ostrih in močno začinjenih jedi, naj ne pije alkohola in tudi ne kadi. Tudi preveč vode piti ni dobro. Zvečer naj hodi zgodaj spat in naj zjutraj zgodaj vstaja. Mnogo sadja in zelenjave spada seveda tudi k prehrani, če naj bosta mati in pričakovani otrok zdrava.
Dolžnost moža je, da razvedruje in razveseljuje svojo ženo. Čim prijetnejša je okolica, tem ugodneje vpliva na veseji dogodek. Mož naj v tem času ne stavi posebnih zahtev, saj mora uvideti, da se žena ne more n. pr. športno udejstvovati z njim itd. Prav tako naj je ne vlači z zabave na zabavo. Veliko bolje je bivanje v svežem zraku kakor sedenje v kinu.
Glede opreme za dete naj se žena ne posvetuje s starejšimi sorodniki, zakaj piav v zadnjih letih je bilo za oblačenje in oskrbovanje otroka uvedenih toliko praktičnih novosti, da prejšnji rod res ne more več prav svetovati.
Za posteljico je zelo praktična na tleli stoječa košara, ki se da prav čedno opremiti. Priročni predalčnik za previjanje je skoraj potreben. Če ga nimamo, pogrnemo lahko na zofo gumasto blago in previjamo na njem otroka.
Srečna je žena, ki je bila tako pametna, da se je že pred poroko zanimala za oskrbo dojenčkov ali pa bila celo v tečaju za to, zakaj ni ji treba izpraševati, kako naj oskrbuje otroka, da bo zdrav, krepek. Brez izkušenosti pa človek lahko marsikaj narobe stori.
ELIDA0 IDEAL
Gube
bi Vas lahko izdale...
Skrbite za to, da gube ne bodo izdale Vaše starosti. Vaš obraz mora obdržati od raz mladosti. Negujte Vašo polt redno z Elida kremo Ideal za podnevi. Ta krema vsebuje učinkoviti hamamelis, ki polepša kožo, odstrani male poškodbe in gube, poživi uvelo kožo in ji da mladostni videz.
Poročile so se naročnice: gospodična Danica Košutova z gospodom dr. Stanetom Graparjem, zdravnikom iz Ljubljane, gospodična Pavla Macerlova z gospodom Leopoldom Slamičem, krojačem iz Ljubljane, gospodična Ivanka Škanderjeva z gospodom Karlom Kregarjem, mizarskim mojstrom iz Vižmarij, in gospodična Minka Jančičeva z gospodom Rudolfom Ferležem, mlekarskim podjetnikom iz Sv. Jurija ob južni železnici. Iskreno čestitamo!
Hrbtenico je mehko I
Ko malček izpolni šest mesecev, neče več mirno ležati v zibelki. Radoveden postaja, glavico vzdiguje, in če ga pustimo, da dolgo leži, postane razdraž-Ijiv in cmerav. Ob tem času lahko začnemo otroka pestovati, vendar moramo najskrbneje paziti na pravo držo.
Otrok ima mehko hrbtenico in nepravilna drža ga lahko pokvari za vse življenje. Popolnoma napačno je, če pestujemo otroka zmerom samo na eni roki. Večina mater si posadi otroka na desnico, z levico ga pa podpira, kar ni prav. Pravilno je, da menjavamo roke. Če smo pol ure pestovali otroka na desni roki, ga preložimo potlej na levo in ga z desno podpirajmo pod pazduho. Mati, ki otroka pri pestovanju sploh ne podpira, se s tem najhuje pregreši proti otrokovemu zdravju. Otrok ima še premehko hrbtenico, da bi se mogel sam dolgo ravno držati. Nehote zleze čez nekaj časa v dve gubi, pljuča ne morejo pravilno delovati, obenem pa se začne poševno držati.
Prav zaradi mehke hrbtenice je tudi prav, če spi dojenček brez blazin. Tako ima otrok vsaj v spanju hrbtenico v pravi legi.
KAK O
naj /r ytìrH
Red na mizi
Nepospravljena miza po jedi ali med jedjo je slabo izpričevalo za gospodi-
njo. V vsakem gospodinjstvu mora biti samo po sebi razumljivo, da je treba mizo kmalu po jedi pospraviti. Kakor pogrinjan je, tako zahteva tudi pospravljanje mize nekaj vaje in smotrnega dela. Metati krožnike in pribor drugega na drugega, ropotati, in žven-ketati s porcelanom, steklom in priborom, je slabo spremljanje govora, ako sedimo še pri mizi, kakor je to običajno.
Po posameznih jedeh je treba odnašati krožnike tiho in v določenem redu. Po juhi se odnese najprej juš-nik in potem šele jušni krožniki. Tudi pri vseh drugih jedeh naj bo isti red, najprej se odneso sklede, nato krožniki. Krožnike devajmo na podstavek brez ropota, velike spodaj, manjše zgoraj. Žlice, vilice, nože položimo poleg krožnikov ali pa na poseben podstavek za pribor. Nato odnesimo kozarce, vodo, košarico za kruh itd. Pr-tiče rodbinskih članov denemo v obroček, da dobi prihodnjič spet vsak svojega, prtiče gostov vržemo v perilo. Prt očistimo z majhno metlico^ in lopatico, zlasti če ostanejo gostje še pri mizi. Črno kavo podajamo navadno drugje, ako imamo za to prostor, -č.
DOMAČA OTROŠKA MOKA
To so zdrobljeni ali pa čisto zmleti Bizjakovi keksi, iz katerih — ce si jih nabavite primerno količino — vsak čas lahko napravite v mlinčku za drobtine ali pa z navadnim valjarjem za testo toliko otroške moke, kolikor je potrebujete. V ta namen so najbolj pripravni Bizjakovi domači ali pa Bizjakovi konzumni keksi. Če želite boljšo vrsto, potem vzemite Bizjakove Albertove kekse.
Navodilo: 4 ure prej, preden jih uporabiš, namoči v kozarcu, ki je do polovice napolnjen z vodo (1 dl), U/2 velike žlice moke iz BizjaKovih keksov in pusti, da to nekaj časa stoji. Potem to skuhaj in neprestano mešaj, dokler ne zavre in se ne zgosti. Nato dodaj 1 dl mleka in za kavno žKčko (5 grj siadkorja. Zdaj to spet kuhal in meša), dokler vnovič ne zavre, Na ta način se zmes zredči, da jo otrok lahko pile iz stekleničke. Če hočeš, da bo zmes še redkejša, prilij še malo mleka. To je zelo redilno, otroci to radi uživalo, in kar je glavno, ni drago. Kadar kekse kupuješ, zahteva) iz-rečno Bizjakove kekse priznane kakovosti. Če že imaš kekse na zalogi, hrani jih v zaprti pločevinasti škatli, prav tako tudi moko iz keksov, ce ti je kaj ostane, da se ohrani kolikor mogoče dolgo sveža.
ospodinjstvo
Jedilni list za teden dni
Ponedeljek. O p o 1 d n e : i. Zelenjavna juha z
rižem. 2. Bržola v sardelni omaki (187). Polenta. 3. Kompot iz marelic.
Zvečer: Češnjevi cmoki i/. sirovega testa (401 h
Torek.
Opoldne : I. Goveja juha s teste-nimi polžki (55). 2. Govedina. Pečen krompir (289). Špinača. 3. Kompot iz borovnic.
Zvečer: Pečen makaronov narastek (237). Solata.
Sreda.
Opoldne: I. Gobova juha. 2. Navadni bifteki (171). Krompir v kosili. 3. Rdeče jagode. Zvečer: Možgani z jajci. Solata.
Četrtek.
Opoldne: 1. Telečja obala. Ajdovi žganc-i. 2. Češnjev zvitek. Zvečer: Jetrna pašteta. Kava.
Petek.
Opoldne: I. Korenja juha. 2. Pečena ali ocvrta riba. Riž z grahom. Solata.
ONA VSAKOMUR UGAJA !
Njena pojava je vedno brezhibna in ugodna. Stalna uporaba Odo-ro-na je zanjo sama po sebi razumljiva kakor čiščenje zob. Odo-ro-no ji daje svežost in ji varuje obleko. Uporabljajte ga, da se ognete škodi zaradi potenja. Vsi lahko uporabljajo Odo-ro-no, ker se proizvaja v dveh ja-kostih: „Regulär" (rdeči), enkratna uporaba varuje 3 do 7 dni, in „Instant" (brezbarvni) za občutljivo kožo, zadostuje za 2 do 3 dni. Steklenice s praktično gobico na zamašku se dobivajo v vseh strokovnih trgovinah.
ODO RO DO
Zvečer : Krompirjeve omlete s špinačo.
Sobota.
Opoldne: t. Guljaževa .juha (7). 2. Češnjev riž (429).
Zvečer : Cmoki z mesnim nadevom. Grahova omaka s smetano.
Nedelja.
Opoldne: t. ječmenčkova juha. 2. Kvašena pljučna pečenka (223 in 170). Kruhovi cmoki. 3. Kompot iz kresnega grozdjiča.
Zvečer: Prekajena svinina. Presno maslo. Čaj.
Opomba, številke v oklepaju pomenijo številke receptov v naši kuharski knjigi «Kako naj kuham». Za debelo natisnjena jedila prinašamo recepte.
Zelenjavna juha z rižem.
Nekoliko ohrövta in nekoliko zelja ter korenino korenja in peteršilja zre-žemo 11a rezance ter prideneriio pest graha in na tanko narezane čebule. Vse to vržemo na razbeljeno mast in dušimo in pražimo pokrito tako dolgo, da je vsa zelenjava melika in da za-rumeni. Nato prilijemo vode, juho oso-limo in opopranio ter hkrati zakuhamo riž. Tik preden nesemo juho na mizo, ji pridenemo sesekljanega peteršilja.
Kompot iz marelic.
Neolupljene marelice, ki pa ne smejo biti prezrele, razpolovimo in denemo v vrelo sladkorno raztopino, pripravljeno iz V4 1 vode . in 15 dkg sladkorja. Ko so marelice v njej, raztopina ne sme nič več popolnoma zavreti, ker sc sicer marelice prehitro razkuhajo.
špinača.
Špinačo skuhamo s peclji vred v slanem kropu, odcedimo in vržemo ne-sesekljano za hip 11a razbeljeno olje, 11a katerem smo scvrli nekoliko na drobno zrezane prekajene slanine in sesekljanega česna.
Jetrna pašteta.
V4 kg svinjskih jeter narežemo na rezine, poparimo s kropom in pustimo jetra v njem približno 5 minut. Med-
tem scvremo Vs kg na drobne kocke narezane sveže slanine, da postekleni. Na tej masti zarumenimo potem čebulo, pridenemo peteršilja in majerona, nato pa še zmleta jetra in sol ter vse skupaj dobro premešamo. Narejeno pašteto spravimo potem v kozarec, ki ga neprodušno zapremo in kuhamo nekako 20 minut v sopari. Tako pripravljena pašteta stoji pozimi skoraj šest tednov.
Kožne odprtinice
so sedaj proste
in zelo sprejemljive. Opazujte dobro svoj obraz pa boste videli, kako lecitin in kolesterin Solea mila in kreme pomlajujeta spomladi Vašo kožo.
Kakor žamet bo postala mehka.

Pečena ali ocvrta riba.
a) Kako pečemo ribo na rešetki.
Če nameravamo peči ribe na rešetki, jih moramo najprej povaljati v moki in pomazati z oljem, preden jih položimo na razgreto rešetko. Ribo, ki tehta več ko 15 dkg, moramo na obeh straneh po dolgem zarezati približno 34 cm globoko, da se riba prej in lepše speče in da se koža ne zažge. Ko je riba na eni strani pečena, jo obrnemo in spet pomažemo z oljem ali pa s presnim maslom. Manjše ribe pečemo kar cele, večje pa zrežemo na primerne kose.
b) Kako cvremo ribo.
Ribe cvremo po večini na olju, ker se da olje razbeliti na veliko višjo stopinjo (300°) kakor mast, ne da bi se zažgalo, in se zato riba hitro speče teine razpade. Čim manjša je riba, tem prej je ocvrta. Nikdar pa ne smemo vreči v ponev preveč rib hkrati, ker se olje potem preveč ohladi in se ribe bolj emarijo kakor cvro. Večje ribe zarežemo ob straneh po dolgem Vi cm globoko, da so prej ocvrte. Vsako ribo pomočimo najprej v osoljeno mrzlo mleko, nato pa povaljamo v moki, da se nabere okoli ribe nekakšno rahlo testo, ki tvori oklép in ki pri cvrenju zarumeni in hrusta. Ko se ocvrte ribe odcejajo, jih osolimo, potem pa zložimo na krožnik in takoj postavimo na mizo, okrašene s stebelci peteršilja, zraven pa prinesemo košček limone, da lahko vsak gost poškropi ribe po svojem okusu z limonovim sokom.
Krompirjeve omlete.
Kuhani krompir zrežemo na kocke ali pa na rezine ter ga pražimo na presnem maslu. Ko krompir zarumeni, zlijemo nanj raztepena jajca (na vsako osebo največ po 2 jajci) in krompir premešamo tako, da nastane omle-
ta. Opečene omlete namažemo s spinace ali pa s kakšno drugo zelenjavo in takoj postavimo na mizo.
Cmoki z mesnim nadevom.
Iz koščka presnega masla, 1 jajca, nastrgane stare žemlje, mleka, soli, nastrganega limo novega olupka in nekoliko muškatovega oreška zamesimo testo. Potem sesekljamo na drobno ostanke pečenke, prekajene svinine, perutnine ali pa govedine. Na maslu zarumenimo sesekljano čebulo, pride-nemo nato meso, ga potresemo malo z moko, in če je treba, nekoliko razredčimo z juho. Iz. pripravljenega testa naredimo cmoke in napravimo v vsak cmok globoko jamico, ki jo napolnimo z mesnim nadevom, nakar cmok s koščkom testa zapremo. Cmoke skuhamo nato v slanem kropu. Ko so kuhani, jih potresemo z drobtinami in polijemo z razbeljenim presnim maslom. Lahko jih pa povaljamo v raztepenem jajcu in opražimo.
OPOZORILO !
Nekaterim naročnicam se zdijo naši jedilni listi na videz morda predragi. Sestavljeni so z vidika zdrave in zadostne prehrane za družine s skromnimi dohodki. Razume se, da se mora vsaka gospodinja ravnati po svojih razmerah. Vedeti pa morate, da so posamezni jedilni listi sestavljeni z namenom, da se privadi zlasti začetnica na sestavljanje jedil za tečno kosilo in večerjo, in da priobčujemo v zvezi z njimi, ozirajoč se na letne čase, nove recepte. Razen tega imajo ti jedilni listi tudi ta namen, da izpodbadajo podjetne gospodinje, da so njih jedilniki čim bolj raznolični in da laže presenečajo lačne želodce svoje družine, katerim izprememba v prehrani in vsaka nova poizkušnja skrbne in nese-
Veramon-ovitek
z Z tabletama
Ta zavojček zmore odslej vsakdo. Prosimo napravite poizkus in prepričali se boste o naglem učinku pri glavobolu, zobobolu in bolečinah zaradi ran.
VERAMON
Cevke z 10 in 20 tabletami. Ovitek z Z tabletama
Oglas reg. pod S. lir. 2Ö.4 -9 od 4 /X. 1937
bične gospodinje dobro dene. Vsaka gospodinja si pa, tudi če je v skromnih razmerah, iz jedilnih listov lahko izbere marsikatero jed, ki je v skladu z njenim proračunom in ki bo ustrezala tudi okusu njene družine.
Pa tudi na to pazimo, ko sestavlja-
Scherkovi Nasveti
Puder, ki se obdrži, je cScherkov Mysticum puder». Ta puder prekaša vse druge s svojo sestavino in ker je nedosegljivo fin in puhteč. Prekrasna usta po obliki in barvi da Scherkovo rdečilo za usta, ki pa ni kričeče. > Gospa! mnogo bolj Vas bo ljubil, če mu ublažite neprijetnosti pribritju. Nabavite mu «Tarr vodo», >ki ne učinkuje samo antiseptično, marveč na previ kožo tudi gladko in
Scherkovo voda za nego lica.Pomagala bo tudi Va m, a samo pri redni uporabi. Lice čisti od za-jedalcev ter mu daje svež in mladosten videz. Dobi se v vseh boljših strokovnih prodajalnah za ceno Din. 18.-, 35.-/ 56.- itd. t Pošljem Vam prav rad vzorec,če pošljete svoj naslov tvrdki Schön, Za-Jelačičevtrgl. priložite Din. 3.-znamkah
SCMER
PARIS ■ NEWYORK
lilo jedilni list, da pride meso na mizo po navadi le po enkrat na dan in da je po obilnem kosilu večerja skromnejša in obratno.
Ob tej priliki Vam sporočamo, tla je prav zdaj izšla nova naklada naše knjige «Kako naj kuham», ker so naše naročnice in druge gospodinje vedno pogosteje po njej povpraševale. Knjiga stane 30 dinarjev, za naročnice «Žene in doma» pa samo 13 dinarjev.
Kako kuhamo sadje v sopari.
Sadje, ki ga nameravamo vkuhati za zimo, mora biti zdravo, trdo in popolnoma suho. Češnjam, višnjam in češp-ljam potrgamo peci je, jih operemo, odcedimo in dobro zbrišemo; hruške, breskve, kutine in slično sadje pa olupimo in narežemo na lične koščke. Tako pripravljeno sadje zložimo potem prav na tesno v popolnoma čiste in suhe kozarce in ga polijemo s kuhanim sladkorjem, da sega tekočina do tri četrtine kozarca.
Sladkor kuhamo takole: na I kg sladkorja vzamemo po 1 liter vode in ga kuhamo tako dolgo, da se popolno-da raztopi in nastane prozorna tekočina, medtem pa pene, ki se nabirajo po vrhu, sproti posnemamo. Preden kozarce zavežemo, pergamentni papir zmočimo in zbrišemo, da se lepše oprime kozarca; prav tako zmočimo tudi vrvico, zato da je bolj prožna.
Zavezane kozarce postavimo v lonec, katerega dno smo pokrili s senom ali s slamo, in denemo seno tudi med posamezne kozarce, da se nikjer ne dotikajo. Potem nalijemo v lonec toliko vode, da sega do polovice kozarcev, ga pokrijemo s krpo, ki jo nanj privežemo, da uhaja iz lonca čim manj sopare. Voda naj vre približno pol ure, če je sadje bolj trdo, pa dalje časa. Lonec naj ostane pokrit do drugega dne. Tedaj vzamemo kozarce iz lonca, jih dobro zbrišemo in spravimo na hladen, suh in ne presvetel prostor.
Spočetka pregledamo sadje vsak dan, če se morda ne kvari, kasneje
OV
L. & C. HARDTMUTH
SVINČNIKI
se izdelujejo zdoj v novo osnovani tovarni svinčnikov
L. & C. HARDTMUTH
V ZAGREBU so torej domač izdelek
Vsakdo, kdor prvega poskusi, tudi stalno uporablja odlična
HARDTMUTH0
VA
PERESA
IN HARDTMUTHOVE R A DIRKE
KI SO TUDI DOMAČI IZDELKI
T0YARHA K0H-I-N00R SVINČNIKOV
L.&C. HARDTMUTH
ZAGREB
pa vedno bolj poredko. Če opazimo, sadje v drug čist in suh kozarec in da se v katerem kozarcu sadje kvari, ga prekuhati še enkrat v sopari vsaj ga moramo takoj odpreti, preložiti četrt ure.
ELEKTRO-LUX HLADILNIKI
na električni, plinski in petrolejski pogon, brez motorja, brez kompresorja in brez tekoče vode, raznih velikosti, posebno konstruirani za gospodinjstvo.
^BHH Zastopstvo „TEHNA", družba z o. z., Ljubljana, Mestni trg 25 I. — Telefon 2 $-80 l^HM
LILAS CREME za podnevi in ponoči
je idealno sredstvo za nego kože in obraza. Po kratki uporabi da polti svežost in mehkobo. ČE SE HOČETE OBVAROVATI solnčnih peg, uporabite o pravem času LILAS CREMO in MILO. ČE HOČETE ODVRNITI škodljivi vpliv zraka in vetra, rabite samo preizkušano in znano
LILAS DE CREME. Prava samo iz lekarne MR. L. GAYER, ZAGREB, Ilica 79. Dobiva se v lekarnah, drogerijah in parfum eri j ah.
Mezga iz rdečih jagod, malin, robidnic ali iz kresnega grozdjiča.
Presno sadje pretlačimo. Potem vzamemo za vsak kilogram sadja 60 dkg sladkorja, mu prilijemo kozarec vode, in ko sladkorna raztopina zavre, pridenemo sok od polovice limone. Ko to še enkrat prevre, primešamo pre-tlačeno sadje in kuhamo mezgo najprej na precej hudem ognju, kasneje naj pa vre bolj počasi; ves čas pa moramo dobro mešati. Vsaka sadna mezga je dovolj kuhana, če se kapljica, ki jo kanemo s kulialnieo na krožnik, ne razlije, tudi če krožnik nagnemo, in če se čez kapljico napravi rnre-nica. Ko je mezga kuhana, jo zlijemo takoj (še vročo) v segrete kozarce, drugi dan pa kozarce neprodušno zapremo.
Vsaka žena, v poklicu kakor tudi v družbi, zna pravilno ceniti vrednost sveže in zdrave barve obraza. Kako lahko zamore s
KHASANA
RDEČ I LOM ZA USTNA IN LICA olepšati in pomladiti izgled svoje zunanjosti. Khasana rdečilo za ustna v 8 različnih barvnih tonih — za vsak lepotni tip primeren idealen ton. .Khasana rdečilo za lica se razvije šele, ko se namaže na lice, v vsaki polti primeren, naraven in svež barvni ton. Enkratna uporaba dnevno zadošča. Odporno zoper slabo vreme, vodo in poljube!
Jajčni konjak.
Na željo neke naše naročnice prinašamo tudi recept za jajčni konjak. Zavremo % 1 mleka, 20 dkg sladkorja in košček vanilije. Ko se mleko ohladi, dodajamo polagoma 3 dobro stolčene rumenjake, primaknemo nato kožico nad ogenj in stepamo pridno s stepal-
Za Vase IREPHIHICE... Jlrcancil
Res, za Vaše trepalnice je bil pravkar izdan nov izdelek, ki izpolnjuje vse obljube, ki so Vam bile doslej dane. Lahko se uporablja in čudovito polepša trepalnice. Ker njegove sestavine ne vsebujejo mila, v nasprotju z vsemi izdelki po starem načinu, se v resnici ne lepi in ne lomi trepalnic. Ker je neraztopljiv, kljubuje docela tudi solzam. ARCANC1L obstoji v devetih novih in prilegajočih se barvnih odtenkih. Za ženske, ki žele samo podaljšati, utrditi in zviti svoje trepalnice, ne da bi jih tudi ličile. je bila ustvarjena posebna kakovost: «ARCANCIL-SANCOLOR». Poskusite ARCANCIL že kar jutri zjutraj, same se boste prepričale o njegovih resnično presenetljivih prednostih in nikoli več ne boste marale uporabljati kakšnega drugega izdelka. ARCANCIL se prodaja povsod, in sicer stane veliki model 48 dinarjev, nadomestni 32 dinarjev in reklamni zavitek 18 dinarjev. Zapomnite si tole novo navodilo za lepoto: ZA VAŠE TREPALNICE . . . ARCANCIL.
Generalni zastopnik rJLjudevit Schön, Service A i, Zagreb, Jelačicev trg i, oddelek G. 5
nikom za sneg. Takoj ko se prične tekočina vzdigovati, potegnemo posodo z ognja in jo takoj, ko se tekočina umiri, še enkrat pristavimo. To napravimo približno trikrat. Nad ognjem moramo tekočino močno stepati, ker se sicer zelo rada zagrize. Potem denemo posodo na hladno in prilijemo, ko se tekočina ohladi, osminko litra konjaka ali pa špirita.
Navadnega konjaka pa po navadi ne delamo doma, ker je za to treba imeti posebne priprave in stvar tudi ni tako preprosta; poleg tega bi pa pri tem tudi najbrže dosti ne prihranili.
Porabni nasveti za vaš vrt.
Kako sadimo dalije. Gomolji dalij so zelo občutljivi. Kdor nima rahlih rok, naj se jih rajši ne dotakne! Ko vzamemo gomolje iz kleti, jih najprej dobro pregledamo, ali niso kje ranjeni ali obtolčeni, posušeni ali segniti. Vse, kar je nezdravega, odščip-nemo in iztrebimo. Na vrtu poiščemo primeren prostor zanje, pomisliti moramo, da se dalije precej na široko razrasejo, in zato moramo pustiti med njimi dovolj prostora. Nasadimo jih v razdalji enega metra drugo od druge. Najprej izkopljemo precej globoko in široko jamo. Potlej previdno položimo gomolje vanjo in jih zasujemo' z zemljo. Napačno je, če z rokami potiskamo zemljo na gomolje, ker jih pri tem prav gotovo ranimo. Zemljo smemo samo nasuti! Potlej zali jemo novo nasajeni del vrta z razredčeno gnojnico in zvečer še obilno z vodo. Čez nekaj dni, ko se je zemlja že nekolikanj usedla, posujemo po vrhu še nekaj prsti.
Kaj je treba napraviti z naloml jeno vejo pri sadnem drevju? Če opaziš, da se je veja sadnega drevesa nalomila, jo izkušaj • zaceliti. Kupi v drogeriji škatlico smole, namaži dobro ranjeno mesto in potlej skrbno zaveži namazano rano z blagom. Pogostokrat se rana po tem ravnanju zaceli in tako si vejo ohraniš.
Kaj sadim meseca junija? Če imaš dovolj velik vrt, nasej še enkrat mesečno redkvico, spomladansko
špinačo in obenem ponovno nasadi grah. Junijski grah se navadno še prav dobro obnese. Okoplji krompir, zelje in paradižnike. Podpri paradižnike z lesenimi količki!
Izsiljevanje. pravi, da bi umaknil
tožbo, kam ste skrili ukra-
«Tožnik če bi mu povedali, deni denar.» Toženec ves ogorčen: «Slišite, to je pa čisto navadno izsiljevanje.»
SVEŽOST
PRI PREBUJENJU!
Kako prijeten je občutek, ko se zjutraj prebudimo z dobro spočitimi udi! Samo nekoliko kapljic kolinske vode .,Soir de [Paris" Vas osveži, okrepi in ponovno poživi. Ta sijajna tekočina je dvojno parfumirana z Vašim priljubljenim znamenitim parfumom ,.Soir de Paris" Bourjois.
BOURJOIS
* Soif de Pafis *
FLIT
morate odkianjati\ nadomestke in izrecno zahtevati
Flit je sestavljen iz močnih sredstev, ki uničijo ves mive Kar se tega tiče, je nenadomesten. Flit je dodobra preizkušen in je njegova moč splošno priznana. Zato zahtevajte vselej Flit in odklonite vsako imitacijo. Flit ne pušča madežev in je ljudem neškodljiv. Prepričajte se: na kanti mora biti vojak! Pazite na to!
FLIT ve d no UBIJA
Kaj si žele preproge
Preproge, po katerih hodijo vsak dan naše noge, so potrebne vsakdanjega snaženja. To pa ne sme pridne gospodinje zapeljati, da bi jih vsak dan obdelovale s trdo ščetjo ali s sesalcem za prah.
Poizkusite novi Cutex-lak za no-ht«I Namažete se na lahko. V steklenički se ne zgosti. Elegantne dame dajejo povsod prednost novim skladnim barvam: »Rust«, »Old Rose« in »Robin Red«.
CITEX
TEKOtt LAK ZA NOBTK
ročne izdelke in s tem podpro domačo delavnost ter da dajo tudi sebi svojski pečat svojega naroda, kakor to delajo drugi narodi. Razstavljene bodo slovenske kleklane čipke, slovenske bele vezenine, pestre vezenine za dom in oblačila po narodnih motivih, pleteni izdelki in keramika. Zveza gospodinj bo skušala uveljavljati za naše izdelke zaščitno znamko, da pridejo ob izvozu in ob tujskem prometu v prodajo le prvovrstni, prekontrolirani izdelki. Znamka naj bo obenem tudi glasnik naše države. Razstava bo nameščena v paviljonu «K».
varstvena znamka na steklenici
Vsak dan lahko izkažemo preprogi uslugo, če če ji z mehko metlo ali z mehko ščetjo poberemo nesnago, ki se je nabrala. Toda «v smeri z nitjo», je prva zapoved. Če čistimo preprogo «proti niti», se hitreje obrabi kakor sicer. Uporabljeni čistilec ne sme imeti ostrih robov ali trdih, obrabljenih ščetin, ker to bolj škoduje kakor koristi, čiščenje mora biti rahlo in oprezno. Paziti moramo, da prah, ki smo ga odstranili, ne pade nazaj na preprogo.
Po enkrat na teden je treba preprogo očistiti s sesalcem za prah. Preprogo moramo takrat prestaviti, da odstranimo tudi prah pod njo.
Veliko zdravljenje, ki se ga ne smemo lotiti več kakor po trikrat na leto, pa obstoji v iztrkavanju preproge. Trkač naj bo čim širši in ne pokvarjen. Gospodinja naj tudi pazi, da bo iztrkavala preprogo bolj od zadaj. Potem naj jo očisti še s ščetjo. Dobro je, če pozimi položimo preprogo na sneg in jo nekaj časa obdelujemo s trkačem. Seveda naj bo sneg kolikor mogoče suh.
Razstava Zveze gospodinj v Ljubljani
Svojo IX. Razstavo na velesejmu bo Zveza gospodinj posvetila domači umetni obrti, predvsem delu žene. S to razstavo bo opozorila naše ženstvo in našo javnost na zaklade narodne poezije in fantazije, ki jih hrani naš narod. Tudi taki zakladi morajo biti skrbno negovani; moramo jih uporabljati, da zaradi brezdelja ne propadejo. Razstava ima tudi namen, nuditi premožnejšim slojem priliko, da si nabavijo domače
Vhrijotnči,
jSEEB
DA STE KUPILI ZA ČIŠČENJE VSEH
kovinastih predmetov, ogledal in oken priznano najboljše sredstvo
Sidol
katero vsled kemičnih sestavin vsa te predmete ČISTI, POLIRÀ, OHRANI, DESINFICIRA
pa2itb na varstveno znamko i
SANATORI J ZA ŽIVČNE BOLEZNI
ZAGREB, Zelengaj štev. 37 — Telefon štev. 93-80, 67-46 — ŠEF-ZDRAVNIK: DR. DJURO VRANEŠIČ
Brez težav deluje Darmol. Razen tega prijetnost pri uporabi : nobenega kuhanja čajev, niti požiranja kroglic in ne grenkih soli. Darmol je okusen kakor čokolada. Ne poskušajte z nepreizkušenimi preparati, temveč uredite svojo prebavo s priljubljenim odvajalnim sredstvom Darmol. Dobi se v vseh lekarnah. — Reg 25.801/37.
VSAKO
MLA/ŠA!
flrfVi • Uporabite rožnato kremo To-kalon, hranilo za kožo. ki vsebuje Blocel, senzacionalno odkritje dr Stej-tkala, profesorja dunajskega vseučilišča. Ta ritalna hrana za kožno tkivo te pridobiva iz skrbno izbranih mladih živali. Znanost Je ugotovila, da bai zaradi izgube tega naravnega elementa iz kože nastajajo gube. Krema Tokalon, hranilo za kožo, z Biocelom vrača koži ta element v času počitka ter napravi kožo spet gladko, čvrsto in mlado.
Jutri zjutraj
Poglejte, v koliki meri je koža bolj sveža In gladk-t že po prvt uporabi. V nekaj dneh začno gube izginjati. V tednu dni ste videti za leta mlajša. Uporabljajte zjutraj belo kremo Tokalon (ki ni mastna). Ona razkraja zajedalce ter napravi kožo mehko, gladko in belo. Zene 50 let lahko dobijo očarljivo polt, s katero bi se lahko ponašala vsaka mladenka. Uspešni rezultati to zajamčeni, ali pa se denar vrne.
Dobri stric.
Stric Toma/ je prišel z dežele v Ljubljano obiskat družino svojega nečaka.
Ker je pri nečaku tako prijetno, se kar ne more od njega posloviti.
Nečak pa je začel že postajati nestrpen in nekega dne je rekel Tomažu:
«Stric, ali se ti ne zdi, da te morajo teta in tvoji dragi otroci že zelo pogrešati?»
«Da.» odvrne Tomaž, «takoj jim bom brzojavil, naj pridejo še oni sem...»
n
Varuj in neguj svoje zobe, dvakrat na dan s:
Ch lorodont -zobno pasto
Ponos vsake mamice je njeno dete, ki potrebuje lep praktičen voziček. Tega dobite pri nas proti ugodnim plačilnim pogojem.
Šivalni stroji - motorna In na-vadna kolesa - igrače. Naročnice popust.
S. REBOLJ & DRUG
LJUBLJANA
Miklošičevo cesta
Naročnina za list s krojno prilogo in 5 gospodinjskih knjig: za vse leto Din 105.—, za pol leta Din 54.—, za četrt leta Din 27.—; za Ameriko in inozemstvo dolarjev 5.—; za Italijo Lir 70.—.
Posamezna številka Din 5.—, krojna priloga Din 2.—, gospodinjska knjiga Din 30.—.
Deset broširanih leposlovnih knjig Din 100.—. Vezava Din f>0,—. Deset broširanih rodbinskih kn]i(r Din K7.—. Vezava Din HO.—.
Rokopisi te ne vračajo.	Izhaja vsakega 1. v meteco.
Odgovorna urednica Rija Podkrajškova v Ljubljani.
Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tel. 21-82.
Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani. Predstavnik: Irar Ovtenik v Ljubljani.
Želimo
da se v svojem domu prijetno počutite !
19-34/ž
..Axmlnmteru preproga, čist a Din
volna, razni perzijski vzorci, vel.
31)0 x 200 cm	lVJoU
19-41/ž
Velour volnena preproga,
posebno priporočljiva, moderni	t-.-
v/.orci, vel 300 x 200 cm, rdeča,	Uiti
zelena, modra, rumena ali tera-	/w,a
kota Din 1*750.-, od Juta veloura	»Ulf -
19-37/ž
„Persia" preproga iz najfinejšo p.. volne, ročno delo, originalni per- Ulli zijski motivi, vel. 300 x 200 cm, izjemno ' i
19-1 /ž
Garnitura za spalnico, preproga vel. 200 x 130 cm in'2 predposteljnika vel 125 x 60 cm. p., iz juta veloura, moderni vzorci, barve: rdeča, Ulli modra, zelena, rumena in terakota, reklamna «a«
Vzorce tkanin za zavese in za tapeciranje pohištva pošljemo na zahtevo brezplačno.
Zahtevajte naš katalogi pa boste videli, da je vsak kup pri nas izredna prilika.
19-33 ž
Garnitura za spalnico, preproga vel. 200 x 140 cm in 2 predposteljnika vel. 125 x 65 cm, čvrsta n. bruxelska vrvica, razni moderni Ulli vzorci, barve: zelena, modra, nsn rdeča, fres ali terakota samo
19-35/ž
Originalne pirotske preproge, 200 x 140cni t-,-Din 720*-, 240 x 170 cm Din 1.100.-, 280 x 200 Ulli cm Din 1-500'-, 170x 105cm Din 460'-, 140 \ a0. 70 cm Din 265'-	265'-"
19-301/ž
Pogrlnjalo za otomano
iz gobelin tkanine, lepi vzorci v živahnih narodnih barvah,
vel. 275 x 150 cm
19-17 ž
Preproge na meter v naravni barvi z zeleno, rdečo ali modro borduro, 60 cm široke Din 12*- in Din 14*-,63cm široke Din21-, 24*-, 28*- in 32'-, 90 cm široke D!n20*-, 28'-, 32.-in 36*- meter
19-9/ž
19-50/ž
Tkanine za zavese v najrazličnejših barvah in vzorcih, o i 55 do 450 cm široke, meter od Din 7-50 do Din 195'- .Vzorec
madras tkanine ka- t-.. kor na sliki, 130 cm Uin široke, v raznih bar-vah, meter Din35'-1 / '&U
„Donauleum" v raznih barvah in vzorcih. 67 cm Din 22'-, 100 cm Din 33 -, 150 cm Din 50 -,200 cm Din 66'-, „Linoleum", razne barve in vzorci, 67 cm Din 110 cm Din 60'-, 200 cm
38'-, 90 cm Din 50'-, Din 90'- meter